m
1
--
in
-ja
in
-a
[
mə̀ mə̀ja
in
èm êma
]
m
(
ə̏; ȅ ȇ
)
štirinajsta črka slovenske abecede:
napiši m
;
veliki M
;
od k do m
;
z dvema m-jema
;
trije m-i
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
m je zvočnik
♦
jezikosl.
m
simb.
samostalnik moškega spola
m
2
[
ḿ
]
medm.
(
m̑
)
navadno v členkovni zvezi z
da, ja
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
m, da, morda imaš prav
//
izraža (zadržano) pritrjevanje:
m, da, to je res;
prim.
m-da
,
mja
1
mà
1
člen.
(
ȁ
)
nar. zahodno
1.
ali
1
,
kako
:
ma ste neumni
2.
da
1
,
ja
3
:
ma, jasno, poznam ga
/
ma, kakor se vzame
ma
2
vez.
,
nar. zahodno,
v protivnem priredju
pa
2
,
ampak
2
:
dela, ma ne rad
/
elipt.
ma vi niste iz naših krajev
macafízelj
tudi
macefízelj -zlja
m
(
í
)
nar.
1.
nav. mn.
svaljek (iz krompirjevega testa):
za kosilo bomo jedli macafizlje in solato
2.
zelo majhen človek:
takegale macafizlja se pa že ne bom bal
macafúra
-e
ž
(
ȗ
)
nar.
zanemarjeno oblečena, skuštrana ženska:
pijana macafura
mácelj
-clja
m
(
á
)
zastar.
bat
,
bet
,
kij
:
z macljem je tolkel po sekiri, dokler se grča ni razklala
//
macola
:
komaj je vihtel macelj
macerírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
namakati organsko snov zaradi izluževanja, razvlaknjenja:
macerirati les, pelin
//
med.
s tekočino povzročati, da postane kaj mehko:
macerirati kost, tkivo
maceríran
-a -o:
maceriran les
;
maceriran plod
odmrl in zmehčan plod
macêsen
-sna
m
(
é
)
gorsko drevo z mehkimi tankimi iglami v šopih, ki jeseni odpadejo:
macesni so ozeleneli
;
posekati macesen
;
star macesen
/
pog.
pohištvo iz macesna
macesnovega lesa
♦
vrtn.
japonski macesen
macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis
macêsenje
in
macêsnje -a
[
prva oblika
macesənje
]
s
(
ȇ
)
zastar.
macesnovje
:
iti v macesenje
macêsnov
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na macesen:
macesnov les
/
macesnov gozd
/
macesnova tla v koči
/
macesnova goba
♦
bot.
macesnov goban
užitna goba z zlato rumenim klobukom, rastoča pod macesni, Suillus grevillei
macesnovína
in
macêsnovina -e
ž
(
í; é
)
macesnov les:
stanovanjska oprema iz macesnovine
macêsnovje
-a
s
(
é
)
macesnov gozd:
pot skozi redko macesnovje
/
z bukovjem in macesnovjem obrasla pobočja
z macesnovim drevjem
mach
-a
[
máh
]
m
(
ȃ
)
let. žarg.
Machovo število:
letalo je doseglo hitrost tri mache
Machov
-a -o
[
máhov-
]
prid.
(
ȃ
)
fiz.,
v zvezi
Machovo število
in
machovo število
število, ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah:
Machovo število letala je tri
mácljek
-a
[
macljək
tudi
macljek
]
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
nar. vzhodno
kladivce (pri klopotcu):
macljeki udarjajo po deski
macóla
-e
ž
(
ọ̑
)
težko železno kladivo:
komaj je vihtel macolo
;
z macolo udariti po čem
mačák
-a
m
(
á
)
knjiž.,
ekspr.
mačji samec;
maček
1
:
sosedov tigrasti mačak
mačè
-éta
tudi
máče -ta
s
(
ȅ ẹ́; á
)
ekspr.
mlada mačka, mucka:
mačka z mačeti
;
otrok se je igral kot mače
//
mačka
:
mače je prijazno drgnilo hrbet ob njegov gleženj
●
ekspr.
tole mače bom že ukrotil, je rekel
dekle
máčeha
-e
ž
(
á
)
1.
očetova druga žena v razmerju do njegovih otrok iz prejšnjega zakona:
otrok ima mačeho
;
dobra, hudobna mačeha
;
fantkova mačeha
//
ekspr.
slaba, neskrbna mati:
ti si mi mačeha, ne mati
;
pren.
tujina je človeku mačeha
2.
vrtna rastlina z velikimi enobarvnimi ali večbarvnimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo:
gredica mačeh
♦
bot.
divja mačeha
divja vijolica
máčehica
-e
ž
(
á
)
ekspr.
mačeha 2:
nasaditi mačehice
máčehovski
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
nanašajoč se na mačehe, slabe, neskrbne matere:
ta ženska je zanj mačehovska
/
tedanje oblasti so imele do šolstva mačehovski odnos
;
ta dejavnost je bila doslej deležna le mačehovske pozornosti
/
narodnostno zatiranemu ljudstvu mačehovska država
/
mačehovska zima
zelo neugodna
máčehovsko
prisl.
:
mačehovsko skrbeti za koga
;
(po) mačehovsko ravnati s kom
máček
1
-čka
m
(
á
)
1.
mačji samec:
maček leži na peči
;
naš maček rad lovi miši
;
maček mijavka, praska, prede
;
črn maček
;
urno kakor maček je splezal na drevo
;
pren.,
ekspr.
pusti tega zaljubljenega mačka pri miru, saj se mu ne da nič dopovedati
//
domača žival s krajšim gobcem, gosto mehko dlako in vpotegljivimi kremplji, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, ali na prostem, zlasti za lovljenje miši;
mačka
:
dobro bi bilo, da bi imeli kakega mačka pri hiši
;
prišel je po tiho kot maček
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
izkušen, spreten, prebrisan človek, zlasti moški:
pravi maček moraš biti, da se lahko znajdeš v gori predpisov
;
ta je previden, star maček, zato bo že pazil, da ne bo nasedel
;
novinec med starimi mački
3.
krzno (okrog vratu):
ima nov plašč z mačkom
4.
pog.
priprava v obliki manjšega valja z ročajem za nanašanje barve,
obrt.
valjček
:
beliti z mačkom
5.
star.
sidro
:
spustiti mačka
;
vzdignili so mačka in odpluli
6.
priprava z zobom, z zobmi za prijemanje, ustavljanje:
spustiti mačka (pri saneh) in stopiti nanj
;
z mačkom obračati hlode
;
z mačkom odtrgati goreči del strehe
7.
nekdaj
usnjena mošnja za denar, ki se nosi za pasom:
imeti polnega mačka
;
v mačku je imel veliko denarja
●
ekspr.
tudi jaz imam takega mačka, je rekel
revolver
;
ekspr.
kupiti mačka v žaklju
kupiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl
;
pog.,
ekspr.
tristo mačkov, tako ne bomo prišli nikamor
izraža podkrepitev trditve
;
je kot maček, vedno pade na noge
v vsakem položaju, stanju se znajde
;
star.
tak je kot suščev maček
zelo izčrpan od spolnega izživljanja
;
nizko
reži se kot pečen maček
zelo
♦
agr.
maček
drog z na notranji strani nasekanim kavljem za ruvanje hmeljevk
;
mont.
maček
priprava za ustavljanje rudniških vozičkov
;
navt.
maček
sidro s štirimi ali več kraki
;
petr.
apneni maček
lehnjak
;
strojn.
maček
priprava s škripcem ali vitlom, ki se premika po žerjavnem mostu ali po kakem drugem tiru na žerjavu
máček
2
-čka
m
(
á
)
nav. ekspr.
slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola:
kje si krokal, da imaš takega mačka
;
z ležanjem, s tabletami preganjati mačka
;
maček po šmarnici
//
navadno v zvezi
moralni maček
občutek krivde po dejanju, ki ima navadno negativne posledice:
po razbrzdanem življenju se ga je lotil moralni maček
;
ima hudega moralnega mačka
mačéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
v tropskem okolju
enorezen dolg nož za sekanje, klestenje:
skozi tropski pragozd si je utiral pot z mačeto
/
bili so oboroženi z noži in mačetami
máčevje
-a
s
(
á
)
nar.
ivovje
:
mačevje raste ob vodi
/
nalomiti mačevja
máčica
-e
ž
(
ā
)
1.
manjšalnica od mačka:
mačice in psički se igrajo na dvorišču
;
mlade mačice
;
dekle je razposajeno kot mačica
/
ekspr.
našo mačico imamo vsi radi
mačko
2.
pog.,
ekspr.
ljubka, mikavna ženska:
spoznal sem ljubko mačico
/
kot nagovor
te zebe, mačica
3.
nav. mn.
socvetje v obliki podolgovate kepice:
mačice se osipajo
;
vrba je že pognala rumene mačice
/
leskove mačice
♦
bot.
socvetje, značilno za skupino brezvenčnic
//
vejica s takim socvetjem:
nalomiti mačic
4.
ekspr.,
zastar.
večja snežinka:
redke bele mačice letijo po zraku
mačíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor zagovarja pretirano poudarjanje možatosti:
pisatelj je bil znan ženskar in mačist
mačístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na mačiste ali mačizem:
mačističen svet
;
mačistična družba
;
mačistična kultura
mačízem
-zma
m
(
ī
)
pretirano poudarjanje možatosti:
ženske se trudijo narediti konec mačizmu in kulturi, ki ji vladajo moški
máčjak
tudi
máčjek -a
m
(
ȃ
)
mačji iztrebek:
máčji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mačke:
mačji glas, rep
;
mačja šapa
/
mačja trdoživost
/
ekspr.:
z mačjimi koraki se je bližal hiši
tiho, neslišno
;
imeti mačje oči
dobro videti v temi; imeti zelenkaste, podolgovate oči
//
v zvezi
mačja bolezen
zelo nalezljivo glivično obolenje kože, ki se prenaša na človeka predvsem z neposrednim dotikom obolele živali, zlasti mačke,
med.
mikrosporija
:
mačja bolezen lahko traja več tednov ali mesecev
●
ekspr.
to ni mačji kašelj
to ni majhna, nepomembna stvar
;
slabš.
narediti komu mačjo godbo
dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem
;
ekspr.
to niso mačje solze
to ni majhna, nepomembna stvar
;
pog.
mačje oko
svetlobni odbojnik (na cestišču)
♦
bot.
mačji rep
trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum
;
navadna mačja meta
rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria
;
mačje uho
kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys
;
grad.
ulica je tlakovana z mačjimi glavami
s kroglasto zaobljenimi večjimi kockami ali kamni
;
min.
mačje zlato
sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja
;
zool.
mačji som
do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačka
máčje
prisl.
:
mačje uren
;
po mačje je splezal na drevo
;
sam.:
nekaj mačjega je v njenem izrazu
máčka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
domača žival s krajšim gobcem, gosto mehko dlako in vpotegljivimi kremplji, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, ali na prostem, zlasti za lovljenje miši:
mačka čepi na peči in prede
;
mačka se grbi, ježi, piha pred psom
;
mačka se igra z miško
;
mačka mijavka, prede, se umiva
;
mačke se gonijo
;
pri hiši imajo veliko mačk
;
bela, črna, pisana mačka
;
mlada mačka
;
igra se z njim kot mačka z miško
ima ga v popolni oblasti, dela z njim, kar hoče
;
prišel je po tiho kot mačka
;
nižje pog.
siten kakor breja mačka
;
trdoživ kot mačka
/
muc, je poklical mačko
/
angorska, siamska mačka
/
velika mačka
nav. mn.
domači mački sorodna zver, zlasti lev, tiger, leopard in jaguar
//
mačja samica:
mačka ima mlade
;
mačka je skotila mladiče
;
knjige prenaša iz kota v kot kakor mačka mlade
2.
nav. slabš.
spretna, premetena ženska:
to ti je mačka, nje že ne boš ugnal
3.
ekspr.
spolno privlačna ženska:
ima lepo postavo, je fotogenična, prava mačka
;
kakšna dobra mačka!
4.
nar.,
v prislovni rabi
izraža močno zanikanje:
da so dobri ti ljudje? Mačko so dobri
/
v medmetni rabi
misliš, da bom delal zate? Mačko, če češ
●
ekspr.
(črna) mačka mi je prekrižala pot
po ljudskem verovanju
danes bom imel nesrečo; danes bom doživel kaj slabega
;
hodi kakor mačka okrog vrele kaše
ne upa se lotiti jedra problema
;
tadva sta si, se gledata kakor pes in mačka
sovražita se
;
tako je bil pijan, da je mački botra rekel
da se ni zavedal, kaj dela
;
ekspr.
če mački na rep stopiš, zacvili
človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
;
preg.
kar mačka rodi, miši lovi
otroci so navadno taki kakor starši
;
preg.
kadar mačke ni doma, miši plešejo
kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
♦
etn.
mačka in miška
otroška igra, pri kateri se udeleženci sprimejo v krog in branijo tistemu, ki igra mačko, v krog, da bi ujel tistega, ki igra miško
;
zool.
divja mačka
v gozdovih živeča mačka, Felis silvestris
;
morska mačka
do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus
;
morska mačka
dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka
máčkar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor goji ali prodaja mačke:
mačkárna
-e
ž
(
ȃ
)
podjetje za vzrejo rodovniških mačk:
naša mačkarna je članica Slovenskega felinološkega društva
máčkast
1
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
ki je slabega počutja, razpoloženja, navadno po nezmernem uživanju alkohola:
od popivanja je mačkast
;
zjutraj se je prebudil mačkast
;
mačkast od pijače
/
mačkasta glava
/
mačkast ponedeljek
/
družbene spremembe so pri nekaterih povzročale mačkasto razpoloženje
máčkasto
prisl.
:
mačkasto se počutiti
máčkast
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
tak kot pri mački:
mačkasto prilizovanje
máčkica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od mačka:
mačkice se igrajo
;
dekle se je kot mačkica privila k fantu
máčkin
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mačke:
mačkin rep
;
mačkino mijavkanje
●
ekspr.
to niso mačkine solze
to ni majhna, nepomembna stvar
mačkojéd
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
nav. slabš.
kdor jé mačke:
mačkón
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
maček, zlasti velik:
vse mačke in mačkone bom spravil od hiše
máčkora
-e
ž
(
á
)
nar.
maškara
:
mačkore so prišle
/
iti v mačkore
máčkov
1
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na maček
1
:
mačkovi kremplji
/
mačkova lenoba
♦
vrtn.
mačkov brk
vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
2.
nar.
nanašajoč se na mačkovino ali mačevje:
mačkove šibe
máčkov
2
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na maček
2
:
bil sem ves mačkov
/
mačkov ponedeljek
máčkovec
-vca
m
(
á
)
privrženec hrvaškega politika Mačka:
neuspešna prizadevanja mačkovcev
máčkovina
-e
ž
(
á
)
nar.
grm ali drevo s širokimi, jajčastimi, na spodnji strani belo dlakavimi listi;
iva
:
posekati mačkovino
/
butara iz mačkovine
máčo
-ta
in
-a
m
(
ȃ
)
pog.
moški, ki pretirano poudarja svojo možatost:
v javnosti se kaže kot mačo
;
pravi mačo
madáma
-e
ž
(
ȃ
)
star.
1.
gospa
,
madame
:
ta madama mi je ugajala
/
kot nagovor
tudi vi, madama, pridite
;
kot pristavek k imenu
madama Elizabeta
2.
delodajalka
,
gospodinja
:
madama ji je dajala za nadurno delo majhno odškodnino
madame
--
[
madám
]
ž
(
ȃ
)
1.
zlasti v francoskem okolju
gospa
:
kar naprej je nekaj pripovedoval madame
/
kot nagovor
poljubljam vam roko, madame
;
kot pristavek k imenu
madame Elza
2.
v carski Rusiji
privatna vzgojiteljica in učiteljica:
njegovi otroci imajo madame
madapolám
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
mehka bombažna tkanina, navadno beljena, tkana v platneni vezavi:
kupila je rjuhe iz madapolama
madêjra
in
madeira -e
[
madêjra
]
ž
(
ȇ
)
sladko vino jantarne barve z Madeire:
naročiti buteljko madejre
mademoiselle
--
[
madmoazêl
]
ž
(
ȇ
)
zlasti v francoskem okolju
gospodična
:
prva je kozarec izpila mademoiselle
/
kot nagovor
mademoiselle, ali vas smem prositi za naslednji ples
madêrec
-rca
m
(
ȇ
)
star.
madeira
:
steklenica maderca
mádež
-a
m
(
ȃ
)
1.
umazano mesto, umazanija na čem:
na obleki se mi je napravil velik madež
;
odstraniti madeže s tapet
;
krvni madež
;
madež od olja
;
madež na obleki
/
čistiti madeže z bencinom, s toplo vodo
;
sredstvo za čiščenje madežev
odstranjevanje
/
na morju so se pojavili veliki oljni madeži
/
obraz brez madeža
peg, črnih pik
;
pren.
očistiti ekonomske odnose fevdalnih madežev
2.
nav. ekspr.
kar dela kaj moralno, nravno slabše:
biti brez madeža
;
oprati s svojega imena madež
;
očitek je vrgel grd madež nanj
;
to je bil madež v njenem značaju
♦
fot.
napaka na fotografskih izdelkih zaradi nepazljivega ali nečistega dela
mádežast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima madeže:
madežasta obleka
;
miza je vsa madežasta od barv
/
očistiti madežasto mesto na suknjiču
/
madežasto lice
mádežek
-žka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od madež:
na srajci je bilo videti nekaj rjavih madežkov
madeževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
kaziti
,
kvariti
,
onečaščati
:
njegova duša je bila zdaj prosta vsega nizkotnega, kar jo je madeževalo
madison
-a
[
mêdison
in
médison
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
skupinski ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike:
plesati madison
//
skladba za ta ples:
zaigrali so madison
madóna
1
in
madôna -e
ž
(
ọ̑; ȏ
)
knjiž.
1.
kip ali podoba Kristusove matere:
lesena gotska madona
;
Rafaelove madone
;
lepa kot madona
2.
idealna, krepostna ženska:
ne vem, ali si madona ali vlačuga
madôna
2
tudi
madóna
medm.
(
ȏ; ọ̑
)
pog.
1.
izraža začudenje, navdušenje:
o madona, tu se bomo pa že najedli
2.
izraža nejevoljo, nestrpnost:
madona sveta, da človek nima vsaj malo miru
3.
izraža podkrepitev trditve:
madona, smo utrujeni
madônati
-am
tudi
madónati -am
nedov.
(
ȏ; ọ̑
)
ekspr.
preklinjati z besedo madona:
na vso moč madonati
madônca
in
madónca
medm.
(
ȏ; ọ̑
)
pog.
1.
izraža začudenje, navdušenje:
madonca, kako je lep
2.
izraža nejevoljo, nestrpnost:
madonca, spet smo na slabšem
3.
izraža podkrepitev trditve:
madonca, smo utrujeni
madónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
tak kot pri madonah:
dekle z madonskim obrazom
;
madonski pogled
;
madonske oči
madrigál
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
večglasna vokalna skladba posvetne vsebine, zlasti v drugi polovici 16. in v začetku 17. stoletja:
peti madrigale
;
Gallusovi moteti in madrigali
//
lit.
kratka lirska pesem posvetne vsebine, zlasti v renesansi:
izmed pesniških oblik je pogosto uporabljal sonet in madrigal
madrigálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na madrigal:
madrigalna kantata
/
madrigalna oblika pesmi
madrigalíst
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
kdor komponira ali poje madrigale:
italijanski madrigalisti
;
zbor madrigalistov
madrón
-a
m
(
ọ̑
)
nar.
krčevite bolečine v trebušnih organih:
zgrabil ga je madron
/
umreti od madrona
madrónščica
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.,
navadno v zvezi
navadna madronščica
rastlina s črtalasto suličastimi listi in rumenimi ustnatimi cveti v grozdih, Linaria vulgaris:
madžáriti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
madžarizirati
:
madžariti Hrvate in Slovake na Ogrskem
madžarizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od madžarizirati:
nasilna madžarizacija
madžarízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element madžarščine v kakem drugem jeziku:
madžarizmi v prekmurskem narečju
madžarizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj madžarsko:
madžarizirati Slovence na Ogrskem
;
obmejne vasi se madžarizirajo
madžarón
-a
m
(
ọ̑
)
slabš.
pripadnik nemadžarskega naroda, zavzemajoč se za madžarizacijo:
zagrizen madžaron
♦
zgod.
madžaron
na Hrvaškem,
sredi 19. stoletja
pristaš hrvaško-ogrske stranke
madžarónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na madžarone:
madžaronska miselnost
/
madžaronska stranka
madžarónstvo
-a
s
(
ọ̑
)
slabš.
madžaronska miselnost:
očitali so mu madžaronstvo
/
politični boj z madžaronstvom
madžárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Madžare ali Madžarsko:
madžarski jezik
/
madžarska nogometna reprezentanca
/
madžarska kuhinja
♦
vet.
madžarski ovčar
;
zgod.
madžarska revolucija
socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem
madžárstvo
-a
s
(
ȃ
)
državna in politična pripadnost k Madžarski:
koristi madžarstva
/
v ogrski polovici Avstrije je imelo madžarstvo glavno vlogo
madžárščina
-e
ž
(
ȃ
)
madžarski jezik:
dobro obvlada madžarščino
maestóso
[
maestózo
]
prisl.
(
ọ̑
)
glasb.,
označba za izraz izvajanja
veličastno
:
igrati maestoso
maestrál
-a
m
(
ȃ
)
meteor.
veter v Sredozemlju, ki piha z morja na kopno:
od jutra do večera je pihal, vlekel maestral
;
sunki maestrala
maéstro
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
naslov zlasti za starejšega, uglednega skladatelja, dirigenta, mojster:
violino se je učil pri nekem znanem maestru
máfija
-e
ž
(
á
)
1.
zlasti v italijanskem in ameriškem okolju
tajna kriminalna organizacija, ki svoje (finančne) cilje dosega predvsem z izsiljevanjem, ustrahovanjem:
člani mafije
/
mafija organizira trgovino z mamili
;
za ugrabitev otroka sumijo mafijo
;
nasilje mafije
/
ameriška mafija
2.
skupina ljudi, ki deluje podtalno:
ti ljudje so mafija
/
ekspr.
zelena mafija
organizirana skupina prekupčevalcev z zelenjavo in sadjem na velikih trgih, tržnicah
máfijec
-jca
m
(
á
)
zlasti v italijanskem in ameriškem okolju
član tajne kriminalne organizacije:
mafijec se je dvajset let izogibal roki pravice
;
italijanski mafijec
//
slabš.
človek, ki deluje ilegalno:
tajkunski mafijec
máfijski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mafijo:
mafijski voditelji
/
mafijske organizacije
máfin
tudi
muffin
-a
[
máfin
]
m
(
ȃ
)
gastr.
slaščica iz umešanega testa z dodatki, pečena v pekaču z vdolbinicami:
borovničevi, čokoladni, pomarančni mafini
;
ovseni, polnozrnati mafini
;
mafini s čokolado
;
papirčki za mafine
/
pekač za mafine
mafiózo
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
mafijec
:
iz pisarne javnega tožilca so sporočili, da bodo mafiozom stopili na prste
/
slabš.
glavni mafiozo
mág
-a
m
(
ȃ
)
1.
pri starih Medijcih in Perzijcih
svečenik
,
vedež
:
modrost magov
2.
knjiž.
čarovnik
:
mag s čarovno palico
/
ekspr.
bil je mag pesniške besede
magacin
ipd.
gl.
magazin
ipd.
magári
člen.
(
ȃ
)
pog.
1.
izraža sprijaznjenje s skrajno stopnjo, možnostjo:
čakal te bom magari do polnoči
;
za tako sliko dam magari pet tisoč evrov
tudi, celo
;
čevlje lahko prodaš ali pa jih magari podariš
//
izraža pritrjevanje, privolitev:
»Ali bi ga požirek?« »Magari.«
2.
v vezniški rabi
čeprav, tudi če:
avto bom prodal, magari z izgubo
/
magari če se na glavo postaviš, ne dobiš
;
potem naj me zaprejo, pa magari za več let
/
elipt.
»Vstani, ura je že sedem.« »Magari devet.«
magazín
tudi
magacín -a
m
(
ȋ
)
1.
zaprt prostor za shranjevanje česa, navadno izdelkov;
skladišče
:
s tovornjaka so nosili velike vreče v magazin
;
v magazinih leži veliko blaga
;
magazin za knjige
2.
voj.
priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v puško, nabojnik:
izprazniti magazin
;
dati naboje v magazin
/
ekspr.
izstreliti cel magazin
3.
star.
blagovnica
1
,
veleblagovnica
:
ogledovati si izložbe velikih magazinov
/
modni magazin
4.
star.
prodajalna
,
trgovina
:
v magazin je šla kupit nekaj stvari
/
narodni magazin
;
okrajni magazin
5.
publ.
ilustrirana, zabavna revija:
brati magazine
;
izložba s stripi in magazini
/
filmski, modni magazin
//
pestra zabavna radijska ali televizijska oddaja:
filmski, zvočni magazin
♦
strojn.
posoda pri obdelovalnih strojih s kosi za obdelavo
magazinêr
tudi
magacinêr -ja
m
(
ȇ
)
zastar.
skladiščnik
magazinírati
tudi
magacinírati -am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
zastar.
uskladiščiti
:
magazinirati pošiljko moke
magazínski
tudi
magacínski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na magazin:
magazinski delavec
/
magazinska zgodba
;
slabš.
bere samo magazinsko literaturo
/
radijska oddaja magazinskega tipa
magdaléna
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
lahkoživa ženska:
družiti se z magdalenami
magdalénica
-e
ž
(
ẹ̑
)
drobno odišavljeno biskvitno pecivo, navadno v obliki školjke:
ob grižljaju magdalenice in požirku čaja ga je preplavil spomin na minule čase
magdalénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
rel.
redovnica reda, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov:
samostan magdalenk
♦
agr.
rana magdalenka
trta z zgodaj zorečimi belimi grozdi
;
zelena magdalenka
hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija
mágičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
po ljudskem verovanju
ki ima nenavadno, skrivnostno moč, čaroven:
z magičnimi gibi delati čarovnije
;
magični obredi
;
z magično formulo klicati duhove
;
magično sredstvo
/
pripisovati čemu magičen pomen
/
verovati v magične sile
;
pren.
magična povezanost med človekom in umetnostjo
2.
knjiž.,
ekspr.
zelo velik, zelo močen:
magična moč pesniške besede, drame, pesmi
//
nenavadno, izredno lep:
sneg se sveti v magični belini
/
s svojimi magičnimi akcijami je navdušil ljubitelje košarke
●
publ.
tekmovalec ni mogel preseči magične meje
določenega, zelo težko dosegljivega športnega rezultata
♦
fiz.
magično število
število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra
;
igr.
magični kvadrat
magični lik kvadratne oblike
;
magični lik
uganka, pri kateri se iste besede ponovijo vodoravno in navpično tako, da se križajo
;
rad.
magično oko
priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost
mágičnost
-i
ž
(
á
)
značilnost magičnega:
magičnost plesov
/
knjiž.,
ekspr.:
plastika učinkuje s svojo posebno magičnostjo
;
magičnost umetniške besede
magíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
v okultizmu
nauk o skrivni povezavi vseh stvari med seboj in o vplivanju na naravo z močjo poduhovljene volje:
spoznavati magijo
;
učiti se magije
;
elementi, skrivnosti magije
2.
knjiž.
čarovništvo
,
čaranje
:
verjeti v magijo
/
ukvarjati se z magijo
;
vplivati na kaj z magijo
/
bela
usmerjena v dobro ljudi
, črna magija
usmerjena v škodo ljudi
3.
knjiž.,
ekspr.
velika (skrivnostna) moč:
igralčeva magija
;
umetnostna magija
;
magija umetniške besede
magíjec
-jca
m
(
ȋ
)
knjiž.
mag
:
modrost magijcev
/
magijec s čarovno palico
čarovnik
magíjski
-a -o
(
ȋ
)
prid.
nanašajoč se na magijo:
magijski simboli
;
magijske metode, prakse, tehnike
;
magijska miselnost, zavest
;
magijska besedila
/
magijski krog
;
magijski obredi, postopki, uroki
;
magijske formule
;
magijsko orodje, orožje
/
magijska moč
mágik
-a
m
(
á
)
knjiž.
1.
pri starih Medijcih in Perzijcih
svečenik
,
vedež
:
modrost magikov
2.
čarovnik
:
nastop magika
mágirus
tudi
magírus
--
v prid. rabi
(
ȃ; ȋ
)
teh.,
v zvezi
magirus lestev
velika, avtomatično raztegljiva lestev, navadno kot sestavni del gasilskega avtomobila:
uporabili so magirus lestev
Mágirusov
tudi
Magírusov -a -o
prid.
(
ȃ; ȋ
)
teh.,
v zvezi
Magirusova lestev
velika, avtomatično raztegljiva lestev, navadno kot sestavni del gasilskega avtomobila:
gasilci so uporabili Magirusovo lestev
magíster
-tra
m
(
í
)
1.
akademski naslov, ki ga podeli univerza ali visoka šola, za stopnjo nižji od doktorja:
študirati za magistra
;
postati magister tekstilne tehnologije
/
magister farmacije
kdor diplomira na fakulteti ali na oddelku za farmacijo
/
kot pristavek k imenu
magister XY
//
kdor ima magistrski naslov:
inštitut želi zaposliti več doktorjev in magistrov
2.
pog.
(diplomirani) farmacevt:
navodilo za uporabo zdravila mu je dal magister
/
kot nagovor
gospod magister
3.
nekdaj
predavatelj, učitelj humanističnih znanosti:
bil je prizadeven magister
//
naslov človeka z najvišjo stopnjo akademske izobrazbe:
magister teologije
♦
zgod.
magister
pri starih Rimljanih
najvišji vojaški poveljnik konjenice ali pehote
magistêrij
-a
m
(
é
)
1.
magistrski naslov:
doseči, imeti magisterij
;
napraviti izpit za magisterij
2.
delo, izpit za dosego magistrskega naslova:
narediti magisterij
magístra
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
(diplomirana) farmacevtka:
vprašati magistro, kako zdravilo deluje
/
kot nagovor
gospa magistra
magistrála
-e
ž
(
ȃ
)
glavna (prometna) pot:
mesto leži ob mednarodni magistrali
;
naselja ob magistrali Ljubljana–Maribor
/
cestna, rečna, železniška magistrala
;
jadranska, sibirska magistrala
/
prometna magistrala
//
publ.
glavna (prometna) ulica:
preureditvena dela na ljubljanski magistrali med Trgom republike in pošto
magistrále
-a
m
(
ȃ
)
lit.
zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov:
magistrale z akrostihom
;
pren.
Ti si življenja moj'ga magistrale
(F. Prešeren)
magistrálen
1
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
glaven
1
,
najvažnejši
:
to je magistralno vprašanje
/
magistralni plinovod
/
magistralna cesta, proga
magistrálen
2
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
farm.
izdelan v lekarni po zdravnikovem receptu:
magistralno zdravilo
magistrálka
-e
ž
(
ȃ
)
glavna (prometna) pot:
zaradi nesreče je bila magistralka več ur zaprta
magistrát
-a
m
(
ȃ
)
1.
v 19. stoletju in prvih desetletjih 20. stoletja
upravni organ mestne samouprave v nekaterih večjih mestih:
odlok magistrata
;
pristojnost magistrata
/
ljubljanski magistrat
/
imeti opravek na magistratu
2.
stavba, kjer je kdaj imel sedež ta upravni organ:
oboki magistrata
;
trg pred magistratom
●
ekspr.
iti na magistrat
v Ljubljani
poročiti se
3.
zgod.,
pri starih Rimljanih
državni uradnik, izvoljen za eno leto:
oblast magistratov
magistráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na magistrat:
magistratna dvorana
;
magistratno dvorišče
/
magistratni uradniki
magistratúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
nekdaj
magistrski naslov:
dokončana tretja stopnja z magistraturo
2.
zgod.,
pri starih Rimljanih
služba magistrata:
magistrature so bile v rokah patricijev
magístrica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki ima magistrski naslov:
magistrica znanosti
/
diplomanti bodo po končanem študiju dobili strokovni naziv magister ali magistrica poslovnih znanosti
magistrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
doseči, pridobiti si magistrski naslov:
magistriral bo iz pravnih ved
;
magistrirala je na zagrebški univerzi
magístrski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na magistre:
podelili so mu magistrski naslov
;
doseči magistrsko čast
/
magistrski izpit
;
magistrsko delo
/
magistrska diploma
mágma
-e
ž
(
ȃ
)
geol.
žareča tekoča snov v zemeljski notranjosti:
premiki magme
magmátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na magmo:
rudnina magmatskega izvora
/
magmatska kamnina
kamnina, nastala iz magme
/
magmatsko delovanje
mágna kárta
mágne kárte
in
magna charta magne charte
[
mágna kárta
]
ž
(
ȃ, ȃ
)
vznes.
pomembna listina, dokument o pravicah, zlasti v socialnem in narodnostnem smislu:
to je naša magna karta
magnát
-a
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
zelo bogat in vpliven človek:
poročila se je z nekim magnatom
/
dolarski, industrijski magnat
/
ti si mi pravi magnat
;
pren.
vaški magnat
♦
zgod.
pripadnik višjega plemstva v stari Ogrski in stari Poljski
magnátka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
zelo bogata in vplivna ženska:
revež sem v primerjavi s to magnatko
/
medijska magnatka
magnátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na magnate:
magnatska ošabnost, samozavest
/
magnatski položaj
;
velike magnatske posesti
magnét
-a
m
(
ẹ̑
)
predmet, priprava, ki privlači železo in nekatere druge kovine:
pobirati žeblje z magnetom
;
prizor je gledalce pritegnil kot magnet
;
ta dežela kot magnet privablja turiste
/
naravni magnet
;
pren.
zanj je največji magnet opera
;
znameniti pevci so na zabavnih prireditvah magnet za občinstvo
♦
fiz.
paličasti, podkvasti magnet
;
trajni
ali
permanentni magnet
ki trajno ohrani magnetne lastnosti
;
južni, severni pol magneta
magnétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
1.
manjšalnica od magnet:
igrača z nevarnimi magnetki
/
tabla s plastičnimi magnetki
ki so vloženi v plastiko
/
pritrditi voščilnico z okrasnimi magnetki
;
magnetki na hladilniku
2.
priprava za terapijo z magnetnim poljem:
stopalni vložki z magnetki
magnéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na magnet:
a)
magnetne lastnosti
/
magnetna sila
/
magnetni zapis zvoka
/
magnetna resonanca
tehnika preiskovanja notranjih organov človeškega telesa, pri kateri se uporabljajo lastnosti magnetnega polja in radijskih valov
/
magnetni vžigalnik
/
magnetna moč teh pesmi
b)
postati magneten
/
kristal je magneten
♦
elektr.
magnetni dipol
;
magnetni krog
sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok
;
(magnetni) trak
z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik
;
magnetno zapisovanje
postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik
;
fiz.
magnetni pol
;
magnetni pretok
ali
magnetni fluks
količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka
;
magnetni vihar
motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu
;
magnetna deklinacija
odklon magnetne igle od smeri sever–jug
;
magnetna igla
droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug
;
magnetna inklinacija
odklon magnetne igle od vodoravne smeri
;
magnetne silnice
;
magnetno polje
polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke
;
metal.
magnetni ločilnik
naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih
;
min.
magnetni kršec
pirotin
;
magnetni železovec
magnetit
;
rač.
magnetni pomnilnik
del računalnika, ki hrani informacije
;
voj.
magnetna mina
mina z magnetnim vžigalnikom
magnétno
prisl.
:
železo postane magnetno nasičeno
magnétenje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od magnetiti:
magnetenje jekla
magnétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na magnetizerje ali magnetizem:
z magnetično močjo kaj napraviti
/
magnetično stanje
2.
magneten
:
magnetične lastnosti
/
magnetično železo
magnétično
prisl.
:
njegove oči so nas hotele magnetično pritegniti
magnétičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
magnetnost
:
magnetičnost snovi
magnetílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
elektr.
ki magneti:
magnetilni tok
;
magnetilno navitje
magnetít
-a
m
(
ȋ
)
min.
temno siva rudnina železov oksid, ki jo magnet zelo privlači:
pridobivati železo iz magnetita
;
rudnik magnetita
magnétiti
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
delati kaj magnetno:
magnetiti jeklo
magnetízem
-zma
m
(
ī
)
1.
lastnost nekaterih teles, da privlačijo železo in nekatere druge kovine:
odkriti magnetizem
;
uporaba magnetizma
;
pren.,
ekspr.
njegov nenavadni osebni magnetizem
;
ta človek izžareva magnetizem voditelja
♦
fiz.
zemeljski magnetizem
magnetizem zemlje
;
navt.
ladijski magnetizem
ki ga dobi ladja pod vplivom zemeljskega magnetizma
//
veda o pojavih, ki so v zvezi z magneti in magnetnim poljem:
učbenik magnetizma
2.
domnevna energija, ki jo izžarevajo ljudje in z njo povzročajo hipnotične pojave:
z magnetizmom uspavati živali
;
zdraviti z magnetizmom
/
animalni magnetizem
magnetizêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor magnetizira:
tega je zdravil magnetizer
magnetizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
zdraviti z magnetizmom:
magnetizirati bolnega človeka
/
skušal ga je omamiti in magnetizirati
hipnotizirati
2.
star.
magnetiti
:
magnetiziral je jeklo
magnetizíran
-a -o:
magnetiziran človek
magnétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
fiz.
droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug:
odklon magnetnice
magnétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost magnetnega:
izgubiti, obdržati magnetnost
magneto...
ali
magnéto...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na magnet:
magnetometer
;
magnetohidrodinamičen
magnetofón
-a
m
(
ọ̑
)
priprava za zapisovanje in predvajanje zvoka s pomočjo magnetnega traku:
magnetofon teče
;
vključiti magnetofon
;
posneti glasbo, govor na magnetofon
/
kasetni magnetofon
v katerega se vlagajo (magnetofonske) kasete
;
reportažni magnetofon
magnetofónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na magnetofon:
magnetofonski posnetek, zapis
;
magnetofonska reprodukcija
/
pogovor so posneli na magnetofonski trak
♦
elektr.
magnetofonska glava
magnetográm
-a
m
(
ȃ
)
dobesedni zapis na magnetofonski trak posnetega pogovora, govora:
magnetogram seje
magnetométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje magnetnega polja:
protonski magnetometer
magnetoskóp
tudi
magnetoskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
rad.
priprava za zapisovanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s pomočjo magnetnega traku:
dogodek posneti z magnetoskopom
magnetoskópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na magnetoskop:
magnetoskopski posnetek košarkarske tekme
/
magnetoskopski trak
magnétoterapíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
zdravljenje z utripajočim magnetnim poljem nizkih frekvenc:
aparat za magnetoterapijo
;
vadba v bazenu in magnetoterapija
magnétovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
min.
magnetit
:
pridobivati železo iz magnetovca
magnetrón
-a
m
(
ọ̑
)
elektr.
priprava za pridobivanje visokofrekvenčnih električnih nihanj:
magnétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
magneten
:
magnetske lastnosti
/
magnetska energija
magnézij
-a
m
(
ẹ́
)
kem.
mehka lahka kovina srebrno bele barve, element Mg:
pridobivanje magnezija iz magnezita
magnézija
-e
ž
(
ẹ́
)
krhka snov bele barve, ki se uporablja za preprečevanje drsenja pri vajah na orodju:
pridobivati magnezijo
;
tekmovalec si je namazal dlani z magnezijo
♦
kem.
magnezijev oksid
magnézijev
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na magnezij:
magnezijev karbonat, klorid, oksid
;
magnezijeva zlitina
♦
grad.
magnezijev fluat
magnézijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ki je iz magnezija:
prižgati magnezijsko nit
magnezít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina magnezijev karbonat:
pridobivanje magnezija iz magnezita
;
rudnik magnezita
magnezíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na magnezit:
magnezitni rudnik
♦
grad.
magnezitni cement
vezivni material iz magnezijevega klorida in magnezijevega oksida
;
teh.
magnezitna opeka
opeka iz žganega magnezita
magnificénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
navadno s svojilnim zaimkom
naslov za rektorja univerze:
njegova magnificenca (rektor) je odredil
/
kot nagovor
vaša magnificenca, vabimo vas
magnífikat
-a
m
(
ȋ
)
1.
rel.
Marijina hvalna pesem v evangeliju:
peti magnifikat
2.
glasb.
skladba s tem motivom:
magnitúda
-e
ž
(
ȗ
)
geol.
jakostna stopnja potresa:
potres z magnitudo nad sedem
/
izračunati magnitudo potresa
magnólija
-e
ž
(
ọ́
)
okrasno drevo ali grm z velikimi listi in velikimi rožnatimi, belimi cveti:
magnolije v parku so se razcvetele
/
zimzelena magnolija
mágnum
-a
m
(
ȃ
)
1.
steklenica za vino, ki drži približno 1,5 l:
v zadnjih letih narašča prodaja šampanjca v magnumih
2.
revolver ali pištola velikega kalibra:
ob hišni preiskavi so mu zasegli magnum
;
streljati z magnumom
magót
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
opica brez repa, ki živi po gibraltarskih skalah in v severni Afriki, Simia sylvana:
máh
1
-ú
in
-a
m
,
mn.
mahôvi
(
ȃ
)
1.
rastlina brez pravih cvetov in korenin, ki raste na vlažnih, senčnih krajih:
mah pokriva tla okrog hrasta
;
z drevja ostrgati mah in lišaj
;
sesti na mah
;
z mahom obraslo, poraslo drevo
;
debel, mehek mah
;
pren.
spomine na ta dogodek je že prerasel mah
2.
nar.
barje
:
njive na mahu
;
loviti ptice na mahu
3.
mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih;
puh
1
:
iz gnezda je padel komaj z mahom pokrit ptič
//
ekspr.
mlade, mehke dlake kot zarodek brade in brkov:
mah mu že poganja na licih
;
obril si je mah pod nosom
4.
v zvezi
planinski mah
zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve,
bot.
islandski lišaj
:
čaj iz planinskega mahu lahko pripravimo na dva načina
♦
bot.
šotni mah
ki raste na vlažnih tleh in barjih in katerega spodnji del odmira
;
geogr.
mah
visoko barje
;
lov.
mah
koža s kratko, mehko dlako na rastočem rogovju
màh
2
tudi
máh máha
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
glagolnik od mahniti:
rahel mah
;
mah z mečem, veslom (pri veslanju)
;
mah z roko
/
z enim mahom je podrl nasprotnika
2.
star.
razmah
,
polet
:
dati maha svojim čustvom
;
stvar je dobila še večji mah
3.
star.
trenutek
,
hip
1
:
(na) prvi mah ni razumel vsega
;
ta mah nimam časa
;
tisti mah, ko zapiha veter, luč ugasne
/
kri teče na mahe
●
ekspr.
na en mah mu odbije glavo
z enim udarcem, zamahom
;
ekspr.
ubiti dve muhi na en mah
z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari
;
star.
zvoniti na ves mah
tako da se zvon zelo maje
;
star.
vsi so v en mah zavzdihnili
hkrati, v istem trenutku
;
star.
bil je vseveden in posmehljiv v isti mah
obenem
;
ekspr.
z enim mahom se mu je razjasnilo vse
v zelo kratkem času, takoj
;
ekspr.
dogodki so si sledili mah na mah
hitro drug za drugim
;
star.
mah na pah
vrniti udarec za sunek, zlasti z mečem
♦
pravn.
uboj na mah
v močni razdraženosti;
prim.
namah
mahagóni
-ja
m
(
ọ́
)
tropsko drevo ali plemenit rdeče rjav les tega drevesa:
uvažati mahagoni
;
pohištvo iz mahagonija
mahagónijev
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na mahagoni:
mahagonijev les
/
mahagonijev furnir
;
mahagonijevo pohištvo
/
njegova polt je bila mahagonijeve barve
mahagónov
-a -o
prid.
(
ọ́
)
mahagonijev
:
mahagonov les
/
mahagonovo pohištvo
mahagónovec
-vca
m
(
ọ́
)
tropsko drevo, ki daje plemenit rdeče rjav les:
deblo mahagonovca
/
pog.
miza iz mahagonovca
mahagonijevega lesa
mahagonovína
-e
ž
(
í
)
mahagonijev les:
postelja iz mahagonovine
mahálo
-a
s
(
á
)
1.
bot.
velik list, zlasti praproti, palm:
palmova mahala
;
mahalo praproti
2.
nav. ekspr.
priprava, ki maha ali s katero se maha:
s papirnatim mahalom si je hladil obraz
//
slabš.
človek, ki med govorjenjem (rad) veliko maha z rokami:
to mahalo še ne bo nehalo dopovedovati
máhanje
in
mahánje -a
s
(
á; ȃ
)
glagolnik od mahati:
mahanje s perutmi, z rokami
/
mahanje v pozdrav
/
nastane strahotno klanje in mahanje
/
mahanje v prazno
;
mahanje z besedami
maharádža
-e
in
-a
m
(
ȃ
)
v Indiji
knez
,
vladar
:
bogastvo maharadže
;
maharadže in radže
maharáni
--
ž
(
ȃ
)
v Indiji
žena maharadže:
nakit bogate maharani
máhast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
podoben mahu:
mahasta rastlina
♦
tekst.
mahasta preja
puhasta nakosmatena dvonitna preja iz česane volne
2.
porasel z mahom:
sedel je na mahasta tla
máhati
-am,
in
máhati
tudi
maháti -am
nedov.
(
á; á á á
)
1.
delati (neurejene) gibe, navadno z rokami:
pri govorjenju maha okrog sebe
;
razlagal je in mahal z rokami
/
ptič maha s perutmi
;
pes maha z repom
/
od jeze je mahal s knjigo na levo in desno
/
z oslabljenim pomenom:,
ekspr.
komaj je še mahal s koso
kosil
;
ekspr.
pometač maha z metlo
pometa
;
mahati s signalno zastavico
dajati znake
//
delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava:
ko je vlak odpeljal, je še dolgo mahala
;
mahati z robcem (v pozdrav)
/
mahal mu je, naj ustavi
;
mahal jim je, kakor bi jim hotel nekaj povedati
2.
nav. ekspr.
viseti in se gibati:
dolgi lasje so mahali po vratu
;
čez ramo mu je mahala prazna torba
;
veje žalujk so rahlo mahale
3.
ekspr.
udarjati
,
tolči
:
jezno mahati koga s palico
;
z gorjačo začne mahati po volu
;
z mečem, s sabljo mahati
/
govedo leži, maha po muhah in prežvekuje
//
očitati napake, zabavljati:
če je le mogel, je mahal po njem, po ženskah
/
s humorjem je mahal politične dogodke
4.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
hoditi
:
malo je počakal in jo potem spet dalje mahal
;
mahati jo proti šoli, v šolo
;
mahati jo po sredi ceste
;
kam pa mahaš
;
mahati jo peš
●
slabš.
v prazno mahati
govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
;
ekspr.
po starem je mahal naprej
živel, delal
;
ekspr.
pogumno, slastno je mahal po žgancih
je jedel žgance
maháje
:
ob odhodu vlaka se je več rok mahaje dvignilo v slovo
;
pes je pritekel v sobo, veselo mahaje z repom
mahajóč
-a -e:
govorila je, razburjeno mahajoč z rokami
;
sam.:
mahajočega na vse strani so komaj zvezali
mahàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki maha:
vola sta stresala mahave uhlje
/
mahava hoja
opotekajoča se, zibajoča se
mahedrálo
-a
s
(
á
)
slabš.
1.
kar mahedra, navadno kos obleke:
kaj si dala nase to mahedralo
2.
kdor nerodno, okorno hodi:
poglej tisto mahedralo
●
slabš.
s takimi mahedrali nočem imeti opravka
neodločnimi ljudmi
mahedráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
viseti in se valujoče gibati:
hlače mu mahedrajo
;
veter je prenehal in jadro mahedra
;
slon je mirno stal, le dolga ušesa so mu mahedrala
;
vrvi mahedrajo sem in tja
;
ekspr.
obleka mu kar mahedra na suhem telesu
2.
delati, povzročati, da se kaj valujoče giblje:
svinja mahedra z ušesi
/
ekspr.
z robcem mu mahedra
maha
3.
ekspr.
nerodno, okorno hoditi, navadno v preveliki obleki:
okrevajoči bolnik že mahedra po sobi
;
videl ga je, kako mahedra v hlev
/
v spalni srajci je mahedrala k vratom
●
ekspr.
kam pa mahedraš
greš
mahedráje
:
mahedraje z vsem telesom je prišel
mahedrajóč
-a -e:
mahedrajoče hlače
;
ohlapno mahedrajoč trebuh
mahedràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki mahedra:
mahedravi uhlji
;
mahedrave hlače
;
mahedrava obleka
/
odšel je z mahedravimi koraki
;
ekspr.
smeh ji je stresal mahedrave prsi
/
ekspr.
mahedrava ženska
mahedrávo
prisl.
:
mahedravo so se premikali
;
obleka je mahedravo visela na njem
;
mahedravo oblečen
mahedrávec
-vca
m
(
ȃ
)
slabš.
človek, zlasti neskrbno oblečen ali neodločen:
počasen mahedravec
mahedrávke
-drávk
ž
mn.
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
široke, mahedrave hlače:
nosil je zakrpane mahedravke
mahedrávost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost mahedravega:
mahedravost obleke
/
mahedravost nog
/
slabš.
mahedravost politike
máhek
-hka
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od máh:
otrebiti mahek z debla
máher
-ja
m
(
á
)
pog.
kdor zna kaj dobro, spretno narediti, organizirati;
mojster
:
postal je pravi maher za lesene strope
mahinácija
-e
ž
(
á
)
1.
ekspr.
preračunljivo, navadno nezakonito dejanje:
zaplesti se v mahinacije
;
z raznimi mahinacijami je dosegel svoje cilje
;
denarna, gospodarska mahinacija
/
delati mahinacije
;
tajna mahinacija
2.
zastar.
ravnanje
,
upravljanje
:
mahinacija s strojem je čisto preprosta
mahízem
tudi
machizem -zma
[
mahízəm
]
m
(
ī
)
filoz.
filozofska smer, po kateri je svet skupek subjektivnih občutkov;
empiriokriticizem
mahljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
rahel mah, zamah:
pozdravljala jih je z mahljaji
;
mahljaji z robcem
2.
glagolnik od mahniti:
mahljaj z gorjačo, mečem
/
kol je presekal z dvema mahljajema
/
na prvi mahljaj zadeti žilo čiste rude
mahljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo mahati:
vzklikala je in mahljala z rokami
;
psiček mahlja z repom
/
mahlja mi v pozdrav, s klobukom
/
ekspr.
s šibo začne mahljati po volu
/
pog.,
ekspr.
vsak dan jo je mahljal v mesto
mahljáje
:
pes se mu dobrika, mahljaje z repom
máhnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
porasel z mahom:
mahnat kamen, štor
;
mahnata veja
máhničevec
-vca
m
(
ȃ
)
pristaš Mahničevih kulturnih in verskih nazorov:
hud, vnet mahničevec
máhničevski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Mahniču:
mahničevsko prizadevanje
/
ekspr.
človek mahničevskega kova
máhničevstvo
-a
s
(
ȃ
)
Mahničevi kulturni in verski nazori:
boj z mahničevstvom
máhniti
-em,
in
mahníti
in
máhniti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
1.
napraviti gib, navadno z roko:
leno mahniti
/
vol kdaj pa kdaj mahne z repom
/
mahniti z mokrim klobukom
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
še trikrat mahni s koso, pa bo vse pokošeno
//
napraviti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava:
nič ni rekel, le mahnil je v slovo
/
mahnil mu je, naj odide
●
ekspr.
na vse to je mahnil z roko
izraža nezanimanje, omalovaževanje, zavračanje
2.
ekspr.
udariti
:
mahnil ga je s palico
;
mahniti po hrbtu
;
jezno je mahnil po volu
;
pren.
če je le mogel, je v govoru mahnil po meni
3.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
oditi
:
mahnil jo je v mesto
;
ko bom lačen, jo bom mahnil domov
;
kar peš bom mahnil v mesto
máhnjen
-a -o
1.
deležnik od mahniti:
vsak človek je mahnjen s kako slabostjo
2.
pog.,
ekspr.
čudaški
,
neumen
:
zdi se mu (malo) mahnjen
/
kaj si mahnjen
máhom
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
v trenutku, v hipu:
obraz mu je mahom otrpnil
máhoma
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
v trenutku, v hipu:
mahoma obstati, zasloveti
/
žalostna in vesela preteklost, vse je mahoma vstalo pred očmi
mahónija
-e
ž
(
ọ́
)
bot.
zimzelen okrasni grm z bodečimi listi in rumenimi cveti, Mahonia aquifolium:
venec iz mahonije
mahórka
-e
ž
(
ọ̑
)
zlasti v ruskem okolju
tobak slabše kakovosti:
zviti cigareto iz mahorke in časopisnega papirja
/
kaditi mahorko
máhov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na máh:
mahovo stebelce
/
mahova ruša
/
mahov svet
máhovec
-vca
m
(
ȃ
)
zool.
s puhom porasel ptičji mladič:
gnezdo, polno mahovcev
mahôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na máh:
mahovna ruša
/
mahovna tla
♦
gozd.
mahovni sloj
sloj, ki obsega vegetacijo tik nad tlemi
mahovína
-e
ž
(
í
)
blazina, pas mahu, mah:
iti bos čez mahovino
;
ležati na mahovini
;
mehka mahovina
/
z mahovino obraščen zid
mahovínast
-a -o
prid.
(
í
)
porasel z mahom:
mehka mahovinasta tla
mahovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
porasel z mahom:
mahovita skala
;
mahovita tla
mahôvje
-a
s
(
ȏ
)
blazina, pas mahu, mah:
sesti na mahovje
;
z mahovjem porasli zidovi
máhovka
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.,
navadno v zvezi
roža mahovka
vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa:
posaditi rožo mahovko
máhovnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na máh:
mahovnata ruša
/
mahovnata skala
;
mahovnata tla
/
perje ni bilo več mahovnato
mahôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
bot.
grmičasta zimzelena rastlina z užitnimi rdečimi jagodami, ki raste na barjih, Oxycoccus:
tam rastejo mahovnice
/
nabirati mahovnice
;
mezga iz mahovnic
♦
vet.
mahovnice
kožno vnetje, navadno na bicljih zadnjih nog
mahovnják
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
zool.
maločlenar, ki živi, prirasel na dno, zlasti v morju, Bryozoa:
spužve in mahovnjaki
mahúnica
-e
ž
(
ȗ
)
bot.
zimzelena grmičasta rastlina z rožnatimi cveti in črnimi jagodami, Empetrum:
mail
in
mêjl
-a
[
mêjl
]
m
(
ȇ
)
sistem za pošiljanje sporočil med uporabniki računalnikov ali drugih elektronskih naprav, povezanih v omrežja;
elektronska pošta
:
poslati vprašanja po mailu
//
kar se pošlje, prejme po tem sistemu:
vsak dan ji pošlje en mail
;
v prid. rabi:
mail strežnik
mailing
-a
[
mêjling-
]
m
(
ȇ
)
načrtno pošiljanje obvestil po elektronski pošti izbranim naslovnikom:
vse urejajo izključno prek mailinga
;
v prid. rabi:
mailing akcija
;
mailing lista
elektronski poštni seznam za hkratno pošiljanje sporočil večjemu številu naslovnikov
mainstream
-a
[
mêjnstrím
]
m
(
ȇ-ȋ
)
ideje, stališča ali dejavnosti, ki jih večina ljudi sprejema in jih ima za običajne:
glasbeni mainstream
;
politični mainstream
;
v prid. rabi:
mainstream film, medij
mainstreamovski film, medij
;
mainstream kultura
mainstreamovska kultura
mainstreamovski
-a -o
[
mêjnstrímou̯ski
]
prid.
(
ȇ-ȋ
)
nanašajoč se na mainstream:
mainstreamovski film, medij
;
mainstreamovska kultura
;
mainstreamovska produkcija
;
mainstreamovsko občinstvo
maistrovec
-vca
[
májstrovəc
]
m
(
á
)
udeleženec bojev pod poveljstvom slovenskega generala Rudolfa Maistra za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji 1918 in 1919:
maître d'hôtel
maître d'hôtela
[
mêtrə dotêl
]
m
(
ȇ, ȇ
)
knjiž.
šef strežbe, zlasti v večjem gostinskem obratu:
máj
-a
m
(
á
)
1.
peti mesec v letu:
delo bo opravljeno do desetega maja
;
pesn.
cvetni maj
;
ekspr.
cvetoči, zeleni maj
;
lepa si kot roža v maju
/
prvi maj
praznik mednarodnega delavskega gibanja
/
ležal je bolan, zunaj pa je bil maj
majsko vreme
/
to je bilo maja
;
(meseca) maja bo odpotoval
//
pesn.
čas mladosti, razvoja:
biti v maju
/
minil je življenja maj
/
vzcvetel mu je ljubezni maj
2.
nar.
visoka smreka ali jelka z obeljenim deblom in zelenim vršičkom, postavljena za okras;
mlaj
2
:
pred praznikom so fantje postavljali maje
mája
-e
ž
(
á
)
1.
del spodnjega perila, ki pokriva gornji del telesa:
obleči majo
;
fant v beli maji
/
maja brez rokavov, z dolgimi rokavi
2.
nar.
(pletena) jopica, pulover:
vedno je nosil vijoličasto volneno majo
majánje
tudi
májanje -a
s
(
ȃ; á
)
glagolnik od majati:
neverno in posmehljivo majanje z glavo
/
majanje starega sveta
majáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nar. gorenjsko
planšariti
:
tudi majarili so, imeli so šest krav
/
majariti po planinah
majarón
-a
m
(
ọ̑
)
začimbna rastlina z majhnimi okroglimi listi in močnim vonjem:
sejati majaron
;
vejica majarona
/
jedi dodati majarona
majaronove liste, majaronovo vejico
majarónov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na majaron:
majaronovi listi
/
piti majaronov čaj
;
majaronove plevice
posušen zdrobljen majaron, zlasti listi, ki se uporablja kot začimba
♦
gastr.
majaronovo meso
jed iz koščkov mesa, dušenega v omaki, ki ima močen okus po majaronu
majáti
májem
tudi
májati -em
stil.
májam
nedov.
, májaj májajte
tudi
majájte; majál
tudi
májal
(
á á; á
)
povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja:
veter maje drevesa
;
zgrabil je kol in ga majal, da bi ga izpulil
/
presenečeno je majal z glavo
;
klasje se maje
;
pijanec stoji pred vrati in se maje
;
veriga visi z voza in se maje
niha
;
pren.,
ekspr.
kmet je majal stavbo fevdalnega reda
;
uporno pleme maje vladarju prestol
//
povzročati, da se kaj premika sploh:
potres maje zemljo
;
mostnice so se majale pod nogami
;
zemlja se zelo maje
●
ekspr.
pijača je ljudem majala jezike
je povzročala, da so veliko in sproščeno govorili
;
ekspr.
ljudje so nad tem majali z glavo
izražali osuplost, presenečenje, ogorčenje
majáti se
,
tudi
májati se
1.
biti majav:
brv je trhla in se že maje
;
miza se maje
;
zobje se mu majejo
;
pren.,
ekspr.
njegov položaj v službi se maje
;
stebri starega družbenega reda so se majali
;
temelji te filozofije se že majejo
2.
ekspr.
biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri:
njegova samozavest se maje
/
nekaj se maje v njegovih načelih
3.
ekspr.
opotekajoče se, okorno hoditi:
poglej ga, kako se maje
;
majati se pijan proti domu
/
ladja se maje proti Benetkam
//
iti
,
hoditi
:
kam se pa maješ
●
ekspr.
njihova hiša se maje
kmetija, posestvo, družina propada
;
šah. žarg.
pozicija se maje
je slaba
;
ekspr.
tla se mu majejo pod nogami
ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja
;
ekspr.
v njem se vse maje in lomi
doživlja velike duševne krize
majáje
:
pijanec se je majaje napotil proti domu
;
majaje z glavo je odšel
;
voz je majaje se in zibaje se zavil na glavno cesto
majajóč
-a -e:
majajoč z glavo
;
majajoč se dom
;
skozi majajoče se veje gledati luno
majàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki se (rad) maje:
majavi zobje
;
iti po majavi brvi, lestvi
;
stopnice so že majave
/
majav kozolec
;
majavi temelji
/
majavi koraki
/
ekspr.
ta mir je zelo majav
nestalen
●
ekspr.
vsa stvar je, stoji na majavih nogah
ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena
majávo
prisl.
:
majavo hoditi
majávost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost majavega:
majavost zob
/
občutje majavosti
/
ekspr.
govorice o majavosti podjetja
májcen
-a -o
[
majcən
]
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
zelo majhen:
majcen hlebček, otrok, ptiček
;
deček je še majcen
;
majcena kroglica
/
v tem je bila majcena tolažba
májceno
prisl.
:
majceno nam ga pokaži
májceni
-a -o
sam.
:
nič se ne boj, majcena
;
sosedovo majceno je izdihnilo
májcken
-a -o
[
majckən
]
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
zelo majhen:
majckena deklica
májčka
-e
ž
(
á
)
vrhnje oblačilo, navadno s kratkimi rokavi in brez izrazitega ovratnika, zlasti žensko ali otroško:
bombažna majčka
;
kratka, oprijeta, prosojna majčka
;
bela, roza, rdeča majčka z napisom
;
majčka in hlače
/
fantovska majčka
;
polo majčka
;
majčka brez rokavov
/
ženska majčka
;
majčka s kratkimi rokavi
májčken
-a -o
[
majčkən
]
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
zelo majhen:
dom je majčken, a prijeten
;
majčkene kapljice
;
živalca ima majčkene očke
/
lastnik majčkene trgovine
/
pri tem ima on le majčkeno vlogo
májčkeno
prisl.
:
majčkeno se mi je nasmehnila
/
majčkeno zmeden je
;
majčkeno pozno si prišel
/
majčkeno, prosim
kot vljudnostna fraza
prosim, če mi daste malo prostora, če se malo umaknete
majênje
tudi
májenje -a
s
(
é; ā
)
glagolnik od majiti:
majenje debla
/
sosedom je pomagal pri majenju koruze
májer
-ja
m
(
á
)
1.
star.
nižji oskrbnik, zlasti graščinski:
iskati novega majerja
2.
nekdaj
najemni delavec na (gozdnem) posestvu:
socialni problemi pohorskih majerjev
3.
nar. gorenjsko
planšar
:
majer daje mleko izletnikom
májerica
-e
ž
(
á
)
1.
nar. gorenjsko
planšarica
:
jedel je pri majericah po planinah
2.
star.
žena nižjega oskrbnika, zlasti graščinskega:
na pristavi je bila mlada majerica
majeríja
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
hiša, zemljišče za majerja:
preseliti se v majerijo
majestéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
veličanstvo
:
sprejela vas bo njegova majesteta
majestétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
veličasten
,
mogočen
:
bil je majestetičen
;
majestetična dama
/
okrog njega je bil majestetičen mir
♦
jezikosl.
majestetična množina
prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov
majestétično
prisl.
:
majestetično hoditi, stati
majestétičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
veličastnost
,
mogočnost
:
nastopati v sijaju in majestetičnosti
/
majestetičnost marmornih kipov
májev
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
majski
,
majniški
:
jasni majevi večeri
májevski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Maje:
majevska in inkovska kultura
/
majevska piramida
majévtika
-e
ž
(
ẹ́
)
filoz.
metoda postavljanja vprašanj, da bi sogovornik prišel do spoznanja, znanja, ki je že v njem:
Sokrat kot začetnik majevtike
májhen
-hna -o
prid.
, mánjši
(
ȃ
)
1.
ki dosega nizko stopnjo
a)
glede na razsežnost;
ant.
velik
:
majhen človek
;
majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt
;
veliko je spravil na tako majhen prostor
;
majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival
;
majhno jabolko, okno, poslopje
;
imam majhno stanovanje
;
ekspr.
mikroskopsko majhen
zelo majhen
;
majhen kot makovo zrno
/
majhna vas
/
ekspr.
majhen domek
b)
glede na merljivo količino:
majhen del rudnega bogastva
;
ekspr.
kupiti za majhen denar
;
majhen dvig prometa
;
majhen odstotek ljudi
;
majhna doza zdravil
;
zelo majhna količina česa
;
najti kaj v majhnih količinah, množinah
;
majhna mera česa
;
stroj majhne moči
;
majhna plača, pokojnina
nizka
;
bil je majhne postave
;
majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda
;
prostor majhnih razsežnosti
;
bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo
;
novec majhne vrednosti
;
majhna vsota denarja
;
majhna zmogljivost tovarne
c)
glede na število sestavnih enot:
majhen kolektiv
;
zbrala se je majhna družba
;
majhna skupina
/
majhno število ljudi
;
število a je manjše od b
č)
glede na dolžino:
dela majhne korake
/
majhna razdalja
d)
ekspr.
glede na trajanje:
majhna časovna oddaljenost
e)
glede na možni razpon:
njegov talent ni majhen
;
majhna delavnost organizacij
;
že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo
/
majhne želje
/
tu so majhne možnosti za delo
;
relativno majhne spremembe
;
to mu je prineslo majhno olajšanje
f)
glede na čas življenja:
imata še majhne otroke
;
ko sem bil majhen, sem rad pasel živino
/
ekspr.
majhno drevje
mlado
g)
glede na svojo glavno, bistveno značilnost:
majhen klanec, ovinek
;
teren z majhnim padcem
;
delati majhne vbode
/
imeti majhno izbiro
/
majhen napor
h)
nav. ekspr.
glede na intenzivnost, učinek:
majhen dež, veter
/
majhna bolečina
/
majhen up
;
majhna vera
;
tvoja ljubezen je majhna
i)
glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost:
majhen motor, studenec
;
majhen obrat, rudnik
;
iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne
;
imeti majhno kmetijo
j)
glede na pomembnost:
majhni opravki
;
majhna napaka, tatvina
;
ekspr.
to ni majhno delo
je veliko, pomembno
/
publ.
z majhnimi izjemami so vsi enaki
/
kot vljudnostna fraza
samo še majhno pripombo
2.
ekspr.
malo pomemben, nepomemben:
sredi mesta sem se zdel tako majhen
;
doma sem čisto majhen
;
čudno majhne so bile vse njegove misli
;
navadil se je skromnega, majhnega življenja
/
majhne razmere
ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
/
majhni umetniki včasih popravljajo velike
//
slabš.
slab
,
grd
,
ničvreden
:
tako majhen si
●
ekspr.
ko je to slišal, je bil takoj majhen
ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah
;
publ.
urejati kaj z majhnimi koraki
počasi
;
ekspr.
otrok gleda z majhnimi očmi
zaspano gleda
;
imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili
kot vljudnostna fraza
izraža omejevanje
;
ekspr.
ni majhna stvar celo noč čuti
težko je
;
ekspr.
njegova delavnica je kar majhna tovarna
izraža omejevanje
;
majhen piskrc hitro vzkipi
človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦
mat.
neskončno majhen
ki je poljubno blizu nič
májhno
prisl.
,
nar.
malo
:
francosko govori dobro, angleško pa majhno razume
/
zdaj majhno drugače misli
;
pot je peljala majhno navzgor
májhni
-a -o
sam.,
nar.
mali
:
majhni so bili zmeraj zatirani
;
naše majhno zdajle spi
;
biti z majhnim zadovoljen;
prim.
mali
2
,
mali
1
,
mala
,
malo
,
manj
,
manjši
májhnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
lastnost, značilnost majhnega:
ob otrokovi majhnosti je še bolj vidna očetova velikost
;
majhnost pisave
/
številčna majhnost naroda, skupine
/
ekspr.
pokazati človeka v vsej njegovi majhnosti in veličini
;
duhovna majhnost
2.
knjiž.
kar je malo pomembno, nepomembno:
njen osebni svet je sestavljen iz tisočerih majhnosti
májhnosten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
malenkosten
:
bil je majhnosten in hudoben
májica
-e
ž
(
á
)
vrhnje oblačilo, navadno s kratkimi rokavi in brez izrazitega ovratnika:
obleči majico
;
majico bo treba oprati
;
majica z okroglim, ovalnim izrezom
;
fant v beli, modri majici
;
majica in hlače
/
majica brez rokavov, z dolgimi rokavi
/
mornarska majica
/
spodnja majica
del spodnjega perila, ki pokriva gornji del telesa
●
publ.
nositi, obleči rumeno majico
biti, postati vodilni športnik v skupnem seštevku tekem, etap
♦
šport.
rumena majica
majica rumene barve, ki jo nosi vodilni športnik v skupnem seštevku tekem, etap
májička
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od majica:
otroška majička
majílnik
-a
m
(
ȋ
)
gozd.
orodje ali stroj za odstranjevanje lubja z muževnega debla;
lupilnik
majíti
-ím
tudi
májiti -im
nedov.
(
ī í; ā
)
odstranjevati lubje z muževnega debla:
majiti drevo
/
z nožem majiti šibo
●
nar.
majiti piščalke iz vrbovih mladik
delati
//
nar.
odstranjevati lupino, kožo:
majiti krompir
/
majiti koruzo
ličkati
májka
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
mati
:
tam je živel s svojo majko
/
sinovi majke domovine
/
majka Slava
/
kot vzklik:,
pog.
majka mila
;
star.
žalostna ti majka
♦
etn.
majka príšla s kolodvora
otroška igra s petjem, pri kateri si ena od deklic izbira hčere
májnica
-e
ž
(
á
)
1.
nar. zahodno
okrasni grm z dišečimi vijoličastimi ali belimi cveti;
španski bezeg
:
kotiček na vrtu so obdajali zeleni grmi majnic
2.
etn.,
v tržaški okolici
praznovanje s postavljanjem mlaja v začetku meseca maja:
fantje so se dogovarjali, kako bodo pripravili majnico
♦
bot.
majhna dlakava rastlina z belimi, rožnatimi ali rjavkastimi cveti v koških, Antennaria
májnik
-a
m
(
á
)
star.
peti mesec v letu;
maj
:
bilo je v začetku majnika
/
cvetoči majnik
/
življenja majnik
♦
vrtn.
kraljica majnika
glavnata spomladanska solata z mehkimi listi
májnikov
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
majski
,
majniški
:
bil je lep majnikov dan
/
majnikova noč
májniški
-a -o
prid.
(
á
)
majski
:
bil je krasen majniški dan
/
majniška jutra
/
vreme je bolj aprilsko kot majniško
♦
bot.
majniška kolobarnica
užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii
;
šol.
majniški izlet
izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja
;
zgod.
majniška deklaracija
izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski
izjava slovenskih opozicijskih strank leta 1989 z zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda
majóličast
in
majólčast -a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
fajančen
:
majoličasta ploščica
●
zastar.
majoličasta žepna ruta
po barvi podobna majoliki, zlasti modra
majóličen
in
majólčen -čna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
fajančen
:
majolična ploščica, vaza
majóličica
in
majólčica -e
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od majolika:
pijmo ga iz majoličice
majólika
in
majólka -e
ž
(
ọ̑
)
1.
trebušasta glinena posoda z ročajem, zlasti za vino:
natakal jim je iz majolike
;
lepo okrašena majolika
/
majolika cvička
/
izpil je dve majoliki
●
ekspr.
ves dan je sedel pri majoliki
pil vino
2.
knjiž.
fajansa
majólikast
in
majólkast -a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
fajančen
:
peč z majolikastimi ploščicami
●
zastar.
majolikasta ruta
ruta, po barvi podobna majoliki, zlasti modra
majonéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
gastr.
zmes rumenjakov in olja, zlasti kot dodatek k omakam, solatam:
narediti majonezo
/
ribja majoneza
ki se ji primeša ribje meso
;
riba v majonezi
ki se prelije z majonezo
;
raki z majonezo
majonézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na majonezo:
majonezne sestavine
/
majonezna omaka, solata
majór
-ja
m
(
ọ̑
)
čin, za stopnjo višji od kapetana I. razreda, ali nosilec tega čina:
enoti poveljuje major
/
napredoval je v majorja
/
imeti čin majorja
majorán
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
majaron
:
vejica majorana
majorát
-a
m
(
ȃ
)
pravn.,
nekdaj
pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih:
po majoratu mu je pripadlo vse imetje
//
tako posestvo:
postati dedič turjaškega majorata
majoráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na majorat:
majoratno posestvo
/
majoratna pravica
majordóm
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zgod.,
v frankovski državi
upravitelj dvora, kraljevih posestev:
dolžnosti majordoma
;
politični vpliv majordomov
2.
v dvorskem, plemiškem okolju
višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo:
knezov majordom
majoritéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
večina
:
majoriteta in minoriteta
/
majoriteta glasov
/
imeti majoriteto v parlamentu
majoritéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
večinski
:
majoritetna stranka
/
majoritetni sistem volitev
majorizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od majorizirati:
vladati, kot določa večina na temelju majorizacije
/
izključiti preveliko majorizacijo kake skupine
majorizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
dobiti večino, preglasovati:
manjšino so majorizirali
majórka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
nosilka čina, za stopnjo višjega od kapetana I. razreda:
po činu je majorka
;
majorji in majorke
2.
star.
majorjeva žena:
major in majorka
majórski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od major:
majorski čin
májski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na maj:
bil je lep majski dan
;
majske prireditve
/
majski večeri
/
majsko sonce
♦
šol.
majski izlet
izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja
;
zgod.
majska deklaracija
izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski
;
zool.
majski hrošč
hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris
majúskula
-e
ž
(
ȗ
)
1.
zgod.
pisava, pri kateri so vse črke enako visoke:
rokopis, pisan v majuskuli
2.
knjiž.
vélika črka:
okrašene majuskule
majzéna
-e
ž
(
ẹ̑
)
agr.
industrijsko predelana koruzna moka:
màk
tudi
mák máka
m
(
ȁ á; ȃ
)
kulturna ali divja rastlina z mlečkom in velikimi zvezdastimi cveti ali njeno seme:
med pšenico je natrgala cvetočega maka
;
gojiti mak
;
z makom posuti pecivo
;
v zadregi je bila rdeča kot mak
♦
bot.
poljski
ali
divji mak
ki raste kot plevel, Papaver rhoeas
;
vrtni mak
ki se iz njegovega mlečka pridobiva opij, Papaver somniferum
makadám
-a
m
(
ȃ
)
površina ceste iz povaljanih plasti kamna in peska:
prašen makadam
;
vremenski vplivi na makadam
/
pog.
z asfalta smo zavili na makadam
makadamsko cesto
makadamizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
grad.
izdelovati površino ceste iz povaljanih plasti kamna in peska:
makadamizirati gozdno pot
makadamizíran
-a -o:
makadamiziran kolovoz
makadámka
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
makadamska cesta
:
makadamke je povečini zamenjal asfalt
;
slaba, strma makadamka
makadámski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na makadam:
makadamsko cestišče
/
makadamska cesta
makák
-a
m
(
ȃ
)
zool.
opica z dolgim gobcem in kratkim repom, ki živi v Aziji in Afriki, Macaca:
japonski, javanski makak
;
vrste makakov
/
opice makaki
makáo
1
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
svetlo rdeči ara:
makáo
2
-a
m
(
ȃ
)
igr.
hazardna igra s kartami, pri kateri zmaga tisti, čigar karte so najbližje devetim točkam, vendar jih ne presežejo:
igrati makao
mákar
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
izraža sprijaznjenje s skrajno stopnjo, možnostjo:
tekel bom za teboj makar do potoka
/
v vezniški rabi
to bom naredil, pa makar me kaznujejo
čeprav, tudi če
makarón
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.
okrogel, votel, dolg izdelek iz testa:
izdelovati makarone
;
kupiti kilogram makaronov
/
makaron mu je padel z vilic
;
krožnik makaronov
/
makaroni z mesom in solata
//
pog.
testenine
:
kakšne makarone imaš rajši – špagete ali polžke
makarónar
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.,
slabš.
Italijan:
hotel za petične makaronarje
makarónov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
gastr.,
navadno v zvezi
makaronovo meso
jed iz makaronov in na majhne koščke narezanega mesa v omaki:
za kosilo je bila juha, makaronovo meso in solata
makarónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
pog.,
slabš.
italijanski
:
on je edini slovenski natakar v tej makaronski kavarni
makarónščina
-e
ž
(
ọ̑
)
slabš.
jezikovno mešana govorica:
govoril je v makaronščini
//
italijanščina
makartízem
-zma
m
(
ī
)
publ.,
po drugi svetovni vojni
preganjanje komunistične ideologije in njenih pristašev v Združenih državah Amerike:
odpor proti makartizmu
makedonístika
-e
ž
(
í
)
veda o makedonskem jeziku in književnosti:
kroatistika in makedonistika
makedónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Makedonce ali Makedonijo:
makedonski jezik
;
makedonski narod
/
makedonska podjetja
makedónstvo
-a
s
(
ọ̑
)
lastnosti, značilnosti Makedoncev:
makedónščina
-e
ž
(
ọ̑
)
makedonski jezik:
učiti se makedonščino
;
predaval je v makedonščini
makéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz obravnavanega objekta, naprave, v zmanjšanem merilu:
izdelati maketo gradu
;
maketa mestnega dela, ladje, letala, spomenika
/
pri filmskih snemanjih uporabljati makete
♦
tisk.
natančen posnetek bodoče knjige iz nepotiskanega papirja za pripravo platnic in ščitnega ovitka
;
voj.
predmet za ponazoritev vojaškega objekta, bojnega sredstva pri urjenju streljanja na cilj, v naravni velikosti
makéten
-tna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od maketa:
maketni prikaz gradu
make-up
tudi
make up -a
[
mêjk-áp
]
m
(
ȇ-ȃ
)
kozm.
z ličenjem urejen obraz ali del obraza:
občudovali so njen make-up
/
skrbeti za svoj make-up
ureditev obraza
//
ličilo za tako ureditev:
kupiti make-up
;
make-up za oči
/
popraviti si make-up
ličila, nanesena na obraz
máki
-ja
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
majhne, na Madagaskarju živeče polopice z velikimi očmi in zelo podaljšanimi nartnimi kostmi, Cheriogalaginae:
makiavelíst
tudi
machiavellist -a
[
makjavelíst
]
m
(
ȋ
)
1.
polit.
pristaš makiavelizma:
vnet makiavelist
2.
nav. slabš.
brezobzirnež
,
zvijačnež
:
imel se je za velikega makiavelista, njegova prebrisanost pa je bila otroška
makiavelístičen
tudi
machiavellističen -čna -o
[
makjavelístičən
]
prid.
(
í
)
nanašajoč se na makiaveliste ali makiavelizem:
makiavelistične metode
;
makiavelistična politika
/
makiavelistična načela
makiavelízem
tudi
machiavellizem -zma
[
makjavelízəm
]
m
(
ī
)
1.
polit.
načelo, ki zagovarja uporabo tudi zvijačnih, nemoralnih sredstev za dosego cilja:
pristaš makiavelizma
2.
nav. slabš.
brezobzirnost
,
zvijačnost
:
znan je zaradi svojega makiavelizma
mákija
1
-e
ž
(
á
)
strnjeno rastoče zimzeleno grmičevje, rastlinje, značilno za Sredozemlje:
breg, hrib je porasel z makijo
makíja
2
-e
ž
(
ȋ
)
v francoskem okolju, med drugo svetovno vojno
odporniško gibanje (proti nemškemu okupatorju):
organizirati makijo
makíjevec
-vca
m
(
ȋ
)
v francoskem okolju, med drugo svetovno vojno
pripadnik makije:
pridružiti se makijevcem
;
spopadi med Nemci in makijevci
mákina
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
boljši avtomobil:
v dolgi koloni vozil so izstopale tri bleščeče makine
maklèn
-éna
m
(
ȅ ẹ́
)
bot.
grm ali drevo z manjšimi krpatimi listi, Acer campestre:
krivenčast maklen
;
drevored maklenov in brez
maklénov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na maklen:
maklenov les
/
maklenovo drevo, grmovje
makníti
in
mákniti -em
dov.
(
ī á
)
star.
premakniti
:
plug je maknil na ogon
/
bil je pijan, da ni več maknil jezika
makníti se
in
mákniti se
iti stran, oditi:
več dni se ni maknil od doma
máko
-a
in
--
m
(
ȃ
)
tekst.
dolgovlaknati egiptovski bombaž:
presti mako
//
pog.
tkanina, pletenina iz tega bombaža:
mako se dobro pere
;
v prid. rabi:
mako bombaž
;
mako preja, tkanina
mákov
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na mak:
makov cvet
;
makove glavice
;
makovo seme
;
rdeča kot makov cvet
;
majhen kot makovo zrno
/
makovo polje
/
makova potica
potica z makovim nadevom
♦
agr.
makovo maslo
v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za opij
;
makovo olje
olje iz semena vrtnega maka
;
gastr.
makov nadev
nadev iz zmletega makovega semena
mákovec
-vca
m
(
ā
)
nav. mn.,
bot.
rastlina z mlečnim sokom ali brez njega in zvezdastimi ali somernimi cveti, Papaveraceae:
mákovica
-e
ž
(
ā
)
nar. vzhodno
1.
makova glavica:
streti makovico
2.
makova potica:
makovína
-e
ž
(
í
)
zastar.
opij
,
papaverin
mákovka
-e
ž
(
ā
)
podolgovato pecivo iz kvašenega testa, potreseno z makom:
jesti makovko
;
makovke in žemlje
makramé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
obrt.
tehnika izdelovanja tekstilnih izdelkov, zlasti okrasnih, z oblikovanjem vozlov:
obvladati makrame
//
izdelek v tej tehniki:
razstava makramejev
;
makrameji in tapiserije
♦
tekst.
močno vita sukana preja iz velikega števila niti
;
v prid. rabi:
makrame vozel
;
izdelati pas v makrame tehniki
makréla
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
skuša
:
lov na makrele
mákro
1
-a
m
(
ȃ
)
rač.
zaporedje ukazov, ki jih pri večkratni uporabi istih opravil zaženemo z enim ukazom:
makre lahko poženemo s poljubno kombinacijo tipk
;
v prid. rabi:
možnost fotografiranja v makro načinu
;
makro ukaz
makroukaz
makró
2
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
kdor posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke;
zvodnik
:
policija je preganjala prostitutke in makroje
makro...
ali
mákro...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na velik
a)
s tujko v drugem delu:
makrokozmičen, makrokozmos
b)
z domačo besedo v drugem delu:
makrodružba
in
makro družba, mikro- in makrosvet
in
mikro in makro svet
2.
rač.
nanašajoč se na določeno zaporedje ukazov, ki jih pri večkratni uporabi istih opravil zaženemo z enim ukazom:
makronačin
in
makro način, makroukaz
in
makro ukaz
mákrobiótičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-ọ́
)
nanašajoč se na makrobiotiko:
makrobiotični jedilnik, recept
;
makrobiotična hrana, prehrana, dieta
;
kuhanje po makrobiotičnih načelih
/
makrobiotična kuhinja
mákrobiótik
-a
m
(
ȃ-ọ́
)
1.
strokovnjak za makrobiotiko:
pri zdravljenju je upošteval navodila znanega japonskega makrobiotika
2.
kdor se prehranjuje in živi po načelih makrobiotike:
med vegetarijanci in makrobiotiki je manj debelosti, raka, bolezni srca in ožilja
mákrobiótika
-e
ž
(
ȃ-ọ́
)
1.
nauk o podaljševanju življenja:
medicina in makrobiotika
2.
veda o prehrani, sestavljeni iz sonaravno pridelane hrane, ki temelji na budističnih načelih ravnovesja jina in janga:
upoštevati načela makrobiotike
;
predavanje o makrobiotiki
;
strokovnjak za makrobiotiko
//
prehranjevanje na tak način:
zdravljenje z makrobiotiko
/
tečaj makrobiotike
mákroekonomíja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
ekon.
ekonomija, ki se ukvarja z narodnim gospodarstvom kot celoto:
razvoj makroekonomije
mákroekonómika
-e
ž
(
ȃ-ọ́
)
ekon.
makroekonomija
:
razvoj makroekonomike
mákroekonomíst
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
strokovnjak za makroekonomijo:
ugledni slovenski makroekonomisti že nekaj časa opozarjajo, da so apetiti po zadolževanju države pretirani
mákroekonómski
-a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na makroekonomijo:
makroekonomske analize
/
obravnavati kaj na ravni makroekonomskih enot
mákrofotografíja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
fot.
fotografiranje od blizu s pomočjo raztegljivega meha, dodatnih leč:
področje makrofotografije
;
uporaba elektronske bliskovne luči v makrofotografiji
//
bližinski posnetek:
razstava makrofotografij
mákrogamét
-a
m
(
ȃ-ẹ̑
)
biol.
makrogameta
mákrogaméta
-e
ž
(
ȃ-ẹ̑
)
biol.
ženska spolna celica:
mákrokózmičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-ọ́
)
nanašajoč se na makrokozmos:
makrokozmično dogajanje
/
makrokozmični svet
/
makrokozmični problemi
mákrokózmos
-a
m
(
ȃ-ọ̑
)
knjiž.
svet v celoti, vesolje:
raziskovati makrokozmos
;
odnosi v makrokozmosu
;
mikrokozmos in makrokozmos
/
čutil je, da je tudi sam delec v makrokozmosu občestva
mákromolékula
-e
ž
(
ȃ-ẹ̑
)
kem.
molekula, katere masa je večja kot deset tisoč:
snov iz makromolekul
mákromolékulski
-a -o
(
ȃ-ẹ̑
)
pridevnik od makromolekula:
makromolekulske snovi
makrón
1
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
grafično znamenje za označevanje tonemskih dvojnic:
akut, cirkumfleks in makron
makrón
2
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
gastr.
krhko okroglo pecivo iz beljakov, sladkorja in dodatkov, napolnjeno z nadevom:
kupila je deset pisanih makronov
;
kokosovi, mandljevi makroni
;
makroni s čokoladno kremo
;
recept za makrone
mákrorégija
-e
ž
(
ȃ-ẹ́
)
veliko področje, območje s svojimi posebnostmi:
evropska zveza je na področju varovanja okolja vodilna makroregija
;
evropska makroregija
makroskópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
tako velik, da se vidi s prostim očesom;
ant.
mikroskopski
:
makroskopski pojavi
/
makroskopsko opazovanje
makroskópsko
prisl.
:
makroskopsko stvar ni spremenjena
mákrospóra
-e
ž
(
ȃ-ọ̑
)
bot.
tros, iz katerega zraste rastlina z ženskimi spolnimi organi:
mákrostruktúra
-e
ž
(
ȃ-ȗ
)
teh.
zgradba snovi, vidna s prostim očesom:
makrostruktura kristala
//
publ.
zgradba celotne družbe ali njenih večjih delov:
evropska makrostruktura
mákroukàz
in
mákro ukàz
-áza
m
(
ȃ-ȁ ȃ-á
)
rač.
zaporedje ukazov, ki jih pri večkratni uporabi istih opravil zaženemo z enim ukazom:
uporabiti makroukaz
;
standardni nabor makroukazov
máksi
1
-ja
m
(
ȃ
)
pog.
moda zelo dolgih oblačil, zlasti kril:
maksi je zamenjal mini
/
nositi maksi
zelo dolga krila, obleke
máksi
2
--
prid.
(
ȃ
)
pog.,
navadno v zvezi s
krilo, obleka, plašč
zelo dolg:
maksi plašč
;
obleka je maksi
;
maksi krilo
/
maksi dolžina
maksíma
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
življenjsko vodilo, geslo:
njegova maksima je bila: vztrajati do konca
;
ravnati se po maksimi: svoboda ali smrt
/
življenjska maksima
/
pesnikove maksime in aforizmi
maksimálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
največji, najvišji, ki je še dovoljen, dopusten ali mogoč;
ant.
minimalen
:
maksimalen in minimalen program društva
;
doseči maksimalne rezultate
;
maksimalna doza zdravila
;
maksimalna hitrost vozila
;
maksimalna obremenitev mostu
//
ekspr.
zelo velik, visok:
premagovati maksimalne napore
♦
avt.
maksimalna moč dinama
moč, ki jo dinamo lahko trajno oddaja, ne da bi se segrel nad dopustno temperaturo
;
meteor.
maksimalni termometer
termometer, ki kaže maksimalno temperaturo, doseženo v določenem času
maksimálno
prisl.
:
maksimalno izkoristiti stroj
maksimalíst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor zagovarja, zastopa največje zahteve pri kakem delovanju, prizadevanju:
maksimalisti v stranki
maksimalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na maksimaliste ali maksimalizem:
maksimalistična skupina v stranki
/
maksimalistične pretenzije
maksimalízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
zagovarjanje, zastopanje največjih zahtev pri kakem delovanju, prizadevanju:
večini v stranki očitati maksimalizem
maksimíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od maksimirati:
maksimiranje cen
;
maksimiranje denarnega obtoka
maksimírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ekon.
uradno dovoliti, določiti najvišjo mero, zlasti ceni:
maksimirati cene živil, živilom
;
maksimirati obrestno mero, stanarine
maksimíran
-a -o:
maksimirana cena
máksimka
-e
ž
(
ȃ
)
voj.,
nekdaj
težka strojnica z vodnim hlajenjem cevi in podstavkom na kolesih:
máksimum
-a
tudi
-ima
m
(
ȃ
)
največja količina, mera, ki je še dovoljena, dopustna ali mogoča;
ant.
minimum
:
doseči maksimum
/
do maksimuma izkoristiti stroj
/
agrarni
ali
zemljiški maksimum
največja dovoljena zemljiška lastnina
//
ekspr.
zelo velika mera:
maksimum discipline, napora
/
naspati se do maksimuma
♦
adm.
blagajniški maksimum
najvišji dopustni znesek, ki se sme hraniti v blagajni
;
bot.
toplotni maksimum
najvišja temperatura, pri kateri more rastlina še rasti
;
mat.
maksimum
vrednost, ki je ne presega nobena druga vrednost, največja vrednost
makulatúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
tisk.
slabo tiskana, izdelana knjiga ali tiskovina:
odpeljati makulaturo
;
makulatura za zavijanje
;
staro zalogo knjig so prodali kot makulaturo
/
tisk. žarg.
brošura bo šla v makulaturo
2.
knjiž.
malo vredna literatura:
bere le makulaturo
makulatúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na makulaturo:
makulaturne pole, znamke
/
makulaturni papir
mála
-e
ž
, málih
(
ȃ
)
nav. ekspr.
1.
majhna deklica:
kam greste, gospod, je vprašala mala
/
kot nagovor
kaj bi rada, mala
//
(majhna) hči:
mati je šivala, mala pa je ležala v košarici
;
žena mu je pripovedovala o mali
2.
ekspr.
ljubica
:
z malo greva v kino
/
kot nagovor
še enkrat me poljubi, moja mala;
prim.
majhen
,
mali
2
,
mali
1
málaga
-e
ž
(
ȃ
)
sladko vino rdeče ali zlato rumene barve iz okolice Malage:
buteljka malage
malahít
-a
m
(
ȋ
)
zelen poldrag kamen s temnejšimi žilami:
ogrlica, skrinjica iz malahita
♦
min.
rudnina zeleni bakrov karbonat s hidroksilno skupino
malahíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na malahit:
malahiten kipec
/
malahitna barva
malahítno
prisl.
:
malahitno zelen
malakologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o mehkužcih:
málamut
-a
m
(
ȃ
)
močen vlečni pes z gostim sivim kožuhom, po izvoru z Aljaske:
malamuti so uživali v teku po snegu
;
aljaški malamut
málar
-ja
m
(
ȃ
)
pog.
slikar
:
znan malar
●
pog.,
ekspr.
vsake oči imajo svojega malarja
vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus
//
nižje pog.
pleskar
,
soboslikar
:
učiti se za malarja
/
malarje imamo, zato je pri hiši vse narobe
maláričen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na malárijo:
malaričen človek
/
malarični napadi
/
malarično območje
//
knjiž.,
ekspr.
trpeč
,
bolan
:
malaričen nasmešek
malárija
1
-e
ž
(
á
)
bolezen z občasnimi napadi mrzlice:
prenašati malarijo
;
zdraviti malarijo s kininom
;
oboleti za malarijo
;
povzročitelji malarije
♦
med.
tropska malarija
z nerednimi napadi in zelo hudim potekom
;
(malarija) kvartana
z napadi na štiri dni
;
(malarija) terciana
z napadi na tri dni
malaríja
2
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
slikarstvo
:
zanimati se za malarijo
/
pokazal mu je svojo najnovejšo malarijo
slike, sliko
malárijski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na malárijo:
malarijski komar
/
malarijsko močvirje
/
malarijski napadi
malarični
malárik
-a
m
(
á
)
med.
kdor ima malarijo:
zdravljenje malarikov
malarín
-a
m
(
ȋ
)
enoročna sekira s podaljšanim sprednjim delom lista:
klestiti veje z malarinom
málati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.
slikati
:
lepo je znal malati
//
nižje pog.
pleskati
1
,
slikati
:
danes malamo stanovanje
málan
-a -o:
soba je bila lani malana
/
star.
malana kamrica
poslikana
málce
člen.
(
ā
)
izraža nedoločeno omejitev povedanega:
z malce prevelikim veseljem so poslušali
;
je malce zmedena
/
samo malce se nasmehni
/
vratar je malce čudaka
málček
1
-čka
m
(
ȃ
)
predšolski otrok, zlasti deček:
malček občuduje novi avto
;
slikanice za naše malčke
;
šolarji in malčki
//
ekspr.
(majhen) sin:
pri sosedovih so dobili še enega malčka
;
svojega malčka je izročila sosedi v varstvo
♦
ped.
otrok od prvega do tretjega leta starosti
málček
2
[
malčək
]
člen.
(
ā
)
nar. zahodno
malo
,
malce
:
je malček bolan
/
malček me je peklo
/
popij malček kave
málčica
-e
ž
(
ȃ
)
predšolska deklica:
malčica je z jokom izražala nezadovoljstvo
//
ekspr.
(majhna) hči:
s svojo malčico v vozičku se je odpravila na potep
málenica
-e
ž
(
á
)
nar.
mlin, zlasti kot prostor:
kdo dela v malenici, gospodar ali sin
malénkost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
kar je malo pomembno, nepomembno:
zaradi take malenkosti ni treba hoditi tja
;
o vsaki malenkosti, ki jo je naredil, je pripovedoval
;
drobnarije in malenkosti
/
ekspr.
joka, pritožuje se za vsako malenkost
//
v povedni rabi
izraža majhno pomembnost, nepomembnost:
pet milijonov, to res ni malenkost
/
kot vzklik
»Janez, hvala za knjigo.« »Oh, malenkost.«
//
v povedni rabi
izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora:
nesti vrečo po stopnicah je njemu, zanj malenkost
;
vse to opraviti v enem dnevu ni nobena malenkost
2.
ekspr.
malo pomemben, malo vreden predmet:
take malenkosti mu ne moremo podariti
;
za rojstni dan sem ti kupil to malenkost
;
vsakokrat je prinesel za otroke kako malenkost
3.
pog.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
s seboj smo vzeli malenkost hrane
/
zvečer bi kako malenkost popili
/
stopi še malenkost stran
4.
nav. šalj.,
v zvezi
moja malenkost
jaz
2
:
prišli bomo žena, sin in moja malenkost
malénkosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
zelo majhen:
stroški so malenkostni
;
imeti malenkostno prednost
//
ki pripisuje malo pomembnim stvarem prevelik pomen:
to je malenkosten človek
;
ne bodi malenkosten
/
očitati komu malenkostne motive
malénkostno
prisl.
:
načrt bo treba malenkostno popraviti
;
malenkostno zamerljiv
malénkostnež
-a
m
(
ẹ́
)
ekspr.
kdor pripisuje malo pomembnim stvarem prevelik pomen:
ne bo sitnaril, ker ni malenkostnež
/
malenkostnež je, zato je hitro užaljen
malénkostnost
-i
ž
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost malenkostnega:
malenkostnost okolja ga je ovirala v dejavnosti
/
težko je prenašal njeno malenkostnost
/
ogibati se vsake malenkostnosti
malgáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Malgaše, prebivalce Madagaskarja:
malgaški jezik
;
malgaška književnost
málha
-e
[
mau̯ha
]
ž
(
ȃ
)
1.
nekdaj
preprosta popotna torba za čez ramo:
oprtati si malho
;
iz malhe je molela steklenica
;
spraviti kaj v malho
;
imeti kaj v malhi
;
berač z malho
●
ekspr.
le izprazni, iztresi svojo malho
povej vse, kar želiš povedati
;
ekspr.
vse gre v njegovo nenasitno malho
vse vzame on
;
ekspr.
če bo tako zapravljal, bo moral kmalu z beraško malho po svetu
bo popolnoma obubožal
;
preg.
vsak berač svojo malho hvali
vsakdo hvali svoje
2.
ekspr.
velik žep, zlasti notranji, pri moškem suknjiču ali plašču:
denarnico nosi v malhi
málhar
-ja
[
mau̯har
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
človek z malho:
kdo pa je tistile malhar
//
berač
1
,
potepuh
:
na sejmu so se zbrali vsi malharji od blizu in daleč
málhast
-a -o
[
mau̯hast
]
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
po obliki podoben malhi:
malhasti žepi
máli
1
-ega
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
majhen deček:
ženska se je zavzela za malega, naj ga pustijo naprej
/
kot nagovor
kaj bi rad, mali
;
iron.,
kot nagovor za manjšega, mlajšega moškega
mali, priden bodi, da ne boš tepen
//
(majhen) sin:
dati malega v varstvo sosedi
;
prišla sem pogledat vašega malega, je rekla teta
;
mati gre z malim k zdravniku
/
starši čakajo, da mali zaspijo
otroci;
prim.
majhen
,
mali
2
,
mala
máli
2
-a -o
prid.
(
ȃ;
sam. iz prislova
ā
)
1.
določna oblika od majhen
a)
mali in veliki kazalec
;
razložiti male krožnike
;
odsekati si mali prst
;
zvoniti z malim zvonom
;
male in velike črke
;
otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki
;
velika in mala začetnica
;
mala žlička
;
v svojem malem stanovanju
;
mala vrata
b)
pog.:
mali golaž
;
malo pivo
c)
spori v malih kolektivih
;
mali narodi
č)
topovi z malimi dometi
d)
poznal je njegove male in velike sposobnosti
;
te male spremembe nas ne bodo rešile
e)
z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi
;
kaj dela tvoj mali sin
f)
mala kmetija, trgovina
;
male tovarne se združujejo z velikimi
/
mali kmet
;
mala buržoazija
drobna buržoazija
/
mali uradniki
/
mala kmečka, zemljiška posest
drobna posest
g)
male in velike napake
h)
naveličal sem se tega malega, skromnega življenja
/
Mala Azija
;
Mala vas
;
kot pristavek k imenu
Pipin Mali
2.
v zvezi
mala potreba
izločanje seča:
mala in velika potreba
/
opraviti, opravljati malo potrebo
;
iti na malo potrebo
●
nar.
mali božič
praznik (svetih) treh kraljev
;
mali bratranec
sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične
;
publ.
mali človek
človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja
;
publ.
mali ekran
televizija
;
mali golf
golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja
;
mali hlapec
hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela
;
(mali) oglas
krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami
;
(mali) oglasi
rubrika v časopisu s takimi obvestili
;
ekspr.
imeti kaj v malem prstu
dobro znati, poznati kaj
;
star.
mali srpan
julij
;
mali stric
očetov ali materin bratranec
;
star.
mali traven
april
;
mali voz
ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica
;
publ.
mala Evropa
devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost
;
nar.
mala južina
popoldanska malica
;
nar.
mala maša
mali šmaren
;
mala matura
nekdaj
zaključni izpit po nižji srednji šoli
;
mala plošča
gramofonska plošča s premerom 17 cm
;
mala šola
organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja
;
ekspr.
biti v malih nebesih
zelo srečen
;
živi ko mali bog
zelo dobro, v izobilju
♦
anat.
mali možgani
del možganov za ravnotežje
;
mali krvni obtok
del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča
;
mala krivina
vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor
;
astron.
mali planet
asteroid
;
Mali medved
ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica
;
bot.
mali zimzelen
;
mala kopriva
;
mala štorovka
;
etn.
mali kruhek
pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih
;
fiz.
mala kalorija
enota za merjenje toplote, tisočina kalorije
;
glasb.
mali f
četrti ton v mali oktavi
;
gled.
mali oder
gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela
;
lov.
mali lov
lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad
;
mala divjad
manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad
;
rel.
mali greh
kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem
;
mali šmaren
praznik Marijinega rojstva 8. septembra
;
soc.
mali kmet
kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje
;
mali lastnik
drobni lastnik
;
šah.
mala rokada
rokada na kraljevo stran
;
šport.
mali nogomet
pri katerem igra navadno šest igralcev na sorazmerno manjšem igrišču
;
vet.
male živali
domače živali razen goveda, konja
;
zgod.
mala antanta
zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni
;
zool.
mali skovik
;
mala rovka
máli
-a -o
sam.
:
pog.
ta mali je še v plenicah
mali
;
evfem.
ta mali
moški spolni ud
;
mali, pridi sem
;
evfem.
ta mala
žensko spolovilo
;
janez, pisano z malo
;
malo in veliko se je zbiralo
;
vzeli so mu še tisto malo, kar je imel
;
že od malega je tak
od otroških let
;
zastar.
z malega je tako navajen
od malega, od otroških let
;
nar.
s to stvarjo smo na malem
malo je je še ostalo, skoraj smo jo porabili
;
ekspr.
malo po malem je začelo deževati
pomalem
;
v malem je počenjal to, kar so delali drugi v velikem
;
z malim je zadovoljen
;
popil je nekaj malega
;
ekspr.
zna do malega vse
vse; skoraj vse
;
ekspr.
zima je bila do malega brez snega
skoraj
;
pog.
vredno je po ta malem tisoč evrov
najmanj tisoč evrov
;
Slovenija je Evropa v malem
;
preg.
iz malega raste veliko
;
preg.
kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni;
prim.
majhen
,
mala
,
mali
1
,
malo
,
manj
málica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
manjši obrok hrane, ki se jé sredi dopoldneva ali popoldneva:
dati delavcem malico
;
postreči z malico
/
za malico je imel, pojedel sendvič in jabolko
/
dopoldanska, popoldanska malica
;
šolska malica
;
topla malica
/
zdaj so na, pri malici
malicajo
/
po malici je pridno delal
●
ekspr.
to jaz naredim za malico
zelo lahko, brez večjega truda
2.
nar.
kos
1
,
košček
:
Jera je takoj odrezala malico kruha, ga zavila v predpasnik, zadela motiko in odšla
(F. Finžgar)
málicati
-am
nedov.
(
ȃ
)
jesti malico:
si že malical
;
posedli so in začeli malicati
/
malicala sta kruh, namazan z maslom
maliciózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
hudoben
,
škodoželjen
:
pripisovati nasprotniku maliciozne lastnosti
/
poročila so lažna in maliciozna
maliciózno
prisl.
:
maliciozno se smehljati
malicióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
hudobnost
,
škodoželjnost
:
nasprotnikova malicioznost
/
tako je delal iz neke malicioznosti
malìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
nar. zahodno
palček
1
,
škrat
:
bal se je maličev in čatežev
;
verjeti v maliče
●
ekspr.
ni se bal ne maliča ne hudiča
nikogar se ni bal; vse si je upal
2.
ekspr.,
zastar.
otrok
:
nisi več malič
;
maliči na peči
//
majhen človek:
bil je tak malič, da ni dosegel do police
máliček
-čka -o
prid.
(
ȃ
)
nar. vzhodno
zelo majhen:
malički otroci
máličko
prisl.
:
maličko naj počaka
malíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od maličiti:
maličenje ideologije, jezika
/
maličenje resnice
/
boriti se proti maličenjem in negativnim pojavom v kulturi
malíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
nav. ekspr.
spreminjati naravno, pravilno obliko česa:
bolezen mu maliči obraz
//
spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno:
ta avtor maliči jezik
;
maličiti sistem
//
pačiti
,
potvarjati
:
ponarejati in maličiti dejstva
;
maličiti dogodke
/
zastar.
kaj se tako lepotičiš in maličiš
maligán
-a
m
(
ȃ
)
1.
agr.
enota za merjenje količine alkohola v alkoholnih pijačah:
to žganje ima trideset maliganov
//
mn.,
pog.,
ekspr.
alkoholna pijača:
kmalu je začutil učinek maliganov
2.
kem.
priprava za določanje molekulske mase ali koncentracije raztopljene snovi glede na vrelišče:
z maliganom določiti stopnjo alkohola v vinu
maligánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na maligan:
ugotoviti maligansko stopnjo vina
/
biti v maliganskem razpoloženju, stanju
malígen
-gna -o
prid.
(
ȋ
)
med.
nevaren
2
,
škodljiv
,
poguben
,
ant.
benigen
:
maligna bula
;
maligna novotvorba
/
maligna bolezen
malignóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
skupek izrojenih malignih celic kakega tkiva:
zdravljenje malignomov
malík
-a
m
(
í
)
1.
za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane
kip, podoba kot bog:
častiti, moliti malike
;
zažigati kadilo pred malikom
/
ekspr.
zavreči malike
opustiti pogansko vero
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
kar kdo zelo občuduje in želi posnemati:
pesnik je postal njihov malik
;
biti malik zatiranih
/
narodni malik
3.
ekspr.
najvišji vzor, ideal:
njihov malik je denar
4.
star.
škrat
:
nagajivi malik
●
sedi, stoji kot malik
negibno, togo
malikoválec
-lca
[
malikovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane
kdor časti malike:
bil je malikovalec
2.
ekspr.
kdor ima koga ali kaj za najvišji vzor, ideal:
malikovalec bogastva, denarja
/
malikovalec predsednika
malikoválka
-e
[
malikovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane
ženska, ki časti malike:
bila je malikovalka
2.
ekspr.
ženska, ki ima koga ali kaj za najvišji vzor, ideal:
malikovalka stranke
malikoválski
-a -o
[
malikovau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na malikovalce ali malike:
odpraviti malikovalske običaje
/
malikovalsko ljudstvo
/
malikovalska ljubezen staršev do edinčka
velika in nekritična
malikoválsko
prisl.
:
ljubiti koga (po) malikovalsko
malikoválstvo
-a
[
malikovau̯stvo
]
s
(
ȃ
)
čaščenje malikov:
izganjati malikovalstvo
;
razširjenost malikovalstva
malikovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od malikovati:
malikovanju vdano ljudstvo
;
zapustiti malikovanje
/
malikovanje blaga, bogastva, moči
malikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane
častiti malike:
ta ljudstva še malikujejo
2.
ekspr.
zelo občudovati in želeti posnemati:
svojega voditelja malikujejo
//
imeti za najvišji vzor, ideal:
malikovati moč
;
malikuje preteklost in njene predstavnike
/
včasih niso tako malikovali črne kave
malikován
-a -o:
malikovano bitje
málin
-a
m
(
á
)
star.
mlin
:
pognati malin
;
potok goni maline in žage
/
ostanki starega malina
/
nesti, peljati v malin
malína
-e
ž
(
í
)
1.
grmičasta rastlina, ki raste na posekah in v gozdovih, ali njene užitne, navadno rdeče jagode:
maline so zelo polne
;
maline so že zrele
;
nabirati maline
;
nasad malin
2.
nar. vzhodno
murva
malínast
-a -o
prid.
(
í
)
po barvi podoben malini:
pri tej bolezni ima bolnik malinast jezik
;
malinaste zavese
/
malinasta barva
malínasto
prisl.
:
malinasto rdeča volna
malinják
-a
m
(
á
)
1.
agr.
nasad malin:
delati v malinjaku
2.
bot.
grmičasta rastlina z užitnimi, navadno rdečimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih, Rubus idaeus:
cvet, plod malinjaka
malínje
-a
s
(
ȋ
)
malinovo grmičevje:
na poseki raste malinje
malínov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na maline:
malinov sok
;
malinova marmelada
/
malinov nasad
/
malinov okus
malínovo
prisl.
:
malinovo rdeč
malínovec
-vca
m
(
í
)
osvežujoča pijača iz malinovega soka in vode ali sodavice:
piti malinovec
/
malinovec s slatino
//
malinov sok:
kupiti steklenico malinovca
//
umetno narejen sirup z malinovim okusom:
malínovje
-a
s
(
í
)
malinovo grmičevje:
na poseki raste malinovje
málinski
-a -o
prid.
(
á
)
star.
mlinski
:
malinski kamen
;
malinsko kolo
malíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
nanašajoč se na malike:
mališka svetišča
/
mališki izraz
malíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
zastar.
omalovaževati
,
podcenjevati
:
ista dela je nekaj časa malil, nekaj časa pa povzdigoval
málko
prisl.
(
ā
)
star.
malo
,
malce
:
glas se mu malko trese
/
prinesi malko drv
malkontènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
nezadovoljnež
,
godrnjač
:
prenapeti malkontenti
málo
prisl.
(
á
)
1.
izraža majhno stopnjo:
knjiga je malo pomembna
;
malo vredni predmeti
;
malo znani kraji
/
v družbi malo velja
;
malo mu je mar za red
//
ekspr.,
okrepljen
izraža prav majhno stopnjo:
za predpise se menijo bolj malo
;
o konjih je vedel bore malo
;
kako malo vam je za pravice
;
francosko razume malo ali nič
/
prav tako malo se spozna na glasbo kot jaz
nič
2.
izraža majhno količino ali mero
a)
s samostalnikom:
do odhoda je (le) malo časa
;
v takem položaju imamo malo upanja na uspeh
;
v shrambi je le še malo živil
;
zemlja z malo dušika
;
z malo besedami vse pove
/
ekspr.:
časa ima malo malo
;
nekam malo nas je
;
denarja ima prav malo, zelo malo
;
elipt.
lep dan je, da malo takih
b)
z glagolom:
malo govoriti, misliti, pojesti
;
ne malo, veliko mi je pomagal
//
ekspr.,
navadno v zvezi z
manjkati
izraža, da je dejanje blizu uresničenja:
malo je manjkalo, pa bi ga (bilo) povozilo
;
elipt.
pri predavanju se zelo dolgočasijo, malo da ne zaspijo
3.
ekspr.,
v zvezi s
tisto, to
izraža prav majhno količino:
še tisto malo nam ne privoščijo
;
še to malo hrane bi nam vzeli?
4.
evfem.
izraža nezadostno stopnjo:
take besede so malo premišljene
/
malo hvaležna naloga
nehvaležna
5.
ekspr.,
v nikalnih stavkih,
v zvezi s
še, niti, tudi
izraža močno zanikanje:
še malo mu ni podoben
;
to me niti malo ne zanima
;
tudi malo se ni zmenil zanjo
6.
ekspr.,
v nikalnih stavkih
izraža veliko mero, stopnjo:
denarja ni bilo malo
;
to me ni malo razveselilo
7.
ekspr.,
navadno nepoudarjen
izraža nedoločeno omejitev povedanega:
že malo črviv
;
pri delu je priden, le malo neroden je še
;
malo čudno se mi zdi
;
danes pridi malo prej
;
malo čez poldne
/
malo močnejši sem pa že od tebe
/
počakajte malo
;
malo bolj odpri oči
/
on je malo čudaka
●
pog.,
ekspr.
včasih sta si bila malo tako
sta se imela nekoliko rada
;
pog.,
ekspr.
to je malo veliko zame
preveč
;
pog.
en malo,
star.
eno malo mi že pomaga
malo, nekoliko
;
ekspr.
še malo, pa bomo doma
kmalu
;
ekspr.
kratko in malo (ne) grem
izraža podkrepitev trditve ali zanikanja
;
ekspr.
malo po malo sneži
pomalo
;
ekspr.
ne razumem ga ne malo ne dosti
prav nič
;
preg.
boljše malo kot nič
;
preg.
dosti grmenja, malo dežja
če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni;
prim.
kratkomalo
,
majhen
,
mali
2
,
malodane
,
malopomemben
,
maloprej
,
manj
,
najmanj
,
nemalo
,
zamalo
malo...
1
ali
málo...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na mali, majhen:
malokalibrski, malolastniški, malolitražen
;
malomeščan
malo...
2
ali
málo...
prvi del zloženk
(
á
)
nanašajoč se na malo:
maločlenar, malokrvnost
;
malokateri
malobeséden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
redkobeseden
:
malobeseden človek
;
postal je malobeseden
//
knjiž.
ki obsega malo besed:
malobeseden odgovor
malobesédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
redkobesednost
:
njegovo malobesednost je bolj cenil kot zgovornost nekaterih drugih znancev
/
malobesednost odgovora
malobrížen
-žna -o
prid.
(
ī
)
star.
ki kaže malo zanimanja, ravnodušen:
pripovedovati malobrižnim ljudem
;
malobrižen do dela
;
malobrižen za življenje okrog sebe
/
hoditi z malobrižnim korakom
malobrížno
prisl.
:
malobrižno odgovoriti
malobrížnost
-i
ž
(
ī
)
star.
lastnost, značilnost človeka, ki kaže malo zanimanja, ravnodušnost:
malobrižnost do vsega
/
bolezen se je ponovila zaradi bolnikove malobrižnosti
;
z malobrižnostjo povzročiti nesrečo
z malomarnostjo
máloburžoázen
-zna -o
[
tudi
máloburžuázən
]
prid.
(
ȃ-ȃ
)
knjiž.
drobnoburžoazen
,
malomeščanski
:
maloburžoazni sloji
/
maloburžoazni filistri
malocvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
vrtn.
ki ima malo cvetov:
malocvetna cvetlica
//
ki ima majhne cvete:
malocvetne in velikocvetne begonije
♦
bot.
malocvetna španska detelja
rastlina z dlakavimi majhnimi listi in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Dorycnium germanicum
maločlénar
-ja
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
živali, katerih telo je sestavljeno iz malo členov, Oligomeria:
mnogočlenarji in maločlenarji
málodanè
člen.
(
á-ȅ
)
skoraj
:
igra je malodane pri kraju
;
malodane vsi so proti
malodóbrn
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
zastar.
ničvreden
,
malovreden
:
malodobrn človek
;
v tatvino ga je zapeljala njegova malodobrna družba
/
tako dokazovanje je malodobrno
malodúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja:
malodušen človek
;
ne bodimo malodušni
;
postati malodušen
/
malodušne misli
;
delati kaj z malodušnim srcem
malodúšno
prisl.
:
malodušno govoriti
malodúšni
-a -o
sam.
:
govoril je tako odločno, da so se tudi najbolj malodušni nekoliko pomirili
;
v njegovem govorjenju je bilo nekaj malodušnega
malodúšje
-a
s
(
ȗ
)
stanje človeka, ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja:
kljub neuspehu ga ni prevzelo malodušje
;
malodušje je zajelo vso skupino
;
kazati, vzbujati malodušje
;
pretirana samozavest in malodušje
malodúšnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
malodušen človek:
biti malodušnež
;
med branilci ni bilo niti enega malodušneža
;
vzdramiti malodušneže
malodúšnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost, značilnost malodušnega človeka:
boriti se proti malodušnosti tovarišev
/
po neuspehu se ga je lotila malodušnost
;
premagati malodušnost
/
iz malodušnosti je opustil študij
malojéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
star.
ki malo je:
malojeden človek
málokàj
máločésa
zaim.
(
á-ȁ á-ẹ̄
)
nav. ekspr.
izraža precej majhno količino, število nedoločenih, poljubnih stvari, pojavov:
v tem kraju se je v desetih letih malokaj spremenilo
;
v maločem se loči od drugih
málokàk
-a -o
zaim.
(
á-ȁ
)
star.
malokateri
:
malokak fant njegovih let je bil tako pogumen
málokalíbrski
-a -o
prid.
(
ȃ-í
)
šport.,
voj.
ki ima v svoji vrsti najmanjši kaliber:
malokalibrski top
;
malokalibrska puška
;
malokalibrsko orožje
/
prvenstvo v malokalibrskem streljanju
v streljanju z malokalibrskim orožjem
málokàm
prisl.
(
á-ȁ
)
izraža precej majhno število nedoločenih, poljubnih krajev, v katere je dejanje usmerjeno ali jih doseže:
živela je zase in je le malokam šla
málokatéri
-a -o
zaim.
(
á-ẹ̄
)
izraža precej majhno število oseb ali stvari iz določene vrste:
v malokateri knjigi je opis tako živ
;
sam.:
malokatera se ga spomni
;
všeč mu je kakor malokatera
zelo
málokatérikrat
prisl.
(
á-ẹ̄
)
star.
malokrat
,
malokdaj
:
taka priložnost se malokaterikrat ponovi
málokdàj
prisl.
(
á-ȁ
)
izraža majhno število ponovitev v nedoločenem, poljubnem času:
malokdaj je bolan
●
bila je zgovorna kakor malokdaj
zelo
málokdó
málokóga
zaim.
(
á-ọ̄
)
izraža zelo majhno število nedoločenih, poljubnih oseb:
malokdo se ga še spomni
;
ta pot je malokomu znana
●
pripovedovati je znala kakor malokdo
zelo dobro
málokjé
prisl.
(
á-ẹ̄
)
izraža, da se dejanje dogaja na precej majhnem številu nedoločenih, poljubnih krajev:
malokje točijo boljše vino
●
za otroke je poskrbljeno kakor malokje
zelo
málokméčki
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
nanašajoč se na male kmete ali male kmetije:
malokmečka proizvodnja
/
malokmečko posestvo
málokrat
prisl.
(
á
)
izraža malo ponovitev:
le malokrat se srečava
malokŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
1.
med.
ki ima zmanjšano količino krvi zaradi krvavitve ali izsušitve:
malokrven bolnik
2.
publ.
slabokrven
,
anemičen
:
otrok je malokrven in mora v okrevališče
//
knjiž.
neizrazit
,
medel
:
malokrvne osebe v delu
;
njegova dramatika je čedalje bolj malokrvna
malokŕvnost
-i
ž
(
ŕ
)
1.
med.
zmanjšana količina krvi zaradi krvavitve ali izsušitve:
ugotoviti malokrvnost
;
znaki malokrvnosti
2.
publ.
slabokrvnost
,
anemija
:
zdravilo proti malokrvnosti
//
knjiž.
neizrazitost
,
medlost
:
malokrvnost čuta za čast
;
malokrvnost pisateljevih junakov
málolastníški
-a -o
prid.
(
ȃ-ȋ
)
drobnolastniški
:
malolastniška posest
;
malolastniška proizvodnja
/
malolastniško kmetijstvo
maloléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
ki (še) ni polnoleten;
mladoleten
:
maloletni zločinec
málolitrážen
-žna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
avt. žarg.,
navadno v zvezi z
avtomobil
katerega motor ima majhno gibno prostornino, kubaturo:
malomáren
-rna -o
prid.
, malomárnejši
(
á ā
)
ki dela kaj brez prave volje, pazljivosti, zanimanja:
malomaren učenec
;
pri delu je bil malomaren
/
izdelava obleke je zelo malomarna
;
malomarno uradovanje
//
ravnodušen
,
brezbrižen
:
prizadeval si je, da bi bil čim bolj malomaren, a roke so se mu tresle
;
biti malomaren do koga
/
reči z malomarnim glasom
;
kazal je malomaren obraz
malomárno
prisl.
:
malomarno delati, govoriti, hoditi
;
malomarno je zamahnil z roko
malomárnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
malomaren človek:
učiteljica mu je rekla, da je največji malomarnež v razredu
malomárnica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
malomarna ženska:
malomárnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost malomarnega človeka:
učiteljica je očitala učencu malomarnost
;
malomarnost pri delu
/
napako je spregledal iz malomarnosti
/
sprva je kazal malomarnost do svoje nove znanke
/
jezikovne malomarnosti
♦
pravn.
uboj iz malomarnosti
malomésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
malomeščanski
:
malenkostni in malomestni obziri
;
bil je nekoliko malomesten
;
malomestna jara gospoda
;
malomestne navade
;
malomestna opravljivost
//
nanašajoč se na majhno mesto:
zgodba se dogaja v velikomestnem in malomestnem okolju
malomeščàn
in
malomeščán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
soc.
pripadnik drobne buržoazije:
slovenski malomeščani
;
bogatenje malomeščanov
;
pren.
komandant jih je zmerjal z malomeščani
2.
star.
prebivalec majhnega mesta:
tržani in malomeščani
3.
slabš.
samozadovoljen, družbeno brezbrižen človek:
slabo se počuti med takimi malomeščani
;
ozkosrčen malomeščan
malomeščánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
soc.
pripadnica drobne buržoazije:
poročil se je z malomeščanko
2.
slabš.
samozadovoljna družbeno brezbrižna ženska:
ti si velika malomeščanka
malomeščánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na malomeščane ali malomeščanstvo:
malomeščanske družine
;
malomeščanske množice
/
malomeščanski filister
;
zdel se mu je preveč malomeščanski
/
malomeščanski okus
;
malomeščanska miselnost
malomeščánstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
soc.
lastniki proizvajalnih sredstev, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela;
drobna buržoazija
:
obrtniško malomeščanstvo
;
slovensko malomeščanstvo
;
malomeščanstvo in delavstvo
2.
nav. slabš.
miselnost, lastnosti malomeščanov:
ne more se otresti svojega malomeščanstva
/
očitati komu malomeščanstvo
malomeščánščina
-e
ž
(
ȃ
)
publ.
miselnost, lastnosti malomeščanov;
malomeščanstvo
:
to je malomeščanščina
;
boriti se proti malomeščanščini okolice
;
malomeščanščina v osebnih in družbenih odnosih
malomíselnost
-i
[
malomisəlnost
]
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost človeka, ki malo misli, premišljuje:
kritik je s hotenim neumevanjem dela podpiral malomiselnost bralcev
/
malomiselnost gledališkega repertoarja
brezidejnost, medlost
málone
člen.
(
á
)
skoraj
:
odšli so malone vsi
málonémški
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ́
)
zgod.
nanašajoč se na politično gibanje za združitev Nemcev brez Nemcev v Avstro-Ogrski:
malonemški načrt združenja nemških držav okoli Prusije
/
malonemška stranka
máloobmêjen
-jna -o
prid.
(
ȃ-ē
)
nanašajoč se na obmejno območje sosednjih sodelujočih držav:
maloobmejni promet
/
maloobmejna dovolilnica
/
maloobmejni prehod je zdaj postal mednarodni prehod
♦
pravn.
maloobmejni sporazum
máloodjèm
-éma
m
(
ȃ-ȅ ȃ-ẹ́
)
elektr.
odjem električnega toka nizke napetosti:
tarifne postavke za maloodjem
malopomémben
-bna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
nepomemben
:
malopomemben človek
;
zvrstilo se je mnogo malopomembnih dogodkov
;
malopomembna podrobnost
;
nobena stvar mu ni bila majhna in malopomembna
malopomémbnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
nepomembnost
:
navidezna malopomembnost vprašanja
/
malopomembnost posameznika v teh dogodkih
máloposéstniški
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
nanašajoč se na ljudi, ki imajo majhno posestvo, lastnino:
maloposestniška proizvodnja
;
maloposestniško kmetijstvo
/
ekspr.
maloposestniške navade, tendence
;
maloposestniška občutja
máloprêj
in
málo prêj
prisl.
(
á-ȇ
)
izraža majhno časovno odmaknjenost (v preteklosti):
maloprej si govoril drugače
;
vrnil se je maloprej
malopríd
-a
m
(
ȋ
)
star.
ničvreden človek, malopridnež:
treba bi bilo kaznovati tega maloprida
maloprída
1
-e
ž
(
ī
)
star.
ničvreden človek, malopridnež:
s to maloprido se že ne boš omožila
maloprída
2
--
m
(
ī
)
star.,
v imenovalniku ali tožilniku
ničvreden človek, malopridnež:
razglasiti koga za maloprida
/
ti maloprida ti tak
malopríden
-dna -o
prid.
, maloprídnejši
(
í ī
)
1.
ekspr.
ničvreden
,
malovreden
:
malopriden človek
;
malopriden sin
/
zabavati se z malopridnimi ženskami
vlačugami, prostitutkami
/
sovražil je pokvarjenost malopridnega sveta
/
zašel je na malopridno pot
2.
zastar.
ki ne daje veliko koristi:
ob poti raste malopridno grmovje
maloprídnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
ničvreden, malovreden človek:
iz malopridneža je postal priden in vesten človek
;
v svoji okolici je veljal za malopridneža
;
ko se je klatil po svetu, se je seznanil z mnogimi malopridneži
//
človek, ki zavestno naredi kaj narobe, kaj slabega:
treba bi bilo kaznovati malopridneže, ki so razbili okna
maloprídnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ničvredna, malovredna ženska:
malopridneži in malopridnice
/
kot nagovor
kod se potepaš, malopridnica
/
v mladih letih je bila malopridnica
vlačuga, prostitutka
maloprídnik
-a
m
(
ȋ
)
star.
ničvreden človek, malopridnež:
to je največji malopridnik med nami
;
nimamo opravka z dobrimi ljudmi, ampak z malopridniki
//
človek, ki zavestno naredi kaj narobe, kaj slabega:
treba bo kaznovati malopridnike, ki so lovili ptiče
maloprídnost
-i
ž
(
í
)
1.
ekspr.
lastnost, značilnost malopridnega, ničvrednega človeka:
njegova malopridnost ni poznala meje
/
ti fantje so cvet malopridnosti
;
imeli so ga za zgled malopridnosti
2.
star.
ničvredno, malovredno dejanje:
naredil sem malopridnost
;
poskušal je, da se malopridnost ne bi razvedela
3.
ekspr.
ničvreden, malovreden človek:
tej malopridnosti se vse posreči prej kot drugim ljudem
/
kot nagovor
le pazi se, ti malopridnost ti taka
maloprodája
-e
ž
(
ȃ
)
trg.
prodaja na drobno:
kmetijska zadruga se ukvarja tudi z maloprodajo vina
/
cena izdelka v maloprodaji
/
stvar se prodaja v maloprodajah
v trgovinah na drobno
maloprodájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na maloprodajo:
maloprodajni prometni davek
;
maloprodajna cena
cena na drobno
/
trgovsko podjetje z razširjeno maloprodajno mrežo
/
maloprodajna trgovina
malôra
1
in
malóra -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
nar. zahodno, v zvezah:
podjetje je šlo v maloro
je propadlo
;
poslati koga v maloro
zelo grobo ga zavrniti
malôra
2
in
malóra
medm.
(
ȏ; ọ̑
)
pog.
izraža podkrepitev trditve:
malora, kako sem ga polomil
malorúski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
star.
ukrajinski
:
maloruski jezik
/
maloruske stepe
malosemeníščnik
-a
m
(
ȋ
)
gojenec malega semenišča:
biti sprejet med malosemeniščnike
málosêrijski
-a -o
prid.
(
ȃ-é
)
nanašajoč se na izdelavo v majhnih serijah:
maloserijski izdelek
/
maloserijska proizvodnja
málosêrijsko
prisl.
:
ta izdelek proizvaja podjetje maloserijsko
malosláven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
nav. ekspr.
ki uživa slab sloves, neslaven:
maloslaven kraj
;
maloslavne dobe v zgodovini
maloslávno
prisl.
:
maloslavno končati življenje
máloslikôven
-vna -o
prid.
(
ȃ-ō
)
fot.
nanašajoč se na uporabo filmskega traku širine 35 mm:
maloslikovni fotografski aparat
;
maloslikovni projektor
;
maloslikovna kamera
/
v sedanjem času se je zelo razvila maloslikovna fotografija
/
maloslikovni format
format posnetka z mero 24 × 36 mm
malosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
star.
malodušen
,
neodločen
2
:
biti, postati malosrčen
;
strah ga je naredil malosrčnega
/
imeti malosrčen značaj
malosŕčnost
-i
ž
(
ȓ
)
star.
malodušnost
,
neodločnost
:
obšla ga je silna malosrčnost
;
trpljenje in nadloge so ga pahnile v malosrčnost
/
literaturo je prevzela neka apatična malosrčnost
málost
tudi
malóst -i
ž
(
á; ọ̑
)
1.
star.
kar je malo pomembno, nepomembno;
malenkost
:
tu pa tam je opozoril na kako malost
;
ob malostih okoli sebe ne vidi velikih stvari
;
ne mara se ukvarjati z malostmi
//
malo pomemben, malo vreden predmet:
s to malostjo sem se te spomnil za rojstni dan
2.
zastar.
lastnost, značilnost majhnega;
majhnost
:
malost moje domovine
;
številčna veličina in malost
/
polašča se ga čustvo malosti
málostanovánjski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
grad.,
nekdaj
nanašajoč se na stanovanje, ki obstoji samo iz kuhinje, sobe in pritiklin:
malostanovanjske hiše
málosten
tudi
malósten -tna -o
prid.
(
á; ọ̑
)
star.
malenkosten
:
malostni ostanki nekdanjega trdnega zidu
/
malostni ljudje
maloščetínec
-nca
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
mnogočlenarji, ki imajo na členih malo ščetin, Oligochaeta:
prehranjevati se z maloščetinci
;
deževniki in drugi koristni maloščetinci
malošólar
-ja
m
(
ọ̑
)
do 2000
učenec male šole:
vzgojiteljica malošolarjev
;
angleščina, plavanje za malošolarje
maloštevílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
ki obstaja v majhnem številu:
maloštevilne hiše
;
skrbno je hranila njegova maloštevilna pisma
;
taka najdišča so maloštevilna
redka
/
veliki in maloštevilni narodi
majhni
maloštevílnost
-i
ž
(
ȋ
)
publ.
lastnost, značilnost maloštevilnega:
maloštevilnost figur na sliki
;
maloštevilnost podatkov o pesnikovem življenju
/
maloštevilnost naroda
majhnost
malôta
-e
ž
(
ó
)
zastar.
malenkost
:
sprla sta se zaradi malote
/
mravelj zaradi njih malote ne razločimo na daljavo
majhnosti
malôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
zastar.
malenkosten
,
majhen
:
to so le malotne napake
;
vse se mu je zdelo malotno in nepomembno
/
ljudje malotnega značaja
maloúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
evfem.
nespameten
,
neumen
:
maloumen človek
/
slabo in maloumno literarno delo
;
maloumno govorjenje
maloúmno
prisl.
:
zakaj si se tako maloumno napil
maloúmnost
-i
ž
(
ú
)
evfem.
nespametnost
,
neumnost
:
to dejanje kaže njegovo maloumnost
/
v svoji maloumnosti je marsikdaj slabo ravnal
maloúpnost
-i
ž
(
ū
)
star.
malodušje
:
biti nagnjen k maloupnosti
;
toniti v maloupnost
malovár
-ja
m
(
ā
)
nar. zahodno
kdor pomaga zidarju:
najeti je bilo treba več malovarjev
malovážen
-žna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
nevažen
:
malovažen človek
/
pogovarjati se o malovažnih stvareh
/
reči z malovažnim glasom
brezbrižnim
malovážno
prisl.
:
malovažno kaj reči
malovážnost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
lastnost, značilnost malovažnega:
malovažnost vsega, kar je dosegel
malovédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
nevednež
:
ko sem ga spoznal, je bil resničen malovednež
malovéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ekspr.
ki dvomi o čem, malo verjame v kaj:
maloveren je bil ob tem pripovedovanju
2.
rel.
ki nima trdne vere:
maloverni in neverni ljudje
malovérno
prisl.
:
maloverno se je nasmehnil, ko mu je pripovedovala o lepi prihodnosti
malovérnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
maloveren človek:
nekateri maloverneži so izgubili pogum
;
prepričal je še zadnje maloverneže
malovérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
lastnost, značilnost malovernega človeka:
malovernost nekaterih boječih ljudi
/
novo delo je začel z nekako malovernostjo in negotovostjo
malovréden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki je nižje, manj kakovostne vrste:
malovredni izdelki
;
malovredna krma, stvar
2.
ki ima negativne, nesprejemljive moralne lastnosti:
malovreden človek
;
biti malovreden
/
malovreden značaj
/
malovreden sin
/
ekspr.
malovredna ženska
vlačuga, prostitutka
malovrédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
malovreden človek:
ne verjemi temu malovrednežu
malovrédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
malovredna ženska, zlasti vlačuga, prostitutka:
spoznati se z malovrednico
malovrédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost malovrednega:
malovrednost del, ki jih ta kritika obravnava
/
padel je na dno malovrednosti in malopridnosti
malozavéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
malo zaveden:
malozavedne množice
málta
-e
[
mau̯ta
in
malta
]
ž
(
ȃ
)
gradbeni vezivni material iz peska, vode in apna:
delati, mešati, nanesti malto
;
opeke so vezane z malto
;
strditev malte
/
cementna malta
iz mivke ali peska, vode in cementa
/
apnena malta
♦
grad.
podaljšana malta
iz peska, vode, apna in cementa
máltar
-ja
[
mau̯tar
in
maltar
]
m
(
ȃ
)
kdor dela malto:
najeti bi moral še dva maltarja
//
slabš.
zidar
:
šel je med maltarje
maltárka
-e
[
tudi
mau̯tarka
]
ž
(
ȃ
)
posoda za malto:
zajeti iz maltarke
maltáza
-e
ž
(
ȃ
)
biol.,
kem.
encim, ki pospešuje razkroj sladnega sladkorja v grozdni sladkor:
maltaza črevesnega soka
málten
-tna -o
[
mau̯tən
in
maltən
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na malto:
maltne plasti na steni
/
maltno vezivo
maltéški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
v zvezah:
film.
malteški križ
vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri
;
rel.
malteški križ
križ z zarezami na koncu krakov
;
malteški viteški red
viteški red, ki se ukvarja zlasti z oskrbo revnih, pomoči potrebnih
maltežàn
in
maltežán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
rel.
član malteškega viteškega reda:
maltežani in templjarji
maltón
-a
m
(
ọ̑
)
grad.
toplotnoizolacijski material iz malte in nasekljane slame:
plast maltona
;
podlaga za pod iz maltona
maltóza
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
disaharid, pridobljen iz škroba, sladni sladkor:
razgraditi se do maltoze
;
maltoza in saharoza
/
živila z visoko vsebnostjo maltoze
maltretíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
grdo ravnanje, trpinčenje:
po dolgem zasliševanju in maltretiranju so ga odpeljali v zapor
maltretírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
grdo ravnati s kom, trpinčiti:
maltretirati delavce, jetnike, podrejene
maltuzianízem
-zma
m
(
ī
)
soc.
teorija, po kateri število ljudi hitreje narašča kot možnosti za pridobivanje hrane:
pristaš maltuzianizma
maltuziánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na maltuzianizem:
maltuzianski pesimizem
/
maltuzianska teorija
málus
-a
m
(
ȃ
)
1.
odbitek pri pokojnini, navadno zaradi krajše delovne dobe:
trajni malus
;
pokojnina brez malusov
;
malusi in bonusi
2.
odbitek pri izplačilu zavarovalnine avtomobilskega zavarovanja:
izguba zaradi malusa
/
sistem bonusov in malusov pri zavarovalnicah
málva
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.
okrasna rastlina z dlanastimi listi in belimi, rdečimi ali rožnatimi cveti;
slezenovec
malvazíja
in
malvázija -e
ž
(
ȋ; á
)
1.
agr.
trta z belimi sladkimi grozdi močnega vonja:
malvazija je dobro obrodila
;
vinograd malvazije
2.
kakovostno belo vino iz grozdja te trte:
piti malvazijo
;
buteljka malvazije
malvázijec
in
malvazíjec -jca
m
(
á; ȋ
)
zastar.
kakovostno belo vino iz grozdja malvazije;
malvazija
:
na mizo je prinesel buteljko malvazijca
malverzácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
poneverba
,
goljufija
:
odkriti malverzacijo
;
z malverzacijami si je prilastil precej denarja
malverzánt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
kdor kaj poneveri, goljufa:
ugotovili so, da je malverzant
máma
-e
ž
(
á
)
v družinskem okolju
ženska v odnosu do svojega otroka:
mama peče kruh
;
pokliči mamo
;
z mamo je šel v trgovino
/
kot nagovor
mama, igraj se z nami
;
v osmrtnicah
dotrpela je naša dobra mama
/
stara mama
stara mati, babica
●
ekspr.
partizanska mama
ženska, ki je požrtvovalno skrbela za partizane
mamán
in
mamá --
ž
(
ȃ
)
star.,
v meščanskem okolju
mama
,
mati
:
hči je podobna svoji maman
;
dobrodušna maman
mámba
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
dolga in zelo strupena afriška kača, Dendroaspis:
pik mambe
/
zelena mamba
/
pog.
pijan je kot mamba
zelo
mámbo
-a
m
(
ȃ
)
ples v štiričetrtinskem taktu s poudarkom na drugi četrtinki, po izvoru s Kube:
plesati mambo
;
glasba mamba
//
skladba za ta ples:
glasovi mamba
mamelúk
-a
m
(
ȗ
)
1.
zgod.,
nekdaj
vojak enote turško-egiptovske vojske v Egiptu, ki si je pridobila oblast:
oddelek mamelukov
//
konjenik Napoleonove telesne garde iz Egipta:
hraber mameluk
2.
knjiž.,
slabš.
kdor služi tujim političnim interesom:
nemškutarski mameluk
mamelúški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na mameluke:
mameluška konjenica
/
mameluška vdanost
mámi
--
ž
(
ȃ
)
ljubk.
mama
,
mati
:
mami me bo peljala v šolo
/
naša dobra, draga mami
/
kot nagovor:
mami, počakaj
;
hvala, mami
mámica
-e
ž
(
ā
)
ljubk.
mama
,
mati
:
otrok se dobrika mamici
/
kot nagovor
dober večer, mamica
/
stara mamica
stara mati, babica
●
ekspr.
obleka za bodoče mamice
za noseče ženske
mámičin
-a -o
(
ā
)
svojilni pridevnik od mamica:
mamičin glas
mámika
-e
ž
(
ā
)
nar. štajersko
mama
,
mati
:
otrok kramlja z mamiko
/
kot nagovor
draga mamika
/
ženska je naredila vtis ljubeznive mamike
mamílar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor je zasvojen z mamili;
narkoman
:
zdravljenje mamilarjev
mamílarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mamilarje;
narkomanski
:
mamilarski kartel
;
mamilarska mafija, tolpa, združba
/
mamilarski baron, kralj
/
balkanska mamilarska pot
mamiláš
-a
m
(
á
)
pog.
kdor je zasvojen z mamili;
narkoman
:
tolpa mamilašev
;
naselje velja za leglo mamilašev
mamiláški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mamilaše;
narkomanski
:
mamilaški posli
;
mamilaška mafija, naveza
mamílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na omamljanje:
mamilen učinek
/
mamilno sredstvo
mamílo
-a
s
(
í
)
sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine:
uživati mamila
;
vbrizgati mamilo
;
močno mamilo
;
tihotapci mamil
/
vpliv mamil na mladino
;
navajenost na mamila
/
ekspr.
v vinu je iskal mamila svojim bolečinam
utehe
mámin
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mamo:
mamin brat
;
mamini čevlji
/
mamin smehljaj
/
mamina smrt
●
otr.
sinek, si kaj mamin
ali imaš rad mamo
;
iron.
mamin ljubljenček, sinček
razvajen, nesamostojen, zelo zahteven otrok, fant
mamíti
in
mámiti -im,
in
mámiti -im
nedov.
(
ī á; á ȃ
)
1.
povzročati prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja:
vonj cvetlic jo mami
;
njena bližina ga je mamila
;
že misel na to me je mamila
;
vino jih je že nekoliko mamilo
/
ekspr.
sleherni sen nas le kratko mami
2.
knjiž.
privlačevati
,
vabiti
:
mamil ga je nedosežen cilj
;
razstavljene dobrote so jih mamile
;
ne mami ga zlato
/
razkošje in bogastvo ga je mamilo s kmetov v mesto
mamèč
-éča -e:
mameči poljubi
;
šepetal je mameče besede
;
mameča utrujenost
;
mameče klicanje vil in siren
mámka
-e
ž
(
ā
)
1.
ljubk.,
zlasti v kmečkem okolju
starejša (poročena) ženska, navadno gospodinja;
mati
:
iz kuhinje je prišla mamka
/
kot nagovor
kaj bo dobrega, mamka
/
na klopeh po parku so sedele mamke in botre
2.
ljubk.
mama
,
mati
:
moja mamka me ima zelo rada
/
kot nagovor
stori, mamka, kakor želiš
3.
v medmetni rabi,
v zvezi
(sveta) mamka božja
izraža začudenje, nejevoljo:
(sveta) mamka božja, ali je to mogoče, je kriknila
mámljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od mamiti:
rad se je spominjal mamljenj, ki jih je povzročala njena bližina
/
bila je gluha za njegovo mamljenje
mamljív
-a -o
prid.
, mamljívejši
(
ī í
)
1.
ki povzroča prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja:
mamljiva pijača
;
mamljiv vonj cvetlic
/
ekspr.
mamljive sanje
2.
knjiž.
privlačen
,
vabljiv
:
mamljiv cilj
;
misel na to je bila mamljiva
mamljívo
prisl.
:
rože so mamljivo dišale
;
mamljivo je govoril
mamljívost
-i
ž
(
í
)
značilnost mamljivega:
mamljivost njene bližine
/
knjiž.
mamljivost širokega sveta
privlačnost, vabljivost
mamográf
-a
m
(
ȃ
)
med.
aparat za rentgensko slikanje dojk:
ambulanta je dobila nov mamograf
;
preiskava z mamografom
mamografíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
rentgensko slikanje dojk:
preventivni pregled dojk z mamografijo
;
vabilo na presejalno mamografijo
mamográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mamograf ali mamografijo:
mamografski aparat
;
mamografski pregled
;
mamografska preiskava
;
odčitavanje mamografskih slik
mamográm
-a
m
(
ȃ
)
med.
rentgenska slika dojke, narejena z mamografom:
odčitavanje mamogramov
;
na rutinskem pregledu z mamogramom so ji odkrili raka
mámon
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
bogastvo
,
denar
:
mamona ima dovolj
●
ekspr.
služi mamonu
kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju
;
okužiti se z mamonom
postati pohlepen po bogastvu, denarju
mamonízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
pohlep po bogastvu, denarju:
obsojati, zagovarjati mamonizem
mamotóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
naprava za vakuumski odvzem tkiva v dojkah:
na onkološkem inštitutu je začel delati nov mamotom
mámut
-a
m
(
ȃ
)
pal.
izumrli slon iz ledene dobe:
najdbe okostij mamutov
;
ledenodobni lovci na mamute
mámutov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od mamut:
mamutovi okli
mámutovec
tudi
mamútovec -vca
m
(
ȃ; ȗ
)
bot.
veliko parkovno iglasto drevo;
sekvoja
:
mogočen mamutovec
;
sečnja mamutovcev
mámutski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
nenavadno velik, velikanski:
mamutski tanker
/
mamutsko podjetje
/
publ.
mamutska skakalnica v Planici
velika (smučarska) skakalnica
♦
strojn.
mamutska črpalka
črpalka za črpanje vode iz tal z vpihavanjem zraka
mána
-e
ž
(
ā
)
1.
sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice:
čebele nabirajo mano
;
hojeva mana
;
listna mana
2.
po bibliji
snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino:
nabirati mano
;
kakor sladko mano so sprejeli vsako njegovo besedo
;
pren.,
ekspr.
to je bila prava mana za njegov želodec
manager
ipd.
gl.
menedžer
ipd.
mánce
mánc
ž
mn.
(
ȃ
)
igr.,
v zvezi z
igrati se, iti se, loviti se
loviti se (slepe miši):
z otroki se igra mance
;
na igrišču smo se šli mance
/
otroci so lovili mance
●
ekspr.
iti se mance
ne govoriti, ne ravnati odkrito
manchestrski
-a -o
[
mênčestərski
tudi
ménčestərski
]
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na Manchester:
manchestrska industrija
♦
ekon.
manchestrski liberalizem
gospodarski liberalizem sredi 19. stoletja v Angliji
manchestrstvo
-a
[
mênčestərstvo
tudi
ménčestərstvo
]
s
(
ȇ; ẹ̑
)
ekon.
gospodarski liberalizem sredi 19. stoletja v Angliji:
mandála
-e
ž
(
ȃ
)
v hinduizmu in budizmu
okrogla slika, ki simbolično predstavlja vesolje:
risati mandalo
;
peščena mandala
mandánt
-a
m
(
ā á
)
pravn.
kdor da, izda mandat:
mandant išče mandatarja
mandarín
-a
m
(
ȋ
)
v stari Kitajski
višji državni uradnik:
pripeljali so ga pred mandarina
;
mandarin najvišje stopnje
mandarína
-e
ž
(
ȋ
)
južno drevo ali grm s kratkopecljatimi listi in belimi cveti v šopih ali njen pomaranči podoben sad:
kupiti kilogram mandarin
;
mandarine in pomaranče
mandarínka
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
raca z velikim pisanim perjem na glavi, ki živi v vzhodni Aziji, Aix galericulata:
živalski vrt je nabavil mandarinko
mandarínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mandarine:
mandarinski plašč
/
delati kaj z mandarinskim mirom
mandarínščina
-e
ž
(
ȋ
)
uradni jezik Kitajske:
mandarinščino govoriti v šolah, na radiu, televiziji
mandát
-a
m
(
ȃ
)
1.
pravn.
pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo:
mandat je potekel
;
prekoračitev mandata
/
dati komu mandat
//
listina o tej pogodbi:
pokazal je mandat
2.
pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu:
odpovedati se mandatu
;
dati, dobiti, podaljšati mandat
;
poslanski mandat
;
mandat članov upravnega odbora
/
sprejeti, vrniti mandat za sestavo nove vlade
3.
zgod.,
med obema vojnama
pooblastilo, ki ga da mednarodna organizacija določeni državi za upravljanje kakega ozemlja:
dati državi mandat nad deželo
//
ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije:
Palestina je po prvi svetovni vojni postala britanski mandat
/
na ozemlju bivšega francoskega mandata
4.
zgod.
ukaz, ki spreminja prejšnje pravno stanje:
izdati mandat
;
cesarjev mandat
;
mandat o tiskanju knjig
mandatár
-ja
m
(
ā
)
kdor dobi mandat:
mandatar za sklenitev pogodbe
/
mandatar za sestavo vlade
mandáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mandat:
mandatna doba voljenih funkcionarjev
/
bivše kolonije izročiti v mandatno upravo
♦
pravn.
mandatni postopek
civilni postopek, v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik
;
mandatna kazen
denarna kazen, ki se izreče in plača na kraju samem
;
mandatna pogodba
pogodba o opravljanju poslov za druge, naročilo
;
zgod.
mandatno ozemlje
med obema vojnama
ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije
mandátno
prisl.
:
mandatno kaznovati koga
mandátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor da, izda mandat;
mandant
:
mandator išče mandatarja
mándelj
-na
in
-dlja
[
mandəlj
]
m
(
á
)
1.
sad mandljevca, zlasti njegovo jedrce:
jesti, lupiti mandeljne
;
praženi, sesekljani mandeljni
♦
bot.
grenki mandelj
ki ima zelo grenka jedrca, Amygdalus communis var. amara
2.
nav. mn.
vsak od dveh limfnih organov v žrelu:
odstraniti mandeljne
;
vnetje mandeljnov
mándeljc
-a
[
mandəljc
]
m
(
ȃ
)
1.
star.
(živalski) samec, navadno zajec:
k zajklji so spustili mandeljca
/
ekspr.
ali je mandeljc ali babica
2.
nav. mn.,
pog.,
slabš.
mož
,
fant
:
te tri mandeljce bomo pa že ugnali
mándeljnast
-a -o
[
mandəljnast
]
prid.
(
á
)
podoben mandeljnu:
mandeljnasta oblika
/
mandeljnaste oči
mándeljnasto
prisl.
:
mandeljnasto oblikovane oči
mándeljnov
-a -o
[
mandəljnov-
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mandelj:
mandeljnov cvet
;
mandeljnov les
;
mandeljnovo olje
/
mandeljnova potica
♦
kozm.
mandeljnovo mleko
čistilno mleko iz mandeljnovih jedrc, rastlinskega olja
mándeljnovec
-vca
[
mandəljnovəc
]
m
(
á
)
drevo ali grm s suličastimi listi, bledo rožnatimi ali belimi cveti in koščičastimi sadovi:
nasad mandeljnovcev
mándi
-ja
m
(
ȃ
)
otr.
kunec
,
zajec
:
naš mandi je ušel
/
pri klicanju
mandi, mandi, je vabil zajčka k mreži
/
kot vzklik
mandi te gleda
mandióka
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
maniok
:
pridelovati, saditi veliko mandioke
/
kos mandioke
mándljast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben mandeljnu:
mandljaste oči
mándljev
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na mandelj:
mandljeva jedrca
;
mandljevo olje
/
mandljeva potica
/
mandljevo milo
2.
mandeljnast
,
mandljast
:
mandljeve oči
mándljevec
-vca
m
(
á
)
drevo ali grm s suličastimi listi, bledo rožnatimi ali belimi cveti in koščičastimi sadovi:
cvetoči mandljevci
;
nasad mandljevcev
mandóla
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.,
nekdaj
mandolini podobno glasbilo z nižjim tonskim obsegom:
igrati na mandolo
mandolát
-a
m
(
ȃ
)
gastr.
slaščica iz mandeljnov, medu, beljakov, sladkorja, obdana z oblati:
kupiti, pripraviti mandolat
;
ponuditi rezino mandolata
mandolína
-e
ž
(
ȋ
)
glasbilo hruškaste oblike s strunami, na katere se brenka s ploščico:
brenkati, igrati na mandolino
;
zvoki mandoline
/
peti ob spremljavi mandoline
mandoliníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor igra (na) mandolino:
mandrágola
-e
ž
(
á
)
knjiž.
mandragora
:
pripraviti napoj iz korenine mandragole
mandrágora
-e
ž
(
á
)
bot.
strupena sredozemska rastlina z močno odebeljeno korenino, zelenkasto belimi cveti in rumenimi jagodami, Mandragora officinarum:
omamljati z mandragoro
;
korenina mandragore
/
narediti ljubezensko pijačo iz mandragore
mandránje
-a
s
(
ȃ
)
mendranje
:
mandranje trave
mandráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
mendrati
:
mandrati travo
/
razdražena žival ga je podrla in mandrala po njem
/
ves nestrpen je mandral po hiši
mándrija
-e
ž
(
ȃ
)
nar. primorsko
kmetija z gospodarskimi poslopji, obdana z zidom:
mandrije v tržaškem Bregu
mandrijár
-ja
m
(
ā
)
nar. primorsko
lastnik mandrije:
mandrijarji prodajajo na trgu zelenjavo
mandríl
-a
m
(
ȋ
)
zool.
kratkorepa afriška opica s pisano dlako in kožo, Mandrillus sphinx:
mandžúrski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Mandžujce ali Mandžurijo:
mandžurska industrija
/
mandžurski jezik
manekén
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor na modnih revijah, fotografijah prikazuje oblačila, oblečen vanje:
na reviji sodeluje veliko manekenov in manekenk
manekénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki na modnih revijah, fotografijah prikazuje oblačila, oblečena vanje:
rada bi postala manekenka
;
hodi kot manekenka
manekénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na manekene:
manekenske sposobnosti
/
manekenska postava
manekénstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejavnost manekenov:
opravlja manekenstvu soroden posel
;
dolgo je izbirala med baletom in manekenstvom
manéver
-vra
m
(
ẹ́
)
1.
razporejanje in premikanje vojaških enot za čim lažjo izvedbo vojaške naloge:
izvesti manever
;
hiter manever
/
četa je napravila manever
/
obkolitveni manever
;
slepilni manever
za prevaranje nasprotnika
/
manever pred golom
2.
sprememba smeri, načina vožnje za dosego česa:
opraviti navigacijske manevre
;
z domiselnim manevrom se je s svojim avtomobilom vrinil med dve večji vozili
;
združevalni manever dveh satelitov
;
pren.
miselni manever
3.
nav. slabš.
dejanje, ravnanje, s katerim se prikrito hoče kaj doseči:
ta panika je le manever
;
manever pri predsedniku se mu je posrečil
;
spustiti se v kak manever
;
finančni, politični, propagandni, volilni, zakulisni manever
4.
mn.,
voj.
velika preizkušnja usposobljenosti vojske za primer vojne:
imeti manevre
;
biti na manevrih
;
manevri na zahodu države
/
vojaški manevri
/
manever z ognjem
obstreljevanje določenih objektov; prenos obstreljevanja z enih objektov na druge
♦
šah.
poteze, s katerimi se izboljša položaj igralca
manevríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od manevrirati:
spretno manevriranje vojaških enot na tem območju
;
teren za manevriranje
/
odlično pilotovo manevriranje
;
predpisi o manevriranju ladij
/
manevriranje z vesli
/
po dolgem manevriranju in taktiziranju pristati na kaj
;
diplomatsko manevriranje
manevrírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
razporejati in premikati se za čim lažjo izvedbo vojaške naloge:
brigada je dobro manevrirala
;
manevrirati z enoto
;
neprestano smo manevrirali in se s tem izogibali vsem nevarnostim
2.
spreminjati smer, način vožnje za dosego česa:
ladja je začela manevrirati, da bi prišla v pristanišče
;
tovorni vlak manevrira na postaji
;
letalo manevrira nad letališčem
/
manevrirati z vozilom
/
ekspr.
natakar je spretno manevriral med mizami s polnim pladnjem
;
pren.
manevrirati s ceneno delovno silo
//
ekspr.,
v zvezi z
z
delati gibe, ravnati:
gledal je, kako manevrira z volanom
;
slabo je manevriral z nožem
;
pren.
prevajalec manevrira z različnimi pojmi
3.
nav. slabš.
delati kaj, s čimer se prikrito hoče kaj doseči:
predstavniki nasprotne stranke so manevrirali
;
manevrirati komu za hrbtom
manevríren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na manevriranje:
manevrirni izstrelek
;
manevrirni prostor
/
manevrirna raketa
radarsko vodena raketa, ki leti nizko nad površjem in se v letu prilagaja obliki zemeljskega površja
manévrski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na manever:
manevrsko bojevanje
/
velike manevrske sposobnosti majhnih enot
/
manevrske lastnosti ladje, vozila
/
manevrski stil te politike
●
publ.
poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum o čem
povečati možnosti
♦
voj.
manevrski prostor
ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot
;
manevrska municija
municija, ki se uporablja na vojaških vajah
;
manevrsko zemljišče
zemljišče, ki omogoča uporabo vseh rodov vojske
;
žel.
manevrska lokomotiva
lokomotiva, ki na postajah vlaku odvzema ali dodaja vagone
manéža
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
cirkuška arena:
v maneži je predstava
;
nastopati v maneži
;
kupola nad manežo
/
cirkuška maneža
2.
šport.
prostor za urjenje v jahanju, jahalnica:
ogledati si nastop v maneži
/
po tekmi urejati manežo
mánga
-e
ž
(
ȃ
)
japonski strip z realistično črno-belo sliko, dinamično kompozicijo zgodb, roboti, nasiljem:
za branje mang moraš možgane preklopiti na čisto samosvojo vrsto humorja
;
ljubitelji mang in animejev
mangán
-a
m
(
ȃ
)
kem.
trda, krhka težka kovina bele barve, element Mn:
vsebnost mangana v vzorcu
;
baker, cink in mangan
/
pomanjkanje mangana v telesu
mangánov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mangan:
manganova ruda
/
manganov dioksid
mangánovec
-vca
m
(
ȃ
)
petr.
ruda, ki vsebuje mangan:
kopati manganovec
♦
min.
rjavi manganovec
rudnina manganov dioksid; piroluzit
mangánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
kem.
manganov
:
manganska ruda
/
manganska litina
mángo
-a
m
(
ȃ
)
bot.
tropsko drevo z velikimi podolgovatimi listi in koščičastimi sadovi, Mangifera indica:
nasad mangov
/
mangi zorijo
mángold
-a
m
(
ȃ
)
pesi podobna vrtna rastlina z užitnimi svetlimi listi:
dober pridelek mangolda
//
jed iz te rastline:
kuhan mangold
mángov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mango:
mangov nasad
/
velika mangova drevesa
/
mangov sad
mángovec
-vca
m
(
ȃ
)
bot.
tropsko drevo z velikimi podolgovatimi listi in koščičastimi sadovi, Mangifera indica:
pot med mangovci
;
nasad mangovcev
mángrova
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
tropske lesnate rastline z dolgimi zračnimi koreninami, ki rastejo strnjeno ob obrežjih:
breg reke je bil na gosto porasel z mangrovami
mángrovov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mangrovo:
mangrovova korenina
/
mangrovovi gozdovi
;
močvirje mangrovovega rastja
máni
-ov
m
mn.
(
ȃ
)
v rimski mitologiji
duh umrlega:
darovati manom
;
pren.,
knjiž.
pokloniti se manom velikega pesnika
maniak
ipd.
gl.
manijak
ipd.
máničen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na manijo:
manični napad
;
manično razpoloženje
/
manični bolnik
/
skoraj manična potreba po stiku z ljudmi
♦
psiht.
manično-depresivna psihoza
duševna bolezen, ki se izmenično pojavlja v obliki manije in depresije
mánično
prisl.
:
manično zgovoren
manierízem
-zma
m
(
ī
)
um.
umetnostni slog med renesanso in barokom:
raziskovati manierizem
;
manierizem v slikarstvu
;
obdobje manierizma
//
likovno izražanje z elementi tega sloga:
pri tem slikarju lahko govorimo o manierizmu
;
manierizem obdonavskega slikarstva
manifést
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
javna, navadno slovesna izjava, razglas:
izdati manifest
;
pisati navdušene prvomajske manifeste
/
podpisati manifest
/
ekspr.
Zdravljica je Prešernov politični manifest
♦
zgod.
Komunistični manifest
manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels
2.
pravn.
listina, v kateri je naveden tovor, ki ga prevaža ladja ali letalo v mednarodnem transportu:
sestaviti manifest
;
ladijski, letalski manifest
manifestácija
-e
ž
(
á
)
1.
javno, navadno slovesno izražanje, kazanje hotenja, mnenja, stališča, razodevanje:
proslava se je spremenila v manifestacijo ljubezni do domovine
;
sestanek je manifestacija prijateljstva med narodi
//
knjiž.
izražanje, kazanje sploh:
zunanje manifestacije čustev
;
oblike manifestacije človeške duševnosti
/
publ.
manifestacija sile v Vietnamu
/
življenjske manifestacije
2.
množično izražanje razpoloženja, navadno v znak podpore:
prirediti manifestacije
;
z manifestacijo pozdraviti odločitev vlade
;
manifestacija za mir
/
množična manifestacija
//
knjiž.
velika, navadno več dni trajajoča prireditev:
sodelovati pri znameniti gledališki manifestaciji
;
letošnje kulturne manifestacije
manifestacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na manifestacijo:
manifestacijski sprevod
;
manifestacijsko zborovanje
♦
pravn.
manifestacijska prisega
zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju, razodetna prisega
manifestánt
-a
m
(
ā á
)
udeleženec manifestacije:
policija je razgnala manifestante
;
kolona manifestantov
manifestatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
s katerim se izraža podpora:
manifestativen shod
;
manifestativno razpoloženje
2.
ki javno, navadno slovesno izraža, kaže kaj:
manifestativna izpoved
;
manifestativno narodno delo
manifestatívno
prisl.
:
praznik so proslavili manifestativno
manifestatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost manifestativnega:
manifestativnost proslave
;
publ.
področja kulturne manifestativnosti
izražanja
manifésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
viden
1
,
očiten
:
manifestni sledovi
;
manifestna napaka
;
nosečnost še ni manifestna
♦
med.
manifestno znamenje bolezni
maniféstno
prisl.
:
manifestno zdrav
manifestírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
javno, navadno slovesno izražati, kazati hotenje, mnenje, stališče, razodevati:
množica je manifestirala svojo solidarnost z vsemi delovnimi ljudmi sveta
;
manifestirati politične nazore
//
knjiž.
izražati, kazati sploh:
svojo moč so žal manifestirali tudi v neposredni napadalnosti
;
pri stavki se je manifestirala povezanost vseh delovnih množic
/
publ.
birokratizem se lahko manifestira v raznih oblikah
2.
množično izražati razpoloženje, navadno v znak podpore:
ljudje so se zbirali in manifestirali za mir
;
manifestirati na trgu
/
manifestirati proti vojni
//
publ.
izražati podporo sploh:
s člankom je manifestiral za ideje revolucije
maniheízem
-zma
m
(
ī
)
rel.
nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega:
nastanek maniheizma
manihêjec
1
-jca
m
(
ȇ
)
rel.
pristaš maniheizma:
ni skrival svojih simpatij za manihejce
manihêjec
2
-jca
m
(
ȇ
)
zastar.
upnik
:
v predalu so ležala pisma odpravljenih manihejcev
manihêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na manihejce ali maniheizem:
manihejski nauk
/
manihejski spisi
manihêjstvo
-a
s
(
ȇ
)
rel.
maniheizem
:
širjenje manihejstva
maníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
močno pretiravanje v kakem početju:
njegova vljudnost je bila že skoraj manija
;
manija po velikih tovarnah
/
izleti so mu postali že prava manija
/
publ.
slog je slab zaradi manije glagolov na koncu stavka
2.
zmotna, dokazom nedostopna prepričanost o čem neresničnem,
psiht.
blodnja
:
zasledovalna manija
;
manija preganjanja
3.
psiht.
bolezensko duševno stanje s pretirano razigranostjo, podjetnostjo, zgovornostjo:
depresiji je sledila manija
;
imeti manijo
/
zbolel je za manijo
mánijak
tudi
mániak
tudi
maniják
tudi
maniák -a
m
(
ȃ; ā
)
1.
kdor močno pretirava v kakem početju:
je čudak in manijak
;
erotični manijak
/
nacistični manijak
2.
psiht.
manični bolnik:
zdravljenje manijakov
manijáški
tudi
maniáški -a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na manijake:
manijaška početja
/
sliko je gledal z manijaškim oboževanjem
manikêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z manikiranjem:
izučil se je za manikerja
/
iti k manikerju
manikêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z manikiranjem:
biti manikerka
manikíra
-e
ž
(
ȋ
)
1.
manikiranje
:
nima pojma o manikiri
//
ureditev nohtov na roki:
napravili so ji manikiro
2.
škatla s pripomočki za manikiranje:
manikíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od manikirati:
pri manikiranju se je urezala
/
manikiranje nohtov
/
škarje za manikiranje
manikírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
strokovno urejevati nohte na roki:
manikirati koga
/
manikirati nohte
//
urejevati nohte na roki sploh:
moram se še manikirati
manikíran
-a -o:
manikirani nohti
;
na novo počesana in manikirana
maníla
-e
ž
(
ȋ
)
tekst.
trdna, groba vlakna iz manilske konoplje:
ribiška mreža, vrv iz manile
;
v prid. rabi:
manila vrv
manílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Manilo:
manilsko pristanišče
/
manilske vrvi
vrvi iz manilske konoplje
♦
bot.
manilska konoplja
tropska rastlina, iz katere se pridobivajo trdna, groba vlakna, Musa textilis
;
kem.
manilski kopal
;
tekst.
manilska konoplja
trdna, groba vlakna iz te rastline
maniók
-a
m
(
ọ̑
)
bot.
tropska kulturna rastlina, iz katere gomoljev se pridobiva moka, Manihot utilissima:
tamkajšnji prebivalci gojijo maniok
manióka
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
tropska kulturna rastlina, iz katere gomoljev se pridobiva moka;
maniok
:
gojiti manioko
manípel
-pla
m
(
í
)
zgod.,
pri starih Rimljanih
vojaška enota iz dveh ali treh centurij:
poveljevati maniplu
♦
rel.
manipel
nekdaj
liturgično oblačilo za na roko iz istega blaga kot mašni plašč
manipulácija
-e
ž
(
á
)
1.
opravljanje dela pri nameščanju, premeščanju, obdelavi:
palete za manipulacijo drobnejšega kosovnega blaga
;
prostor za manipulacijo
;
pren.,
slabš.
nekaterim je novejša poezija samo manipulacija pojmov
//
adm.
tehnično delo z uradnimi spisi, dokumenti:
blagajniška, pisarniška manipulacija
/
stroški za manipulacijo
2.
ravnanje
,
upravljanje
:
zamotane manipulacije
;
manipulacija z žerjavom
/
hipnotizer je delal manipulacije z rokami
gibe
3.
nav. slabš.
preračunljivo ravnanje, dejanje:
zakaj so bile potrebne vse te manipulacije, če si vedel, da ne bo nič
;
denarne manipulacije
4.
gozd.
manjša organizacijska enota za izkoriščanje gozda:
upravnik (gozdne) manipulacije
♦
les.
ravnanje z lesom v vseh fazah sečnje, prevoza in predelave
manipulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na manipulacijo:
manipulacijski stroški
/
manipulacijski prostor za vozila
♦
žel.
manipulacijski tiri
tiri za nakladanje in razkladanje
manipulánt
-a
m
(
ā á
)
1.
delavec, zaposlen pri manipulaciji:
razpisati mesto manipulanta
/
knjižničarski, poštni manipulant
//
vodja manipulacije:
upoštevati navodila manipulanta
/
gozdni, lesni manipulant
2.
slabš.
kdor s preračunljivim ravnanjem, dejanjem zavaja, goljufa:
spreten manipulant
;
lažnivec in manipulant
manipulántka
-e
ž
(
ā
)
delavka, zaposlena pri manipulaciji:
manipulantka kruha
manipulántstvo
-a
s
(
ā
)
slabš.
preračunljivo ravnanje s čim:
bolj se je ukvarjal s kulturnim manipulantstvom kot s kulturo
manipulatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na manipulacijo:
manipulativni stroški
/
manipulativni prostor za vozila
/
manipulativna dela
manipulátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
teh.
priprava, ki nadomešča ročno delo:
uporaba manipulatorjev v metalurgiji
2.
slabš.
kdor s preračunljivim ravnanjem, dejanjem zavaja, goljufa:
spreten, velik manipulator
;
medijski, politični manipulator
;
manipulator in prevarant
manipulíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od manipulirati:
manipuliranje z blagom
;
stroški za manipuliranje
/
zavračati manipuliranje z ljudmi
manipulírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
opravljati dela pri nameščanju, premeščanju, obdelavi:
manipulirati z blagom, kruhom
2.
ravnati
,
upravljati
:
manipulirati s strojem
;
pri pristanku je z letalom spretno manipuliral
/
manipulirati števec prevoženih kilometrov
/
ekspr.
otrok je manipuliral z dudko sem in tja
3.
nav. slabš.
preračunljivo ravnati, delati:
spretno manipulira z denarjem
4.
slabš.
s preračunljivim ravnanjem, dejanjem zavajati, goljufati:
vlada je manipulirala z javnim mnenjem, podatki
;
ni dovolil, da bi z njim manipulirali
;
manipulirati z javnostjo, ljudmi, množicami, narodom
/
film spretno manipulira s čustvi gledalcev
manipulíran
-a -o:
nekatere malenkosti so slabo manipulirane
maníra
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. mn.
način vedenja, navada:
imel je to maniro, da me je onikal
;
lepe, prostaške, uglajene manire
;
na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka
;
človek prikupnih manir
;
človek z mestnimi manirami
//
nav. ed.
olikano, lepo vedenje:
pozna se mu manira
;
nima manire
;
učiti koga manire
;
človek z manirami
/
poslovil se je, kot zahteva manira
pravila lepega vedenja
●
ekspr.
le kje si se učil manir(e)
zelo si neolikan
2.
publ.
pogosto se ponavljajoč način izražanja, zlasti v umetnosti, navada:
mračni motivi so bili tedaj manira
/
posnemati tuje pesniške, slikarske manire
način izražanja
;
ustvariti si svojo maniro
/
ti motivi so danes manira
moda
//
uporabljanje takega načina izražanja:
v njegovih verzih prevladuje literarna manira
/
zaiti v maniro
maniríran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nenaraven
,
izumetničen
:
maniriran slog
;
izraz je preveč maniriran
;
manirirane slike
/
manirirani igralski gibi
maniríranost
-i
ž
(
ȋ
)
nenaravnost
,
izumetničenost
:
pisatelj je zašel v maniriranost
/
maniriranost vedenja
manirístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na manirizem:
maniristične stilne posebnosti, prvine
/
maniristična slika
/
maniristična plitkost
manirístično
prisl.
:
slika učinkuje maniristično
manirízem
-zma
m
(
ī
)
1.
um.
manierizem
:
značilnosti manirizma
;
manirizem in renesansa
/
obravnavana slika je tipičen primer manirizma
2.
knjiž.
navada
,
manira
:
če se določen način slikanja le preveč ponavlja, se kaj rad razvije v manirizem
manít
-a
m
(
ȋ
)
kem.
alkohol, ki ima šest hidroksilnih skupin:
manit v algah
mànj
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža manjšo stopnjo;
ant.
bolj
1
:
manj domač, razvit, zelen
;
glava je manj poškodovana kot roka
/
nav. ekspr.:
dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren
;
čedalje, vse manj ostaja doma
/
govori manj razločno
;
ekspr.
zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve
/
bil je bolj znanstvenik, manj pedagog
/
ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe
2.
izraža manjšo količino ali mero;
ant.
več
:
a)
s samostalnikom:
ima manj denarja
;
delati z manj napora
/
napak bo vsako leto manj
/
do ceste je manj kot uro hoda
b)
z glagolom:
malo prodaja, še manj kupuje
;
manj sem ji dal, kakor je pričakovala
3.
ekspr.,
v zvezi z
ne, nič
izraža enakost:
drugi dokazi niso nič manj tehtni
;
na dom misli – ne manj kakor včasih
4.
izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku:
kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren
;
čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim
;
manj kot jih je, bolj so enotni
5.
mat.
izraža odštevanje:
deset manj šest je štiri [10 – 6 = 4]
/
pog.
za uro dobiš sedem evrov manj davek
zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek
;
ekspr.
ima jih dve manj kot osemdeset
oseminsedemdeset let
●
šah. žarg.
s kmetom manj ima malo upanja na uspeh
ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik
;
ekspr.
ponudi manj kot mogoče
kolikor se da malo
;
ekspr.
prosila ga je malo manj kot na kolenih
zelo
;
ekspr.
tehta nič manj kakor sto kil
natanko
;
ekspr.
dal mi ni nič, še manj kot nič
prav nič
;
tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete
kolikor toliko, nekoliko
;
ekspr.
telo se manj in manj upira bolezni
čedalje manj, zmeraj manj
;
dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj
približno
;
ekspr.
imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj
natanko toliko
;
v teh govoricah je več ali manj resnice
kolikor toliko, nekaj
;
šol. žarg.
dobil je manj štiri
oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu;
prim.
čimmanj
,
malo
,
najmanj
mánjkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od manjkati:
pogosto manjkanje v šoli
/
manjkanje vitaminov v organizmu
/
manjkanje denarja
pomanjkanje, primanjkovanje
mánjkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti:
manjkata dva učenca
;
kdo manjka
;
manjkati na sestanku, pri pouku
;
ekspr.
letos ni manjkal na nobeni nogometni tekmi
/
opazil je, da manjkata na polici dve knjigi
//
ne obstajati, čeprav bi praviloma moral obstajati:
en zob mi manjka
;
v ograji manjkata dve letvi
/
v statutu ne bi smela manjkati določila o volitvah organov upravljanja
2.
v zvezi z
do
biti še potreben do polne mere, do določene meje:
do roba manjka še dva centimetra
;
do svitanja manjka še pet ur
/
koliko je ura? Pet minut (manjka) do dvanajstih
/
ekspr.
še veliko mu manjka do tega, da bi bil strokovnjak
//
brezoseb.,
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s prislovnim določilom
izraža možnost uresničitve, kot jo izraža določilo:
za las je manjkalo, da nisem umrl
;
malo je manjkalo, pa bi bil padel
3.
s smiselnim osebkom v rodilniku
ne biti česa v zadostni količini, meri:
zmeraj mu manjka denarja
;
kruha jim ne manjka
;
prostora mu manjka
/
manjka mu moči
4.
navadno z dajalnikom
izraža odsotnost določenega stanja:
manjka mu dobra vzgoja
;
vse ima, samo zdravje mu manjka
/
pog.:
manjka človek, ki bi pokazal pot iz zagate
potreben je
;
zelo mu manjka dobra družba
zelo si je želi, jo pogreša
;
tu mu ničesar ne manjka
z vsem je preskrbljen
●
pog.,
šalj.
manjka mu eno kolesce v glavi
je nekoliko čudaški
;
ekspr.
nekaj mu danes manjka
je bolan; ni tak kot navadno
;
ekspr.
samo tega (se) še manjka
to dejstvo, stvar bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa
;
ekspr.
tebi pa res malo manjka
si nekoliko čudaški
;
pog.
do šestdesetih mu jih ne manjka veliko
kmalu bo imel šestdeset let; kaže približno šestdeset let
mánjkati se
ekspr.,
s smiselnim osebkom v rodilniku
izraža obstajanje česa v veliki količini:
manjka se
ali
ne manjka se deklet, fantov
;
manjka se dela
;
minulo leto se nadlog ni manjkalo
manjkajóč
-a -e:
kupiti manjkajoče dele za stroj
;
manjkajoči znesek
;
manjkajoča delovna sila
mànjkrat
prisl.
(
ȁ
)
izraža manj ponovitev:
srce mu v minuti utripne manjkrat, kot je navadno
/
živila, ki jih manjkrat uporabljamo, zložimo globlje v omaro
manjšálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
ki izraža pomanjšanje:
manjšalna pripona
/
manjšalna izrazna sredstva
manjšálka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
manjšalnica
,
pomanjševalnica
:
manjšalka od imena
manjšálnica
-e
ž
(
ȃ
)
jezikosl.
beseda, ki izraža pomanjšanje:
tvoriti manjšalnice
/
rad govori v manjšalnicah
mánjšanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od manjšati:
manjšanje predmeta
/
manjšanje pritiska v balonu
/
manjšanje dohodkov
mánjšati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati kaj (bolj) majhno, zmanjševati:
manjšati kose
;
kupi snega se na soncu hitro manjšajo
/
manjša se umrljivost dojenčkov
/
zaradi prevelike razsipnosti se mu je premoženje hitro manjšalo
/
z novimi ovinki manjšati strmino poti
mánjši
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
primernik od majhen:
postajati manjši
;
to je naša najmanjša soba
;
moj kovček je manjši kot tvoj
/
ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši
/
izbrati manjše zlo
;
izdatki so manjši kot dohodki
2.
ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo:
manjše države
;
manjša morska riba
/
nastala je manjša škoda
/
usode manjših narodov
/
nekaj manjših popravkov
;
napraviti manjši poizkus
;
vnel se je manjši prepir
/
ima še manjše otroke
/
na tej cesti je nekaj manjših klancev
●
ekspr.
stroj je razdrl do najmanjših delcev
popolnoma, čisto
;
ekspr.,
z nikalnico
niti najmanjšega dvoma ni, da je tako
prav gotovo, res je tako
;
pog.
narediti kaj po liniji najmanjšega odpora
tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
;
ekspr.
svet je vedno manjši
z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava
;
ekspr.
najmanjša sled ni smela ostati za njim
nobena
;
bil je za glavo manjši od brata
za višino glave manj visok
♦
mat.
najmanjši skupni mnogokratnik
najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili
;
rel.
manjši bratje
frančiškani
;
sam.:
prireditev za naše najmanjše;
prim.
majhen
manjšína
-e
ž
(
í
)
1.
manjši del kake skupnosti, celote, zlasti ljudi:
oni so manjšina
;
sklep večine je obvezen tudi za manjšino
/
parlamentarna manjšina
●
biti, ostati v manjšini
biti, ostati v primerjavi z določenim manj številen; biti preglasovan
2.
navadno v zvezi
narodna manjšina
pripadniki naroda, katerega večina živi v drugi državi:
zaščititi narodno manjšino
;
slovenska narodna manjšina v Italiji, na Koroškem
;
kulturna dejavnost narodne manjšine
manjšínec
-nca
m
(
ȋ
)
publ.
pripadnik manjšine:
najuglednejše manjšince hočejo ukloniti s silo
/
mnenja slovenskih manjšincev
manjšínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na manjšino:
manjšinska skupina, stranka
/
manjšinski jezik
;
manjšinske pravice
/
manjšinska šola
manjšínstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
pripadnost skupini ljudi, ki se od večinskega prebivalstva loči po narodnosti, jeziku:
manjšinstvo je ne le seštevek posebnih pravic, temveč tudi vrsta priložnosti in dolžnosti
2.
pripadniki skupine ljudi, ki se od večinskega prebivalstva loči po narodnosti, jeziku:
monografija obravnava vprašanja naroda, manjšinstva, kulturne in jezikovne identitete
mànjvréden
-dna -o
prid.
(
ȁ-ẹ́ ȁ-ẹ̄
)
1.
ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti:
čutil se je manjvrednega
;
nacisti so imeli nekatere rase za manjvredne
2.
ki je nižje, manj kakovostne vrste:
manjvreden les
;
manjvredna kovina
/
manjvredna literatura
♦
metal.
manjvredno gorivo
gorivo, ki ima nizko kalorično vrednost
;
sam.:
bil je mnenja, da je ročno delo nekaj manjvrednega
mànjvrédnost
-i
ž
(
ȁ-ẹ́
)
stanje, lastnost manjvrednega:
trpeti zaradi svoje manjvrednosti
;
konstitucionalna manjvrednost
;
muči ga občutje duševne manjvrednosti
;
strah pred manjvrednostjo
/
kompleks manjvrednosti
ali
občutek manjvrednosti
pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
/
manjvrednost tega lesa
mànjvrédnosten
-tna -o
prid.
(
ȁ-ẹ́
)
nanašajoč se na manjvrednost:
manjvrednostna zavest
/
manjvrednostni kompleks
ali
manjvrednostni občutek
pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
mánko
-a
m
(
ȃ
)
ekon.
razlika med dejanskim in knjiženim stanjem blaga, denarja;
primanjkljaj
:
nastal je manko
;
v skladišču je prišlo do manka
●
ekspr.
rad pije, to je velik manko
napaka, pomanjkljivost
mánkolísta
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
filat.
seznam znamk, ki manjkajo v okviru kake celote:
sestaviti mankolisto
;
zamenjava znamk po mankolisti
mánliherica
-e
ž
(
ȃ
)
voj.
puška repetirka, avstrijske proizvodnje:
biti oborožen z manliherico
manométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje tlaka:
koliko kaže manometer
;
avtoklav je opremljen z manometrom
;
manometer na parnem kotlu
/
kovinski manometer
mánovec
-vca
m
(
ā
)
čeb.
med iz mane:
pridelovati manovec
;
med manovci sta najbolj cenjena hojevec in smrekovec
mansárda
-e
ž
(
ȃ
)
podstrešno stanovanje, podstrešnica:
stanovati v mansardi
;
majhna mansarda
♦
grad.
del strehe, zlomljen pod topim kotom navzdol; stanovanje ali stanovanjski prostor, urejen neposredno pod mansardno streho
mansárden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
podstrešen
:
mansardna soba
;
mansardno stanovanje
♦
grad.
mansardna streha
streha, katere ploskev je zlomljena v topem kotu navzdol
;
mansardno okno
okno v delu strehe, zlomljenem pod topim kotom navzdol
;
mansardno stanovanje
stanovanje, urejeno neposredno pod mansardno streho
manšéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi:
manšete pri srajci so raztrgane, umazane
/
mehke, trde manšete
//
nekdaj
modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju:
natakniti manšete in ovratnik
//
obl.
zavih (pri hlačnici, rokavici, škornju):
hlače brez manšet
;
rokavice z velikimi manšetami
♦
med.
gumijasta votla preveza za stisnjenje nadlakti pri merjenju krvnega pritiska
manšéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na manšeto:
oguljen manšetni rob
/
manšetni gumbi
♦
teh.
manšetna tesnilka
tesnilka v obliki kratke, debele cevi
;
manšetno tesnjenje
mánta
-e
ž
(
ȃ
)
rib.
velika morska riba v obliki romba, Manta birostris:
opazovati mante
;
morski psi, skati in mante
mántika
-e
ž
(
á
)
v nekaterih antičnih religijah
napovedovanje človekove usode iz znamenj:
odklanjati, priznavati mantiko
mantílja
-e
ž
(
ȋ
)
zlasti v španskem okolju
veliko čipkasto žensko pokrivalo za glavo in ramena:
kodri so se ji usipali izpod mantilje
;
pokrivati se z mantiljo
;
dama z belo, črno mantiljo
/
zdaj so v modi mantilje
mantísa
-e
ž
(
ȋ
)
mat.
decimalni del logaritma:
mántra
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v hinduizmu in budizmu
zlog, beseda, več besed, ki se ponavljajoče izgovarjajo pri meditaciji:
tibetanske mantre
;
žebrali so svoje mantre in peli iz dna duše
2.
kratko izražena programska misel ali izjava, ki se pogosto ponavlja:
devetdeseta leta so minila v znamenju mantre o nujnosti lastninjenja bank
//
kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči;
vodilo
:
mantra podjetja je vedno zadovoljiti potrebe kupcev
manuál
-a
m
(
ȃ
)
1.
glasb.
ročna klaviatura pri orglah:
orgle s tremi manuali
2.
knjiž.
priročnik
,
beležnica
:
vpisovati v manual
manuálec
-lca
m
(
ȃ
)
knjiž.
ročni delavec:
intelektualci in manualci
manuálen
1
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je v zvezi z gibi, delom z rokami:
manualna spretnost dirigenta
/
manualni delavec, poklic
;
manualno delo
//
med.
ki je v zvezi z zdravljenjem s posebnimi gibi, prijemi rok:
manualna tehnika, terapija
/
manualna medicina
tehnika zdravljenja s posebnimi gibi, prijemi rok pri bolečinah v hrbtenici, sklepih, pri glavobolih, vrtoglavici, mravljinčavosti
/
manualni pregled
;
manualna diagnostika
manuálen
2
-lna -o
(
ȃ
)
pridevnik od manual:
manualni registri
manufaktúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ekon.,
nekdaj
proizvodnja z rokodelskim orodjem in že izvedeno notranjo delitvijo dela:
zgodovinski pogoji za nastanek manufakture
;
prehod iz manufakture v strojno industrijo
/
volnarska manufaktura
//
podjetje s tako organizirano proizvodnjo:
delati v manufakturi
;
razvoj zgodnjih manufaktur
2.
trgovina, ki prodaja (tekstilno) blago, zlasti na metre:
na križišču sta manufaktura in drogerija
//
zastar.
(tekstilno) blago, ki se prodaja na metre:
prodajati, proizvajati manufakturo
manufaktúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na manufakturo:
manufakturni delavci
;
manufakturne delavnice
;
manufakturna delitev dela
;
manufakturna proizvodnja
/
manufakturna trgovina
;
manufakturno blago
(tekstilno) blago, ki se prodaja na metre
manufakturíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
ekon.,
nekdaj
lastnik manufakture:
država je podpirala interese manufakturistov
2.
nekdaj
trgovec s (tekstilnim) blagom, ki se prodaja na metre:
kapitalistični manufakturisti
manuskrípt
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
rokopis
:
stari manuskripti
/
manuskript izročiti tiskarni
maoíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš maoizma:
med levo usmerjenimi prevladujejo maoisti
;
skupina italijanskih študentov maoistov
maoístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na maoiste ali maoizem:
izdajati maoistični časopis
/
maoistične teorije
maoízem
-zma
m
(
ī
)
marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije:
pristaši maoizma
maóna
-e
ž
(
ọ̑
)
navt.
velik ploščat čoln za prevoz tovorov v pristanišču:
nakladati blago na ladje z maon
mápa
-e
ž
(
ȃ
)
1.
platnice, navadno v obliki upognjenega kartona, za shranjevanje nepovezanih listov, spisov, načrtov:
odpreti, zapreti mapo
;
vzeti načrt iz mape
;
dati, vložiti spis v mapo
/
delovna mapa
/
mapa risb
/
zbirna mapa
mapa z osnovnimi podatki o osebi, dokazilih o formalno in neformalno pridobljenem znanju; mapa, v kateri se zbirajo učenčevi izdelki ter podatki o njegovih dejavnostih in dosežkih
2.
rač.
seznam s podatki o datotekah, shranjen navadno na disku računalnika:
mapa z datotekami
;
iskanje določene datoteke v mapi
3.
pravn.,
v zvezi
zemljiškoknjižna mapa
katastrski načrt kot del zemljiške knjige:
vrisati spremembo v zemljiškoknjižno mapo
/
zemljiškoknjižna mapa bo pokazala, kdo ima v sporu prav
♦
adm.
personalna mapa
v kateri ima vsak zaposleni v delovni organizaciji vse dokumente o svojem delovnem razmerju
;
geod.
katastrska mapa
načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel; katastrski načrt
mápen
-pna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mapo:
urejena mapna zbirka
/
mapna meja
♦
geod.
mapni arhiv
arhiv katastrskih načrtov in drugih elaboratov, ki se nanašajo na zemljišča
;
mapna kopija
preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; kopija katastrskega načrta
mapêr
-ja
m
(
ȇ
)
geod.,
nekdaj
kdor na terenu izdeluje katastrski načrt ali topografsko karto:
vojaški maper
mapíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mapirati:
mapiranje časopisnih izrezkov
/
mapiranje zemljišča
mapírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
spravljati liste, spise, načrte v mapo v določenem redu:
mapirati časopisne izrezke
2.
geod.,
nekdaj
na terenu izdelovati katastrski načrt ali topografsko karto:
mapirati reko
mapíran
-a -o:
vsi podatki so mapirani
már
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
v povedni rabi
izraža skrb, ukvarjanje s čim:
pohajkuje, otroci pa ji niso mar
;
služba mu je malo mar
;
star.:
našim prednikom pomorstvo ni bilo na mar
;
naše ponudbe ni jemal v mar
;
okrožnice nima nihče za mar
;
nižje pog.,
ekspr.
kmetija mu je figo mar
//
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža popolno nezanimanje, neprizadetost:
mar mi je, naj reče, kar hoče
;
ni mu mar, kaj ljudje mislijo
●
ekspr.
da bi koga vprašal za svet, mu še na mar ne pride
izraža močno zanikanje
2.
zastar.
skrbnost
,
vnema
:
delo je opravil z njemu lastnim marom
mar
2
člen.
1.
uvaja vprašanje;
ali
1
:
mar tega res ne veste? mar nas boš zapustil?
2.
v retoričnem vprašanju
poudarja nasprotno trditev:
si mar moj varuh, da bi ti morala vse povedati?
/
ali sem mar jaz kriv?
màr
3
in
már
člen.
(
ȁ; ȃ
)
1.
izraža željo po nasprotnem;
rajši
:
kaj hodiš na tekme, mar bi se doma učil
/
mar bi bil tam ostal, saj vidiš, da te tu ne marajo
2.
zastar.,
z vprašalnim zaimkom
izraža ugibanje;
neki
2
:
vprašal je, kdo je mar ta človek
marabú
-ja
m
(
ȗ
)
zool.
velika tropska ptica, ki glave nima porasle s perjem, Leptoptilus:
peresa marabuja
/
afriški marabu
marakúja
-e
ž
(
ȗ
)
tropska rastlina ali njen hruškasti rumenkasto zeleni sad:
bonboni z okusom marakuje
maránta
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.
lončna rastlina z navadno pisanimi listi, Maranta:
gojiti marante
maráska
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
višnja s temno rdečimi drobnejšimi sadovi:
kupiti maraske
;
liker iz marask
maraskíno
-a
m
(
ȋ
)
liker iz marask:
rad pije maraskino
;
duh po maraskinu
marástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na marazem:
bolnik je marastičen
/
marastična literatura
márati
-am
nedov.
(
ȃ
)
navadno z nikalnico
1.
izraža voljo, željo osebka
a)
z nedoločnikom
da sam uresniči dejanje;
hoteti
:
ne bi maral biti gospodar v tej hiši
;
danes ne mara jesti
;
nasledniki jih niso marali posnemati
/
ni maral veliko govoriti o tem
/
»Ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram.«
b)
z odvisnim stavkom
da kdo drug uresniči dejanje:
ne maram, da odideš tako zgodaj
;
oče ni maral, da bi šel sin študirat
/
ni maral, da se veliko govori o tem
/
ne maram ga v svoji hiši
;
ni ga marala za sodelavca
ni hotela, da bi bil njen sodelavec
//
elipt.,
s prislovnim določilom kraja
izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo:
nikoli ni maral (iti) k njej
;
ne mara na delo
;
danes ne mara v šolo
2.
nav. ekspr.,
z nedoločnikom
izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi:
otrok se ne mara in ne mara prebuditi
/
mokra drva ne marajo goreti
3.
nav. ekspr.
biti pripravljen sprejeti, kar je ponujeno:
ne maram tvojega plačila
/
od tebe ne maram sočutja
/
vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti
4.
nav. ekspr.
čutiti naklonjenost
a)
do koga:
tega človeka ne maram
;
Janez in Tone se ne marata
/
ne maram čemernih ljudi
/
nikoli ni maral družbe
b)
do osebe drugega spola:
tega fanta ne mara
;
govorili so, da ga ni nikoli posebno marala
/
zaman hodi za njo, ne mara ga
//
imeti naklonjenost, veselje do česa:
drugega dela ne mara
;
ne mara glasbe
/
ne maram praznega govorjenja
/
ni maral mesnih, mlečnih jedi
ni jih (rad) jedel
5.
ekspr.,
v zvezi z
za
zanimati se, meniti se:
nobeden ni maral za njegove ideje
/
ne maram za njene lepe besede
;
ne mara za vreme
/
ne maraj, še boš imel priložnost
6.
ekspr.
izraža popolno nezanimanje, neprizadetost:
maram te! maram za vse to kot za lanski sneg
/
maram zate
●
star.
greh je več ne mara
ni več privlačna, zapeljiva
;
ni maral kavarn
nerad je hodil v kavarne
;
pog.
ne mara otroka
noče zanositi, roditi
;
nar.
kaj maraš, ker imaš vsega zadosti
blagor ti
;
ekspr.
(nič) ne maraj, vsak začetek je težek
izraža tolažbo, spodbudo
márati se
star.
1.
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža pripravljenost koga za kako dejanje;
dati se
:
ni se jim maralo delati
2.
v medmetni rabi,
v zvezi s
kaj
izraža nezanimanje, neprizadetost:
kaj se mara, bom pa lenaril
;
kaj se mara, ko nikoli ne pogrešata družbe
/
mara se nam krompirja
maráje
star.
:
hodil je iz kraja v kraj, ne maraje za prepovedi
máraton
-a
m
(
ȃ
)
šport.
tek na razdaljo 42,195 km;
maratonski tek
:
tekmovati v maratonu
;
tekli so kot na maratonu
//
navadno s prilastkom
tekmovanje na dolgih progah:
avtomobilski, kasaški, plavalni maraton
máratonec
tudi
maratónec -nca
m
(
ȃ; ọ̑
)
šport.
športnik, ki se ukvarja z maratonskim tekom:
znani maratonec
/
diham kot onemogel maratonec
máratonka
tudi
maratónka -e
ž
(
ȃ; ọ̑
)
šport.
športnica, ki se ukvarja z maratonskim tekom:
med deseterico najboljših so se uvrstile tri naše maratonke
;
najboljša, najuspešnejša maratonka na svetu
;
maratonci in maratonke
máratonski
tudi
maratónski -a -o
prid.
(
ȃ; ọ̑
)
1.
šport.,
v zvezi
maratonski tek
tek na razdaljo 42,195 km:
tekmovati, zmagati v maratonskem teku
/
maratonski tekač
športnik, ki tekmuje v maratonskem teku
2.
nanašajoč se na tekmovanje na dolgih progah:
maratonski plavalec
/
maratonsko plavanje
3.
ekspr.
ki razmeroma zelo dolgo traja:
maratonski govor
;
maratonske debate, konference
;
maratonsko predavanje
/
maratonski podlistek
podlistek v več nadaljevanjih
marázem
-zma
m
(
ā
)
med.
huda splošna telesna oslabelost:
starostni marazem
;
pren.,
ekspr.
gibanje je zašlo v marazem
marciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
vojaški
,
bojevit
:
imeti marcialni videz
/
marcialni apel na čast in domovino
márcipan
-a
m
(
ȃ
)
gastr.
sladka zmes iz mandeljnov, sladkorja in beljaka:
nastrgati, razvaljati, zgnesti marcipan
;
košček marcipana
;
figurice iz marcipana
;
kolači, torte z marcipanom
márčen
-čna -o
prid.
(
á ā
)
nanašajoč se na marec:
topel marčni dan
;
marčno sonce
/
marčna seja državnega zbora
;
marčna številka časopisa
//
zgod.
nanašajoč se na marec 1848 v stari Avstriji:
marčni dogodki
;
marčna revolucija
revolucija z zahtevo po ustavi, volilni pravici in narodnih pravicah nenemških narodov marca 1848 v stari Avstriji
♦
bot.
marčna voščenka
užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica
márčev
-a -o
prid.
(
á
)
marčevski
,
marčen
:
topel marčev dan
●
marčeve ide
pri starih Rimljanih
petnajsti dan v mesecu marcu
márčevski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na marec:
hladni, topli marčevski dnevi
;
moker marčevski sneg
;
prijetno, toplo marčevsko sonce
/
marčevska nedelja, sobota
;
marčevska plača
;
marčevska seja državnega zbora
márčnica
-e
ž
(
ā
)
bot.
užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi, Hygrophorus marzuolus:
nabirati marčnice
márec
-rca
m
(
á
)
tretji mesec v letu:
razstava bo odprta od prvega do petega marca
;
v (mesecu) marcu bomo delali v vinogradu
/
(meseca) marca že cvetejo nekatere rože
/
osmi marec
dan žena
maréla
-e
ž
(
ẹ̑
)
nižje pog.
dežnik
:
odpreti marelo
;
strgana marela
/
branjevka je razpela pisano marelo
senčnik
●
pog.,
ekspr.
ženi se pod marelo
ne da bi imel zagotovljeno bivališče
;
pog.
zgodba je napeta kot marela
zelo
marélica
-e
ž
(
ẹ̑
)
sadno drevo ali njegov rumenkasti koščičasti sad:
marelice že cvetejo
;
sorte marelic
/
vložene marelice
maréličen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na marelico:
marelični nasad
/
marelično cvetje
/
marelični kompot
;
marelična marmelada
;
marelično žganje
máren
-rna -o
prid.
(
á ā
)
star.
marljiv
,
delaven
:
maren človek, delavec
/
marna čebela
/
iron.
marna birokracija
/
delo marnih rok
/
marno prizadevanje
marénda
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. zahodno
malica
:
iti na marendo
maréngo
-a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
tkanina iz mešanice črne in zelo majhnega dela bele volne:
plašč, suknjič iz marenga
;
v prid. rabi:
marengo plašč
márenj
-rnja
m
(
á
)
1.
nav. mn.,
star.
neresnična vest, izmišljotina:
ne verjemi tem marnjem
;
to so babji marnji
;
prazni marnji
2.
nar. koroško
jezik
,
govor
:
pozabiti svoj slovenski marenj
marešálo
-a
m
(
ȃ
)
v italijanskem okolju
najvišji podčastniški čin v vojski, pri karabinjerjih:
zasliševal ga je marešalo
;
karabinjerski marešalo
margarána
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
granatno jabolko:
košarica margaran
margarétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrtn.
grmičasta lončna rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških, Chrysanthemum frutescens:
gojiti fuksije in margaretke
margarína
-e
ž
(
ȋ
)
maslu podobna snov, izdelana iz rastlinskih in živalskih maščob:
z margarino nadomeščati maslo
;
pecivo z dodatkom margarine
;
zavitek margarine
margétinski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar. prekmursko,
navadno v zvezi
margetinsko jabolko
jabolko, ki dozori konec meseca julija;
jakobček
:
margetinska jabolka so že zrela
margína
-e
ž
(
ȋ
)
rob, obrobje družbenega ali kulturnega dogajanja, življenja:
pisateljica si je želela ostati na margini
;
družbena, politična margina
;
družina s socialne margine
//
ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje, obrobna skupina:
politična margina se je pritožila varnostnemu svetu OZN
marginála
-e
ž
(
ȃ
)
rob, obrobje družbenega ali kulturnega dogajanja, življenja:
biti pahnjen na družbeno marginalo
;
izhod iz marginale
;
iskrenost junakov z marginale
//
ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje, obrobna skupina:
marginala in outsiderji
marginálec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje, obrobnež:
vedno se je počutil marginalca in zato so bili njegovi odnosi z drugimi še slabši
/
politični marginalec
marginálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
napisan na robu strani v knjigi ali rokopisu;
obroben
:
marginalne pripombe
2.
publ.
postranski
,
nepomemben
:
diferenciacija bi morala potekati na vsebinskih ne pa na marginalnih kriterijih
;
moralno marginalna vprašanja
♦
ekon.
marginalna korist
korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga
marginálija
-e
ž
(
á
)
nav. mn.
1.
knjiž.
opomba, napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu;
obrobna opomba
:
rokopis ima marginalije, ki jih je pisala druga roka
;
knjiga je opremljena z marginalijami
2.
publ.
sestavek, v katerem avtor v esejističnem slogu izraža misli, ki jih je v njem sprožil kak pojav, dogodek:
marginalije k Prešernovim nagradam
marginalizácija
-e
ž
(
á
)
odrivanje, potiskanje na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja:
družbena marginalizacija
;
marginalizacija literature
;
marginalizacija romske skupnosti
marginalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
odrivati, potiskati na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja:
marginalizirati posamezne skupine ljudi
marginalizíran
-a -o:
marginalizirane skupine
;
marginaliziran in diskriminiran
marginálka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ni vključena v družbeno dogajanje, življenje:
odpadnice in marginalke so bile prepuščene same sebi
marginálnost
-i
ž
(
ȃ
)
dejstvo, da je kdo odrinjen, potisnjen na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja:
v svojih umetniških stvaritvah je opozarjal na marginalnost indijanske kulture
máriborčan
tudi
maribórčan -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
pog.
vlak, ki vozi v Maribor:
mariborčan stoji na tretjem tiru
máriborski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Maribor:
mariborske visoke šole
;
industrija mariborskega območja
/
mariborski slalom na Pohorju
máriborščina
-e
ž
(
ȃ
)
za Maribor značilna govorica:
govori pristno mariborščino
márica
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb;
intervencijsko vozilo
:
policisti so z marico odpeljali pretepače
maríčka
medm.
(
ȋ
)
izraža
a)
začudenje, navdušenje:
marička, kako je to lepo
b)
strah, vznemirjenje, obup:
o marička, kako sem se ustrašila
marihuána
-e
ž
(
ȃ
)
mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov indijske konoplje:
kaditi, uživati marihuano
Maríja
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
1.
mati Jezusa Kristusa:
v stiski je klical Marijo
//
kip ali podoba, ki to predstavlja:
lesene gotske Marije
2.
v medmetni rabi,
z oslabljenim pomenom
izraža
a)
začudenje, presenečenje:
Marija, je to drago
b)
strah, vznemirjenje, obup:
o Marija, kaj bo iz tega
;
Marija (pomagaj), v vodo je skočila
maríja
1
-e
ž
(
ȋ
)
nar. gorenjsko
zvonjenje zvečer v čast Mariji;
avemarija
:
ob mariji so bili že vsi doma
/
cerkovnik je odzvonil marijo
maríja
2
medm.
(
ȋ
)
izraža
a)
začudenje, presenečenje:
marija, ali je mogoče
b)
strah, vznemirjenje, obup:
marija (sveta), kakšna nesreča
marijadvórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
vet.,
v zvezi
marijadvorsko govedo
govedo rumenkasto bele barve:
marijaníšče
-a
s
(
í
)
v krščanskem okolju
internat, navadno srednješolski, imenovan po Mariji:
ob gimnaziji stoji marijanišče
/
nekdanje Marijanišče na Poljanski cesti
marijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Marijo:
marijanska pobožnost
maríjin
-a -o
prid.
(
ȋ
)
v zvezah:
marijini čeveljčki
zaščitena gozdna kukavica,
bot.
lepi čeveljc
;
nar.
marijini lasci
venerini lasci
;
marijini laski
ali
marijina trava
trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski,
bot.
migalica
Maríjin
-a -o
prid.
(
ȋ
)
v zvezah:
rel.
Marijina družba
cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani
;
Marijino oznanjenje
praznik 25. marca
;
um.
Marijino oznanjenje
motiv Marije in angela
márikultúra
-e
ž
(
ȃ-ȗ
)
gojenje morskih organizmov v njihovem naravnem okolju za komercialne namene:
brancina in orado vzrejajo v marikulturah
;
razvoj marikulture
marímba
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
ksilofonu podobno afriško glasbilo:
igrati na marimbo
marína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
um.
slika, na kateri je upodobljen morski motiv:
razstavljati krajine in marine
;
slikar marin
2.
navt.
pristanišče za jahte:
urediti marino
;
piranska marina
3.
zastar.
mornarica
:
vojake je služil pri marini
marináda
-e
ž
(
ȃ
)
gastr.
gosta tekočina iz olja, kisa, soli, gorčice, čebule, peteršilja za preliv ali za konzerviranje:
narediti marinado
;
pečene ribe politi z marinado
/
ribja marinada
z marinado polita riba
marínar
-ja
m
(
ȋ
)
nižje pog.
mornar
:
bele uniforme marinarjev
marínec
-nca
m
(
ȋ
)
publ.,
zlasti v ameriškem okolju
pripadnik vojne mornarice:
poročilo o spopadu ameriških marincev z gverilci
maríner
-ja
m
(
ȋ
)
alp.
reševalna priprava za prenašanje ali prevažanje ponesrečencev:
kmalu po nesreči so prispeli reševalci z marinerjem
marinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
gastr.
pripravljati ali konzervirati jed z marinado:
marinirati meso, ribe
mariníran
-a -o:
marinirane gobe, ribe
;
marinirana perutnina
mariníst
-a
m
(
ȋ
)
um.
umetnik, ki slika marine:
slaven marinist
marinízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
s tropi in figurami zelo obložen stil italijanskega literarnega baroka:
mariologíja
-e
ž
(
ȋ
)
rel.,
v krščanski dogmatiki
veda, ki proučuje življenje Marije:
diplomiral je iz mariologije
marionéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
gled.
lutka, ki se premika z nitmi, viseča lutka:
gledališče marionet
;
pravljična igra za marionete
;
pozdravil je nerodno kakor marioneta
/
pog.
gledali smo marionete
(marionetno) lutkovno predstavo
//
slabš.
kdor v svojem ravnanju, delu, zlasti političnem, ni samostojen in dela za tuje koristi:
ni hotel biti marioneta
;
dvorske marionete
marionéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na marionete:
marionetna igra
;
marionetno gledališče
/
sestaviti marionetno vlado
/
marionetna država
maritímen
-mna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
morski
1
,
pomorski
:
maritimna zračna masa
/
maritimne lastnosti ladje
manevrske
marjánca
-e
ž
(
ȃ
)
igr.
namizna igra z vrtavko in kroglicami:
igrati marjanco
marjáš
-a
m
(
ȃ
)
igra z dvaintridesetimi kartami, pri kateri štejeta kralj in dama iste barve štirideset ali dvajset točk:
igrati marjaš
/
šel je v gostilno na partijo marjaša
marjéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
travniška ali vrtna rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških:
marjete že cvetijo
marjética
-e
ž
(
ẹ̑
)
majhna travniška ali vrtna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti:
nasaditi na grob marjetice
;
otrok je skakal po travi in trgal marjetice
;
šopek marjetic
marjétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
marjetica
:
šopek marjetk
márka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
do 2002
denarna enota Nemčije, Finske:
vstopnina je pet mark
/
finska, nemška marka
//
bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
šop mark
2.
navadno v zvezi
konvertibilna marka
denarna enota Bosne in Hercegovine:
posel je vreden 3 milijone konvertibilnih mark
/
bosanska marka
//
bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
3.
star.
znamka
:
s starih pisem je potrgal marke
/
razdeljevati blago po markah
/
zastar.
(pasja) marka
(pasja) znamka
♦
grad.
marka
oznaka za kakovost betona
;
zgod.
marka
v frankovski državi
večja grofija ob državni meji;
pri starih Germanih
najmanjša teritorialna enota pri prehodu iz rodovnega v fevdalni red, srenja
markácija
-e
ž
(
á
)
barvno znamenje za označevanje poti do turističnih točk zlasti v hribih in gorah ali na vrhove:
iskati markacijo
;
obnoviti obledele markacije
;
markacije je pokril sneg
/
planinske markacije
//
znamenje za označevanje poti, smeri sploh:
zatakniti v sneg markacije
;
označiti tekmovalno progo z markacijami
/
smučarska markacija
drog za označevanje smučarske proge
;
zimska markacija
tri do pet metrov visok drog s smerno puščico
markacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na markacijo:
markacijski odsek planinskega društva
/
markacijske table
markacíst
-a
m
(
ȋ
)
alp.
kdor dela, postavlja markacije:
zborovanje markacistov vseh planinskih društev
markánten
-tna -o
prid.
, markántnejši
(
ȃ
)
knjiž.
1.
ki se po svojih značilnih lastnostih zelo razlikuje od povprečja;
izrazit
,
opazen
:
markanten obraz
;
markantna gora
;
markantno poslopje
/
ustvariti markanten odrski lik
;
markantni značaji v literarnem delu
;
markantna osebnost
/
markantne poteze obraza
2.
pomemben
,
značilen
:
markanten dogodek
;
markantno poglavje
markántno
prisl.
:
to je markantno izraženo
;
markantno opisana oseba
markántnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost markantnega:
zaradi šaljivosti in markantnosti je bil zelo poznan
/
kritika hvali markantnost proze
markazít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina rombični železov sulfid:
pridobivanje žveplove kisline iz markazita
márker
1
-ja
m
(
ā
)
1.
polsteno pero z debelejšo konico za označevanje:
označiti z markerjem
;
ulica je na zemljevidu obkrožena z rumenim markerjem
2.
pri paintballu
puški podobna priprava, katere kroglice z barvilom ob zadetku počijo in pustijo barvno sled:
rokavice in marker so pozeleneli od izstreljenih kroglic
3.
med.
kar označuje verjetnost prisotnosti bolezni ali nagnjenosti k določeni bolezni, označevalec:
genetski, genski markerji za različne vrste raka
;
povišana vrednost tumorskih markerjev v telesnih tekočinah in tkivih
/
biološki marker
ki napoveduje ali nakazuje določeno biološko stanje, dogajanje ali biološki proces
márker
2
-ja
m
(
ā
)
pog.
varnostna smuška vez tovarne Marker:
kupiti marker
márker
3
-ja
m
(
ā
)
aer.
radijski oddajnik, ki oddaja signale navpično, za označevanje oddaljenosti od piste pri pristajanju:
markêr
4
-ja
m
(
ȇ
)
nekdaj
kdor pri biljardu zapisuje točke, navadno natakar:
marker mu je pomagal sleči plašč
♦
agr.
naprava ali del naprave za delanje jarkov in jamic zlasti za setev ali sajenje
;
šport.
človek, zavarovan s posebno obleko, na katerem se službeni psi učijo napadati in braniti
márket
-a
m
(
ȃ
)
trg.
samopostrežna trgovina, samopostrežba:
zelenjava za market
;
drogerija in market
marketéndar
-ja
m
(
ẹ̄
)
nekdaj
kdor vodi potujočo vojaško kantino v sklopu prateža:
marketéndarica
-e
ž
(
ẹ̄
)
nekdaj
ženska, ki vodi potujočo vojaško kantino v sklopu prateža:
márketing
-a
m
(
ȃ
)
načrtovanje in usklajevanje investicij, proizvodnje, prodaje in oglaševanja s potrebami in možnostmi tržišča, trženje:
razvijati marketing
;
prednosti, problemi marketinga
/
vodja marketinga
/
mrežni marketing
način prodaje izdelkov ali storitev prek mreže prodajalcev, navadno fizičnih oseb, pri katerem želi vsak prodajalec pridobiti več podrejenih prodajalcev in od njih ter njihovih podrejenih prejemati provizijo, mrežno trženje
márketingar
-ja
m
(
ȃ
)
pog.
strokovnjak za marketing;
tržnik
:
spretni marketingar
/
mrežni marketingarji
márketinški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na marketing:
marketinški pristop
;
marketinški strokovnjak, direktor
;
marketinška agencija
;
marketinška strategija
/
marketinški prijem, trik
;
marketinška poteza
markí
-ja
m
(
ȋ
)
zlasti v Angliji in Franciji
plemič, za stopnjo nižji od vojvode:
postal je marki
;
angleški, francoski marki
márkica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od marka:
niti markice ne zapravi po nepotrebnem
/
na vozovnico lepi vsak mesec posebne markice
/
krava ima markico
markíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od markirati:
markiranje gorskih poti
/
markiranje rib za raziskovanje
/
markiranje delovne vneme
markírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati barvna znamenja na poti do turističnih točk zlasti v hribih in gorah ali na vrhove;
označevati
,
zaznamovati
:
markirati planinsko pot, transverzalo
//
postavljati, delati znamenja za označevanje poti, smeri sploh:
markirati mejo
/
z odlomljenimi vejami markirati neznano pot
;
pren.
ta dela markirajo njegov umetniški razvoj
2.
opremljati z znamenji za razpoznavo:
markirati zavarovano govedo
;
z aluminijevimi lističi markirati ribe za raziskovanje
3.
knjiž.
ponazarjati
,
predstavljati
,
posnemati
:
sedel je na klopi in markiral občinstvo
/
gibe le markira
jih le nakazuje
;
pog.
drugi delajo, on pa samo markira
dela le navidezno
♦
gled.
markirati
naučeno vlogo nedoživeto ponavljati
;
markirati sceno
delati prizorišče s pomožnimi elementi
;
voj.
markirati sovražnika
posnemati sovražnikovo delovanje na vojaških vajah
markíran
-a -o:
markirana riba
;
markirana steza
;
pot je dobro markirana
;
markirano delo
♦
kem.
markirane spojine
spojine, ki vsebujejo izotope, za zasledovanje molekul določene snovi pri raznih procesih
markíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se uporablja za markiranje:
markirne zastavice
markíz
-a
m
(
ȋ
)
zlasti v Angliji in Franciji
plemič, za stopnjo nižji od vojvode:
postal je markiz
;
angleški, španski markiz
markíza
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zlasti v Angliji in Franciji
žena ali hči markija:
francoska markiza
;
s to damo ravna kakor s kako markizo
2.
arhit.
majhna streha nad vhodom, balkonom, izložbenim oknom:
izložbe z markizami
markizét
-a
m
(
ẹ̑
)
tekst.
tanka prozorna tkanina v sukljani vezavi za zavese in ženske bluze:
bluza iz markizeta
marksíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš marksizma:
biti dosleden marksist
;
znanstvena dela marksistov
/
ekspr.
vulgarni marksist
kdor poenostavlja marksizem
marksístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na marksiste ali marksizem:
marksistična analiza, obdelava protislovij
;
marksistično delo
;
marksistično izobraževanje mladine
/
marksistični klasiki
/
marksistična dialektika
;
marksistična filozofija, sociologija
marksístično
prisl.
:
marksistično analizirati kako obdobje
;
biti marksistično izobražen
marksístično-leninístičen
-čna -o
prid.
(
í-í
)
nanašajoč se na marksizem-leninizem:
marksistično-leninistična metoda
;
marksistično-leninistično razlaganje pojavov
/
marksistično-leninistični nauk
marksístka
-e
ž
(
ȋ
)
pristašinja marksizma:
zagrizena marksistka
;
marksistka in feministka
marksízem
-zma
m
(
ī
)
filozofski, ekonomski in politični nauk Marxa in Engelsa o zgodovini, družbi in človeku:
razvijati marksizem
;
klasiki, teoretiki marksizma
♦
šol.,
v socializmu
samoupravljanje s temelji marksizma
marksízem-leninízem
marksízma-leninízma
m
(
ī-ī
)
nauk Marxa in Engelsa, kot ga je razvil in konkretiziral Lenin:
razvijati marksizem-leninizem
;
ustvarjalna uporaba marksizma-leninizma
marksologíja
-e
ž
(
ȋ
)
raziskovanje življenja in dela Marxa in Engelsa:
strokovnjak za marksologijo
marljív
-a -o
prid.
, marljívejši
(
ī í
)
nav. ekspr.
ki rad in vztrajno dela:
marljiv človek, učenec
;
marljiv kot čebela
/
marljiva čebela
marljívo
prisl.
:
marljivo delati, se učiti
marljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost marljivega človeka:
učenca spodbujati k marljivosti
marmeláda
-e
ž
(
ȃ
)
razkuhano, zgoščeno sadje s sladkorjem:
kuhati marmelado
;
namazati kruh z marmelado
;
kupiti kozarec marmelade
marmeláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na marmelado:
marmeladni kozarci
♦
gastr.
marmeladni nadev
mármor
-ja
m
(
á
)
kamnina, ki se da gladiti in se uporablja zlasti v kiparstvu in gradbeništvu:
lomiti, pridobivati marmor
;
izklesati kip iz marmorja
;
sedel je mirno, kot bi bil iz marmorja
/
obložiti steno z marmorjem
/
beli, črni, žilnati marmor
;
kararski, podpeški marmor
♦
petr.
metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz zrn kalcita in dolomita
marmorácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od marmorirati:
marmoracija ploskve
mármorast
-a -o
prid.
(
á
)
tak kot pri marmorju:
marmorast vzorec
mármoren
-rna -o
prid.
(
á
)
ki je iz marmorja:
marmoren kip, steber
;
marmorna obloga
;
napis na marmorni plošči
/
ekspr.:
trd, marmoren obraz
;
črne oči in marmorno čelo
♦
gastr.
marmorni kolač
pecivo, katerega delu testa je dodan kakav
mármorno
prisl.
:
marmorno bel
;
to je marmorno hladna lepota
marmorírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
z barvanjem delati kaj podobno marmorju:
marmorirati ploskev
marmoríran
-a -o:
marmorirana talna obloga
;
marmorirane platnice
♦
agr.
marmorirano meso
meso, prepleteno z maščobnimi plastmi
;
papir.
marmorirani papir
;
obrt.
marmorirana obreza
barvna obreza, po videzu podobna marmorju
mármorjev
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
marmoren
,
marmornat
:
marmorjev spomenik
mármornast
-a -o
prid.
(
á
)
marmoren
,
marmornat
:
marmornasti stebri
mármornat
-a -o
prid.
(
á
)
ki je iz marmorja:
marmornat kip
;
marmornata plošča
/
marmornato stopnišče
//
tak kot pri marmorju:
marmornata belina
marmótica
-e
ž
(
ọ̑
)
zool.
večji glodavec z majhnimi ušesi in očmi, ki živi ob snežni meji v Alpah in Karpatih;
alpski svizec
márnja
-e
ž
(
á
)
nav. mn.,
ekspr.
neresnična vest, izmišljotina:
ne poslušaj teh marenj
;
ne verjemi takšnim marnjam
;
babje, škodoželjne marnje
;
to so prazne marnje
/
poslušati marnje pivcev
vsebinsko prazno govorjenje
//
zastar.
misel
,
muha
:
pozna vse njegove skrite marnje
márnjati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
govoričiti
:
marnjali so brez konca in kraja
/
kaj boš zdaj marnjal
2.
nar. koroško
govoriti
,
pripovedovati
:
marnja po domače
/
marnjati o čem
/
marnjati s kom
márnost
-i
ž
(
á
)
star.
marljivost
,
delavnost
:
to so plodovi njegove marnosti
maród
--
prid.
(
ọ̑
)
nižje pog.,
v povedni rabi
bolan
:
danes sem nekaj marod
/
dva sta marod
odsotna zaradi bolezni
maróden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
bolan
:
biti maroden
marodêr
-ja
m
(
ȇ
)
nižje pog.
kdor je na bolniškem dopustu:
si spet maroder, je zakričal
/
vodnik je pregledal maroderje
♦
voj.
ropar mrličev in ranjencev na bojišču, mrhovinar
marodêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
nižje pog.
uporabljanje bolniških dopustov:
zaradi maroderstva jih je letos na delu precej manjkalo
♦
voj.
ropanje mrličev in ranjencev na bojišču, mrhovinarstvo
marodíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od marodirati:
za marodiranje ni bilo časa
marodírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nižje pog.
biti na bolniškem dopustu:
spet marodira
/
pri vojakih je, če je le mogel, marodiral
márof
-a
m
(
ā
)
nižje pog.
pristava
:
grof je šel pogledat, kako gospodarijo na njegovih marofih
/
za dolgim marofom stoji kozolec
márofski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na marof:
marofska družina
;
sam.:
marofski že sejejo
maróga
1
-e
ž
(
ọ́
)
lisa, navadno temnejša:
na steni so se delale maroge
;
bela mačka z rumenimi in rjavimi marogami
/
hrbet je bil poln marog od udarcev
●
star.
sončne maroge
sončne pege
//
zastar.
napaka
,
madež
:
svoje dolžnosti je opravljal redno in brez vsake maroge
;
baharija je huda maroga tega človeka
♦
les.
furnir z marogami
z nenavadno obarvanimi ali oblikovanimi mesti
;
med.
mrtvaška maroga
mrliška lisa
maróga
2
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
marogasta krava:
sivke in maroge
marógast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
ki ima maroge:
natepli so jih, da so bili marogasti po vsem telesu
;
marogast pes, teliček
;
marogasta krava
/
od solz marogast obraz
♦
les.
marogasti les
les, ki ima maroge
marógati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
knjiž.
delati maroge:
modro nebo so včasih marogali oblaki
;
luč je marogala pločnike
marógica
-e
ž
(
ọ́
)
manjšalnica od maroga
1
:
psiček ima na glavi črno marogico
/
v čistem zraku so bili metulji kakor marogice
marokén
-a
m
(
ẹ̑
)
usnj.
tanko kozje ali ovčje usnje, strojeno z rastlinskimi strojili in obarvano:
črn, rdeč maroken
;
čevlji, škatla iz marokena
♦
tekst.
krep maroken
ripsasta tkanina za ženske obleke in podlogo, navadno iz svile
;
v prid. rabi:
v maroken usnje vezana knjiga
maróko
-a
m
(
ọ̑
)
usnj.
tanko kozje ali ovčje usnje, strojeno z rastlinskimi strojili in obarvano:
črn maroko
mároltovec
-vca
m
(
ȃ
)
pog.
član Akademske folklorne skupine France Marolt:
nastopi, uspehi maroltovcev
marón
-a
m
(
ọ̑
)
debeli sad kostanja, ki se goji v Sredozemlju:
jesti, peči marone
maróni
-ja
tudi
--
m
(
ọ̑
)
kostanj, ki se goji v Sredozemlju, ali njegov debeli sad:
posekati maroni
;
goriški maroni
/
jesti maroni
maróški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Maročane ali Maroko:
maroški kralj
;
maroška pristanišča
♦
usnj.
maroško usnje
tanko kozje ali ovčje usnje, strojeno z rastlinskimi strojili in obarvano
marsála
-e
ž
(
ȃ
)
sladko vino iz na trti posušenega grozdja s Sicilije:
piti, pridelovati marsalo
marseljéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
francoska revolucionarna pesem in državna himna:
peti marseljezo
;
orkester je zaigral marseljezo
/
zapornik je vso noč žvižgal marseljezo
;
pren.
ta pesem bo postala naša marseljeza
marshallizirati
-am
[
maršalizírati
]
nedov. in dov.
(
ȋ
)
polit.,
po drugi svetovni vojni
uveljavljati vpliv Združenih držav Amerike v državi, ki dobiva od njih gospodarsko pomoč:
marshallizirati precejšen del sveta
marshalliziran
-a -o:
marshallizirana država
Marshallov
-a -o
[
máršalov-
]
prid.
(
ȃ
)
polit.,
v zvezi
Marshallov plan
, po drugi svetovni vojni
plan gospodarske pomoči Združenih držav Amerike Evropi od 1948 do 1952:
izvajanje Marshallovega plana
;
krediti po Marshallovem planu
/
obdobje Marshallovega plana
màrsikàj
màrsičésa
zaim.
(
ȁ-ȁ ȁ-ẹ̄
)
izraža precejšnjo količino, število nedoločenih, poljubnih stvari, pojavov:
zdaj se je marsikaj spremenilo
;
v tujini se je marsičesa naučil
;
postregli so mu z marsičim
/
s samostalniško rabljenim pridevnikom
zna še marsikaj drugega
màrsikàk
-a -o
zaim.
(
ȁ-ȁ
)
star.
marsikateri
:
marsikako noč je prejokala
màrsikàkšen
-šna -o
zaim.
(
ȁ-ȁ
)
marsikateri
:
napravil je že marsikakšno neumnost
màrsikàm
prisl.
(
ȁ-ȁ
)
izraža precejšnje število nedoločenih, poljubnih krajev, v katere je dejanje usmerjeno ali jih doseže:
zahajal je marsikam, najrajši pa v gostilno
màrsikatéri
-a -o
zaim.
(
ȁ-ẹ̄
)
izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste:
prečula je marsikatero noč
;
v marsikaterem pogledu ga prekaša
;
sam.:
marsikateri bi se rad izmuznil
;
pog.
v veseli družbi so marsikatero rekli
povedali so več domislic, šal
màrsikatérikrat
prisl.
(
ȁ-ẹ̄
)
velikokrat
,
večkrat
:
marsikaterikrat bi zvečer rajši ostal doma
màrsikdàj
prisl.
(
ȁ-ȁ
)
izraža precejšnje število ponovitev v nedoločenem, poljubnem času:
tudi pri nas se je marsikdaj oglasila
;
marsikdaj se je zamislil
màrsikdó
màrsikóga
zaim.
(
ȁ-ọ̄
)
izraža precejšnje število nedoločenih, poljubnih oseb:
marsikdo se s teboj ne bo strinjal
;
o marsikom bi se dalo reči isto
màrsikjé
prisl.
(
ȁ-ẹ̄
)
izraža, da se dejanje dogaja na precejšnjem številu nedoločenih, poljubnih krajev:
letos marsikje ne vedo, kam bi s sadjem
màrsikód
prisl.
(
ȁ-ọ̄
)
marsikje
:
marsikod so tla močvirna
màrsikrat
prisl.
(
ȁ
)
zastar.
velikokrat
,
večkrat
:
to se je že marsikrat primerilo
mársovec
-vca
m
(
ȃ
)
1.
domnevno človeku podobno bitje, ki živi na Marsu:
zgodba o marsovcih
2.
obl.
kratek plašč s kapuco in navadno s podolgovatimi gumbi, okrašen z vrvico:
obleči marsovca
mársovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri marsovcih:
lutke z marsovskim izrazom
/
marsovski jezik
márš
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
voj.
hoja večje skupine vojakov pod vodstvom na večjo razdaljo;
pohod
:
organizirati marš
;
pripravljati se na marš
;
dolgi, težki marši
;
partizanski marši
/
iti na marš
;
biti na maršu
2.
ekspr.
koračnica
:
godba je igrala marš
/
pogrebni marš
màrš
2
medm.
(
ȁ
)
1.
voj.
povelje za začetek korakanja:
četa, naprej, marš
2.
izraža ukaz za takojšnji odhod:
marš, je zapodil psa iz veže
/
nizko
vsi marš ven
maršál
-a
m
(
ȃ
)
1.
najvišji naslov, ki se lahko podeli vrhovnemu komandantu:
predlagati koga za maršala
/
maršal Tito
/
pog.
Maršal
Josip Broz-Tito
2.
v nekaterih državah
najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina:
postati maršal
/
letalski maršal
●
ekspr.
popotni maršal
vodja potovanja
♦
voj.
popotni maršal
v nekaterih državah
vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti
;
zgod.
maršal
v fevdalizmu
kdor skrbi za konje in konjske hleve na dvoru
;
dvorni maršal
v nekaterih državah
vodja dvornega urada, dvorni upravitelj
maršalát
-a
m
(
ȃ
)
v socializmu,
pog.
kabinet predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije maršala Tita:
obrniti se na maršalat
;
poslati pismo na maršalat
♦
zgod.
dvorni maršalat
v nekaterih državah
urad, ki ureja zasebne politične funkcije šefa države
maršálica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
maršalova žena:
iti na večerjo k maršalici
/
gospa maršalica
maršálka
-e
ž
(
ȃ
)
star.
maršalova žena:
iti na večerjo k maršalki
/
gospa maršalka
maršálov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od maršal:
maršalova žena
maršálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na maršale:
maršalska uniforma
/
uvedba maršalskega čina
;
maršalska palica
znamenje maršalskega čina
maršálstvo
-a
s
(
ȃ
)
v nekaterih državah
čin ali služba maršala:
podelili so mu maršalstvo
♦
zgod.
dvorno maršalstvo
v nekaterih državah
urad dvornega maršala
máršbataljón
-a
m
(
ȃ-ọ̑
)
voj.,
v stari Avstriji
bataljon, pripravljen za odhod na fronto, pohodni bataljon:
sestaviti maršbataljon
maršíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od marširati:
marširanje je bilo naporno
maršírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
voj.
hoditi v večji skupini pod vodstvom na večjo razdaljo:
bataljon, četa, polk maršira
2.
pog.
korakati
:
vojaki se učijo marširati
/
ekspr.
kam pa marširaš
greš
márškompaníja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
voj.,
v stari Avstriji
četa, pripravljena za odhod na fronto:
marškompanija je odšla na fronto
;
moštvo marškompanije
máršrúta
-e
ž
(
ȃ-ȗ
)
smer pohoda z natančnim načrtom:
maršruta je vodila mimo mesta
;
dati, dobiti maršruto
/
ekspr.
izletniki so si določili maršruto
smer potovanja
//
dokument o tem:
pregledovati maršrute
máršrúten
-tna -o
prid.
(
ȃ-ȗ
)
nanašajoč se na maršruto:
maršrutni načrt
♦
žel.
maršrutni vlak
vlak, ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora
martenzít
-a
m
(
ȋ
)
metal.
prenasičena trdna raztopina ogljika v jeklu, ki nastane pri hitrem ohlajanju:
martenzíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na martenzit:
martenzitno jeklo
/
martenzitna struktura jekla
márter
-tra
m
(
á
)
nižje pog.
trud
,
napor
:
takega martra nikomur ne privoščim
;
škoda martra za to
martínar
-ja
m
(
ȋ
)
teh.
delavec pri martinovki:
že njegov oče je bil martinar
martinárna
-e
ž
(
ȃ
)
jeklarski obrat z martinovkami:
delo v martinarni
martínček
-čka
m
(
ȋ
)
majhen kuščar:
čez kamen se je zapodil martinček
;
sedimo na soncu in se grejemo kakor martinčki
♦
zool.
majhen kuščar sivkaste barve s sorazmerno veliko glavo, Lacerta agilis
martínčkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od martinčkati se:
vreme je kot naročeno za martinčkanje
;
martinčkanje na jesenskem soncu
martínčkati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
brezskrbno poležavati na soncu:
martinčkati se na plaži, terasi
martínec
-nca
m
(
ȋ
)
zool.
ob vodah živeča ptica z majhno glavo, dolgim kljunom in dolgimi nogami, Tringa:
ob reki se oglašajo martinci
martíni
-ja
m
(
ȋ
)
gost.
vermut, ki ga proizvaja italijansko podjetje Martini:
piti martini
martínka
1
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
krizantema
:
cveti martink
martínka
2
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
puška, ki se polni z enim nabojem:
Martínov
1
-a -o
prid.
(
í
)
etn.,
v zvezah:
Martinova gos
in
martinova gos
gos, ki se pripravi za proslavljanje vinske letine na Martinovo nedeljo
;
Martinova nedelja
in
martinova nedelja
nedelja 11. novembra ali prva po njem
Martínov
2
-a -o
prid.
(
ī
)
metal.,
v zvezi
Martinova peč
martinovka
martinovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od martinovati:
povabiti ga na martinovanje
martinováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
etn.
proslavljati pridelek, zlasti vinski, s pojedino na Martinovo nedeljo:
danes martinujemo
martínovka
-e
ž
(
ī
)
metal.
peč za pridobivanje jekla iz surovega železa, pri kateri zgorevalni plini neposredno ogrevajo vložek:
napolniti martinovko
martínovo
-ega
s
(
í
)
nar.,
v krščanskem okolju
praznik sv. Martina 11. novembra:
praznovati martinovo
martínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
metal.,
v zvezah:
martinski postopek
postopek za pridobivanje jekla v martinovki
;
martinska peč
martinovka
;
martinsko jeklo
jeklo, ki se pridobiva v martinovki
martínščak
-a
m
(
ȋ
)
1.
agr.
grozd na stranski mladiki, ki dozori zelo pozno ali pa ne dozori:
samo kakšen martinščak s trdimi zelenimi jagodami je še ostal na trtah
2.
nar. vzhodno
mlado vino:
je že martinščak
martírij
-a
m
(
í
)
rel.
mučeništvo
:
Kristusov, svetnikov martirij
/
martiriji na freskah
;
pren.,
knjiž.
življenje mu je bilo težek martirij
martirológij
-a
m
(
ọ́
)
rel.
razpored zlasti mučencev v cerkvenem letu s kratkimi opisi njihovega življenja:
martolóz
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zgod.,
v fevdalni Turčiji
pripadnik plačanih obmejnih enot, navadno kristjan:
turški martolozi
2.
nav. ekspr.,
nekdaj
vojaški ubežnik, razbojnik:
kradel je kot martoloz
mártra
-e
ž
(
ȃ
)
star.
trpljenje
,
bolečina
:
je že tako, da je človek rojen za martro
/
njeno življenje je bilo živa martra
●
star.
božja
ali
bridka martra
križ s podobo Jezusa Kristusa
mártrati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nižje pog.
mučiti
:
v internaciji so nas zelo martrali
/
kaj martraš konje
/
ne martraj se tako z delom
/
vsi se moramo martrati
●
nižje pog.
to ga že dolgo martra
to bi že dolgo rad dobil, izvedel, spoznal
mártrnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zastar.
mučenka
:
priporočiti se martrnikom in martrnicam
2.
nar.
mučilnica
:
sesti na martrnico
mártrnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
zastar.
mučenec
2
:
priporočiti se martrnikom
2.
nar.
mučenik
,
trpin
:
on je samo ubog martrnik
3.
nar.
mučitelj
:
živinski martrnik
4.
nar. koroško
pijača iz že nekoliko otisnjenih sadnih tropin:
sod martrnika
màrveč
in
márveč
vez.
(
ȁ; ȃ
)
knjiž.,
v protivnem priredju
ampak
2
:
ne delamo po ukazu, marveč po potrebi
;
ona ga ne sliši, marveč strmi v daljavo
/
sodelovanje ni samo koristno, marveč tudi nujno
;
reforma ni le naloga vodstva, marveč vsakega posameznika
●
zastar.
pustimo preteklost, marveč mislimo na sedanjost
rajši
márvin
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
dolenjsko vino, cviček:
pogostiti ga z marvinom
márža
-e
ž
(
ȃ
)
trg.
razlika med nabavno in prodajno ceno blaga v trgovini:
šestodstotna marža
;
določitev marže
mása
1
-e
ž
(
ȃ
)
1.
snov, surovina, navadno mehka, za izdelke:
zmleto rudo segrevajo, da nastane gobasta masa
;
mleti maso za karton
;
gnetljiva, homogena, mehka masa
/
mesna, papirna, steklena masa
/
obliti z bitumensko maso
z bitumnom
;
izravnalna masa
/
z oslabljenim pomenom
razvažati vročo asfaltno maso
vroči asfalt
//
v zvezi
umetna, plastična, sintetična masa
umetno dobljena organska snov iz makromolekul:
predmeti, tla iz umetne mase
;
predelava umetnih mas
2.
knjiž.,
s prilastkom
velika strnjena količina kake snovi ali kakih stvari:
mišična, vodna masa
/
na obzorju se vidi temna masa mestnih hiš
gmota
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
kopičenje zvočnih mas
zvokov
/
publ.
bataljon se premika v sklenjeni masi
sklenjeno
3.
slabš.
velika, strnjena skupina ljudi;
množica
:
demonstrirajoča masa
;
tuleča in ploskajoča masa
4.
nav. mn.,
publ.
ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji;
množica
:
dvignile so se zatirane mase
;
delavske, ljudske mase
;
ideja je zajela najširše mase
;
gibanje, razširjeno med masami
/
dvigniti se nad maso
;
psihologija mase
5.
publ.,
s prilastkom
količina
:
v raztopini se odvečna masa topljenca izloči
;
del določene mase zlata
/
povečati maso osebnih dohodkov
vsoto, znesek za osebne dohodke
//
z rodilnikom
velika količina, množina:
delo je bilo obremenjeno z maso nepredelanega gradiva
;
velikanska masa danosti, težav, nasprotij
6.
fiz.
količina, ki pove, kako se telo upira pri pospeševanju:
meriti maso
;
lunina masa
;
masa atoma
♦
biol.
dedna masa
skupek vseh genov organizma; genotip
;
fiz.
mirovna masa
masa telesa v mirovanju
;
gastr.
masa
mešanica živil, iz katere se pripravljajo razne jedi
;
gozd.
lesna masa
količina stoječega ali posekanega lesa
;
sečna masa
količina lesa, določena za sečnjo
;
kem.
atomska masa
število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma
;
molekulska masa
število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma
;
meteor.
zračna masa
zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti
;
pravn.
likvidacijska
ali
stečajna masa
premoženje dolžnika, ki je v likvidaciji
mása
2
prisl.
(
ȃ
)
nar.
zelo
:
bilo je masa veliko ljudi
/
na cesti je masa ljudi
zelo veliko
masáker
-kra
m
(
á
)
pomor
,
pokol
:
žrtev okupatorskega masakra
;
masaker ujetnikov
masakríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od masakrirati:
masakriranje civilnega prebivalstva, vojnih ujetnikov
masakrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
moriti
,
klati
:
okupator je masakriral civilno prebivalstvo
//
ekspr.
povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico:
žrtev je z bodalom masakriral po spodnjem delu telesa
2.
ekspr.
uničevati
,
onemogočati
:
kritiki ga že deset let neusmiljeno masakrirajo
masakríran
-a -o:
podivjana sovražnikova tolpa je puščala za seboj masakrirane ljudi in požgane domačije
másarikovec
-vca
m
(
ȃ
)
pristaš Masarykovih filozofskih in socialnih nazorov:
slovenski masarikovci
masáža
-e
ž
(
ȃ
)
mehanično delovanje na telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov:
pomagala je le masaža
;
zdraviti se z dietami in masažami
/
masaža lasišča, noge, obraza
/
ročna, športna masaža
;
stroj za masažo
masážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na masažo:
masažni načini
/
masažni aparat
priprava za mehanično delovanje na telo, del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov
;
masažne rokavice
;
masažno olje
masážnik
-a
m
(
ȃ
)
masažni aparat
:
masažnik se izklopi samodejno
;
masažnik za noge
máseljc
-a
[
masəljc
]
m
(
ȃ
)
1.
nekdaj
prostorninska mera, približno 3,5 decilitra:
naročiti maseljc vina, žganja
/
iti na maseljc
/
maseljc moke, rži
2.
star.
vrček (za pivo):
piti iz maseljca
;
bogato okrašen maseljc
máseljček
-čka
[
masəljčək
]
m
(
ȃ
)
manjšalnica od maseljc:
šel je v gostilno na maseljček piva
máselnica
-e
[
masəu̯nica
]
ž
(
ā
)
etn.
priprava za izdelovanje manjše količine masla;
pinja
máselnik
-a
[
masəu̯nik
]
m
(
ā
)
1.
gastr.
močniku podobna jed iz moke, zakuhane v smetano, znana zlasti na Gorenjskem:
jesti maselnik
2.
nar.
usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla;
(maslene) tropine
:
namazati maselnik na kruh
másen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na maso:
masna enota
/
postajati masni človek
/
masni artikli
množinski
♦
fiz.
masni defekt
razlika med maso atomskega jedra in vsoto mas nukleonov, ki ga sestavljajo
;
masni spektrograf
priprava za določanje mase ionov
;
masni tok
masa tekočine ali plina, ki steče skozi prerez cevi v časovni enoti
;
kem.
masno število
vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru
máser
1
-ja
m
(
á
)
fiz.
naprava za oddajanje ali ojačevanje mikrovalov:
amonijakov maser
masêr
2
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z masažo:
zaposlen je kot maser
;
vešče roke maserja
/
iti k maserju
masêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z masažo:
izučiti se za maserko
máserski
1
-a -o
(
á
)
pridevnik od máser:
masersko valovanje
masêrski
2
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na masêrje:
maserski poklic
/
maserski salon
masíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od masirati:
masiranje obraza, oteklih sklepov
;
masiranje športnikov
/
masiranje srca
masírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
mehanično delovati na telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov:
masirati nogo
;
z alkoholom masirati roke
;
dvakrat na dan so ga skrbno masirali
;
masirati si koleno
/
ekspr.
masirati si zaspan obraz
mencati si
●
pog.
če mi bo masiral živce, se mu bom že kako maščeval
če me bo dražil, jezil
♦
med.
masirati srce
masíran
-a -o:
masirani deli telesa
masív
-a
m
(
ȋ
)
večja sklenjena skupina gor:
težko prehoden masiv
/
gorski masiv
/
Češki, Rodopski masiv
/
z oslabljenim pomenom:
mogočni masiv Triglava
;
prostran gozdni masiv Gorjancev
;
publ.
velik masiv skale
gmota, blok
●
publ.
v egiptovski arhitekturi prevladuje masiv nad odprtinami
masivni deli
;
ekspr.
oči so v primeri z masivom lic prav pohlevne
masivnostjo
♦
petr.
zelo velika gmota globočnine
masíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki glede razsežnosti, zlasti debeline, širine presega običajno mero:
masiven steber, zid
;
masivna ograja, piramida
/
masivno gorovje
/
masivna postava
2.
knjiž.
ki ni votel, je iz celega:
stvar je bila na videz masivna, v resnici pa votla
/
masiven kamen
♦
arhit.
masivna opeka
opeka, ki nima votlin, votlinic; polna opeka
;
elektr.
masivni vodnik
vodnik iz samo ene žice ali palice
;
les.
masivni les
les, ki ni poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen
masívno
prisl.
:
masivno izdelano pohištvo
masívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost masivnega:
masivnost zidu
;
napraviti vtis masivnosti
/
ekspr.
s svojo masivnostjo je komaj prisopihal v peto nadstropje
máska
-e
ž
(
ȃ
)
1.
predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja:
natakniti (si), nositi, sneti (si) masko
;
režeča se maska
;
lice je negibno kot maska
/
obredne maske afriških plemen
;
pustne maske
;
ples v maskah
ples, pri katerem nosijo plesalci maske
/
za maškarado se je oblekel v masko huzarja
v obleko, ki predstavlja huzarja
//
kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja:
najlepše maske bodo nagrajene
;
v dvorani se je nabralo veliko mask
2.
knjiž.
kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa;
krinka
:
zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino
/
z oslabljenim pomenom
nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
3.
s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz:
imel je zelo dobro masko
/
delati igralcem maske
4.
predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito:
nadeti si, sneti si masko
/
plinska maska
ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami
;
podvodna
ali
potapljaška maska
ki omogoča gledanje pod vodo
/
zaščitna maska
5.
navadno v zvezi
posmrtna maska
mavčni odlitek pokojnikovega obraza:
njena posmrtna maska je ohranjena
/
posneti, vzeti komu posmrtno masko
6.
kozm.
na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu:
izmiti masko
;
sestav maske
/
čistilna, hranilna, oljna maska
/
maska za obraz
●
ekspr.
strgati komu masko z obraza
pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
♦
avt.
maska
prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom
;
fot.
maska
okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike
;
gled.
maska
kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju
;
med.
kisikova maska
za vdihavanje kisika
;
zaščitna maska
priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta
;
maska za narkozo
priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik
;
metal.
maska
forma z zelo tanko steno za natančne ulitke
;
šport.
sabljaška maska
za zaščito obraza pri sabljanju
;
um.
maska
konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi
;
vet.
maska
s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca
;
voj.
maska
kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno
máskara
-e
ž
(
á
)
ščetkasto ličilo za trepalnice v obliki spirale:
uporabiti maskaro, ki potemni svetle konice trepalnic
;
črna maskara
;
vodoodporna maskara
maskarpóne
in
mascarpone
-ja
[
maskarpóne
]
m
(
ọ̑
)
gastr.
svež, mehek, kremast italijanski sir:
primešati maskarpone
;
palačinke, torta z maskarponejem
/
sir maskarpone
maskêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z maskiranjem zlasti gledaliških in filmskih igralcev:
izkušen masker
;
masker igralske družine
/
filmski masker
maskeráta
-e
ž
(
ȃ
)
lit.
renesančna pustna pesem, ki se je pela, uprizarjala pri pustnih sprevodih:
komedije in maskerate
maskêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z maskiranjem zlasti gledaliških in filmskih igralcev:
izkušena maskerka
/
filmska, gledališka maskerka
maskêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na maskerje ali maskiranje:
maskerski pripomočki
;
maskerski tečaj
maskíranec
-nca
m
(
ȋ
)
maskiran človek:
oborožen maskiranec
maskíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od maskirati:
maskiranje obraza
maskírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
s prenarejanjem videza delati, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi;
prikrivati
,
skrivati
:
maskirati jamo
;
vse delo je bilo treba maskirati pred agenti
;
ekspr.
žalost maskirati s smehom
/
ekspr.
reklama je maskirala pomanjkljivost izdelka
//
voj.
delati kaj podobno okolici in s tem neopazno:
spretno je maskiral svojo strojnico
;
vojak se zna dobro maskirati
/
maskirati priprave za napad
2.
s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejati igralčev obraz:
navadil se je hitro in dobro maskirati
♦
šah.
s figuro preprečiti napad na drugo lastno figuro
maskírati se
z uporabo maske spreminjati svoj videz:
maskira se za maškarado
;
maskirati se v huzarja
/
se boš za pusta kaj maskiral
maskíran
-a -o:
maskiran bunker
;
igralci so že maskirani
;
razbojniki so bili maskirani
;
maskiran je v dimnikarja
;
svetohlinsko maskirana razuzdanost
maskíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
voj.
s katerim se dela kaj podobno okolici in s tem neopazno:
maskirna obleka
/
maskirna mreža
mreža, na katero se pritrdi maskirno gradivo
//
ki dela kaj podobno okolici in s tem neopazno:
maskirne vojaške enote
/
maskirna disciplina
maskírnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor za maskiranje, zlasti gledaliških in filmskih igralcev:
maskóta
-e
ž
(
ọ̑
)
zlasti pri nekaterih poklicih
žival, predmet, ki se mu pripisuje, da prinaša srečo:
šoferji obešajo v avtomobile maskote
;
pes je maskota polka
maskulinizácija
-e
ž
(
á
)
prevzemanje moških značilnosti, lastnosti:
skupno življenje moških in žensk je povzročilo maskulinizacijo žensk in feminizacijo moških
♦
biol.
sprememba nekaterih značilnosti ženskega organizma v moške značilnosti
;
jezikosl.
proces, v katerem beseda ali oblika, ki ni moškega spola, preide v moški spol
maskulinizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
jezikosl.
dati besedi ali obliki, ki ni moškega spola, značilnosti moškega spola:
narečje je maskuliniziralo samostalnike srednjega spola
;
maskulinizirajo se samo posamezni primeri
2.
biol.
spremeniti nekatere značilnosti ženskega organizma v moške značilnosti:
maskulinizirati mladiča
máskulinum
-a
in
-na
m
,
prvi pomen mn.
máskulina
s tudi
máskulini
m
(
ȃ
)
1.
jezikosl.
moški spol:
postaviti pridevnik v maskulinum
/
maskulina na soglasnik
samostalniki moškega spola na soglasnik
2.
knjiž.
moški
1
:
biološka potreba maskulinuma
máslar
1
-ja
m
(
ȃ
)
nar. dolenjsko
počasen, okoren človek:
ta je tak maslar, da ne pride nikamor
maslár
2
tudi
máslar -ja
m
(
á; ȃ
)
kdor izdeluje maslo:
priročnik za maslarje in sirarje
masláriti
1
-im
nedov.
(
á ȃ
)
izdelovati maslo:
maslaril je za trg
masláriti
2
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nar. dolenjsko
počasi, brez pravega dela hoditi:
toliko je dela, on pa maslari okrog hiše
/
kod si pa maslaril
hodil
maslárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za pridobivanje masla:
delati v maslarni
maslárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem masla:
razvoj, tehnologija maslarstva
maslè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
nar.
počasen, okoren človek:
Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj .. nekov masle, goljuf in podpihovavec za šolmoštra
(J. Jurčič)
maslén
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki je iz masla:
maslena zabela
//
ki vsebuje maslo:
maslen kruh
2.
ekspr.
pretirano prijazen, vljuden:
bil je maslen z ženskami
/
maslen glas
;
maslene besede
♦
gastr.
(maslene) tropine
usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla
;
masleno testo
testo, ki vsebuje toliko masla ali maslu podobne maščobe kot moke
;
kem.
maslena kislina
kislina, ki nastaja pri razkrajanju masla
masléno
prisl.
:
masleno rumen
maslénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
1.
nar.
rak po levitvi, dokler še nima oklepa;
mehkuž
:
zakaj druga velika levitev je bila v glavnem pri kraju in maslenci so po dobrem tednu že pričeli dobivati nove koše
(J. Dular)
2.
ekspr.
masleni kruh:
kupil je štruco maslenca
♦
agr.
fižol z rumenimi stroki, ki se uporablja zlasti še nedozorel
máslenica
-e
ž
(
ā
)
knjiž.,
zastar.
posoda za maslo:
nova maslenica
♦
vrtn.
okrasna ali divja rastlina z dolgimi pritličnimi listi in velikimi lijakastimi cveti, Hemerocallis
maslénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
hruška z mehkim in sladkim mesom:
vkuhavati maslenke
;
košara maslenk
/
jesenske maslenke
2.
vrtn.,
navadno v zvezi
ljubljanska maslenka
glavnata solata z mehkimi listi, ki porumenijo:
kupiti kilogram ljubljanske maslenke
3.
bot.
užitna goba s sluzastim rjavim klobukom, Suillus luteus:
nabirati lisičke, sivke in maslenke
♦
gastr.
pletena štruca iz kvašenega testa, ki so mu dodana jajca in maslo
maslína
-e
ž
(
í
)
zastar.
oljka
:
masline so v cvetju
máslo
-a
s
(
á
)
1.
maščoba, pridobljena iz smetane:
maslo je sveže
;
maslo je postalo žarko
;
delati, gnesti, mesti maslo
;
namazati kruh z maslom
;
zabeliti z maslom
;
mehek, rumen kot maslo
/
čajno maslo
boljše surovo maslo
;
kuhano maslo
ki se mu s kuhanjem izloči voda
;
surovo maslo
ki se pridobi neposredno iz smetane
2.
navadno s prilastkom
tej podobna snov, pridobljena iz sadežev nekaterih rastlin:
kakavovo, kokosovo maslo
●
pog.
te čenče so njegovo maslo
on jih je povzročil, zakrivil
;
pog.
tudi on ima maslo na glavi
tudi on je napravil prekrške, prestopke
;
bil je kot maslo
tako razpoložen, da se je nanj dalo lahko vplivati
;
vse je šlo kakor po maslu
uspešno, brez zapletljajev
♦
biol.
ušesno maslo
rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda
;
gastr.
sardelno maslo
zmes za namaz iz surovega masla in sardelnih filejev
máslovnik
-a
m
(
á
)
gastr.
močniku podobna jed iz moke, zakuhane v smetano, znana zlasti na Gorenjskem:
jesti maslovnik s črnim kruhom
;
politi žgance z maslovnikom
/
tržiški maslovnik
iz moke, zakuhane v kislo smetano, in jajc
;
volovji maslovnik
iz moke, zakuhane v pinjeno mleko, znan v Poljanski dolini
másnica
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
trava z drobnimi klaski v latu, Deschampsia:
rušnata masnica
masón
-a
m
(
ọ̑
)
zgod.
framason
,
prostozidar
:
organizacije masonov
masoneríja
-e
ž
(
ȋ
)
publ.
framasoni
,
prostozidarji
:
podpirala ga je buržoazija in masonerija
masónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zgod.
framasonski
,
prostozidarski
:
masonski nazori
/
masonska loža
masónstvo
-a
s
(
ọ̑
)
zgod.
framasonstvo
,
prostozidarstvo
:
biti pod vplivom masonstva
masôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
množičen
:
oblika masovnega razvedrila
/
masovni sestanek
;
masovna organizacija
/
masovni izdelki
zelo številni
♦
ekon.
masovna proizvodnja
proizvodnja, organizirana v velikem obsegu
;
glasb.
masovna pesem
nekdaj
zborovska pesem z aktualnim družbenopolitičnim besedilom
;
gled.
masovna scena
scena, v kateri nastopa množica ljudi
masôvno
prisl.
:
masovno so začeli odhajati v tujino
;
sam.:,
pog.
jutri bo spet masovni
masovni sestanek
masovík
-a
m
(
í
)
polit. žarg.,
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
politični delavec, aktivist:
nekoč sem bil masovik, zdaj pa ne grem nikamor več
masôvka
-e
ž
(
ȏ
)
film.,
gled. žarg.
množični prizor, množična scena:
snemati masovke
;
dobro izdelana masovka
masôvnost
-i
ž
(
ō
)
lastnost, značilnost masovnega:
gibanje je doseglo veliko masovnost
;
masovnost organizacije
/
masovnost kulture
mást
-í
ž
(
ȃ
)
1.
trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva:
jazbečeva, kitova, polšja, zajčja mast
//
taka snov, pridobljena iz svinjskega maščobnega tkiva:
hraniti mast v hladnem prostoru
;
razbeliti, raztopiti mast
;
zabeliti z mastjo
;
ponev masti
;
posoda za mast
/
domača mast
;
ocvirkova mast
/
ekspr.
žganci so kar plavali v masti
so bili zelo zabeljeni
/
ocvreti na masti
/
svinjska mast
//
nav. ekspr.
maščobno tkivo:
očistiti zaklano kokoš in ji odstraniti mast
;
mož z napeto blazinico masti pod brado
2.
trdna, mazava snov za
a)
zmanjševanje trenja:
napolniti ležaje z mastjo
;
masti in olja
/
tlačilka za mast
b)
zaščito površine:
namazati čevlje z mastjo
3.
star.
mazilo
:
namazati razbolelo mesto s posebno mastjo
●
slabš.
mast ga zaliva
zelo je debel
;
ekspr.
nekoliko masti so ji dale počitnice
zredila se je
;
ekspr.
ne more se bahati z mastjo
je razmeroma zelo suh
;
ekspr.
namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo
natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh
;
šalj.
potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže
potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo
♦
gastr.
čista mast
brez ocvirkov
;
teh.
briketna mast
za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike
;
grafitna mast
z dodatkom grafita za mazanje ležajev
;
konsistentna mast
iz mila in mineralnega olja
másten
-tna -o
prid.
, mástnejši
(
á
)
1.
ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti:
mastni kosi mesa
;
mastni ocvirki
;
mastna pečenka
/
kupil je mastno kremo za obraz in roke
;
mastna šminka
/
masten zajtrk
//
zelo zabeljen:
žganci so bili rahli in mastni
;
rad ima mastne jedi
//
nav. ekspr.
zelo debel, rejen:
vzredili so mastnega prašiča
/
človek z mastnimi lici
2.
pokrit z maščobo:
njegovi lasje so bili gladki in mastni
/
mastna površina
/
ekspr.
masten kamen
//
umazan od maščobe, masti:
bil je masten okrog ust
;
mastna skleda, žlica
3.
mehek
,
lepljiv
:
masten gnoj
;
mastna glina, zemlja
;
mastno apno, blato
/
mastne njive
4.
ekspr.
zelo velik, obilen:
masten dobiček, zaslužek
;
masten plen
;
dati mastno napitnino
/
službo ima mastno
zelo donosno
5.
ekspr.
nespodoben
,
nedostojen
:
pripovedovati mastne šale, zgodbice
/
mastna kletev, psovka
●
ekspr.
masten glas
pretirano prijazen
;
publ.
mastni tisk
krepki in polkrepki tisk
;
nar. štajersko
mastna nedelja
pustna nedelja
;
ekspr.
dobil je mastno zaušnico
silovito, močno
♦
agr.
prašič mastne pasme
prašič, ki se goji za pridobivanje slanine
;
grad.
mastna malta
malta s povečano količino apna
;
kozm.
mastna koža
koža, ki izloča veliko maščobe
;
min.
mastni sijaj
sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini
;
usnj.
mastno strojenje
strojenje z ribjim oljem na irh
mástno
prisl.
:
mastno in slastno se gostiti
;
to so morali mastno plačati
;
mastno je zaklel
mástni
-a -o
sam.
:
mastne pripovedovati
;
naložila sta mu precej mastnih
;
pojesti nekaj mastnega
mastênje
1
-a
s
(
é
)
maščenje
1
:
mastenje kože
mastênje
2
-a
s
(
é
)
maščenje
2
:
mastenje grozdja
máster
-tra
m
(
á
)
1.
študij do druge visokošolske stopnje izobrazbe:
Na fakulteti so uvedli dvoletni master
2.
šport.
tekmovanje, na katero prireditelji povabijo le izbrane tekmovalce:
uvodni master tekmovalne sezone v športnem plezanju
3.
končna različica glasbenega ali filmskega posnetka, navadno namenjena za serijsko izdelovanje kopij:
izdelati master novega albuma
;
v prid. rabi:
master posnetek
;
master program
;
master plošča
;
master tekma
másters
-a
m
(
á
)
zaključni športni turnir osmerice najboljših igralcev sezone, zlasti pri tenisu:
za uvrstitev na masters potrebuje igralec še nekaj dobrih rezultatov
;
teniški masters
;
zmagovalec mastersa
mastíf
-a
m
(
ȋ
)
velik, močen, težek pastirski ali hišni pes marelične, rdeče rjave, srebrno sive barve s črno masko:
angleški mastif
;
neapeljski mastif
;
tibetanski mastif
/
pasma mastif
mástika
1
-e
ž
(
á
)
knjiž.
sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo;
trišlja
:
grič je obrasel z mastiko
mástika
2
-e
ž
(
á
)
zlasti v makedonskem okolju
janeževo žganje, janeževec:
naročiti kozarec mastike
mástiks
tudi
mastíks -a
m
(
ȃ; ȋ
)
1.
kem.
aromatična smola trišlje, ki se uporablja zlasti v medicini in industriji lepil:
duh po mastiksu
2.
gled.
lepilo za lepljenje umetne brade, brkov na obraz:
namazati z mastiksom
♦
grad.
(asfaltni) mastiks
gradbeni material iz bitumna, kamene moke in drobnega peska za vodno izolacijo
mastílec
-lca
[
mastiu̯ca
tudi
mastilca
]
m
(
ȋ
)
kdor mečka, melje sadje, zlasti grozdje:
mastílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se kaj dela mastno:
mastilno sredstvo
/
mastilni postopek
mastílo
-a
s
(
í
)
star.
loščilo
,
pasta
:
mazati konjsko opravo z mastilom
mastít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
1.
debel
,
rejen
:
mastit obraz
;
ima mastite roke
2.
težek
,
ošaben
:
z mastitimi koraki se bližati
mastíto
prisl.
:
mastito je koračil po cesti
;
mastito je sedel za mizo
mastíti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj mastno:
lojnice mastijo z izločki kožno površino
♦
strojn.
mazati z mastjo
;
tekst.
škropiti predivo, navadno volneno, z emulzijo vode in olja zaradi lažjega predenja
;
usnj.
ustrojeni koži dodajati maščobe, ki dajejo usnju želene lastnosti
mastíti se
ekspr.
1.
s slastjo jesti kaj dobrega, navadno meso:
mastiti se z mesom, s pečenko, z žganci
/
mastiti se pri bogato obloženi mizi
;
pren.
zelo rad bi se mastil s tujim denarjem
2.
debeliti se, rediti se:
preveč se mastiš v tem ugodju
/
moj hranilnik se masti
postaja vedno bolj poln
maščèn
-êna -o:
zelo maščeno usnje
♦
teh.
maščeno olje
mešanica mineralnega olja in živalskega ali rastlinskega olja
mastíti
2
-ím
nedov.
, maščèn
(
ī í
)
mečkati, mleti sadje, zlasti grozdje:
mastiti in stiskati
/
z nogami mastiti grozdje
♦
agr.
uničevati rastlinske škodljivce s stiskanjem
mastítis
-a
m
(
ȋ
)
med.,
vet.
vnetje dojk(e), vimena:
mastitis po porodu
mastníca
-e
ž
(
í
)
1.
bot.
mesojeda rastlina z belimi ali vijoličastimi cveti, Pinguicula:
alpska mastnica
2.
nar.
mesena klobasa:
In Jure prinese kapljo iz vidošičke gore pa belo pogačo in narezano mastnico
(J. Dular)
mástnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost mastnega:
mastnost kože, las
/
mastnost mesa
mastodónt
in
mastodón -a
m
(
ọ̑
)
1.
pal.
izumrli slonu podoben sesalec iz mlajše terciarne in začetka ledene dobe:
odkriti ostanke mastodonta
2.
ekspr.
kar je pretirano veliko, nepraktično, neskladno, zlasti stavba:
železarski mastodonti so zadušili mesto
;
nakupovalni, trgovski mastodonti
/
gospodarski, medijski mastodont
mastodóntski
in
mastodónski -a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
pretirano velik, nepraktičen, neskladen:
mastodontski projekt
;
mastodontska birokracija
;
mastodontska podjetja
masturbácija
-e
ž
(
á
)
(spolno) samozadovoljevanje:
poskusiti z masturbacijo
;
moška, ženska masturbacija
;
masturbacija in oralni seks
/
obsojanje masturbacije
/
ekspr.
intelektualistična, verbalna masturbacija
masturbírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
(spolno) samozadovoljevati se:
začeti masturbirati
;
mastrubirati ob gledanju pornofilmov
;
pogosto, redno masturbirati
máša
-e
ž
(
á
)
1.
rel.
glavni verski obred, ki ga opravlja duhovnik pri oltarju:
mašo bo opravil župnik
/
črna maša
ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle
;
nedeljska, slovesna maša
;
nova maša
prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju
;
zlata maša
;
tiha maša
brez petja
/
ljudje gredo od maše
;
iti k maši
;
biti pri maši
//
besedilo za ta obred:
knjiga obsega nedeljske in praznične maše
2.
glasb.
skladba na mašno liturgično besedilo:
skladatelj je napisal tri maše
/
vélika maša
3.
nižje pog.,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi
gôtova maša
poudarja trditev:
tako bo, pa gotova maša
●
pog.
dati za mašo
dati honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu
;
nar.
mala maša
mali šmaren
;
nar.
velika maša
praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren
;
nar.
med mašami
čas od 15. avgusta do 8. septembra
;
ekspr.
šiba novo mašo poje
s strogo vzgojo se veliko doseže
;
mala maša za suknjo vpraša
s septembrom se začenja hladno vreme
mášar
-ja
m
(
ȃ
)
nar.
obiskovalec maše:
zgodnji, zakasneli mašarji
;
gruča mašarjev
mášča
-e
ž
(
á
)
mast
,
maščoba
:
čevelj je pil maščo kakor suha goba
maščênje
1
-a
s
(
é
)
glagolnik od mastiti
1
:
maščenje kože, usnja
maščênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od mastiti
2
:
maščenje grozdja
/
z maščenjem zatirati škodljivce
maščeválec
-lca
[
maščevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj maščuje ali se maščuje:
maščevalec krivic
;
maščevalec umorjenega očeta
maščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se (rad) maščuje:
maščevalen človek
;
ne bodi tako maščevalen
/
maščevalen značaj
/
maščevalni naklepi
;
rodila se je maščevalna misel
maščeválka
-e
[
maščevau̯ka
tudi
maščevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki koga ali kaj maščuje ali se maščuje:
maščevalka umorjenega očeta
;
pren.,
pesn.
vest, maščevalka zločina
maščeválnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
maščevalen človek:
ne bodi tak maščevalnež
maščeválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost maščevalnega človeka:
bojijo se ga zaradi njegove maščevalnosti
/
polotila se ga je maščevalnost
;
uboj iz maščevalnosti
maščevánje
-a
s
(
ȃ
)
neugodno dejanje, napravljeno komu kot odgovor za storjeno zlo, krivico:
želja po maščevanju
;
ekspr.:
kovati, kuhati maščevanje
;
prišel bo čas maščevanja
●
ekspr.
(nedolžna) kri kliče, vpije po maščevanju
(po nedolžnem) umorjenega je treba maščevati
;
šalj.
maščevanje je sladko
//
duševno stanje, v katerem se želi napraviti to dejanje:
prevzelo ga je maščevanje
;
požig iz maščevanja
/
to je storil iz maščevanja
;
hiral je v maščevanju do sina
//
v zvezi
krvno maščevanje
, pri nekaterih narodih
navada, da praviloma moški član družinske skupnosti ubije ubijalca ali člana njegove družinske skupnosti:
tam še obstaja krvno maščevanje
/
to je bilo krvno maščevanje
maščeváti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
napraviti neugodno dejanje kot odgovor na storjeno zlo, krivico:
maščevati krivico, razžalitev
;
maščevati bratovo smrt
;
sklenil je, da se bo maščeval
;
maščevati se komu
;
maščevati se za krivico, očeta
;
maščevati se nad kom
maščeváti se
nav. 3. os.
povzročiti slabe, neprijetne posledice:
malomarnost pri delu se bo kasneje zelo maščevala
;
to se jim bo še maščevalo
●
vsaka krivica se maščuje
maščeván
-a -o:
zločin je bil maščevan
maščevína
-e
ž
(
í
)
anat.
maščobno tkivo:
plast maščevine
máščevje
-a
s
(
á
)
anat.
maščobno tkivo:
podkožno maščevje
maščôba
-e
ž
(
ó
)
trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za človeško prehrano in v tehniki:
v tkivu se nabira maščoba
;
iz maščob izdelovati milo
;
bogat z maščobami
/
pražiti na maščobi
masti, olju, maslu
/
plast podkožne maščobe
/
rastlinska, živalska maščoba
;
nav. mn.
trda maščoba
ki nastane z industrijskim utrjevanjem nenasičenih maščob z vodikom
/
maščoba plava po juhi
●
ekspr.
sama maščoba ga je
zelo je debel
♦
kem.
razgradnja maščob
maščôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nanašajoč se na maščobo:
s telovadbo odpraviti maščobne blazinice na nogah
;
maščobna kapljica
/
maščobna olja
/
maščobna umazanija
♦
anat.
maščobna celica
celica, ki shranjuje maščobne kapljice
;
maščobno tkivo
;
kem.
maščobna kislina
alifatska kislina z eno karboksilno skupino in s sodim številom ogljikovih atomov
;
med.
maščobna embolija
embolija s kepicami maščobe
mašé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
papir.,
v zvezi
papirni maše
papirmaše
:
izdelan iz papirnega mašeja
mášen
-šna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mašo:
mašni plašč
;
mašna knjiga
liturgična knjiga, v kateri so besedila za maše
;
mašna knjižica
molitvenik
;
mašno vino
vino, ki se uporablja pri maši
●
star.
to je njena mašna ruta
boljša, nedeljska
mašênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od mašiti:
mašenje lukenj
/
mašenje nogavic
maševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od maševati:
pripraviti se za maševanje
;
navodila za maševanje
maševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
rel.
opravljati mašo:
mašuje vsak dan ob sedmih
;
maševati na prostem, v cerkvi
/
maševati za pokojnega očeta
mašílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se maši:
mašilna priprava
mašílka
-e
ž
(
ȋ
)
strojn.
priprava ob batnici, ki preprečuje uhajanje tekočine iz valja:
mašílo
-a
s
(
í
)
1.
stvar, s katero se maši:
predivo je dobro mašilo
;
pri sodu, ki pušča, uporabljati mašila
/
kljub mašilu v ušesih je dobro slišal
2.
knjiž.,
ekspr.
kar nezadovoljivo nadomešča kaj:
ta prizor v drami je le mašilo
/
urednik je zaradi pomanjkanja gradiva napisal za mašilo več pesmic
♦
lit.
metrično mašilo
beseda, ki se uporabi brez vsebinske potrebe za metrično polnost verza
mašína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pog.
stroj
1
:
mašine brnijo
;
cel dan dela med mašinami
;
dela kot mašina
/
pisati na mašino
na pisalni stroj
;
mlatiti z mašino
z mlatilnico
//
šivalni stroj:
šivati na mašino
2.
pog.
(avtomobilski) motor:
mašina je dobra, karoserija pa že uničena
//
pog.,
ekspr.
avtomobil, zlasti boljši:
kupil je novo mašino
3.
pog.,
v medmetni rabi
izraža podkrepitev trditve:
mašina, ga lomiš
●
pog.,
slabš.
glasovalna mašina
vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago
mašínca
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nižje pog.
aparat
,
strojček
:
mašinca se je pokvarila
;
z mašinco ga je ostrigel do golega
/
ekspr.
to je mašinca, je rekel, kažoč na prijateljev avtomobil
2.
voj. žarg.
avtomatsko orožje, navadno puškomitraljez:
s puškami in mašincami smo obstreljevali kolono
3.
pog.,
v medmetni rabi
izraža podkrepitev trditve:
mašinca, si ga polomil
mašineríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pog.
sestav strojev:
tovarna ima obrabljeno, staro mašinerijo
/
odrska mašinerija
;
pren.,
ekspr.
biti samo kolesce v mašineriji
2.
ekspr.
zapleten, navadno natančno, mehanično delujoč sistem, zlasti v družbenem življenju:
mašinerija se je zganila
;
biti vključen v mašinerijo
;
birokratska, strankarska, vladna mašinerija
;
kolesje vojne mašinerije
;
mašinerija oblasti
mašiníst
-a
m
(
ȋ
)
pog.
kdor dela s pogonskimi ali delovnimi stroji;
strojnik
:
obleka mašinistov
mašinizácija
-e
ž
(
á
)
zastar.
mehanizacija
:
mašinizacija kmetijstva, pisarniške službe
mašínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mašine;
strojen
:
mašinsko olje
/
mašinska brezdušnost
mašíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
dajati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre:
mašiti luknje, špranje
;
mašiti žrela požiralnikov z odpadki
;
mašiti s krpami
/
mašiti steklenice
/
ekspr.
mašiti rano, iz katere teče kri
/
mašiti luknje v obleki
krpati
/
ekspr.
da ne bi slišal, sem mašil ušesa
●
ekspr.
ušesa in oči si maši pred resnico
noče spoznati resnice
♦
obrt.
z delanjem goste nitne mreže nadomeščati raztrgani, izrabljeni del pletenine, tkanine
;
mašiti nogavice
2.
ekspr.
s silo spravljati v kaj:
mašiti dračje v peč
;
mašiti seno v koš
;
mašiti snope v mlatilnico
;
mašiti si orehe v žepe
3.
ekspr.,
navadno v zvezi z
luknja, vrzel
delati, da prihaja kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj:
mašiti luknje na delovnih mestih
;
mašiti vrzeli v izobrazbi, znanju
/
luknje v svojem proračunu je mašil s honorarji
4.
pog.,
ekspr.
delati
,
sestavljati
:
celo popoldne sem mašil nalogo
mašíti se
ekspr.
1.
naglo, pohlepno jesti:
poglej ga, kako se maši
;
mašiti se z jedjo, žemljo
;
vrabec se požrešno maši
;
mašil se je, kolikor se je mogel
2.
tlačiti se, riniti se:
ljudje se nerodno mašijo skozi ozka vrata
mašèč
-éča -e:
hodi po sobi, mašeč si ušesa
;
jedli so, mašeč si v usta velike kose štrukljev
máškara
-e
ž
(
á
)
1.
z masko zakrit in v posebno obleko oblečen človek, navadno ob pustu:
maškare hodijo po vasi
;
obleka za maškare
;
bil je oblečen, kot bi se napravil za maškare
/
pustne, ženitovanjske maškare
/
pog.
iti v maškare
2.
slabš.
neprimerno, smešno oblečen človek:
kdo pa je tista maškara
maškaráda
-e
ž
(
ȃ
)
nastop maškar:
prirejati maškarade
;
pustna maškarada
;
obleke za maškarado
;
pren.,
slabš.
takih maškarad, kot je bila ta proslava, nimam rad
maškaráden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na maškarado:
maškaradna oblačila
/
maškaradni sprevod
maškarádno
prisl.
:
maškaradno oblečen
maškaráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
oblačiti v maškaro:
maškarati otroka za pustno prireditev
;
vse dopoldne so se maškarali
//
slabš.
neprimerno, smešno oblačiti:
ta mati hčer preveč maškara
máškaren
-rna -o
(
ā
)
pridevnik od maškara:
maškarna obleka
mášnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
rel.
duhovnik, ki mašuje:
mašnik se obrne proti vernikom, stopi pred oltar
2.
star.
(katoliški) duhovnik:
postal je mašnik
/
poslati po mašnika
mášniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mašnike:
mašniško oblačilo
/
mašniško posvečenje
šesti od sedmih zakramentov Katoliške cerkve
mášništvo
-a
s
(
ȃ
)
rel.
duhovniški poklic:
pripravljati se za mašništvo
/
praznovati petindvajsetletnico svojega mašništva
mát
1
-a
m
(
ȃ
)
šah.
položaj v igri, v katerem se kralj ne more ubraniti napadu:
preprečiti mat
;
mat v treh potezah
/
v povedni rabi
nasprotnik je bil v nekaj potezah mat
premagan
●
publ.
postaviti koga pred neubranljiv mat
spraviti ga v brezizhoden položaj
;
v prid. rabi:
mat pozicija
mát
2
--
prid.
(
ȃ
)
pog.
ki je brez močnega sijaja, leska;
moten
,
medel
:
mat plošča
/
prebarvati s črnim mat lakom
matadór
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
zlasti v španskem okolju
bikoborec, ki zabode bika:
matador porine meč biku v tilnik
;
obleka matadorjev
2.
star.
vplivna oseba stranke, skupine:
liberalni matadorji
3.
igrača v obliki raznih elementov za sestavljanje, oblikovanje poljubnega predmeta:
mátast
-a -o
prid.
(
á
)
1.
pog.
omotičen
,
mlahav
:
biti (ves) matast od spanja, vina
;
matast se je opotekal med hišami
2.
nar.
nespameten
,
neumen
:
kako si bil matast, da tega nisi kupil za tako nizko ceno
match
tudi
mêč -a
[
mêč
]
m
(
ȇ
)
šport.
tekmovanje dveh posameznikov ali moštev;
dvoboj
:
boksarski, šahovski match
;
boks match
/
olimpijski match
strelska disciplina, v kateri tekmovalec z malokalibrsko puško leže opravi šestdeset strelov na petdeset metrov
;
v prid. rabi:,
šah.
match turnir
turnir, na katerem igra vsak udeleženec dvoboj z vsakim udeležencem
máte
-ja
m
(
ȃ
)
zlasti v južnoameriškem okolju
čaj iz listov paragvajske bodike:
piti mate
;
v prid. rabi:
mate čaj
matemátičarka
-e
ž
(
á
)
strokovnjakinja za matematiko:
slavna matematičarka
matemátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na matematiko:
matematični obrazec, simbol, zakon
;
matematično pravilo, sklepanje
/
matematična razprava
/
matematična jasnost, natančnost
;
matematično-statistične metode
/
rešiti matematično nalogo
/
knjiž.
izražati se v matematičnem jeziku
/
ekspr.
svoje delo opravlja z matematično doslednostjo
zelo natančno
♦
filoz.
matematična logika
logika, ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih
;
fiz.
matematično nihalo
nihalo iz majhnega telesa in lahke vrvice
;
jezikosl.
matematična lingvistika
jezikoslovje, ki uporablja načela in metode matematike
;
mat.
matematični dokazi
dokazi, pri katerih se uporabljajo matematične metode
;
matematični izraz
števila, povezana z računskimi znaki
;
matematična analiza
analiza z matematičnimi sredstvi
;
matematična formula
matemátično
prisl.
:
matematično dokazati
;
biti matematično natančen
;
sam.:,
pog.
danes smo pisali matematično
matematično šolsko nalogo
matemátik
-a
m
(
á
)
strokovnjak za matematiko:
slaven matematik
/
gimnazija je razpisala mesto matematika
/
najboljši matematik v razredu
matemátika
-e
ž
(
á
)
1.
veda o lastnostih količin in prostorov:
razvoj matematike
;
inštitut za matematiko
/
naslednjo uro bo matematika
;
profesor matematike
;
ocena iz matematike
/
šol. žarg.
nova matematika
ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971
matematika, obravnavana s stališča teorije množic
2.
ekspr.,
s prilastkom
kar pokaže ekonomičnost, smiselnost česa:
volilna, zavarovalna, življenjska matematika
●
ekspr.
to je višja matematika
izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti
♦
mat.
elementarna
ali
nižja matematika
osnovni pojmi računstva in geometrije
;
gospodarska matematika
ki proučuje gospodarske pojave
;
teoretična matematika
ki raziskuje abstraktne matematične zakonitosti
;
višja matematika
ki se obravnava na visokih šolah
matemátikarica
-e
ž
(
á
)
strokovnjakinja za matematiko:
slavna matematikarica
/
pog.
matematikarica je dala veliko naloge
predavateljica matematike
matematizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
uvajati matematična načela, metode v kaj:
matematizirati kako vedo
máten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mat:
matni napad
/
matna pozicija
máter
medm.
(
ȃ
)
nizko
1.
izraža začudenje, navdušenje:
mater, kako so igrali
2.
izraža nejevoljo, nestrpnost:
mater, si danes tečen
máteren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na matere:
materne prsi
;
biti v maternem telesu
/
materna kri
/
materni dom
;
materna zemlja
/
materni jezik
jezik, ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere
;
ekspr.
francoščina je njegov drugi materni jezik
♦
agr.
materna rastlina
rastlina, ki je pri križanju oprašena
;
med.
materno znamenje
materino znamenje
materiál
-a
m
(
ȃ
)
1.
kar se uporablja za izdelavo česa;
snov
,
tvarina
:
gorljiv, kvaliteten material
;
stvar iz lahkega materiala
;
laboratorij za preizkušanje materiala
;
raziskava materiala
/
umetni material
/
uporabljati umetne materiale
vrste umetnega materiala
//
navadno v zvezi
gradbeni material
snov, surovina za gradnjo, graditev:
cement je važen gradbeni material
;
vaščani so tudi sami prispevali gradbeni material za šolo
//
s širokim pomenskim obsegom
snov, tvarina ne glede na uporabnost, namen:
kamioni odvažajo material
;
bager je izkopal že veliko materiala
2.
navadno s prilastkom
predmeti
,
izdelki
:
a)
glede na nadaljnje uporabljanje pri izdelavi česa:
zmanjkalo je materiala
;
material nabavljamo na različnih mestih
;
poraba materiala
/
inštalacijski, vodovodni material
;
material za električno napeljavo
/
odpadni material
♦
ekon.
reprodukcijski material
b)
glede na uporabljanje pri kakem procesu, delu:
osnovni, pomožni material
/
sanitetni, vojaški material
/
z oslabljenim pomenom:,
publ.
človeški material
ljudje
;
pog.
ta zbor ima dober pevski material
pevce
;
police za notni material
note
3.
kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa;
gradivo
:
urejati, zbirati material
;
sodba je bila izrečena na podlagi obsežnega dokaznega materiala
;
knjiga vsebuje bogat fotografski material
;
ilustrativni, statistični material
;
material za razpravo, sejo
/
publ.
predvolilni materiali
materiálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na materijo:
duhovni in materialni svet
/
materialna kultura
2.
nanašajoč se na material:
imeti materialne rezerve
;
materialna škoda
3.
nanašajoč se na proizvajalna sredstva:
razvoj družbene materialne baze
;
nezadostna materialna razvitost družbe
/
ta dežela ima materialne pogoje za gospodarski razvoj
naravna bogastva
4.
nanašajoč se na osnovo za življenje, na življenjsko raven, gmoten:
izboljšati materialni položaj v državi
;
upoštevati materialne razmere učencev
;
ugodno materialno stanje
/
iskati le materialne koristi
//
nanašajoč se na denarna sredstva:
prireditev je imela velik materialen in moralen uspeh
;
za novo šolo bo potrebna večja materialna pomoč občine
;
biti v materialni stiski
♦
ekon.
materialni stroški
vrednost pri delu uporabljenega materiala, energije in porabljenih storitev
;
materialna proizvodnja
;
fin.
materialno knjigovodstvo
količinska in vrednostna evidenca o stanju in gibanju zalog materiala
;
pravn.
materialno pravo
pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov
;
kazensko materialno pravo
pravna pravila, s katerimi se določajo kazniva dejanja in kazenske sankcije zoper storilca takih dejanj
materiálno
prisl.
:
materialno podpirati koga
;
naša družba je danes materialno veliko močnejša kot pred vojno
;
biti materialno in disciplinsko odgovoren
;
v starosti je bil materialno preskrbljen
;
sam.:
razlike med duhovnim in materialnim
materiálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
knjiž.
predmeti, izdelki in snovi, ki se uporabljajo pri kakem delu ali izdelavi česa:
priprava materialij
;
stroji in materialije
♦
pravn.
za izdajo zakona zbrano gradivo
materialíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pristaš materializma:
materialisti in idealisti
/
dela pomembnih materialistov
♦
filoz.
dialektični, mehanični materialist
2.
nav. slabš.
človek, ki ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine:
ta človek je precejšen materialist
;
ne bodi tak materialist
materialístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na materialiste ali materializem:
a)
materialistični nauk tega filozofa
;
materialistični svetovni nazor
;
materialistične ideje
;
materialistično pojmovanje zgodovine
/
materialistična dialektika
;
materialistična filozofija
b)
zelo materialističen človek
;
njegovo delovanje je precej materialistično
materialístka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pristašinja materializma:
znana materialistka
2.
nav. slabš.
ženska, ki ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine:
ta ženska je precejšnja materialistka
;
pohlepna materialistka
materializácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od materializirati:
ta knjiga je materializacija umetnikovega duha
/
materializacija misli
/
materializacija ljudi
♦
ekon.
materializacija dela
spreminjanje dela v proizvod
materialízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti materije:
pristaš materializma
;
razvoj materializma
;
materializem in idealizem
2.
nav. slabš.
prizadevanje zlasti za gmotne koristi in materialne dobrine:
materializem ga je delal egoističnega
;
dobro je poznal njegov materializem
♦
filoz.
dialektični materializem
nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja
;
historični
ali
zgodovinski materializem
nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu
;
mehanični materializem
filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike
;
vulgarni materializem
filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni
;
ped.
didaktični materializem
poudarjanje posredovanja učne snovi na račun razvijanja duševnih sposobnosti učencev
materializírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
napraviti kaj materialno:
materializirati svoj ideal
;
materializirati misel
//
knjiž.
uresničiti
,
izpolniti
:
materializirati pridobitve boja
;
sklep so kmalu materializirali
/
materializirati lik Hamleta na odru
2.
nav. slabš.
povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine:
ugodne življenjske razmere so ga materializirale
materializíran
-a -o:
materializirana življenjska načela
♦
ekon.
materializirano delo
v proizvod vloženo delo; opredmeteno delo
materiálnopráven
-vna -o
prid.
(
ȃ-ā
)
nanašajoč se na materialno pravo:
materialnopravni zahtevek
/
materialnopravni predpisi
materiálnoprávno
prisl.
:
biti materialnopravno odgovoren
materiálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost materialnega:
materialnost stvari
/
pri drugih je videl samo materialnost
matêrija
-e
ž
(
é
)
1.
kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa;
snov
,
tvar
:
spreminjati materijo
;
mrtva, živa materija
;
gibanje materije
;
množina materije
;
zakon o stalnosti energije in materije
●
ekspr.
pri ljudeh, ki so ga obkrožali, je videl samo materijo
da cenijo samo gmotne koristi in materialne dobrine
2.
snov
,
material
:
lahko gorljiva materija
;
nekatere materije se, če so dolgo na soncu, v temi svetijo
3.
knjiž.,
navadno s prilastkom
(učna) snov, vsebina:
ponavljati vso materijo
;
spraševati staro in novo materijo
/
slikarska materija je lepo zaživela
/
materija zakona
♦
filoz.
materija
od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost
;
fiz.
osnovni delci materije
máterin
-a -o
prid.
(
ā
)
1.
nanašajoč se na mater:
a)
materin obraz
/
materin brat
;
materini predniki
/
med počitnicami sem bil na materinem domu
b)
materino mleko
;
materino naročje
;
razvoj otroka v materinem telesu
;
materine prsi
/
materina ljubezen
;
materino srce
/
materin jezik
materni jezik
/
biti s kom v sorodu po materinem rodu, materini strani
2.
knjiž.,
zastar.
matičen
:
to sedlo loči vrh od materinega gorovja
●
ekspr.
držati se materinega krila
biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere
;
ekspr.
hči je bila čisto materina
zelo podobna materi
;
ekspr.
zdi se mi, da sem ljubezen do narave dobil že z materinim mlekom
v zgodnjih otroških letih
♦
bot.
materina dušica
močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus
;
med.
materino znamenje
prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
;
prisl.:,
star.
po materino skrbi za nas
;
sam.:
materina bo obveljala
materínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
star.
materinski
,
materen
:
materinja ljubosumnost
♦
biol.
materinja celica
materinska celica
materínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na matere:
imeti materinski čut
;
poznala je svojo materinsko dolžnost
;
materinska ljubezen, nežnost, skrb
;
ta ženska je zelo materinska
/
materinski motivi
/
materinski dom
dom, v katerem so matere pred porodom
;
materinski jezik
materni jezik
♦
agr.
materinska rastlina
rastlina, ki je pri križanju oprašena
;
biol.
materinska celica
celica, iz katere nastaneta po neposredni delitvi dve hčerinski celici
;
ped.
materinska šola
ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok
;
soc.
materinsko pravo
dejstvo, da se določa sorodstvo samo po materi
materínsko
prisl.
:
materinsko govoriti
;
po materinsko se zavzeti za koga
;
materinsko nežna
;
sam.:
v tej ženski je nekaj materinskega
materínskopráven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
nanašajoč se na materinsko pravo:
materinskopravni rod
materínskost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnosti, značilnosti materinske ženske:
njena materinskost
materínstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejstvo, da je ženska mati:
ugotoviti materinstvo
/
ekspr.
poslanstvo materinstva
●
vznes.
darovala je življenje na oltar materinstva
umrla je pri porodu
materínščina
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
materni jezik:
učiti se materinščine
;
pravica do rabe materinščine
;
pouk v materinščini
máternica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
anat.
spolni organ, v katerem se razvija oplojeno jajčece do poroda:
ustje, vrat maternice
;
plod v maternici
;
pren.,
knjiž.
to mesto je postalo maternica vsega modernega
♦
med.
miom na maternici
2.
nar.
gornji del predpasnika:
Odložil je vitro, potegnil pipo izza maternice pri predpasniku ter si jo porinil za ohlapno škornjico
(I. Koprivec)
máterničen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na maternico:
maternični vrat
;
maternično mišičje
♦
med.
maternični rak
máterski
-a -o
prid.
(
ā
)
knjiž.,
zastar.
materinski
:
matersko srce
matévž
-a
m
(
ẹ̑
)
gastr.,
navadno v zvezi
belokranjski matevž
pretlačen krompir in fižol z ocvirki:
kranjska klobasa in belokranjski matevž
matévžast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar.
(nekoliko) pijan, vinjen:
pili so žganje in kmalu so bili vsi matevžasti
máti
mátere
ž
,
tož.
máter,
or.
máterjo
(
á
)
1.
ženska v odnosu do svojega otroka:
njegova mati še živi
;
nima očeta ne matere
;
spoštovati, ubogati mater
;
dobra, skrbna mati
;
draga, ljuba mati
;
očetova mati
;
spomini na mater
;
skrbi zanj kot mati
požrtvovalno
/
po materi mu je v sorodu
/
ekspr.
učiteljica je bila svojim učencem druga mati
//
ženska, ki ima otroka:
mati doji
;
je mati treh otrok
;
postala je mati
;
mlada mati
;
dojenček v naročju matere
/
biološka, nadomestna mati
;
nezakonska mati
ki ob rojstvu otroka ni poročena
;
mati vdova
;
posvetovalnica za matere
//
(živalska) samica, ki ima mladiča:
ločiti tele od matere
;
zajčja mati
/
mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2.
v zvezi
stara mati
mati očeta ali matere:
dopoldne je otroka varovala stara mati
;
obiskati staro mater
3.
zlasti v kmečkem okolju
naslov za starejšo poročeno žensko, navadno gospodinjo:
sosedova mati so mi dali jabolko
;
hišna mati
;
mati županja
/
kot nagovor
no, mati, se še poznamo
4.
ekspr.,
navadno s prilastkom
ženska, ki zelo skrbi za koga, navadno starejša:
dijaška, študentska mati
;
partizanska mati
5.
rel.
naslov za predstojnico samostana ali reda s slovesnimi zaobljubami:
mati prednica
6.
knjiž.,
v povedni rabi
kar omogoča, povzroča nastanek česa:
ti si bila mati mojih pesmi
/
preteklost je mati sedanjosti
7.
vznes.,
v prilastkovi rabi
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
mati domovina
;
darovi matere narave
;
mati zemlja
8.
v medmetni rabi,
v zvezi
mati božja
izraža začudenje, nejevoljo:
mati božja, ali je to mogoče
;
mati božja, kaj pa govoriš
●
mama, to so mi dali mati
v kmečkem okolju
stara mati
;
ekspr.
hči je cela mati
zelo ji je podobna
;
krušna mati
mačeha
;
ekspr.
spremenil se je, da ga lastna mati ne bi spoznala
zelo se je spremenil
;
star.
pisana mati
mačeha
;
pesn.
mati Slava
slovanski svet, Slovani
;
vznes.
biti sin slovenske matere
Slovenec
;
bil je tak, kot ga je mati rodila
nag, gol
;
preg.
previdnost je mati modrosti
kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden
;
preg.
kakršna mati, taka hči
♦
rel.
Mati božja
mati Jezusa Kristusa
mática
-e
ž
(
ā
)
1.
spolno razvita samica pri čebelah:
matica se izleže
;
matica leže jajčeca
;
dvoletna, enoletna, triletna matica
2.
predmet v obliki debelega obročka z notranjimi navoji:
odviti, priviti matico
/
ključ za matice
3.
knjiž.
kraj, območje, kamor kaj spada:
voda se je vrnila v strugo, svojo matico
/
združitev velikega dela Krasa z deželo matico
4.
enota, ki ima osrednji položaj v odnosu do drugih enot kakega sestava:
odnosi podružničnih šol z matico
/
Atene so veljale za matico jonskih državic
/
ladja matica ekspedicije
5.
društvena založniška organizacija:
ustanavljanje matic pri Slovanih
/
Slovenska matica
6.
v zvezi
biserna matica
notranja plast lupine nekaterih školjk:
gumbi iz biserne matice
7.
star.
matična knjiga:
pri sestavljanju biografije je uporabljal cerkvene matice
/
vpis v poročno, rojstno matico
8.
zastar.
(tiskarska) matrica:
napraviti matico iz kovine
♦
agr.
ocetna matica
tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri ocetnem vrenju; zakis
;
anat.
nohtna matica
plast celic, iz katerih se dela noht
;
čeb.
matica se opraši
;
dodajati panjem matice
;
jalova matica
ki zalega neoplojena jajčeca
;
etn.
matica
del rovaša, ki ga obdrži upnik
;
pravn.
matica listine, naloga
prvi primerek listine, naloga v več kopijah, ki ostane izdajatelju
;
strojn.
holandska matica
holandec
;
kapičasta, kronska matica
;
krilna matica
ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko
;
slepa matica
ki je na eni strani zaprta
;
zool.
matica
spolno razvita samica nekaterih žuželk
mátičar
-ja
m
(
ā
)
1.
uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig:
razpisati mesto matičarja
;
podpis matičarja
●
publ.
stopiti pred matičarja
poročiti se
2.
član ali naročnik društvene založniške organizacije:
letos se je število matičarjev povečalo
♦
čeb.
panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic
mátičarka
-e
ž
(
ā
)
uslužbenka, pooblaščena za vodstvo matičnih knjig:
podpis matičarke
matíček
[
matičək
]
medm.
(
ȋ
)
pog.
izraža podkrepitev trditve:
matiček, kako je bilo hudo;
prim.
kršenmatiček
mátičen
-čna -o
prid.
(
ā
)
1.
nanašajoč se na matico:
matična hrana
/
matični navoj
/
matična šola
/
matični odbor
;
matične publikacije
2.
od katerega je kaj odvisno, od katerega kaj izhaja:
matični narod te manjšine
;
biti dolgo ločen od matične dežele
/
gledališka družina spet nastopa v svojem matičnem mestu
//
v katerega je kaj pristojno:
ladja je priplula v svojo matično luko
;
matično letališče
//
izviren glede na odvisne dele:
matična kopija filma
;
matično delo
3.
nanašajoč se na evidenco o temeljnih osebnih podatkih prebivalcev:
matični okoliš
/
matični urad
;
voditi matične knjige
;
mrliška, poročna, rojstna matična knjiga
●
ekspr.
iti na matični urad
poročiti se
4.
agr.
ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena:
matični grm
;
matična rastlina
♦
čeb.
matični lonček
ali
matična celica
matičnik
;
matični mleček
sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel
;
matična kletka
matičnica
;
matična rešetka
pregrada, ki loči plodišče od medišča
;
elektr.
matična električna ura
ura, ki daje električne impulze za pogon priključenih relejnih ur
;
grad.
matični tok
glavni vodni tok v rečnem koritu
;
metal.
matični model
model, namenjen za izdelavo drugih modelov
;
pravn.
matična država
država v odnosu do držav naslednic ali odvisnih ozemelj
;
rib.
matične ribe
ribe, določene za pleme
;
šol.
matični list
interni dokument, v katerega se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu
;
voj.
matična vojna ladja
pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov
mátičnica
-e
ž
(
ā
)
1.
čeb.
kletka za matico:
matico dati v matičnico
/
dodajalna, razpošiljalna matičnica
2.
agr.
matična rastlina:
potaknjence dobimo od matičnic
mátičnik
-a
m
(
ā
)
čeb.
celica, v kateri se leže matica:
izpodrezati matičnike
;
preprečevanje rojenja s trganjem matičnikov
/
zasilni matičnik
ki so ga čebele naredile iz čebelje ali trotovske celice
matičnják
-a
m
(
á
)
1.
agr.
prostor, kjer se gojijo rastlinske sadike:
vrt preurediti v matičnjak
;
v matičnjaku gojijo ameriške trte
//
prostor, kjer so matične rastline za cepiče ali za seme:
matičnjak drevesnice
2.
čeb.
zaboj, v katerem je več plemenilnikov:
štiridelni matičnjak
;
panj matičnjak
//
matičnik
:
izrezati matičnjake
matíja
-e
tudi
-a
m
(
ȋ
)
pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom;
suha južina
:
matija je urno prestavljal noge po deblu
♦
zool.
pozidni matija
pajkovec, ki živi navadno na zidovih hiš, Opilio parietinus
Matíja
-e
m
(
ȋ
)
v zvezi
sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi
okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratno:
matílda
-e
ž
(
ȋ
)
v zvezah:
pog.,
ekspr.
matilda ga je pobrala
umrl je
;
nizko
matilda ga je povohala
komaj je ušel smrti
matinêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
dopoldanska kulturna prireditev, zlasti filmska:
prirediti matinejo
;
iti k matineji, na matinejo
/
matineja filma
2.
zastar.
jutranja halja:
obleči matinejo
matinêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na matinejo:
matinejski koncert
/
matinejski abonma
/
matinejska prireditev
matírati
1
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šah.
končati igro z matom, premagati:
odigrala sva štiri partije, pri tem me je trikrat matiral
;
na simultanki je matiral vse po vrsti
;
v dvajseti potezi ga je matiral
/
matirati črnega kralja
;
pren.,
publ.
domači nogometni igralci so večkrat matirali gostujočo obrambo
matíran
-a -o:
biti matiran
matírati
2
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj medlo, motno:
matirati kovino, les, pohištvo
matíran
-a -o:
matirana žarnica
;
matirano pohištvo
♦
teh.
matirano steklo
steklo s hrapavo površino, ki omogoča bolj enakomerno razprševanje svetlobe
;
tekst.
matirana tkanina
tkanina, ki ji je odvzet lesk
Matjáž
-a
m
(
ȃ
)
v zvezi
kralj Matjaž
pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja:
kralj Matjaž se bo nekoč znova prebudil
;
votlina kralja Matjaža
/
legenda, pesem, pripovedka o kralju Matjažu
Matjážev
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na pravljičnega kralja Matjaža:
Matjaževa brada
;
spijo kot Matjaževa vojska
dolgo, trdno
mátka
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
mati
,
mamica
:
matka je med delom nekaj premišljala
/
matka Slovenija
matór
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
zastar.
star
2
,
prileten
:
mator človek
;
mator postajam
/
mator konj
;
vrba je že nekam matora
/
zdaj si star in mator
;
mator starec
izčrpan, oslabel
matórost
-i
ž
(
ọ̄
)
zastar.
starost
,
priletnost
:
visoka matorost
;
sključen od matorosti
/
potem je prišla starost in matorost
izčrpanost, oslabelost
mátrati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nižje pog.
mučiti
:
matrati živali
/
kar povej, kaj te matra
;
ne vem, zakaj naj bi se tako matral
trudil, prizadeval
matriarhálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na matriarhat:
matriarhalni ustroj prvotne družbe
/
matriarhalna družbena skupnost
/
matriarhalno pleme
matriarhát
-a
m
(
ȃ
)
soc.
ureditev, v kateri so družinski poglavarji matere:
doba matriarhata
;
prehod matriarhata v patriarhat
●
iron.
v tej družini je matriarhat
odloča, ukazuje žena
matríca
-e
ž
(
ȋ
)
1.
poseben papir, na katerega se piše besedilo ali rišejo skice za razmnoževanje:
tovarna izdeluje matrice za razmnoževalne stroje
;
pisati, tipkati matrice
;
ciklostilna matrica
;
shranitev matric
//
teh.
prosojen papir z vrisano risbo, navadno načrta, za svetlobno kopiranje:
matrico je že izdelal
2.
priprava, v katero je vrezan negativ za serijsko izdelovanje česa:
jeklena matrica
;
matrica za kolajne
//
tisk.
kos kovine z vdolbeno tiskarsko črko:
jeklene, medene matrice
//
tisk.
karton, lepenka z vtisnjenim sestavkom za stereotipiranje:
papirne matrice
;
lepenka za matrice
/
stereotipna matrica
3.
strojn.
spodnji del orodja za stiskanje, štancanje ali kovanje:
matrica je izrabljena
♦
num.
novčni pečat z negativno vrezano novčno podobo
matríčen
1
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od matrica:
matrična plošča
matríčen
2
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na matrika 2:
matrična metoda
/
matrični račun
računanje, ki se ukvarja z matrikami
matríčnik
-a
m
(
ȋ
)
tisk.
del stavnega stroja, v katerem so vložene matrice:
linotajp s štirimi matričniki
matríka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
star.
matična knjiga:
vpisati v matriko
;
podatke je dobil v matrikah domače fare
/
šolske, vojaške matrike
2.
mat.
shema po vrsticah in stolpcih pravokotno urejenih elementov:
strukturo izraziti z matriko
matrimoniálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
pravn.
nanašajoč se na zakonsko zvezo;
zakonski
1
:
matrimonialno pravo
matróna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
pri starih Rimljanih
poročena ženska iz višjih slojev družbe:
matrone so se zbrale v svetišču
2.
ekspr.
starejša dostojanstvena ženska, navadno debela:
iz tiste drobne deklice je postala zajetna matrona
;
debelušna matrona
matrónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
tak kot pri matroni:
matronska postava
matróz
-a
m
(
ọ̑
)
star.
mornar
:
ribiči in matrozi
matúra
-e
ž
(
ȗ
)
zaključni izpit na srednji šoli:
delati maturo
;
napraviti, opraviti maturo s prav dobrim uspehom
;
pasti pri maturi
;
priprava na maturo
;
obletnica mature
/
mala matura
nekdaj
zaključni izpit po nižji srednji šoli
/
poklicna matura
ki jo opravljajo dijaki srednjih strokovnih ali poklicnih šol
/
velika matura
maturánec
-nca
m
(
á
)
pog.
1.
maturantski ples:
hodi na plesne vaje za maturanca
2.
maturantski izlet:
na maturancu v Grčiji sta ves čas tičala drug ob drugem
maturánt
-a
m
,
im. mn.
maturánti
in
maturántje
(
ā á
)
kdor opravlja ali je pred kratkim opravil maturo:
spraševati maturante
;
letošnji maturanti
/
zlati maturant
ki na maturi doseže izjemen splošni uspeh
/
pog.
tretješolci in maturanti
učenci zadnjega razreda srednje šole
maturántka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki opravlja ali je pred kratkim opravila maturo:
maturanti in maturantke
/
zlata maturantka
ki na maturi doseže izjemen splošni uspeh
maturántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na maturante:
maturantske skrbi
/
maturantski ples
♦
šol.
maturantski izlet
maturírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
opraviti maturo:
maturirati na gimnaziji
;
maturiral je pred desetimi leti
maturitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na maturo:
maturitetno razpoloženje
/
maturitetni katalog
seznam ciljev mature, maturitetnih predmetov, načinov ocenjevanja znanja
;
maturitetna naloga
;
maturitetna pola
test z maturitetnimi vprašanji
;
maturitetna vprašanja
/
maturitetna komisija
;
maturitetno spričevalo
mátuška
-e
ž
(
ȃ
)
ljubk.,
v ruskem okolju
mati
,
mamica
:
njegova matuška je vsa sključena od starosti
/
matuška Volga
máv
medm.
(
ȃ
)
posnema glas mačke:
mav, mav, je prosil mucek
mavčár
in
mávčar -ja
m
(
á; ā
)
kdor dela z mavcem:
razpisano je delovno mesto mavčarja na nezgodnem oddelku klinike
/
mavčar je že izdelal štukaturni strop
mavčárna
-e
ž
(
ȃ
)
prostor, kjer se dela z mavcem:
klinika ima novo, sodobno opremljeno mavčarno
mávček
-čka
m
(
ȃ
)
bot.
močvirska rastlina z drobnimi cveti v klasih, Trichophorum:
mávčen
-čna -o
prid.
(
ā
)
ki je iz mavca:
mavčni kipec, odlitek, predmet
;
mavčne štukature
/
mavčna malta
♦
med.
mavčni čevelj
mavčna obveza za nogo
;
mavčna obveza
ali
mavčni povoj
z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov
mávčev
-a -o
prid.
(
ā
)
mavčen
:
mavčev kipec, odlitek
/
mavčeva kaša
♦
med.
mavčeva obveza
ali
mavčev povoj
mavčna obveza
ali
mavčni povoj
mávčiti
-im
nedov.
(
ā
)
delati z mavcem:
v mavčarni mavčijo
/
mavčiti razpokano steno
♦
agr.
gnojiti s sadro; sadrati
mávčen
-a -o:
mavčene stene
mávec
-vca
m
(
ā
)
z žganjem sadre pridobljen bel prah, ki se, pomešan z vodo, hitro strdi:
kupiti mavec
;
zgladiti stene z mavcem
;
kip iz mavca
/
štukaturni, zobni mavec
//
pog.
mavčna obveza:
nositi mavec
;
sneli so mu mavec
/
dati roko v mavec
//
pog.
izdelek iz te snovi:
razstavljenih je nekaj olj in pet mavcev
mávelj
-vlja
m
(
á
)
bot.
užitna goba s tanjšim betom in z navadno razpokano sivkasto rjavo kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus:
mávra
1
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
črna ali črno marogasta krava:
naša mavra ima telička
●
nar.
ponoči je vsaka krava mavra
črna
mávra
2
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
mavrica
:
mavra se je razpenjala od gore do gore
;
pog.
pijan kot mavra
zelo
/
božja mavra
mávrah
-a
m
(
ā
)
užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom:
nabirati mavrahe
♦
bot.
koničasti, užitni mavrah
mávrica
-e
ž
(
ȃ
)
barvni lok na obzorju, nastal zaradi loma sončnih žarkov v vodnih kapljicah:
mavrica je izginila
;
ob dežju se je prikazala mavrica
;
pisana mavrica
//
knjiž.,
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina različnih stvari iste vrste:
mavrica barv
;
mavrica čustev, problemov
mávričast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
po barvah podoben mavrici:
pred zaprtimi očmi so mu trepetali mavričasti kolobarji
/
obleka mavričastih barv
mávričasto
prisl.
:
mehurčki so se v soncu mavričasto lesketali
mávričen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na mavrico:
mavrični lok
/
mavrične barve
2.
po barvah podoben mavrici:
mavrični kristali snega
;
mavrična rosa
/
svetlikati se v mavričnih barvah
mávrično
prisl.
:
mavrično se prelivajoče večerno nebo
mavríčiti se
-im se
in
mávričiti se -im se
nedov.
(
í ȋ; ȃ
)
knjiž.
svetlikati se v mavričnih barvah:
v kristalnih čašah se mavriči koktajl
mávričnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost mavričnega:
mavričnost oblakov
mávrski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Mavre:
biti mavrskega rodu
♦
um.
mavrski slog
severnoafriški, španski umetnostni slog, za katerega so značilni podkvasti gradbeni elementi in arabeske
mávsati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
nar.
goliti se:
kokoši, ptiči se mavsajo
mávšelj
-šlja
m
(
á
)
igr.
hazardna igra s kartami, pri kateri mora igralec, ki igro vodi, doseči dva vzetka, soigralci pa po enega:
igrati mavšelj
;
igr. žarg.
vrgli so mavšelj
mávzer
-ja
m
(
á
)
voj.
1.
velika polavtomatska ali avtomatska pištola z lesenim tokom, ki se pri streljanju lahko uporablja kot kopito:
oboroženi so bili s puškami in mavzerji
2.
orožje, imenovano po konstruktorju Mauserju:
mavzerji so zelo razširjeni
;
v prid. rabi:
mavzer pištola, puška
mávzerica
-e
ž
(
á
)
voj.
puška repetirka, nemške proizvodnje:
biti oborožen z mavzerico
mávzerka
-e
ž
(
á
)
voj.
mavzerica
:
biti oborožen z mavzerko
mavzolêj
-a
m
(
ē
)
razkošna stavba, namenjena za grobnico:
prenesti krsto v mavzolej
;
mavzoleji bogatih rodbin
;
mavzolej iz marmorja
/
Leninov mavzolej v Moskvi
mávžati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
pog.
drgniti, navadno s snegom:
mavžati koga s snegom
2.
nar.
odstranjevati ščetine, goliti:
mavžati prašiča
●
nar.
mavžati čreva
prati
;
pog.,
ekspr.
mavžati otroke
umivati
mávželj
-žlja
tudi
-na
[
mau̯žəlj
]
m
(
á
)
gastr.
jed iz mesnega nadeva, zavitega v (tkivno) mrežico:
peči, ocvreti mavželj
mávžina
-e
ž
(
ȃ
)
nar. koroško
malica
:
nesti mavžino na njivo
maxwell
-a
[
máksvel
in
méksvel
]
m
(
ȃ; ẹ̑
)
fiz.
enota za merjenje magnetnega pretoka, stomilijonina webra:
máz
-í
ž
(
ȃ
)
knjiž.
mazilo
,
mast
:
mazati z mazjo
//
premaz
:
maz se je hitro posušila
♦
anat.
sklepna maz
gosta tekočina v sklepih za zmanjšanje trenja
;
med.
sirasta maz
belkasta obloga na novorojenčkovi koži
mazáč
-a
m
(
á
)
1.
nav. slabš.
kdor nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje:
stroj je popravljal neki mazač
;
pomoči ni iskal pri zdravnikih, ampak pri domačih mazačih
/
novinarski mazač
2.
slabš.
slikar
:
mazač je razstavil svoje delo kot umetnino
;
jezil se je, da mazaču ne da hčere
3.
mazalec
:
napravil je izpit za mazača na ladji
●
slabš.
papirni mazač
pisatelj, pesnik
mazáčica
-e
ž
(
á
)
mazačka
:
ker ni bilo babice, je pri porodu pomagala neka mazačica
mazáčka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. slabš.
ženska, ki nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje:
pri porodu ni pomagala babica, ampak neka mazačka
;
ker ni dobila dovoljenja za splav, je šla k mazački
mazálec
-lca
[
mazau̯ca
tudi
mazalca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki skrbi za mazanje strojev:
zaposlen je kot mazalec
/
mazalec strojev
mazálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mazanje:
mazalna mast
;
mazalno olje
/
mazalna naprava, odprtina
mazálka
-e
ž
(
ȃ
)
strojn.
priprava za mazanje, montirana pri ležaju:
napolniti mazalke
/
kapalna mazalka
nad ležajem, iz katere priteka olje v ležaj po kapljah
;
Staufferjeva mazalka
ki ima obliko lončka s pokrovčkom na navoj in se uporablja za mazanje z mastjo
;
mazalka s stenjem
mazálnost
-i
ž
(
ȃ
)
teh.
lastnost, značilnost mazalnega:
mazalnost maziv
mazálo
-a
s
(
á
)
nav. ekspr.
sredstvo za mazanje:
nima nobenega mazala za čevlje
/
v torbici je imela veliko zbirko mazal
kozmetičnih sredstev
mázanje
in
mazánje -a
s
(
á; ȃ
)
glagolnik od mazati:
pravilno mazanje strojev
;
mast, olje za mazanje ležajev
;
priprava, sredstvo za mazanje
/
mazanje z denarjem se je obneslo
;
zaradi mazanja je prišel v dobro službo
♦
strojn.
krožno mazanje
pri katerem kroži olje od zbiralnika v ležaj in nazaj
mázast
-a -o
prid.
(
á
)
tako mehek, da se maže:
mazasta snov
mazáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mazače ali mazaštvo:
mazaški splav
;
mazaško zdravilo
/
mazaški zdravnik
/
mazaške slike
mazáško
prisl.
:
mazaško zdraviti bolezen
mazáštvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. slabš.
nestrokovno opravljanje kakega dela, zlasti zdravljenja:
preganjati mazaštvo
;
ukvarjati se z mazaštvom
mázati
mážem
nedov.
, mázala
in
mazála
(
á ȃ
)
1.
nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi:
mazati čevlje, jermene
;
kose kruha mazati z marmelado, maslom
;
mazati se po hrbtu
;
mazati se s kremo za sončenje
/
mazati smuči
//
ekspr.
barvati
,
pleskati
1
:
belo steno je rdeče mazal
/
slabš.
mazati platno
slikati
2.
pog.,
ekspr.
ličiti
1
:
mazati obrvi
;
ona se preveč maže
;
mazati si oči
3.
dajati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil:
mazati ležaje
/
mazati kolo, stroj
;
puško je dobro mazal
4.
pog.
podkupovati
:
mazati koga z darili, denarjem
;
njihov šef se da mazati
5.
delati kaj umazano:
ne maži zvezkov
;
s čevlji mi mažeš hlače
;
pri delu se mu ni treba mazati
;
ne maži si obleke
/
ekspr.
turisti mažejo stene s svojimi čačkami
;
slabš.
mazati papir
pisateljevati, pisati
//
ekspr.
jemati komu ugled, sramotiti:
prati svoje in mazati tuje ime
;
da bi sebe opral, nas maže
6.
ekspr.
tepsti
,
pretepati
:
mazati koga z leskovo palico
;
mazati ga po goli koži
7.
igr. žarg.
pri igri s soigralci prilagati tem karte visokih vrednosti za boljši uspeh skupne igre:
mazal mu je, če je le imel priložnost
8.
pog.,
ekspr.
reševati koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:
mazal ga je ven, kolikor je mogel
;
mazati se iz zadrege s praznimi izgovori
●
slabš.
težko ga gledam, ko tako maže
počasi dela
;
ekspr.
s tem si ne bom mazal rok
ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja
;
ekspr.
ne maže si rok z delom
noče ročno delati; noče delati sploh
;
pog.,
ekspr.
jaz jo pa počasi mažem po poti
grem, hodim
;
šport. žarg.
njihova reprezentanca nas povsod maže
premaguje
;
ekspr.
mazati komu oči
prikazovati komu kaj drugače, kot je v resnici
;
ekspr.
mazati si prste s tinto
hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni
;
slabš.
mazati številke na tablo
pisati
;
pog.,
šalj.
človek ne more samo delati, treba je tudi mazati
piti, jesti
;
če ne mažeš, ne teče
♦
gastr.
nanašati na testo, meso tanko plast redkega živila; nanašati nadev na razvaljano testo za potico ali na biskvit za torto, rolado
mázan
-a -o:
ležaji so dobro mazani
mazàv
-áva -o
tudi
mázav -a -o
prid.
(
ȁ á; á
)
ki se da mazati, razmazati:
nadevu primešamo malo goste omake, da postane mazav
;
mehka in mazava snov
/
izdelovati mazavi sir
;
mazavo testo
testo, ki se prijema rok in orodja
♦
kem.
mazavo milo
kalijevo milo
mázda
-e
ž
(
ȃ
)
avtomobil japonske tovarne Mazda:
prodam dobro ohranjeno mazdo
mázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na mazanje:
mazno olje
/
mazna mesta pri stroju
/
knjiž.,
zastar.
mazno milo
kalijevo milo
mazílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mazilo:
mazilna snov
/
mazilni pribor
mazíliti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
star.
mazati, vtirati v kožo:
sužnja jo je mazilila z oljem
;
maziliti se z dišavami
;
maziliti si lase
//
balzamirati
:
maziliti mrliča
2.
rel.
z oljem za maziljenje obredno mazati:
maziliti čelo
;
maziliti roke pri mašniškem posvečenju
/
maziliti birmanca
/
maziliti kralja
zlasti v fevdalizmu
podeliti, priznati vladarsko oblast z maziljenjem
mazíljen
-a -o
deležnik od maziliti:
moški z maziljenimi lasmi
;
maziljene roke
;
z dišavami maziljeno telo
//
ekspr.
pretirano slovesen, sladkoben:
maziljen domislek, glas
;
maziljeno vedenje
;
prisl.:
maziljeno govoriti, se vesti
mazíljenec
-nca
m
(
ȋ
)
vznes.
komur je bila podeljena (vladarska) oblast z maziljenjem:
vladar maziljenec
♦
rel.
Maziljenec
Kristus
mazíljenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od maziliti:
olje za maziljenje
/
maziljenje trupla
♦
rel.
(bolniško) maziljenje
peti od sedmih zakramentov Katoliške cerkve
mazíljenost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
lastnost, značilnost maziljenega:
maziljenost govora, vedenja
mazílo
-a
s
(
í
)
1.
sredstvo za mazanje, zlasti v zdravstvene, kozmetične namene:
iztisniti mazilo iz tube
;
iti k zdravniku po mazilo
;
rano namazati z mazilom
;
zdravilo je pripravljeno kot mazilo
;
hladilno mazilo
/
mazilo za kožo, lase
;
mazilo zoper garje
2.
star.
podkupnina
:
brez protekcije ali debelega mazila ne boš prišel dalje
♦
farm.
ihtiolovo mazilo
;
kozm.
belilno mazilo
s katerim se beli koža
mazinec
ipd.
gl.
mezinec
ipd.
mazíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mazivo:
mazivno olje
/
mazivna plast olja
mazívo
-a
s
(
í
)
teh.
sredstvo za mazanje proti trenju:
preskrbeti si dovolj goriva in maziva
;
tekoče mazivo
;
maziva rastlinskega, rudninskega, živalskega izvora
;
plast maziva
;
nasveti o uporabi maziv
mazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
mazast
:
zemlja je postala težka in mazljiva
mazohíst
tudi
masohíst -a
m
(
ȋ
)
kdor doživlja (spolni) užitek, kadar je mučen, poniževan:
mazohist in sadist
mazohístičen
tudi
masohístičen -čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na mazohizem:
mazohističen užitek
;
mazohistično nagnjenje
/
mazohistična ljubosumnost
mazohístično
tudi
masohístično
prisl.
:
mazohistično poglabljati svojo bolečino
mazohízem
tudi
masohízem -zma
m
(
ī
)
doživljanje (spolnega) užitka osebe, kadar je mučena ali poniževana:
biti nagnjen k mazohizmu
//
knjiž.,
s prilastkom
naslada ob lastni bolečini:
moralni, psihični mazohizem
mazúrij
-a
m
(
ú
)
kem.
umetno pridobljena radioaktivna kovina sivkasto bele barve, element Tc;
tehnecij
mazúrka
-e
ž
(
ȗ
)
poljski ljudski ples v tričetrtinskem taktu:
plesati mazurko
//
glasba za ta ples:
mazút
-a
m
(
ȗ
)
teh.
gosta tekočina, ki ostane pri frakcionirani destilaciji nafte:
kuriti z mazutom
;
poraba mazuta
//
pog.
kurilno olje:
mazúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na mazut:
mazutne lise na morski gladini
♦
elektr.
mazutna elektrarna
máža
-e
ž
(
á
)
1.
pog.
mazilo
,
krema
:
napraviti mažo
;
pozdraviti rano z mažo
/
lepotilna maža
;
maža za lase
●
ekspr.
tu ne pomaga več nobena maža
izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati
;
ekspr.
biti z vsemi mažami namazan
zvit, prebrisan
♦
agr.
rdeča maža
rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira
;
šport.
maža za smuči
snov za mazanje smuči, da bolje drsijo ali da navkreber ne spodrsavajo
2.
zastar.
mazanje
:
zdravnik mu bo predpisal kaj za mažo
;
maža kože pred sončenjem
mážast
-a -o
prid.
(
á
)
tako mehek, da se maže:
surovo maslo mora biti mazavo, ne pa mažasto
mažorétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
dekle, mlada ženska v posebni uniformi, ki ob javnih prireditvah koraka, pleše navadno ob spremljavi godbe na pihala:
nastop mažoretk
MBA
--
in
-ja
[
embẹá
in
embeá
]
m
(
ȃ
)
krat.
1.
mednarodni podiplomski študij menedžmenta:
študirati menedžment na stopnjah od certifikata do MBA-ja
//
šola, ustanova, kjer se izvaja ta študij:
po končani ekonomski fakulteti je vpisal še študij na MBA
2.
kdor konča mednarodni podiplomski študij menedžmenta;
embeajevec
:
vsak četrti novi magister v ZDA je MBA
;
vodilni MBA
;
prvi del zloženk:
MBA-jevec
;
MBA-program
;
MBA-študij
;
MBA-diploma
mcdonaldizacija
-e
[
məgdonaldizácija
]
ž
(
á
)
1.
širjenje ameriške verige restavracij s hitro prehrano:
mcdonaldizacija je med evropskimi državami še najbolj prizanesla Portugalski
2.
ekspr.
prevzemanje zahodnega načina življenja in mišljenja v okviru globalizacije, ki ima za posledico poenotenje življenjskih slogov, kulturnih simbolov različnih narodov:
mcdonaldizacija umetniških muzejev
3.
ekspr.
proces birokratizacije in racionalizacije dejavnosti, ki ima za posledico slabšo kakovost izdelkov, storitev:
mcdonaldizacija visokega šolstva
m-da
[
ḿ-dà
]
člen.
(
m̑-ȁ
)
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
m-da, menda bo tako
//
izraža (zadržano) pritrjevanje:
m-da, s tem bi se strinjal
mê
medm.
(
ȇ
)
posnema glas koze:
iz hleva se oglaša: me, me(ee)
meánder
-dra
m
(
á
)
1.
um.
okras v obliki niza iz pravokotno lomljenih črt:
okrasiti z meandri
;
pren.,
knjiž.
meander žil na licih
2.
geogr.
močna vijuga reke, okljuk:
zaradi meandrov je plovba po reki počasna
meándrast
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na meander:
meandrasta reka
/
meandrasta oblika
meándrasto
prisl.
:
meandrasto stiliziran
meblírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.,
zastar.
opremiti (s pohištvom):
meblirati stanovanje
meblíran
-a -o:
meblirana soba
mécati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
zastar.
postajati sočen, zrel;
mehčati se
:
te hruške mecajo že konec junija
;
grozdje so tretjič škropili, ko se je že začelo mecati
mecén
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik:
za izdajo pesniške zbirke je dobil mecena
;
bogat mecen
;
biti komu mecen
//
kdor gmotno podpira sploh:
v njem so dobili mladi športniki vnetega mentorja in mecena
mecenát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
mecen
:
nekaj mecenatov je dalo potrebno vsoto
mecenátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.,
zastar.
mecenski
:
mecenatske zasluge
/
mecenatska akcija
mecenátstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
mecenstvo
:
Zoisovo mecenatstvo
mecénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik:
mecenka mlade kiparke
//
ženska, ki gmotno podpira sploh:
mecenka je nudila pomoč otroku
mecénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mecene ali mecenstvo:
mecenske zasluge
/
znana mecenska hiša
/
mecenska akcija
mecénstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejavnost mecenov:
del premoženja uporabiti za mecenstvo
;
Zoisovo mecenstvo
/
publ.
podjetje je prevzelo mecenstvo nad kulturnimi prireditvami v kraju
pokroviteljstvo
mecêsen
-sna
m
(
é
)
nar.
macesen
:
posekati mecesen
;
star mecesen
/
pog.
pohištvo iz mecesna
macesnovega lesa
mèč
1
mêča
m
(
ȅ é
)
1.
orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje:
meč se sveti
;
izdreti, izvleči meč
;
nositi meč
;
vitez si je opasal meč
;
potegniti meč iz nožnice
;
prijeti za meč
;
zamahniti z golim mečem
;
krvav meč
;
oster meč
;
ročaj meča
;
slišalo se je žvenketanje mečev
;
boj, udarec z mečem
;
star.
vihteti bridke meče
ostre
;
svetli meč
;
zvezda repatica je bila kakor ognjen meč
/
dvorezen meč
ki ima rezilo na obeh straneh
;
pren.,
ekspr.
ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
//
šport.
sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje:
učiti se držati meč
;
tekmovalec z mečem
2.
knjiž.,
z oslabljenim pomenom,
z rodilnikom
kar se pojavlja z veliko močjo, silo:
verjeti v meč pravice
;
žareči meči usode
/
pretresel nas je meč tujega gorja
3.
nar. zahodno
gladijola
:
na vrtu so visoko pognali meči
●
star.
meči se bliskajo
boj je
;
star.
potegniti, prijeti, zgrabiti za meč
začeti se bojevati, pripraviti se na boj
;
star.
končati pod mečem
biti obglavljen
;
ekspr.
zatreti kaj z ognjem in mečem
s silo, nasilno, z orožjem
;
nad glavo mu visi Damoklejev meč
je v nenehno preteči nevarnosti
;
ekspr.
kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč
človek, ki se kaže drugačnega, kot je
;
ekspr.
križanje mečev
boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov
;
požiralec mečev
artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča
;
star.
uma svetli meč
razum, pamet
♦
etn.
ples z meči
pri nekaterih prvotnih ljudstvih
moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči
;
igr.
meč
pri briškoli
igralna karta s podobo meča
;
zgod.
dva meča
v fevdalizmu
državna in cerkvena oblast
méča
1
-e
ž
(
ẹ́
)
navadno s prilastkom
mehki ali mehkejši del česa:
meča buče
;
iz meče (kruha) je iztrgal košček in ga začel oblikovati med prsti
iz sredice
♦
anat.
zobna meča
vsebina zobne votline; zobna pulpa
méča
2
-e
ž
(
ẹ́
)
nav. mn.
meča
3
:
pes jo je popadel za mečo
;
krč v mečah
méča
3
méč
in
mêča mêč
s
mn.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
zadnji, mišičasti del goleni:
pes ga je ugriznil v leva meča
;
krč v mečih
mêčar
1
-ja
m
(
ȇ
)
agr.
fižol, katerega strok je podoben meču:
mêčar
2
in
mečár -ja
m
(
ȇ; á
)
nekdaj
1.
vojak, oborožen z mečem:
pogumen mečar
2.
izdelovalec mečev:
mečar na dvoru
mêčarica
-e
ž
(
ȇ
)
velika morska riba z mečastim podaljškom zgornje čeljusti:
loviti mečarice
;
meso mečarice
mêčast
-a -o
prid.
(
é
)
podoben meču:
mečasti listi
;
mečast rep
mečáva
1
-e
ž
(
ȃ
)
1.
mehki ali mehkejši del česa:
srkati mečavo iz hruške, kumare
/
kruhova mečava
sredica
♦
anat.
mečava
mehko vezivno tkivo med kostmi zgornjega, obokanega dela lobanje pri novorojenčku, dojenčku
;
mečava še ni zakostenela
//
nav. ekspr.
mehki, mesnati del telesa:
mečava stegen
2.
ekspr.
mehka, razmočena tla:
gaziti skozi mečavo v dolini
;
nevarna mečava
3.
ekspr.
mehek, rahel sneg:
gaziti v belo mečavo
/
mečava na cesti je zmrzovala
plundra
4.
knjiž.
mehkost
:
mečava prsi
●
zunaj je mečava
južno vreme, odjuga
mečáva
2
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
metež
:
mečava je ponehala
/
snežna mečava
mêček
-čka
m
(
ē
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od meč:
z mečkom v roki se mu previdno bliža
2.
bot.
liliji podobna divja ali vrtna rastlina z dolgimi, trdimi listi in velikimi cveti, Gladiolus:
gojiti mečke
/
ilirski meček
♦
rib.
majhna riba, katere samec ima v obliki meča podaljšano repno plavut, Xiphophorus helleri
méčen
in
mêčen -čna -o
(
ẹ̑; ȇ
)
pridevnik od meča
3
:
mečna mišica
mečenósec
-sca
m
(
ọ̑
)
nekdaj
plemič, ki nosi vladarju meč:
cesarjev mečenosec
mêčev
-a -o
(
é
)
pridevnik od meč:
mečev ročaj
;
mečeva konica
mečeválec
-lca
[
mečevalca
in
mečevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
nekdaj
kdor se bori z mečem:
dober, spreten mečevalec
;
izvrsten mečevalec v dvobojih
mečevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od mečevati se:
učiti se mečevanja
;
tehnika, spretnost mečevanja
mečeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
nekdaj
boriti se z mečem:
trčila sta s ščiti in se začela mečevati
méčica
-e
ž
(
ẹ́
)
mehki spodnji del uhlja:
predreti mečice
;
vlekel ga je za obe mečici
;
na mečicah je imela pripete uhane
/
ušesna mečica
//
navadno s prilastkom
mehek del česa, navadno dela telesa:
na mečici dlani je bila porezana koža
;
mečica prsta
blazinica
mečílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
ki pospešuje iztrebljanje;
odvajalen
:
mečilno olje
mečílo
-a
s
(
í
)
zastar.
1.
zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje;
odvajalno sredstvo
:
dati, vzeti mečilo
2.
mehčalo
:
glicerin in druga mečila
mečíti
-ím
nedov.
, méči
in
mêči
(
ī í
)
star.
mehčati
:
sonce meči sneg
/
sredi avgusta se je grozdje že mečilo
postajalo sočno, zrelo
/
mati je znala trmastega otroka mečiti
/
smeh mu je mečil obraz
;
ostre poteze na obrazu so se mu mečile
mečkáč
-a
[
məčkač
tudi
mečkač
]
m
(
á
)
slabš.
kdor počasi dela:
mečkač je, pa še veliko napak naredi
;
si pa že tak mečkač
;
težko gledam tega mečkača
/
neodločen mečkač
mečkálast
-a -o
[
məčkalast
tudi
mečkalast
]
prid.
(
á
)
slabš.
ki počasi dela:
mečkalast človek
mečkálnik
-a
[
məčkau̯nik
tudi
mečkau̯nik
]
m
(
ȃ
)
stroj, priprava za mečkanje:
mečkalnik za krompir
mečkálo
-a
[
məčkalo
tudi
mečkalo
]
s
(
á
)
mečkač
:
še zmeraj si tako mečkalo
mečkánje
-a
[
məčkanje
tudi
mečkanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od mečkati:
prepovedati otrokom mečkanje papirja
/
bat za mečkanje krme
/
poženi, dovolj je mečkanja
/
s tem je blago zavarovano proti mečkanju
mečkánka
-e
ž
(
á
)
izdelek iz tkanine ali drugega materiala, ki ima zmečkano, nagubano površino:
bombažna mečkanka
;
krilo iz mečkanke
mečkáti
-ám
[
məčkati
tudi
mečkati
]
nedov.
(
á ȃ
)
1.
s stiskanjem povzročati, da postane kaj zgubano, stisnjeno:
otrok mečka časopis
;
mečkati blago, papir
;
nervozno je mečkala robec
/
bolnik je z vročimi prsti mečkal odejo
/
ekspr.
še vedno je mečkal v roki njeno pismo
držal, imel
2.
povzročati, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze:
otrok mečka borovnice
;
s prsti je mečkal jagode in jih jedel
/
mečkati prašičjo hrano, krompir
/
pred stiskanjem so grozdje mečkali
3.
slabš.
počasi delati:
tesarji so sprva mečkali, nato pa jim je šlo delo hitro od rok
/
vsi so že naredili, ti pa še mečkaš
//
nestrokovno delati:
zidar nekaj mečka, pa vse skupaj ni nič
;
trto bom obrezal sam, ne dovolim, da bi kdo drug to mečkal
//
obotavljati se, omahovati:
ne mečkaj, odloči se že
;
kaj čakaš in mečkaš
/
vsi so že odšli, ti pa še mečkaš
4.
ekspr.
težko razumljivo ali nerazumljivo govoriti, pripovedovati:
v zadregi je mečkal, če mu posodim tri tisoč
;
tako mečka, da človek komaj razume, kaj hoče
5.
nav. slabš.
ljubkovalno prijemati, tipati koga, navadno žensko:
začel jo je mečkati
;
nekaj parčkov se je mečkalo v parku
/
otroci so psička mečkali in ga podajali iz rok v roke
●
ekspr.
sklenil je, da ne bo nič izdal, če ga bodo še tako mečkali
mučili, trpinčili
mečkáti se
1.
postajati zguban, stisnjen:
krilo se mečka, če sedeš nanj
;
če plašča ne obesiš, se mečka
2.
biti tak, da se (rad) zguba, stisne:
to blago se ne mečka
mečkáje
:
mečkaje odide, potem se pa še enkrat ustavi sredi ceste
;
gledala je v tla, mečkaje rob predpasnika
mečkàv
-áva -o
[
məčkav-
tudi
mečkav-
]
prid.
(
ȁ á
)
1.
knjiž.
ki se (rad) mečka:
mečkavo blago
2.
ekspr.
ki počasi dela:
mečkav človek
/
mečkava hoja
mečkávo
prisl.
:
mečkavo se je odpravljala od doma
mečkávec
-vca
[
məčkavəc
tudi
mečkavəc
]
m
(
ȃ
)
zastar.
mečkač
:
priganjal je mečkavce
mečkávost
-i
[
məčkavost
tudi
mečkavost
]
ž
(
á
)
lastnost, značilnost mečkavega:
preskusiti mečkavost tkanine
/
ekspr.
študent je zaradi svoje mečkavosti dobil slabo oceno
mečkljív
-a -o
[
məčkljiv-
tudi
mečkljiv-
]
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se (rad) mečka:
mečkljivo blago
mečkón
-a
[
məčkon
tudi
mečkon
]
m
(
ọ̑
)
nar.
mečkač
:
Bil je slaboten in počasen, mečkon, zato ga kmetje niso marali na dnino
(C. Kosmač)
méčnica
in
mêčnica -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
anat.
kost na zunanji strani goleni:
golenica in mečnica
méd
1
-ú
in
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
sladka snov, ki jo delajo čebele iz nektarja ali mane:
jesti med
;
namazati med na kruh
;
strjen, tekoč med
;
barva medu
;
lonec medu
;
natočiti veliko medu
;
kadica za med
;
hruške so sladke kot med
/
ajdov, cvetlični, hojev, kostanjev med
/
čebelji, umetni med
//
nektar
,
mana
:
čebele nabirajo med
;
ajda diši po medu
2.
ekspr.
kar je prijetno, ugodno:
ta stvar ni bila noben med
;
medu pri tej ženski ni imel
/
med njenih ust
/
z oslabljenim pomenom:
med hvale
;
opajati se z medom sanj
3.
star.
medica
:
že drugi bokal medu je izpil
●
ekspr.
tam se cedi med in mleko
je vsega dovolj; je zelo dobro
;
ekspr.
sam med ga je
je zelo, pretirano prijazen
;
ekspr.
vse je šlo za med
zelo dobro se je prodalo
;
ekspr.
mazati koga z medom
prikupovati se mu
;
na to gredo ljudje kot muhe na med
to jih privlači, to je zanje zanimivo
;
ta človek je sladek kot med
zelo, pretirano prijazen
;
ekspr.
sekira mu je padla v med
življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale
;
preg.
brez potu ni medu
brez dela ni uspehov
;
preg.
(imeti) na jeziku med, v srcu led
delati se prijaznega, v resnici pa biti hladen, nenaklonjen
♦
čeb.
med zori
;
točiti med
;
čebelariti na med
preprečevati rojenje čebel, da naberejo več medu
;
letni donos medu
količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu
;
gastr.
turški med
slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov
méd
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
médi
(
ẹ̑
)
zlitina bakra in cinka;
medenina
:
vlivati med
;
kovna, lita med
;
verižica, vijak iz medi
♦
metal.
livna med
;
rdeča med
z majhnim odstotkom cinka; tombak
;
specialna med
ki vsebuje nikelj, mangan, železo, aluminij, silicij in cin
med
3
predl.
I.
s tožilnikom,
v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka
méd- (ẹ̑)
1.
za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z dvema mejnima točkama, ali dosege tega položaja:
vložiti rastlino med lista
;
pes stisne rep med noge
;
med sosedna vrtova so postavili plot
/
pot pelje med dva visoka hriba
//
za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z več mejnimi točkami, ali dosege tega položaja:
luna se skrije med oblake
;
plevel se zaseje med pšenico
;
pomesti med smeti
/
preriniti se med gledalce
;
večkrat pride mednje
2.
za izražanje razdeljevanja:
razdeliti zemljo med kmete
;
razdati denar med reveže
/
narod je razkosan med tri države
3.
za izražanje pripadnosti:
šteti med najboljše
;
polh spada med glodavce
;
uvrstiti koga med prijatelje
II.
z orodnikom
1.
za izražanje stanja v položaju, omejenem z dvema mejnima točkama:
sestra stoji med bratoma
;
potok teče med gozdom in travnikom
;
ekspr.
med nebom in med zemljo
/
razdalja med točkama
;
cesta med Ljubljano in Vrhniko
/
nočne temperature med 5 in 10 °C
;
pren.
razmejitev kompetenc med občinskimi in državnimi službami
//
za izražanje stanja v položaju, omejenem z več mejnimi točkami:
hiša stoji med drevjem
;
pot se vije med njivami
;
pismo je založeno med papirji
;
prišlo je novo gradivo, med tem je nekaj zate
/
petelin se šopiri med kokošmi
;
bolezen se pojavlja med otroki
2.
za izražanje pripadnosti:
ta jabolka so med najboljšimi
;
vsakdo med nami ga pozna
;
najboljši med njimi
;
on je zmeraj med prvimi
//
za izražanje izbora:
izbor med sadnimi vrstami
;
odločati se med mestnim in podeželskim življenjem
3.
za izražanje medsebojnega odnosa:
med seboj govorijo nemško
;
otroci se kosajo med seboj
;
vsi člani kolektiva se tikajo med seboj
;
pogajanja, sovraštvo med nasprotniki
;
stiki med državami
/
delili so si izkupiček med seboj
/
podobnost, razlika med njim in bratom
4.
za izražanje časa, ki ga omejujeta dve točki:
otroci med petim in desetim letom
;
priti na obisk med peto in šesto uro
/
med prvim in drugim poglavjem povesti je minilo leto
//
za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja:
tako je bilo med okupacijo, vojno
;
zaspati med poukom, vožnjo
/
med tednom zgodaj vstaja
vse dni razen v nedeljo
/
med pasjimi dnevi je najbolj vroče
//
za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje:
med ploskanjem je stopil v dvorano
;
povedati med glasnim smehom
;
ekspr.
doraščati med trdim kmečkim delom
●
premalo greš med ljudi
v javnost, v družbo
;
pog.
šel je med postopače
postal je postopač
;
stopiti med vrata
v prostor, ki ga oklepa okvir vrat
;
med drugim je povedal tudi to zgodbo
povedal je razne stvari in to zgodbo
;
ekspr.
ti stojiš med menoj in mojo srečo
ti si vzrok, da nisem srečen
;
pog.
nič, ničesar ni bilo med nama
nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja
;
ekspr.
med nama (rečeno), všeč mi je
izraža zaupnost
;
ekspr.
to naj ostane med nami
drugim tega ni treba pripovedovati
;
stati med vrati
v prostoru, ki ga oklepa okvir vrat
♦
šport.
med dvema ognjema
skupinska otroška igra z žogo;
prim.
medtem
med...
ali
mèd...
predpona v sestavljenkah
(
ȅ
)
1.
za izražanje obstajanja česa med čim:
medceličen, medleden, medmorje, medplanetaren
//
za izražanje nastopanja, pojavljanja česa med čim:
medklic
2.
za izražanje odnosa, razmerja med čim:
mednaroden, medsebojen, medverski
medálja
-e
ž
(
á
)
1.
ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom:
izdelovati medalje in plakete
;
srebrna, zlata medalja
;
težka medalja
2.
tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje:
nositi medaljo
;
pripeti si medaljo
/
odlikovati koga z medaljo
/
medalja za častna dejanja
slovensko odlikovanje za izjemna dejanja, vredna posebne časti
;
medalja za hrabrost
slovensko odlikovanje za osebno hrabrost in požrtvovalnost pri reševanju človeških življenj in materialnih dobrin
;
medalja za zasluge
slovensko odlikovanje za posebno uspešne dosežke in rezultate na področjih, ki pomenijo pomemben prispevek k razvoju in uveljavljanju države
//
tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih:
razglasiti rezultate in podeliti medalje
/
bronasta, srebrna, zlata medalja
ki se podeli za tretje, drugo, prvo mesto v posameznih športnih disciplinah
;
olimpijske medalje
/
šport. žarg.
favorit je zlata medalja z olimpijskih iger
dobitnik te medalje
3.
nav. ekspr.
odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta:
dobil je veliko medalj
/
ostal je brez medalje
●
ekspr.
zaslužil bi medaljo
pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen
;
pog.
to je druga plat, stran medalje
takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika
medaljêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor dela, izdeluje medalje, plakete, kovance:
znamenit medaljer
medaljêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na medaljerje ali medaljerstvo:
medaljersko delo
/
medaljerska šola
medaljêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
um.
likovna umetnost, ki se ukvarja z delanjem, izdelovanjem medalj, plaket, kovancev:
kipar je dosegel najvidnejše uspehe v medaljerstvu
medaljón
-a
m
(
ọ̑
)
obesek za na vrat v obliki ploščate škatlice, v kateri je portret ali kak drug spominski predmet:
nositi medaljon
;
medaljon z očetovo sliko
;
verižica z zlatim medaljonom
♦
gastr.
okrogla rezina navadno telečjega mesa
;
um.
okrogla, ovalna slika ali relief na steni, spomeniku
medaljónček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od medaljon:
dal ji je medaljonček in prstan
;
medaljonček z materino sliko
mèdamêriški
-a -o
prid.
(
ȅ-ȇ
)
polit.
nanašajoč se na mednarodno organizacijo držav ameriškega kontinenta:
medameriška konferenca
/
medameriške vojaške sile
medár
-ja
m
(
á
)
nekdaj
trgovec, prekupčevalec z medom:
čebelarji so prodajali med medarjem
/
stojnice medarjev
medaríca
-e
ž
(
í
)
čeb.,
navadno s prilastkom
čebela, ki naredi dosti medu:
to so dobre medarice
medárna
-e
ž
(
ȃ
)
trgovina z medom:
mèdbesedílen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
1.
nanašajoč se na medbesedilnost:
medbesedilni postopki
;
postopek medbesedilnih navezav
2.
ki je, obstaja med besedili:
medbesedilni niz
;
medbesedilne primerjave
mèdbesedílnost
-i
ž
(
ȅ-ȋ
)
1.
lastnost besedil, ki se kaže v različnih povezavah med njimi:
umetelni slog in medbesedilnost
2.
teorija, ki proučuje povezave med različnimi besedili in njihove medsebojne vplive:
na temo medbesedilnosti je napisal že vrsto člankov in razprav
mèdbibliotéčen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, poteka med knjižnicami:
medbibliotečni odnosi
♦
biblio.
medbibliotečna izposoja
mèdcéličen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
biol.
ki je med celicami:
medcelični prostor
;
medcelična snov
medceličnina
♦
čeb.
medcelična stena
srednja stena sata
mèdceličnína
-e
ž
(
ȅ-ī
)
biol.
snov, ki napolnjuje medcelični prostor:
celice izločajo medceličnino
/
kostna medceličnina
mèdcelínski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki je, poteka med celinami:
medcelinski zračni prevoz
;
medcelinske proge
/
medcelinski stiki
/
medcelinska raketa
raketa, ki lahko doseže drugo celino
mèdcónski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
šport.
ki je, poteka med conami, območji:
medconska tekma
♦
šah.
medconski turnir
turnir med več conami za prvenstvo v predtekmovanju za svetovno prvenstvo
mèdčeljústnica
-e
ž
(
ȅ-ȗ
)
anat.
parna kost vretenčarjev med zgornjima čeljustnicama:
zrasla medčeljustnica
mèdčlovéški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
ki je, obstaja med ljudmi:
medčloveški odnosi
;
medčloveška razmerja
;
medčloveško zbliževanje
meddóbje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
čas med dvema določenima, navadno značilnima dobama:
to se je godilo v meddobju dveh vojn
;
sledilo je zanimivo meddobje v umetnostni zgodovini
/
vse življenje je bila z materjo, če izvzamemo kratko meddobje njenega zakona
mèddrúštven
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki je, obstaja med društvi:
meddruštveni stiki
;
plodno meddruštveno sodelovanje
;
meddruštveno tekmovanje
mèddržáven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á
)
ki je, poteka med državami:
meddržavni dogovori
/
meddržavni odnosi
;
meddržavne pogodbe
;
meddržavna meja
meja med državama, državami
♦
pravn.
meddržavno pravo
pravo, ki ureja pravna razmerja med državami
;
šport.
meddržavna tekma
tekma med reprezentancami dveh ali več držav
mèddržávnopráven
-vna -o
prid.
(
ȅ-á-ā
)
pravn.
mednarodnopraven
:
meddržavnopravni predpisi
/
meddržavnopravne obveznosti
meddvérje
-a
s
(
ẹ̑
)
prostor med vhodnimi in notranjimi vrati, zlasti v javnih poslopjih:
iz meddverja je bilo slišati hrupne glasove
;
prostorno meddverje
//
manjši prostor med dvojnimi vrati:
v meddverje so postavili knjižno omarico
mêdel
-dla -o,
in
mèdel
tudi
medèl -dla -o
tudi
-ó,
stil.
medèl -dlà -ò
[
medəu̯;
druga in tretja oblika
mədəu̯
]
prid.
, medlêjši
tudi
mêdlejši
tudi
mèdlejši
(
é; ə̀ ə̏ ə̀; ə̏ ȁ
)
1.
ki je brez močnega sijaja, leska:
medel soj
;
medla površina
;
medlo oko
/
medel lesk
//
ki je brez močnega sijaja, svetlobe:
medla luč, mesečina
/
medla luna
/
medla svetloba
2.
vsebinsko neopredeljen, neizdelan:
medle predstave o čem
;
medla slutnja
;
imeti medla estetska merila
/
značaji v drami so medli
/
dajati medle odgovore
3.
ekspr.
zmeden
,
nejasen
:
imeti medlo glavo
;
medla zavest
4.
ekspr.
izčrpan
,
slaboten
:
medel človek
;
otroci so medli in topi od lakote
;
medla žival
/
medli udi
/
poživiti medle moči
/
medel obraz
upadel, bled
5.
ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
medel dež, veter
/
medle barve
/
medel glas, nasmeh
/
medel stisk roke
;
medla aktivnost
/
igra nekaterih šahistov je bila medla
neizrazita
mêdlo
in
mèdlo
in
medló
prisl.
:
organizacija medlo deluje
;
medlo se je nasmehnil
;
sonce je medlo sijalo
;
medlo se česa spominjati
;
luč medlo sveti
/
piše se narazen ali skupaj:
medlo rumen
ali
medlorumen
;
medlo zlat
méden
1
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
teh.
ki je iz medi:
medni okraski
;
medna žica
méden
2
in
mêden -dna -o
prid.
(
ẹ̑; ē
)
nanašajoč se na med;
meden
4
:
medno pecivo
/
zastar.
medne besede
♦
zool.
medni želodček
ali
medna golša
razširjeni del požiralnika, v katerega čebela začasno spravi nektar, mano
mêden
3
-dna -o
prid.
(
é
)
navadno v zvezi s
hruška, jabolko
mehek
,
zmehčan
,
goden
:
hruška je že medna
;
zrelo medno jabolko
medén
4
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na med
1
:
a)
medena kapljica
/
medena barva
b)
medeno pecivo
;
medeno testo
/
medena potica
c)
meden sat
;
letos je medeno leto
č)
medeno cvetje
2.
navadno v zvezi s
hruška, jabolko
mehek
,
zmehčan
,
goden
:
medene hruške
3.
ekspr.
zelo, pretirano prijazen:
meden človek
;
ves meden je bil z njo
//
ki vsebuje, izraža veliko, pretirano prijaznost:
govoriti z medenim glasom
;
meden nasmeh, pogled
;
medene besede
;
medena govorica
;
pisati medena pisma
4.
ekspr.,
v zvezi
medeni mesec, medeni teden
čas prvih mesecev, tednov po poroki:
njuni medeni tedni so končani
;
pren.,
publ.
medeni tedni po zmagi so minili in začela se je stvarnost
♦
bot.
medena detelja
prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus
;
medena trava
trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus
;
medena ustna
venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo
;
čeb.
medena rosa
sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana
medéno
prisl.
:
medeno govoriti
;
medeno se priklanjati
;
prstan z medeno rumenim kamnom
;
medeno sladek
medén
5
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je iz medi:
meden vijak, žebelj
;
medena cev, posoda
/
medena pločevina
♦
agr.
medena roža
okov iz medi za okras konjske opreme
medeníca
1
-e
ž
(
í
)
anat.
del telesnega ogrodja v spodnjem (zadnjem) delu trupa:
zlomiti si medenico
;
človeška, živalska medenica
;
moška, ženska medenica
//
votlina, ki jo to ogrodje dela:
imeti ozko, široko medenico
/
mala
spodnji del te votline
, velika medenica
zgornji del te votline
medeníca
2
-e
ž
(
í
)
star.
(hruška) medenka:
letos je medenica dobro obrodila
medeníca
3
in
médenica -e
ž
(
í; ẹ̑
)
zastar.
predmet iz medi, navadno posoda:
v medenico vliti vodo
/
prinesi medenico mleka
medeníčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na medenica
1
:
medenične kosti
/
medenična votlina
/
medenični izhod
izhod, skozi katerega pride plod ob porodu
;
medenično dno
mišična obloga spodnjega dela medenice
medeníka
-e
ž
(
í
)
knjiž.
melisa
:
čaj iz listov medenike
♦
bot.
gozdna rastlina z dlakavim steblom in belimi ustnatimi cveti, Melittis melissophyllum
medenína
-e
ž
(
í
)
zlitina bakra in cinka:
gumb iz medenine
//
izdelki iz take zlitine:
medenina na komatih
medenínast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
ki je iz medi, medenine:
medeninast gumb
;
medeninasti našitki
;
medeninasta kljuka, zajemalka
2.
podoben medi:
medeninast sijaj
/
medeninast zvok
kot ga ima glasbilo iz medi
medenják
-a
m
(
á
)
1.
nav. mn.
drobno pecivo z dodatkom medu in dišav:
peči medenjake
;
kupiti kilogram medenjakov
2.
biskvitu podobno pecivo z dodatkom medu in dišav:
razrezati medenjak
médenje
1
in
mêdenje
in
métenje
in
mêtenje -a
s
(
ẹ́; é
)
glagolnik od mesti, delati maslo:
medenje smetane
medênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od mediti:
medenje sadja
/
medenje smreke
;
čas medenja
medénka
1
-e
ž
(
ẹ̄
)
hruška, ki je po medenju zelo sladka:
medenke so že zrele
/
pred hišo raste medenka
medénka
2
in
médenka -e
ž
(
ẹ̄; ẹ̑
)
zastar.
igla (iz medi):
z medenko pripeti šopek
medenobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je take barve kot med
1
ali med
2
:
medenobarven mesec
medénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost medenega, sladkega:
poznati medenost rastlin
/
ekspr.
medenost njenih besed
mèdetáža
-e
ž
(
ȅ-ȃ
)
grad.
nižja, manjša etaža med dvema etažama:
trgovina je v pritličju in v medetaži
;
hiša z medetažami
mèdetážen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na medetažo:
medetažni način gradnje
/
medetažna hiša
mèdfakultéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, poteka med fakultetami:
medfakultetna konferenca
;
medfakultetno prvenstvo v košarki
/
dobri medfakultetni odnosi
mèdfázen
-zna -o
prid.
(
ȅ-ā
)
ki je, poteka med različnimi fazami dela:
medfazna kontrola
;
medfazna obremenitev v proizvodnji
♦
ekon.
medfazni prometni davek
davek, ki ga plača proizvajalec na vsaki stopnji delitve dela
;
elektr.
medfazna napetost
napetost med faznima vodnikoma
mèdgeneracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je, poteka med generacijami:
medgeneracijska solidarnost
;
medgeneracijsko povezovanje, sodelovanje, sožitje
/
medgeneracijsko druženje
/
medgeneracijski sporazum
vzajemnost v porazdelitvi zlasti finančnih družbenih, državnih bremen med več generacij
medgórje
-a
s
(
ọ̑
)
geogr.
nižji, prehoden svet med gorami:
razsežno medgorje
mediácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
posredovanje
,
stik
1
:
med upravljanjem in samoupravljanjem prihaja do mediacije
/
pri analizi je treba upoštevati mrežo mediacij
posrednih členov
♦
pravn.
postopek, v katerem stranke s pomočjo nevtralne tretje osebe skušajo doseči mirno rešitev spora, povezanega s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem
mediálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na medij:
njegove medialne sposobnosti
/
medialna raba glagola
2.
srednji
,
sredinski
:
izbrati medialno pot med čim
//
anat.
ki je bližje sredinski ravnini telesa:
medialna stran stegna
/
medialni živec
mediána
-e
ž
(
ȃ
)
srednja vrednost, ki razdeli po velikosti urejene podatke o kaki spremenljivki na dve, po številu enaki polovici:
mediana starosti
;
izboljšanje mediane telesne višine prebivalcev zaradi boljše prehrane
/
mediana porazdelitve dohodka
;
porast mediane ekvivalentnega dohodka
mediatéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
prostor, navadno v okviru knjižnice, z računalniki, avdio-, videonapravami, internetom, neknjižnim gradivom:
pokrajinska mediateka
;
v mediateko so preselili tudi del državne knjižnice
mediátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
posredovalec
,
posrednik
:
predmeti postanejo mediatorji odnosov med posameznimi dramskimi junaki
;
mediatorji med kulturo in družbo
♦
pravn.
kdor vodi postopek, v katerem stranke skušajo doseči mirno rešitev spora, povezanega s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem
mediátorka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
posredovalka
,
posrednica
:
kulturna mediatorka v etnografskem muzeju
♦
pravn.
ženska, ki vodi postopek, v katerem stranke skušajo doseči mirno rešitev spora, povezanega s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem
medíca
-e
ž
(
í
)
alkoholna pijača iz medu:
piti medico
;
požirek medice
/
kuhanje, vrenje medice
medicína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda o zdravljenju bolnikov in varovanju zdravja:
študirati medicino
;
razvoj, zgodovina medicine
;
uporaba mikrobiologije v medicini
/
alternativna medicina
ki v nasprotju z uradno medicino ne uporablja le znanstveno preverjenih metod
;
kitajska medicina
vrsta zdravljenja z odpravljanjem energijskih blokad in poškodb, navadno z akupunkturo ali s terapevtsko masažo
;
komplementarna medicina
ki zdravi z metodami, ki trenutno niso del uradne medicine
;
ljudska medicina
nauk o zdravljenju bolnikov in varovanju zdravja na osnovi izkušenj, praznoverja in magije
;
manualna medicina
tehnika zdravljenja s posebnimi gibi, prijemi rok pri bolečinah v hrbtenici, sklepih, pri glavobolih, vrtoglavici, mravljinčavosti
;
nuklearna medicina
ki za laboratorijsko in klinično diagnostiko ter zdravljenje uporablja radioaktivne izotope; oddelek take medicine v bolnišnici
;
uradna medicina
ki uporablja le znanstveno preverjene načine zdravljenja
;
znanstvena medicina
uradna medicina
/
doktor medicine [dr. med.]
akademski naslov za diplomanta medicinske fakultete
/
ukvarjati se z medicino
z zdravstvom
♦
med.
interna, kurativna, preventivna medicina
;
splošna, športna medicina
;
sodna medicina
ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s pravosodjem
;
medicina dela
ki obravnava razmerje med zaposlitvijo in zdravjem
;
zdravnik splošne medicine
2.
pog.
medicinska fakulteta:
vpisati se na medicino
3.
star.
zdravilo
:
jemati, piti medicino
;
medicina proti kašlju
4.
v indijanskem okolju
predmet, navadno obesek, ki se mu pripisuje čarovna moč:
okoli vratu je nosil medicino
medicinálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
farm.
ki ima zdravilne dodatke, zdravilen:
medicinalno milo
;
zdravnik je predpisal medicinalno vino
medicínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
pog.
slušatelj medicinske fakultete:
medicinec prvega letnika
2.
knjiž.
zdravnik
:
znan naravoslovec in medicinec
medicínka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pog.
slušateljica medicinske fakultete:
medicinka prvega letnika
2.
šport.
velika težka usnjena žoga:
tekmovanje v metu medicinke
;
vaje z medicinko
medicínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na
a)
medicino:
medicinska knjiga, razprava
/
medicinski študij
;
medicinska terminologija
/
medicinska fakulteta
;
ustanavljati medicinske šole
/
medicinska kemija
/
medicinski instrumenti
b)
zdravstvene delavce:
medicinski tehnik
;
(višja) medicinska sestra
/
prirediti medicinski ples
♦
zool.
medicinska pijavka
pijavka, ki ima hitinaste čeljusti z drobno nazobčanim robom, Hirudo medicinalis
medicínsko
prisl.
:
biti medicinsko izobražen
medíčar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec ali prodajalec peciva, zlasti medenega:
pred cerkvijo so stale stojnice medičarjev
//
nekdaj
trgovec, prekupčevalec z medom:
čebelarji so prodajali med medičarjem
medíčarica
-e
ž
(
ȋ
)
izdelovalka in prodajalka peciva, zlasti medenega:
stojnice medičaric
♦
nav. mn.,
zool.
mravlja, ki dela v želodčku zalogo sladke tekočine za sušne dni
medíčarstvo
-a
s
(
ȋ
)
medičarska obrt:
upadanje medičarstva
medičêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rodbino Medici:
medičejsko bogastvo
♦
astron.
medičejske zvezde
štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti
medičína
-e
ž
(
í
)
čeb.
sladka tekočina, snov, ki jo čebele nabirajo in predelujejo:
čebele nabirajo, srkajo medičino
;
odlagati, predelovati medičino
medievalíst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za medievalistiko:
monografijo je uredil vodilni slovenski medievalist
;
revija je namenjena klasičnim filologom, zgodovinarjem, filozofom in medievalistom
medievalístika
-e
ž
(
í
)
veda, ki proučuje zgodovino, umetnost, literaturo in filozofijo srednjega veka:
profesor medievalistike
/
glasbena medievalistika
medievíst
-a
m
(
ȋ
)
medievalist
:
znanstveni krožek sodobnih medievistov
/
zgodovinar medievist
mèdígra
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
glasb.
glasba med posameznimi enotami umetniškega dela:
medigra med prvim in drugim dejanjem
/
glasbena, instrumentalna medigra
/
radijska glasbena medigra
♦
lit.
kratka komična igra s tipičnimi osebami, igrana v odmorih pri predstavah resnejših gledaliških del, zlasti v renesansi
médij
-a
m
(
ẹ́
)
1.
nav. mn.
komunikacijsko sredstvo, zlasti časopisje, radio in televizija, namenjeno širši javnosti:
elektronski, tiskani mediji
;
lokalni, naši, tuji mediji
;
novinarji neodvisnih medijev
;
oglaševanje v medijih
/
množični mediji
/
pojavljal se je v rumenih medijih
rumenem tisku
2.
sredstvo
,
pripomoček
:
televizija je važen medij za informiranje ljudi
;
dramatika je njegov glavni izpovedni medij
;
propagandni medij
;
medij sporazumevanja teh ljudi je angleščina
/
analogni in digitalni mediji
;
pomnilniški medij
/
z oslabljenim pomenom
izražati čustva z medijem poezije
/
poglavitni medij pripovedi v romanu je nevrotičen mladostnik
posredovalec
3.
snov, sredstvo, zlasti kot nosilec fizikalnih ali kemičnih procesov:
zrak je medij za zvočne valove
;
ladja se giblje hkrati v dveh medijih: v vodi in v zraku
;
kemična reakcija v alkoholnem mediju
;
trenje v tekočem mediju
/
medij zelo hitro odteka iz reaktivnega motorja
4.
kdor je, bo hipnotiziran:
izbrati medija iz občinstva
;
uspavati medija
//
v okultizmu
kdor je v transu primeren za posredovanje med resničnostjo in svetom duhov:
medij v transu
/
biti dober medij
♦
jezikosl.
glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja
médija
-e
ž
(
ẹ́
)
tisk.
tiskarska črka, po velikosti med cicerom in tercijo:
staviti v mediji
médijec
-jca
m
(
ẹ́
)
pog.
kdor dela v medijih ali se v njih pogosto pojavlja:
obetaven, vsestranski medijec
;
priljubljeni, znani medijci
/
športno druženje, teniški turnir medijcev
médijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na medij:
medijski zakon
;
medijska oseba
;
medijska hiša
;
postati medijska zvezda
;
medijska sredstva
/
medijski atentat
silovit napad prek medijev
;
medijski dogodek
v medijih zelo odmeven, velik, pomemben dogodek
;
medijska vojna
dalj časa trajajoče prepiranje, spopadanje prek medijev
/
pripisujejo ji medijske in telepatske lastnosti
médijsko
prisl.
medijsko oglaševati, pokrivati
;
medijsko podprta akcija, kampanja, prireditev
;
medijsko najbolj izpostavljena oseba
;
medijsko zelo odmeven, zanimiv dogodek
medikamènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
knjiž.
zdravilo
:
vzeti kak medikament za prebavo
;
zdravljenje z medikamenti
medikamentózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
nanašajoč se na medikament:
medikamentozno zdravljenje
/
medikamentozni izpuščaj
izpuščaj, ki se pojavi zaradi uživanja zdravil
médikus
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
zdravnik
:
iti po medikusa
;
grajski medikus
;
sloviti medikus in filozof
medílnica
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
priprava za izdelovanje manjše količine masla;
pinja
:
prinesi medilnico
mediokritéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
povprečnost
:
dvigati se nad mediokriteto
/
zmaga mediokritete
2.
povprečnež
:
preganjati mojstre in poveličevati mediokritete
medíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj, prostor, kjer je med:
medved je našel medišče
//
čeb.
prostor v panju, kjer čebele odlagajo med:
dajati sate v medišče
medíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na medišče:
mediščna prostornina
/
mediščni sat
;
mediščna naklada
meditácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
globoko premišljevanje, razmišljanje:
poglabljati se v meditacije
;
filozofska meditacija
;
meditacija o minljivosti
/
publ.
knjiga meditacij
♦
rel.
premišljevalna molitev
meditácijski
in
meditacíjski
-a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na meditacijo:
meditacijski center
;
meditacijski položaj
;
meditacijska metoda, tehnika
/
meditacijska delavnica
;
meditacijska skupina
/
meditacijska glasba
meditánt
-a
m
(
ā á
)
kdor meditira:
meditant je imel zaprte oči in si ponavljal mantro
meditatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
premišljujoč
,
razmišljajoč
:
njegov meditativni značaj
/
meditativno razpoloženje
♦
lit.
meditativni lirik
;
meditativna pesem
meditatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost meditativnega:
meditativnost pesmi
meditátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor meditira:
zenovski meditatorji so tako koncentrirani, da se ne navadijo na zvok tiktakajoče ure
mediteránec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor živi v deželah ob Sredozemskem morju ali je doma iz njih:
v skupini je bilo nekaj severnjakov in mediterancev
/
po svojem čustvenem svetu je mediteranec
mediteránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Sredozemsko morje ali obkrožajoče ga dežele;
sredozemski
:
mediteranske države
/
mediteranska flora
/
njegove slike izdajajo mediteranski temperament
♦
arhit.
mediteranska hiša
kamnita hiša s položno streho, krito s korci
;
geogr.
mediteransko podnebje
subtropsko podnebje z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem, sredozemsko podnebje
medíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
povzročati, da postane kaj medno, mehko:
mediti sadje
;
jabolka so dali medit
;
te hruške se hitro medijo
;
pren.,
ekspr.
prosila ga je in medila, a ni se dal pregovoriti
♦
agr.
mediti lan
goditi
2.
izločati snov, iz katere delajo čebele med:
ajda, akacija, cvetje medi
;
hoja medi
;
dobro, slabo mediti
medèč
-éča -e:
medeča rastlina
meditíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od meditirati:
filozofsko meditiranje
;
meditiranje o minljivosti
meditírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
globoko premišljevati, razmišljati:
meditirati o življenju
;
meditirati ob knjigi
;
zbrano meditirati
meditirajóč
-a -e:
meditirajoč človek
mèdklíc
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
klic, vzklik med govorjenjem koga, zlasti v javnosti:
delati medklice
;
govornik je medklic preslišal
;
protestni medklici
;
medklici iz publike
mèdklúbski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
ki je, poteka med klubi:
medklubske tekme
mèdknjížničen
-čna -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki je, poteka med knjižnicami:
medknjižnično sodelovanje
♦
biblio.
medknjižnična izposoja
mèdkontinentálen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
medcelinski
:
medkontinentalne prometne zveze
/
medkontinentalna raketa
mèdkrajéven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̄
)
ki je, poteka med kraji:
krajevni in medkrajevni promet
/
medkrajevni telefonski pogovori
;
medkrajevna telefonska centrala, zveza
//
ki povezuje več krajev:
medkrajevni avtobusi
♦
ptt
bližinski medkrajevni telefonski promet
nekdaj
promet med kraji na ožjem območju
;
medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje
omrežje, v katerem se vzpostavljajo telefonske in telegrafske zveze med posameznimi kraji
mèdkrajévno
prisl.
:
klicati koga medkrajevno
;
sam.:,
pog.
ta telefonistka dela na medkrajevni
v medkrajevni telefonski centrali
mèdkrôvje
-a
s
(
ȅ-ȏ
)
navt.
prostor med krovoma:
prtljago so spravili v medkrovje
;
dobil je samo še sedež v medkrovju
mèdkultúren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȗ
)
1.
ki je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju:
medkulturni dialog
;
medkulturni konflikti
;
medkulturna nestrpnost
;
cilj projekta je spodbuditi medkulturno razumevanje
2.
nanašajoč se na več različnih kultur, navadno na določenem ozemlju:
medkulturna vzgoja, zavest
;
medkulturne primerjave, raziskave
;
diplomirala je iz medkulturnih študij
mèdkultúrnost
-i
ž
(
ȅ-ȗ
)
1.
kar je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju:
sprejemanje medkulturnosti
;
razprava o medkulturnosti
;
vzgoja za medkulturnost
;
večjezičnost in medkulturnost
2.
medsebojni vplivi, prepletanje več različnih kultur na določenem ozemlju:
duhovna medkulturnost
;
filozofija medkulturnosti
;
raziskovanje medkulturnosti
;
globalizacija in medkulturnost
médla
-e
ž
(
ẹ̑
)
gastr.
jed iz mešanice kaše ali moke in krompirja ali zelenjave, znana na Gorenjskem:
skleda medle
mèdledén
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
geol.,
v zvezi
medledena doba
vsaka od toplejših dob med dvema poledenitvama:
tajanje ledu v medledeni dobi
medlênje
-a
[
medlenje
in
mədlenje
]
s
(
é
)
glagolnik od medleti:
jezilo ga je njeno igrano medlenje
/
sončna luč se je spreminjala v nekakšno rdečkasto medlenje
/
medlenje po dekletu
medléti
-ím
[
medleti
in
mədleti
]
nedov.
,
tudi
medlì
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
izgubljati zavest:
mati na grobu vzdihuje in medli
;
medlela je in ni mogla spregovoriti
;
medleti od bolečin
2.
izgubljati moč, slabeti:
bolnica je vedno bolj medlela
;
oče je počasi medlel in hiral
/
cvetlica, drevo medli
hira
/
roke jim medlijo
;
pren.
njegovo navdušenje je medlelo in izginjalo
3.
izgubljati močen sijaj, svetlobo:
dan je že medlel
;
mesečina zjutraj medli
;
zarja medli
;
sonce je začelo zahajati in medleti
;
pren.,
ekspr.
zvezda te igralke je že začela medleti
//
ekspr.
slabo svetiti:
redke svetilke na trgu so samo medlele
4.
ekspr.
biti malo slišen:
nad dolino medli večerni zvon
/
krik medli v daljavi
pojema
5.
ekspr.
biti, nahajati se v neaktivnem stanju:
v prazni dvorani medli klavir
;
ladja že tri dni medli v pristanišču
;
dolgo je medlela gluha tihota
/
medleti v siromaštvu in nevednosti
6.
ekspr.,
v zvezi s
po
zelo hrepeneti:
doma žena medli po tebi
/
v daljnem svetu mi srce medli po njej
●
knjiž.,
ekspr.
oko mi medli od tvoje lepote
zelo sem prevzet
;
knjiž.,
ekspr.
najini srci medlita v sladki sreči
zelo sva prevzeta od sreče
medlèč
-éča -e:
krik v smrtni grozi medlečega človeka
;
medleče moči
;
medleča roka
;
medleča sveča
;
vsa medleča se je naslanjala nanj
;
prisl.:
medleče vprašati
medlévati
-am
[
medlevati
in
mədlevati
]
nedov.
(
ẹ́
)
star.
medleti
:
v jeseni rastline medlevajo
/
ona medleva po njem
medlévica
-e
[
medlevica
in
mədlevica
]
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
omedlevica
:
od groze je padla v medlevico
;
prve dni je preživela kot v medlevici
medlíca
-e
[
medlica
in
mədlica
]
ž
(
í
)
1.
fot.
matirano steklo na zadnji ali zgornji strani fotografskega aparata za naravnavo ostrine slike:
na medlici dobiti ostro sliko
2.
min.
rudnina, ki ima medel sijaj:
bakrova medlica
medlíka
-e
[
medlika
in
mədlika
]
ž
(
í
)
ekspr.
izčrpan, slaboten človek:
Če bi bili medlika in mehkužne narave, se vam ne bi bilo ničesar bati
(H. Balzac – O. Župančič)
medlíkast
-a -o
[
medlikast
in
mədlikast
]
prid.
(
í
)
nekoliko medel:
medlikasta svetloba
/
medlikast dan
/
ekspr.
medlikast človek
medlíti
-ím
[
medliti
in
mədliti
]
nedov.
,
tudi
medlì
(
ī í
)
knjiž.
delati kaj zmedeno, nejasno:
ne verjemi prividom, ki ti medlijo razsodnost
♦
les.
medliti les
matirati
medlo...
1
[
medlo
in
mədlo
]
prvi del zloženk,
knjiž.
nanašajoč se na medel:
medlobeseden, medlosrčnež
medlo...
2
[
medlo
in
mədlo
]
prvi del zloženk,
kakor
medlosijoč, medlozelen,
ipd.,
gl.
medel
medlôba
-e
[
medloba
in
mədloba
]
ž
(
ó
)
zastar.
medlost
:
medloba mu je prevzela telo
medlôben
-bna -o
[
medlobən
in
mədlobən
]
prid.
(
ó ō
)
zastar.
medlikast
:
medloben dan
mêdlost
in
mèdlost
tudi
medlóst -i
[
druga oblika
mədlost,
tretja oblika
medlost
in
mədlost
]
ž
(
é; ə̀; ọ̑
)
lastnost, značilnost medlega:
medlost njegovih predstav o tem
/
medlost njenih strasti
/
ekspr.
od medlosti se je težko držal pokonci
medlúšen
-šna -o
[
medlušən
in
mədlušən
]
prid.
(
ū
)
ekspr.,
zastar.
nekoliko medel:
medlušen fant
medmášen
-šna -o
prid.
(
ȃ
)
nar.,
v krščanskem okolju
nanašajoč se na čas med velikim in malim šmarnom:
medmašne nedelje
/
že vnaprej se je bala košnje v vročih medmašnih dneh
avgustovskih
●
nar.
smrdiš kot medmašni kozel
zelo
mèdmésten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, poteka med mesti:
uvesti medmestni avtobusni promet
/
medmestni telefonski pogovori
medkrajevni
;
medmestna konferenca
;
medmestna košarkarska tekma
tekma med reprezentancami dveh ali več mest
//
ki povezuje več mest:
medmestni trolejbusi
/
medmestne avtobusne postaje
mêdmet
-éta
m
(
é ẹ́
)
jezikosl.
nepregibna beseda, ki izraža duševno stanje, spodbujanje k dejanju ali posnemanje zvokov, glasov:
izraziti kaj z medmetom
/
pregibni medmeti
medméten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na medmet:
medmetna raba
/
medmetni stavek
stavek, izražen s samim medmetom
mèdminístrski
-a -o
prid.
(
ȅ-í
)
ki je, poteka med ministri, ministrstvi:
medministrska konferenca, seja
medmórje
-a
s
(
ọ̑
)
geogr.
ozek pas kopnega med dvema morjema:
narediti prekop čez medmorje
mèdmožgáni
-ov
m
mn.
(
ȅ-ȃ
)
anat.
srednji in spodnji del velikih možganov:
živčne celice v medmožganih
medmréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na medmrežje:
medmrežni naslov
/
medmrežni umetnik
/
medmrežna povezava, stran
/
uporaba medmrežne telefonije
medmréžje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih:
elektronsko medmrežje
;
dostop do medmrežja
2.
svetovni sistem medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih, ki so med seboj povezane z nadpovezavami;
(svetovni) splet
:
brskati po medmrežju
;
uporabniki medmrežja
;
razširjenost medmrežja
mèdnacionálen
-lna -o
prid.
(
ȁ-ȃ
)
publ.
ki je, obstaja med narodi kake države:
glavni predmet razprave je bilo vprašanje mednacionalnih odnosov v državi
;
poglabljati mednacionalno sodelovanje
mèdnadstrópen
-pna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki je, obstaja med nadstropji:
mednadstropni pasovi pročelja so bogato ornamentirani
♦
grad.
mednadstropna konstrukcija
mèdnadstrópje
-a
s
(
ȅ-ọ̑
)
grad.
nižje, manjše nadstropje med dvema nadstropjema:
pisarna je bila v mednadstropju
mèdnároden
1
-dna -o
prid.
(
ȅ-á
)
publ.
meddržaven
,
mednacionalen
:
mednarodni pogovori
/
mednarodni odnosi v Belgiji
mednároden
2
-dna -o
prid.
(
á
)
1.
ki je, obstaja med narodi, državami:
dobri mednarodni odnosi, stiki
;
pomiriti mednarodno napetost
;
mednarodne pogodbe
;
mednarodno kulturno sodelovanje
/
kakšen je mednarodni položaj
/
odpreti nov mednarodni prehod
//
ki je, poteka med narodi, državami:
mednarodni promet, turizem
;
mednarodna politika, trgovina
/
mednarodno gospodarstvo
;
uveljaviti se na mednarodnem tržišču
2.
pri katerem so udeleženi pripadniki več narodov, držav:
mednarodni filmski festival
;
mednarodni kongres, sejem
;
mednarodni šahovski turnir
;
mednarodno tekmovanje
/
mednarodni proletariat
;
mednarodna javnost
;
razvoj mednarodnega delavskega gibanja
/
mednarodna komisija, organizacija
/
publ.
mednarodna kulturna arena
3.
namenjen, skupen več narodom, državam:
veliko mednarodno pristanišče
/
mednarodni delavski praznik
/
mednarodni jezik
jezik, ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov
//
ki velja v več državah:
mednarodni predpisi
;
mednarodni prometni znaki
;
mednarodne kratice
4.
ki povezuje več držav:
mednarodni vlaki
;
mednarodne ceste, magistrale
;
mednarodne vodne poti
♦
ekon.
mednarodna delitev dela
;
fin.
Mednarodna banka za obnovo in razvoj
banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov
;
mednarodno financiranje
prehajanje dela kapitala enega narodnega gospodarstva v druga narodna gospodarstva
;
mednarodno posojilo
posojilo, dano v drugo državo ali dobljeno v drugi državi
;
fiz.
mednarodni sistem enot
sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom
;
jezikosl.
mednarodni izraz
beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih
;
navt.
mednarodni signalni kodeks
;
pravn.
mednarodno pravo
pravo, ki ureja pravna razmerja med državami in odnose v mednarodni skupnosti
;
ptt
mednarodni kupon za odgovor
nekdaj
kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor
;
šah.
mednarodni mojster
naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra
;
tur.
mednarodno vozniško dovoljenje
dovoljenje, ki velja za vožnjo v vseh državah razen v matični
mednárodno
prisl.
:
mednarodno pomembne ceste
;
mednarodno priznan umetnik
mednárodnopolítičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na mednarodno politiko:
mednarodnopolitični odnosi
/
vprašanje je v mednarodnopolitičnem pogledu zelo zapleteno
mednárodnopráven
-vna -o
prid.
(
á-ā
)
nanašajoč se na mednarodno pravo:
mednarodnopravni predpisi
/
mednarodnopravne obveznosti
mednárodnost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost mednarodnega:
mednarodnost kulture, umetnosti
/
mednarodnost predpisov
2.
publ.
sodelovanje med narodi, državami na osnovi priznanja neodvisnosti in enakopravnosti:
pospeševati mednarodnost
;
pravilno ocenjevanje mednarodnosti
mèdnaslòv
-ôva
m
(
ȅ-ȍ ȅ-ó
)
naslov dela daljšega sporočila, besedila, ki poudarja vsebino tega dela:
razčleniti članek z mednaslovi
mednóžje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
mesto med nogami:
le krpica blaga ji je pokrivala mednožje
/
konj se je otepal muh, ki so mu silile v mednožje
médo
-ta
m
(
ẹ̑
)
otr.
medvedek
,
medved
:
medo je njena najljubša igrača
mèdobčínski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
ki je, poteka med občinami:
medobčinsko srečanje, tekmovanje
/
plodno medobčinsko sodelovanje
//
namenjen, skupen več občinam:
medobčinski zdravstveni center
;
medobčinski skladi za šolstvo
/
medobčinski urbanistični načrt
medóčje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
mesto med očmi:
kamen mu je priletel naravnost v medočje
medojéd
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
1.
ekspr.
kdor rad je med:
ta je velik medojed
2.
zastar.
medved
medôknica
in
medóknica -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
nav. mn.
zastor med notranjim in zunanjim oknom:
potegniti, spustiti medoknice
;
sonce je posvetilo skozi režo v lesenih medoknicah
medolízec
-zca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor rad je med:
tisti medolizec
mèdomréžen
-žna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
značilen za skupino avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo:
medomrežni klic
;
medomrežni pogovor
;
cena minute medomrežne povezave iz fiksnega omrežja v mobilna omrežja in obratno je znana
2.
nanašajoč se na medomrežje:
medomrežna knjigarna
;
v načrtu imajo izdajanje revije in pripravo medomrežne strani
mèdomréžje
-a
s
(
ȅ-ẹ̑
)
1.
svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih;
medmrežje
:
dostop do medomrežja
2.
svetovni sistem medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih, ki so med seboj povezane z nadpovezavami;
(svetovni) splet
:
brskati po medomrežju
;
spletne strani medomrežja
;
uporabniki medomrežja
medonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
čeb.
ki daje med, medičino;
medovit
:
medonosna rastlina
mèdosében
-bna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
knjiž.
ki je, obstaja med posamezniki;
medsebojen
:
tesni medosebni stiki
;
prijateljska medosebna razmerja
♦
psih.
medosebni odnosi
odnosi med ljudmi v določenem okolju, ki jih veže skupno delo
mèdósen
-sna -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
teh.,
v zvezi
medosna razdalja
razdalja med osema v vzdolžni smeri vozila:
medósje
-a
s
(
ọ̑
)
teh.
razdalja med osema v vzdolžni smeri vozila:
novi model avtomobila ima daljše medosje
medovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
čeb.
ki daje med, medičino:
medovita rastlina
medôvnik
-a
m
(
ȏ
)
nav. mn.,
bot.
žleza, navadno v cvetu, ki izloča nektar:
izloček medovnikov
/
cvetni medovniki
mèdpalúbje
tudi
mèdpálubje -a
s
(
ȅ-ȗ; ȅ-ȃ
)
navt.
medkrovje
:
iz medpalubja je šel na krov, da bi se naužil zraka
mèdparlamentáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
nanašajoč se na več parlamentov:
medparlamentarni stiki
♦
polit.
Medparlamentarna unija
Interparlamentarna unija
mèdplanetáren
-rna -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki je, obstaja med planeti:
medplanetarni prostor
//
ki je, poteka med planeti:
medplanetarni poleti
/
medplanetarna ladja
vesoljska ladja
;
medplanetarna postaja
mèdplanéten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, obstaja med planeti:
medplanetni prostor
//
ki je, poteka med planeti:
medplanetni poleti
/
medplanetna ladja
vesoljska ladja
;
medplanetna postaja
medpléčje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
mesto med pleči:
bolečine je začutil najprej v medplečju
mèdpleménski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, obstaja med plemeni:
medplemenska nasprotja
/
medplemensko življenje
mèdpomnílnik
-a
m
(
ȅ-ȋ
)
rač.
računalniški pomnilnik, kjer so začasno shranjeni podatki, ki jih sistem zaradi hitrejšega delovanja kasneje pošlje v napravo:
boljši modemi imajo vgrajen medpomnilnik
;
podpora strojnemu preprečevanju vdorov s prekoračitvijo medpomnilnikov
medpóna
-e
ž
(
ọ̑
)
jezikosl.
obrazilo ali njegov del, ki povezuje podstavna dela zložene besede:
predpone, pripone in medpone
medpóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, obstaja med potjo, potovanjem:
medpotni postanek
♦
žel.
medpotna postaja
vsaka od postaj med odhodno in namembno postajo
medpótoma
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
med potjo, spotoma:
to ti razložim medpotoma
/
medpotoma se lava strjuje
mèdprôstor
-óra
m
(
ȅ-ó ȅ-ọ́
)
vmesni prostor:
medprostor so izkoristili za police
♦
agr.
nasadi z velikimi medprostori
nezasajenimi površinami
//
grad.
prostor med sestavnima deloma gradbenega elementa:
medprostor je zapolnjen z izolirnim materialom
medpŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je med prsti:
medprstna kožica
mèdrazréden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, poteka med razredi:
medrazredno tekmovanje na šoli
//
ki je, obstaja med družbenimi razredi:
medrazredni spori
;
medrazredna nasprotja
medrêbrn
in
medrébrn -a -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
ki je med rebri:
medrebrni prostor
/
prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice
medréčje
-a
s
(
ẹ̑
)
geogr.
svet med dvema ali več rekami:
naselili so medrečje Evfrata in Tigrisa
mèdrepúbliški
-a -o
prid.
(
ȅ-ú
)
ki je, poteka med republikami:
organizirati medrepubliške kulturne zamenjave
;
medrepubliško tekmovanje
/
dobri medrepubliški odnosi
medrésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
v muslimanskem okolju
višja verska šola:
pouk v medresi se je začel
/
sezidati medreso
mèdresórski
-a -o
prid.
(
ȅ-ọ̑
)
ki je, poteka med resorji:
medresorska komisija
;
medresorska delovna skupina
;
medresorsko sodelovanje, usklajevanje
médrje
-a
s
(
ẹ̑
)
nar. severozahodno
ograjen prostor v planinah, v katerega se zapira živina ob molži in ponoči:
pastirji so prignali ovce in koze v medrje
medsebójen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
ki je, obstaja med posamezniki:
so v dobrih medsebojnih odnosih
;
medsebojni stiki, vplivi
;
medsebojna odvisnost, pomoč
;
medsebojna nasprotja
//
ki je, poteka med posamezniki:
medsebojno dopisovanje
;
medsebojno vplivanje
/
med državami kljub dogovarjanju ni prišlo do medsebojne trgovine
/
medsebojno sodelovanje
sodelovanje
2.
ki je, se pojavlja v odnosu do druge osebe ali stvari:
hodili so v velikih medsebojnih presledkih
;
majhne medsebojne razdalje
/
medsebojna lega
♦
bot.
medsebojna oprašitev
oprašitev cveta, navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste
;
elektr.
medsebojna indukcija
indukcija, pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi
medsebójno
prisl.
:
medsebojno si pomagati, sodelovati
;
medsebojno primerjati
medsebójnost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
medsebojni odnosi, medsebojna odvisnost:
človeška, socialna medsebojnost
;
medsebojnost pojmov
/
pravilno pojmovanje medsebojnosti
mèdspôlen
-lna -o
prid.
(
ȅ-ȏ
)
1.
ki je, obstaja med spoloma:
medspolni odnosi
;
medspolne razlike
2.
biol.
ki ima (bolj ali manj) razvite organe in druge znake obeh spolov:
medspolno bitje
mèdstaničnína
-e
ž
(
ȅ-ī
)
biol.
medceličnina
:
izločanje medstaničnine
medstêgenje
tudi
medstégenje
in
medstêgnje
tudi
medstégnje -a
[
prvi obliki
metstegənje
]
s
(
ȇ; ẹ̑
)
knjiž.
prostor med stegni:
stisnil je roke v medstegenje in začel pripovedovati
mèdstránkarski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȃ
)
ki je, poteka med strankami:
medstrankarska pogajanja
/
medstrankarska nasprotja
mèdstrokôven
-vna -o
prid.
(
ȅ-ō
)
nanašajoč se na več strok:
medstrokovni odbor
medtém
in
medtèm
prisl.
(
ẹ̑; ȅ
)
izraža, da se dejanje v enem stavku dogaja, zgodi v istem času kakor dejanje v drugem stavku:
malo posedi, jaz pa bom medtem skuhala kavo
;
dolgo te ni bilo, medtem se je marsikaj spremenilo
medtém ko
in
medtèm ko
vez.
,
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje, da se dejanje v odvisnem stavku dogaja ob istem času kakor dejanje v nadrednem stavku:
medtem ko ga oblači, mu daje zadnje nasvete
//
za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka:
oni dobijo bel kruh, medtem ko mi samo črnega
/
publ.:
medtem ko je lani razstavljalo devet držav, jih bo letos trideset
;
avstrijski nacionalizem je pomagal nemštvu, medtem ko je slovanske narode zatiral
slovanske narode pa zatiral
medúza
-e
ž
(
ū
)
zool.
ožigalkar z zdrizastim telesom, ki lebdi v morju:
meduze in polipi
medúzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na meduze:
meduzna jajčeca
/
meduzna generacija
spolni rod ožigalkarjev
mêdved
-éda
m
(
é ẹ́
)
1.
zver z gostim kožuhom in močnimi kratkimi nogami:
medved brunda, lomasti,
ekspr.
hlača po gozdu
;
medved se je postavil na zadnje noge
;
ujeti medveda
;
medved v brlogu
;
lov na medvede
;
močen kakor medved
;
hodi kot medved
/
medved pleše
;
voditi medveda po svetu
2.
igrača, ki predstavlja medveda:
kamor gre, nese s seboj svojega medveda
3.
ekspr.
močen, okoren, navadno dobrodušen človek:
zanimiv par sta, ona drobižek, on pa tak medved
/
ne bodi no tak medved
●
ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu
ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš
;
pog.
tristo (kosmatih) medvedov, kako si trmast
izraža podkrepitev trditve
;
pog.
tolkel sem kot tristo medvedov
zelo, močno
♦
astron.
Mali medved
ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica
;
Veliki medved
ozvezdje severne nebesne polute, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza
;
film.
zlati medved
priznanje za najboljši film berlinskega festivala
;
pal.
jamski medved
izumrli medved iz mlajše ledene dobe
;
zool.
beli
ali
severni medved
ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega ledenega morja, Thalarctos maritimus
;
morski medved
sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus
;
rjavi medved
ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos
;
sivi medved
grizli
medvédar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
nekdaj
kdor vodi po svetu dresiranega medveda in nastopa z njim:
v vas je prišel popotni medvedar
2.
lov.
lovec na medvede:
izkušen medvedar
♦
lov.
pes, izučen za lov na medvede
medvédarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
lov.
puška za lov na medvede:
medvédast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ekspr.
po moči, okornosti, hoji podoben medvedu:
medvedast človek
/
medvedasta hoja
medvédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
1.
manjšalnica od medved:
razposajen medvedek
;
medvedka in medvedki
/
otr.
v živalski vrt greva gledat medvedke
medvede
2.
igrača, ki predstavlja medveda:
za rojstni dan je otrok dobil medvedka
;
igrati se z medvedkom
3.
nav. mn.
najmlajši član taborniške organizacije:
na taborjenje je odšlo precej medvedkov in čebelic
♦
zool.
medvedek vrečar
medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus
medvédič
-a
tudi
medvedìč -íča
m
(
ẹ̑; ȉ í
)
medvedek
:
medvedič je zadovoljno brundal
;
medvedka in medvediči
medvédina
in
medvedína -e
ž
(
ẹ̑; í
)
1.
medvedja koža:
odeti se z veliko medvedino
2.
medvedje meso:
razpadajoča medvedina
medvédji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na medvede:
medvedji kožuh
;
medvedja šapa
;
medvedje brundanje
/
medvedji brlog
/
njegovi medvedji koraki
;
imel je medvedjo moč
;
fantovo medvedje obnašanje
okorno, nerodno
2.
v zvezi
medvedji parkeljci
ali
medvedje tačke
užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,
bot.
rumena griva
:
●
ekspr.
napraviti komu medvedjo uslugo
napraviti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi
medvédje
prisl.
:
medvedje je zagodrnjal
;
prav po medvedje se je prestopal
;
medvedje močen
medvédjica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
morski sesalec, ki živi v Sredozemskem in Jadranskem morju, Monachus albiventer:
opazovati medvedjice
;
naselitev medvedjic
/
izginotje, ubijanje medvedjic
/
sredozemska medvedjica
medvédka
-e
ž
(
ẹ̑
)
samica medveda:
breja medvedka
;
medvedka z mladiči
medvédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
medvedji brlog:
medved je prišel iz medvednice
medvednják
-a
m
(
á
)
zaprt prostor za medvede:
močno zavarovan medvednjak
medvédov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na medvede:
medvedov brlog
;
biti oblečen v medvedovo kožo
2.
nar.,
v zvezi
medvedovo latje
visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih;
kresničevje
:
trgati medvedovo latje
3.
nar.,
v zvezi
medvedova hruška
plod gloga:
nabirati medvedove hruške
4.
v zvezi
medvedovi parkeljci
ali
medvedove tačke
užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,
bot.
rumena griva
:
●
piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu
proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen
medvêjka
-e
ž
(
ȇ
)
bot.
grm z navadno nazobčanimi listi in drobnimi belimi ali rožnatimi cveti v češuljah, Spiraea:
cvetoča medvejka
mèdvérski
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ́
)
nanašajoč se na več veroizpovedi, ver:
medverski razgovori
/
medverska organizacija, šola
medvládje
-a
s
(
ȃ
)
stanje v državi po prenehanju dotedanje vlade, oblasti in pred začetkom nove:
nastopilo je medvladje
/
to se je zgodilo v medvladju
;
pren.
medvladje v našem kulturnem življenju
medvódje
-a
s
(
ọ̑
)
geogr.
svet med dvema ali več rekami, potoki:
vasi na medvodju
medvôjen
-jna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na čas med vojno:
v novelah je obravnavana snov iz predvojne in medvojne dobe
;
pomanjkanje v medvojnih letih
/
medvojne naloge
;
medvojno in povojno družbeno dogajanje
//
nanašajoč se na čas med prvo in drugo svetovno vojno:
raziskovati medvojno literarno ustvarjanje
mèdvretênčen
in
mèdvreténčen -čna -o
prid.
(
ȅ-ȇ; ȅ-ẹ̑
)
ki je med vretenci:
medvretenčni prostor
♦
anat.
medvretenčni diskus
mèdvŕsten
-tna -o
prid.
(
ȅ-ȓ
)
ki je, obstaja med vrstami:
medvrstni posevki
/
medvrstna razdalja
mèdzavézniški
-a -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, obstaja med zavezniki:
medzavezniški odnosi
/
medzavezniška komisija
mèdzóben
-bna -o
prid.
(
ȅ-ọ̄
)
ki je, obstaja med zobmi:
medzobni prostor
♦
jezikosl.
medzobni soglasnik
soglasnik, ki se tvori s konico jezika ob sekalcih
mèdzvézden
-dna -o
prid.
(
ȅ-ẹ̑
)
ki je, obstaja med zvezdami:
medzvezdni prostor
♦
astron.
medzvezdna snov
plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru
mefísto
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
posmehljiv, škodoželjen, zloben človek:
ne poslušaj vendar tega mefista
mefistófelski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
mefistovski
:
mefistofelski duh cinizma in zanikovanja
mefístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
tak kot pri Goethejevem Mefistu:
mefistovski pogled, smeh
/
nositi mefistovsko bradico
koničasto, črno, navadno kratko
mefístovsko
prisl.
:
mefistovsko se smejati
méga
--
prid.
(
ẹ̑
)
pog.
1.
zelo velik, pomemben:
mega center
in
megacenter
;
mega dogodek
in
megadogodek
2.
odličen, zaželen:
strpnost je mega
méga...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na milijon:
megacikel, megaohm
2.
pog.
nanašajoč se na kaj zelo velikega, pomembnega:
megacenter
in
mega center, megazvezda
in
mega zvezda
mégabájt
tudi
megabyte
-a
[
mégabájt
]
m
(
ẹ̑-ȃ
)
rač.
milijon bajtov:
minuta zvočnega zapisa zasede približno en megabajt [1 MB]
;
število prenesenih megabajtov je omejeno
mégabít
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
rač.
milijon bitov:
hitrost prenosa podatkov dosega 54 megabitov [Mb] na sekundo
mégacíkel
-kla
m
(
ẹ̑-ī
)
fiz.,
rad.,
navadno v zvezi
megacikel na sekundo
enota za merjenje frekvence, 1,000.000 ciklov na sekundo:
megafón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
teh.
lijasta priprava za usmerjanje glasu v določeno smer in navadno tudi za ojačevanje, govorilo:
nastaviti k ustom megafon
2.
zvočnik
,
ojačevalec
:
iz megafonov se slišijo koračnice
;
pren.,
ekspr.
umetnik ni megafon oblasti, ampak vest družbe
megahertz
in
mégahêrc -a
[
mégahêrc
]
m
(
ẹ̑-ȇ
)
fiz.
enota za merjenje frekvence, 1,000.000 hertzov:
valovna dolžina 20,006 megahertzov
megalít
-a
m
(
ȋ
)
arheol.
prazgodovinsko nagrobno znamenje v obliki velikega kamna:
proučevati obliko, velikost megalitov
/
dolmen je sestavljen navadno iz megalitov
megalítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na megalit:
megalitski spomeniki
/
megalitski grobovi
/
megalitska kultura
materialna kultura mlajše kamene in bronaste dobe s središči v zahodni in severni Evropi
megalomán
-a
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor ima velike, v danih razmerah težko izvedljive načrte:
nekateri megalomani hočejo podreti in na novo zazidati cele mestne četrti
//
kdor ima o sebi pretirano dobro mnenje in se poveličuje:
domišljav megaloman
megalomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost megalomanov:
trpi za megalomanijo
;
zaradi megalomanije nekaterih gospodarstvenikov ima škodo celotno gospodarstvo
/
megalomanija njihovih načrtov je očitna
pretiranost, neizvedljivost
megalománski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na megalomane ali megalomanijo:
megalomanski politik
/
zamisli tega gospodarstvenika so megalomanske
megalománstvo
-a
s
(
ȃ
)
megalomanija
:
taka zamisel je za naše razmere megalomanstvo
megalópolis
-a
m
(
ọ̑
)
publ.
velemesto
:
načrt za turistični megalopolis
mégamárket
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
samopostrežna blagovnica z več kot 3000 m
2
prodajne površine:
zgraditi megamarket
;
nakupovati v megamarketu
;
odprli bodo odprli deset novih trgovin in dva megamarketa
mégaron
-a
m
(
ẹ̑
)
pri starih Grkih
hiša s samo enim, pravokotnim prostorom:
oblika grškega templja se je razvila iz megarona
//
glavni stanovanjski prostor z ognjiščem, navadno za moške:
gosta so sprejeli v megaronu
megatêrij
-a
m
(
é
)
pal.
v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti, orjaški lenivec:
mégatóna
-e
ž
(
ẹ̑-ọ̑
)
voj.
enota za merjenje rušilne moči jedrskega streliva:
jedrska bomba z močjo 25 megaton
mégatónski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̑
)
nanašajoč se na megatono:
megatonski naboj
/
s števnikom
eksplozija 25-megatonske (jedrske) bombe
mégavát
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
fiz.
enota za moč, 1,000.000 W:
elektrarna z močjo 135 megavatov
mégazabavíšče
-a
s
(
ẹ̑-í
)
veliko poslopje, prostor za hazardiranje in drugo zabavo:
igralniško megazabavišče
;
gradnja megazabavišča
megêra
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.,
ekspr.
zlobna, hudobna, groba ženska:
ne zaupajte tej megeri
meglà
-è
in
mègla -e
[
məgla
]
ž
,
rod. mn.
mègel
stil.
meglá
(
ȁ ȅ; ə̀
)
1.
v ozračju nizko nad zemljo zgoščeni vodni hlapi, ki povzročajo slabo vidljivost:
megla se dviga, nastopi, se spušča
;
megla se gosti, se razkadi
;
po kotlinah leži megla
;
iz megle rosi
;
bela, siva megla
;
gosta, redka megla
;
jesenska, jutranja megla
;
ekspr.:
po dolini se valijo, vlečejo megle
;
nad vodo visi megla
;
veter razganja meglo
;
debela megla
gosta
;
gore so zavite v meglo
/
jutri bo megla
megleno
/
pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:
ob megli je vidljivost slaba
;
zaiti v megli
//
ekspr.,
s prilastkom
velika količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabo vidljivost:
snežna megla
;
megla prahu
;
megla škropiva
2.
ekspr.
nejasnost
,
nedoločenost
,
negotovost
:
pregnati meglo iz duše
;
zdaj tava v megli in mraku
;
njegova umetnost se potaplja v abstraktne megle
/
z oslabljenim pomenom:
razpršiti megle predsodkov
;
prihodnost je zavita v meglo negotovosti
;
zdrsnil je v meglo nezavesti
●
ekspr.
megla se mi dela pred očmi
zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo
;
ekspr.
če je malo več pil, mu je razum ovila megla
ni mogel več logično misliti, trezno presojati
;
ekspr.
to obdobje zgodovine je še zavito v meglo
je še neraziskano, nejasno
;
kaj se vlečeš kot megla
počasi, leno hodiš
;
spominjam se tega kakor v megli
nejasno
;
od razburjenja je videl vse (kot) v megli
nejasno, nerazločno
♦
meteor.
inverzna megla
ki nastane v kotlinah in dolinah ob toplotnem obratu
;
nizka megla
ki leži neposredno nad zemeljsko površino
;
visoka megla
ki se dviga v višje zračne plasti
;
navt.
rog za meglo
priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
;
voj.
umetna megla
s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
mèglast
-a -o
[
məglast
]
prid.
(
ə̀
)
meglen
:
debele meglaste plasti
meglén
-a -o
[
məglen
]
prid.
(
ẹ̄
)
1.
nanašajoč se na meglo:
a)
meglena plast
;
ekspr.:
razgled ovira meglena tančica
;
iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi
b)
hribi so še megleni
;
meglena pokrajina
/
megleno nebo
c)
pust meglen dan
;
meglena jesen
;
megleno podnebje
2.
ki se nejasno, nerazločno vidi:
megleni obrisi predmetov
;
pren.
megleni obrisi prihodnosti
//
ekspr.
moten
,
medel
,
kalen
:
obraz je imel utrujen, oči meglene
/
skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba
3.
ekspr.
vsebinsko neopredeljen, neizdelan;
nejasen
:
megleni načrti
;
imeti o čem meglene pojme
;
meglena slutnja
/
politični položaj je meglen
//
podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje:
ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni
;
meglene splošne fraze
;
besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno
●
ekspr.
niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve
časovno zelo oddaljeni
;
ekspr.
zgodovina naselitve je še precej meglena
neraziskana, nejasna
megléno
prisl.
:
megleno si predstavljati, se spominjati
/
v povedni rabi
jutri bo megleno
meglénast
-a -o
[
məglenast
]
prid.
(
ẹ̄
)
nekoliko meglen:
meglenasto ozračje
/
meglenasta ravan
/
meglenasta svetloba
megleníca
-e
[
məglenica
]
ž
(
í
)
astron.
samostojni zvezdni sestav;
galaksija
:
gibanje meglenic
meglenína
-e
[
məglenina
]
ž
(
í
)
knjiž.
megla
,
meglica
:
gozd izginja v meglenini
meglénka
-e
[
məglenka
]
ž
(
ẹ̄
)
avt.
avtomobilski žaromet za vožnjo v megli:
prižgati, ugasiti meglenki
meglénost
-i
[
məglenost
]
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, stanje meglenega:
meglenost ozračja
/
ekspr.
Cankarjevemu pisanju so očitali meglenost
;
publ.
idejna meglenost
/
ekspr.
meglenost zgodnjega srednjega veka je še prevelika, da bi mogli izreči zanesljivejšo sodbo
meglíca
-e
[
məglica
]
ž
(
í
)
1.
redka megla, navadno manjšega obsega:
meglica se dviga, razkadi, spušča
;
nad jezerom leži meglica
;
ekspr.
meglice se pasejo po pobočjih
;
bela, prosojna, rahla meglica
;
ekspr.
kosmi meglice
♦
meteor.
redka megla, zaradi katere vidljivost ni zmanjšana pod 1 km
//
(bel) oblaček:
ni meglice, ki bi obetala dež
;
meglice na nebu
//
ekspr.,
s prilastkom
večja količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabšo vidljivost:
za vojaki je ostala samo še prašna meglica
/
meglice vodometa
2.
rahla, komaj vidna vlaga, rosa na predmetu, v katerega se dihne:
umrla je, saj na ogledalu ni meglice
;
meglica na očalih
3.
astron.
velika količina, množina plinov in prašnih delcev v prostoru med zvezdami:
meglica v Orionu
/
svetla, temna meglica
●
ekspr.
če je preveč pil, mu je rahla meglica ovila možgane
ni mogel več logično misliti, trezno presojati
;
nar.
meglica na borovnicah, slivah
tanka voščena prevleka; poprh
meglíčast
-a -o
[
məgličast
]
prid.
(
í
)
nanašajoč se na meglico:
megličasta plast
/
megličasta reka
;
megličasto obzorje
/
jutro je megličasto
/
ekspr.
megličasti vodometi
meglíčen
-čna -o
[
məgličən
]
prid.
(
ī ȋ
)
knjiž.
megličast
:
jutra so meglična
♦
fiz.
meglična celica
posoda s prenasičeno vodno paro za opazovanje sledi naelektrenih osnovnih delcev
meglílnik
-a
[
məglilnik
]
m
(
ȋ
)
agr.
priprava, ki razprši škropivo na zelo drobne kapljice;
atomizator
meglína
-e
[
məglina
]
ž
(
í
)
knjiž.
megla
,
meglica
:
sonce je prodiralo skozi jutranjo meglino
;
modrikasta meglina
meglíti
-ím
[
məgliti
]
nedov.
, meglì
in
mègli
(
ī í
)
delati kaj nejasno, motno:
dim, prah megli ozračje
/
solze so ji meglile oči
;
pren.,
knjiž.
njegova izjava megli že tako zapleten položaj
;
misli se mu meglijo
●
solze ji meglijo pogled
zaradi solznih oči vidi nejasno, nerazločno
;
knjiž.
strah ji je meglil razsodnost
povzročal, da ni mogla razsodno misliti
;
žganje mu megli razum
povzroča, da ne more logično misliti, trezno presojati
♦
voj.
delati, povzročati umetno meglo
meglíti se
postajati meglen:
dolina se megli
;
brezoseb.
zunaj se je začelo megliti
●
knjiž.
v daljavi se meglijo gore
so nejasno zaznavne, vidne
;
ekspr.
pred očmi se mi megli
zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo
meglovít
-a -o
[
məglovit
]
prid.
(
ȋ
)
zastar.
meglen
:
čemeren, meglovit dan
/
meglovite teorije
meglôvje
-a
[
məglou̯je
]
s
(
ȏ
)
ekspr.
megla
,
megle
:
iz meglovja so segali samo najvišji vrhovi gor
;
sivo jesensko meglovje
méh
-a
m
,
mn.
mehôvi
in
méhi
(
ẹ̑
)
1.
priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak:
v kovačnici se je pokvaril meh
;
vajenec goni meh
/
kovaški meh
//
priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak:
popraviti meh pri orglah
;
meh dude, harmonike
2.
šalj.
harmonika
:
harmonikar je vzel svoj meh in zaigral
/
nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
3.
star.
ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha;
duda
2
:
godec je pihal na meh
4.
po dolgem neprerezana odrta živalska koža:
žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
//
posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja:
nesti kozji, ovčji meh
;
trebušast meh vina, žita
;
sesedel se je kot prazen meh
/
kot psovka
ti meh vinski, že spet razgrajaš
5.
pog.,
v zvezi
varnostni meh
napihljiva vreča, vgrajena v avtomobil, ki se pri trku avtomatsko napolni z zrakom in tako potniku ublaži udarec;
varnostna, zračna blazina
:
●
nizko
razparal mu bom meh
trebuh
;
na meh
dreti na meh
odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
;
ekspr.
na meh te bom odrl
napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega
;
vpije, kot bi ga drli na meh
zelo močno, glasno
;
ekspr.
ima smeh in jok v enem mehu
njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo
;
s knjigo dela kot svinja z mehom
grdo, malomarno
;
sope kot kovaški meh
zelo, glasno
♦
anat.
ledvični meh
votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč
;
čeb.
kadilnik na meh
;
fot.
meh
raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata
;
kamera na meh
;
glasb.
goniti meh
dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
;
teh.
prehodni meh
nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva
;
nav. mn.,
zool.
pljučni meh
kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti
meháč
-a
m
(
á
)
1.
nar. koroško
harmonikar
:
mehač je veselo igral
2.
zastar.
kdor goni meh (pri orglah):
organist in mehač
mehanicíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pristaš mehanicizma:
nauk, teorija mehanicistov
2.
knjiž.
kdor togo, razumsko poenostavljeno prenaša zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje:
ne bodimo taki mehanicisti
mehanicístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na mehanicizem:
mehanicistični nazori v biologiji, literarni teoriji in drugih znanostih
;
sveta ni mogoče razložiti z mehanicistično teorijo
/
mehanicistično pojmovanje vloge sindikatov
mehanicístično
prisl.
:
resnice v umetnosti ni razumel mehanicistično
mehanicízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filoz.
nauk, ki razlaga vse pojave v naravi, družbi z zakoni mehanike:
mehanicizem enači človeka in stroj
2.
knjiž.
togo, razumsko poenostavljeno prenašanje zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje:
mehanicizem je ustvarjalnemu duhu tuj
meháničen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti:
kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični
;
mehanično ponavljanje
//
ki ne temelji na vsebini:
mehanično prenašanje zakonov biologije na področje umetnosti
/
samostalnikom, ki poimenujejo stvari, določamo spol po mehaničnem načelu
po končnici
;
mehanično razumevanje navodil
2.
povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem:
mehanični dražljaji
/
mehanično čiščenje obleke
z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem
/
mehanične poškodbe
poškodbe zaradi udarca, vboda, padca
;
mehanična zaščita
zaščita pred udarci, vbodi, padci
3.
teh.
ki deluje samo ob uporabi sile mišic ali stroja:
dleto, klešče, nož in druge mehanične priprave
/
mehanični globinomer
//
ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi:
mehanične priprave
/
mehanični brzinomer
;
mehanična lopata
priprava z žico, ki jo v eno smer vleče elektromotor, za premeščanje, spravljanje sipkega materiala na kup
;
mehanična roka
priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
;
mehanične statve
strojne statve
;
mehanična stiskalnica
;
mehanična tehnologija
mehanska tehnologija
;
mehanična zavora
4.
v zvezi
mehanični servis, mehanična delavnica
servis, delavnica, v kateri se popravljajo ali izdelujejo stroji, tehnične priprave:
poleg nove bencinske črpalke so odprli tudi mehanični servis
;
vajenec v mehanični delavnici
5.
nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo;
mehanski
:
trdnost, prožnost in druge mehanične lastnosti
♦
filoz.
mehanični materializem
filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike
;
glasb.
mehanični instrument
instrument, pri katerem nadomešča izvajalca poseben mehanizem
;
med.
mehanična kontracepcija
kontracepcija, pri kateri se uporabljajo sredstva, ki zadržujejo spermije
;
ped.
mehanično učenje
učenje brez razumevanja snovi; učenje, pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja
mehánično
prisl.
:
mehanično odgovarjati, ponavljati
;
roke so mehanično opravljale svoje delo, misli pa so hodile svoja pota
;
živali so pobili mehanično ali električno
;
mehanično trdna snov
meháničnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost mehaničnega:
moreča mehaničnost gibov
/
njegovo pojmovanje tradicije je daleč od vsake mehaničnosti in togosti
mehánik
-a
m
(
á
)
1.
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem, sestavljanjem strojev, tehničnih priprav:
poklicati mehanika
;
pokvarjeno kolo je odpeljal k mehaniku
;
učiti se za mehanika
;
ladijski, letalski mehanik
/
fini, precizni mehanik
finomehanik
2.
strokovnjak za mehaniko:
pri tej znanstveni nalogi sodelujejo kemiki, matematiki in mehaniki
mehánika
-e
ž
(
á
)
1.
veda o gibanju in mirovanju teles ter o silah, ki to povzročajo:
vpliv mehanike na filozofijo 17. in 18. stoletja
;
zakoni mehanike
/
mehanika tal
geomehanika
;
mehanika tekočin
hidromehanika
♦
astron.
nebesna mehanika
veda o gibanju nebesnih teles
;
fiz.
kvantna mehanika
veda o osnovnih delcih, atomih, molekulah, ki se jim pri gibanju ne more določiti tir
;
mehanika togih teles
2.
v zvezi
fina, precizna mehanika
dejavnost, ki se ukvarja s popravljanjem in izdelovanjem preciznih tehničnih priprav;
finomehanika
:
delavnica fine, precizne mehanike
;
telefonski aparati, električni števci in drugi izdelki fine mehanike
3.
publ.,
s prilastkom
zakonitost
,
določenost
:
splošna mehanika revolucije
;
v njegovem uporništvu je nekaj, kar zanikuje tesnobno mehaniko sodobnega sveta
4.
mehanizem
:
priprava z zastarelo mehaniko
5.
glasb.
mehanizem pri glasbilu, ki omogoča igranje:
mehanika pri klarinetu se je pokvarila
/
angleška mehanika
klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun s posebnim sistemom vzvodov
;
dunajska mehanika
klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun neposredno
;
klavirska mehanika
mehaníst
-a
m
(
ȋ
)
mehanicist
:
za mehaniste sta vesolje in človek samo komplicirana mehanizma
mehanístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
mehanicističen
:
mehanistični nauk, nazor
;
to je mehanistična razlaga evolucije
♦
filoz.
mehanistični materializem
mehanični materializem
mehanístično
prisl.
:
skladnosti med podobo in predmetom ni pojmoval mehanistično
mehániški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mehanike:
mehaniške navade
/
mehaniške klešče
;
modra mehaniška obleka
mehanizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od mehanizirati:
a)
mehanizacija in avtomatizacija dela, proizvodnje
/
mehanizacija kmetijstva
b)
mehanizacija gibov
;
mehanizacija tipkanja
2.
navadno s prilastkom
stroji, tehnične naprave, ki opravljajo delo s človekovim sodelovanjem:
na gradbišču uporabljajo najmodernejšo mehanizacijo
;
kmetijska, pisarniška mehanizacija
mehanízem
-zma
m
(
ī
)
1.
skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja:
izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem
;
mehanizem pisalnega stroja, ure
;
mehanizem za premikanje, zaviranje
/
krmilni, pogonski, prenosni mehanizem
;
pren.
hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi
//
publ.,
s prilastkom
skupina organov z določeno funkcijo;
aparat
:
menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje
;
gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem
2.
publ.,
s prilastkom
kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost:
vodenje državnega mehanizma
;
potreben je enoten izvršilni mehanizem
/
sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma
;
mehanizem cen
//
s prilastkom
sistem
,
način
:
mehanizem mednarodne delitve dela
;
mehanizem produkcije
/
komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja
♦
nav. mn.,
psih.
obrambni mehanizem
vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju
;
teh.
ročični, vijačni mehanizem
mehanizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mehanizirati:
pogoj za zvišanje produktivnosti je mehaniziranje obrata
/
mehaniziranje gibov
mehanizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
uvesti stroje za opravljanje kakega dela:
mehanizirati košnjo, molžo
/
mehanizirati gospodinjstvo
;
kmetijstvo se vse bolj mehanizira
//
opremiti s stroji:
luko, obrat so že precej mehanizirali
2.
s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti:
mehanizirati gibe
♦
ped.
mehanizirati poštevanko
naučiti se jo tako, da se lahko uporablja brez razmišljanja, sklepanja
//
ekspr.
povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti:
mesto mehanizira vse življenje
mehanizíran
-a -o:
mehaniziran obrat
;
postopek je zdaj že mehaniziran
mehanográf
-a
m
(
ȃ
)
uslužbenec, ki dela z mehanskimi stroji, napravami za obdelavo podatkov:
v knjigovodstvu potrebujejo še enega mehanografa
;
knjigovodja mehanograf
mehanografíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda o mehanskih strojih, napravah za obdelavo podatkov in o njihovi praktični uporabi:
hitro se je uveljavil na področju mehanografije
/
posvetovanje o mehanografiji
/
center, oddelek za mehanografijo
za obdelavo podatkov s takimi stroji, napravami
2.
adm.
mehanski stroji, naprave za obdelavo podatkov:
prodati zastarelo mehanografijo
;
stroji za luknjanje, razvrščanje kartic in druga mehanografija
mehanográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mehanografe ali mehanografijo:
obiskovati mehanografski tečaj
/
izpisovanje faktur z mehanografskimi stroji
/
mehanografska obdelava podatkov
mehánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo:
trenje, trki in drugi mehanski pojavi
/
mehanske lastnosti
;
mehanska trdnost stekla
/
mehanski filter
2.
povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem:
mehanski dražljaji
/
mehansko čiščenje obleke
z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem
/
mehanske poškodbe
poškodbe zaradi udarca, vboda, padca
3.
teh.
ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi:
mehanski dvigalnik
;
mehanska stiskalnica
/
mehanska regulacija
/
mehanska roka
priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
4.
ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti;
mehaničen
:
mehansko reševanje nalog
♦
filoz.
mehanski materializem
mehanični materializem
;
fiz.
mehanski ekvivalent toplote
v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji
;
mehanski izkoristek
razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja
;
mehanska energija
energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege ali gibanja
;
teh.
mehanska obdelava
obdelava, s katero se materialu spreminja oblika
;
mehanska tehnologija
tehnologija, ki obravnava spreminjanje oblike materiala
mehánsko
prisl.
:
material najprej kemično, nato pa še mehansko obdelajo
;
ti pojavi se ne dajo razložiti mehansko
méhar
-ja
m
(
ẹ̑
)
star.
dudar
:
piskanje meharjev
méhast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben mehu:
mehasti rokavi
/
ekspr.
mehaste veke
otekle, nabrekle
mehatrónika
-e
ž
(
ọ́
)
veda, ki združuje znanja strojništva, elektrotehnike in računalništva:
inženir, tehnik mehatronike
mehčálec
-lca
[
mehčalca
in
mehčau̯ca
]
m
(
ȃ
)
mehčalo
:
tej umetni snovi dodajo mehčalce
/
mehčalec za vodo
mehčálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mehčanje:
mehčalni postopek
/
mehčalno sredstvo
♦
fot.
mehčalni objektiv
objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek
mehčálo
-a
s
(
á
)
sredstvo za mehčanje:
mehčala v umetnih snoveh
;
proizvodnja mehčal
mehčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od mehčati:
priprava za mehčanje mesa
/
mehčanje grozdja
/
sredstvo za mehčanje vode
♦
jezikosl.
mehčanje
sprememba soglasnika zaradi sledečega sprednjega samoglasnika
;
med.
mehčanje možganov
odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice
mehčáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
delati kaj tako, da se (rado)
a)
udere, vda:
sonce je mehčalo asfalt
;
sneg se že mehča
b)
gnete, oblikuje:
z gretjem mehčati vosek
c)
reže, grize:
mehčati meso
;
avgusta se je grozdje že mehčalo
postajalo sočno, zrelo
2.
delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja:
to mazilo dobro mehča kožo
;
mehčati usnje
/
z masažo mehčati komu prste
z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne
3.
ekspr.
povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva:
bratova odločnost ga je vse bolj mehčala
;
mehčati koga z grožnjami, pretepanjem
/
mehčati upornost, zakrknjenost
delati jo manj izrazito, močno
4.
ekspr.
delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost:
samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz
/
lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana
●
ekspr.
saj se mu možgani mehčajo
v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
♦
jezikosl.
mehčati soglasnik
tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati
;
kem.
mehčati vodo
odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli
mehčán
-a -o:
mehčani soglasnik
mehčáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
mehčanje
:
postopna mehčava
2.
mehkost
:
prijetna mehčava trave
/
mehčava oblakov
3.
mehki del česa:
mehčava v gnezdu
/
mehčava stegen
mehki, mesnati del; mečava
/
iti čez mehčavo
mehka, razmočena tla
mêhek
in
mehák mêhka -o
tudi
-ó
prid.
, mehkêjši
stil.
méčji
(
é ȃ é
)
1.
ki se pod pritiskom (rad) udere, vda:
mehka blazina, preproga
/
telo črva je mehko
/
mehki sneg jih ni držal
;
mehka, razmočena tla
/
mehki svinčnik
ki ob manjšem pritisku dela vidno črto
//
ki se da (rad) gnesti, oblikovati:
glina, vosek in druge mehke snovi
/
dobra, mehka zemlja je tam
ki se da (rada) obdelovati
/
gospodje v cilindrih in mehkih klobukih
//
ki se da (rad) rezati, gristi:
meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo
/
grozdje, sadje je že mehko
sočno, zrelo
2.
ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja:
svila, žamet in druge mehke tkanine
;
rokavice iz dobrega, mehkega usnja
/
na obrazu je čutil njene mehke lase
;
mačka z mehko dlako
/
to mazilo naredi kožo mehko
/
držal je njeno toplo, mehko roko v svoji
3.
neizrazito izbočen, zaobljen:
mehki valovi
;
mehke gube oblačila
/
mehka dolenjska pokrajina
rahlo valovita
4.
ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki:
odgovorila mu je z mehkim stiskom roke
/
po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek
topel
;
mehko spomladansko sonce
/
mehke, pastelne barve
;
mehka, ugašajoča svetloba
/
slišati je bilo mehke akorde
5.
ki ima blažji, postopni učinek:
mehki načini odpuščanja, upokojevanja
;
mehki prehod iz ene družbene ureditve v drugo
;
mehki terorizem
/
mehki dejavniki
/
mehki zagon elektromotorjev
6.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
obziren
,
popustljiv
,
prizanesljiv
:
predstojnik je bil sumljivo mehek
;
biti mehek s kaznjenci, z otroki
/
mehka materina roka
//
pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva:
komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek
;
oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje
7.
nav. ekspr.
ki izraža prijaznost, naklonjenost:
prigovarjal mu je z mehkim glasom
;
mehek nasmeh
;
pikra poteza v sicer mehkem obrazu
;
zazrla se je v njegove mehke, modre oči
/
mehko čustvo
8.
nav. ekspr.
občutljiv, hitro ganjen:
ženske so mehke, zato hitro jokajo
/
mehka slovanska duša, narava
●
mehki pristanek vesoljske ladje, naprave
pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje
;
ta jezik je mehek
ima sorazmerno veliko samoglasnikov
;
ekspr.
pomagal si je z mehko hrbtenico
tako, da se je prilagodil vsaki situaciji
;
šport. žarg.
mehka igra
previdna, obzirna, neborbena igra
;
jajce z mehko lupino
jajce, ki nima apnenčastega ovoja
;
publ.
iskati mehke točke družbe, obrambe
iskati njene slabosti, napake
;
ekspr.
napori so veliki, gospoda pa preveč mehka
neodporna, mehkužna
;
ekspr.
imeti mehka kolena
biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti
;
mati je mehkega srca, ima mehko srce
je usmiljena; je hitro ganjena
;
pog.,
ekspr.
do polnoči so bili že vsi (precej) mehki
(precej) pijani, vinjeni
;
kmalu je bil mehek kot vosek
pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦
agr.
mehki sir
zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi
;
mehko vino
vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola
;
anat.
mehko nebo
nebo iz mehkega tkiva
;
bot.
mehka stoklasa
latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis
;
fot.
mehki negativ
negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju
;
mehka gradacija
postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive
;
gastr.
mehka moka
moka iz zelo drobnih delcev
;
jezikosl.
mehki soglasnik
soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e
;
mehki znak
trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk
;
kem.
mehka voda
voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli
;
kor.
mehki copatki
za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom
;
les.
mehki les
les z razmeroma majhno gostoto
;
med.
mehki čankar
spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih
;
metal.
mehki svinec
svinec, ki mu ni dodan kak drug element
;
mehke kovine
kovine z majhno trdoto
;
mehko žarjenje
žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota
;
teh.
mehki lot
ali
mehka spajka
lot
ali
spajka z nizkim tališčem
;
tisk.
knjiga z mehkimi platnicami
s platnicami iz tanjše lepenke
;
um.
mehki slog
gotski umetnostni slog okoli leta 1400
mêhko
in
mehkó
prisl.
:
mehko božati po dlaki, roki
;
mehko odgovoriti, reči
;
vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini
;
mehko ravnati z ujetniki
;
mehko stisniti roko
;
mehko valovita pokrajina
/
mehko kuhano jajce
jajce z nezakrknjenim rumenjakom
;
mehko vezana knjiga
knjiga, vezana v mehke platnice
●
pog.
mehko speljavati
počasi
;
ekspr.
v mladosti mu ni bilo mehko postlano
živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave
;
ekspr.
mehko mu je pri srcu
je ganjen, vznemirjen
mêhki
-a -o,
v predložni zvezi
mêhki
in
méhki
sam.
:
kuhati, skuhati kostanj do mehkega
;
kadar spi na mehkem, ga boli hrbet
;
ekspr.
nič ne dela, živi pa na mehkem
živi udobno, v izobilju
;
hoditi po mehkem
;
v, na mehko kuhano jajce
jajce z nezakrknjenim rumenjakom
;
nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih
♦
lov.
strel v mehko
v drobovje
mehitaríst
-a
m
(
ȋ
)
rel.
menih reda, ki se ukvarja z izdajanjem verskih, strokovnih knjig, zlasti v armenskem jeziku:
tiskarna mehitaristov
mehko...
prvi del zloženk
nanašajoč se na mehek:
mehkočuten, mehkolas
/
mehkosrčnež
mehkôba
-e
ž
(
ó
)
1.
ekspr.
popustljivost
,
prizanesljivost
:
zanašal se je na njegovo mehkobo in dobrodušnost
/
v uradnikovem glasu je začutil mehkobo
/
s smehom je hotel prikriti mehkobo, ki ga je obšla
ganjenost
2.
mehkost
:
mehkoba tal
/
mehkoba, barva in čistost vlaken
/
mehkoba barv, tonov
mehkôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
ekspr.
1.
popustljiv
,
prizanesljiv
:
ne bodi preveč mehkoben z njimi
;
mehkobna ženska
2.
ganljiv
,
čustven
:
ta prizor je preveč mehkoben
;
mehkobna glasba, pesem
3.
nekoliko mehek:
mehkobne ustnice
/
mehkobno jesensko sonce
mehkôbno
prisl.
:
mehkobno govoriti
mehkôbnost
-i
ž
(
ó
)
ekspr.
popustljivost
,
prizanesljivost
:
ves njegov obraz izraža mehkobnost
/
ženska mehkobnost
mehkočúten
-tna -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
1.
obziren
,
popustljiv
,
prizanesljiv
:
je dober, mehkočuten fant
/
mehkočutni izrazi
2.
ekspr.
občutljiv, hitro ganjen:
mehkočuten sanjač
;
ne posmehuj se mu, ko je tako mehkočuten
mehkočútnost
-i
ž
(
ū
)
knjiž.
obzirnost
,
popustljivost
,
prizanesljivost
:
prostor in čas nista primerna za mehkočutnost
/
ekspr.
mehkočutnost solzavega pesnika
občutljivost
mehkodlák
in
mehkodlàk -áka -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima mehko, voljno dlako:
mehkodlak pes
mehkolás
in
mehkolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima mehke, voljne lase:
mehkolaso dekle
mehkolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
vrtn.,
navadno v zvezi
mehkolistna solata
solata, ki ima mehke, sočne liste:
krhkolistne in mehkolistne solate
mehkolupínast
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
ki ima mehko lupino:
mehkolupinast sad
/
mehkolupinasto jajce
jajce z mehko lupino
mehkonében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
jezikosl.
tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom:
mehkonebna zapora
/
mehkonebni soglasniki
mehkonébnik
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom:
k, g in h so mehkonebniki
mehkosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
knjiž.
usmiljen
,
dobrosrčen
:
mehkosrčen človek
;
mati je bila zelo mehkosrčna
mêhkost
tudi
mehkóst -i
ž
(
é; ọ̑
)
1.
lastnost, značilnost mehkega:
gladkost, prožnost, mehkost izdelka
/
mehkost in usklajenost gibov
2.
ekspr.
popustljivost
,
prizanesljivost
:
očetova nepopustljivost in materina mehkost
/
hotel je prikriti svojo mehkost
ganjenost
mehkôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
mehkost
:
krhkost, mehkota, trdota in druge lastnosti
/
očetova nepopustljivost in materina mehkota
popustljivost, prizanesljivost
mehkôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
nekoliko mehek:
mehkotno telo kače
/
ne bodi tako mehkoten
občutljiv, mehkužen
mehkúž
-a
m
(
ū
)
1.
star.
mehkužen človek:
same ženske so ga vzgajale, zato je tak mehkuž in sanjač
2.
rak po levitvi, dokler še nima oklepa:
mehkuž ostane v skrivališču kak teden
♦
agr.
jajce, ki nima trdega apnenčastega ovoja
mehkúžec
-žca
m
(
ȗ
)
1.
nav. mn.,
zool.
živali z mehkim telesom brez notranjega ogrodja, Mollusca:
polži, školjke in drugi mehkužci
2.
mehkužen človek:
debeluharji in mehkužci so omagali že na pol poti
mehkúžen
-žna -o
prid.
(
ú ū
)
ekspr.
ki se zaradi navajenosti na udobje, pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti:
mehkužni otroci so kar naprej bolni
;
predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni
;
ne bodi tako mehkužen in len
/
v mestih je življenje vedno bolj mehkužno
mehkúžiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti:
udobje je vojake vedno bolj mehkužilo
;
mehkužiti se v varnosti in brezdelju
/
značaj se mu mehkuži
//
pretirano negovati, razvajati:
le mehkuži ga, da ne bo za nobeno rabo
mehkúžnež
-a
m
(
ȗ
)
mehkužen človek:
ne bodi tak mehkužnež
;
uporni gladiatorji so bili strah rimskih mehkužnežev
mehkúžnik
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
mehkužen človek:
dvorni mehkužniki
/
narod mehkužnik
mehkúžnost
-i
ž
(
ú
)
ekspr.
lastnost mehkužnega človeka:
ob trdem delu se je znebil mehkužnosti in lahkoživosti
;
zaradi prevelike mehkužnosti ne vztraja pri nobenem delu
mehníca
-e
ž
(
í
)
nar.
1.
medna hruška:
v vrhu se je odtrgala tepka .. in se naposled razčesnila pred Žefovimi nogami. Žef se je sklonil, pobral mehnico .. in snedel
(C. Kosmač)
2.
neodločen, bojazljiv človek:
kakšen fant neki, prava mehnica je
méhovka
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
kamera na meh:
fotografira z mehovko
mehúr
-ja
m
(
ú
)
1.
okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino:
mehur se je naredil
;
predreti mehur
;
milni mehur
;
napet mehur
/
na hrbet si je privezal plavalni mehur
/
zračni mehurji se dvigajo iz globine vode
;
pren.,
knjiž.
mehurji luči
2.
polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe:
na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin
;
gnojni mehurji
//
tej podobna tvorba sploh:
obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji
3.
organ za zbiranje seča:
prehladil si je mehur
;
bolečine v mehurju
/
izprazniti bolniku mehur
;
vulg.
odcediti si,
pog.,
ekspr.
olajšati si mehur
opraviti malo potrebo
/
napihniti (svinjski) mehur
/
sečni mehur
//
nekdaj
vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka:
mehur s tobakom je šel iz rok v roke
;
v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja
/
tobačni mehur
/
mehur tobaka
♦
anat.
žolčni mehur
mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč
;
bot.
plavalni mehur
z zrakom napolnjeni del steljke
;
metal.
plinski mehur
droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka
;
zool.
črnilni mehur
črnilna žleza
;
vzdušni
ali
ribji mehur
organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi
;
zvočni mehur
organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
mehúrčast
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
poln mehurčkov:
ves je opečen in mehurčast
;
led je bil prevlečen z mehurčasto plastjo
2.
podoben mehurčku:
mehurčast izpuščaj
;
mehurčasta žleza
/
tkanina mehurčastega videza
mehúrček
-čka
m
(
ū
)
manjšalnica od mehur:
zračni mehurčki se dvigajo iz vode
;
milni mehurčki
/
testo je mehko in v njem se delajo mehurčki
/
na koži se mu zaradi vročine delajo mehurčki
;
pren.,
ekspr.
loviti mehurčke slave
♦
anat.
pljučni mehurček
najmanjša votlinica v pljučih
;
teh.
mehurček libele
zrak v cevki libele, ki kaže vodoravno lego
;
zool.
prebavni mehurček
votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana
mehúrčiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
delati, povzročati mehurje, mehurčke:
z izdihavanjem zraka je mehurčil vodo
/
sluznica se mehurči
mehúrčkast
-a -o
prid.
(
ū
)
1.
poln mehurčkov:
mehurčkasta površina
2.
podoben mehurčku:
mehurčkast izpuščaj
mehúrčkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
knjiž.
delati, povzročati mehurčke:
plavalec je lovil sapo in mehurčkal vodo
;
pena na pivu se mehurčka
mehúrec
-rca
m
(
ū
)
star.
mehurček
:
pene se pršijo v milijarde mehurcev
♦
biol.
zarodni mehurec
mehurčku podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z enojno plastjo celic; blastula
mehúren
-rna -o
(
ȗ
)
pridevnik od mehur:
mehurna in ledvična obolenja
mehúriti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
delati, povzročati mehurje:
mehuriti tekočino
;
ko voda vre, se kadi in mehuri
/
kužne bolezni, ki mehurijo kožo
;
listi se mehurijo
mehúrjast
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
poln mehurjev:
mehurjast obraz
;
roke so mehurjaste
/
papir je postal mehurjast
2.
podoben mehurju:
mehurjasta tvorba
♦
bot.
mehurjasti šaš
šaš z napihnjenimi plodovi, Carex vesicaria
mehúrjavost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost mehurjastega:
mehurjavost kože
♦
med.,
vet.
bolezen, ki jo povzročajo mehurnjaki
mehúrjevec
-vca
m
(
ú
)
kem.
bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo:
zaščititi se proti mehurjevcem
mehúrka
-e
ž
(
ū
)
bot.
grm z rumenimi cveti in mehurjasto napihnjenimi plodovi, Colutea arborescens:
posaditi mehurko v parku
♦
zool.
mehurke
žabe z majhno glavo in razmeroma širokim trupom, ki se lahko napihne, Brevicipitidae
mehúrnik
-a
m
(
ȗ
)
med.,
vet.
obliž, ki povzroča mehurjasta vnetja:
mehurnják
-a
m
(
á
)
med.,
vet.
velika mehurjasta tvorba z ličinkami ovojnice v notranjih organih:
meissenski
-a -o
[
májsənski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mesto Meissen:
meissenska katedrala
/
dragocen meissenski porcelan
mêja
-e
stil.
-é
ž
,
rod. mn.
mêj
in
mejá
(
é
)
1.
črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja:
meja poteka, teče po vrhovih gor
;
označiti mejo
;
državna, občinska meja
/
ta meja je strateška, utrjena
/
Slovenija in Hrvaška sta podpisali dogovor o skupnem nadzoru meje
/
prestopiti mejo
/
zelena meja
območje državne meje med mejnimi prehodi, zlasti nenaseljeno, gozdnato
/
publ.
položaj na meji je napet
mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad
//
črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele:
kositi čez mejo
;
meje po katastrski mapi
/
soseda se tožita zaradi meje
/
meje igrišča so slabo označene
2.
s prilastkom
kar ločuje, razmejuje kaj sploh:
jezikovne, pojmovne meje
;
meja med poezijo in prozo
;
meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična
/
knjiž.
meja ločnica
3.
mn.,
publ.,
s prilastkom
področje
,
območje
:
država je po vojni razširila svoje meje
/
z oslabljenim pomenom:
Slovenci zunaj meja domovine
v tujini, tujih državah
;
meje znanja se širijo
/
pisar.
delati, ukrepati v mejah predpisov
po predpisih
4.
navadno s prilastkom
določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa:
meja se je premaknila navzdol, navzgor
;
prekoračiti predpisano starostno mejo
/
kritična, spodnja meja
/
določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov
/
poslovati na meji rentabilnosti
komaj še rentabilno
5.
nezoran, travnat del med njivami:
sosed je tudi letos preoral mejo
;
na mejah je nakosil za kopico sena
6.
navadno v zvezi
živa meja
vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev:
negovati, zasaditi živo mejo
;
drenova, gabrova živa meja
●
odpreti mejo
dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja
;
ekspr.
vsaka stvar ima svoje meje
pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme
;
ekspr.
to presega vse meje
izraža nedopustnost česa
;
ekspr.
brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič
zelo veliko, dolgo razpravljajo
;
ekspr.
biti do skrajne meje pošten
zelo pošten
;
to je res le do določene, neke meje
le deloma, delno
;
ekspr.
iti do zadnjih mej
storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice
;
pog.
čez mejo jo je popihal
odšel je ilegalno v tujino
♦
fiz.
meja elastičnosti
največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa
;
geogr.
datumska meja
na kateri se spremeni datum za en dan
;
zgornja gozdna meja
višina, do katere sega strnjen gozd
;
gozd.
drevesna meja
nadmorska višina, do katere še raste drevje
;
zgod.
borci za severno mejo
udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919
mejáč
-a
m
(
á
)
1.
mejaš
:
mejača sta se sprla zaradi poti
2.
nekdaj
nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže:
tihotapec je mejačem ušel
meják
-a
m
(
á
)
knjiž.
prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo;
sosed
:
Slovenci so mejaki tudi z Madžari
/
odnosi med mejakoma Slovenijo in Avstrijo
sosednjima državama
mejáš
-a
m
(
á
)
1.
lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo:
mejaša se tožita zaradi poti
/
bil je mejaš z njenim bratom
2.
knjiž.
prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo;
sosed
:
vzhodni mejaši Slovencev so Hrvati in Madžari
3.
knjiž.
obmejni prebivalec:
mejaš z narodnostno ogroženega območja
;
psihološke posebnosti mejašev
//
nekdaj
kmet vojak ob avstrijsko-turški meji:
četa hrvaških mejašev
;
brambovci in mejaši
♦
zgod.
mejaš
v fevdalizmu
lastnik, zakupnik vinograda, ki ni podložen gorskemu gospodu, zlasti na Dolenjskem
mejášinja
-e
ž
(
ā
)
1.
lastnica zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo:
spreti se z mejašinjo zaradi gozda
2.
knjiž.
sosednja država;
soseda
:
Francija in njena mejašinja Nemčija
mejášiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.,
zastar.
imeti s kom isto, skupno mejo:
na zahodu mejašimo z Italijani
mejáštvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
stanje, ko ima kdo s kom isto, skupno mejo:
slovensko mejaštvo na Germane in Romane
/
za to pokrajino je bilo turško mejaštvo neugodno
sosedstvo
mêjdan
-a
m
(
ȇ
)
1.
zastar.
dvoboj
,
boj
:
pozval je viteza na mejdan
//
kraj dvoboja, boja:
veliko jih je padlo na mejdanu
2.
v orientalskem okolju
trg, tržni prostor:
na mejdanu poleg železniške postaje so se zbirale majhne gruče Arabcev
mèjdún
in
mêjdún
medm.
(
ȅ-ȗ; ȇ-ȗ
)
pog.
izraža podkrepitev trditve:
mejdun, je to lep pes
mèjdúnaj
in
mêjdúnaj
medm.
(
ȅ-ū; ȇ-ū
)
pog.
izraža podkrepitev trditve:
mejdunaj, ali nam je trda predla
mèjdúš
in
mêjdúš
medm.
(
ȅ-ū; ȇ-ū
)
pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
mejduš, kako je lačen
mêjen
-jna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na mejo:
a)
mejna pokrajina
;
nemiri na mejnem območju
/
mejni spor
/
mejni jarek, kamen
;
mejni prehod
/
mejna črta
b)
revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja
;
preseči mejno hitrost, težo
c)
to je mejni primer iz sodne prakse
;
mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo
●
mejna znanost
znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti
♦
ekon.
mejna korist
korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga
;
filoz.
mejna situacija
po eksistencialistični filozofiji
položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti
;
geom.
mejna ploskev
površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja
;
mat.
mejna vrednost
limita
;
strojn.
mejna mera
največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben
;
mejna plast
plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni
;
zgod.
mejni grof
grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino
mejíca
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od (živa) meja:
pristriči mejico
mejíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
1.
navadno s prilastkom
kar časovno ločuje, razmejuje kaj;
mejnik
:
to je važno mejišče v razvoju modernega pesništva
2.
meja
:
mejišče med poezijo in prozo
/
preorati mejišče
mejíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
imeti isto, skupno mejo:
Slovenija meji na Avstrijo, Hrvaško
/
tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino
/
soba meji z eno steno na dvorano
/
v gozdu meji s sosedom
2.
knjiž.
omejevati
,
zapirati
:
visoke skale so mejile globel
/
črta dreves je mejila obzorje
3.
deliti
:
obzidje je mejilo mesto od predmestja
/
ekspr.
ta dva dogodka mejijo mnoga leta
4.
ekspr.,
navadno v zvezi z
na
biti zelo podoben:
njegovo pisanje meji na reportažo
/
to meji že na blaznost
mejníca
tudi
mêjnica -e
ž
(
í; ȇ
)
knjiž.
meja, mejna črta:
mejnica med vzhodnim in zahodnim območjem
/
mejnica med zavestjo in podzavestjo
/
mejnica se je pomaknila navzdol, navzgor
mejník
-a
m
(
í
)
1.
kar označuje črto, ki ločuje, razmejuje zemljišča, države, navadno kamen:
postaviti, premakniti mejnik
/
to drevo je mejnik med travnikoma
/
O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst?
(O. Župančič)
//
obcestni kamen:
sesti na mejnik ob cesti
2.
navadno s prilastkom
kar časovno ločuje, razmejuje kaj:
ta dogodek je zgodovinski mejnik
;
rojstvo otroka je bilo pomemben mejnik v njenem življenju
3.
knjiž.
določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa;
meja
:
z vajami in vztrajnostjo je presegel mejnike svoje sposobnosti
mêjnost
-i
ž
(
ē
)
knjiž.
lastnost, značilnost mejnega:
mejnost pojava, primera
Méka
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.,
ekspr.,
s prilastkom
mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti:
gledališka Meka ga je razočarala
;
Pariz, Meka slikarjev
méka
1
in
mêka -e
ž
(
ẹ́; é
)
nar. prekmursko
močviren travnik, log:
šel je domov po meki
;
vrbe v meki
mêka
2
in
méka -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
ljubk.
koza
:
naša meka se je izgubila
mèkeke
medm.
(
ȅ
)
posnema glas koze:
za zidom je meketala koza: mekeke
mekèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
meketanje
:
glasen meket koz
meketáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kozel
:
gnal je kozla na semenj, toda suhega meketača ni kupil nihče
//
slabš.
kdor govori, pripoveduje z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom:
na sestanku smo morali že spet poslušati tistega mestnega meketača
meketánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od meketati:
meketanje koz
/
dovolj imam tvojega meketanja
meketáti
-ám
in
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
oglašati se z glasom me ali mekeke:
lačne koze, ovce meketajo v staji
/
kadar so ga hoteli otroci razdražiti, so začeli meketati
2.
slabš.
govoriti, pripovedovati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom:
kaj bo z nami, kaj bo z nami, je ves v strahu meketal starec
/
kaj bi toliko meketal, naredi, pa je
govoril, pripovedoval
meketáti se
ekspr.
z zategnjenim, pretrganim glasom se smejati:
oglasi se vesel smeh, še stric se meketa
meketáje
:
kozel je meketaje bežal pred psi in otroki
meketajóč
-a -e:
meketajoč glas
;
meketajoč smeh
meketàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki (rad) meketa:
meketavi kozlički
mekína
-e
ž
(
í
)
agr.
trši ovoj semena prosa, ječmena, tesno zrasel z vsebino:
tolkel je proso in tako odstranjeval mekine
//
mn.
ti ovoji, odstranjeni z luščenjem, tolčenjem:
krmiti z mekinami
;
vreča mekin
●
ekspr.
oče si zaračuna vsako plevo, vsako mekino
malenkost
mekínast
-a -o
prid.
(
í
)
med.
ki ima zelo drobne delčke poroženele povrhnjice:
mekinasta koža
mekínje
-a
s
(
ȋ
)
nar. vzhodno
več mekin, mekine:
odpihniti mekinje
meksikájnar
-ja
m
(
ȃ
)
nekdaj
1.
(prostovoljni) vojak mehiškega cesarja Maksimilijana:
meksikajnarji so se odpeljali iz Ljubljane proti morju
2.
nav. mn.
škorenj z zgoraj trdimi, spodaj nagubanimi golenicami:
mož v telovniku, kratkih irhastih hlačah in meksikajnarjih
mektáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
tresti
,
mučiti
:
mrzlica, strah ga mekta
mekúž
-a
m
(
ū
)
zastar.
mehkužen človek:
kdor se celo tega boji, je pravi mekuž
mél
1
-a
m
(
ẹ̑
)
mel
2
:
ploščate skale so bile pokrite z drobnim, belim melom
/
na melu je ležal sneg
melišču
mél
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
méli
tudi
mêli
(
ẹ̑
)
1.
droben pesek, razpadli delci kamnin:
na kamnitih ploščah se je nabrala drobna, bela mel
;
vse pobočje je pokrivala sipka mel
//
melišče
:
steza drži čez meli
/
v meleh pod vrhovi je še sneg
;
zagledal ga je visoko v meleh
2.
zastar.
drobir
:
mel iz barja
/
lesena mel
melafír
-ja
tudi
-a
m
(
ī
)
petr.
drobnozrnata temna predornina:
melafirji in diabazi
melamín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
brezbarvna kristalna snov za izdelovanje umetnih smol, ki pri višji temperaturi ne postanejo mehke:
tovarna melamina
melamínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na melamin:
melaminska plošča
melancána
-e
ž
(
ȃ
)
enoletna kulturna rastlina ali njen jajčasti sad;
jajčevec
:
prodaja paradižnike in melancane
/
dušene melancane
melanhóličen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen:
melanholičen človek
;
postati melanholičen
/
melanholičen temperament
//
ki izraža tako prizadetost in tako razpoloženje:
melanholičen pogled
/
obšle so ga melanholične misli
/
melanholična jesenska pokrajina
melanholíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
duševno stanje, značilno za človeka melanholičnega temperamenta:
obšla ga je melanholija
;
hitro se je otresel melanholije
/
melanholija v glasu, očeh
/
melanholija jesenske pokrajine
2.
psiht.
duševna bolezen, ki se kaže v žalostnem, mračnem razpoloženju, v nesproščeni duševni in telesni dejavnosti:
bolnik z akutno melanholijo
melanhólik
-a
m
(
ọ́
)
človek melanholičnega temperamenta:
velik melanholik je
;
melanholiki in sangviniki
melanín
-a
m
(
ȋ
)
biol.
snov, ki daje koži, lasem rjavo, temno barvo:
v koži črncev je veliko melanina
melanít
-a
m
(
ȋ
)
teh.
laminat slovenske proizvodnje:
obložiti z melanitom
;
v prid. rabi:
melanit plošča
melanóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
skupek izrojenih malignih pigmentnih celic:
kožni melanom
;
debelina melanoma
;
nastanek, razvoj, stadiji melanoma
;
odkrivanje, zdravljenje melanoma
;
boj, ukrepi proti melanomu
;
tveganje za melanom
/
maligni melanom
melánž
-a
in
mélange -ea
[
melánž-
]
m
(
ȃ
)
tekst.
izdelek iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken:
naročiti melanž
/
volneni melanž
;
v prid. rabi:
melanž preja, tkanina
;
zelena melanž barva
barva, ki jo tvorijo različne barve, med katerimi prevladuje zelena
melása
-e
ž
(
ȃ
)
kem.
gosta, temno rjava tekočina, ki ostane pri proizvodnji sladkorja:
krmilu dodana melasa
;
špirit iz melase
melína
-e
ž
(
í
)
1.
melišče
:
steza se je vzpenjala ob melini
/
peščena melina
2.
nar.
strm, nerodoviten svet:
pokositi melino
;
garal je po melinah
melínast
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na melino ali mel:
melinaste brežine
/
melinast, sipek material
melinít
-a
m
(
ȋ
)
kem.
brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina;
ekrazit
:
granate so nekdaj polnili z melinitom
melíniti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.,
zastar.
zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti:
pesek se melini z brega
/
snežne plasti se melinijo
meliorácija
-e
ž
(
á
)
izboljšanje zemljišč z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi:
povečati donos z melioracijo
;
melioracija kmetijskih zemljišč
;
sredstva za melioracijo so zagotovljena
/
melioracija gozdov
izboljšanje gozdov z gojitvijo ustreznejših drevesnih vrst, skrbnejšim vzdrževanjem
melioracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na melioracijo:
melioracijski ukrepi
;
melioracijska dela
/
melioracijski načrt
/
nova melioracijska območja
melioratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se meliorira:
meliorativno pogozdovanje
/
meliorativna drevesna vrsta
meliorírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
izboljševati zemljišča z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi:
meliorirali so tisoč hektarov nerodovitne površine
;
meliorirati zemljišča ob reki
melioríran
-a -o:
meliorirana zemljišča
melíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
tekst.
ki je iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken:
melirana preja, tkanina
2.
ekspr.,
v zvezi z
lasje, brada
ki je različnih barv, med katerimi navadno prevladuje siva:
on ima že melirane lase
/
starec s sivo melirano brado
♦
metal.
ki ima belo-sivo prelomno ploskev
melísa
-e
ž
(
ȋ
)
začimbna in zdravilna rastlina s srčastimi spodnjimi listi in navadno belimi cveti:
listi melise
;
duh po melisi
melísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na meliso:
melisni listi
/
melisno olje
/
star.
melisne jagode
melisnice
melísnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
bonbon, v katerem je kot dodatek melisno olje:
kupiti melisnice
;
bele in rdeče melisnice
melíšče
-a
s
(
í
)
grušč in pesek, ki se nabirata ob vznožju (gorskih) sten in pobočij:
pod steno nastaja novo melišče
;
šli so po stezi, ki drži čez melišče
/
melišče se že zarašča
melíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na melišče:
nastajanje meliščnih območij
/
meliščno rastlinje
melíti se
-ím se
nedov.
,
tudi
méli se
(
ī í
)
knjiž.,
zastar.
zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti:
kamenje, pesek se meli s strmin
/
obrežje se meli
melízem
-zma
m
(
ī
)
glasb.
toni, ki se pojejo na en zlog:
melizmi v liturgičnem petju
melizmátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na melizem:
melizmatično petje
/
melizmatični okraski
mélj
-a
m
(
ẹ̑
)
(zelo) drobna mivka:
jezero se je napolnilo z vulkanskim pepelom in meljem
meljáč
-a
m
(
á
)
zastar.
kočnik
:
korenina meljača
melják
-a
m
(
á
)
anat.
vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti;
kočnik
:
korenine meljakov
♦
agr.
močnati del zrna
;
zool.
zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik
meljáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
mletje
:
meljava bo kmalu končana
;
meljava žita
/
meljava rude
2.
zastar.
žito (za mletje):
pripeljati meljavo v mlin
mélje
-a
s
(
ẹ̑
)
nar.
melišče
:
prečkati melje
melódičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
nanašajoč se na melodijo:
melodična stran glasbe
/
imeti izreden ritmični in melodični čut
/
melodični interval
zaporedno zvenenje dveh tonov
;
melodična linija
potek melodije
2.
ki ima izrazito, prijetno melodijo;
peven
,
speven
:
ta pesem, skladba je zelo melodična
/
melodičen jezik
/
melodična lepota njenega glasu
♦
jezikosl.
melodični naglas
tonemski naglas
melódičnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost melodičnega;
pevnost
,
spevnost
:
melodičnost pesmi, skladbe
/
melodičnost jezika, stavka
melodíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
glasb.
glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni:
v tej skladbi je melodija glavni nosilec izraza
;
ritem, melodija in harmonija
//
s prilastkom
oblikovno in vsebinsko urejena skupina tonov, določenih po višini in trajanju:
ta melodija je otožna, zategla
/
enoglasna, vodilna melodija
;
pren.
melodija dolenjskega narečja
2.
publ.,
s prilastkom
krajša, navadno zabavna skladba:
igrati, predvajati melodije
/
pevci zabavnih melodij
3.
pesn.,
s prilastkom
glasovi, zvoki sploh:
melodija gozdov, vetra
/
slavčkove melodije
♦
jezikosl.
stavčna melodija
stavčna intonacija
melodíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na melodijo;
melodičen
:
melodijski elementi skladbe
/
melodijski in spremljevalni instrumenti
melódika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
glasb.
melodične značilnosti v skladbi:
blagoglasna, slovesna melodika
;
melodika in harmonika
/
orientalska melodika
2.
knjiž.,
s prilastkom
melodične značilnosti česa sploh:
melodika ruskega jezika
;
melodika stavka
/
Gregorčičeva melodika
melodiózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima izrazito, prijetno melodijo;
peven
,
speven
:
melodiozne pesmi, skladbe
/
to narečje je zelo melodiozno
/
govorila je z melodioznim glasom
melodióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost melodioznega;
pevnost
,
spevnost
:
to je opera z bogato melodioznostjo
/
melodioznost narečja
melodráma
-e
ž
(
á
)
1.
lit.,
glasb.
gledališka igra, katere besedilo se govori ob spremljavi glasbe:
pisal je glasbo za melodrame
;
melodrame in operete
2.
publ.
literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino, ganljivka:
ta roman je melodrama
;
delo se je spremenilo v preočitno melodramo
/
v kinu predvajajo melodramo
//
pretirano čustvena, ganljiva vsebina literarnega dela:
v tem romanu se srečamo s socialno melodramo
melodramátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na melodramo:
dobro pozna melodramatične zakonitosti
/
ta lik spominja na melodramatične junake
2.
knjiž.,
ekspr.
pretirano čustven, ganljiv:
film z melodramatično zgodbo
/
govoriti z melodramatičnim glasom
melodramátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na melodramo:
bil je znan melodramatski avtor
/
še najboljši so bili melodramatski filmi
2.
knjiž.,
ekspr.
pretirano čustven, ganljiv:
konec igre je melodramatski
melodrámski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na melodramo:
bil je znan melodramski avtor
/
prevečkrat uporablja melodramske preobrate, zaplete
2.
knjiž.,
ekspr.
pretirano čustven, ganljiv:
roman z melodramsko zgodbo
melodrámsko
prisl.
:
dialogi učinkujejo melodramsko
melóna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen rumeni sladki sad:
jesti melone
;
na trgu prodajajo melone in lubenice
2.
šalj.
polcilinder
:
gospod z melono na glavi
melónast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben dinji:
melonast sad
;
ekspr.
pomolil je skozi vrata svojo melonasto glavo
mélos
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
melodika
:
ljudski melos
/
pesem je tudi v prevodu ohranila ves melos originala
membrána
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki lahko niha;
kožica
,
opna
:
predreti, raztrgati membrano
/
membrane v ušesih
/
membrana na bobnu
;
pren.,
ekspr.
muzika verzov je vplivala na njegove čustvene membrane
//
teh.
na obod napeta, pritrjena tanka, prožna ploščica, ki lahko niha:
membrana v zvočniku se je pokvarila
;
gumijasta, kovinska membrana
/
telefonska membrana
/
membrana v črpalki
2.
tanka plast snovi, skozi katero lahko pronica plin, tekočina:
difuzija plina skozi membrano
/
filtrirna membrana
;
polprepustna membrana
3.
tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje;
ovojnica
,
mrena
1
:
možgane ovijajo tri membrane
/
sklepna membrana
♦
biol.
celična membrana
zunanji, mrtvi del celice
membránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na membrano:
naprava z membranskim preusmerjanjem
♦
strojn.
membranska črpalka
meménto
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
svarilo
,
opozorilo
:
ta izpoved je memento vsem, da je vojna zločin
/
razbitine avtobusa so bile grozljiv memento
mémo
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
krajše uradno ali poslovno pisno sporočilo;
dopis
:
uprava je zjutraj poslala memo s kratkimi navodili, o čem bodo ta dan poročali
;
interni memo
memoáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na memoare:
avtobiografska in memoarna literatura
;
memoarna dela o revoluciji
/
memoarna oblika romana
memoári
-ov
m
mn.
(
ȃ
)
knjiž.
popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel;
spomini
:
izdati, pisati memoare
memoaríst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
pisec spominov:
ta memoarist ne poudarja lastnih zaslug
/
leposlovni memoarist
memoárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na memoare:
pripoved presega memoarske okvire
/
memoarska literatura
;
rad bere memoarska dela
memorándum
-a
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
pisna izjava o kaki stvari, problemu z zahtevo, da se uredi, reši, namenjena vladi, politični oblasti;
spomenica
:
memorandum je podpisalo veliko uglednih znanstvenikov
2.
polit.
uradni spis ene vlade drugi, v katerem se obširneje obravnava kak problem, spomenica:
izročiti, poslati memorandum
;
avstrijska vlada je Sloveniji poslala memorandum
;
nota in memorandum
//
pisna izjava o ustno doseženem mednarodnem sporazumu, sporazum:
podpisati, ratificirati memorandum
/
memorandum o soglasju
3.
zastar.
znanstvena razprava, študija:
napisal je memorandum o ostankih koral v gorah
♦
adm.
memorandum
polovica lista papirja formata A4 z glavo podjetja, ustanove, polovička
;
zgod.
londonski memorandum
5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju
memoriál
-a
m
(
ȃ
)
1.
šport.,
navadno s prilastkom
športno tekmovanje, posvečeno spominu na koga, navadno znanega športnika:
zmagati na memorialu Janeza Polde
;
Ziherlov memorial v skokih v vodo
/
tekmovanje za Bloudkov memorial
2.
star.
spomenica
,
izjava
:
odposlali so memorial cesarju in komisiji
3.
zastar.
znanstvena razprava, študija:
memorial o Ilirih
memoriálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
publ.
posvečen spominu na kaj;
spominski
:
memorialna konferenca ob 30-letnici kongresa
/
pisateljevo rojstno hišo so preuredili v memorialni in etnografski spomenik
memoríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od memorirati:
tudi dokumentacijo podreja osebnemu memoriranju
;
memoriranje doživljajev
/
preveč je memoriranja, premalo pa samostojnega mišljenja
/
poslušati memoriranje
memorírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
spominjati se:
natančno memorira doživljaje
;
memorira ga še, sreča pa nikoli
2.
ped.
učiti se na pamet:
učenci so memorirali zlasti v prvem in drugem razredu
//
pripovedovati na pamet:
teksta niso smeli pripovedovati po svoje, ampak memorirati
/
na začetku ure je memoriral učitelju že obravnavano snov
♦
gled.
v mislih obnavljati ali govoriti tekst za boljše obvladanje, ponavljati
ména
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
doba med zrelostjo in starostjo, ko pride pri ženskah do usihanja delovanja spolnih žlez in s tem do nekaterih telesnih in duševnih sprememb:
biti v meni
/
doba, leta mene
2.
knjiž.
menjava
,
menjavanje
:
mena dobrin
/
narediti dobro meno
/
mena razmerja, vremena
/
stalne zgodovinske mene
♦
med.
mena glasu
sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija
3.
astron.,
navadno v zvezi
Lunina mena
razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune:
opazovati Lunine mene
/
izračunati Lunine mene
4.
knjiž.,
zastar.
doba, razvojna stopnja:
proizvodnja je v meni naraščanja
●
knjiž.
ob meni stoletja
na koncu enega ali na začetku drugega stoletja
menáda
-e
ž
(
ȃ
)
v grški mitologiji
žensko bitje, ki spremlja boga Dioniza:
raztrgale so ga menade
;
blazna, divja menada
//
knjiž.
bakhantka
,
bakhantinja
:
ples menad
menárha
-e
ž
(
ȃ
)
med.
prva menstruacija:
dobiti menarho
menáža
-e
ž
(
ȃ
)
voj. žarg.
1.
(vojaška) hrana:
menažo smo redno dobivali
;
dobra menaža
/
deliti, kuhati menažo
jed, jedi
;
pri menaži je šest vojakov manjkalo
pri jedi, pri obroku
2.
v zvezi
oficirska menaža
, v stari Avstriji
oficirska menza, oficirska restavracija:
hraniti se v oficirski menaži
;
vodja oficirske menaže
menážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na menažo:
menažna skodelica
/
menažni voz
menažeríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zbirka živih tujih, divjih živali za razkazovanje, proučevanje, navadno pri cirkusu:
imeli so vrtiljak in menažerijo
;
izpopolniti menažerijo
/
potujoča menažerija
//
prostor, stavba s to zbirko:
iti v menažerijo
;
hrup v menažeriji
2.
knjiž.
zbirka igrač, figur, ki predstavljajo živali:
otroka se igrata z menažerijo
/
steklena menažerija
/
ekspr.
njen klobuk je poln menažerije
3.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
doma ima že celo menažerijo mačk in psov
/
menažerija človeških strasti in napak
menážka
-e
ž
(
ȃ
)
voj. žarg.
vojaška posoda za hrano, navadno iz aluminija:
jesti iz menažke
;
stali so pred kotlom z menažkami v rokah
mencánje
-a
[
məncanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od mencati:
mencanje očesa, rok
/
mencanje in ožemanje perila
/
nobenega zavlačevanja in mencanja ni bilo
/
mencanje prosa
mencáti
-ám
[
məncati
]
nedov.
(
á ȃ
)
1.
premikati del česa z roko sem in tja, da se drgne ob drug del, navadno pri pranju:
mencati perilo
;
mencati in ožemati
/
v zadregi je mencal robec
mečkal, stiskal
//
premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati:
mencala je otrokove premrle roke
;
od veselja si je mencal dlani, roke
/
še ves zaspan si je mencal oči
2.
ekspr.
delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami:
vrsta se ni premaknila, zato je vse bolj mencal
;
otrok nestrpno menca pred vrati
/
v zadregi je mencal z nogami
/
kaj pa toliko menca na sedežu
3.
ekspr.
hoditi s kratkimi koraki:
mencal je okoli očeta in ga pregovarjal
;
mencati proti domu
;
počasi, urno mencati
4.
ekspr.
omahovati, pomišljati se:
menca in menca, preden kaj stori
/
mencati z odgovorom
/
mogoče, najbrž, je mencala
♦
agr.
mencati proso
ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih; meti
mencàv
-áva -o
[
məncav-
]
prid.
(
ȁ á
)
ekspr.
omahljiv
,
neodločen
2
:
mencavo vedenje
mencávo
prisl.
:
mencavo govoriti
mencávost
-i
[
məncavost
]
ž
(
á
)
ekspr.
omahljivost
,
neodločnost
:
njihova mencavost ga jezi
mencorítiti
-im
[
məncorititi
]
nedov.
(
í ȋ
)
slabš.
delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z zadnjico:
v zadregi je mencoritil sredi sobe
/
mencorititi na stolu
//
hoditi s kratkimi koraki:
ustavljali so se, pa spet mencoritili dalje
;
mencorititi sem in tja
mènda
in
mendà
[
menda
in
mənda
]
člen.
(
ȅ; ə̏; ȁ
)
1.
izraža domnevo:
menda je to edini človek, ki mu zaupa
;
nocoj se menda še ne vrnejo
;
slabo ji je, menda od slabega zraka
2.
izraža samoumevnost:
menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš
;
če prenese most kamion, bo menda tudi mene
;
saj menda ne boš huda, če prisedem
/
v takem dežju pa menda ne boste šli od doma
;
menda vendar ne bo ves dan megla
;
pog.
pa menda ja nisi truden?
3.
izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka:
»Se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!«
;
pog.
»Me vzameš s seboj?« »Menda ja.«
mendelévij
-a
m
(
ẹ́
)
kem.
umetno pridobljen radioaktivni element, Md:
mendelízem
-zma
m
(
ī
)
biol.
Mendlov nauk o dedovanju:
mendikántski
-a -o
prid.
(
ā
)
rel.,
v zvezi
mendikantski red
samostanski red, ki se odpoveduje vsakemu premoženju;
beraški red
:
frančiškanski, dominikanski in drugi mendikantski redovi
Méndlov
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
biol.,
v zvezi
Mendlovi zakoni
zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju:
mendránje
-a
[
məndranje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od mendrati:
mendranje trave, žita
/
mendranje po hiši
mendráti
-ám
[
məndrati
]
nedov.
(
á ȃ
)
1.
hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči:
konji, lovci mendrajo travo, žito
/
mendrati po ajdi, travi
/
mendrati gredo, polje
/
od jeze je mendral klobuk na tleh
//
ekspr.
hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe:
ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali
;
konji so mendrali po ljudeh
2.
ekspr.
delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami;
mencati
:
deklica ob mizi je ves čas mendrala
//
hoditi s kratkimi koraki:
mendral je okoli očeta in ga pregovarjal
;
od veselja je mendral po hiši
/
pri hoji mendra
//
hoditi sploh:
ves dan je mendral po mestu
;
ni mogel spati, pa je mendral okoli
/
fant že dolgo mendra za njo
si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost
3.
ekspr.
omahovati, pomišljati se:
mož ne mendra, kadar se mora odločiti
/
mogoče, najbrž, je mendral
mendrávec
-vca
[
məndravəc
]
m
(
ȃ
)
vet.
konj, ki nima obeh mod (v mošnji):
menèc
-ncà
in
mènec -nca
[
mənəc
]
m
(
ə̏ ȁ; ə̀
)
kdor mane proso:
menci so meli zadnje snope
mênedžer
tudi
ménedžer
tudi
manager -ja
[
tretja oblika
mênedžer
tudi
ménedžer
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
vodilni uslužbenec podjetja;
direktor
1
,
ravnatelj
:
družbo upravljajo menedžerji
;
odločilna vloga menedžerjev
2.
publ.
voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu:
biti menedžer turistične agencije
;
dober, nesposoben menedžer
/
turistični menedžer
//
poslovni vodja moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu:
pevko je spremljal menedžer
;
menedžer boksarja
;
moštvo z menedžerjem in trenerjem
mênedžerka
tudi
ménedžerka
tudi
managerka
-e
[
tretja oblika
mênedžerka
tudi
ménedžerka
]
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
vodilna uslužbenka podjetja;
direktorica
,
ravnateljica
:
uspešna menedžerka
;
menedžerke vlagajo v delo več truda, da dosežejo enako priznanje kot menedžerji
2.
publ.
voditeljica, organizatorka zlasti v gospodarstvu:
kadrovska menedžerka
/
glasbena, kulturna menedžerka
//
poslovna voditeljica moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu:
z menedžerko sta sestavila podroben načrt, kako uspeti v svetu mode
mênedžerski
tudi
ménedžerski
tudi
managerski -a -o
[
tretja oblika
mênedžerski
tudi
ménedžerski
]
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na menedžerje ali menedžerstvo:
opravljati menedžerske posle
;
prevzeti menedžerske naloge
/
menedžerska uprava
/
kandidati za menedžerske položaje v podjetjih
/
menedžerska bolezen
bolezen, ki se pojavlja zlasti zaradi neprestane napetosti pri opravljanju organizacijskih in vodilnih del
mênedžerstvo
tudi
ménedžerstvo
tudi
managerstvo -a
[
tretja oblika
mênedžerstvo
tudi
ménedžerstvo
]
s
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
sistem, v katerem je večina bistvenih odločitev zaupana menedžerjem:
razvoj menedžerstva
2.
publ.
poslovno vodenje podjetja:
neuspešno menedžerstvo
;
vprašanje menedžerstva se postavlja že nekaj časa
/
menedžerstvo v športu
menedžíranje
tudi
managiranje
-a
[
menedžíranje
]
s
(
ȋ
)
glagolnik od menedžirati:
prizadeval si je, da bi se izboljšal sistem menedžiranja in vodenja vlade
;
učinkovito, uspešno menedžiranje
;
menedžiranje podjetij
menedžírati
-am
tudi
managirati
-am
[
menedžírati
]
nedov.
(
ȋ
)
odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti ali o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa:
velike ustanove morajo svoja sredstva bolj racionalno menedžirati
mênedžment
tudi
ménedžment
in
management -a
[
tretja oblika
mênedžment
tudi
ménedžment
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
vodenje podjetja:
visoko razvit menedžment
//
vodilni uslužbenci:
vrhovni menedžment
menèk
-nkà
tudi
mènek -nka
[
mənək
]
m
(
ə̏ ȁ; ə̀
)
sladkovodna riba z zelo dolgima plavutma pred repno plavutjo:
jesti, loviti menke
;
ščuke in menki
♦
zool.
morski menek
večja morska riba z veliko, široko glavo in črno obrobljenimi neparnimi plavutmi, Brosme brosme
menetékel
-kla
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
svarilo
,
opozorilo
:
grozeč menetekel
menežer
ipd.
gl.
menedžer
ipd.
menežeríja
-e
ž
(
ȋ
)
menažerija
:
razkazovati menežerijo
/
iti v menežerijo
/
igrati se z menežerijo
menhír
tudi
ménhir -ja
m
(
ī; ẹ̑
)
arheol.
prazgodovinsko znamenje v obliki visokega kamna, stebra:
skrivnostni menhirji
mení
tudi
menu -ja
[
mení
]
m
(
ȋ
)
1.
kosilo ali večerja v restavraciji, gostilni iz že izbranih jedi:
naročiti, plačati meni
;
brezmesni, dietni meni
;
meni je cenejši
/
drugi meni
ki je enostavnejši, cenejši
;
prvi meni
ki je obsežnejši, dražji
//
seznam jedi za to kosilo ali večerjo:
sestaviti meni za cel teden
;
jedi, zapisane v meniju
2.
rač.
na zaslonu prikazan seznam možnosti, ki so uporabniku na voljo pri upravljanju elektronskih naprav, izbirnik:
nastavljati menije in orodno vrstico
meníca
-e
ž
(
í
)
fin.
vrednostni papir, s katerim kdo komu naroča ali se sam obvezuje plačati določeni osebi določeno vsoto denarja:
akceptirati, diskontirati menico
;
izdati, podpisati menico
/
bianko menica
podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica
;
kratkoročna menica
;
lastna menica
ki jo izpolni, podpiše in izda dolžnik
;
trasirana menica
ki jo izpolni in izda upnik, podpiše pa dolžnik
;
pren.,
ekspr.
za svoje ukrepe je dobil bianko menico odbora
meníčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na menico:
menični obrazec
;
menični porok
;
menična terjatev, zadolžitev
♦
pravn.
menično pravo
predpisi za poslovanje z menicami
meníčnopráven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
nanašajoč se na menično pravo:
meničnopravni odnosi
meníh
tudi
menìh -íha
[
tudi
mənih
]
m
(
í; ȉ í
)
1.
član samostanskega, verskega reda:
postati menih
;
živi kot menih
osamljeno; skromno, preprosto
/
frančiškanski menih
frančiškan
/
budistični menihi
//
rel.
član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi:
strogo življenje menihov
/
kartuzijanski menihi
kartuzijani
●
star.
beli menihi
cistercijani
2.
gastr.
podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem:
za veliko noč je spekla menihe
meníjski
tudi
menujski
-a -o
[
meníjski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na meni 2:
izdelava menijskih kartic
/
menijski ukazi
;
menijska bližnjica, tipka, vrstica
meningítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje možganske mrene:
otrok je zbolel za meningitisom
/
klopni meningitis
virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop
meníngoencefalítis
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
med.
vnetje možganskih ovojnic in možganskega tkiva:
cepil se je proti klopnemu meningoencefalitisu
menískus
tudi
menísk -a
m
(
ȋ
)
anat.
izbočen hrustanec v kolenskem sklepu:
poškodovati si meniskus
;
operacija meniskusa
♦
fiz.
na eni strani vbočena, na drugi izbočena leča; ukrivljena površina tekočine v cevki
meníšček
-čka
[
tudi
məniščək
]
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
manjšalnica od menih:
droben, slaboten menišček
/
pesmi meniščka Vodnika
2.
zool.
gozdna ptica pevka z veliko belo liso na vratu, Parus ater:
meniščki in čižki
meníšec
-šca
[
tudi
mənišəc
]
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od menih:
droben, slaboten menišec
/
pesmi menišca Vodnika zna na pamet
meníšič
-a
[
tudi
mənišič
]
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od menih:
menišič se je kar izgubil v široki kuti
/
pesmi menišiča Vodnika
meníšiti
-im
[
tudi
mənišiti
]
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
biti menih:
štiri leta je menišil v cistercijanskem samostanu
meníški
-a -o
[
tudi
məniški
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na menihe:
preučevati meniško življenje
/
meniška kuta
/
meniški redovi
starejši samostanski redovi, ki živijo ločeno od drugih ljudi
;
sleči meniško obleko
stopiti iz samostanskega reda
meníško
prisl.
:
meniško oblečen
;
živeti meniško
osamljeno; skromno, preprosto
meníštvo
-a
[
tudi
məništvo
]
s
(
ȋ
)
1.
obstoj, dejavnost menihov:
meništvo se je začelo v obliki puščavništva
;
zgodovina meništva
//
meniški poklic:
odločil se je za meništvo
2.
menihi
:
meništvo je ohranjalo in širilo kulturo
;
srednjeveško meništvo
meníti
1
-ím
tudi
méniti -im
dov.
, méni
tudi
mêni
(
ī í; ẹ̄
)
zastar.
menjati
:
menila sta obleko, da ju niso spoznali
/
to meni slabost v moč
meníti
2
in
méniti -im,
tudi
méniti -im
nedov.
(
ī ẹ́; ẹ́
)
1.
knjiž.,
z odvisnim stavkom
imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično:
menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju
;
menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti
;
strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča
/
menim, da bo deževalo
zelo verjetno bo deževalo
//
izraža omejitev povedanega na osebni odnos;
misliti
:
menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise
;
za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen
;
osebno menim, da ravna prav
/
ekspr.
časopis meni, da se bodo razmere uredile
/
kaj menite vi o tem človeku
sodite
2.
knjiž.,
z nedoločnikom
imeti namen, nameravati:
menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno
;
menil ga je pohvaliti, posvariti
/
nisem te menil prizadeti, žaliti
;
elipt.
s tem nisem menil nič hudega
;
še dolgo menim ostati med vami
3.
knjiž.
izraža točno, konkretno določitev predmeta;
misliti
:
koga menite? Očeta menim, ne tebe
;
to je kraj, ki ga je menil brodnik
;
s temi besedami meni njega
/
ko govori o uspehu, meni sosedove
/
odšel boš nazaj. Kako to meniš
4.
knjiž.,
v členkovni rabi,
v zvezi z
ali, kaj
izraža začudenje, nejevoljo;
misliti
:
kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem
;
kaj meniš, da tega nisem vedel
//
v zvezi s
kaj
izraža podkrepitev trditve:
to so res velike reči, kaj meniš
/
kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
5.
knjiž.
reči
,
dejati
1
:
to ni lepo in prav, meni oče
;
lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
meníti se
in
méniti se,
tudi
méniti se
1.
pog.
izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem;
govoriti
:
le kaj so se menili
;
meniti se o vsakdanjih stvareh
;
z njim se noče meniti
;
dolgo, prijateljsko se meniti
/
menili so se samo slovensko
/
ekspr.
vsa vas se meni o tem
/
v mislih se meniti s kom
2.
nar.
biti s kom v normalnih odnosih;
govoriti
:
ti dve družini se že dolgo ne menita
3.
navadno z nikalnico,
v zvezi z
za
imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim:
nihče se ne meni za njegove ideje
;
še za kupčijo se več ne meni
/
za znance se ne meni, ampak živi sam zase
ne želi imeti stikov z njimi
;
ekspr.
za ženske se ni nikoli dosti menil
ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
//
skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim:
za te grobove se nihče ne meni
;
še za lastne otroke se ne meni
4.
navadno z nikalnico,
v zvezi z
za
biti do česa v takem odnosu
a)
da vpliva na ravnanje:
ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem
;
ni se menil za nevarnosti, okoliščine
/
za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez
/
ekspr.
gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
b)
da vzbudi čustven odziv:
ne meni se za trpljenje ljudi
;
za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
●
nar.
za te besede se bomo še kje drugje menili
zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti
;
nar.
takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim
gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
mené
zastar.
:
govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
menèč
-éča -e:
to je rekel, meneč njega
;
žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo
;
odšel je, ne meneč se za nevarnost
;
glasno meneča se dekleta
ménjen
-a -o:
knjiž.
ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
ménja
-e
ž
(
ẹ́
)
zastar.
menjava
,
menjavanje
:
menja pridelkov
/
menja človeške sreče
/
menja se je razdrla
kupčija, pogodba
menjáčica
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
enoceličar, ki pri gibanju neprestano menja obliko;
ameba
:
menjačica se giblje s panožicami
menjálec
-lca
[
menjau̯ca
tudi
menjalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z menjavo ene valute za drugo:
evre, dolarje je menjal pri menjalcu
;
menjalci na tržaških ulicah
/
banka je razpisala mesto menjalca
/
menjalec denarja
//
kdor menja, menjava kaj sploh:
menjalci pridelkov
menjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na menjavo ali menjanje:
menjalni postopek
/
menjalni sestanek filatelistov
/
menjalni tečaj evra, dolarja
♦
ekon.
menjalna vrednost
vrednost, določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom
;
menjalno gospodarstvo
gospodarstvo, ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin
;
menjalno sredstvo
sredstvo, ki omogoča menjavo kakega blaga z drugim blagom
;
kor.
menjalni korak
skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga
menjálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za menjavo ene valute za drugo:
odpreti, ustanoviti menjalnico
;
menjalnica na letališču, v hotelu
/
menjalnica denarja
/
tudi bančne menjalnice ne sprejemajo več tolarjev
//
oddelek v podjetju, ki se ukvarja z menjavo česa za kaj drugega, drugačnega sploh:
mlin z menjalnico žita
menjálničar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z menjavo ene valute za drugo:
zaradi poneverb so aretirali dva menjalničarja
;
menjati denar pri menjalničarju
menjálnik
-a
m
(
ȃ
)
strojn.
ohišje z zobniki, ki omogočajo spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi:
kupiti, vstaviti menjalnik
;
zamenjati olje v menjalniku
/
avtomatski, sinhronizirani menjalnik
;
dvostopenjski, tristopenjski menjalnik
♦
grad.
nosilec, ki nosi zaradi dimnika, napeljave prekinjen glavni nosilec
menjálniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na menjalnico:
opravljanje menjalniških poslov
;
menjalniško poslovanje
/
menjalniški trg
/
nakupni, prodajni menjalniški tečaj
menjálo
-a
s
(
á
)
v zvezah:
ptt
(telefonsko) menjalo
priprava, s katero se izključi en in priključi drug telefonski aparat na isti vod
;
žel.
(kretniško) menjalo
del kretnice, s katerim se premika njen jeziček
ménjanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od menjati:
menjanje proizvodov
/
menjanje prestav
/
menjanje bivališča
ménjati
tudi
menjáti -am,
in
ménjati -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́; ẹ́
)
1.
dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega:
menjati kruh za cigarete
;
menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo
;
s prijateljem menjati znamke
;
ekspr.
svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje
/
menjala sta vlogi
kar je delal, bil eden, dela, je drugi
;
dobro je menjal
kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal
/
ali mi lahko menjate evro, sto evrov
ali mi lahko za evro, sto evrov daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti
;
menjati dolarje, funte za evre, tolarje
dati ali dobiti dolarje, funte za enakovredno, ustrezno vsoto evrov, tolarjev
2.
dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste:
menjati utrujene konje pri vozu
;
mehanik je menjal olje v avtomobilu
/
menjati izrabljene dele z novimi
nadomestiti
;
živali menjajo dlako
dobijo drugo, drugačno
;
med vožnjo je večkrat menjal luči
prižgal druge, drugačne
;
menjati perilo
preobleči se
;
menjati seme
uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte
//
napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:
trener je menjal oba slabša igralca
;
v slabem podjetju se delavci hitro menjajo
;
straža se je menjala vsaki dve uri
3.
z oslabljenim pomenom
izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega:
menjati bivališče, skrivališče
;
menjala sta sedeža
/
ob novem letu je menjal podjetje
šel v službo k drugemu podjetju
;
menjati poklic
začeti opravljati drug poklic
;
menjati službo
iti v službo drugam
;
menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža
začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku
4.
napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino:
človek z delom menja naravo in sebe
;
po porazu je menjal prepričanje
;
ladja je menjala smer
;
temperatura, veter se lahko hitro menja
●
ekspr.
težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer)
ne bi hotel postati, biti kdo drug
;
posestvo je že večkrat menjalo lastnika
postalo last drugega
;
menjati pogovor, temo
začeti govoriti o čem drugem
;
preg.
volk dlako menja, a narave nikdar
človek ne more zatajiti svojega bistva
♦
avt.
menjati prestavo
narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen
;
jezikosl.
menjati končnice pri glagolu
;
med.
menjati glas
mutirati
;
šah.
šahista sta menjala trdnjavi
drug drugemu izločila trdnjavo iz igre
;
voj.
menjati korak
premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi
ménjati se
tudi
menjáti se,
in
ménjati se
nedov. in dov.
,
s prislovnim določilom
izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim;
menjavati se
:
na tem območju se menjata apnenec in lapor
;
v življenju se menjata smeh in jok, up in obup
menjáje
:
dajal je denar menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu
;
nosili so ga menjaje
;
menjaje (se) delati, stražiti
menjajóč
-a -e:
pogosto menjajoči se gostje
;
menjajoča se sreča
menjàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
knjiž.,
zastar.
spremenljiv
,
nestalen
:
menjavo vreme
/
njegovo razpoloženje je zelo menjavo
menjáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od menjati:
a)
menjava pridelkov za obrtne izdelke
/
menjava med državama narašča, upada
/
ugodna menjava evra, dolarja
/
publ.
menjava izkušenj, mnenj
izmenjava
b)
menjava izrabljenih delov
/
menjava dlake
c)
pogoste menjave so prekinjale tekmo
;
menjava straže
č)
prišlo je do menjave bivališča
/
menjava poklica
d)
menjava temperature, vremena
e)
značilna menjava plasti
/
menjava svetlobe in teme
menjávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od menjavati:
a)
menjavanje koruze za sol
b)
menjavanje posteljnine enkrat na teden
c)
menjavanje igralcev, partnerjev
;
med menjavanjem straž je ušel
č)
menjavanje bivališča
/
menjavanje zaposlitve
d)
menjavanje učnih načrtov
;
menjavanje temperature
e)
menjavanje tople in mrzle dobe
menjávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega:
menjavati koruzo za sol
/
menjavati dolarje, funte za evre
dajati ali dobivati dolarje, funte za enakovredno, ustrezno vsoto evrov
2.
dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste:
medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje
/
pogosto menjavati perilo, srajce
preoblačiti se
;
menjavati seme
uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte
//
delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:
trener je menjaval igralce
;
straže so se menjavale vsaki dve uri
/
gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo
določeni gostje so v njem le malo časa
3.
z oslabljenim pomenom
izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega:
menjavati skrivališče
/
menjavati hotele, prostore
/
pogosto je menjavala ljubimce
4.
delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino:
menjavati navade, stališča
;
menjavati vrstni red
;
podoba tega naselja se hitro menjava
/
svoje prepričanje menjava kakor srajce
večkrat, pogosto ga menja
●
od jeze menjava barve
bledi in rdi hkrati
♦
med.
menjavati glas
spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati
menjávati se
s prislovnim določilom
izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim:
ob poti so se menjavale njive in gozdički
/
dež se menjava s soncem
;
noč se menjava z dnevom
menjavajóč
-a -e:
menjavajoče se razpoloženje
menjávost
-i
ž
(
á
)
knjiž.,
zastar.
spremenljivost
,
nestalnost
:
menjavost lastnosti, oblik
menjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega;
menjavati
:
menjevati koruzo za sol
/
s prijateljem si menjujeta znamke
2.
dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste:
žena ravnokar menjuje zavese
//
delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:
ta trener premalo menjuje igralce
;
v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo
3.
z oslabljenim pomenom
izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega:
menjevati bivališče
/
rad menjuje hotele
/
kar naprej menjuje službe
4.
delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino:
menjevati pravopis
;
položaj na bojišču se pogosto menjuje
menjeváti se
izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim:
fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi
menjševík
-a
m
(
ī
)
v začetku 20. stoletja
pripadnik desnega krila Ruske socialnodemokratske delavske stranke ali član Ruske socialnodemokratske delavske stranke:
Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike
menjševíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na menjševike ali menjševizem:
menjševiška struja v stranki
/
menjševiški nazori o revoluciji
menjševízem
-zma
m
(
ī
)
v začetku 20. stoletja
nerevolucionarna smer v Ruski socialnodemokratski delavski stranki:
nasprotovati menjševizmu
menljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
spremenljiv
,
nestalen
:
bistvo z menljivo obliko
/
ljudsko mnenje je zelo menljivo
menopávza
-e
ž
(
ȃ
)
dokončno prenehanje, ustavitev vsak mesec ponavljajočega se krvavenja iz maternice:
menopavza nastopi navadno okoli petdesetega leta
;
ženska pred menopavzo
menstruácija
-e
ž
(
á
)
vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice:
dobiti, imeti menstruacijo
;
boleča, močna menstruacija
;
izostanek menstruacije
;
neredna, redna menstruacija
menstruacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na menstruacijo:
menstruacijske težave
/
menstruacijski ciklus
vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice
menstruálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na menstruacijo:
menstrualne težave
/
menstrualna kri
/
menstrualni ciklus
vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice
mentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
duševen
:
otrokov mentalni razvoj
;
mentalne motnje
;
telesno in mentalno zdravje
/
mentalno delo
/
mentalni delavci
♦
med.
mentalna higiena
skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij
;
pravn.
mentalna rezervacija
neizrečeni pridržek, omejitev ob kaki izjavi, pogodbi
;
psih.
mentalna starost otroka
povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke
mentálno
prisl.
:
mentalno nerazvit, prizadet otrok
mentalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali;
miselnost
:
skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto
/
po mentaliteti se zelo razlikujeta
/
publ.:
treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug
mnenje, mišljenje
;
bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti
mišljenju, ravnanju
//
s prilastkom
ta skupek, značilen za
a)
pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine:
dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev
/
dijaška mentaliteta
/
mentaliteta te šole ga je odbijala
duhovno ozračje
b)
prebivalce kakega zemljepisnega območja:
nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto
/
človek hribovske mentalitete
mentálnohigiénski
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ̑
)
nanašajoč se na mentalno higieno:
mentalnohigienska načela
/
mentalnohigienska posvetovalnica
mentálnost
-i
ž
(
ȃ
)
star.
miselnost
,
mentaliteta
:
obravnavati mentalnost mladine
/
to je značilno za mentalnost kapitalistične dobe
/
po mentalnosti je hegeljanec
;
dekadentska mentalnost
mentól
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
brezbarvna kristalna snov, glavna sestavina olja poprove mete:
mentol hladi
;
mazilo, ki vsebuje mentol
;
v prid. rabi:
mentol bonboni
mentólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki vsebuje mentol:
mentolni bonboni
méntor
-ja
m
(
ẹ́
)
kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka;
vodja
1
,
svetovalec
:
vprašati za nasvet svojega mentorja
;
mentor začetnikov
/
ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov
//
profesor, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi študenta, predvsem pri pisanju zaključnega dela:
mentor se ni strinjal z njenimi idejami
♦
agr.
rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev
méntorica
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka;
vodja
2
,
svetovalka
:
dijakinje so predstavo pripravile pod vodstvom mentorice
;
prizadevna mentorica
;
dolgoletna mentorica mladim glasbenikom
;
mentorica likovnega krožka
//
profesorica, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi študenta, predvsem v zaključni fazi študija:
mentorica še ni pregledala njegove diplome
;
za temo diplomskega dela se je odločil na pobudo mentorice
;
mentorica na inštitutu, univerzi
méntorski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na mentorje ali mentorstvo:
Čopova mentorska vloga
/
mentorska revija
méntorstvo
-a
s
(
ẹ̄
)
usmerjanje, vodenje mladega, neizkušenega človeka z nasveti, pojasnili, vodstvo:
literarno mentorstvo
;
vpliv Čopovega mentorstva na Prešerna
/
na šoli so uvedli mentorstvo
méntrga
-e
ž
(
ẹ́
)
etn.
miza s koritom za mesenje:
presejati moko v mentrgo
;
sedel je na klop zraven mentrge
menuét
-a
m
(
ẹ̑
)
star, zmerno hiter francoski ples v tridobnem taktu:
dvorjani so spet plesali menuet
;
eleganten, graciozen menuet
//
skladba za ta ples:
po gavoti je orkester zaigral menuet
♦
glasb.
skladba ali stavek suite, sonate z značilnostmi tega plesa
ménza
-e
ž
(
ẹ̑
)
(gostinski) obrat, v katerem se pripravlja in servira navadno cenejša hrana:
odpreti menzo
;
hrani se v menzi
/
podjetje je ustanovilo svojo menzo
/
delavska, študentska menza
//
prostor tega obrata:
čakal ga je v menzi
♦
arhit.
(oltarna) menza
mizi pobobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje, oltarna miza
menzúra
-e
ž
(
ȗ
)
nekdaj
študentski dvoboj s sabljo, mečem:
napovedati menzuro
;
pokazal je brazgotine od menzur
♦
fiz.
graduirana valjasta posoda za merjenje količine tekočine
;
glasb.
razmerje med velikostjo posameznih delov glasbila; razmerje med trajanjem posameznih notnih vrednosti v glasbeni pisavi od 13. do 16. stoletja
;
šport.
razdalja med sabljačema na borilnem prostoru
menzurálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
glasb.,
v zvezah:
menzuralna glasba
glasba od 13. do 16. stoletja, zapisana z notami, ki zaznamujejo trajanje tonov
;
menzuralna notacija
notacija od 13. do 16. stoletja, ki zaznamuje trajanje tonov
mêr
1
-a
m
(
ȇ
)
zgod.,
v Ilirskih provincah
predstojnik merije, župan:
postal je ljubljanski mer
mér
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
méri
(
ẹ̑
)
zastar.
smer
:
veter je spremenil svojo mer
;
odšel je v tisto mer
/
nikoli ni mislil v ono mer
méra
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
navadno s prilastkom
enota za merjenje:
določiti, raziskovati mere
;
opustiti stare mere
/
funt, jard in druge angleške mere
;
časovne, dolžinske, utežne mere
//
nekdaj
prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l:
spili so že tri mere vina
2.
priprava, predmet za merjenje:
kontrolirati, popravljati mere
;
mednarodni urad za mere in uteži
/
za mero bomo vzeli tole palico
3.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina:
obleka ne ustreza mojim meram
;
telesne mere
;
standardne mere fotografije, igrišča
;
mere izdelkov, mize
/
ima mere za vojaka
/
pog.
vzeti mero
ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa
;
pog.
iti k meri
h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve
;
konfekcija in obleke po meri
obleke, narejene za določeno osebo
;
pren.
notranje mere človeškega duha
4.
s prilastkom
določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine:
krompirja mu je vedno dal dobro mero
;
pičla, zvrhana mera
;
ekspr.
spili so ga že pošteno mero
//
publ.,
z oslabljenim pomenom
obseg, stopnja česa sploh:
od nje ni pričakoval tolike mere cinizma
tolikega cinizma
;
dobil je najvišjo možno mero kazni
najvišjo možno kazen
;
to trdi s polno mero odgovornosti
z vso odgovornostjo
5.
dopustna količina, stopnja česa:
v vsaki stvari je potrebna mera
;
pri pitju ne pozna mere
;
v ugovarjanju je prekoračil mero
/
jedo brez mere
pretirano dosti
;
do te mere je stvar sprejemljiva
v taki obliki, stopnji
;
proizvodnja narašča v predpisanih merah
//
v zvezi
čez mero, nad mero
izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa:
bilo je vsega čez mero
/
izpil je kozarček ali dva čez mero
/
čez mero se razburjati
preveč
;
ekspr.
nad mero je nesramen
zelo
6.
publ.,
v prislovni rabi,
s prilastkom
izraža omejitev, kot jo določa prilastek:
ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici
;
prostori so v polni meri izkoriščeni
popolnoma, v celoti
;
problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni
;
to je v veliki meri njegova zasluga
v glavnem, pretežno
/
zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero
/
to je le do določene, neke mere res
deloma, delno
7.
pisar.,
s prilastkom
dejanje
,
ukrep
:
v takem položaju so opravičljive izredne mere
;
agrotehnične, varnostne mere
8.
lit.
shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu;
metrum
:
mera, zareza in druga vprašanja metrike
/
daktilska, trohejska mera
●
pog.
za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga
vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni
;
star.
dati koga pod mero
pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem
;
ekspr.
on hoče krojiti svet po svoji meri
po svojih idejah, predstavah
;
ekspr.
zdaj je mera polna
ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven
;
ekspr.
ima zvrhano mero križev in težav
zelo veliko
;
ekspr.
ima zvrhano mero talenta
zelo je talentiran
;
ekspr.
on ni človek vsakdanje mere
ni vsakdanji, povprečen človek
♦
ekon.
mera presežne vrednosti
razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom
;
fin.
diskontna
ali
eskontna mera
v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične
;
obrestna mera
v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj
;
profitna mera
v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala
;
temeljna obrestna mera [TOM]
do junija 2003
letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti
;
geom.
kotna mera
število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah
;
mat.
dolžinska mera
enota za merjenje razdalje med dvema točkama
;
največja skupna mera
največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila
;
strojn.
notranja mera
razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor
Mercallijev
-a -o
[
merkálijev-
]
prid.
(
ā
)
geol.,
v zvezi
Mercallijeva lestvica
razvrstitev jakosti potresa na dvanajst stopenj glede na posledice na zemeljski površini:
mercédes
-a
m
(
ẹ̑
)
avtomobil nemške tovarne Daimler-Benz:
uvažati mercedese
;
direktor se je odpeljal z mercedesom
;
črn, velik mercedes
mercerizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
tekst.
namakati in napenjati bombažno prejo ali tkanino v natrijevem lugu, da dobi lesk, postane močnejša:
navadno mercerizirajo samo boljše bombažne tkanine
mercerizíran
-a -o:
obleka, zavesa iz merceriziranega bombaža
merčún
-a
m
(
ȗ
)
nekdaj
1.
kdor uradno meri žito, sol:
na trgu je opravljal službo merčuna
2.
v zvezi
vojaški merčun
kdor uradno pregleduje, meri moške, če ustrezajo predpisom za opravljanje vojaške službe:
ujete tlačane so odvedli k vojaškemu merčunu
mérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor meri;
merilec
:
merec je povedal dolžino
/
bil je merec pri topu
/
merec je premeril parcelo
geometer, zemljemerec
mérek
-rka
m
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.,
zastar.
tarča
,
cilj
:
njegov beli konj je bil dober merek za strelce
/
on je bil vedno merek šal
2.
voj.
pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja:
muha in merek
●
knjiž.,
ekspr.
vzeti koga na merek
imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal ali zanimanja
méren
-rna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
merski
:
angleški merni sistem
2.
merilen
:
merne naprave
♦
etn.
merni dan
dan, ko se v planini meri ta dan namolzeno mleko
mérica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
nav. ekspr.,
s prilastkom
določena (manjša) količina kake snovi, tekočine, ustrezna komu:
postregla mu je z večerno merico čaja
/
tolikšna je njegova običajna merica
//
določena manjša količina kake snovi, tekočine sploh:
kupil je dve merici kostanja
;
merico prosa za papige, prosim
/
ona je brez merice okusa
popolnoma brez okusa
♦
agr.
(mlinarska) merica
žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje
2.
manjša posoda za merjenje snovi, tekočine:
branjevka je napolnila merico
;
vzela je kozarec za merico
3.
nekdaj
prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 0,4 litra:
naročil si je merico vina
/
konju ni dal niti merice ovsa
//
nar.
prostorninska mera, navadno za žito, od 15 do 20 litrov:
na hrbtu je prinesel merico žita
méričen
-čna -o
(
ẹ́
)
pridevnik od (mlinarska) merica:
merično žito
meridiján
in
meridián -a
m
(
ȃ
)
1.
geogr.
umišljen polkrog na zemeljski površini, ki povezuje (zemeljska) pola;
poldnevnik
:
ti dve točki ležita na istem meridijanu
/
greenwiški meridijan
ki gre skozi Greenwich in je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine
;
krajevni meridijan
meridijan določenega kraja
;
začetni meridijan
ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine
2.
v akupunkturi
vsak od kanalov v telesu, po katerem naj bi tekla življenjska energija:
pljučni, srčni, želodčni meridijan
;
masaža, terapija meridijanov
;
zabadanje igel v točke ob meridijanih
/
akupunkturni meridijani
;
energijski
ali
energetski meridijani
●
publ.
na vseh meridijanih se bije boj za osvoboditev človeka
vsepovsod
♦
astron.
nebesni meridijan
umišljen krog na nebesni krogli, ki gre skozi nebesni pol in zenit
;
elektr.
magnetni meridijan
umišljen krog, ki gre skozi magnetna (zemeljska) pola
;
geom.
meridijan
črta, v kateri ravnina, ki gre skozi os vrtenine, seka ploskev vrtenine
meridijánski
in
meridiánski -a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na meridijan:
meridijanski krog
/
meridijanska ravnina
meridionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na meridijan:
meridionalna smer
/
knjiž.
mesto ob meridionalni poti
poti na jug
meríja
-e
ž
(
ȋ
)
zgod.,
v Ilirskih provincah
najmanjša upravna enota, županija:
razdeliti provinco na merije
//
urad mera, župana:
oditi na merijo
merílec
-lca
[
meriu̯ca
in
merilca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor meri:
merilec je spustil utež v vodo
;
merilec dolžine se je zmotil
/
uradni merilec žita
/
bil je merilec pri topu
2.
priprava za merjenje:
znanost potrebuje vse bolj natančne merilce časa
♦
teh.
merilec hitrosti
brzinomer
;
voj.
merilec
naprava za merjenje na zadnjem delu cevi strelnega orožja; merek
merílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na merjenje:
merilni aparat, trak
;
kupiti nove merilne naprave
/
merilno območje
/
merilna lestvica
/
merilne naprave na topu
♦
kem.
merilni cilinder
steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov
;
merilna buča
;
teh.
merilna kladica
jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje merilnih priprav
merílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor ali oddelek, v katerem se kaj meri, kontrolira:
postal je vodja merilnice
merílnik
-a
m
(
ȋ
)
priprava za merjenje:
električni, mehanski merilnik
;
astrolab, kompas in drugi merilniki
/
merilnik korakov
pedometer
♦
elektr.
merilnik napetosti
voltmeter
;
teh.
merilnik hitrosti
brzinomer
merílo
-a
s
(
í
)
1.
priprava z označenimi enotami za merjenje:
popravljati, pregledovati merila
;
leseno, zložljivo merilo
/
milimetrsko merilo
♦
teh.
globinsko merilo
priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov
2.
navadno s prilastkom
kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje:
določiti, uskladiti merila
;
za merilo so vzeli lansko povprečje
;
etična, politična merila
;
ocenjevati po objektivnih, strogih merilih
;
merila za delitev dohodka
●
presojati z dvojnim merilom
pristransko, ne vsega enako strogo
3.
razmerje med merami, razsežnostmi kakega območja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami:
zmanjšati, zvečati merilo
/
narediti, narisati v merilu 1 : 100
;
zemljevid v merilu 1 : 300.000
4.
publ.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek:
to je pomembno v državnem, občinskem merilu
;
v svetovnem merilu je na desetem mestu
;
v merilu Slovenije to ne pomeni veliko
za Slovenijo, v Sloveniji
;
tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu
mednarodni ugled
merinizácija
-e
ž
(
á
)
agr.
križanje kake ovce z merino ovco:
pospeševati merinizacijo
/
merinizacija ovc
meríno
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
nanašajoč se na ovce z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije:
merino koža, volna
/
gojiti merino ovce
merínovka
-e
ž
(
ȋ
)
merino ovca:
merinovke dajejo izvrstno volno
/
gojiti ovce merinovke
merínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
merino
:
merinska volna
/
merinske ovce
merítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od meriti 1:
končati, opraviti meritev
;
astrofizikalne, oceanografske meritve
;
natančna, ponovna meritev
;
meritev hitrosti
mériti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje:
meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče
/
meriti dolžino ceste, prostornino posode
;
meriti frekvenco, hitrost
;
meriti porabo energije
;
meriti maščobnost, radioaktivnost
;
meriti temperaturo in srčni utrip
;
meriti trajanje poleta
;
meriti na mernike
;
meriti v metrih, sekundah
;
meriti z aparatom, toplomerom
;
meriti s koraki, palico
/
meriti na oko
po videzu oceniti velikost česa
/
ekspr.
sonce, ura nam meri čas
//
ekspr.
ocenjevati
,
vrednotiti
:
meri svoje delo in uspehe
;
ljubezni ne merimo po besedah
;
vse ljudi meri le po sebi
;
razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode
/
lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka
2.
s prislovnim določilom
imeti določeno dolžino, višino, površino:
otok meri tri kvadratne kilometre
;
ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov
/
soba meri tri metre v dolžino in dva v širino
/
sod meri tristo litrov
drži
3.
nav. ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
gledati
,
ogledovati
:
meril je tujca od nog do glave
;
meril ga je z radostjo, strahom
;
dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril
/
čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani
/
meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
4.
ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem:
ustrelil je, ne da bi meril
;
meriti s puško, topom
;
slabo meri, zato malokdaj zadene
/
meriti v drevo, glavo
/
vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak
streljali
;
pren.
s tem vprašanjem meri na domače razmere
//
knjiž.
na tihem želeti, pričakovati kaj:
ta ekipa meri na najvišje lovorike
;
tudi on meri na to službeno mesto
/
ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
//
v zvezi z
na
izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar:
besede, očitki merijo nanj
/
sum meri nanj
osumljen je on
/
publ.
vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva
so namenjeni utrditvi gospodarstva
5.
ekspr.,
z notranjim predmetom
hoditi, premikati se:
hitro je meril zadnjo četrtino poti
;
razburjeno meri sobo
;
meriti sobo gor in dol
/
z odločnimi koraki je začel meriti cesto
;
meriti klanec s počasno hojo
/
jastreb je meril nebo v veliki višini
●
ekspr.
meri besede, da ne bo kaj narobe
misli, pazi, kaj govoriš
;
ekspr.
kar dobro je meril cesto
pijan se je opotekal po njej
;
ekspr.
žena mu meri vsak korak
brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor
;
publ.
smučarji so merili svoje moči
so tekmovali
;
šel je h krojaču merit obleko
da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke
;
publ.
meriti svoje sile s silami drugih
tekmovati, kosati se z drugimi
;
star.
on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike
ima zelo veliko denarja
mériti se
1.
z orodnikom
imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi:
ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu
;
v znanju se meri z vsakim sošolcem
;
ekspr.
on se more komaj od daleč meriti z njimi
/
letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim
je dosti manjši
2.
prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi:
šel se je merit z njim
/
meriti se za kolajno, naslov prvaka
meritóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
bistven
,
odločilen
:
za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar
/
meritorno sodbo prepuščamo bralcem
končno
//
tehten, vreden upoštevanja:
izšla je meritorna študija
/
meritoren poznavalec atomske energije
2.
dejanski
,
stvaren
:
formalno in meritorno ugotavljanje resničnega stanja
♦
pravn.
meritorna odločba, sodba
odločba, sodba, s katero se odloči o bistvu, utemeljenosti tožbe, obtožbe
meritórno
prisl.
:
meritorno odločajo samo vodstva posameznih strank
;
meritorno poseči v razpravo
meritórnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost meritornega:
meritornost sodbe, trditve
/
lastiti si pravico meritornosti
merítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na meritev:
meritveni stroški
/
meritvena in druga pripravljalna dela
/
meritvena ekipa
merjásec
-sca
m
(
á
)
1.
odrasel samec prašiča:
rediti merjasca
;
merjasec in svinja
;
kot podivjan merjasec se je pognal proti ženskam
/
peljati svinjo k merjascu
/
divji merjasec
samec divjega prašiča
♦
vet.
skopiti merjasca
2.
nizko
pohoten, nasilen moški:
čvekanje nerodnega merjasca
/
kot psovka
mir mi daj, merjasec
3.
nar.
plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran;
dvojni, obračalni plug
:
orati z merjascem
;
leseni merjasec
merjášček
-čka
m
(
á
)
mlad merjasec:
dva merjaščka so pustili za pleme
♦
vet.
skopiti merjaščka
merjáščev
-a -o
(
á
)
pridevnik od merjasec:
merjaščevi čekani
mérjenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
kdor se meri:
merjenci so se slekli
/
upoštevati razteznost merjenca
mérjenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od meriti:
a)
končati, začeti merjenje
;
natančno merjenje
;
merjenje globine, hitrosti, temperature
;
enota za merjenje gostote, moči
;
napaka pri merjenju
/
električno, ročno merjenje
b)
merjenje na leteči cilj
c)
vojaško merjenje moči
;
medsebojno merjenje sil
mérjevec
-vca
m
(
ẹ́
)
star.
geometer
,
zemljemerec
:
merjevec je premeril parcele
merkantílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
trgovinski
,
trgovski
:
prostori za merkantilne namene
;
uradne in merkantilne tiskovine
2.
nanašajoč se na merkantiliste ali merkantilizem:
merkantilna dela
;
merkantilna načela
3.
agr.
konzumen
:
prodajati merkantilni in semenski krompir
merkantilíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš merkantilizma:
fiziokrati in merkantilisti
merkantilístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na merkantiliste ali merkantilizem:
merkantilistična politika
;
merkantilistična načela
merkantilízem
-zma
m
(
ī
)
ekon.
političnoekonomski nauk od 16. do 18. stoletja, ki trdi, da temelji blaginja države na zunanji trgovini in obilju žlahtnih kovin:
za merkantilizmom je nastopil fiziokratizem
//
trgovinska usmerjenost gospodarske politike:
merkantilizem in industrializem
mérkati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
nižje pog.
paziti
,
varovati
:
otroke ji merka mama
/
merkati nase
;
spet se je prehladil, ker se nič ne merka
mérkovca
-e
ž
(
ẹ́
)
zastar.
opica
:
komedijanti so imeli merkovco
/
molči, ti merkovca
merkúr
-ja
m
(
ú
)
1.
agr.
krompir nemške sorte z zelo svetlo rumenim mesom:
izkopati, posaditi merkur
2.
knjiž.
živo srebro:
na to je vplival merkur
merljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da meriti:
majhne, komaj še merljive količine
/
te napake so mnogo bolj vidne in merljive
merljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost merljivega:
merljivost pojavov
merlót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
agr.
trta z večjimi grozdi z drobnimi jagodami, ki se goji na Primorskem, v Istri:
merlot je dobro obrodil
;
vinograd merlota
2.
kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte:
piti merlot
/
steklenica briškega merlota
mérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
v kmečkem okolju
prostorninska mera za žito, približno 30 l:
pridelal je petdeset mernikov pšenice
/
meriti na mernike
/
polja ima samo za nekaj mernikov posevka
//
večja lesena posoda z ročajema ob straneh za to mero:
napolniti mernik
;
mernik je prazen
●
bibl.
ne postavljajte luči pod mernik
ne skrivajte dobrih idej, lastnosti pred javnostjo
;
star.
zvrhan mernik smeha
zelo veliko
;
star.
imeti denarja na mernike
zelo veliko
mero...
prvi del zloženk
nanašajoč se na mero:
merodajen, meroslovje
merodájen
-jna -o
prid.
, merodájnejši
(
á ā
)
pisar.
1.
pristojen
1
,
pooblaščen
:
merodajni organi
;
za to stvar je merodajno sodišče
/
resolucijo so poslali na merodajno mesto
2.
v povedni rabi
bistven
,
odločilen
:
za sestavo moštva so merodajni rezultati
;
ime vendar ni merodajno
/
merodajna je volja staršev
/
on je med voditelji najbolj merodajen
merodájno
prisl.
:
on je merodajno vplival na razplet dogodkov
;
sam.:
od merodajnih še niso dobili navodil
meroizkúsen
-sna -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.,
navadno v zvezi
meroizkusni urad
urad za kontrolo meril:
uslužbenec meroizkusnega urada
meroslôvje
-a
s
(
ȏ
)
nauk o merah:
znanstveno meroslovje
;
izkušnje, naloge na področju meroslovja
;
novosti, raziskave v meroslovju
/
zakon o meroslovju
;
inštitut, urad za meroslovje
merosóden
-dna -o
prid.
(
ọ́
)
zastar.,
navadno v zvezi
merosodni urad
urad za kontrolo meril:
pooblastila merosodnega urada
mérski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
nanašajoč se na mero:
uporabljajo se različni merski sistemi
/
kilogram, meter in druge merske enote
♦
mat.
mersko število
število, ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote
2.
merilen
:
merske priprave
/
merske metode
mêrtik
-a
m
(
ē
)
nar. vzhodnoštajersko
navadno deseti del namlatenega žita kot plačilo:
mlatič je dobil mertik
/
mlatiti za mertik
mesalína
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.,
ekspr.
zlobna, razuzdana ženska:
postala je prava mesalina
mesár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor se poklicno ukvarja s klanjem živali, izdelovanjem mesnih izdelkov:
mesar je prašiča zaklal in naredil klobase
;
izučiti se za mesarja
;
kupiti pri mesarju
/
mesar sekač
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
kdor brezobzirno, grobo dela, ravna:
ta zobozdravnik je pravi mesar
mesaríca
-e
ž
(
í
)
1.
mesarska sekira:
sekati meso z mesarico
;
ostra, težka mesarica
2.
star.
mesarjeva žena:
stara mesarica je umrla
mesaríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
mesnica
:
klobase in gnjat je kupil v mesariji
2.
mesarska obrt:
ukvarjal se je z mesarijo
3.
knjiž.
mesarjenje
:
grozovita mesarija se je nadaljevala še ves dan
mesáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico:
podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili
;
mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli
/
zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih
/
volk je mesaril konja
trgal na kose
//
množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo:
naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec
/
granate so strašno mesarile med konjenico
;
medved, volk mesari med ovcami
2.
ekspr.
očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati:
kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo
/
mesarijo ga po časopisih
3.
ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov:
v tem kraju že dolgo mesarijo
/
pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas
●
šol. žarg.
učitelj je celo uro mesaril
veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval
mesárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od mesariti:
smrt je ujetnike rešila nadaljnjega mesarjenja
;
mesarjenje samega sebe
/
sprva enakopraven boj se je spremenil v pravo mesarjenje
mesárski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na mesarje ali mesarstvo:
mesarski čok
;
mesarski nož
;
mesarska sekira
/
mesarski pomočnik, vajenec
/
vname se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje
(F. Prešeren)
2.
ekspr.
debel
,
močen
:
skrčil je svoje kratke mesarske prste
♦
zool.
mesarska muha
velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria
mesárstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
mesarska obrt:
ukvarjati se z mesarstvom
;
razvoj mesarstva
/
opustil je mesarstvo
opravljanje mesarskega poklica
2.
knjiž.,
ekspr.
mesarjenje
:
kljub mesarstvu, ki so ga povzročale med njimi granate, so drveli naprej
/
pijan krvi se je vrgel v še hujše mesarstvo
mescè
-à
in
mêsce -a
s
(
ȅ ȁ; ē
)
ekspr.
manjšalnica od meso:
pili so vince in jedli mesce
;
okusno zajčje mesce
mésec
-a
tudi
-sca
m
(
ẹ̑
)
1.
navadno s prilastkom
čas tridesetih, enaintridesetih dni, ki se označujejo z vrstilnimi števniki:
našteti mesece
;
navedite mesec in leto dogodka
;
pomladni, zimski meseci
;
imena mesecev
;
prvi, zadnji dan v mesecu
;
proizvodnja v prvih mesecih letošnjega leta
/
še isti mesec je umrl
;
delo bo končano prihodnji mesec
;
vsak mesec ji pošilja denar
;
koliko zaslužiš na mesec
;
ob koncu meseca
;
bilo je (meseca) aprila
;
(meseca) novembra,
star.
novembra meseca je zapadel sneg
/
pri datiranju
10. tega meseca [t. m.]
/
koledarski mesec
//
s prilastkom
ta čas glede na kako značilnost, dejavnost:
avgust je mesec dopustov
/
mesec knjige
v katerem se posebno skrbi za reklamo, prodajo knjig
2.
navadno s števnikom
čas tridesetih dni:
trije meseci so minili, odkar je odšel
/
dela bodo trajala še nekaj mesecev
;
doma je ostal pet mesecev
;
vrne se čez dva meseca
;
najeti sobo za tri mesece
;
star.
denar ji vrne ob mesecu
čez en mesec
;
po treh mesecih ga je tožil
;
pred dobrim mesecem sta bila še skupaj
;
že mesec dni ga ni
že trideset dni
;
nekaj mesecev pred smrtjo je izvedel resnico
;
po preteku dveh mesecev
;
danes mesec
čez trideset dni
/
petnajst mesecev zapora
//
s števnikom
ta čas za označevanje starosti česa:
star je osem mesecev
;
z desetimi meseci je shodil
ko je bil star deset mesecev
3.
nebesno telo, ki kroži okoli zemlje:
raziskovati mesec
;
poleti na mesec
//
to nebesno telo glede na osvetljenost:
mesec sveti, vzide, zaide,
ekspr.
plava po jasnem nebu
;
svetli,
pesn.
bledi mesec
/
kadar je mesec, sedi pred hišo
kadar sije, sveti mesec
/
nar.:
mladi mesec
mlaj
;
stari mesec
zadnji krajec
●
mesec ga nosi
je mesečnik
;
pog.
dobiti pet mesecev (zapora)
biti obsojen na pet mesecev (zapora)
;
pog.
bila je v sedmem mesecu (nosečnosti)
bila je noseča več kot šest in manj kot sedem mesecev
;
ekspr.
pogajanja se lahko vlečejo mesece in mesece
zelo dolgo
♦
astron.
Lunin mesec
čas, ki ga porabi Luna, da enkrat obkroži Zemljo
;
siderski
ali
zvezdni mesec
čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde
;
sinodski mesec
čas med dvema zaporednima istovrstnima Luninima menama
méseček
-čka
m
(
ẹ̑
)
1.
ekspr.
manjšalnica od mesec 3:
meseček in zvezdice
2.
bot.
rastlina s svetlo ali oranžno rumenimi cveti v koških;
ognjič
:
natrgala je nekaj mesečkov
/
v vrtu je poleg lilij rasel meseček
mésečen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na mesec:
a)
mesečno povprečje
/
mesečno poročilo je oddano
/
mesečna naročnina
;
mesečna plača
;
kupiti mesečno vozovnico
vozovnico, ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj
b)
mesečna noč
/
mesečna svetloba
2.
ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal:
mesečnega človeka ne smete prestrašiti
;
biti mesečen
;
taval je po sobi, kot bi bil mesečen
●
ekspr.
ah, on je večkrat mesečen
večkrat ne vidi, se ne zaveda resničnega stanja, resničnosti
3.
navadno v zvezi
mesečna čišča, mesečno perilo
vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice;
menstruacija
:
imeti mesečno čiščo, mesečno perilo
/
mesečna kri
mésečno
prisl.
:
koliko zaslužite mesečno
;
zdravnik prihaja dvakrat mesečno
/
v povedni rabi
bilo je mesečno
;
sam.:,
pog.
si že kupil mesečno
mesečno vozovnico
mésečev
tudi
méščev -a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mesec 3:
mesečeva površina
;
mesečeva svetloba
/
mesečev srp
lunin srp
♦
navt.
mesečev dan
čas, ki ga porabi luna na svoji navidezni poti, da se spet vrne na določen poldnevnik
;
teh.
mesečev modul
lunarni modul
mesečína
-e
ž
(
í
)
svetloba meseca:
mesečina je sijala v sobo
;
zaradi mesečine je bilo precej svetlo
;
bleda,
pesn.
srebrna mesečina
;
žarki mesečine
/
pogovarjala sta se pri mesečini
;
biti v mesečini
mesečínast
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
svetel od mesečine, mesečen:
mesečinasti večeri
/
mesečinasta pokrajina
mesečínka
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
klobučnjak brez polipov, ki razdražen zažari, se zasveti, Pelagia noctiluca:
lovke mesečinke
mesečínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
svetel od mesečine, mesečen:
mesečinska noč
/
mesečinska pokrajina
/
mesečinska mreža
2.
ekspr.
čustven
,
sanjav
,
nestvaren
:
v njem je precej mesečinske romantike
;
mesečinsko hrepenenje in divja sla
mésečnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjala:
mesečnico je klic prebudil
;
hodi kot mesečnica
mésečnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal:
mesečnik je hodil po strehi
;
glas psa je mesečnika prebudil
;
tava, vede se kot mesečnik
2.
navadno s prilastkom
vsak mesec izhajajoča publikacija s specializirano vsebino:
izdajati, urejati mesečnik
/
dijaški, mladinski mesečnik
;
literarni mesečnik
mesečnína
-e
ž
(
ī
)
mesečni denarni prispevek, znesek:
plačati, povišati mesečnino
;
mesečnina za oskrbo
/
najemnik mu je pokazal pobotnice od mesečnin
mésečniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
nanašajoč se na mesečnike ali mesečnost:
mesečniško tavanje
mésečnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje človeka, ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal:
natančnejši vzroki mesečnosti še niso znani
;
hodil je kot v mesečnosti
mêsek
-ska
m
(
ē
)
ekspr.
manjšalnica od meso:
majhen košček meska
;
otr.
bi jedel meska, fantek?
mêsen
1
-sna -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na meso:
a)
izcejanje mesnega soka
/
mesni izdelki
;
kupiti mesno konzervo
/
rad ima mesne jedi
;
zelenjavna in mesna juha
/
imeli so dva mesna dneva
b)
mesna stran kože
/
prašič mesne pasme
mesnate
♦
agr.
mesna moka
krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa
;
gastr.
mesna solata
zrezano kuhano ali pečeno meso, začinjeno z oljem in kisom
mêsno
prisl.
:
mesno rdeča barva
mesén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je iz mesa:
mesena gmota
;
ekspr.
ni vedel, ali vidi duha ali meseno bitje
/
mesene klobase
2.
ekspr.
nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost;
čuten
1
:
mesena in duhovna ljubezen
/
to je zelo mesena ženska
/
meseno poželenje
/
mesen pogled
meséno
prisl.
:
meseno rdeča halja
mesenína
-e
ž
(
í
)
zastar.
mesnina
:
klobase, gnjat in druga mesenina
/
nadev za klobase iz riža, začimb in mesenine
mesne snovi
mésenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od mesiti:
mesenje testa
/
mesenje kruha
/
stroj za mesenje
mesénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
mesena klobasa:
mesenke, jetrnice in krvavice
mesénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju;
čutnost
:
premagovanje mesenosti
;
vse to izvira iz mesenosti
/
v njegovem dnevniku ni sledu o kaki mesenosti
mesíja
-e
tudi
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.,
ekspr.
kdor je določen, izbran, da reši človeštvo, narod vsega zla:
pesnik je želel, da bi bil tak mesija njegov narod
2.
vznes.
glasnik
2
:
postati mesija poštenosti in miru
mesijaníst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
pristaš mesijanstva:
biti navdušen mesijanist
/
nazori Mickiewicza in drugih poljskih mesijanistov
mesijanízem
tudi
mesianízem -zma
m
(
ī
)
knjiž.
prepričanje, ideja, da kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla:
v tej knjigi razlaga svoj mesijanizem
;
mistični, utopični mesijanizem
/
slovanski mesijanizem
/
mesijanizem trpljenja
mesijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mesijo ali mesijanstvo:
vpliv mesijanske ideje
/
mesijansko poslanstvo tega naroda
/
mesijansko trpljenje
mesijánstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
prepričanje, ideja, da kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla:
pomen mesijanstva v delih Dostojevskega
/
slovansko mesijanstvo
/
verovati v mesijanstvo lastnega naroda
mesílec
-lca
[
mesilca
in
mesiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor mesi:
mesilec testa
//
teh.
mesilnik
mesílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mesenje:
mesilni čas
/
mesilni stroj
mesílnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.,
zastar.
miza s koritom za mesenje:
nasuti moke v mesilnico
mesílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
teh.
mesilni stroj:
pekarna je kupila nov mesilnik
2.
knjiž.,
zastar.
miza s koritom za mesenje:
nasuti moke v mesilnik
mesíti
in
mésiti -im
nedov.
, méšen
tudi
mésen
(
ī ẹ́
)
1.
povzročati, delati, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov:
mesiti testo
;
mesiti z rokami, strojem
/
mesiti kruh, potico
;
ekspr.
otroci so iz blata mesili potice
;
pren.,
ekspr.
sami si hočemo mesiti bodočnost
//
ekspr.
dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov;
mešati
:
mesiti barve
2.
ekspr.
gaziti
:
mesil je brozgo proti pokopališču
/
privezan konj je nemirno mesil blato
●
ekspr.
mesiti glino
gnesti
;
slabš.
kaj vse mesijo o njem
govorijo, pripovedujejo
meskalín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
močno mamilo iz popkov kaktusa, ki raste zlasti v severni Mehiki:
uživanje meskalina
;
barvne halucinacije pod vplivom meskalina
mesmerízem
-zma
m
(
ī
)
psiht.
Mesmerjev nauk o animalnem magnetizmu in njegovi terapevtski uporabi ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja:
mesmerizem je povzročil veliko vznemirjenje
/
ukvarjati se z mesmerizmom
mesnàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
nanašajoč se na meso:
polipi so brez kosti, popolnoma mesnati
/
ta pes ima uhlje mesnate barve
2.
ki ima (razmeroma) veliko mesa:
mesnate živali
;
ekspr.
mož je majhen, a precej mesnat
/
mesnat obraz
debel
;
mesnate ustnice
/
letos so češnje, jagode zelo mesnate
3.
bot.
ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo:
rastline z mesnatimi listi, stebli
;
kaktusi in druge mesnate rastline
♦
agr.
prašič mesnate pasme
prašič, ki se goji za pridobivanje mesa
mesnática
-e
ž
(
ȃ
)
usnj.
plast kože iz rahlega tkiva, ki povezuje kožo z mišicami:
pred strojenjem mesnatico odstranijo
mesnátost
-i
ž
(
á
)
značilnost mesnatega:
zaradi velike mesnatosti je ta pasma prašičev cenjena
♦
bot.
mesnatost listov
mesníca
-e
ž
(
í
)
prostor, v katerem se meso seka in prodaja:
v naši ulici so odprli novo mesnico
;
iti v mesnico
/
zaposlen je v mesnici
//
star.
klavnica
:
pobiti živino v mesnici
mesnína
-e
ž
(
ī
)
1.
izdelki iz mesa:
postregli so mu z mesnino in vinom
;
klobase, gnjat in druga mesnina
/
kos mesnine
/
prekajena, suha mesnina
2.
zastar.
mesna snov:
kosti dajejo oporo mehki mesnini
/
ta žival žre vsakršno mesnino
mesnják
-a
m
(
á
)
nar. gorenjsko
prostor za prekajevanje mesa;
prekajevalnica
:
klobase visijo v mesnjaku
mesno...
ali
mêsno...
prvi del zloženk
(
ē
)
nanašajoč se na meso:
mesnobarven
;
mesnopredelovalen
mesó
-á
s
(
ọ̑
)
1.
navadno rjavkasto rdeče tkivo živalskega telesa, zlasti mišičje, kot hrana:
gristi, rezati, sušiti meso
;
mastnega mesa ne je
;
kilogram mesa
/
goveje, konjsko, svinjsko, telečje, ribje meso
;
kuhano, pečeno meso
;
postregla jim je s prekajenim mesom
;
meso na žaru
2.
navadno rjavkasto rdeče tkivo človeškega ali živalskega telesa, zlasti mišičje:
krogla mu je ranila meso, kosti pa ni poškodovala
;
vezi so se mu zarezale globoko v meso
;
ekspr.
ta konj res nima dosti mesa, vendar je močen in vzdržljiv
je suh
;
hujšal je, kot bi meso rezal z njega
zelo, hitro je hujšal
3.
knjiž.,
ekspr.
človeško telo:
to pravico ima, saj je otrok rojen iz njenega mesa
/
meso, pokorno duhu
/
slabosti mesa
čutnost, telesnost
//
nav. slabš.,
s prilastkom
ljudje (brez pravic, svobode):
meso v taborišču se je uprlo
/
trgovanje s človeškim mesom
4.
sočni, mehkejši del sadu, gomolja:
ločiti lupino od mesa
;
meso jabolk, lubenic
;
krompir z belim, rumenim mesom
/
meso pri jurčku je belo
●
bibl.
beseda je meso postala
kar je bilo govorjeno, se je uresničilo
;
ekspr.
dati ideji meso in kosti
uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko
;
ekspr.
vsak človek je iz mesa
ima slabosti, napake
;
pog.
zrele ženske mu niso všeč, rad ima mlado meso
mlade ženske
;
bibl.
duh je sicer voljan, ali meso je slabo
človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo
;
ekspr.
ženske na plaži so kazale preveč mesa
bile so pomanjkljivo oblečene
;
meso in kri
ekspr.
šele tedaj je volilna pravica postala meso in kri
se je uveljavila
;
ekspr.
ta ideja mu je prešla v meso in kri
popolnoma jo je sprejel
;
ekspr.
tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri
tako ravnanje je postalo njegova navada
;
ekspr.
ta lik je človek iz mesa in krvi
prepričljiv, verjeten, živ človek
♦
gastr.
belo meso
kokošje, telečje meso
;
rdeče meso
goveje, svinjsko, ovčje, konjsko meso in nekatere vrste perutnine
;
med.
divje meso
nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi
mesoglédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
oseba, usposobljena za pregled mesa zaklane živali:
občinski mesoglednik
mesojéd
1
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
1.
mesojeda žival:
zobovje mesojedov
;
mačke, volkovi in drugi mesojedi
2.
ekspr.
kdor rad je meso:
tak mesojed kot sosed pa nisem
mesojéd
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki se hrani z mesom:
volkovi, mačke in druge mesojede živali
♦
bot.
mesojeda rastlina
rastlina, ki z lepljivimi izločki lovi in s prebavnimi sokovi razkraja majhne žuželke
mesojédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
1.
mesojeda žival:
zobovje mesojedcev
;
človek ima krajše črevo kot rastlinojedci, vendar daljše kot mesojedci
2.
ekspr.
kdor rad jé meso:
bil je velik pivec in mesojedec
mesojéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
mesojed
2
:
mesojedne živali
mesojédka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki rada jé meso:
soseda je velika mesojedka
;
zaprisežena mesojedka
2.
mesojeda rastlina, žival:
roža mesojedka je ulovila svoj plen
/
ta riba je nenasitna mesojedka
mesopúst
-a
m
(
ȗ
)
1.
zastar.
dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam;
pust
1
:
ob mesopustu sta še skupaj popivala
2.
v ruskem okolju
štiridesetdnevni post:
ob mesopustu ni bilo plesov in porok
mesoréznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
priprava za rezanje, mletje mesa, sadja:
kupiti, pokvariti mesoreznico
;
mesoreznice, drobilke in mlinčki
/
električna, ročna mesoreznica
/
zrezati na mesoreznici, z mesoreznico
mesôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
ekspr.
meso, zlasti v veliki količini:
letos so zaklali precej telet in prašičev, mesovja je dovolj za vse
/
slabš.
njeno obilno mesovje se je treslo od smeha
2.
nar.
izdelki iz mesa;
mesnina
:
postregli so mu z mesovjem in vinom
/
suho mesovje
mesožêrec
tudi
mesožérec -rca
m
(
ȇ; ẹ̑
)
ekspr.
mesojedec
,
mesojed
1
:
volkovi, levi in drugi mesožerci
/
nizko
pri sosedu so vsi veliki mesožerci
message
-ea
in
mêsidž
-a
[
mêsidž-
]
m
(
ȇ
)
pog.
esemes
:
dobiti, poslati message
messerschmitt
in
méseršmít -a
[
méseršmít
]
m
(
ẹ̄-ȋ
)
nekdaj
nemško vojaško letalo, imenovano po konstruktorju Messerschmittu:
nad mestom so krožile štuke in messerschmitti
méstece
-a
[
mestəce
]
s
(
ẹ̄
)
manjšalnica od mesto:
a)
mestece je ležalo na oni strani reke
;
iz mesteca se je razvilo pomembno industrijsko središče
;
podeželska mesteca
/
vse mestece je bilo na nogah
/
srednjeveška mesteca
b)
ekspr.
v prenapolnjeni kavarni so gostje prežali na vsako izpraznjeno mestece
/
ekspr.
še psu ni privoščil gorkega mesteca
mestêje
-stêj
ž
mn.
(
ē ȇ
)
nar.
odprtina pred kuriščem kmečke peči:
iz peči je potegnila lonec v mesteje
/
obešati meso nad mesteje
/
postaviti večerjo med mesteje
obok, stene te odprtine
mésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mesto 1:
a)
mestna okolica
;
mestno središče
/
mestni komite, svet
;
mestna uprava
/
mestna in podeželska gospoda
;
ima mestne navade
;
mestno življenje
/
ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja
/
mestna hiša
sedež mestne uprave
;
mestna hranilnica
b)
mestna vrata
;
mestno obzidje
/
mestni sodnik
/
vladar jim je potrdil mestne pravice
●
ekspr.
mestni očetje
člani mestne uprave
♦
kem.
mestni plin
plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga
;
mat.
mestna vrednost
vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki
;
šol.
mestna šola
nekdaj
šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava
;
urb.
mestno zemljišče
zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh
;
zgod.
mestna država
država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto
;
zool.
mestna lastovka
lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica
méstno
prisl.
:
čisto (po) mestno govori, se vede
;
sam.:
malo mestnega je še na njem
mésti
1
médem
in
métem
in
mêsti mêdem
in
mêtem
nedov.
,
stil.
mèl méla
in
mêla
(
ẹ́; é
)
delati, da se iz smetane izloči maslo:
stisnila je pinjo med noge in začela mesti
/
mesti smetano
/
mesti maslo
mêsti
2
mêdem
tudi
mésti médem
nedov.
, mêdel
in
médel mêdla
tudi
médel médla,
stil.
mèl mêla
tudi
méla
(
é; ẹ́
)
povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav:
ti klici so ga še bolj medli
;
vznemirja se in se mede
/
to jim mede pojme o pravičnosti
;
misli se mu medejo
mêsti se
tudi
mésti se
1.
zastar.
biti, pojavljati se skupaj, istočasno;
mešati se
:
žalost in srd sta se medla v njegovem srcu
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku
v vročici zmedeno govoriti;
blesti
:
bruha in mede se ji
;
star.
mede se mu v glavi
3.
nar.,
s prislovnim določilom
biti, zadrževati se:
kar naprej se mede v kuhinji
/
ljudje so se medli na polju
●
ekspr.
noge so se mu medle
hodil je z neenakomernimi, opotekajočimi se koraki
;
ekspr.
kaj se ti mede?
zelo nespametno, nerazsodno delaš, govoriš
;
ekspr.
vse to se mu je medlo po glavi
o vsem tem je mislil, premišljal
mêsti
3
mêtem
tudi
mêdem
nedov.
, mêtel
in
métel mêtla
tudi
mêdel
in
médel mêdla,
stil.
mèl mêla
(
é
)
1.
brezoseb.
zelo, močno snežiti:
tri dni že mete, da je snega čez kolena
/
začelo je mesti v kosmih
/
v osebni rabi
z nizkega neba je kar naprej metel sneg
2.
v zvezi s
sneg
nositi
,
prenašati
:
burja mete sneg
/
veter mete s snegom
3.
zastar.
brisati
:
mesti drobtine z mize
/
ekspr.
veter mete cvetje z vej
mestíc
-a
m
(
ȋ
)
potomec evropskega priseljenca in prvotnega ameriškega prebivalca:
mestici in mulati
mestján
in
mestjàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
zastar.
meščan
:
vaščani in mestjani
/
plemiči in mestjani
méstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
peti sklon:
končnica v mestniku
;
predlog pri se veže z mestnikom
méstniški
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od mestnik:
mestniška končnica
mestnján
in
mestnjàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
zastar.
meščan
:
vsi mestnjani so se zbrali na ulicah
méstnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
mestni videz, mestna podoba:
projektanti so poskusili dati mestu eno najtežje dosegljivih kvalitet – mestnost
/
njegova mestnost učinkuje smešno
mésto
1
-a
s
(
ẹ́
)
1.
naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja:
mesto ima pet tisoč prebivalcev
;
mesto leži, se razprostira ob reki
;
porušiti mesto
;
stanovati, živeti v mestu
;
industrijsko, turistično mesto
;
mesto Celje, Trst
;
obrobje, središče mesta
/
cel dan je hodil po mestu
po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta
/
novica se je hitro razširila po mestu
med prebivalci mesta
;
ekspr.
vse mesto govori o tem
/
star.
cesarsko mesto
Dunaj
;
glavno mesto države
v katerem je sedež najvišjih državnih organov
;
star.
ljubljansko mesto
Ljubljana
;
ekspr.
večno mesto
Rim
/
Novo mesto
//
pog.
poslovni del mesta:
si že šel v mesto po kruh
;
ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
//
v fevdalizmu
naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem:
tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto
;
cehovska, srednjeveška mesta
/
kraljevsko mesto
2.
navadno s prilastkom
manjši del zemeljske površine:
v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša
;
pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili
;
na osojnih mestih še leži sneg
;
hodite previdno, to mesto je nevarno
/
še vedno stoji na istem mestu
;
na tem mestu je trava pohojena
;
s tistega mesta je najlepši razgled
/
mesta na luni, primerna za pristanek
//
izraža manjši del površine česa sploh:
zaznamoval je zelo umazana mesta
/
na enem mestu se madež še pozna
/
položil je knjigo na prejšnje mesto
/
časopis je novico objavil na vidnem mestu
3.
navadno s prilastkom
del česa glede na namen:
poiskal je pripravno mesto in se skril
;
denar je shranil na varno mesto
;
mesto streljanja talcev
/
parkirno, startno, zborno mesto
;
zapustiti stražarsko mesto
4.
s prilastkom
del česa, zlasti glede na značilnost, stanje:
lepljeno, varjeno mesto
/
ranjeno mesto ga je zelo bolelo
//
del, odlomek pisanega, govorjenega besedila:
razložiti nerazumljiva mesta
;
lirična, retorična mesta v drami
;
citirati, prepisati ustrezno mesto
/
o tem piše na drugem mestu
5.
del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe;
prostor
:
rezervirati mesti v gledališču
;
zamenjala sta mesti
/
pri mizi je še eno prazno mesto
;
vsak naj se usede na svoje mesto
/
posaditi gosta na častno mesto
//
kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe:
tri mesta v študentskem domu so še prosta
/
v hotelih je še dovolj prostih mest
je še dovolj prostora
6.
v zvezi
delovno mesto
najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba:
razpisati prosta delovna mesta
;
njegovo delovno mesto so ukinili
;
zasesti izpraznjeno delovno mesto
/
(delovno) mesto direktorja, ključavničarja
/
njegovo službeno mesto je zelo odgovorno
;
odpirati nova učna mesta
7.
publ.,
s prilastkom
položaj
,
funkcija
:
bil je imenovan na vodilno mesto
;
v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra
;
imeti ugledno mesto v organizaciji
/
mesto gledališča je vse bolj prevzemal film
;
mesto šole v izobraževalnem procesu
/
vlada je odstopila mesto novemu režimu
se je umaknila
;
stroji so stopili na mesto človeka
so nadomestili človeka
//
pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu;
mandat
:
ta stranka ima pet mest v parlamentu
/
odborniško, poslansko mesto
8.
s števnikom
kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti:
doseči, priboriti si drugo, tretje mesto
;
zasedel je tretje mesto
;
uvrstili so se na predzadnje mesto
;
ekspr.
v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
//
publ.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek:
on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji
;
vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva
/
to zavzema važno mesto v proračunu
9.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi
na licu mesta
tam, kjer se kaj zgodi;
na kraju samem
1
:
storilca so prijeli na licu mesta
;
skupina je gradivo zbirala na licu mesta
//
brez odlašanja, takoj:
ukrepal je na licu mesta
●
publ.
samo državni zbor je primerno mesto za reševanje takih problemov
organ
;
publ.
zdaj ni mesta za pesimizem
nismo, nočemo biti pesimistični
;
publ.
tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu
je bilo obravnavano
;
publ.
ima mesto v orkestru
je član orkestra
;
ekspr.
priznati komu mesto, ki mu gre
pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
;
z mesta
star.
z mesta je odgovoril
takoj, brez pomišljanja
;
star.
z mesta se mu je posrečilo
takoj, ob prvem poskusu
;
star.
reka je na mesta globoka
na nekaterih mestih
;
na mestu
na mestu smo
prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti
;
ekspr.
bil je na mestu mrtev
takoj je umrl
;
pog.
njihove pripombe niso na mestu
niso primerne, ustrezne
;
publ.
naše smučarstvo stoji na mestu
ne napreduje, se ne razvija
;
biti ob pravem času na pravem mestu
prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice
;
ekspr.
fant ima glavo na pravem mestu
zna pametno, premišljeno ravnati
;
vsaka stvar je na svojem mestu
stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene
;
pog.
če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače
če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače
;
ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu
zaupanja vreden, pošten
;
pog.
kot vzgojiteljica ni na mestu
po lastnostih, obnašanju ne ustreza
;
filmsko mesto
naselje za snemanje, izdelovanje filmov
;
ekspr.
zadel ga je na najbolj občutljivem mestu
naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi
;
ekspr.
zna stvari postaviti na pravo mesto
zna poiskati ustrezno, primerno rešitev
;
publ.
pripisovati idejnosti prvo mesto
trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša
;
publ.
mesto psa je ob vodnikovi levi nogi
pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi
;
publ.
nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu
kakšna je družbena vloga naprednega kmeta
;
preg.
lepa beseda lepo mesto najde
na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦
jezikosl.
mesto akcenta
;
mesto artikulacije
položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu
;
mat.
mesto
kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost
;
decimalno mesto
;
šport.
korakati na mestu
delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej
;
skok z mesta
skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak
;
urb.
jedro mesta
prvotni, stari del mesta
;
voj.
odprto mesto
ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo
mésto
2
predl.
(
ẹ̑
)
star.,
z rodilnikom
namesto
:
pojdi na sestanek mesto mene
/
v vezniški rabi
mesto da bi šel spat, ponočuje
méstoma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
na nekaterih krajih, tu in tam:
reko so očistili, mestoma poglobili
;
prevod je mestoma nerazumljiv
mešálec
-lca
[
mešau̯ca
in
mešalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z mešanjem:
priučeni mešalec barv, betona
;
zaslužek mešalca
/
mešalec pijač
barman
♦
rad.
mešalec slike, zvoka
2.
električni aparat za mešanje, stepanje:
maščobo in rumenjake umešamo z mešalcem
//
teh.
stroj za mešanje;
mešalnik
:
podjetje je kupilo nov mešalec
mešálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mešanje:
mešalni drog, stroj
/
mešalna cev, posoda
/
mešalno razmerje
♦
rad.
mešalna miza
ali
mešalni pult
miza, pult z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih zvokov, govorjenja ali slik v skladno, smiselno celoto
;
teh.
mešalna baterija
naprava v vodovodni napeljavi, ki omogoča mešanje, združevanje mrzle in vroče vode
;
mešalna komora
prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov
mešálka
-e
[
mešau̯ka
in
mešalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki se poklicno ukvarja z mešanjem:
zaslužek mešalke
2.
mešalo
:
v raztopljeni snovi se vrti mešalka in jo peni
/
mešalke in zajemalke
kuhalnice
mešálnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
obrat za pripravljanje močnih krmil:
dograditi mešalnico
;
mešalnica kmetijskega posestva
/
mešalnica močnih krmil
2.
teh.
stroj za mešanje;
mešalnik
:
izdelovati mešalnice
/
mešalnica za beton
mešálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
električni aparat za mešanje, stepanje:
vključila je mešalnik
;
zmešati z mešalnikom
/
električni, kuhinjski mešalnik
;
palični mešalnik
palici z ročajem podoben kuhinjski električni aparat za mešanje, stepanje, mečkanje
;
mešalnik za koktajl, sladoled
//
teh.
stroj za mešanje:
boksit zmešajo v mešalniku z natrijevim hidroksidom
/
betonski mešalnik
stroj za pripravljanje betona
;
mešalnik krmil
♦
elektr.
naprava za sestavljanje dveh električnih nihanj različnih frekvenc
2.
priprava za mešanje;
mešalo
:
apneničar z dolgim mešalnikom v roki
3.
pri starih Grkih
glinasta, bronasta posoda s široko odprtino in dvema ročajema za mešanje vina z vodo:
suženj je prinesel mešalnik
mešálo
-a
s
(
á
)
priprava za mešanje:
kupiti, zlomiti mešalo
;
leseno mešalo
/
mehanično mešalo
//
teh.
del aparata, stroja, s katerim se meša:
mešalo trosilnika
;
oblika mešala
méšanec
-nca
m
(
ẹ́
)
1.
potomec staršev različnih ras:
mešanec Angleža in Kitajke
;
mestici, mulati in drugi mešanci
2.
potomec prednikov različne pasme:
gojiti mešance
;
bik, pes mešanec
3.
zastar.
mešani vlak:
mešanec ima zamudo
4.
zastar.
gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti;
kompost
:
razmetati kup mešanca
méšanica
-e
ž
(
ẹ́
)
navadno s prilastkom
kar je sestavljeno, pripravljeno iz različnih snovi:
precediti, skuhati mešanico
;
čajna, krmna mešanica
;
mešanica koruze in pšenice
♦
agr.
krmilna mešanica
mešanica močnih krmil za namensko vzrejo
;
avt.
mešanica
pogonsko gorivo, sestavljeno iz bencina in olja
//
kar je iz različnih sestavin sploh:
jezikovna, stilna mešanica
;
njegovo pismo je mešanica slovenščine in srbščine
/
mešanica iskrenosti in laži
méšanje
in
mešánje -a
s
(
ẹ́; ȃ
)
1.
glagolnik od mešati:
a)
jed je med mešanjem zalivala z vodo
b)
mešanje koruze in pšenice
;
strokovnjak za mešanje pijač
;
stroj za mešanje
/
mešanje betona
/
mešanje barvnih vtisov
c)
mešanje čistega in umazanega perila
/
mešanje kart
/
mešanje oblakov
č)
mešanje formul, pojmov
d)
mešanje radijskih postaj
/
jezikovno, nacionalno mešanje
/
mešanje ras
2.
zastar.
mešanica
,
zmes
:
zliti mešanje v ponev
méšanka
-e
ž
(
ẹ́
)
potomka staršev različnih ras:
poročiti se z mešanko
méšanost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost mešanega:
mešanost gozda
/
narodnostna, rasna mešanost
;
mešanost prebivalstva
méšati
tudi
mešáti -am
nedov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli:
mešati polento
;
jagode in sladkor je mešala z mešalnikom
;
mešati s kuhalnico, žlico
;
hitro, počasi mešati
;
strojno mešati
//
premikati prste, roke v čem gostem:
mešati z roko po kupu fižola, po laseh
2.
dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov:
ta slikar barve vedno meša
;
dobro zna mešati pijače
/
mešati vino z vodo
;
olje se ne meša z vodo
/
mešati koruzo s pšenico
/
cel dan je mešal beton, malto
;
mešati koktajle
//
združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto:
tonski mojstri mešajo glasbo in govor
//
dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj:
ne mešaj čistega perila z umazanim
/
mešati karte
delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
/
otroci mu v knjižnici mešajo knjige
;
nikar ne mešajte listkov
3.
miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo:
mešati formule, končnice
;
mešati pojma konkaven in konveksen
/
mešati imena učencev
/
mešati sanje z resničnostjo
//
uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika:
izseljenci so mešali angleščino in slovenščino
;
v poljščino je mešal ruske besede
4.
ekspr.
povzročati, da postane kdo udeležen pri čem:
zdaj meša še brata v spor
;
kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
5.
ekspr.
povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav:
samo meša ga s svojimi nazori
;
mešati ljudstvo
/
taki filmi mešajo mladim glavo
●
dve uri je mešal blato po hribih
hodil po blatu
;
pog.
mešati glavo dekletu
vzbujati ljubezen
;
pog.
avto mu meša glavo
veliko premišljuje, govori o avtu
;
ekspr.
ne mešaj te godlje
ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten
;
ekspr.
mešati meglo
delati kaj nekoristnega, nepotrebnega, navadno pod pretvezo velike delavnosti, aktivnosti
;
ekspr.
meša mu načrte,
pog.
štrene
preprečuje, ovira njegove načrte
;
nar.
mešati redi
razmetavati redi, trositi
;
pog.
tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati
piti različne pijače drugo za drugo
;
pog.
ne mešaj se med njiju
pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta
;
ekspr.
njihova kri se ne bo mešala z našo
ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦
rad.
združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
méšati se
tudi
mešáti se
1.
biti, pojavljati se skupaj, istočasno:
v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje
/
pesem se meša med ropotanje strojev
;
radijske postaje se mešajo
//
dobivati značilnosti drug drugega:
na tem območju se narečja mešajo
/
rase se mešajo
2.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
v vročici zmedeno govoriti;
blesti
:
vročico ima in meša se ji
●
ekspr.
vse to se mu je mešalo po glavi
o vsem tem je mislil, premišljeval
;
ekspr.
od dela, skrbi se mi kar meša
sem zmeden
;
ekspr.
kaj se ti meša, da to delaš, govoriš
zakaj delaš, govoriš tako neumno
♦
fiz.
snovi se mešata
njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo
méšan
-a -o:
mešana krma
;
mešana pijača
;
sladkost, mešana z bolečino
;
jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
●
ekspr.
vest je sprejel z mešanimi občutki
z različnimi, nasprotujočimi si občutki
;
ekspr.
za mizo je sedela mešana družba
družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras
;
mešana hrana
hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora
;
publ.
mešana komisija
komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij
;
trgovina z mešanim blagom
trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
♦
agr.
mešana kultura
istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču
;
ovce z mešano volno
s tanko in debelo volno
;
alp.
mešana naveza
naveza iz oseb različnega spola
;
gastr.
mešana solata
solata iz dveh ali več vrst solate
;
glasb.
mešani zbor
zbor iz moških in ženskih glasov
;
gozd.
mešani gozd
gozd, v katerem raste več drevesnih vrst
;
jezikosl.
mešani naglasni tip
naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici
;
mat.
mešano število
število iz celega števila in ulomka
;
pravn.
mešani zakon
nekdaj
zakon med osebama različne narodnosti, vere
;
mešana družba
podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav
;
ptt
mešana pošiljka
pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pisnega sporočila
;
šol.
mešana šola
šola za učence obeh spolov
;
žel.
mešani vlak
vlak iz potniških in tovornih vagonov
;
mešano zaviranje
istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro
;
prisl.:
mešano zavirani vlak
♦
šport.
plavati 400 m mešano
plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl
meščàn
in
meščán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
prebivalec mesta:
vsi meščani so se zbrali na ulicah
/
izvolili so ga za častnega meščana
/
nasprotja med delavci in meščani
buržuji
//
pripadnik trgovskega, uradniškega sloja prebivalcev mesta:
poročila se je z meščanom
;
premožni, ugledni meščani
/
ekspr.
ne bodi tak meščan
pretirano uglajen, redoljuben, občutljiv človek
2.
v fevdalizmu
prebivalec mesta, ki ima pravico sodelovati pri upravi mesta:
sprejeli so ga med meščane
;
pravice meščanov
;
plemiči in meščani
meščánček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od meščan:
v svojih komedijah prikazuje dobrosrčne, pomehkužene meščančke
;
kaj bom jaz, meščanček, proti njim
/
seveda se neznatnega meščančka ni ustrašil
meščánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
prebivalka mesta:
meščanke in vaščanke
/
postala je častna meščanka
//
pripadnica trgovskega, uradniškega sloja prebivalcev mesta:
poročil se je z navadno meščanko
2.
v fevdalizmu
prebivalka mesta, ki ima pravico sodelovati pri upravi mesta:
ona je plemkinja, ne pa meščanka
;
fevdalke in meščanke
meščánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na meščane ali meščanstvo:
a)
meščanska hiša, noša
/
izvira iz meščanske družine
;
ima meščanske navade
b)
plemiški in meščanski sloj
/
s poroko si je pridobil meščansko pravico
v fevdalizmu
pravico sodelovati pri upravi mesta
c)
meščanska revolucija
;
meščanska stranka
/
meščanski liberalizem, nacionalizem
/
meščanska družba
♦
lit.
meščanska drama
;
polit.
meščanska demokracija
demokracija z več strankami in parlamentu odgovorno vlado
;
šol.
meščanska šola
do 1945
zaključna štiriletna nižja srednja šola
meščánsko
prisl.
:
biti (po) meščansko oblečen
;
njegov oče je bil meščansko usmerjen
;
sam.:,
pog.
končal je tri meščanske
tri razrede meščanske šole
;
v njem je nekaj meščanskega
meščánskodemokrátičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-á
)
nanašajoč se na meščansko demokracijo:
meščanskodemokratične revolucije
meščánskost
-i
ž
(
ȃ
)
miselnost, lastnosti meščanov:
v njihovi rodbini je tradicija meščanskosti že stara
/
ozka meščanskost te ustanove ga je dušila
meščanskošólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na meščansko šolo:
meščanskošolski izpit
/
meščanskošolski učitelj
meščánstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
meščani
:
meščanstvo je bilo vznemirjeno
;
ljubljansko meščanstvo
/
cehovsko meščanstvo
;
meščanstvo in plemstvo
2.
soc.
ekonomsko in politično vladajoči razred;
buržoazija
:
postal je ideolog meščanstva
3.
v fevdalizmu
pravica sodelovanja pri upravi mesta:
dobiti meščanstvo
méšenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od mesiti:
roke, umazane od mešenja kruha
mešétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
posredovalec pri sklepanju kupčij, pogodb:
spretni mešetar je zelo hvalil žival
;
prodal je vole brez mešetarjev
;
vzel ga je za svojega mešetarja
;
vpije kot mešetar
;
kupci in mešetarji
/
ekspr.
ženitovanjski mešetar
posrednik
/
nepremičninski mešetar
posrednik
♦
ekon.
borzni mešetar
borzni posrednik
2.
nav. slabš.
kupčevalec
,
prekupčevalec
:
blago naj dobi kupec neposredno, brez mešetarjev
/
konjski mešetar
/
politični mešetar
mešétarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
mešetarka
:
bila je znana branjevka in mešetarica
;
spretna mešetarica
mešetaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.
1.
kupčevanje
,
prekupčevanje
:
ukvarjati se z mešetarijo
2.
posredovanje pri sklepanju kupčij, pogodb:
dobiti plačilo za mešetarijo
/
ženitovanjske mešetarije
mešetarína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za posredovanje pri sklepanju kupčij, pogodb:
ker mu je pomagal prodati konja, je dobil lepo mešetarino
/
ekspr.
ob podpisu pogodbe mu je podjetje izplačalo lepo mešetarino
mešetáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
posredovati pri sklepanju kupčij, pogodb:
nista se mogla sporazumeti o ceni, čeprav so vsi v krčmi mešetarili
;
kadar mu mešetari ta človek, vedno dobro proda
2.
pog.
pogajati se za ceno:
dolgo je mešetaril, preden je kupil
;
mešetariti z branjevcem
/
mešetariti za ceno
3.
ekspr.
kupčevati
,
prekupčevati
:
mešetariti s konji
;
pren.
z našo neodvisnostjo ne bo nihče mešetaril
mešetárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od mešetariti:
za uspešno mešetarjenje je dobil lepo nagrado
/
po dolgem mešetarjenju so se pogodili
/
mešetarjenje s konji
mešétarka
-e
ž
(
ẹ̑
)
posredovalka pri sklepanju kupčij, pogodb:
podjetna, zgovorna mešetarka
mešétarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mešetarje ali mešetarjenje:
imeti mešetarsko naravo
;
mešetarsko vpitje
/
mešetarski posli
mešétarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejavnost mešetarjev:
opustil je mešetarstvo in se oprijel dela na kmetiji
mešétiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
mešetariti
:
nekdaj je samo drugim mešetil, zdaj pa že svojo živino prodaja
mešìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od meh 4:
nesel je mešič žita v mlin
♦
bot.
rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi zelenkastimi cveti v kobulih, Scleranthus
mešíčast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
podoben mešiču:
mešičasta oblika
2.
nar. gorenjsko
razjeden od črvov;
črviv
:
staro mešičasto pohištvo
mešíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od meh:
polšji mešiček
/
mešiček soli, vina
2.
kar je po obliki temu podobno:
v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička
;
jajčeca so skrita v belkastih mešičkih
/
uničevanje mešičkov borovega prelca
zapredkov, kokonov
♦
anat.
dlačni, lasni mešiček
v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren
;
jajčni mešiček
del jajčnika z jajčecem v notranjosti
;
solzni mešiček
razširjeni del solznega izvodila ob nosu
;
bot.
mešiček
iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod
;
pelodni mešiček
dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove
;
zarodkov mešiček
del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo
;
čeb.
semenski mešiček
organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice
//
nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine:
pod očmi je imela mlahave mešičke
3.
zastar.
vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev;
mošnjiček
:
razvezal je mešiček s cekini
4.
navadno v zvezi
ušesni mešiček
mehki spodnji del uhlja;
(ušesna) mečica
:
uhani v ušesnih mešičkih
mešíčkar
-ja
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
metulji, katerih gosenice in samice živijo v mešičku iz prsti, listja, Psychidae:
mešíčkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben mešičku:
mešičkasta tvorba
/
ekspr.
mešičkaste veke
otekle, nabrekle
mešihát
-a
m
(
ȃ
)
pri muslimanih
1.
enota v organizaciji islamske verske skupnosti, ki obsega več džematov:
ustanoviti mešihat
2.
sedež te enote:
prostori mešihata
3.
izvršni organ najvišjega zakonodajnega telesa islamske verske skupnosti:
vse zadeve islamske skupnosti na Hrvaškem ureja mešihat v Zagrebu
;
predsednik mešihata
mešína
-e
m
(
í
)
star.
(velik) meh:
mešina z vinom
mešínka
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
vodna rastlina brez korenin z rumenimi cveti, Utricularia:
mešinka, mastnica in druge mesojede rastline
méšta
-e
ž
(
ẹ̑
)
gastr.
gostemu močniku podobna jed iz moke in navadno krompirja, znana na Gorenjskem:
kuhati mešto
;
z ocvirki zabeljena mešta
/
ajdova, krompirjeva mešta
méšter
in
mêšter -tra
m
(
ẹ́; ē
)
nar. vzhodno
mojster
:
mizarski, zidarski mešter
/
mešter pripovedovanja
meštráti
-ám
[
meštrati
in
məštrati
]
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nar.
mečkati
,
mrcvariti
:
otrok spet meštra mačko, psa
2.
zastar.
učiti
,
uriti
,
vaditi
:
ta učitelj zna meštrati učence
/
vojaki so morali ves dan meštrati
eksercirati
mèt
méta
in
mêta
m
(
ȅ ẹ́, é
)
1.
glagolnik od vreči ali metati:
zmotil ga je med metom
;
met kamna čez reko
/
s prvim metom ni zadel
/
kazenski, prosti met
;
met na koš
/
vsakemu kockarju so bili dovoljeni trije meti
/
ta rokoborec obvladuje različne mete
/
po treh metih se keglji postavijo
lučajih
/
veliki met
kar v največji meri ustreza zahtevam, pričakovanju
♦
fiz.
navpični met
gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri
;
vodoravni met
gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri
//
razdalja, ki se doseže pri metu, metanju:
njegov drugi met je bil dolg
2.
mn.,
šport.
atletska disciplina, pri kateri se po določenih pravilih meče disk, kladivo, kopje, suva krogla:
danes so na sporedu meti
/
z rodilnikom:
met diska, kladiva
;
zmagati v metu kopja
méta
-e
ž
(
ẹ̑
)
navadno v zvezi
poprova meta
zdravilna rastlina ostrega vonja s podolgastimi listi in rdečimi, vijoličastimi cveti:
na vrtu so gojili poprovo meto
;
diši po poprovi meti
;
čaj iz poprove mete
♦
bot.
dolgolistna meta
rastlina z zgoraj zelenimi, spodaj gosto dlakavimi, podolgastimi listi in rdečkastimi, belimi ali vijoličastimi cveti, Mentha longifolia
;
navadna črna meta
zdravilna dlakava rastlina z jajčastimi listi in belimi cveti, Marrubium vulgare
;
navadna mačja meta
rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria
meta...
ali
méta...
predpona v sestavljenkah
(
ẹ̑
)
1.
za izražanje
a)
preseganja tega, kar je pomen osnovne besede:
metačlovečnost, metaekonomski
b)
teoretičnega, logičnega proučevanja načel, pojmov tega, kar je pomen osnovne besede:
metajezik, metateorija
2.
kem.
za izražanje nadomestitve prvega in tretjega vodikovega atoma v benzenovem obroču:
metadiklorbenzen
metabóličen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na metabolizem:
metabolični procesi
/
metabolične motnje
metabolízem
-zma
m
(
ī
)
biol.
biokemični procesi, pri katerih nastajajo energija, potrebna za življenje, in snovi za obnavljanje celic;
presnavljanje
,
presnova
:
glavna naloga žleze ščitnice je uravnavanje metabolizma
/
metabolizem ogljikovih hidratov
♦
med.
bazalni metabolizem
metáča
-e
ž
(
á
)
teh.
lopata z listom, ki ima srčasto obliko in na zgornji strani ozek, navzgor zapognjen rob:
metati pesek z metačo
/
lopata metača
metadón
-a
m
(
ọ̑
)
sintetična snov, ki se uporablja pri zdravljenju odvisnosti od heroina, morfina:
jemati metadon
;
odmerek metadona
;
raztopina metadona in soka
metadónec
-nca
m
(
ọ̑
)
kdor je odvisen od metadona:
metadonci se po prejemu odmerka ne smejo zadrževati okoli centra
;
komuna metadoncev
metadónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na metadon:
metadonska terapija
;
metadonsko zdravljenje
/
metadonski center
;
metadonski program zdravljenja odvisnosti
;
metadonska ambulanta
metafízičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na metafiziko:
metafizični pojmi, principi
/
metafizično in dialektično gledanje na zgodovino
/
zanj je posmrtnost edini pomemben metafizični problem
/
nehaj že s tem metafizičnim razpravljanjem
metafízično
prisl.
:
metafizično razmišljati
metafízik
-a
m
(
í
)
kdor se ukvarja z metafiziko:
odlično pozna logiko, poleg tega pa je tudi dober metafizik
/
knjiž.,
ekspr.
ljubezni duš ne razumem posebno dobro, ker sem slab metafizik
metafízika
-e
ž
(
í
)
1.
filoz.
filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna:
pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco
;
metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj
/
idealistična metafizika
/
Aristotelova, sholastična metafizika
//
po Heglu
filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov:
dialektika in metafizika
2.
knjiž.
kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati;
nadčutnost
,
nadstvarnost
:
gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil
/
metafizika lepote, smrti
3.
knjiž.,
ekspr.
zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje:
njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko
metáfora
-e
ž
(
á
)
lit.
besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podoben pojav:
drzna, slikovita metafora
;
veliko Župančičevih metafor je v zvezi s pojmom svetloba
;
metafora za ljubezen, svet
/
jezik tvori nove pomene tudi z metaforami
metafóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na metaforo:
prevod je prizadel zlasti zvočni in metaforični sloj pesmi
/
metaforično izražanje
/
narava je pesniku metaforično gradivo za ponazarjanje notranjega življenja
metafóričnost
-i
ž
(
ọ́
)
lit.
lastnost, značilnost metaforičnega:
že naslov pesnitve je zaradi svoje metaforičnosti večpomenski
//
metaforika
:
ekspresionistična metaforičnost
metafórika
-e
ž
(
ọ́
)
lit.
metafore v celoti:
blesteča, drzna, nadrealistična metaforika
;
Župančičeva metaforika
/
pesnik se sprošča v ritmiki in metaforiki
metagenéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
biol.
zaporedno, pravilno menjavanje spolnega rodu z nespolnim, prerod:
metageneza pri klobučnjakih, mahovih
métajêzik
-íka
m
(
ẹ̑-é ẹ̑-í
)
jezik, s katerim se opisujejo drugi jeziki:
literarni, računalniški metajezik
;
znanstveni metajezik
;
razširitev metajezika
metál
1
-a
m
(
ȃ
)
kovina
:
ogrodje je iz metala
;
les in metal
mêtal
2
in
metál
-a
m
(
ȇ; ȃ
)
zvrst rokovske glasbe, za katero so značilni močno okrepljeni, agresivni zvoki:
igrali so mešanico metala, techna in klasične glasbe
/
težki metal
;
v prid. rabi:
metal koncert
metalski koncert
;
metal glasba
metalska glasba
;
metal scena
metalska scena
metálec
1
-lca
[
metalca
in
metau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj meče:
dober metalec kamna zadene cilj
/
v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
2.
športnik, se ukvarja z meti:
metalec diska, kladiva
3.
voj.,
v zvezi
metalec min
orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu;
minometalec
:
obstreljevali so jih z metalci min in topovi
//
v zvezi
metalec plamenov, ognja
orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov:
pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
4.
v starem in srednjem veku
vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole:
metalce so postavili nedaleč od obzidja
/
metalec kamnov, smole
5.
zastar.,
v zvezi
metalec luči, svetlobe
žaromet
:
v svetilniku se je prižgal metalec luči
metálec
2
-lca
m
(
ȃ
)
metalski glasbenik:
na festivalu je nastopila skupina metalcev
//
kdor se navdušuje za metal
2
:
pridržali so nekaj razgretih metalcev
;
rokerji in metalci
metálen
1
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
kovinski
:
metalna konstrukcija
;
metalno orodje
/
tovarna metalnega pohištva
/
metalna industrija
metálen
2
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na metanje:
metalni kiji in bumerangi
;
metalni stroji in topovi
/
metalne vaje
/
knjiž.
metalna mreža
manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek; metalka
2.
nanašajoč se na metal
2
:
pevec metalne skupine
metalske
metalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
prekrivati s tanko plastjo kovine:
metalizirati nit, papir
metalizíran
-a -o:
metalizirana površina
/
metalizirani les
les, ki ima pore izpolnjene s kovino
metálka
1
-e
[
metalka
in
metau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki kaj meče:
v cirkusu nastopa tudi metalka bodal
/
knjiž.,
zastar.
sanje mu je razložila metalka kart
vedeževalka (s kartami)
2.
športnica, ki se ukvarja z meti:
metalka kopja
♦
rib.
manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek
metálka
2
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se navdušuje za metal
2
:
bila je zaprisežena metalka
metálnica
-e
ž
(
ȃ
)
v starem in srednjem veku
vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole:
pri napadu na utrdbo so uporabili tudi metalnice
metálo
-a
s
(
á
)
v starem in srednjem veku
vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole:
metala in lučala
♦
navt.
metalo za vrv
obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje
metalógičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
filoz.
ki govori o formalni logiki:
metalogično spoznanje
metalografíja
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
veda o kovinah in zlitinah:
metalográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na metalografijo:
metalografski mikroskop
/
metalografska preiskava
metálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na metalce ali metal
2
:
metalski peteroboj
/
metalski koncert
;
ljubitelji trdih metalskih zvokov
;
metalska glasba
;
metalska skupina, zasedba
/
metalska scena
metalúrg
-a
m
(
ȗ
)
strokovnjak za metalurgijo:
je znan metalurg in strojni inženir
/
pog.
sestanek metalurgov drugega letnika
slušateljev metalurgije
//
metalurški delavec:
metalúrgičen
-čna -o
prid.
(
ú
)
zastar.
metalurški
:
metalurgična industrija
metalurgíja
-e
ž
(
ȋ
)
industrija pridobivanja in predelovanja kovin:
zaposleni so bili v glavnih centrih metalurgije
;
metalurgija jekla, svinca
/
barvasta metalurgija
metalurgija barvastih kovin
;
črna metalurgija
metalurgija železa, mangana in kroma
//
veda o tem:
študira metalurgijo
;
je inženir metalurgije
metalúrški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na metalurge ali metalurgijo:
metalurški izdelki
/
metalurška industrija
/
metalurška peč
/
metalurški delavec, inženir
/
metalurška stroka
/
metalurško zborovanje
♦
metal.
metalurški koks
koks z veliko trdnostjo in majhnim odstotkom pepela
metámfetamín
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
močno sintetično mamilo, ki se uporablja kot poživilo, s hitrejšim in dalj časa trajajočim učinkom kot pri amfetaminu:
skrb vzbuja vedno večja količina zaseženega metamfetamina
;
preprodajalec metamfetamina
metamórfen
-fna -o
prid.
(
ọ̑
)
petr.,
navadno v zvezi
metamorfna kamnina
kamnina, ki se je zaradi velikega pritiska, visoke temperature spremenila:
v metamorfnih kamninah ni nafte
metamorfóza
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
pojav, da dobi kdo ali kaj drugačno vsebino, obliko;
sprememba
,
preobrazba
:
duševne, idejne metamorfoze
;
njegova politična metamorfoza jih ni presenetila
;
metamorfoza amaterskega gledališča v poklicno
/
čudne metamorfoze se dogajajo s tem človekom
/
doživeti metamorfozo
spremeniti se
/
motiv metamorfoze v pravljicah
♦
bot.
metamorfoza
sprememba rastlinskih organov zaradi drugačnega načina prehrane, okolja, preobrazba
;
petr.
hidrotermalna metamorfoza
;
zool.
metamorfoza
sprememba živalskega organizma na razvojni stopnji med jajčecem in odraslo živaljo, preobrazba
metán
-a
m
(
ȃ
)
gorljiv plin, ki je glavna sestavina zemeljskega plina:
eksplozija metana
;
rudarji niso opazili nevarne koncentracije metana
;
proizvodnja metana
♦
kem.
nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje en atom ogljika
metánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od metati:
metanje bomb, kamenja
/
zmagati v metanju diska, krogle
;
ta košarkar mora metanje na koš še izboljšati
/
to je samo metanje peska v oči
metanól
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
najenostavnejši alkohol:
tovarna metanola in formalina
;
strupeni učinek metanola v vinu
metánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na metan:
metansko ozračje
/
metanska eksplozija
/
metanska jama
metastáza
-e
ž
(
ȃ
)
med.
skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen;
razsevek
,
zasevek
:
obsevati metastaze
;
metastaza v bezgavki
/
umreti zaradi metastaz
/
razširjenje metastaz po krvi
metastazírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
razširjati se iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu in začeti enako bolezen:
rak na pljučih hitro metastazira
;
metastazirati v možgane, pljuča
metatéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
zamenjava mesta glasov v besedi, premet:
poglavje o metatezi
/
metateza likvid
/
beseda čebela je nastala po metatezi iz bečela
metáti
méčem
nedov.
, mêči mečíte; mêtal
(
á ẹ́
)
1.
s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto:
otroci radi mečejo kamne
;
metati polena na kup, ogenj
;
metati z desno, levo roko
/
metati kepe v mimoidoče
;
metati kozarce ob tla
;
metati žogo visoko v zrak
/
žrebali so tako, da so metali kovance
so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
/
ekspr.
vojaki so začeli metati orožje iz rok
so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati
;
ekspr.
metati denar v hranilnik
dajati, spuščati
/
pog.
koliko časa boste še metali karte, kocke
kartali, kockali
//
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto:
vulkan je metal skale daleč od otoka
;
lokomotiva meče iz dimnika roje isker
spušča, bruha
/
razburkano morje je metalo valove na obalo
;
vodomet meče vodo pet metrov visoko
/
letala mečejo bombe
spuščajo
/
metati mostove, zgradbe v zrak
razstreljevati jih
/
ta stroj kar meče podatke iz sebe
2.
navadno s prislovnim določilom
s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru:
valovi so metali čoln sem in tja
;
brezoseb.
metalo ga je po dirjajočem vozu
;
ekspr.
moreče sanje so ga metale kvišku
zaradi njih se je prebujal, sedal
;
metati se po ležišču sem in tja
/
ekspr.
bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma
/
meče ga božjast
božjasten je; ima napad božjasti
;
pren.
vplivi so ga metali sem in tja
//
ekspr.
hitro, sunkovito premikati kak del telesa:
glavo je metal ponosno nazaj
;
pri hoji meče desno nogo navznoter
;
konj je metal prednji nogi visoko v zrak
/
metati si lase s čela
s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj
3.
ekspr.,
s prislovnim določilom
pošiljati
,
premeščati
:
metali so jih iz boja v boj
;
divizijo so metali z bojišča na bojišče
/
usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
hitro, nepopolno pisati, risati:
metal je skice na platno
;
opombe si je metal v beležnico
/
na rob kompozicije meče same temne barve
5.
ekspr.,
s prislovnim določilom,
v zvezi
metati oči, pogled
pogledovati
,
ogledovati
:
rad meče oči po ženskah
;
fantje so metali za njo dolge poglede
/
metati stroge poglede izpod čela
/
že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo
si jo želijo, bi jo radi imeli
6.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
metal je očitke, vprašanja na vse strani
;
metati kletvice, psovke iz sebe
/
sonce je metalo žarke skozi okna
;
žarometi so metali luč po cesti
/
zvon je metal otožne glasove po dolini
/
jezno je metal bliske iz oči
;
njene oči so metale čudno svetlobo
so se čudno svetile
/
besede, stavke je kar metal iz ust
hitro, veliko je govoril
;
v pogovor rad meče tuje izraze
v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
/
metati nasmeške, poklone na levo in desno
//
v zvezi z
v
povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo:
nasprotovanje ga meče v bes, obup
;
to ga meče v omamo
/
tedaj so začeli metati ljudi v ječe
začeli so jih zapirati
7.
navadno s prislovnim določilom
povzročati, delati, da kaj kje je:
ogenj je metal odsev na njegov obraz
;
drevesa so metala gosto senco na cesto
;
petrolejka je metala čudne sence po prostoru
//
publ.,
v zvezi z
na
povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo:
njegova izjava meče čudno luč na podjetje
;
to meče senco negotovosti na sporazum
/
to meče sum nanj
●
bibl.
metati bisere svinjam
dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti
;
ekspr.
kritiki so metali blato nanj
sramotili, obrekovali so ga
;
ko da bi metal bob ob steno
vse je zaman
;
ekspr.
ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran
ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega
;
ekspr.
s svojih miz jim mečejo samo drobtine
dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari
;
pog.,
ekspr.
metati hrano vase
hitro, hlastno jesti, goltati
;
ekspr.
v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim
sicer pa grdo, slabo govorijo o njem
;
ekspr.
metati obleko nase, s sebe
hitro se oblačiti, slačiti
;
ekspr.
metati komu pesek v oči
prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico
;
pog.
metati poker, tarok
igrati poker, tarok
;
ekspr.
metati komu polena pod noge
ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih
;
ekspr.
metala je poljubčke
poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu
;
ekspr.
že dve uri meče trnek
lovi ribe s trnkom
;
ekspr.
metati iz besedišča tuje besede
prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne
;
pog.,
ekspr.
iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven)
zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo
;
pog.,
ekspr.
le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje
kdo zahteva, povzroča, da moram vstati
;
ekspr.
delavce so metali iz službe
odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje
;
ekspr.
tudi iz tega stanovanja ga mečejo
zahtevajo, da se tudi iz njega izseli
;
ekspr.
ta misel ga meče iz tira
ga vznemirja, razburja
;
ekspr.
metati koga na cesto
prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja
;
šport. žarg.
ta skakalnica meče na nos
povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol
;
ekspr.
tovarna meče na trg vedno več proizvodov
množično proizvaja zanj
;
ekspr.
to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe
to mu kar naprej očitajo
;
ekspr.
metati vse v en, isti koš
ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi
;
ekspr.
tega mi ne boš metal v obraz
tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital
;
pog.
ta profesor je pri izpitih rad metal
negativno ocenjeval
;
pog.
naprej metati
očitati
♦
šport.
metati
pri kegljanju
povzročati, da se krogla kotali proti kegljem
;
metati avt
z rokami dati žogo iz avta v igro
;
metati disk, kopje
;
metati na koš
metáti se
1.
prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj:
ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal
/
v cirkusu se je metal z medvedom
2.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
hitro, sunkovito ulegati se:
ob eksplozijah so se vojaki metali na tla
3.
ekspr.
hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj:
potok se meče čez skale
/
slap se meče trideset metrov globoko
4.
ekspr.
dajati udarce, povzročati poškodbe komu:
napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve
;
z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega
●
slabš.
metati se na kolena pred kom
poklekati pred kom
;
ekspr.
metati se komu pod noge
predajati se, podrejati se
;
ekspr.
metati se komu v naročje
naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga
;
pog.,
ekspr.
ta fant se meče za vsako (žensko)
zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk
;
ekspr.
ljudje so se mu metali okoli vratu
objemali so ga
metatoníja
-e
ž
(
ȋ
)
jezikosl.
sprememba tonema v okviru določenega oblikoslovnega vzorca ali besedne družine:
raziskovati metatonijo pri tvorjenju glagolskih oblik
/
praslovanska metatonija
sprememba neakutiranega tonema v akutiranega v praslovanščini
mêtavica
1
in
metávica -e
ž
(
é; ȃ
)
zastar.
močno sneženje z vetrom iz različnih smeri;
metež
:
vozil je po megli in po metavici
/
mokra metavica se je vrtinčila v zraku
mêtavica
2
in
metávica -e
ž
(
é; ȃ
)
zastar.
božjast
,
epilepsija
:
alkoholna metavica
metazój
in
métazoj -a
m
(
ọ̑; ẹ̑
)
nav. mn.,
biol.
mnogocelična žival;
mnogoceličar
:
nastanek, razvoj metazojev
metélčica
-e
ž
(
ẹ̄
)
jezikosl.
črkopis pri Slovencih v prvi polovici 19. stoletja z nekaterimi cirilskim črkam podobnimi znaki:
nasprotnik metelčice
;
metelčica in dajnčica
metélčičar
-ja
m
(
ẹ̄
)
jezikosl.
pristaš metelčice:
metelčičarji in dajnčičarji
metéljka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lucerna
:
sejati meteljko
♦
bot.
rastlina s pri vrhu nazobčanimi listi in rumenimi ali modro vijoličastimi cveti, Medicago
metélkovec
-vca
m
(
ẹ̄
)
jezikosl.
pristaš Metelkovih nazorov o črkopisu, jeziku:
nasprotoval je metelkovcem
mêteln
-a -o
[
metələn
in
metəln
]
(
ȇ
)
pridevnik od metla:
udariti koga z metelnim držajem
metempsihóza
-e
ž
(
ọ̑
)
zlasti v brahmanizmu, budizmu in pitagorejstvu
prehod duše po smrti v drugo telo, živalsko ali človeško;
preseljevanje duš
:
vera v metempsihozo
méten
1
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
metin
:
metni medenjaki
méten
2
in
mêten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ē
)
nanašajoč se na met:
metna daljava, sila
/
knjiž.
metna zanka
laso
meteór
-ja
m
(
ọ̑
)
astron.
majhno nebesno telo, ki prileti iz vesolja in povzroči v ozračju kratkotrajen svetlobni pojav:
meteor je razpadel, zgorel
;
tir meteorja
/
bleščeč, sijoč meteor
/
na nebu je opazil meteor
●
ta pesnik se je pojavil kot meteor
zelo hitro, nepričakovano je postal slaven, pomemben
meteóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
meteorski
:
meteorni delec
♦
meteor.
meteorna voda
padavinska voda
meteorít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
zlasti iz železa sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo, izpodnebnik:
najti, proučevati meteorit
/
tam blizu sta padla dva meteorita
meteorítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na meteorit:
najti meteoritski delec
♦
astron.
meteoritski dež
veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo
meteorológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za meteorologijo, vremenoslovec:
meteorologi napovedujejo lepo vreme
/
diplomirani meteorolog
meteorologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda, ki proučuje ozračje, vremenoslovje:
študirati meteorologijo
;
strokovnjak za meteorologijo
♦
meteor.
dinamična meteorologija
nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil
;
sinoptična meteorologija
veda, ki proučuje ozračje za napovedovanje vremena
meteorológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za meteorologijo, vremenoslovka:
opozorila meteorologinje
meteorolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na meteorologe ali meteorologijo:
meteorološka naprava
/
meteorološka postaja
/
meteorološki podatki
podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju
/
meteorološka služba
;
meteorološka opazovanja
/
meteorološko zborovanje
/
publ.
meteorološka vojna
meteórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na meteor:
meteorski delec
/
meteorski dež
veliko število hkrati vidnih meteorjev
♦
min.
meteorsko železo
železo iz meteoritov, izpodnebno železo
2.
publ.,
ekspr.
zelo hiter, nepričakovan:
meteorski vzpon tega nogometaša
/
naredil je meteorsko kariero: komaj je zablestel, že je izginil
meteórsko
prisl.
:
meteorsko se je povzpel v svojem poklicu
méter
1
-tra
m
(
ẹ̄
)
1.
osnovna enota za merjenje dolžine:
debelina je dva metra [2 m]
;
drog meri štiri metre
;
polica je dolga tri metre
;
več metrov debelo obzidje
;
pog.
visok je meter sedemdeset
meter in sedemdeset centimetrov
/
dolžina v metrih
/
blago na metre
blago, ki se prodaja in reže v poljubnih dolžinah
//
kar meri določeno količino teh enot:
odmeriti dva metra traku
;
do gozda je še petsto metrov
/
zadene ga na dvesto metrov
;
letalo se je dvignilo na pet tisoč metrov
●
ekspr.
kje bi že zdaj bil, če štejem vse metre, ki sem jih prehodil
če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil
;
publ.
v obratu bodo kmalu stekli prvi metri najlona
bodo začeli proizvajati najlon
//
v zvezi
kubični meter
enota za merjenje prostornine:
kupiti tri kubične metre [3 m
3
] drv
;
izkopali so več kubičnih metrov zemlje
/
meriti v kubičnih metrih
/
pog.
koliko daš za meter drv
za kubični meter
//
v zvezi
kvadratni meter
enota za merjenje ploščine in površine:
soba meri deset kvadratnih metrov [10 m
2
]
/
pog.
koliko stane meter parcele
kvadratni meter
2.
priprava z označenimi centimetri, decimetri, metri za merjenje, navadno dolga 1 do 2 m:
kupiti meter in kladivo
;
lesen, zložljiv meter
/
šiviljski meter
trak za merjenje z označenimi centimetri, dolg 1,5 m; centimeter
3.
nar. vzhodno
utežna mera, 100 kg;
cent
:
pridelal je deset metrov pšenice
♦
šport.
tek na dvesto, sto metrov
;
trg.
tekoči meter
enota za merjenje dolžine ne glede na širino
metêr
2
-ja
m
(
ȇ
)
tisk.
stavec, ki ureja, razvršča stolpce stavka (v strani):
v tiskarni je bil meter
méter...
[
metər
]
prvi del zloženk
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na meter:
metercent, meterkilogram
métercènt
-ênta
tudi
-énta
[
metərcent
]
m
(
ẹ̄-ȅ ẹ̄-é, ẹ̄-ẹ́
)
zastar.
metrski cent:
vola sta tehtala tri metercente manj kakor prejšnja
métež
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
močno sneženje z vetrom iz različnih smeri:
metež se je polegel
;
zaiti v metež
/
snežni metež
/
peščeni metež
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
oborožen spopad neurejene večje skupine ljudi, stisnjene na kakem prostoru:
na bojišču se ni ustrašil najhujšega meteža
/
bojni metež
/
z oslabljenim pomenom
naš narod vendarle ni izginil v metežu imperialističnega spopada
●
ekspr.
zaradi vojnega meteža se nista poročila
zaradi vojne; zaradi neurejenih, težkih razmer med vojno
;
ekspr.
ta knjiga je izšla sredi krvavega vojnega meteža
med vojno
//
idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj:
poseči v politični metež
/
volilni metež
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z rodilnikom
burno, hrupno, raznovrstno dogajanje:
vrgel se je v metež življenja
4.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina česa iz različnih smeri prihajajočega, neurejenega:
pognal se je v metež krogel
/
prebudil ga je metež zvokov
/
metež besed, misli
métežen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na metež:
metežni vihar
;
metežno vreme
/
knjiž.
metežno sekanje s sabljami
méti
mánem
nedov.
,
nam.
mét
in
mèt
(
ẹ́ á
)
1.
premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati:
mati je mela otroku premrle roke
;
od veselja si meti roke
/
še ves zaspan si je mel oči
/
mel je s palcem in kazalcem, češ dajte denar
/
v eni roki je mel klobuk, v drugi pa denar
/
s prsti je mel tkanino, ki jo je mislil kupiti
ugotavljal njene lastnosti, otipaval
//
premikati prste, dlan sem in tja in pri tem pritiskati, da se kaj med njimi zmečka, stisne:
meti bilko, list
/
meti klas v dlaneh
2.
zastar.
drobiti
,
treti
1
:
meti sol v možnarju
●
ekspr.
trgovci, uradniki so si meli roke
so bili zadovoljni, veseli
♦
agr.
meti proso
ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih
métier
-a
tudi
metjé -êja
[
metjé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
publ.
1.
pridobljene izkušnje, ki se kažejo v veliki tehnični usposobljenosti za kako delo:
ima métier, ne pa ustvarjalne nadarjenosti
;
kiparski métier mu je bil zelo dognan
//
način, tehnika dela, ustvarjanja:
izbrani dramski métier mu omogoča učinkovito izpoved
;
njegov métier je izdelan, sproščen
2.
delo
,
obrt
2
,
posel
:
svoj métier sta opravljala pod raznimi imeni
;
zna svoj métier
métierski
tudi
metjêjski -a -o
[
metjêjski
]
prid.
(
ȇ
)
publ.
tehničen
,
obrtniški
:
odpraviti métierske spodrsljaje
;
idejne, estetske in métierske kvalitete filma
/
to je métiersko diletantstvo
métiersko
tudi
metjêjsko
prisl.
:
to je tudi métiersko popolnoma zanič
metíl...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
kem.
nanašajoč se na enovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom enega atoma vodika:
metilbromid, metilceluloza
metílalkohól
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
kem.
najenostavnejši alkohol:
metilén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
dvovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom dveh atomov vodika:
metílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
kem.,
v zvezah:
metilni alkohol
metanol, metilalkohol
;
metilna skupina
enovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom enega atoma vodika
metilén...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
kem.
nanašajoč se na dvovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom dveh atomov vodika:
metilenjodid, metilenklorid
metilénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na metilen:
metilenska skupina
/
metilensko modrilo
obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin
metílj
-a
m
(
ī í
)
v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter,
zool.
(veliki) metljaj:
ličinke metilja
metíljav
-a -o
prid.
(
í
)
vet.
metljav
:
metiljavo govedo
metíljavost
-i
ž
(
í
)
vet.
metljavost
:
živinozdravnik je ugotovil metiljavost
métin
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na meto:
metini listi
/
metin čaj
/
metina potica
metíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od metirati:
stavljenje in metiranje je končano
;
napaka pri metiranju
metírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
tisk.
urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani), lomiti:
osmo stran je on metiral
metíran
-a -o:
članek je napačno metiran
métje
1
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od meti:
metje rok
/
metje prosa
Métka
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.,
ekspr.,
v zvezi
izbirčna Metka
izbirčen človek, zlasti otrok:
ti si pa res izbirčna Metka
mêtla
-e
ž
(
é
)
1.
priprava za pometanje iz zvezanega svežnja vejic, šib, ščetin z držajem:
izdelovati, prodajati metle
;
slika čarovnice na metli
;
metla in smetišnica
;
drži se, kot bi metlo požrl
zelo vzravnano, togo; domišljavo
/
brezova metla
/
ta metla je že obrabljena
2.
ekspr.
rep kometa:
repatice so vlačile svoje metle po nebu
●
ekspr.
on je prava metla
ni samostojen, odločen; ni ugleden, cenjen
;
ekspr.
za žensko nista le metla in kuhalnica
pometanje, pospravljanje in kuhanje
;
ekspr.
pomesti nasprotnike z železno metlo
odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja
;
preg.
nova metla dobro pometa
delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦
bot.
navadna metla
grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti, Sarothamnus scoparius
metlák
in
metlják -a
m
(
á
)
agr.
sirek (za izdelovanje metel):
zadruga je sejala metlak
/
sirek metlak
metlár
-ja
m
(
á
)
1.
izdelovalec metel:
metlarji in krtačarji
2.
metlak
metlárstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje metel:
razvoj metlarstva
mêtlast
-a -o
prid.
(
é
)
1.
ekspr.
podoben svežnju vejic, šib, ščetin pri metli:
dolge, metlaste obrvi mu visijo nad oči
/
lisica z metlastim repom
2.
agr.
ki ima goste poganjke, vejice:
ta češnja ima metlaste veje
mêtlasto
prisl.
:
metlasto trdi brki
mêtlica
tudi
metlíca -e
ž
(
é; í
)
1.
manjšalnica od metla:
očistiti preprogo z metlico
;
metlica za stranišče
♦
glasb.
metlici podobna priprava za udarjanje, igranje na boben
2.
gospodinjska priprava iz tankih žic za stepanje beljakov, smetane:
kupila je zajemalko, metlico in kuhalnico
/
metlica za sneg
3.
nar.
socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze;
lat
1
:
koruza že dela metlice
;
z metlic se je osipal cvetni prah
4.
nav. mn.,
pog.
priprava za brisanje avtomobilskih stekel;
brisalec
metlíčan
-a
m
(
ȋ
)
vino iz okolice Metlike:
spila sta liter metličana
metlíčast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben metlici:
ječmen z metličastim klasom
/
metličasta oblika
metlíčasto
prisl.
:
metličasto se razraščati
metlíčavost
tudi
metličávost -i
ž
(
í; á
)
agr.
bolezen, ki povzroča metličasto razraščanje drevesnih poganjkov:
gabrova, jablanova metličavost
metlíčevje
-a
s
(
í
)
bot.
šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti;
brnistra
:
vlakna metličevja se uporabljajo v tekstilni industriji
metlíčje
-a
s
(
ȋ
)
tanjše veje, zlasti brezove, za metle:
v gozdu je narezal metličja
metlíka
-e
ž
(
í
)
1.
bot.
zelnata ali grmičasta rastlina z različno oblikovanimi listi in od plodnice ločenimi cvetnimi listi, Chenopodium:
metlike in lobode
/
stajska metlika
rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih, Chenopodium bonus-henricus
2.
nar.
pelin
metlíšče
-a
s
(
í
)
držaj metle:
izdelovati metlišča
;
zlomiti metlišče
metlíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Metliko:
metliški muzej
/
metliška črnina
;
metliško kólo
kólo iz okolice Metlike
metljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
zool.,
navadno v zvezi
veliki metljaj
v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter, Fasciola hepatica:
jajčeca, ličinke velikega metljaja
/
ovce so poginile od metljaja
metljavosti
2.
nar.
tur
1
,
čir
,
mozolj
:
imeti metljaj na nogi
metljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
vet.
okužen z metljaji:
metljave živali hujšajo
/
metljava jetra
●
ekspr.
pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca
slaboten, neodločen, zmeden človek
metljávost
-i
ž
(
á
)
vet.
bolezen ovc, goveda, ki jo povzroča (veliki) metljaj:
ta zajedavec povzroča metljavost
;
ovce so poginile, zbolele za metljavostjo
metóda
-e
ž
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
oblika načrtnega, premišljenega dejanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja;
način
,
postopek
:
izpopolniti, odkriti novo metodo
;
te metode so nezanesljive, zamudne
;
metode obveščanja, zdravljenja
/
analitična, eksperimentalna metoda
;
za nazoren pouk uporabljajo avdiovizualno metodo
;
knjiž.
deduktivna metoda
;
primerjalna, statistična metoda
;
raziskovalne, učne metode
/
učiti po zastarelih metodah
/
delovne metode
♦
filoz.
fenomenološka metoda
;
ped.
direktna metoda
učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika
;
metoda demonstracije
;
psih.
metoda introspekcije
;
šol.
črkovalna, glasovalna metoda
;
globalna
ali
celostna metoda
;
konverzacijska metoda
;
šport.
intervalna metoda treniranja
treniranje tekačev z določenimi presledki za oddih
//
nav. ekspr.
določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh:
to so čudne metode
;
demokratične, revolucionarne metode
;
s tako metodo ne bo prišel daleč
/
diplomatske, gangsterske metode
/
v tem delu ni nobene metode
nobenega reda, sistematičnosti
metóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na (učno) metodo:
v učbeniku je precej metodnih navodil
/
metodna knjiga
nekdaj
knjiga za učitelje z navodili za obravnavo učne snovi
metódičarka
-e
ž
(
ọ́
)
strokovnjakinja za metodiko:
psihologinja in metodičarka
/
učiteljica biologije je dobra metodičarka
zna dobro poučevati biologijo
metódičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
nanašajoč se na metodiko:
metodični principi
/
metodična pomagala
2.
načrten
,
premišljen
:
metodična razporeditev dela
;
metodično spoznavanje samega sebe
♦
filoz.
metodični dvom
načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
metódično
prisl.
:
metodično obravnavati učno snov
metódičnost
-i
ž
(
ọ́
)
načrtnost
,
premišljenost
:
metodičnost gradnje
/
metodičnost mišljenja
/
raziskovanja se je lotil z znano metodičnostjo
metódik
-a
m
(
ọ́
)
strokovnjak za metodiko:
zborovanje metodikov
/
njegov profesor matematike je dober metodik
zna dobro poučevati matematiko
metódika
-e
ž
(
ọ́
)
navadno s prilastkom
1.
nauk o poučevanju kakega (šolskega) predmeta:
metodika zemljepisnega pouka
/
metodika maternega jezika
/
šolska metodika
/
učbenik kaže napredek v metodiki
♦
ped.
posebna metodika
metodika o poučevanju posebnega predmeta ali o poučevanju na določeni šolski stopnji
2.
zastar.
metodologija
:
metodika racionalizma
metodíst
-a
m
(
ȋ
)
rel.
pripadnik protestantske verske skupnosti, ki poudarja versko obnovo, odpravljanje verskih zablod, mlačnosti:
bil je pobožen metodist
;
baptisti in metodisti
/
postal je član metodistov
metodístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na metodiste:
Metodistična cerkev
/
metodistični pridigar
metodizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
uvajati metodo v kaj:
metodizirati pouk
/
metodizirati mišljenje
metodologíja
-e
ž
(
ȋ
)
navadno s prilastkom
skupek metod, ki se uporabljajo pri kakem raziskovanju, mišljenju:
sociološka metodologija temelji na statistiki
;
izpopolniti, obvladovati znanstveno metodologijo
;
metodologija filozofije, psihologije
/
publ.
metodologija ugotavljanja dohodka
metode za ugotavljanje dohodka
metodolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na metodologijo ali metodo:
metodološki principi
;
to je metodološko vprašanje
/
razpravi je očital stvarne in metodološke napake
/
imel je nekaj metodoloških pripomb
metodolóško
prisl.
:
metodološko je problem dobro obdelan
metódski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na (učno) metodo:
metodska navodila
metonímičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na metonimijo:
metonimični pomen besede
/
metonimično izražanje
metonímično
prisl.
:
metonimično rabljena beseda
metonimíja
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojma z izrazom za kak drug, predmetno, količinsko povezan pojem:
metafore, metonimije in druga pesniška sredstva
/
jezik tvori nove pomene tudi z metonimijami
metópa
-e
ž
(
ọ̑
)
arhit.
kamnita plošča med triglifoma dorskega friza, navadno plastično okrašena:
metope Partenona
;
reliefi metop
métov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
metin
:
metovi kolački
metráža
-e
ž
(
ȃ
)
1.
film. žarg.
dolžina filma, izražena v metrih:
film ima razmeroma kratko metražo
/
film dolge metraže
dolgometražni film
2.
pog.
dolžina česa sploh, izražena v metrih:
zaradi majhne metraže je cena blaga visoka
metrésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. slabš.
ženska, s katero ima (poročen) moški spolno razmerje;
priležnica
,
ljubica
:
imeti, vzdrževati metreso
;
žena je vedela za njegovo metreso
/
kraljeva metresa
métrga
-e
ž
(
ẹ́
)
etn.
miza s koritom za mesenje;
mentrga
:
mesiti kruh v metrgi
métričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na metrum:
naglasni metrični princip, sistem
;
metrični vzorec
;
metrična doba
/
sonet in druge stalne metrične oblike
♦
tekst.
metrična številka
številka, ki izraža število metrov enega grama vlakna ali preje
métrika
-e
ž
(
ẹ́
)
lit.
nauk o zaporedju dolgih in kratkih ali poudarjenih in nepoudarjenih zlogov v verzu:
svoji slovnici je dodal tudi metriko
/
zakoni slovenske metrike
/
metrika egipčanske poezije še ni dokončno pojasnjena
metró
-ja
m
(
ọ̑
)
podzemna železnica:
zgraditi metro
;
moskovski, pariški metro
/
peljati se z metrojem
metrójski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od metro:
metrojska postaja
metrologíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o merah, meroslovje:
glavna problema metrologije sta točnost in merske enote
/
laboratorij za metrologijo tlaka
metronóm
-a
m
(
ọ̑
)
glasb.
priprava za natančno določanje hitrosti izvajanja skladb:
pri vajah je uporabljal metronom
;
udarci metronoma
metrópola
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
1.
navadno s prilastkom
glavno, najpomembnejše mesto kake države, pokrajine:
češka, štajerska metropola
;
obiskali so tudi Novo mesto, metropolo Dolenjske
/
Pariz je bil tedaj kulturna metropola sveta
2.
država v odnosu do svoje kolonije:
metropola je uvažala to surovino iz kolonij
;
valuta metropole
metropolíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
rel.
upravna enota Katoliške cerkve, ki obsega nadškofijo in podrejene škofije:
ustanoviti metropolijo
;
slovenska metropolija
2.
v vzhodni cerkvi
upravna enota, podrejena metropolitu:
voditi metropolijo
metropolít
-a
m
(
ȋ
)
1.
rel.
predstojnik upravne enote Katoliške cerkve, ki obsega nadškofijo in podrejene škofije:
ljubljanski metropolit
2.
v vzhodni cerkvi
cerkveni dostojanstvenik, za stopnjo nižji od patriarha:
postal je moskovski metropolit
metropolitánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na metropolo:
Alžir so imeli za del francoskega metropolitanskega ozemlja
●
Metropolitanska opera
operno gledališče v New Yorku
♦
urb.
metropolitansko območje
urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto
2.
knjiž.
metropolitski
:
metropolitanska oblast oglejske cerkve
metropolítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na metropolite:
metropolitske pravice
/
metropolitski sedež je v Ljubljani
metroseksuálec
-lca
m
(
ȃ
)
moški, navadno mlajši, ki posveča veliko pozornosti svojemu videzu, nakupovanju, modi:
depiliran metroseksualec
métrski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na meter:
metrske deske
/
metrski merski sistem
/
metrska drva
/
ekspr.
delal je metrske korake
zelo velike, dolge
♦
strojn.
metrski navoji
navoji, pri katerih so mere izražene v milimetrih
;
teh.
metrski cent
ali
metrski stot
utežna mera, 100 kg
;
trg.
metrsko blago
blago, ki se prodaja, reže v poljubnih dolžinah
métrum
-a
tudi
-ra
m
(
ẹ̄
)
lit.
shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu, mera:
zadnji verz nima pravega metruma
;
ritem in metrum
/
daktilski, trohejski metrum
/
učenci so ugotavljali metrum pesmi
metternichovski
-a -o
[
méternihou̯ski
]
prid.
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
nanašajoč se na avstrijskega državnika Metternicha:
doba metternichovskega absolutizma
/
metternichovska Ljubljana
metúlj
-a
m
(
ú
)
1.
žuželka z dvema paroma velikih, navadno živo, pisano obarvanih kril in s tipalnicama:
metulji frfotajo, letajo od cveta do cveta
;
iz bube se je izvil metulj
;
loviti metulje
;
beli, pisani, rumeni metulji
/
dnevni, nočni, podnevni metulji
;
pren.
okoli njegovega dekleta se ta metulj ne bo več vrtel
2.
pog.,
v stari Jugoslaviji
bankovec za sto dinarjev:
to stane dva metulja
metúljar
-ja
m
(
ȗ
)
kdor zbira metulje, navadno v študijske namene:
bil je navdušen metuljar in hroščar
metúljast
-a -o
prid.
(
ú
)
podoben metulju:
svila z metuljastimi vzorci
/
metuljasto pokrivalo
♦
bot.
metuljasti cvet
cvet, ki ima pet venčnih listov, razvrščenih tako, da je eden, največji, pokončen, dva sta stranska, spodnja dva pa zrasla
metúljček
-čka
m
(
ū
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od metulj:
metuljčki frfotajo, letajo
;
na cvet se je usedel metuljček
/
pisani, rumeni metuljčki
/
okoli nje se ta metuljček ne bo več vrtel
/
plačati tri metuljčke
2.
(modni) dodatek, navadno k moški obleki, v obliki pentlje na sprednji strani srajce:
nosil je bel, črn metuljček
;
privezati, zavezati si metuljček, metuljčka
;
eleganten gospod z metuljčkom pod vratom
3.
manjši nož, ki ima rezilo spravljeno med dvema deloma ročaja:
pri navijaču so našli metuljčka
/
nož metuljček
4.
nav. mn.
testenina v obliki metuljih kril:
postregli so metuljčke s pršutom
5.
šport.
prsno plavanje, pri katerem se plavalec poganja s sočasnim krožnim potegovanjem obeh rok:
metuljček in kravl
/
plavati metuljčka
metúljčkast
-a -o
prid.
(
ū
)
podoben metuljčku:
tkanina z metuljčkastimi vzorci
/
ekspr.
metuljčkast kavalir
metúljčkov
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na metuljčka:
metuljčkova krila
/
plavanje v metuljčkovem slogu
metúljčnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
nav. mn.
rastline z metuljastimi cveti in s stroki,
bot.
metuljnica
:
detelja, fižol in druge metuljčnice
2.
zastar.
vreči podobna priprava z ročajem za lovljenje metuljev;
metuljnica
:
metuljar z metuljčnico v roki
metúljen
-jna -o
prid.
(
ȗ
)
metulji
:
metuljna krila
metúlji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na metulje:
metulja družina, vrsta
/
pisana metulja krila
metúljnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
nav. mn.,
bot.
rastline z metuljastimi cveti in s stroki, Fabaceae:
metuljnice bogatijo zemljo z dušikom
;
gojiti, sejati metuljnice
;
detelja, fižol in druge metuljnice
2.
vreči podobna priprava z ročajem za lovljenje metuljev:
celo popoldne je z metuljnico tekal za metulji
/
izprazniti metuljnico
metúzalem
-a
m
(
ū
)
ekspr.
zelo star človek, zlasti moški:
od tega metuzalema res ne moreš zahtevati takih naporov
//
žival, ki živi zelo dolgo:
želve so pravi metuzalemi
Metúzalem
-a
m
(
ū
)
v zvezi
star kot Metuzalem
zelo star:
metúzalemski
-a -o
prid.
(
ū
)
tak kot pri Metuzalemu:
dočakal je metuzalemsko starost
mèv
--
m
(
ȅ
)
ekspr.,
v zvezi
ne reči ne bev ne mev
prav nič reči:
mévlja
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zastar.
ličinka, zlasti konjskega zolja:
konj ima mevlje
●
ekspr.
mevlje ga koljejo
nemirno, nestrpno se preseda, prestopa
;
nizko
imeti mevlje v riti
biti nemiren, nestrpen, siten
mevljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
premikati ustnice:
otrok je nemirno mevljal
/
mevljal je z ustnicami, spregovoriti pa ni mogel
2.
ekspr.
mrmrati
,
momljati
:
mevljal je nekaj o okrutnih moških
mévtrga
-e
ž
(
ẹ́
)
nar.
miza s koritom za mesenje;
mentrga
:
mesiti v mevtrgi
mévža
-e
ž
(
ẹ̑
)
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
on je prevelika mevža, da bi to naredil
;
podjeten mora biti človek, ne pa taka mevža
/
kot psovka:
odloči se že, prekleta mevža
;
mevža mevžasta
mévžast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
slabš.
neodločen
2
,
bojazljiv
:
z odločnim nastopom je prisilil mevžastega uradnika, da je podpisal dovoljenje
;
rešili se bomo, samo mevžast ne bodi
/
kot psovka
kaj se pa obotavljaš, mevža mevžasta
/
mevžasta filozofija
;
skrito, mevžasto upanje
mévžasto
prisl.
:
ne vedi se tako mevžasto
mevžáti
-ám
tudi
mévžati -am
nedov.
(
á ȃ; ẹ̑
)
nar. dolenjsko
neodločno, boječe govoriti:
ne mevžaj toliko, ampak hitro povej
mévžavost
in
mevžávost -i
ž
(
ẹ̑; á
)
slabš.
neodločnost
,
bojazljivost
:
zaradi prevelike mevžavosti nikoli nič ne doseže
mevžè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
ta mevže si nič ne upa
mevžè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
to mevže se nič ne upa
mévžica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od mevža:
to mevžico bova že obvladala
mezaliánsa
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
zakon med osebama iz zelo različnih družbenih razredov:
skleniti mezalianso
;
pren.,
ekspr.
mezaliansa revolucionarnega duha in malomeščanstva
mezanín
-a
m
(
ȋ
)
grad.
nižja, manjša etaža med dvema etažama, navadno med pritličjem in prvim nadstropjem:
stanovati v mezaninu
;
trgovina v mezaninu
mezát
in
mezàt -áta
m
(
ȃ; ȁ á
)
nar.
manjša soba v večji kmečki hiši ali gostilni, namenjena za pomembnejše, imenitnejše goste:
Franc je sklenil, da zgradi veliko enonadstropno hišo z dvema sobama za shrambe, kuhinjo in mezatom v pritličju in s petimi kamrami v prvem nadstropju
(S. Vuk)
mèzda
-e
in
mezdà -è
in
mézda -e
in
mêzda -e
[
prvi obliki
məzda
]
ž
(
ə̄; ȁ ȅ; ẹ̄; é
)
1.
plačilo za delo, navadno fizično, ki ga opravi najemni delavec za delodajalca:
mezde se dvigajo, padajo
;
dnevna, tedenska mezda
;
boj za zvišanje mezd
/
akordna mezda
♦
ekon.
mezda
plačilo za delavčevo delovno silo, prodano lastniku proizvajalnih sredstev
;
časovna mezda
ki se obračunava po trajanju dela
;
minimalna mezda
najnižja dopustna
2.
publ.
plača, osebni dohodek:
mezde so v tej državi še dokaj nizke
;
zamrznitev mezd in cen
mèzden
in
mézden
in
mêzden -dna -o
[
prva oblika
məzdən
]
prid.
(
ə̄; ẹ̄; ē
)
nanašajoč se na mezdo:
mezdno delo
/
mezdni sistem
;
mezdno razmerje med delavci in delodajalci
♦
adm.
mezdni knjigovodja
knjigovodja, ki obračunava, knjiži in izplačuje osebne dohodke
;
ekon.
mezdno gibanje
gibanje delavstva za dvig mezd
mèzdnik
in
mezdník
in
mézdnik
in
mêzdnik -a
[
prvi obliki
məzdnik
]
m
(
ə̄; í; ẹ̄; ē
)
ekspr.
mezdni delavec:
naraščajoče nezadovoljstvo mezdnikov
/
slabš.
pisec mezdnik napiše vse, kar hočete
//
najemniški vojak:
v bojih so sodelovali dobro plačani mezdniki
mèzdniški
in
mezdníški
in
mézdniški
in
mêzdniški -a -o
[
prvi obliki
məzdniški
]
prid.
(
ə̄; ȋ; ẹ̄; ē
)
najemniški
:
mezdniške čete
mèzdništvo
in
mezdníštvo
in
mézdništvo
in
mêzdništvo -a
[
prvi obliki
məzdništvo
]
s
(
ə̄; ȋ; ẹ̄; ē
)
mezdno razmerje:
nasprotje fizične prostosti je tudi mezdništvo
/
prvi pojav mezdništva v večjem obsegu
mézdra
-e
ž
(
ẹ̑
)
vet.
plast kože iz rahlega tkiva, ki povezuje kožo z mišicami;
podusnjica
:
koža ima veliko mezdre
;
odstraniti mezdro
//
teh.
ta plast in drugi odpadki kože za izdelavo kleja:
vonj po mezdri
mezdrênje
tudi
mézdrenje -a
s
(
é; ẹ̑
)
glagolnik od mezdriti:
mezdrenje luženih kož
mezdrílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
usnj.
ki se uporablja za mezdrenje:
mezdrilni nož, stroj
mezdríti
-ím
tudi
mézdriti -im
nedov.
, mezdrèn
tudi
mézdren
(
ī í; ẹ̑
)
usnj.
odstranjevati mezdro s kože:
mezdriti lužene, surove kože
mezèg
-zgà
in
mèzeg -zga
[
məzəg-
]
m
(
ə̏ ȁ; ə̀
)
domača žival, neposredna potomka žrebca in oslice:
jezditi na mezgu
;
sopihal je kakor otovorjen mezeg
mezéti
-ím
[
məzeti
in
mezeti
]
nedov.
,
tudi
mezì
(
ẹ́ í
)
s prislovnim določilom
zelo počasi in v majhnih količinah teči:
iz lesa mezi smola
;
sokrvica mezi iz rane
;
po stenah kleti je mezela voda
/
ekspr.
po licih so ji mezele debele solze
;
brezoseb.
povsod je mezelo, curljalo in žuborelo
;
pren.
svetloba je skrivaj mezela skozi veje
;
dnevi počasi mezijo
mezèč
-éča -e:
mezeča smola
;
mezeče blato
mézga
1
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
kuhano, zgoščeno sadje ali zelenjava s sladkorjem, začimbami:
kuhati mezgo
/
jedi dodati paradižnikovo mezgo
//
marmelada
:
namazati kruh z mezgo
;
jabolčna, marelična mezga
2.
biol.
belkasta, krvni plazmi podobna tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali:
endokrine žleze oddajajo hormone tudi v mezgo
;
kri in mezga
3.
agr.,
gozd.
tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti;
muzga
:
brezova mezga
/
drevo je v mezgi
mezgà
2
-è
tudi
mèzga -e
[
məzga
]
ž
(
ȁ ȅ; ə̀
)
knjiž.
mezeg
mezgár
-ja
[
məzgar
]
m
(
á
)
knjiž.
kdor goni, vodi mezge:
nekaj časa je bil za mezgarja
mézgast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
podoben mezgi, marmeladi:
mezgasta tekočina
mezgáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
mendrati, teptati, na mestu stopicati:
mezgati na mestu
;
ne mezgaj po travi
/
mezgati sneg
//
hoditi sploh:
po brozgi me ni volja mezgati
;
kaj le mezga tam okoli
2.
omahovati, pomišljati se:
za trenutek je mezgal in se ni mogel odločiti
mezgíca
tudi
mèzgica -e
[
məzgica
]
ž
(
í; ə̀
)
manjšalnica od mezga, žival:
mlada živahna mezgica
;
ekspr.
z orožjem natovorjena mezgica
mezgôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na mézga 2:
mezgovni obtok
♦
anat.
mezgovni sistem
mezgovnice in bezgavke v organizmu
;
mezgovna žila
žila, po kateri se pretaka mezga
;
mezgovno tkivo
mezgôvje
-a
s
(
ȏ
)
anat.
mezgovnice in bezgavke v organizmu:
preiskava mezgovja
/
trebušno mezgovje
mezgôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
anat.
žila, po kateri se pretaka mezga:
vnetje mezgovnic
mezgovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
anat.
večja mezgovna žila, ki dovaja mezgo v krvni obtok:
poškodovati, prerezati mezgovod
/
prsni mezgovod
mezína
-e
[
məzina
in
mezina
]
ž
(
í
)
nav. mn.,
nar.
močvirje
:
ob reki se na dolgo raztezajo mezine
mezínček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od mezinec:
boli ga mezinček
mezínčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mezinec:
mezinčna blazinica
/
mezinčna stran dlani
mezínec
-nca
m
(
ȋ
)
skrajni, najtanjši prst na roki ali nogi:
mezinec ga boli
;
noht na mezincu
●
pog.,
ekspr.
dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo
dokler bom imel le malo moči
;
ekspr.
žena ovija moža okoli mezinca
mož stori vse, kar žena želi, hoče
;
ekspr.
imeti kaj v mezincu
dobro znati, poznati kaj
;
ekspr.
ima več v mezincu kot ti v glavi
neprimerno več ve kot ti
;
ekspr.
niti z mezincem ni mignil za to
čisto nič ni naredil, prispeval za to
;
ekspr.
cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil
ne dela čisto nič
;
ekspr.
če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani
že ob najmanjši ponujeni priložnosti
méziti se
-im se
nedov.
(
ẹ̄
)
nar. štajersko
počasi, komaj zaznavno se premikati:
pred njim se je v snegu nekaj mezilo
mezlán
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
tkanina iz lanene osnove in volnenega votka, navadno v platneni vezavi:
obleka iz mezlana
mezlánast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tekst.
ki je iz mezlana:
takrat so nosili še mezlanaste hlače
;
mezlanasta obleka
mezo...
ali
mézo...
predpona v sestavljenkah
(
ẹ̑
)
za izražanje položaja med dvema drugima stvarema iste vrste:
mezoderm
;
mezozoik
mézodêrm
-a
m
(
ẹ̑-ē
)
biol.
vmesna plast celic gastrule, vmesna zarodna plast:
entoderm, mezoderm in ektoderm
mezolítik
-a
m
(
í
)
arheol.
predzgodovinska doba med paleolitikom in neolitikom, srednja kamena doba:
pozni mezolitik
;
čas, obdobje mezolitika
;
orodje iz mezolitika
mezón
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
osnovni delec, ki ima maso večjo od elektrona in manjšo od protona:
odkritje mezona
;
nevtroni, protoni in mezoni
mezopotámski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Mezopotamce ali Mezopotamijo:
mezopotamska kultura
mezozóik
-a
m
(
ọ́
)
geol.
vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku, srednji zemeljski vek:
v mezozoiku so se pojavili dinozavri
mezozójski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mezozoik:
mezozojske kamnine
;
mezozojsko živalstvo
/
mezozojski vek
mezzoforte
[
médzofórte
in
mézofórte
]
prisl.
(
ẹ̑-ọ̑
)
glasb.,
označba za jakost izvajanja
srednje glasno:
igrati mezzoforte
;
sam.:
vse forte, mezzoforte in piane je odlično izvajal
mezzosopran
-a
[
médzosoprán
in
mézosoprán
]
m
(
ẹ̑-ȃ
)
glasb.
ženski glas med sopranom in altom:
peti mezzosopran
;
pesmi za mezzosopran in klavir
mezzosopranistka
-e
[
médzosopranístka
in
mézosopranístka
]
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
glasb.
ženska, ki poje mezzosopran:
angažirali so izvrstno mezzosopranistko
mezzotinta
-e
[
médzotínta
in
mézotínta
]
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
um.
grafična tehnika, pri kateri struženje in poliranje hrapave bakrene plošče omogoča prehode iz temnega v svetlo, struženka:
barvna mezzotinta
;
japonski mojstri mezzotinte
//
odtis v tej tehniki:
razstava mezzotint
mežáti
-ím
[
məžati
in
mežati
]
nedov.
,
tudi
mežì;
tudi
mežàl
(
á í
)
mižati
:
vztrajno je mežal, da bi zaspal
;
mežati na obe očesi
/
eden od udeležencev igre mora mežati
●
zastar.
zvezde so mežale v bližnjem tolmunu
so se medlo, nejasno svetile
mežé
:
ležal je in meže premišljeval o vsem, kar se je zgodilo
mežèč
-éča -e:
obrazi z mežečimi očmi in stisnjenimi ustnicami
mežàv
-áva -o
[
məžav-
in
mežav-
]
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki gleda z napol zaprtimi očmi:
mežav človek
2.
knjiž.
oblačen
,
mračen
:
mežav dan
;
vreme je bilo mežavo
;
pren.
prevzelo ga je mežavo čustvo
//
medel
,
nejasen
,
neizrazit
:
mežava svetloba
/
na vogalu je brlela mežava svetilka
/
vzhajalo je mežavo sonce
mežávo
prisl.
:
mežavo gledati
;
mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo
/
v povedni rabi
zunaj je bilo mežavo in dež je rosil
méželj
-žlja
in
-na
[
mežəlj
]
m
(
ẹ́
)
1.
zastar.
filister
,
ozkosrčnež
:
ti mežlji in uradniki ne bodo nikdar zavedni
;
tipičen dunajski meželj
2.
nar.
vez, s katero je privezana trta h kolu:
Truden ko meželj pri trti
(F. Bevk)
mežéven
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
muževen 1:
meževna veja
mežík
-a
[
məžik
in
mežik
]
m
(
ȋ
)
gib veke, pri katerem se oko zapre in takoj spet odpre:
pri vsakem mežiku je čutil rahlo bolečino
mežíkanje
-a
[
məžikanje
in
mežikanje
]
s
(
ī
)
glagolnik od mežikati:
mežikanje zaradi močne svetlobe
/
mežikanje med fanti in dekleti
/
mežikanje starega svetilnika
mežíkati
-am
[
məžikati
in
mežikati
]
nedov.
(
ī
)
1.
zapirati in odpirati oči:
oči ga pečejo, zato tako mežika
;
mežika zaradi nenadne močne svetlobe
/
mežikati z očmi
/
murni so zaspano mežikali v sonce
;
pren.,
ekspr.
cvetlice mežikajo v popoldanskem soncu
2.
z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj:
ženske so mu pomenljivo mežikale
;
pri mizah si bodo mežikali: to je tisti rogonosec
;
pren.
srednjeveška mesta so mežikala kmetu, ker so potrebovala rokodelce
3.
ekspr.
prižigati se in ugašati;
utripati
:
svetilnik enakomerno mežika
/
šofer je nervozno mežikal z žarometi
//
dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe:
skozi veje so mežikale lučke
;
okenca bajte so mežikala v noč
/
z neba so mežikale zvezde
mežikáje
knjiž.
:
obstala sta in mežikaje gledala v svetlo luč
;
pomenljivo mežikaje se je zasmejal
mežikajóč
-a -e:
približevala se je po tiho, smehljajoč se in mežikajoč
;
mežikajoč svetilnik
;
mežikajoče oči
mežíkav
-a -o
tudi
mežikàv -áva -o
[
məžikav-
in
mežikav-
]
prid.
(
í; ȁ á
)
ki rad mežika:
pegast, mežikav fant
/
mežikave oči
/
mežikava luč
mežíkavec
tudi
mežikávec -vca
[
məžikavəc
in
mežikavəc
]
m
(
í; ȃ
)
nav. slabš.
kdor (rad) mežika:
prišel je s prijateljem, tistim mežikavcem
mežikljáti
-ám
[
məžikljati
in
mežikljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
mežikati
:
mežikljati zaradi dima, močne svetlobe
;
dekletce je preplašeno mežikljalo
mežíkniti
-em
[
məžikniti
in
mežikniti
]
dov.
(
í ȋ
)
1.
zapreti in odpreti oči:
večkrat je krčevito mežiknil
/
mežikniti z očmi
2.
pomežikniti
:
za očetovim hrbtom je mežiknila bratu
3.
ekspr.
za hip prenehati svetiti:
električna luč je nekajkrat mežiknila
méžiti
-im,
in
mežíti
in
méžiti -im
nedov.
(
ẹ̄; ī ẹ́
)
nar. vzhodno
odstranjevati lubje z muževnega debla;
majiti
:
mežiti deblo, hlod
méžnar
-ja
m
(
ẹ́
)
pog.
kdor oskrbuje cerkev;
cerkovnik
:
mežnar zvoni
;
bil je za mežnarja pri farni cerkvi
méžnarica
-e
ž
(
ẹ́
)
pog.
cerkovnikova žena:
malo je poklepetal z mežnarico
mežnaríja
-e
ž
(
ȋ
)
hiša za cerkovnika:
organist je stanoval v mežnariji
;
stara, slabo vzdrževana mežnarija
mežnáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
pog.
biti cerkovnik:
tukaj sta mežnarila že njegov oče in ded
méžnarski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
pog.
cerkovniški
:
mežnarska opravila
/
mežnarska bera
mežníja
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
mežnarija
:
sezidali so novo mežnijo
mežúrkati
-am
[
məžurkati
in
mežurkati
]
nedov.
(
ū
)
nar.
mežikati
:
oči so mu kar naprej mežurkale
/
skrivaj je mežurkala vanj
mh
[
ḿhə̀
]
medm.
(
m̑-ə̏
)
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
mh, kako to misliš?
//
izraža (zadržano) pritrjevanje:
mh, je prikimal
mhm
[
ḿhḿ
]
medm.
(
m̑-m̑
)
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
mhm, morda bo šlo
//
izraža (zadržano) pritrjevanje:
mhm, je odgovoril
;
tisto pa, mhm
mí
1
--
tudi
-ja
m
(
ȋ
)
glasb.
solmizacijski zlog, ki označuje ton e ali tretjo stopnjo v lestvici:
mí
2
mé mé
zaim.
, nàs, nàm, nàs, nàs, námi
(
ȋ ẹ̑
)
1.
izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe
a)
imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:
mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi
;
sosedje so še na slabšem kakor mi
;
nav. ekspr.:
mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka
;
tudi me smo se bojevale za svobodo
;
drugi delajo, mi, mi pa spimo
;
še mi bi tega ne zmogli
;
to bomo že mi opravili
;
elipt.
»Kdo bo za to odgovarjal?« »Mi.«
;
pog.
nismo mi od včeraj
/
rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:
na izlet bomo šli mi in naši prijatelji
;
mi trije ostanemo
;
kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede?
b)
v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:
nas je več kot nasprotnikov
;
nam se nikamor ne mudi
;
tudi nas so povabili
;
okrog nas se je zbrala gruča ljudi
/
pet nas je bilo
;
tega nam ni treba
;
pustite nas pri miru
;
nam res ne verjamete?
//
v brezosebni rabi,
v odvisnih sklonih
izraža smiselni osebek:
zvečer nas ne bo doma
;
dolgčas nam je
;
strah nas je bilo
;
z nami je drugače
naš položaj je drugačen
/
knjiž.
kaj nam je storiti?
kaj moramo storiti
2.
v dajalniku
izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:
srce nam hitreje bije
;
oče nam je umrl
;
kako dolgo se nam je vlekel spor
3.
ekspr.,
v dajalniku
izraža osebno prizadetost:
pazi, da nam ne zboliš
;
da se nam več ne potepaš
4.
knjiž.
izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost:
vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo
;
v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana
//
vznes.,
v vladarskih razglasih
jaz
2
:
Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije
●
ekspr.
mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi
izraža samozavest
;
pog.,
ekspr.
zaradi nas naj naredi, kar hoče
temu ne nasprotujemo
;
pog.
pridi k nam na kosilo
v naše stanovanje
;
ekspr.
to naj ostane med nami
drugim tega ni treba pripovedovati
;
ekspr.
vsi so z nami
soglašajo z nami, nas podpirajo;
prim.
jaz
2
,
midva
miázem
-zma
m
(
ā
)
med.
miazma
:
iz močvirja se dviga strupen miazem
;
pren.
živi v ozračju, nasičenem z miazmom slabih zgledov
miázma
-e
ž
(
ȃ
)
med.,
po nekaterih starejših teorijah
izparina gnilih organskih snovi kot povzročitelj nalezljivih bolezni:
iz močvirja se dviga strupena miazma
;
pren.,
knjiž.
živi v ozračju, nasičenem z miazmami slabih zgledov
micélij
tudi
micél -a
m
(
ẹ́; ẹ̑
)
bot.
mrežasto razrasle nitke, iz katerih zrastejo gobe, glive, podgobje:
na vse strani razrasli micelij
mícen
-a -o
[
micən
]
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
zelo majhen:
micen otročiček
/
stroški bodo prav miceni
mícka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska
,
dekle
:
kje si pa spoznal to micko
/
pog.
lahko bi hodil vsak dan z drugo micko
mícken
-a -o
[
mickən
]
prid.
(
ȋ
)
nar.
zelo majhen:
dala mu je samo micken kos kruha
míčen
-čna -o
prid.
, míčnejši
(
í ī
)
knjiž.
privlačen
,
ljubek
:
mičen obraz
;
dekleti sta bili prav mični
;
v tej svoji zadregi je bila zelo mična
/
mično jezero, mestece
/
njegovo pripovedovanje je nadvse mično
zanimivo
míčno
prisl.
:
gosta je bilo res mično poslušati
míčken
-a -o
[
mičkən
]
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
zelo majhen:
otrok je bil takrat še čisto mičken
;
v daljavi je bilo videti vse zelo mičkeno
míčnost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
privlačnost
,
ljubkost
:
njena mičnost je bila brez primere
/
edino to je še dajalo mičnost življenju
//
kar je privlačno, ljubko:
kako bi se le mogel upirati tolikim mičnostim
mídi
1
in
midí -ja
m
(
ȋ; ȋ
)
pog.
moda srednje dolgih oblačil, zlasti kril:
mini sta zamenjala maksi in midi
/
odločila se je za midi
za srednje dolgo krilo, obleko
mídi
2
in
midí --
prid.
(
ȋ; ȋ
)
pog.,
navadno v zvezi s
krilo, obleka, plašč
ki je srednje dolžine:
midi plašč
;
večerne obleke bodo ostale midi
/
midi dolžina
midinétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
v francoskem okolju
mlada delavka, zlasti šiviljske stroke:
midinetke iz modnega salona
//
lahkoživo dekle:
naveličal se je varietejskih lepotic, midinetk in modelov
mídva
médve
tudi
mídve médve
tudi
mídve
zaim.
, náju (dvéh)
tudi
nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé)
tudi
nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh)
tudi
nàs dvéh
stil.
náma (dvéma), náma (dvéma)
(
ȋ ẹ̑
)
1.
izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe
a)
imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:
midva greva domov, vi pa počakajte
;
denarja ima več kakor midva oba skupaj
;
nav. ekspr.:
zdaj sva pa midva na vrsti
;
tudi medve morava proč
;
elipt.
»Kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda.«
;
pog.
midva se bova že sporazumela
/
rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:
midva in naš sosed se dobro razumemo
;
midva, oče in jaz, greva na semenj
;
medve z materjo se imava zelo radi
b)
v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:
naju nihče ne bo podil iz hiše
;
nama se nikamor ne mudi
;
okoli naju je vse živo
;
med nama ni skrivnosti
/
za norca naju ima
;
jed nama ne tekne
;
obe naju bo zatožil
;
nama res ne verjamete?
//
v brezosebni rabi,
v odvisnih sklonih
izraža smiselni osebek:
zvečer naju ne bo doma
;
žal nama je
;
zelo naju je bilo strah
;
tako je z nama
tak je najin položaj
2.
navadno v dajalniku
izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:
oče nama je umrl
;
ona nama je kakor mati
/
star.
za naju čast gre
najino
3.
ekspr.,
v dajalniku
izraža osebno prizadetost:
le glej, otrok, da se nama ne izgubiš
●
pog.
nič, ničesar ni bilo med nama
nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja
;
ekspr.
med nama (rečeno), všeč mi je
izraža zaupnost;
prim.
jaz
2
,
mi
2
míg
1
-a
m
(
ȋ
)
gib, s katerim se kaj izraža:
pozdravil je samo z migom glave
/
na mig vodje se je pognal na cesto
//
ekspr.
gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel:
pazil je na vsak njegov mig
●
ekspr.
na mig je bilo vse jasno
takoj
;
ekspr.
vsi ga ubogajo na mig
brez ugovora
míg
2
-a
m
(
ȋ
)
rusko lovsko reaktivno letalo:
eskadrilja migov
mígalica
-e
ž
(
ī
)
1.
bot.
trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, Briza:
srednja migalica
2.
ekspr.
nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok:
fant je grozna migalica, niti pet minut ni pri miru
míganje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od migati:
fantovo zabavno miganje z ušesi
mígati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
z delom telesa delati gibe sem in tja:
migati z glavo, ušesi
;
med govorom je značilno migal z brado
/
pes veselo miga z repom
maha
2.
z gibi izražati kaj:
oče mu z obrvmi miga in žuga
;
z očmi mu je migala, naj bo tiho
/
ljudje so ga poslušali in pri tem migali z rameni
zmigovali, skomigali
//
z gibi roke, prsta vabiti, privabljati:
migala mu je, naj pride k njej
;
z druge strani ceste mu je nekdo z roko migal
;
pren.
slapovi ti kar skozi okno migajo, da jih pojdi občudovat
3.
ekspr.,
zastar.
ponujati se, kazati se:
uspeh mu je migal z vseh strani
/
miga ji visoka renta, če vzame tega starca
4.
ekspr.
premikati se, gibati se, zlasti pri kakem opravilu:
prsti predice so izredno hitro migali
/
nekaj čudnega je migalo pred njim na poti
//
delati
:
jesti zdaj ni časa, treba je migati, dokler je še rosa
;
nikdar ni brez dela, vedno kaj miga
●
nizko
bolnik bo migal največ eno leto
bo živel
;
ekspr.
jezik mu kar naprej miga
neprestano, veliko govori
;
ekspr.
smrt mu je že migala pred očmi
mu je bila blizu
;
ekspr.
kar naprej miga z jezikom
govori
migáje
star.
:
bral je še enkrat, pritrjevalno migaje z glavo
migajóč
-a -e:
hitro migajoči bički enoceličarjev
migetálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nav. mn.,
biol.,
navadno v zvezi
migetalna resa, resica
migetalka
migetálka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
1.
biol.
majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje:
z migetalkami pokriti enoceličarji
;
gibanje, utripanje migetalk
2.
anat.
majhen nitast izrastek v nekaterih notranjih organih, ki povzroča gibanje tekočine ali sprejema dražljaje:
migetalke v nosu, sapniku
;
šopi migetalk na slušnih čutnicah
migetálkar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
praživali, ki se gibljejo z migetalkami, Ciliata:
v morju živeči migetalkarji
migetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od migetati:
migetanje migetalk
/
pogosto se ponavljajoče migetanje pred očmi
migetáti
-ám
stil.
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
hitro, lahno se premikati sem in tja:
plamenček migeta v vetru
/
igle so ji urno migetale med prsti
/
ekspr.
ranjeni golob je še migetal s perutmi
je mahal
//
ekspr.
dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe:
zvezde migetajo z jasnega neba
●
pred očmi mi migeta
zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje
migetajóč
-a -e:
migetajoče listje
;
migetajoče zvezde
migetàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki migeta:
migetave sence
migljáj
stil.
mígljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
1.
gib, s katerim se kaj izraža, zlasti hiter, neizrazit:
strežnica je pazila na vsak migljaj gospodinje
;
z migljajem roke ga je povabil v hišo
/
na sodnikov migljaj jetnika odpeljejo
;
pes napravi vajo na vodnikov migljaj
;
ubogati na migljaj
//
star.
gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel:
migljaj repa
2.
knjiž.
namig
:
komisija je dobila migljaj, naj ne raziskuje naprej
/
nobenega migljaja ni, da bi bil avtor res tako mislil
znaka, dokaza
//
zastar.
nasvet
,
predlog
:
pred odhodom nama je dal še nekaj koristnih migljajev
●
nar. zahodno
to se je zgodilo v migljaju
v trenutku, v hipu
migljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od migljati:
migljanje luči v daljavi
migljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
hitro, lahkotno se premikati sem in tja:
listje, trava miglja v večerni sapici
;
plamenček petrolejke je enakomerno migljal
/
zrak miglja v popoldanski vročini
/
ekspr.
pes miglja z repom
maha
;
pren.,
ekspr.
v zenicah ji je migljal nasmešek
//
ekspr.
dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe:
zvezde so migljale v jasno noč
●
črke mu migljajo pred očmi
pri branju ima občutek, da niso pri miru
migljajóč
-a -e:
migljajoč plamen
;
migljajoč zrak
;
migljajoče luči, zvezde
migljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki miglja:
migljavo listje
/
migljava svetloba sveč
migljávica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.,
zastar.
hitro, lahkotno premikanje razgretega zraka, ozračja:
lahna sapica je v tisti vročini še povečevala migljavico
mígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti gib z delom telesa:
migniti z roko
/
brada mu je od časa do časa kar sama mignila
2.
z gibom izraziti kaj:
sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene
;
samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal
/
ekspr.
fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil
zmignil, skomignil
//
z gibom roke, prsta povabiti, poklicati:
mignil je znancu, naj prisede
/
s prstom mi je mignil, naj grem za njim
3.
ekspr.
steči
1
,
švigniti
:
privezal je konja in mignil v šotor
;
med drevesi sta kakor senci mignila dva moška
//
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
kakor, kot bi mignil
izraža veliko hitrost dejanja:
kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec
;
dopust mine, kot bi mignil
;
vrnem se, kot bi mignil
●
ekspr.
samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo
brez težav lahko to dosežem
;
ekspr.
cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil
ne dela čisto nič
;
ekspr.
niti z mezincem ni mignil za to
čisto nič ni naredil, prispeval za to
;
ekspr.
še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski
čisto nič mu ni pomagal
migotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od migotati:
migotanje slike na televizijskem zaslonu
/
migotanje razgretega zraka nad strehami
migotáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
hitro, lahno se premikati sem in tja:
listi, plamenčki sveč migotajo v vetru
/
zrak migota nad razgreto pločevino
/
ekspr.
pes veselo migota z repom
maha
/
luč ob cesti nemirno migota
//
ekspr.
dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe:
zvezde so prijazno migotale
●
pred očmi mi migota
zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje
migotajóč
-a -e:
zrak je bil razgret in migotajoč
;
migotajoče luči
migotàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki migota:
migotava filmska slika
/
migotav zrak
migrácija
-e
ž
(
á
)
1.
spreminjanje stalnega ali začasnega bivališča, zlasti iz gospodarskih vzrokov;
selitev
,
preseljevanje
:
migracija narašča
;
migracija delovne sile iz vasi v mesta
;
nacionalna in internacionalna migracija
;
sezonska in stalna migracija prebivalstva
/
knjiž.
v času velikih migracij ljudstev
preseljevanj
♦
ekon.
migracija kapitala
prenos kapitala iz ene gospodarske panoge ali pokrajine v drugo
;
soc.
dnevna (delovna) migracija
vsakodnevno potovanje zaposlenih ljudi v kraj zaposlitve in nazaj
2.
biol.
prehajanje živali ali rastlin iz enega življenjskega prostora v drugega zaradi spremenjenih življenjskih razmer, selitev:
migracija alpske flore v ledeni dobi
//
začasno spreminjanje bivališča živali zaradi prezimovanja, parjenja;
selitev
:
migracija ptic
;
vsakoletna migracija rib
migracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na migracijo;
selitven
:
migracijski tokovi
;
intenzivna migracijska gibanja zaradi urbanizacije in industrializacije
♦
soc.
migracijski saldo
razlika med številom priselitev in številom odselitev
migránt
-a
m
(
ā á
)
kdor spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov:
ekonomski migrant
;
ilegalni migrant
;
integracija migrantov v kulturno in družbeno življenje
/
pravice delavcev migrantov
migrántka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov:
ilegalna migrantka
;
migranti in migrantke
migréna
-e
ž
(
ẹ̑
)
bolezen z napadi hudega glavobola, navadno v eni polovici glave:
imeti, zdraviti migreno
;
zdravila proti migreni
migrénik
-a
m
(
ẹ́
)
kdor ima migreno:
pri migrenikih vremenski dražljaji povzročajo veliko težav
migrénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na migreno:
migrenski napad
;
glavobol migrenskega tipa
;
stopnja migrenske bolečine
migrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
spreminjati stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov;
seliti se
,
preseljevati se
:
veliko podeželskih prebivalcev migrira v bližnje gospodarske centre
mihájlovičevec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.,
med narodnoosvobodilnim bojem
pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića;
četnik
:
spopad z mihajlovičevci
Míhec
-hca
m
(
ȋ
)
ekspr.,
v zvezi
hudobni Mihec
človek slabega, negativnega značaja:
avtor je predstavil ljudi samo kot pridne Janezke in hudobne Mihce
mijáv
medm.
(
ȃ
)
posnema glas mačke:
mijav, je zamijavkal maček
;
sam.:
priliznjen mijav
mijavk, mijavkanje
;
otr.
črni mijav
mačka, maček
mijávk
-a
m
(
ȃ
)
posamezen glas pri mijavkanju:
slišati je bilo zategle mijavke
//
ekspr.
mijavkanje
:
vsako noč ta zoprni mačji mijavk
mijávkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od mijavkati:
ni mogla prenašati mijavkanja
mijávkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
oglašati se z glasom mijav:
mačka je mijavkala, da je šlo skozi ušesa
mijavkajóč
-a -e:
maček je mijavkajoč zbežal
mijávkniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
oglasiti se z glasom mijav:
mačka je tiho mijavknila
mík
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
privlačnost
,
mikavnost
:
ljudje množično nasedajo miku mesta
;
to bo dajalo delu poseben mik
/
ptičje petje daje naravi neizrekljiv mik
/
mn.,
ekspr.
ženski miki
čari
/
ekspr.
knjiga je izreden mik za vse bibliofile
mikádo
-a
m
(
ȃ
)
naslov za japonskega cesarja:
mikado se je vrnil v Tokio
♦
igr.
družabna igra s paličicami različnih barv in vrednosti
mikálec
-lca
[
mikalca
in
mikau̯ca
]
m
(
ȃ
)
tekst.
delavec pri mikalniku:
mikalci in predice
mikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
tekst.
s katerim se mika:
mikalni stroj
mikálka
-e
[
mikalka
in
mikau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
tekst.
delavka pri mikalniku:
mikalke in predice
mikálnica
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za mikanje:
mikalnica in predilnica
mikálnik
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
stroj za razčesavanje, uravnavanje prediva:
kupili so nove mikalnike
míkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mikati
1
:
mikanje volne
;
priprava za mikanje
míkanka
-e
ž
(
ȋ
)
tekst.
preja iz mikanega prediva:
volnena mikanka
;
proizvodnja mikanke in česanke
mikástenje
-a
s
(
á
)
ekspr.
1.
pretep
,
pretepanje
:
pri snočnjem mikastenju je staknil podplutbo
;
prišlo je do splošnega mikastenja
2.
zastar.
čudni, nenavadni šumi, glasovi:
zbudilo ga je nekakšno mikastenje
mikástiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
(močno) tepsti, pretepati:
še kot otrok je mikastil svoje vrstnike
;
kadar je pijan, mikasti ženo in otroke
;
ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi
/
mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil
močno udarjal, tolkel
;
pren.
veter mikasti vrhove dreves
2.
tresti
,
stresati
,
premikati
:
klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
3.
mučiti, zlasti duševno:
tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce
/
učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo
míkati
1
-am
nedov.
(
ȋ
)
tekst.
z mikalnikom razčesavati, uravnavati predivo:
mikati konopljeno, laneno predivo
míkan
-a -o:
mikana preja, volna
míkati
2
-am
nedov.
(
ȋ
)
zastar.
izobraževati
,
vzgajati
:
mikali so ga v zahodni Evropi
/
likal in mikal je svoj slikarski dar
míkati
3
-am
tudi
míčem
nedov.
(
ī ȋ
)
zastar.
tresti
,
stresati
,
premikati
:
klicala in mikala ga je, dokler se ni prebudil
/
brezoseb.
ko je že prenehal jokati, ga je še vedno mikalo po vsem telesu
míkati
4
-am
stil.
míčem
nedov.
(
ȋ
)
nav. 3. os.
1.
vzbujati pri kom veliko zanimanje, privlačevanje:
od vsega ga najbolj mika proučevanje zvezd
;
mika ga planšarsko življenje
;
ne mika ga, da bi postal rudar
/
mika jo daljni svet
/
fanta je zelo mikalo iti v šole
/
brezoseb.,
elipt.
dekleta mika na ples
;
zelo ga je mikalo v gostilno
//
ekspr.
vzbujati pri kom radovednost:
vse jo je mikalo
;
prav mika me izvedeti, kaj so sklenili
/
silno me je mikalo, kaj je v zavitku
//
ekspr.
vzbujati pri kom pozitiven čustveni odnos:
gledališče ga mika že od mladosti
;
mika ga umetnost starega veka
2.
ekspr.
vzbujati pri kom veliko zanimanje, občudovanje:
njena lepota je mikala fante
/
ta nenavadna skala mika popotnikovo oko
●
ekspr.
če te jedro mika, zgrizi lupino
če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
;
preg.
besede mičejo, zgledi vlečejo
mikáven
-vna -o
prid.
, mikávnejši
(
á ā
)
privlačen
,
zanimiv
,
vabljiv
:
knjiga je mikavna interpretacija modernega slikarstva
;
slike so zelo mikavne
;
njegova dela so tudi za današnjega bralca mikavna
/
ni mikavnejšega kraja, kot je okolica tega jezera
//
nav. ekspr.
privlačen, prijeten zaradi lepote, ljubkosti:
mikavno dekle
;
njegova zunanjost je mikavna za ženske oči
/
tujec je prav mikaven človek
simpatičen
mikávno
prisl.
:
tako živeti ni prav nič mikavno
;
sam.:
na njej je nekaj zelo mikavnega
mikávnost
-i
ž
(
á
)
privlačnost
,
zanimivost
,
vabljivost
:
pisateljevanje ima neko posebno mikavnost
;
snovna mikavnost romana
/
mikavnost letoviškega kraja
/
ekspr.
eksotična mikavnost nastopajoče lepotice
/
življenje premore veliko različnih mikavnosti
mikénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Mikene:
mikenski prebivalci
♦
arheol.
mikenska kultura
kultura na Peloponezu, v Beociji in na Kreti pred grško kulturo
míkica
-e
ž
(
ȋ
)
frotirna majica z dolgimi ali kratkimi rokavi:
oblekel je kratke hlače in progasto mikico
Miklávž
-a
m
(
ȃ
)
v krščanskem okolju
svetnik, upodobljen navadno v škofovski opravi, ki po tradiciji na večer pred 6. decembrom obdaruje otroke:
to mu je Miklavž prinesel
;
otroci Miklavžu pišejo pisma
//
kdor preoblečen v tega svetnika dan pred 6. decembrom obdaruje otroke:
obisk, prihod Miklavža
;
sprevod z Miklavžem in parkeljni
/
Miklavži so obdarovali otroke po različnih krajih
/
darilo za miklavža
ki ga kdo dobi ob prazniku svetega Miklavža
;
dan pred miklavžem
pred 6. decembrom
;
pobeljeni miklavž, božič in silvestrovo
miklavževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od miklavževati:
udeležiti se miklavževanja
miklavževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
v krščanskem okolju
praznovati praznik svetega Miklavža:
otroci so šli miklavževat
miklavževína
in
miklávževina -e
ž
(
í; ȃ
)
v krščanskem okolju
darilo, ki se da za praznik svetega Miklavža:
nakupiti miklavževino
/
bili so dobre volje kakor otroci ob miklavževini
miklávževka
-e
ž
(
ȃ
)
v krščanskem okolju
palica, šiba, ki se da za praznik svetega Miklavža:
dobil je miklavževko
;
z rdečo pentljo okrašena miklavževka
mikologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o glivah, gobah:
strokovnjak za mikologijo
mikoríza
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
sožitje med glivami in koreninami cvetnic:
od mikorize imajo korist glive in rastline
/
biti v mikorizi
mikóza
-e
ž
(
ọ̑
)
agr.,
med.,
vet.
bolezen, ki jo povzročajo glivice:
zdraviti mikozo
mikro...
ali
míkro...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na majhen
a)
s tujko v drugem delu:
mikrokozmičen, mikrokozmos
b)
z domačo besedo v drugem delu:
mikrostikalo
in
mikro stikalo, mikro- in makrosvet
in
mikro in makro svet
2.
nanašajoč se na milijonino:
mikrocurie, mikrosekunda
míkroanalíza
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
kem.
analiza zelo majhne količine snovi:
opraviti mikroanalizo
♦
ekon.
analiza pojavov v posameznih gospodarskih enotah
mikrób
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
biol.
s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival:
gojenje, uporaba mikrobov
;
različne oblike mikrobov
/
bolezenski mikrobi
;
mikrobi v črevesju
mikróben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mikrobe:
mikrobna protoplazma
/
mikrobni fermenti
;
mikrobne bolezni
/
bil je dober poznavalec mikrobnega sveta
míkrobiológ
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
strokovnjak za mikrobiologijo:
nova dognanja mikrobiologov
míkrobiologíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
veda o mikroorganizmih:
razvoj mikrobiologije
;
ukvarja se z uporabno mikrobiologijo
míkrobiológinja
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
strokovnjakinja za mikrobiologijo:
ugledna mikrobiologinja
/
diplomirana mikrobiologinja
míkrobiolóški
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
nanašajoč se na mikrobiologe ali mikrobiologijo:
mikrobiološki inštitut
/
mikrobiološko zborovanje
//
biol.
nanašajoč se na življenje mikroorganizmov:
škodljivo mikrobiološko delovanje
/
mikrobiološko cepivo za izdelovanje sirov
mikrocurie
-ja
[
míkrokirí
]
m
(
ȋ-ȋ
)
fiz.
enota za merjenje radioaktivnosti, milijonina curieja:
míkročíp
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
elektr.
ploščica, navadno iz silicija, na kateri je integrirano vezje:
razvili so poceni mikročip za prepoznavanje prstnih odtisov
;
žival mora biti označena z mikročipom
míkročitálec
in
míkro čitálec -lca
[
mikročitalca
tudi
mikročitau̯ca
]
m
(
ȋ-ȃ
)
fot.
priprava za branje mikrofilmov:
míkroekonomíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
ekon.
ekonomija, ki se ukvarja s problemi posameznih gospodarskih enot:
razvoj mikroekonomije
míkroekonómski
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
nanašajoč se na mikroekonomijo:
mikroekonomska analiza
/
mikroekonomska količina
míkroelemènt
-ênta
m
(
ȋ-ȅ ȋ-é
)
kem.
element, ki v snovi nastopa v zelo majhni količini:
snov vsebuje kot mikroelement baker
míkrofávna
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
zool.
mikroskopsko majhne živali, navadno enocelične:
odstraniti iz vode vso mikrofavno in mikrofloro
míkrofílm
-a
m
(
ȋ-í
)
fot.
film, ki je zelo malo občutljiv in služi za preslikavanje zlasti besedil:
preslikati dokument, knjigo na mikrofilm
;
projektor za mikrofilme
//
tak film s posnetki:
projicirati mikrofilm
;
mikrofilme zbira in hrani mestni arhiv
;
knjižnica z mikrofilmi
míkrofílmati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ-ȋ
)
fot. žarg.
preslikavati na mikrofilm:
vse pomembnejše dokumente so mikrofilmali
míkrofílmski
-a -o
prid.
(
ȋ-ī
)
nanašajoč se na mikrofilm:
mikrofilmski posnetek
/
mikrofilmska reprodukcija rokopisov
míkroflóra
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
bot.
mikroskopsko majhne rastline, navadno enocelične:
mikroflora in mikrofavna v zemlji
mikrofón
-a
m
(
ọ̑
)
priprava, ki spreminja zvočne tresljaje v ustrezne električne napetosti:
namestiti, postaviti, vključiti mikrofon
;
govoriti v mikrofon
;
mikrofon, ojačevalec in zvočnik
/
govoriti, peti po mikrofonu
/
pog.
obvestila so dobivali po mikrofonu
po zvočniku
●
publ.
po daljšem molku se je pevec vrnil pred mikrofon
spet začel nastopati
♦
teh.
grlni mikrofon
ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje pri govorjenju v ustrezne električne napetosti
;
vsesmerni mikrofon
katerega občutljivost ni odvisna od smeri zvoka
mikrofónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mikrofon:
mikrofonski kabel
/
mikrofonski tok
/
mikrofonska snemalna tehnika
míkrofotografíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
fotografiranje s pomočjo mikroskopa:
iznajdba mikrofotografije
/
področje mikrofotografije
//
fotografski posnetek, narejen s pomočjo mikroskopa:
mikrofotografija atoma, prstnih odtisov
/
ultravijolična mikrofotografija
míkrogamét
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
biol.
mikrogameta
míkrogaméta
-e
ž
(
ȋ-ẹ̑
)
biol.
moška spolna celica:
mikrokefálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
antr.
ki ima drobno, majhno glavo, drobnoglav:
mikrokefalni tip človeka
/
mikrokefalna lobanja
míkrokirurgíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
med.
kirurgija, pri kateri se operira s pomočjo mikroskopa:
razvoj mikrokirurgije
/
možganska, rekonstrukcijska mikrokirurgija
míkroklíma
-e
ž
(
ȋ-ī
)
agr.
klima nižjih zračnih plasti na omejeni površini ali v določenem prostoru:
proučevati mikroklimo njiv
;
hlevska mikroklima
;
uravnavati mikroklimo rastlinjaka
mikroklín
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina triklinski kalijev natrijev glinenec:
míkrokózmičen
-čna -o
prid.
(
ȋ-ọ́
)
nanašajoč se na mikrokozmos:
mikrokozmično in makrokozmično dogajanje
/
mikrokozmični svet
míkrokózmos
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
knjiž.
svet posameznega bitja, stvari, svet v malem:
organizem je mikrokozmos
;
človek prodira v nove svetove mikrokozmosa in makrokozmosa
/
odnosi atomov in jeder v mikrokozmosu
//
izkustveni svet človeka kot posameznika:
mikrokozmos modernih ljudi
/
dijaško življenje je nekak mikrokozmos
♦
filoz.
mikrokozmos
po nekaterih teorijah
odsev makrokozmosa v človeku
mikrolít
-a
m
(
ȋ
)
arheol.
zelo majhno kamnito orodje iz mezozoika:
najdba kremenastih mikrolitov
míkrolokácija
-e
ž
(
ȋ-á
)
urb.
ožji kraj, prostor, določen za gradnjo:
določiti mikrolokacijo opekarne
//
podrobna določitev kraja, prostora za postavitev, namestitev česa:
mikrolokacija je odvisna od novega zazidalnega načrta
mikrométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
priprava za merjenje zelo majhnih razdalj do 0,01 mm natančno:
meriti debelino, dolžino česa z mikrometrom
;
mikrometer za merjenje lukenj
mikrométrski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
teh.,
v zvezi
mikrometrski vijak
vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav:
zrcalca premika mikrometrski vijak
;
povečati ostrino slike z mikrometrskim vijakom
/
debelino lista je izmeril z mikrometrskim vijakom
mikrometrom
mikrón
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
enota za merjenje dolžine, milijonina metra:
špranja je široka le nekaj mikronov
míkroorganízem
-zma
m
(
ȋ-ī
)
nav. mn.,
biol.
s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival:
gojiti, uničevati mikroorganizme
;
bakterije in drugi mikroorganizmi
/
bolezenski mikroorganizmi
;
živalski mikroorganizmi
míkropodjétje
-a
s
(
ȋ-ẹ̑
)
podjetje, ki ima zaposlenih manj kot deset ljudi in ima manj kot dva milijona evrov letnega prometa:
zakon naj bi mikropodjetjem prinesel ugodnejše pogoje poslovanja
míkroprocésor
-ja
m
(
ȋ-ẹ̑
)
rač.
mikrovezje na enem čipu, ki obsega vse logične in aritmetične funkcije procesorja:
vgraditi mikroprocesor
míkroračunálnik
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
računalnik, katerega osnovna procesna enota je mikroprocesor:
osebni mikroračunalnik
míkrosekúnda
-e
ž
(
ȋ-ȗ
)
fiz.
enota za merjenje časa, milijonina sekunde:
delci razpadejo že po nekaj mikrosekundah
míkrosívert
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
fiz.,
od 1980 dalje
enota za merjenje absorbirane doze ionizirajočega sevanja, milijonina siverta:
zakonsko dovoljena mera nenaravnega sevanja je 1000 mikrosivertov na leto
mikroskóp
tudi
mikroskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
optična priprava za opazovanje zelo majhnih, s prostim očesom nevidnih stvari:
opazovati celice z mikroskopom
;
mikroskop z veliko povečavo
;
objektiv mikroskopa
/
opazovati kaj pod mikroskopom
●
ekspr.
ogledati si zadevo pod mikroskopom
natančno in vsestransko jo proučiti
♦
fiz.
elektronski mikroskop
ki uporablja namesto svetlobe curke hitrih elektronov
;
polarizacijski mikroskop
ki uporablja polarizirano svetlobo
;
svetlobni mikroskop
mikroskop
;
med.
fluorescenčni mikroskop
pri katerem se v fluorescenčni svetlobi pokaže poleg oblike tudi sestava opazovanega predmeta
mikroskópičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
zastar.
mikroskopski
:
mikroskopična preiskava
/
mikroskopični delci
/
njeno pismo je bilo napisano z mikroskopičnimi črkami
zelo majhnimi
mikroskópično
prisl.
:
mikroskopično majhni delci
mikroskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
glagolnik od mikroskopirati:
tehnika mikroskopije
/
elektronska mikroskopija
mikroskopíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mikroskopirati:
tehnika mikroskopiranja
/
elektronsko mikroskopiranje
mikroskopírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
opazovati z mikroskopom:
mikroskopirati celice
;
pren.,
ekspr.
še pozno v noč je mikroskopiral sporočilo
mikroskópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na mikroskop:
mikroskopski preparat
;
mikroskopska slika
/
mikroskopski pregled tkiva
;
mikroskopska povečava
;
mikroskopsko opazovanje
/
mikroskopska tehnika
2.
tako majhen, da se vidi le z mikroskopom:
mikroskopski delci
;
mikroskopski organizem
//
ekspr.
zelo majhen:
pismo je bilo napisano z mikroskopskimi črkami
/
favorit ima le mikroskopsko prednost
mikroskópsko
prisl.
:
mikroskopsko preiskovati material
;
mikroskopsko drobna, majhna bitja
;
mikroskopsko malo prostora
míkrospóra
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
bot.
tros, iz katerega zraste rastlina z moškimi spolnimi organi:
mikrosporíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
nalezljivo glivično obolenje kože, ki se prenaša na človeka predvsem z neposrednim dotikom obolele živali, zlasti mačke:
zboleti za mikrosporijo
;
zdravljenje mikrosporije
míkrostruktúra
-e
ž
(
ȋ-ȗ
)
teh.
zgradba snovi, vidna le z mikroskopom:
z mikrostrukturo razčlenjeni vidni pojavi
;
mikrostruktura kristala
//
publ.
zgradba majhnih družbenih delov, pojavov:
mikrostruktura družine, šolskega razreda
mikrotóm
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
priprava za rezanje tkiva za mikroskopiranje:
uporabljati mikrotom
mikrotoponím
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
ime njive, travnika, gozda:
zapisovati mikrotoponime
míkrovál
in
míkro vál -a
m
(
ȋ-ȃ
)
nav. mn.,
fiz.
elektromagnetni val z valovno dolžino od 1 do 30 cm:
ojačiti, usmeriti mikrovalove
;
uporaba mikrovalov pri radarju
mikrovalôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na mikroval:
mikrovalovna pečica
/
mikrovalovna energija
/
mikrovalovni oddajnik
♦
med.
mikrovalovna terapija
elektroterapija z mikrovalovi
mikrovalôvka
-e
ž
(
ō
)
mikrovalovna pečica:
pogreti kosilo v mikrovalovki
;
posoda za mikrovalovko
míkrovézje
in
míkro vézje -a
s
(
ȋ-ẹ̑
)
elektr.
elektronsko vezje, ki ima zelo majhne razsežnosti:
izdelava mikrovezij
míkrovlákno
-a
s
(
ȋ-á
)
zelo tanko, upogljivo in elastično umetno vlakno:
poliamidna mikrovlakna
;
krpa iz mikrovlaken
míks
-a
m
(
ȋ
)
pog.
1.
kar je sestavljeno, pripravljeno iz različnih sestavin;
mešanica
:
pri njegovih filmih gre za miks avtorskega in žanrskega pristopa
2.
glasbeni izdelek, sestavljen iz ločenih posnetkov:
miks mu je naredil eden najbolj znanih snemalcev
míksati
-am
nedov.
(
ī
)
pog.
1.
mešati, stepati, mleti z mešalnikom:
miksati jajca, sadje, smetano
2.
združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto, mešati:
miksati glasbo
;
miksati komade, posnetke
;
miksati in improvizirati
/
miksati plošče
míksan
-a -o:
miksane pijače
miksedém
-a
m
(
ẹ̑
)
med.
bolezen zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice:
míkser
-ja
m
(
í
)
pog.
1.
električni aparat za mešanje, stepanje;
mešalnik
:
zdrobiti, zmešati, zmleti v mikserju
;
mešati pijače z mikserjem
;
priključki za mikser
/
dati sadje, smetano v mikser
2.
kdor združuje, sestavlja posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto:
lastnik založbe kaset, aranžer in mikser
mikstúra
-e
ž
(
ȗ
)
farm.
tekoča zmes zdravil:
piti, pripraviti miksturo
;
zdraviti z miksturo
;
grenka mikstura
♦
glasb.
orgelski register, ki da s pritiskom na tipko poleg osnovnega tona še dva ali več določenih dodatnih tonov
míl
-a -o
prid.
, milêjši
(
ȋ ī
)
1.
ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz:
mil otrok
;
zelo je mila
/
imeti mile oči, obraz
/
v ljudskih pesmih:
mila luna
;
mile zvezdice
//
ki prijetno, blago učinkuje:
ugaja mi njen mili glas, nasmeh
;
milo petje otrok
/
dan je bil jasen in mil
;
jesensko mila pokrajina
/
ekspr.
mili spomini na mladost
polni otožnosti, ganjenosti
2.
poln dobrote, ljubeznivosti:
dobil je milo ženo
/
mile besede so ga potolažile
;
sestrino milo srce
/
postal je milejši do njega
//
malo strog, malo hud:
mil sodnik
/
mila kazen, sodba
/
nastopili so milejši časi
/
kriterij ocenjevanja je bil zelo mil
3.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki:
skozi veje je pronicala mila svetloba
;
letošnja zima je mila
/
milo podnebje
podnebje brez hudega mraza in velike vročine
/
epidemija je nastopila v mili obliki
4.
ki vzbuja usmiljenje, ganjenost:
mili vzdihi trpečih
;
milo ječanje ranjenca
/
mila prošnja
5.
knjiž.,
navadno v povedni rabi,
navadno z dajalnikom
drag
,
ljub
:
vedno mu je bil zelo mil
/
to ji je mil spomin
;
najmilejša jim je domača pesem
/
v nagovoru:
mili brat
;
čakam te, mila deklica
;
vznes.
naša mila domovina
6.
v medmetni rabi,
z oslabljenim pomenom
izraža
a)
nejevoljo, nestrpnost:
pusti ga vendar, za boga milega
b)
podkrepitev trditve:
pod milim bogom za nobeno rabo nisi
prav za nobeno
;
gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče
kamor hoče
/
pog.
majka mila, je bil hud
●
zastar.
pobirati mile darove za dobrodelne ustanove
darove, denarne prispevke
;
ekspr.
spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje
z dobroto ali sovraštvom
;
ubrati milejše strune
poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen
;
pog.,
ekspr.
na (vse) mile viže mu je prigovarjal
zelo
;
najej se do mile volje, po mili volji
kolikor hočeš
;
dela z njim po mili volji
kakor hoče
;
ekspr.
sreča mu je bila mila
razmere, okoliščine so bile zanj ugodne
;
ekspr.
spati pod milim nebom
na prostem
mílo
prisl.
:
milo se držati
;
milo gledati koga
;
zelo milo govori
;
milo jokati
;
sonce je milo sijalo
;
milo doneči zvonovi
;
milo proseče oči
/
ekspr.
ta človek je, milo rečeno, malo omejen
/
v povedni rabi
milo mi je to slišati
●
ekspr.
milo se mu je storilo (pri srcu)
postal je otožen, ganjen
míli
-a -o
sam.
:
knjiž.
njen mili je odšel
;
nekaj milega je v njegovem obrazu
;
vrnil mu je milo za drago
za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
míla jéra
míle jére
in
míla Jéra míle Jére
ž
(
ī, ẹ̑
)
ekspr.
malodušen, neodločen človek:
domovina potrebuje junakov, ne pa milih jer
;
drži se kakor mila jera
ima malodušen, neodločen izraz
/
kot psovka
zakaj se pa niste uprli, mile jere
//
kdor (rad) joka:
ti otroci so mile jere
milánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Milan, Milano:
milanska stolnica
♦
gastr.
špageti na milanski način
špageti z milansko omako
;
milanska omaka
paradižnikova omaka z grahom in na koščke narezano gnjatjo, potresena s parmezanom
;
zgod.
milanski edikt
edikt rimskega cesarja Konstantina iz leta 313, s katerim je bilo krščanstvo dovoljeno
mílar
-ja
m
(
ȋ
)
delavec v proizvodnji mila:
zaposlen je kot milar
milárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelovanje mila:
dela v milarni
mílček
-čka
m
(
ȋ
)
zastar.
miljenček
,
ljubljenček
:
neprestano se ukvarja s svojim milčkom
;
bil je njegov milček
mílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na milo:
delati milno peno
/
spuščati milne mehurčke
milenarízem
-zma
m
(
ȋ
)
rel.,
v nekaterih krščanskih ločinah
verovanje, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno kraljestvo na zemlji:
milénij
-a
m
(
ẹ́
)
knjiž.
tisočletje
:
drugi milenij naše dobe
milénijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na milenij:
milenijski razvojni cilji
/
publ.
milenijski vrh
srečanje svetovnih voditeljev v New Yorku med 6. in 8. septembrom 2000
míli...
in
mili...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na tisoč:
miligram, milimikron
míliampêr
-a
m
(
ȋ-ȇ
)
fiz.
enota za merjenje jakosti električnega toka, tisočina ampera:
nameriti pet miliamperov (jakosti)
miliáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
med.,
navadno v zvezi
miliarna tuberkuloza
tuberkuloza, pri kateri nastanejo drobna žarišča bolezni po vsem organizmu:
imeti miliarno tuberkulozo
miliárka
-e
ž
(
ȃ
)
med. žarg.
miliarna tuberkuloza:
umreti za miliarko
mílibár
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
fiz.
enota za merjenje zračnega pritiska, tisočina bara:
zračni pritisk je tisoč milibarov in pada
mílica
1
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
draga, ljubljena ženska:
postala je njegova milica
/
kot nagovor
ne misli več na to, milica (moja)
mílica
2
tudi
milíca -e
ž
(
ȋ; ȋ
)
1.
od 1945 do 1992
uprava javne varnosti:
obvestiti milico
/
godba milice
/
postaja milice
organ, ki opravlja zadeve javne varnosti v občini
;
postaja prometne milice
enota uprave javne varnosti, ki nadzoruje in ureja cestni promet
/
zadržati koga na milici
//
miličniki
:
milica je prišla ponj
;
brž so poklicali milico
2.
v nekaterih državah
vojaške enote, ki se organizirajo ob posebnih prilikah, zlasti v vojni:
milica je bila za boj slabo pripravljena
/
general fašistične milice
míličar
-ja
m
(
ȋ
)
od 1945 do 1992
miličnik
:
miličarji so jih dolgo zasliševali
milíčnica
tudi
míličnica -e
ž
(
ȋ; ȋ
)
od 1945 do 1992
uniformirana pripadnica uprave javne varnosti:
sprejemati dekleta za miličnice
/
prometne miličnice
milíčnik
tudi
míličnik -a
m
(
ȋ; ȋ
)
od 1945 do 1992
uniformirani pripadnik uprave javne varnosti:
miličniki so kmalu prišli
;
miličnik je zahteval, naj mu pokaže osebno izkaznico
;
obtoženec v spremstvu dveh miličnikov
/
prometni miličnik
milíčniški
tudi
míličniški -a -o
prid.
(
ȋ; ȋ
)
od 1945 do 1992
nanašajoč se na miličnike ali milico:
miličniška uniforma
/
miličniški avto
;
miličniška šola
míligrám
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
utežna mera, tisočina grama:
tableta vsebuje dvajset miligramov saharina
milijárda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
tisoč milijonov:
odšteti od milijarde
;
milijarda petsto tisoč
/
v prilastkovi rabi:
pet milijard frankov
;
tri milijarde ton
//
pog.
vrednost toliko denarnih enot:
izgube znašajo nekaj milijard
;
stroški projekta so se povečali za milijardo
za milijardo evrov
2.
nav. mn.,
ekspr.,
z rodilnikom
nedoločena, zelo velika količina, množina:
v tem času je žarek preletel milijarde kilometrov
/
tam je na milijarde mušic
milijárden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na milijardo:
milijardna investicija
;
milijardne vrednosti
/
milijardni posli
milijardêr
-ja
m
(
ȇ
)
nav. ekspr.
kdor ima milijardno premoženje:
biti milijarder
/
ameriški milijarderji
milijardêrka
-e
ž
(
ȇ
)
nav. ekspr.
ženska, ki ima milijardno premoženje:
pisateljica je postala milijarderka
/
ameriška milijarderka
milijardínka
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
del na milijardo enakih delov razdeljene merske enote:
milijardinka milimetra, sekunde
;
dvajset milijardink grama
milijón
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
tisoč tisočev:
dva milijona in pol
/
v prilastkovi rabi:
posojilo znaša milijon dolarjev
;
knjižnica ima pol milijona knjig
;
več milijonov let
;
tudi nesklonljivo
dežela z milijon prebivalci
//
pog.
vrednost toliko denarnih enot:
izposoditi si milijon
;
pri njegovem bogastvu se nekaj milijonov ne pozna
;
obnova gradu je stala pet milijonov
pet milijonov evrov
/
ekspr.
svoje milijone bom lahko že sam zapravil
2.
ekspr.,
z rodilnikom
nedoločena, zelo velika količina, množina:
povedala ji je milijon stvari
;
elipt.
milijoni umirajo od lakote
milijoni ljudi
/
na nebu je na milijone zvezd
●
ekspr.
škoda gre že v milijone
je zelo velika
;
pog.,
ekspr.
saj ne sedim na milijonih
nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal
milijón
2
štev.
(
ọ̑
)
1.
izraža število ali številko milijon [1.000.000]
a)
v samostalniški rabi:
šteti do milijon
b)
v prilastkovi rabi:
posojilo v višini milijon evrov
;
v anketi je sodeloval poldrugi milijon ljudi
;
mesto z milijon prebivalci
2.
ekspr.
izraža nedoločeno večjo količino:
imeti milijon izgovorov, vprašanj
;
šipa se je razletela na milijon koscev
;
urediti je moral še milijon stvari
milijonár
-ja
m
(
á
)
nav. ekspr.
kdor ima milijonsko premoženje:
biti, postati milijonar
/
večkratni milijonar
/
postali so pravi milijonarji
zelo bogati
milijonárka
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
ženska, ki ima milijonsko premoženje:
postala je milijonarka
;
dota milijonarke
milijonárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na milijonarje:
milijonarski sinovi
/
milijonarska družina
milijónček
-čka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od milijon:
skupaj so zaslužili cel, poln milijonček
;
hišo je prodal za lepe milijončke
/
ta milijonček, kolikor nas je
milijonína
-e
ž
(
í
)
del na milijon enakih delov razdeljene celote:
milijonina te dolžine
/
na ostale prebivalce pride komaj milijonina tega bogastva
;
osvetlitev traja milijonino sekunde
milijoninko
♦
mat.
pet celih, deset milijonin
milijonínka
-e
ž
(
ȋ
)
del na milijon enakih delov razdeljene merske enote:
priprava zaznava celo milijoninke stopinj
;
deset milijonink grama
/
ekspr.
vse se je zgodilo v milijoninki sekunde
v izredno kratkem času
milijónkrat
prisl.
(
ọ̑
)
ekspr.
izraža zelo veliko ponovitev:
milijoni ust so to že milijonkrat izrekli
;
milijonkrat sem ti že povedal
milijonlétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
doba, ki traja milijon let:
življenje je nastalo pred več milijonletji
;
sto milijonletij
milijónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na milijon:
milijonske množice delavcev
/
milijonsko mesto
/
milijonska vsota
;
pridobiti si milijonsko premoženje
milijónti
-a -o
štev.
(
ọ̑
)
ki v zapovrstju ustreza številu milijon:
milijonti obiskovalec sejma
/
milijonti del česa
milijonina
míliméter
-tra
m
(
ȋ-ẹ̄
)
dolžinska mera, tisočina metra:
pol milimetra
;
šipa je debela pet milimetrov [5 mm]
/
kvadratni milimeter
/
ekspr.
narediti kaj do milimetra, na milimeter natančno
zelo natančno
●
ekspr.
ni jim šlo za milimetre
za natančno določitev, izvršitev česa
;
ekspr.
ni se premaknil niti za milimeter
prav nič
mílimétrski
-a -o
prid.
(
ȋ-ẹ̄
)
nanašajoč se na milimeter:
milimetrska razdalja
/
milimetrska žica
;
5-milimetrsko steklo
/
z milimetrsko natančnostjo
♦
papir.
milimetrski papir
papir z milimetrsko mrežo
;
milimetrska mreža
mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje
mílimikrón
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
fiz.
enota za merjenje dolžine, tisočina mikrona:
milína
-e
ž
(
í
)
lastnost milega človeka:
v prepiru mu je vsa milina izginila z obraza
;
občudoval je dekletovo izredno milino
/
boginja lepote in miline
/
njen pogled je poln miline
;
milina oči, ust
/
milina srca
/
učiti, vzgajati z milino
mílisekúnda
-e
ž
(
ȋ-ȗ
)
fiz.
enota za merjenje časa, tisočina sekunde:
dražljaj traja osem milisekund
militánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
borben
,
bojevit
:
militantna poezija
/
militantni intelektualec
militaríst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš militarizma:
je izrazit militarist
/
politika nemških militaristov
militarístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na militarizem:
militaristična miselnost
/
militaristična politika
/
militaristična država
militarizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od militarizirati:
militarizacija države
/
militarizacija vesolja
militarízem
-zma
m
(
ī
)
težnja po prevladi vojaške miselnosti, vojaških interesov v politiki:
v državi se širi militarizem
;
upreti se militarizmu
;
v svojih delih smeši militarizem vseh časov
//
sistem v državni upravi, v katerem odločajo vojaške osebnosti:
pruski militarizem se je zrušil
militarizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
uveljavljati militarizem:
reakcija hoče državo militarizirati
//
podrejati vojaškim potrebam, vojaškim interesom:
militarizirati vzgojo
/
militarizirati železničarje
2.
postavljati, nameščati vojaštvo in vojaške naprave na kako ozemlje:
militarizirati obmejni pas
militarizíran
-a -o:
militarizirana država
;
militarizirano vesolje
míliti
1
-im
nedov.
(
ī
)
1.
delati kaj milo, blago:
spuščena zavesa mili svetlobo
/
strog videz obleke milijo naborki
2.
zastar.
ljubkovati
,
božati
:
militi otroka, živalco
;
zaljubljeno sta se milila
míliti se
zastar.
1.
dobrikati se, prilizovati se:
militi se komu
;
maček se je milil okrog otroka
2.
smiliti se:
še žival se mu ne mili
míljen
-a -o:
otrok je bil od vseh ljubljen in miljen;
prim.
miljen
1
míliti
2
-im
nedov.
(
í ȋ
)
z mazanjem, drgnjenjem nanašati milo na kaj:
militi komu hrbet
;
militi perilo
;
zelo rad se mili
;
militi si roke
/
brivec ga že mili
mílja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
angleška in ameriška dolžinska mera, približno 1.609 m:
pot je dolga deset milj
/
angleška milja
//
nekdaj
dolžinska mera, 7.586 m:
in ta vás je tri milje od Ljubljane
(F. Levstik)
//
pri starih Rimljanih
dolžinska mera, približno 1.500 m:
meriti v miljah
/
rimska milja
2.
razdalja, dolga eno miljo:
prevoziti deset milj
//
ekspr.,
v prislovni rabi
izraža nedoločeno veliko razdaljo:
prehoditi dolge milje
;
milje in milje daleč ni bilo nikogar
♦
aer.,
navt.
morska
ali
navtična milja
dolžinska mera, 1.852 m
miljé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka;
okolje
:
iztrgali so ga iz njegovega miljeja
;
mestni, vaški milje
;
vpliv miljeja na delo, učenje
/
pisatelj predvojni milje dobro pozna
;
milje drame, povesti
/
ustvariti domač milje
duhovno ozračje
miljêjnost
-i
ž
(
ȇ
)
knjiž.
miljejske značilnosti:
v svojih delih zna izoblikovati veliko drobne miljejnosti in poetičnosti
/
drama je iztrgana iz pristno slovenske miljejnosti
miljêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na milje:
miljejski vplivi na otroka
/
miljejske značilnosti
♦
lit.
miljejska drama
míljen
1
-a -o
prid.
(
ī
)
star.
drag
,
ljub
:
ni se mogla ločiti od svojega miljenega otroka
;
njegovo miljeno dekle je odšlo;
prim.
militi
1
míljen
2
-jna -o
prid.
(
ȋ
)
v zvezi
miljni kamen
kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v miljah:
rimski miljni kamen
míljenček
-čka
m
(
ī
)
ljubljenček
:
med učenci je imela svoje miljenčke
/
mamin miljenček
míljenec
-nca
m
(
ī
)
ekspr.
ljubljenec
:
njegov miljenec ga je v nesreči zapustil
;
bil je miljenec vse družine
/
miljenec usode
míljenje
1
-a
s
(
ī
)
glagolnik od militi
1
:
miljenje sunkov
/
potolažila ga je z miljenjem
míljenje
2
-a
s
(
ī
)
glagolnik od militi
2
:
močno miljenje škoduje
;
miljenje rok, telesa
míljenka
-e
ž
(
ī
)
ekspr.
ljubljenka
:
imel je svoje miljence in miljenke
/
očetova miljenka
míljnik
-a
m
(
ȋ
)
kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v miljah:
priti do miljnika
;
avto je zdrvel mimo petega miljnika
♦
arheol.
(rimski) miljnik
míljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na miljo:
miljska razdalja
/
miljski kamen
kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v miljah
mílka
-e
ž
(
ȋ
)
čokolada znamke Milka, navadno v vijolični embalaži:
jesti, kupiti milko
;
milka z lešniki
mílnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na milo:
od mila je bila voda vsa milnata
/
tekočina ima milnat okus
/
milnati mehurčki
milni
mílnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
raztopina mila v vodi:
narediti milnico
;
oprati kaj v milnici, z milnico
;
gosta, razpenjena milnica
;
delati mehurčke iz milnice
/
pri britju se na debelo namaže z milnico
2.
bot.
rastlina z belimi, rožnatimi ali rožnato rdečimi cveti v socvetju, Saponaria:
navadna, rdeča milnica
mílničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na milnico:
milnična pena
♦
med.
milnični klistir
mílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za umivanje, pranje, narejeno iz maščob in luga:
umivati se s toplo vodo in milom
;
kos dišečega mila
/
pralno, toaletno milo
;
bučka s tekočim milom
;
milo za britje
♦
kem.
kalijevo milo
mehko milo, ki se pridobiva iz maščob s kalijevim hidroksidom
;
katransko milo
z dodatkom katrana
;
natrijevo milo
trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim hidroksidom
milôba
-e
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost milega:
z milobo in dobroto pri njem nič ne opraviš
/
prevzela ga je taka miloba, da bi kmalu zajokal
/
miloba kraja
lepota, privlačnost
/
miloba pomladi
/
knjiž.
miloba plesalke
milina
milôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
nekoliko mil:
zmeraj je tako miloben
/
miloben obraz
/
miloben izraz v očeh
/
zasvetila je milobna luč
milôbnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
lastnost, značilnost milobnega:
milobnost značaja
/
mehkužna milobnost lirike
milodár
-a
m
(
ȃ
)
star.
dar, navadno denarni, za cerkvene potrebe ali dobrodelne namene:
nabirati milodare
/
živeti od milodarov
miloščine
miloglásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
blagoglasen
:
slovenščina je miloglasen jezik
/
bil je prijeten družabnik in miloglasen pevec
milónga
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
argentinska glasba, predhodnica tanga, praviloma napisana v dvočetrtinskem taktu:
milonga se je s časom razvila v drug glasbeni izraz, tango
//
ples za to skladbo:
v milongi menjamo plesne partnerje
2.
družabni dogodek, kjer se pleše milonga ali tango:
na milongi veljajo posebna pravila lepega obnašanja, ki zagotavljajo, da je ples za vse udeležence prijeten
miloók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima mile oči:
milooka deklica
milórd
-a
m
(
ọ̑
)
v angleškem okolju
naslov za aristokrata, lorda:
milord je zapravil dosti premoženja
/
kot nagovor
dobrodošli, milord
milosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
knjiž.
dobrosrčen
,
usmiljen
:
milosrčni ljudje
;
ženica je zelo milosrčna
/
šalj.
milosrčno poročilo o novi drami
milosŕčje
-a
s
(
ȓ
)
star.
dobrosrčnost
,
usmiljenost
:
njegovo milosrčje ga je ganilo
milosŕčnost
-i
ž
(
ȓ
)
knjiž.
dobrosrčnost
,
usmiljenost
:
njena ponižnost in milosrčnost mu zelo ugajata
mílost
-i
ž
(
ī
)
1.
nav. ekspr.
dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene:
izkazovati, uživati milost
;
popolnoma je odvisen od šefove milosti
/
biti pri kom v milosti
/
star.
Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije
/
kot vzklik
milost božja, koliko jih je
//
kar je izraz tega odnosa:
ne pričakuj posebnih milosti
/
star.
carica ga je obsipala z milostmi
z darovi, priznanji
2.
nav. ekspr.
usmiljenje
,
sočutje
:
pri teh ljudeh ne boš našel milosti
/
prosil je: milost, milost
/
sprejeli so jo iz milosti
;
živijo od njihove milosti
dobrosrčnosti, darežljivosti
3.
nekdaj
naslov za fevdalnega gospoda:
njegova milost je prišla na svojo graščino
/
kot nagovor
vaša milost
4.
rel.
nadnaravni dar, ki je dan človeku za dosego zveličanja:
prejeti milost
;
dana mu je bila posebna milost
/
prositi za milost spoznanja
●
ekspr.
našli so milost v njegovih očeh
z njimi je ravnal blago, prizanesljivo; usmilil se jih je
;
ekspr.
obsoditi koga brez milosti
neusmiljeno, neprizanesljivo
;
ekspr.
vdati se na milost in nemilost
brez pogojev, pridržkov
;
ekspr.
biti na milost in nemilost izročen komu
postati, biti od koga popolnoma odvisen
;
vznes.
pesnik po milosti božji
velik, nadarjen
♦
bot.
božja milost
zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis
mílosten
-tna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na milost:
a)
milostna sodba
/
iron.
naklonil mu je milosten nasmešek
b)
bil je milosten z njim
;
gospa je zelo milostna
c)
milostna podoba
/
ob spominu na umrle
Bog bodi milosten njegovi duši
♦
lov.,
voj.
milostni strel, sunek
strel, sunek, s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu
mílostno
prisl.
:
milostno mu je dovolil oditi
;
milostno odzdraviti
milostínja
-e
ž
(
í
)
zastar.
miloščina
:
dajati milostinjo
milostív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
usmiljen
,
prizanesljiv
:
nebo ti bodi milostivo
/
v vljudnostnem nagovoru, v meščanskem okolju
milostiva gospa
;
sam.:
hvala lepa, milostiva
milostljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
usmiljen
,
prizanesljiv
:
bil je milostljiv vladar
/
milostljiva usoda
/
v vljudnostnem nagovoru, v meščanskem okolju
milostljiva gospa
/
iron.
naj mi milostljivi gospodje oprostijo zamudo
;
sam.:
to je ukazala milostljiva
milostljívost
-i
ž
(
í
)
star.
lastnost milostljivega človeka:
njegova dobrota in milostljivost
/
ekspr.
sit sem že tvoje milostljivosti
mílostnik
-a
m
(
ī
)
zastar.
ljubljenec, varovanec, navadno kake visoke, vplivne osebe:
dvorni, kraljičin milostnik
míloščina
-e
ž
(
ī
)
navadno v krščanskem okolju
kar se dá iz usmiljenja, dobrote, zlasti beraču, revežu:
dati, deliti, prositi miloščino
;
živeti od miloščine
/
ekspr.
to je zame miloščina, ne pa plačilo
míloščinar
-ja
m
(
ī
)
1.
nekdaj
duhovnik na dvoru cerkvenega ali posvetnega dostojanstvenika, ki skrbi za bogoslužje in dajanje miloščine:
bil je cesarjev miloščinar in spovednik
;
škofov miloščinar
2.
knjiž.
kdor daje, deli miloščino:
bil je velik miloščinar
milôta
-e
ž
(
ó
)
zastar.
milina
,
miloba
:
po krasoti in miloti je podobna boginji
/
milota njegovega značaja
milotóžen
-žna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
zastar.
mil
,
otožen
:
razlegala se je milotožna pesem
/
razvaline mu vzbujajo milotožne spomine na stare čase
miloválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
ljubkovalen
:
milovalni gibi
milovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od milovati:
z milovanjem je gledal na ljudi, ki so se trudili
;
milovanja vreden človek
/
prepustiti se milovanju
;
žival se ni zmenila za gospodarjevo milovanje
milováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
1.
pomilovati
:
vsi ga milujejo zaradi njegove nesreče
;
ženske so glasno milovale jokajočega
2.
ljubkovati
,
božati
:
pustil se je milovati po vratu in laseh
;
pestovati in milovati otroka
milovíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
zastar.
ljubek
:
milovidni metuljčki so obletavali cvetlice
/
z vrha je prav miloviden razgled
milozvóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
blagozvočen
:
ta govorica je še bolj milozvočna
/
cimbale so milozvočen instrument
mím
in
mímos -a
m
(
ȋ
)
gled.
1.
umetniško podajanje zgodbe, čustev, razpoloženja samo z gibi telesa:
obiskovati tečaj mima
;
strokovnjak za mim
/
mim je bil med vojno najbolj množična oblika gledališkega ustvarjanja
2.
pri starih Grkih in Rimljanih
kratka igra iz vsakdanjega življenja s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko:
antični mimi
mimétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na mimezis:
mimetično prikazovanje resničnosti
/
mimetična umetnost
mímezis
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
posnemanje stvarnega sveta:
njihovo temeljno načelo je mimezis
/
filmski mimezis
mímica
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
zlata minica:
na cvetovih je bilo polno mimic
mímičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na mimiko:
mimični dar
;
mimično izražanje
/
mimična igra
/
mimične mišice
mímik
-a
m
(
í
)
kdor (poklicno) izraža čustva, razpoloženje z gibanjem, premikanjem obraznih mišic:
nastopa znamenit mimik
/
njen mož je izrazit mimik
mímika
-e
ž
(
í
)
gibanje, premikanje obraznih mišic za izražanje čustev, razpoloženja:
posnemati mimiko koga
;
deklamator je uporabil mimiko in kretnje
/
govorica mimike
/
obrazna mimika
/
njena žalost se je izražala v mimiki, z mimiko
//
izražanje čustev, razpoloženja na tak način:
ima smisel za mimiko
;
patetična mimika
mimikríja
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
pojav, da je nezavarovana žival po obliki, barvi ali obnašanju podobna živali, ki ima nevaren obrambni organ:
z mimikrijo se žuželka brani pred sovražniki
/
strokovnjak za mimikrijo
;
pren.
to je samo mimikrija, prikrivanje v resnici netovariških odnosov
;
kulturna mimikrija
mímo
1
prisl.
(
ȋ
)
izraža premikanje v bližini in naprej:
hoditi mimo
;
mimo grede se ozira po hišah
;
ustavil je mimo gredočega kmeta
;
tam mimo teče reka
;
elipt.:
hotel je kar mimo
;
stopil je mimo in padel z zidarskega odra
●
pog.
nobenega avtomobila ni mimo
ne pripelje tod
;
pog.
govoriti mimo
oddaljevati se od teme, predmeta
;
pog.
pogledati mimo
ne naravnost, ne v oči
;
pog.
obišči nas, če prideš mimo
mimo našega doma, kraja
;
pog.
udariti, ustreliti mimo
reči, storiti kaj napačnega
//
pog.,
v zvezi
biti mimo
miniti, preiti, ne biti več:
prve češnje so mimo
;
nevarnost je že mimo
/
glavno delo je mimo
končano, opravljeno;
prim.
mimogrede
,
mimoidoči
mímo
2
in
mimo
predl.
(
ȋ
)
z rodilnikom
1.
za izražanje premikanja v bližini koga ali česa in naprej:
šel je mimo mene, ne da bi me pogledal
;
Sava teče mimo Zagreba
/
delo poteka mimo društva
2.
star.
kljub
,
proti
2
:
vojna se je začela mimo vseh prizadevanj za mir
;
sledi ji mimo svoje volje
3.
star.
za izražanje dodajanja, vključevanja;
razen
3
:
ne zna drugega jezika mimo maternega
;
svet šteje mimo predsednika še deset članov
/
mimo drugega je treba vedeti tudi to
4.
star.,
navadno s primernikom
za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti;
kakor
2
:
lepša je mimo vseh
●
publ.
ne moremo mirno mimo tega dejstva
treba ga je upoštevati
;
govorita drug mimo drugega
drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče
;
pog.
pri napredovanju so šli mimo njega
ga niso upoštevali
♦
pravn.
privilegiji, pridobljeni mimo veljavnih predpisov
ne da bi bili upoštevani
mimobéžen
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
na hitro, mimogrede opravljen:
zadostoval je mimobežen pogled v zgodovino
//
kratkotrajen
:
mimobežno čustvo
♦
geom.
mimobežna premica
premica, ki druge premice ne seka niti ji ni vzporedna
mimobéžno
prisl.
:
videl jo je le mimobežno
mimobéžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
geom.
premica, ki druge premice ne seka niti ji ni vzporedna:
tangenta in mimobežnica
mímogredé
prisl.
(
ȋ-ẹ̄
)
1.
izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre, ne da bi bil to glavni namen poti:
na sprehodu si je mimogrede ogledal razstavo
/
šiva, mimogrede pa prisluškuje
hkrati, obenem
2.
ekspr.
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času:
videl sem ga le mimogrede
/
otroci kar mimogrede zrastejo
//
z lahkoto, brez težav:
stroj vam mimogrede popravim
3.
izraža, da se kaj posebej ne poudarja:
to omenim samo mimogrede
/
elipt.:
mimogrede, kako vam dela avto
;
mimogrede povedano, ni mi všeč
;
to vprašanje ni bilo tako mimogrede
kakor po naključju, brez namena izrečeno;
prim.
iti
,
mimo
1
mimogréden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
na hitro, mimogrede opravljen:
to je le nekaj mimogrednih misli
//
kratkotrajen
:
njuno razmerje je bilo mimogredno
mímogredóč
prisl.
(
ȋ-ọ̄
)
mimogrede
:
napako je mimogredoč popravil
mímogredóči
-ega
m
(
ȋ-ọ́
)
mimoidoči
:
veseli obrazi mimogredočih
mimohòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
organiziran, slovesen sprevod skupine ljudi mimo gledalcev:
svečan mimohod nastopajočih
;
vojaški mimohod
/
iti v mimohodu mimo žare s pepelom pokojnega
mimohódec
-dca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
mimoidoči
:
vsak mimohodec jo je pogledal
mímoidóči
-ega
m
(
ȋ-ọ́
)
kdor gre mimo:
mimoidoči se niso dosti ozirali
;
vsak mimoidoči pogleda v izložbo;
prim.
iti
,
mimo
1
mimolèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
let, letenje mimo:
letalo se je v mimoletu zableščalo v soncu
mimóza
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
bot.
tropska rastlina z drobnimi cveti in pernatimi listi, ki se ob vsakem dražljaju zaprejo, Mimosa pudica:
grmički dišečih mimoz
;
občutljiva je kot mimoza
2.
okrasno sredozemsko ali tropsko drevo s pernatimi listi in rumenimi cveti v glavicah,
vrtn.
srebrnasta akacija
:
nasad mimoz
;
šopek vijolic z vejicami mimoze
mimózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mimozo:
mimozni grm
/
knjiž.
mimozna občutljivost
mímski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mim:
tečaj vodi mimski mojster
/
mimska igra
mína
1
-e
ž
(
ȋ
)
1.
z razstrelivom napolnjeno telo, ki se ne izstreljuje, ampak polaga, nastavlja:
mine so eksplodirale druga za drugo
;
odstranjevati, polagati mine
/
ladja je naletela na mino in se potopila
/
podvodna mina
♦
voj.
kontaktna mina
;
magnetna mina
2.
voj.
s krilci opremljen izstrelek minometa:
mine so dobro zadevale cilje
/
protitankovska mina
/
tromblonska mina
ki se s puško izstreli na krajšo razdaljo
mína
2
-e
ž
(
ȋ
)
grafitni vložek za svinčnik:
ošiliti mino
;
vložiti v svinčnik novo mino
/
mine za patentne svinčnike
mína
3
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Grkih
1.
denarna enota, šestdesetina talenta:
odkupil se je z dvema minama
2.
utežna enota, približno 0,5 kg:
dve mini zlata
minarét
-a
m
(
ẹ̑
)
v muslimanskem okolju
stolp pri džamiji:
muezin kliče z minareta
;
vitki minareti in kupole
mineóla
-e
ž
(
ọ̑
)
južni sad kiselkastega okusa, križanec mandarine in grenivke:
prodajati mineole
minêr
-ja
m
(
ȇ
)
delavec, ki razstreljuje skale, objekte:
minerji pripravljajo traso za cesto
;
zaposlen je v rudniku kot miner
/
gradbeni miner
;
miner v kamnolomu
//
vojak, izurjen za polaganje in odstranjevanje min, eksploziva:
minerji so minirali most
minerál
-a
m
(
ȃ
)
min.
plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi, rudnina:
raziskovati minerale
;
nahajališča mineralov
/
naravni, umetni minerali
minerálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mineral:
mineralne snovi
/
mineralna barva
/
mineralni vrelec
vrelec mineralne vode
;
mineralna voda
voda, ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi
;
mineralna gnojila
♦
teh.
mineralna volna
volni podoben proizvod iz rudnin
;
mineralno olje
iz nafte pridobljeno olje, ki se uporablja kot gorivo, mazivo
minerálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
knjiž.
mineralne snovi:
porabili so več ton mineralij
/
za kosti in zobovje potrebne mineralije
mineralizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od mineralizirati:
mineralizacija humusa
mineralizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
spreminjati organske snovi v anorganske:
bakterije razkrajajo odpadke in jih mineralizirajo
/
mineralizirati humus
2.
teh.
prepojiti z mineralnimi snovmi:
mineralizirati les
mineralóg
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za mineralogijo:
geologi in mineralogi
mineralogíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o nastanku, razvoju in sestavi mineralov:
mineralogija in geologija
/
predavati mineralogijo
mineralóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mineralogijo:
geološka in mineraloška sestava naše zemlje
/
mineraloška zbirka
/
mineraloške raziskave
minêrec
-rca
m
(
ȇ
)
voj. žarg.
miner
:
v enoti so bili preizkušeni minerci
minêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na minerje ali miniranje:
minerski oddelek je bil vsako noč na progi
/
minerski tečaj
/
minersko kladivo, orodje
minéštra
-e
ž
(
ẹ̑
)
gosta jed iz več vrst živil, zlasti zelenjave in testenin:
jesti, kuhati mineštro
;
lonec mineštre
minévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od minevati:
hitro minevanje časa
/
minevanje dolge zimske noči
/
nastajanje in minevanje
minévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
časovno se odmikati:
dnevi minevajo
/
čas je hitro mineval
2.
izraža približevanje prenehanju obstajanja:
dan je že mineval, ko so končali
;
že tretje leto mineva, odkar je odšel
/
nevihta mineva
ponehava
/
ko sonce posije, rosa mineva
3.
nav. 3. os.,
ekspr.
izraža približevanje prenehanju telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:
navdušenost, dobra volja ga mineva
4.
nar.
kvariti se, uničevati se:
ostanki lesa so minevali na dežju
5.
preh.,
knjiž.
iti, hoditi mimo (in naprej):
vojaki so molče minevali ljudi
●
pot jim je hitro minevala
zdelo se jim je, da traja malo časa
;
nar.
zdaj rože že minevajo
prenehavajo cveteti
minezénger
in
minezênger
tudi
minnesänger -ja
[
tretja oblika
minezénger
in
minezênger
]
m
(
ẹ̄; ē
)
lit.,
v nemškem okolju, od 12. do 14. stoletja
pesnik in pevec ljubezenskih pesmi, ki nastopa po plemiških dvorcih:
pesmi trubadurjev in minezengerjev
míni
1
-ja
m
(
ȋ
)
pog.
moda zelo kratkih oblačil, zlasti kril:
mini je kmalu zamenjal maksi
/
nositi mini
zelo kratka krila, obleke
míni
2
--
prid.
(
ȋ
)
pog.
1.
navadno v zvezi s
krilo, obleka, plašč
zelo kratek:
plašč je mini
;
mini krilo
/
mini moda
2.
zelo majhen:
lokal je prav mini
;
mini kuhinja
/
težave niso ravno mini
●
mini golf
golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja
miniatúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
zelo natančno, podrobno izdelana slika majhnega formata, zlasti portret:
izdelovati, slikati miniature
;
miniature na porcelanu
;
zbirka slik in miniatur
/
portretna miniatura
/
portretirati koga v miniaturi in naravni velikosti
2.
predmet, izdelek, ki ima v primeri z istovrstnim, običajnim zelo majhne razsežnosti:
kupuje miniature kipov
;
s stolpa se vidijo avtomobili kot miniature
/
črtica je miniatura iz vsakdanjega življenja
/
izdelovati domače orodje v miniaturi
//
knjiž.
kratko umetniško delo:
glasbena, plesna miniatura
;
poleg pesnitev ima tudi lirske miniature
;
ciklus klavirskih miniatur
3.
um.
(majhna) slika kot okras srednjeveškega rokopisa, navadno ob inicialki:
miniature v rokopisu so dobro ohranjene
;
razprava o srednjeveških miniaturah
♦
šah.
partija, končana v največ dvajsetih potezah
miniatúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
nanašajoč se na miniaturo:
v medaljonu nosi miniaturno fotografijo
;
miniaturno orodje
●
pog.
podaril ji je miniaturnega Prešerna
miniaturno izdajo Prešernovih pesmi
2.
ekspr.
zelo majhen:
ti koščki torte so miniaturni
;
imamo miniaturno predsobo
/
miniaturna državica
♦
fot.
miniaturna kamera
kamera s filmskim trakom širine do 16 mm
;
um.
miniaturno slikarstvo
;
zal.
miniaturna izdaja knjige
izdaja zelo majhnega formata, z višino največ do 10 cm
miniaturíst
-a
m
(
ȋ
)
um.
umetnik, ki slika miniature:
znan miniaturist in knjižni ilustrator
/
srednjeveški miniaturisti
miniaturístka
-e
ž
(
ȋ
)
um.
umetnica, ki slika miniature:
slikarke, ilustratorke in miniaturistke
miniaturizácija
-e
ž
(
á
)
publ.
zmanjševanje dimenzij česa, zlasti priprav, naprav:
miniaturizacija elektronskih naprav
;
današnja stopnja miniaturizacije
/
aparat je zdaj zaradi miniaturizacije za polovico cenejši
miniatúrka
-e
ž
(
ȗ
)
1.
biblio.
knjiga zelo majhnega formata, z višino največ do 10 cm:
izdajati, kupovati miniaturke
/
zbirka je izšla v miniaturki
2.
pog.
predmet, stvar zmanjšanih dimenzij:
zbirati miniaturke z alkoholnimi pijačami
mínibár
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
manjša omarica, manjši hladilnik zlasti v hotelski sobi:
sobe so opremljene s televizijo, minibarom in brezžičnim dostopom do interneta
;
hotelski minibar
mínibus
-a
m
(
ȋ
)
avtobus za prevoz manjšega števila oseb:
podjetje ima svoj minibus
mínica
1
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
zelo kratko krilo:
obleči minico
;
kratka, oprijeta minica
;
moški radi pogledajo za dekleti v minicah
mínica
2
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od mina
2
:
kupiti škatlico minic
mínica
3
-e
ž
(
ȋ
)
zool.,
v zvezi
zlata minica
hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata:
pikapolonice in zlate minice
mínij
-a
m
(
í
)
opekasto rdeča zmes za premaz, ki varuje pred rjo:
premazati, prepleskati z minijem
;
gost, redek minij
♦
kem.
rdeči svinčev oksid v prahu
mínijast
-a -o
prid.
(
í
)
po barvi podoben miniju:
minijasta barva las
mínijasto
prisl.
:
minijasto goreči les
mínijev
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na minij:
rdeč minijev prah
♦
obrt.
minijev kit
kit, ki mu je dodan minij
mínimaks
-a
m
(
ȋ
)
pog.
ročni gasilni aparat, zlasti nemške tovarne Minimax:
gasiti z minimaksi
minimálec
-lca
m
(
ȃ
)
pog.
minimalni osebni dohodek:
delati za minimalca
/
delavce držijo na minimalcu
minimálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
najmanjši, najnižji, ki je še dovoljen, zadosten ali mogoč;
ant.
maksimalen
:
to je minimalni program društva
;
minimalna in maksimalna doza zdravila
;
ne odstopi od minimalnih zahtev
//
ekspr.
zelo majhen, nizek:
odkup sadja je zdaj minimalen
;
ne skrbite, stroški bodo minimalni
/
imeti minimalne možnosti za delo
;
minimalna prednost
♦
ekon.
minimalni osebni dohodek
zakonsko določen najnižji osebni dohodek
;
mat.
minimalna vrednost funkcije
;
meteor.
minimalni termometer
termometer, ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem času
minimálno
prisl.
:
minimalno izkoriščen stroj
minimalíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor zagovarja, zastopa najmanjše zahteve pri kakem delovanju, prizadevanju:
za minimalista in praktika je to stanovanje prava izbira
2.
predstavnik minimalizma:
slikarji minimalisti
minimalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na minimaliste ali minimalizem:
minimalističen slog
;
minimalistična glasba
;
njegov dizajn zaznamujejo minimalistične oblike
minimalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki s svojo abstraktnostjo poudarja čist prostor brez površinskih okraskov ali ekspresivnih elementov:
na razstavi so najbolj zastopani popart, minimalizem in nemška umetnost
2.
glasba, nastala sredi 60. let 20. stoletja v Ameriki, za katero so značilne preproste, dolgo ponavljajoče se melodijske fraze:
kompozicija je mešanica različnih stilov: od jazza do minimalizma
3.
estetsko načelo, ki zagovarja preprostost, odsotnost okrasja:
njegovo oblikovanje opredeljujeta predvsem minimalizem ter občutek za naravo v vsaki liniji in materialu
minimalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
zmanjšati do najmanjše mogoče mere:
minimalizirati porabo tekočih goriv
minimálke
-málk
ž
mn.
(
ȃ
)
pog.
zelo kratke kopalne hlače, navadno moške:
na sebi je imel samo minimalke
minimizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
zmanjševati do najmanjše mogoče mere:
podjetje poskuša z diferenciacijo izdelkov in prevzemanjem tekmecev minimizirati tveganje poslovnega rezultata
//
pripisovati manjši pomen, težo čemu:
oblasti minimizirajo izjemen vpliv, ki so ga imele manifestacije
;
minimizirati problem
;
minimizirati razsežnosti podnebnih sprememb
mínimum
-a
tudi
-ima
m
(
ȋ
)
1.
najmanjša količina, mera, ki je še dovoljena, zadostna ali mogoča;
ant.
maksimum
:
doseči, zahtevati minimum
;
dijak nima potrebnega minimuma znanja
;
pravilnik določa minimum in maksimum članov v odboru
//
ekspr.
zelo majhna mera:
zahtevati vsaj minimum discipline, reda
/
omejiti, skrčiti porabo do minimuma, na minimum
2.
pog.,
v členkovni rabi
najmanj
,
vsaj
:
po tej cesti moraš voziti minimum trideset kilometrov na uro
♦
biol.
toplotni minimum
najnižja temperatura, pri kateri organizem še živi
;
meteor.
minimum
območje, kjer je pogosto nizek zračni pritisk
;
soc.
eksistenčni
ali
življenjski minimum
za življenje nujno potrebna sredstva
miníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od minirati:
z miniranjem razširiti vhod v jamo
;
miniranje mostov
/
miniranje mednarodnih pogajanj
minírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
razstreljevati kaj z minami, eksplozivom:
minirati skale, zidove
;
zdaj minirajo v predoru
//
polagati, nastavljati mine, eksploziv z namenom, da se kaj razruši, poškoduje:
minirati most, progo
/
ladjo so minirali saboterji
2.
publ.
delati, povzročati, da kaj ne doseže svojega cilja, namena:
minirati pogajanja, pogovore
/
take ideje minirajo državno ureditev
miníran
-a -o:
vas je bila minirana in požgana
miníster
-tra
m
(
í
)
visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave:
delegacijo vodi pooblaščeni, pristojni minister
;
imenovati ministre
/
finančni, zunanji minister
;
kmetijski, prometni, šolski minister
;
notranji, obrambni minister
;
minister za gospodarstvo, kulturo, pravosodje
ministeriál
-a
m
(
ȃ
)
zgod.,
v fevdalizmu
pripadnik višjega sloja nižjega plemstva, ki opravlja vojaško ali upravno službo pri višjem plemiču:
zemljiško gospostvo je upravljal ministerial
;
ministeriali goriških škofov
ministeriálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
ministrski
:
ministerialni odloki
/
govor je nadaljeval v ministerialnem slogu
/
ministerialni svetnik
ministránt
in
ministrànt -ánta
m
,
im. mn. tudi
ministrántje
(
ā á; ȁ á
)
v Katoliški cerkvi
kdor streže duhovniku pri obredih, strežnik:
ministrant je pozvonil, maša se je začela
;
duhovnik in ministranti
ministrántka
-e
ž
(
ȃ
)
v katoliški cerkvi
dekle, ki streže duhovniku pri obredih:
pri mašah pomaga kot ministrantka
ministrántovski
-a -o
prid.
(
á
)
ministrantski
:
ministrantovska obleka
ministrántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na ministrante:
ministrantska obleka
/
ministrantski zvonček
minístrica
-e
ž
(
í
)
visoka državna funkcionarka, odgovorna za določeno področje državne uprave:
postala je ministrica za kulturo
/
gospodarska, notranja, zunanja ministrica
//
star.
ministrova žena:
minister in ministrica z otroki
ministríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ministrirati:
učiti se ministriranja
ministrírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
v Katoliški cerkvi
streči duhovniku pri obredih:
kot deček je več let ministriral
;
ministrirati pri maši
;
pren.,
ekspr.
misliš, da moraš pri vsaki stvari ti ministrirati
ministrovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ministrovati:
odpovedati se ministrovanju
;
za časa njegovega ministrovanja
ministrováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biti minister, opravljati ministrske posle:
več let je ministroval v laburistični vladi
minístrski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na ministre:
ministrski odloki
/
ministrsko zasedanje
/
ministrski predsednik
;
ministrski svet
v nekaterih državah
najvišji upravno-politični organ, ki ga sestavljajo ministrski predsednik in ministri
minístrstvo
-a
s
(
ī
)
v nekaterih državah
najvišji organ za določeno področje državne uprave:
ministrstvo je imenovalo svojega predstavnika
/
pravosodno ministrstvo
;
ministrstvo za notranje, zunanje zadeve
/
sestanek je bil na ministrstvu za informacije
miníti
mínem
dov.
, miníl
stil.
mínil miníla
(
ī ī
)
1.
časovno se odmakniti:
od takrat sta minili dve leti
/
polnoč je že minila
;
ekspr.
večer mu je minil, da sam ni vedel kdaj
2.
izraža prenehanje obstajanja:
čakali so, da bo noč minila
;
vojna je minila
se je končala
/
ekspr.
ta ljubezen je samo igra, ki mine
je minljiva
/
bolečina bo kmalu minila
prenehala
;
čakati, da nevarnost mine
;
to bo minilo samo od sebe
prenehalo
;
star.
privid je minil
izginil
3.
nav. 3. os.
izraža prenehanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:
jeza, slaba volja ga je minila
;
zaspanost jo je v hipu minila
/
brezoseb.,
ekspr.
jih bo že minilo
4.
nar.
pokvariti se, uničiti se:
skoraj ves krompir je minil
;
leseni pod je že precej minil
;
slama bo na dežju minila
5.
preh.,
knjiž.
iti mimo (in naprej):
minili so mestno obzidje
;
srečno miniti nevarne čeri
/
minil ga je, ne da bi ga bil pozdravil
●
ekspr.
minili so časi, ko si lahko delal, kar si hotel
ne moreš, ne dovolimo ti več delati, kar hočeš
;
ekspr.
ne mine dan, da ne bi prišel
vsak dan pride
;
nar.
jagode so letos že minile
letos ne rodijo več
;
ekspr.
zdelo se ji je, da ta noč ne bo nikoli minila
da traja zelo dolgo časa
;
knjiž.
pot ji je minila v pričakovanju srečanja
med potjo je premišljevala o srečanju
;
ekspr.
nobena prireditev ne mine brez nje
pri vsaki prireditvi sodeluje; udeleži se vsake prireditve
;
nar.
kmalu bi minila od lakote, strahu
umrla
;
ekspr.
vse pride, vse mine;
prim.
minuli
mínivlák
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
pomanjšana izvedba navadnega vlaka za prevoz na manjše relacije:
večkrat dnevno vozi hotelski minivlak
;
muzejski, turistični minivlak
;
parni minivlak
minizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
prekrivati, premazovati z minijem:
minizirati železno ograjo
minizíran
-a -o:
minizirana pločevina
minjón
-a
m
(
ọ̑
)
gastr.
majhna slaščica iz biskvitnega testa, oblita navadno s čokolado:
delati, jesti minjone
;
servirati minjone v papirnatih posodicah
minjónka
-e
ž
(
ọ̑
)
predmet, stvar zmanjšanih dimenzij:
kupiti navadne žarnice in minjonke
♦
vrtn.
nizka georgina z enojnim cvetnim odevalom
mínk
-a
m
(
ȋ
)
zool.
ob vodah živeča severnoameriška kuna, Mustela vison:
loviti minke
;
krzno minka
minljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki mine:
minljiva bolečina
/
hitro minljiva lepota
/
ekspr.
tožil je, kako minljivo in ničevo je vse
kratkotrajno
minljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost minljivega:
minljivost lepega
minolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
vojna ladja za odkrivanje in odstranjevanje podvodnih min:
patruljni čolni in minolovci preiskujejo zaliv
minomèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu:
naravnati, postaviti minomet
♦
voj.
lahki
s kalibrom cevi 60 ali 82 mm
, težki minomet
s kalibrom cevi 120 mm
minometálec
-lca
[
tudi
minometau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
vojak, izurjen za ravnanje z minometom:
artileristi in minometalci
2.
minomet
:
zaplenili so top in tri minometalce
minometálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na minometalce:
minometalska četa hud minometalski ogenj
minometni ogenj
minométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na minomet:
minometna cev
/
minometni ogenj
;
minometna baterija
minonósec
-sca
m
(
ọ̑
)
voj.
vojna ladja za polaganje podvodnih min:
minonosci in podmornice
mínopolagálec
-lca
[
tudi
minopolagau̯ca
]
m
(
ȋ-ȃ
)
voj.
vojna ladja, letalo, helikopter za polaganje min:
minopolagalci in podmornice
minorít
-a
m
(
ȋ
)
član manj strogega reda frančiškanov:
postal je minorit
minoritéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
manjšina
:
majoriteta in minoriteta
/
minoriteta v parlamentu
minorítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na minorite:
minoritski red
/
minoritska cerkev
mínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mina
1
:
minski drobec mu je odtrgal roko
/
minska eksplozija
/
minsko polje
kraj, območje, kjer so položene, nastavljene mine
/
minska vrtina
♦
teh.
minski detektor
mínstrel
-a
m
(
ȋ
)
lit.,
zlasti v angleškem okolju, v srednjem veku
pesnik in pevec na plemiškem dvorcu, ki spremlja svoje pesmi z igranjem na glasbilo:
trubadurji in minstreli
minuciózen
-zna -o
prid.
, minucióznejši
(
ọ̑
)
knjiž.
zelo podroben, natančen:
minuciozen opis
;
detajlna, minuciozna risba
;
delo ob izkopavanju je minuciozno in zamudno
/
minuciozna natančnost
minuciózno
prisl.
:
minuciozno razčleniti pojav
minucióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
velika podrobnost, natančnost:
minucioznost opisa
/
z vso minucioznostjo razčlenjuje vprašanje za vprašanjem
mínuend
-a
in
minuènd -ênda
in
-énda
m
(
ȋ; ȅ é, ẹ́
)
mat.
število, od katerega se odšteva, zmanjševanec:
minúli
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
pretekli
:
zgodilo se je konec minulega leta
;
v minulem stoletju
/
pravljice iz davno minulih časov
//
prejšnji
:
sestanek je bil minulo sredo
/
minulo noč ni mogla spati
♦
ekon.
minulo delo
v preteklosti opravljeno delo, ki se izraža v proizvedenih dobrinah
2.
knjiž.
končan
:
po minulem dopustu je odpotoval v tujino
;
sam.:
pripovedovanje o minulem;
prim.
miniti
minúlost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
preteklost
:
minulost in sedanjost
/
zgodilo se je v nedavni minulosti
/
pozabiti hoče na svojo minulost
mínus
1
-a
m
(
ȋ
)
1.
mat.
znak za odštevanje:
minus in plus
/
znak minus
/
pazi na minuse
//
negativni predznak:
postavi minus pred pet
/
predznak minus
/
neskl.
plus deljeno z minus je minus
●
šol. žarg.
profesor je pri spraševanju delil same minuse
je zapisoval minuse kot negativne ocene
2.
pog.
negativna, slaba stran:
napadli so prvi, in to je velik minus za nas
;
pretehtati je treba vse minuse in pluse te zveze
3.
pog.
primanjkljaj
,
izguba
:
v plačilni bilanci imamo minus
mínus
2
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
1.
mat.
izraža, da je število manjše od nič:
minus pet [–5]
;
kvadratni koren iz minus ena
2.
ki je na (merilni) lestvici pod ničlo:
najnižje nočne temperature med minus pet in minus deset
●
šol. žarg.
dobil je minus štiri, štiri minus
oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu
♦
fiz.
očala z dioptrijo minus tri
ki označuje kratkovidnost
mínus
3
prisl.
(
ȋ
)
mat.
izraža odštevanje;
manj
:
pet minus tri je dve [5 – 3 = 2]
;
iks minus ipsilon
●
pog.
računaj deset kil minus posoda
zmanjšano za toliko, kolikor tehta posoda
minúskula
-e
ž
(
ȗ
)
1.
zgod.
pisava, pri kateri vse črke niso enako visoke:
rokopis, pisan v minuskuli
/
karolinška minuskula
ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
2.
knjiž.
mala črka:
majuskule in minuskule
minúskulen
-lna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na minuskulo:
minuskulni štirivrstični pisni sistem
/
minuskulna črka
minúta
-e
ž
(
ȗ
)
1.
enota za merjenje časa, šestdeseti del ure:
šteti minute
;
gol so dosegli v četrti minuti (igre)
;
čez dve minuti bo poldne
;
pet minut porabi za oblačenje
;
vlak ima trideset minut zamude
/
minuta molka
/
kandidat je imel minuto (časa) za premislek
;
ura zaostaja (za) deset minut na dan
;
petnajst minut od tod
;
sedemdeset udarcev na minuto, v minuti
2.
ekspr.
nedoločen zelo kratek čas:
samo ena minuta je bila potrebna, da sem to storil
/
počakaj minuto, za minuto
;
minuto pozneje je počilo
●
ekspr.
vsaka minuta je bila dragocena
zelo je bilo treba hiteti
;
ekspr.
zdaj preživlja bridke minute
težko mu je, trpi
;
ekspr.
še to minuto pojdi
takoj, brez odlašanja
;
ekspr.
do te minute sem tako mislil
do zdaj
;
ekspr.
rešili so ga zadnjo minuto
v zadnjem trenutku, hipu
;
ekspr.
niti minute miru ji ne privošči
prav nič; neprestano jo nadleguje
;
ekspr.
pomoč je prišla pet minut pred dvanajsto
komaj še pravočasno
;
ekspr.
prihaja do minute točno
zelo
;
minuta zamujena ne vrne se nobena
♦
geogr.
minuta
šestdeseti del stopinje geografske dolžine ali širine
;
geom.
(kotna) minuta
šestdeseti del (kotne) stopinje
minutáža
-e
ž
(
ȃ
)
rad. žarg.
dolžina (oddaj, posnetkov), izražena v minutah:
povprečna mesečna minutaža posameznih oddaj
;
minutaža zborovskih skladb
/
potrebna je natančna minutaža
minúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na minuto:
minutni kazalec
/
minutni prizori
♦
med.
minutni volumen (srca)
količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti
minútica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od minuta:
nekaj kratkih minutic
/
oglasila se je le za hipec, minutico
minútka
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
nanjšalnica od minuta:
nekaj minutk boš že preživel brez nje
/
kot vljudnostna fraza
počakaj minutko, prosim
minútnik
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
minutni kazalec:
premikanje minutnika
mío
--
štev.
(
ȋ
)
okrajš.
milijon
2
:
stroški znašajo pet mio evrov
miocén
-a
m
(
ẹ̑
)
geol.
starejša doba mlajšega terciarja:
okamnine iz miocena
miokárd
-a
m
(
ȃ
)
anat.
srčna mišica:
vnetje miokarda
miokardítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje srčne mišice:
zdraviti miokarditis
mióm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
skupek izrojenih celic mišičnega tkiva:
miom na maternici
mír
-ú
in
-a
m
(
ȋ
)
1.
stanje brez vojne, spopadov:
delati, prizadevati si za mir
;
obvarovanje miru na svetu
;
vojna in mir
/
publ.:
na meji je bil mir zelo negotov
;
politika miru in sodelovanja med narodi
/
pohod miru
manifestacija za mir
;
Nobelova nagrada za mir
za delo, prizadevanje za mir
2.
dogovor o končanju vojne, spopadov:
kršiti mir
/
skleniti častni, sramotni mir
;
separatni
ali
posebni mir
ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
/
podpisati mir
♦
zgod.
vestfalski mir
sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne
3.
stanje brez prepirov, sporov med ljudmi:
s prihodom te ženske se je končal mir v vasi
/
rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
//
stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij:
zdaj je v državi mir
;
doseči red in mir v deželi
//
stanje brez hrupa, nereda:
skrbeti za mir med manifestacijami
/
vzdrževati javni red in mir
/
demonstracija je potekala v miru
4.
stanje brez hrupa, ropota:
v sobi je bil mir
;
na tej cesti ni miru
/
ekspr.:
okoli nas je bil blažen mir
;
v dvorani je vladal gluh mir
/
ekspr.
ali bo že mir ali ne
/
kot vzklik
otroci, mir
//
stanje brez hrupa, vznemirjenj:
potreben mu je mir in počitek
;
želeti si miru
/
knjiž.
mir je legel na pokrajino
;
nedeljski mir
/
kazen za kalivce nočnega miru
/
prijeten mir gozda
5.
stanje notranje ubranosti, urejenosti:
izgubiti, najti mir
;
v sebi je začutil velik mir
/
občudovati mir na njenem obrazu
/
duševni, srčni mir
/
pri njej najde mir in tolažbo
/
v medmetni rabi,
v krščanstvu:
mir z vami
;
ob spominu na umrle:
Bog mu daj večni mir
;
naj počiva v miru
//
stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja:
miru in pozabljenja je iskal v pijači
;
brez miru tava okrog
/
ekspr.
to ji je povedal z ledenim, suhim mirom
6.
v medmetni rabi,
v zvezi
daj(te) (no) mir
izraža začudenje, zavrnitev:
daj no mir, to so le čenče
;
dajte no mir, še tega je treba
/
oženil da se je, daj no mir
●
ekspr.
daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši)
da te ne bo več prosil, nadlegoval
;
ekspr.
z otroki je bil potem mir
niso več razgrajali, nagajali
;
med njimi še vedno ni miru
še se prepirajo, si nasprotujejo
;
ekspr.
jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel
ni se mogel premagati
;
ekspr.
misel, vest mu ni dala miru
ga je vznemirjala
;
ekspr.
ni si dal miru, dokler ni vsega opravil
ni odnehal, počival
;
ekspr.
ženske nimajo miru pred njim
pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje
;
ekspr.
daj mi mir
ne moti me, ne nadleguj me
;
delati mir
miriti
;
pri miru
biti pri miru
ne gibati se, ne premikati se
;
pustiti koga na miru, pri miru
ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve
;
sedeti, stati pri miru
brez gibanja, premikanja
;
božji mir
v srednjem veku
od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh
;
ekspr.
zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre
da me ne bi več nadlegoval, prosil
;
ekspr.
naredi to zaradi ljubega miru
da ne bo prepira, nezadovoljstva
;
knjiž.,
ekspr.
golob miru
podoba goloba kot simbol miru
;
pipa miru
pri severnoameriških Indijancih
okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru
;
ekspr.
mir besedi!
nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari
;
pog.,
ekspr.
še pes ima rad pri jedi mir
med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
míra
-e
ž
(
í
)
dišeča smola nekaterih tropskih dreves:
vonj mire in kadila
mirabéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
agr.
sadno drevo ali njegov zelenkasto rumeni koščičasti sad:
otresti mirabelo
;
vkuhane mirabele
mirabilít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina natrijev sulfat z vodo:
mirage
-ea
[
miráž-
]
m
(
ȃ
)
francosko reaktivno lovsko letalo:
mirage in mig
mirákel
-kla
m
(
á
)
1.
lit.
srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz legend:
mirakel v šestih slikah
;
zbirka miraklov in misterijev
/
ekspr.
drama je navaden mirakel o cirkuški artistki
2.
knjiž.
čudežna stvar, čudež:
prepričan je, da je bil to mirakel
míren
-rna -o
prid.
, mírnejši
(
í ī
)
1.
ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti:
miren in tih človek je
;
njegove hčere so bolj mirne
/
kupil je mirnega psa
/
biti mirne narave
2.
navadno v povedni rabi
ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti:
opozarjali so ljudi, naj bodo mirni
;
kljub izzivanju je ostal popolnoma miren
/
živali v kletki so bile mirne
/
nadaljevala je z mirnim glasom
;
z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve
//
ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja:
naredi še to, da boš miren
;
po izpovedi je bila mirnejša
/
morilec ni imel mirne vesti
3.
ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost:
miren obraz, pogled
;
njen nasmeh je miren in blag
/
iz oči ji je sijala mirna odločnost
4.
ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda:
mirni gostje, potniki
;
danes so bili otroci mirni
/
mirno vedenje
//
ki je brez hrupa, ropota:
miren lokal
;
poslali so ga v mirno zdravilišče
/
ceste so prazne in mirne
/
po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno
5.
ki se (skoraj) ne giblje, premika:
mirno morje
;
voda je bila mirna kot olje
/
toplo in mirno ozračje
/
sveča je gorela z mirnim plamenom
/
ekspr.
mlinsko kolo je mirno
stoji, miruje
//
ki poteka brez motenj:
miren tek kolesa
/
udarci so postali bolj mirni
enakomerni, umirjeni
/
mirno dihanje
/
ima mirno spanje
6.
ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov:
preživljati mirne dneve
;
mirno življenje
/
želi si mirne službe
7.
ki je brez vojne, spopadov:
gospodarstvo v mirnem času
;
to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno
/
na fronti niti en dan ni bil miren
/
mirna dežela
/
publ.
reševati spore po mirni poti
8.
ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj:
mirna preobrazba družbe
/
publ.
afera je prešla v mirnejšo fazo
9.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo:
meso peči na mirnem ognju
/
rada ima mirne barve
/
mirna lepota
;
mirna večerna zarja
//
knjiž.
ki nima (dosti) raznovrstnih elementov:
gornji del fasade je mirnejši od spodnjega
;
smučanje po mirnejših terenih
/
linija novega avtomobila je mirna
●
pog.,
ekspr.,
kot podkrepitev
tako sem rekel, pa mirna Bosna
o tem ne bomo več govorili
;
mirne duše lahko greste
brez pomislekov, skrbi
;
ekspr.
le mirno kri
ne razburjaj se, ne vznemirjaj se
;
ima mirno roko
roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela
;
ekspr.
ne ene ure nima mirne
neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo
;
ekspr.
moja vest je mirna
nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel
♦
pravn.
mirna posest
nemoteno razpolaganje s kako stvarjo
mírno
prislov od miren:
mirno čakati
;
mirno dihati
;
mirno gledati kaj
;
otrok mirno sedi
;
reka je mirno tekla
;
ekspr.
le mirno, nikar se ne prenagli
;
vede se mirnejše kot prej
/
v povedni rabi
v gozdu je bilo tiho in mirno
/
kot povelje
mirno
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen besede, na katero se veže:
tukaj mirno cvetejo rože, tam pa pada sneg
;
mirno lahko rečem, da se je stanje izboljšalo
;
to mu lahko mirno verjameš
míriaméter
-tra
m
(
ȋ-ẹ̄
)
zastar.
deset tisoč metrov:
pet miriametrov
mirijáda
tudi
miriáda -e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
deset tisoč:
ep ima več kot mirijado verzov
2.
ekspr.,
z rodilnikom
nedoločena, zelo velika količina, množina:
snežna odeja se blešči od mirijade drobnih kristalčkov
;
mirijade zvezd
/
v travi se je lesketalo na mirijade rosnih biserov
mirílec
-lca
[
miriu̯ca
tudi
mirilca
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor miri, pomirja:
mirilci so preprečili prepir in pretep
mirílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
pomirjevalen
:
mirilno zdravilo
mirílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
pomirjevalno sredstvo:
korenika te rastline se uporablja kot mirilo za srce
miríšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
razvaline starodavne naselbine, gradišče:
raziskovati mirišče
mirítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor miri, pomirja:
miritelj v prepirih, sporih
;
vlada in parlament sta v tem primeru opravljala vlogo miritelja
mirítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od miriti:
miritev sprtih sosedov
miríti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja:
sin je miril mater, hči pa očeta
;
brez uspeha so mirili jezne može
/
publ.
miriti razburjene duhove
/
miriti konje, psa
/
miriti si živce, vest
●
miril ga je, da je nekaj le opravljenega
tolažil, prepričeval
//
delati, da je kdo manj glasen, hrupen:
zaman je mirila razigrane otroke
;
miriti razgrajače
//
star.
pomirjati
:
to delo človeka zelo miri
2.
delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki:
miriti sprte sosede
/
pogosto je morala miriti prepire v hiši
/
miriti demonstrante
mirèč
-éča -e:
knjiž.
mireče besede so vplivale nanj
mírje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
ostanki rimskega (obrambnega) zidu:
za vasjo so ostanki mirja
/
ljubljansko Mirje
mirnodôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nanašajoč se na čas, ko ni vojne:
mirnodobni razvoj gospodarstva
/
mirnodobno in vojno stanje
♦
adm.
(vojaški) mirnodobni invalid
kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti
//
ki ni za vojaške namene:
mirnodobne industrijske naprave
;
mirnodobna uporaba jedrske energije
mirnodôbski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na čas, ko ni vojne:
služiti redni mirnodobski vojaški rok
/
mirnodobsko življenje
//
ki ni za vojaške namene:
izkoriščanje atomske energije v mirnodobske namene
mirnodúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
knjiž.
miren
,
ravnodušen
:
mirnodušen človek
;
kljub izzivanju je ostal mirnodušen
mirnodúšno
prisl.
:
mirnodušno sedi in pije
mirnodúšje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.,
zastar.
mirnost
,
ravnodušnost
:
njegov obraz je kazal popolno mirnodušje
mirnodúšnost
-i
ž
(
ū
)
knjiž.
mirnost
,
ravnodušnost
:
njegova mirnodušnost vzbuja občudovanje
/
dar je sprejel z največjo mirnodušnostjo
mírnost
-i
ž
(
í
)
stanje, lastnost mirnega:
njena mirnost ga jezi
;
hliniti mirnost
;
dosegel je popolno mirnost
/
govoriti z narejeno mirnostjo
/
prirojena mirnost in potrpežljivost
/
nenavadna mirnost razreda jo je presenetila
mirnovodáš
-a
m
(
á
)
športnik, ki se ukvarja z veslanjem s kajakom ali kanujem na ravnih progah različnih dolžin:
trener mirnovodašev
mirnovodáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mirnovodaše:
mirnovodaški čoln, kajak
;
mirnovodaško tekmovanje
mirodílnica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
drogerija
:
to mazilo dobiš v lekarni ali v mirodilnici
miroljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
1.
ki ljubi mir, mirno življenje:
miroljuben in prijazen človek je
//
nav. ekspr.
nenapadalen
,
nesovražen
:
miroljubna država
/
miroljubne živali
/
imeti miroljubne namene
;
miroljubna izjava
/
publ.:
politika miroljubne koeksistence med narodi
;
reševati spore z miroljubnimi sredstvi
2.
publ.
ki ni za vojaške namene;
mirnodoben
:
miroljubno izkoriščanje atomske energije
miroljúbno
prisl.
:
spor so rešili miroljubno
miroljúbje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
ljubezen do miru in težnja po mirnem reševanju problemov, sporov:
branil je njihova stališča v imenu miroljubja in demokracije
miroljúbnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
miroljuben človek:
še miroljubneži so se razburili
/
v vladi sedi skupina miroljubnežev
miroljúbnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost miroljubnega človeka:
njegova miroljubnost je znana
/
miroljubnost državne politike
mirotvórec
-rca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor si prizadeva, dela za mir:
razkrinkavati lažne mirotvorce
;
pridobiti si sloves mirotvorca
mírov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na miro:
mirovo drevo
/
mirovo olje
miroválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mirovanje:
mirovalno stanje
/
mirovalna doba (groba)
doba, v kateri se truplo ne sme prekopati
mirovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od mirovati:
gibanje in mirovanje
/
topovi so četo prisilili k mirovanju
/
zimsko mirovanje rastlin, živali
;
zima je doba mirovanja
mirováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
ne gibati se, ne premikati se:
kar naprej hodi okrog, nič ne miruje
;
bolnik mora mirovati
;
ponoči so živali mirovale
/
knjiž.
na stropu je mirovala velika senca
//
ne spreminjati položaja, stanja:
morje je tokrat mirovalo
;
mišice so napete tudi takrat, ko mirujejo
;
bolno oko niti za trenutek ni mirovalo
//
biti, ostati na isti stopnji, višini:
cene že nekaj časa mirujejo
;
proizvodnja je takrat mirovala
2.
biti v stanju neaktivnosti:
ognjenik že dolgo miruje
/
zemljo pustimo dalj časa mirovati
♦
pravn.
postopek miruje
začasno se ne nadaljuje, ne teče
//
ekspr.
ne obratovati:
ob nedeljah tiskarna miruje
;
žičnica je mirovala
●
ekspr.
ni miroval prej, dokler ni vsega opravil
ni odnehal, ni počival
;
ekspr.
njegova roka ni nikdar mirovala
neprestano je kaj delal, ustvarjal
;
ekspr.
ne more mirovati z jezikom
biti tiho, molčati
mirujóč
-a -e:
mirujoči stroji
;
mirujoče stanje
♦
ekon.
mirujoči denar
neaktivni denar
mirôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
1.
nanašajoč se na mir:
mirovni pogoji
;
mednarodno mirovno gibanje
;
mirovna pogajanja
/
mirovna konferenca
;
mirovna pogodba
2.
nanašajoč se na mirovanje, neaktivnost:
kratkemu obratovanju sledi mirovni presledek
;
mirovno stanje
/
mirovno območje
♦
adm.
(vojaški) mirovni invalid
(vojaški) mirnodobni invalid
;
elektr.
mirovni kontakt
stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v mirovnem stanju
;
fiz.
mirovna lega
lega, v kateri telo miruje
;
mirovna masa
masa telesa v mirovanju
;
pravn.
mirovni sodnik
v nekaterih državah
sodnik za manj pomembne zadeve
mirôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
pristašinja mirovnega gibanja:
mirovnica in aktivistka
mirôvnik
-a
m
(
ȏ
)
pristaš mirovnega gibanja:
protesti mirovnikov
mirôvniški
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na mirovnike:
mirovniška misija
;
mirovniška organizacija
;
pridružila se je mirovniškemu gibanju
mirôvništvo
-a
s
(
ȏ
)
mirovno gibanje:
mednarodno mirovništvo
;
tradicija mirovništva
mirozòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
zastar.
zvočni znak za počitek, spanje:
trobiti mirozov
mírta
-e
ž
(
ȋ
)
zimzelen sredozemski grm s suličastimi listi in dišečimi belimi cveti:
na otoku raste lovor in mirta
;
dišeči listi mirte
mírtin
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mirtov
:
duh mirtinega listja
mírtov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mirto:
mirtovo cvetje
/
na glavi ima mirtov venec
misál
-a
m
(
ȃ
)
rel.
liturgična knjiga, v kateri so besedila za maše, mašna knjiga:
izdati misal
;
latinski, slovenski misal
/
rimski misal
mísati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
nar.
goliti se:
kokoši se misajo
;
krava se misa
mísel
-sli
[
misəu̯
]
ž
(
ȋ
)
1.
najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti:
misel opredeljuje človeka
;
hiter kot misel
2.
nav. mn.,
v glagolniški rabi
izraža najvišjo umsko dejavnost:
iz globokih misli ga je prebudilo lajanje
;
zatopiti se v misli
/
ekspr.
skušal je odgnati misli in zaspati
/
ležal je brez misli
//
izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti:
misli so se mu osredotočile samo na rešitev
/
ekspr.
misli so se mu sukale samo okrog nje
/
ekspr.
vdajal se je svojim mislim
3.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
mnenje
,
mišljenje
:
to so le moje misli, morda ni tako
/
po naših mislih so dogodki potekali takole
/
povej tudi ti svoje misli o predstavi
/
o tem problemu nisva istih misli
;
nikomur nočem vsiljevati svojih misli
4.
z oslabljenim pomenom,
navadno s prilastkom
najvišja umska dejavnost kot nosilec
a)
določenega razpoloženja, počutja:
ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli
;
predal se je prijetni misli
/
ekspr.
obhajale so ga črne misli
/
ekspr.
skušal si je izbiti take misli iz glave
/
ta človek je čisto romantičnih misli
je romantičen
b)
določene, navadno čustvene reakcije:
hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo
;
to so zelo sebične misli
5.
navadno s prilastkom
prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti:
misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala
;
hrabri me misel, da je zdrav
;
zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav
/
ekspr.
ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave
/
vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
//
navadno v zvezi z
na
trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti:
misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum
;
misel nanjo ga je dvigala
;
misel na smrt ji hromi voljo
6.
rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa:
dobra, originalna misel
;
misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta
;
tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke
;
dal je misel za reorganizacijo podjetja
/
ekspr.
preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem
/
hvaležen sem ti za vsako dobro misel
7.
navadno s prilastkom
izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti:
delo vsebuje veliko globokih misli
;
podobne misli sem že nekje slišal
/
izrekel je zanimivo misel
8.
ed.,
navadno s prilastkom
rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
a)
umetniškega ali znanstvenega dela:
seznanil se je z mislijo njegove razprave
;
osnovna misel drame
/
vodilna misel Prešernovih poezij
b)
knjiž.
različnih znanstvenih, umetniških smeri:
razvoj filozofske misli
;
seznaniti se z mislijo kubizma
/
Platonova filozofska misel
c)
knjiž.
različnih področij človekove družbene dejavnosti:
seznaniti se z antifašistično mislijo
;
politična misel stranke
/
univerza kot žarišče napredne misli
/
spoznati misel razrednega boja
//
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje:
nastanek pedagoške misli na Slovenskem
/
razvoj znanstvene misli
9.
mn.,
z oslabljenim pomenom,
navadno s prilastkom
kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek:
demokratične, komunistične misli so preplavile Evropo
;
ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli
/
spremljal je vse nove politične misli
10.
v prislovni rabi,
v zvezi
v mislih
izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje:
ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje
/
v mislih sem z vami
/
samo v mislih je bil pogumen
●
ekspr.
njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist
on misli samo na osebno korist
;
ekspr.
moja prva misel je bila namenjena njej
najprej sem pomislil nanjo
;
ni mogel zbrati svojih misli
ni se mogel zbrati, koncentrirati
;
brati misli komu
ugotavljati, kaj misli, kaj si želi
;
publ.
izmenjavati misli
sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu
;
ekspr.
pustil ga je že iz misli
pozabil je nanj
;
ekspr.
to mi ne pride nikoli na misel
tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to
;
ekspr.
še na misel mi ne pride, da bi to storil
izraža močno zanikanje
;
njega imam pogosto v mislih
pogosto se ga spominjam
;
ekspr.
očeta je redkokdaj jemal v misel
ga omenjal, se ga spominjal
;
zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje
poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje
;
ekspr.
prišel je na čudovito misel
spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega
;
ekspr.
bili so vsi ene misli z njim
vsi so mislili kot on
;
ekspr.
nimam nobenih skritih misli
ničesar ne prikrivam, skrivam
♦
bot.
dobra misel
zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare
;
glasb.
glasbena misel
smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov
;
rel.
grešiti v mislih
;
soc.
družbena misel
človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe
míseln
-a -o
[
misələn
in
misəln
]
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na mišljenje ali misel:
a)
računanje je miselni akt
;
to zahteva miseln napor
;
človekove miselne in čustvene sposobnosti
/
negativni, ustaljeni miselni vzorci
;
spremenila je svoje stare miselne vzorce in postala bolj pozitivna
/
ekspr.
čudil se je njegovi miselni ostrini
/
biti ustvarjalen na miselnem, teoretičnem področju
/
otrok je v miselnem razvoju zaostal
umskem
b)
miselno obvladovanje sveta
/
to je podpiranje miselne lenobe
;
biti sposoben velike miselne zbranosti
;
tedaj se mu je razkrilo miselno ozadje problema
c)
ekspr.
miselna globina knjige
;
miselno in čustveno bogastvo
;
izluščiti miselno jedro
/
poiskati miselne zveze
/
ni se mogel vključiti v njegov miselni krog
/
možni so različni miselni sistemi
;
ekspr.
raziskati njegovo miselno pot od začetkov do danes
/
ekspr.
on je pravi miselni velikan
č)
miselna slika je vse bolj bledela
d)
sodobni miselni razvoj je šel v drugo smer
;
napredni miselni tokovi
/
miselno ozračje na šoli
e)
v tem filmu prevladuje miselni ton
;
to je miselna glasba
2.
nanašajoč se na pravilno, logično mišljenje:
miselna utemeljenost trditve
/
delati miselne napake
/
miselni problemi
;
miselna igra
/
ekspr.
miselna telovadba
;
miselno delo ga utruja
umsko
3.
v zvezi
miselni svet
skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali;
miselnost
:
hotel je pobliže spoznati njihov miselni svet
/
miselni svet srednjega veka
/
njegov miselni svet je ozek
4.
v zvezi
miselni vzorec
skica s črtami in oblački za prikaz pomembnih podatkov, pri čemer je osrednja tema podana v središčnem oblačku:
izdelava, oblikovanje miselnih vzorcev
;
uporaba miselnih vzorcev pri pouku
;
besedilo, risba za miselni vzorec
;
učinkovito učenje z miselnimi vzorci
♦
jezikosl.
miselni prislov
prislov, ki izraža razmerje govorečega do povedanega
;
lit.
miselni prestop
pojav, da se stavek ne zaključi hkrati z verzom, ampak sega v naslednji verz; enjambement
;
miselna lirika
;
rel.
miselna in ustna molitev
míselno
prisl.
:
miselno aktivizirati učence
;
miselno se zbrati
;
čustveno in miselno zrel človek
míselnost
-i
[
misəlnost
]
ž
(
ȋ
)
skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali:
hotel je spoznati njegovo miselnost
/
ekspr.
njegova miselnost je hlapčevska, nazadnjaška
/
po miselnosti je še vedno kmet
;
po miselnosti se zelo razlikujeta
/
publ.
odklanjati miselnost, da za kulturo ne veljajo idejna merila
mnenje, mišljenje
//
s prilastkom
ta skupek, značilen za
a)
pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine:
miselnost aristokracije, meščanstva
;
vživeti se v miselnost kmečkega človeka
/
za angleško miselnost je značilna umirjenost
;
navzeti se tuje miselnosti
/
nav. slabš.:
upirati se birokratski, tehnokratski miselnosti
;
cehovska, hlapčevska miselnost
b)
ljudi kakega časovnega obdobja:
raziskovati antično miselnost
;
v tem se kažejo ostanki stare miselnosti
;
miselnost tehnične civilizacije
/
slabš.
to je srednjeveška miselnost
c)
prebivalce kakega zemljepisnega območja:
ameriška, azijska miselnost jim je tuja
/
hribovska, mestna miselnost
/
vplivi zahodne miselnosti
č)
z oslabljenim pomenom
kako nazorsko, znanstveno smer:
glavne značilnosti humanistične, krščanske, marksistične miselnosti
;
idealistična, racionalistična miselnost
/
širjenje socialistične miselnosti
/
podpirati kritično miselnost
//
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
ta skupek z značilnostmi, kot jih določa prilastek:
politična, znanstvena miselnost
/
to je storil pod vplivom borbene, mehkužne miselnosti
míselnosten
-tna -o
[
misəlnostən
]
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
nanašajoč se na miselnost:
notranja, miselnostna sorodnost
/
miselnostna zabloda
míselski
-a -o
[
misəlski
]
prid.
(
ȋ
)
knjiž.,
zastar.
miseln
:
miselski sistem
/
miselska omejenost
mísica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, izbrana za najlepšo na lepotnem tekmovanju:
nekdanja, nova misica
;
slovenska misica
;
nastopile so številne misice in manekenke
misíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih, odposlanstvo:
misija je nalogo uspešno opravila
;
sprejeti, voditi misijo
/
šef diplomatske, gospodarske, vojaške misije
;
misija Rdečega križa
♦
pravn.
misija dobre volje
delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
2.
kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih;
poslanstvo
,
naloga
:
imeti, izpolniti misijo
;
njegova misija je strogo zaupna
/
misija je trajala en teden
;
letalo so poslali na nevarno misijo
/
knjiž.
kulturna, zgodovinska misija malih narodov
;
ekspr.
doumela je svojo misijo v domači hiši
misijón
-a
m
(
ọ̑
)
rel.
1.
organizacijska enota Cerkve ali kake druge verske skupnosti za širjenje krščanske vere v nekrščanskih deželah:
ustanavljati misijone
;
afriški misijon
v Afriki
;
darovi za misijone
/
obiskali so francoski misijon v Afriki
sedež te enote, ki ga vodijo Francozi
/
iti v misijone
na misijonsko delo
2.
skupek verskih prireditev, zlasti govorov, v župniji za obnovo verskega življenja:
lani so imeli v župniji misijon
;
misijon bodo vodili lazaristi
;
uspeh misijona
misijonár
stil.
misijónar -ja
m
(
á; ọ̑
)
rel.
1.
kdor širi krščansko vero med nekristjani, zlasti duhovnik ali redovnik:
postal je misijonar v Afriki
;
pren.,
ekspr.
biti misijonar dobre knjige
2.
duhovnik, ki vodi misijon v župniji:
govore ima jezuitski misijonar
misijonáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
rel.
širiti krščansko vero med nekristjani:
misijonaril je med ameriškimi Indijanci
;
pren.,
ekspr.
znal je misijonariti za svojo resnico
misijonárka
stil.
misijónarka -e
ž
(
á; ọ̑
)
rel.
ženska, ki širi krščansko vero med nekristjani, zlasti redovnica:
bolnikom streže misijonarka
misijonárski
stil.
misijónarski -a -o
prid.
(
á; ọ̑
)
nanašajoč se na misijonarje:
težko misijonarsko življenje
/
misijonarska gorečnost
/
misijonarski kraji
misijonski
misijonárstvo
stil.
misijónarstvo -a
s
(
ȃ; ọ̑
)
rel.
dejavnost misijonarjev:
zaradi svojega misijonarstva je moral oditi iz dežele
misijoníšče
-a
s
(
í
)
rel.
zavod za izobrazbo in vzgojo misijonarjev:
poslali so ga v misijonišče
;
predstojnik misijonišča
misijónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na misijonarje ali misijon:
misijonski poklic
;
misijonsko delo
/
misijonska postaja
/
misijonske govore je imel pater jezuit
misijónstvo
-a
s
(
ọ̑
)
rel.
misijonsko delovanje:
za misijonstvo ugodna tla
misisípski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Misisipi:
misisipski bregovi
♦
zool.
misisipski aligator
aligator, ki živi na jugozahodu Severne Amerike, Alligator mississippiensis
mísiti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
nar.
goliti se:
kokoši se misijo
;
krava se misi
míslec
-a
[
misləc
]
m
(
ȋ
)
kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih:
o tem so razglabljali misleci vseh časov
;
napredni, revolucionarni misleci prejšnjega stoletja
;
dela ruskih, srednjeveških mislecev
/
ta pisatelj je velik mislec
//
navadno s prilastkom
kdor je sposoben misliti, premišljati sploh:
opazovalec narave in trezen mislec
/
igra za hitre mislece
//
knjiž.
strokovnjak za filozofijo, filozof:
idealistični, materialistični misleci
mísli
in
muesli
-ja
[
mísli
]
m
(
ȋ
)
jed iz žitnih ali sojinih kosmičev z dodatki:
hrustljavi misliji
;
misliji z jogurtom, mlekom
;
skodelica mislijev
;
pita s skuto in misliji
/
čokoladni, jagodni, sadni misliji
;
polnozrnati misliji
míslica
-e
ž
(
ȋ
)
posebej poudarjena misel, modrost, izpostavljena iz večjega besedila:
mislice se pojavijo na začetku ali na koncu poglavij
;
anekdote in mislice znanih filozofov
mísliti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
biti dejaven v zavesti:
dolgo ni mogel misliti
;
ne morem urejeno, zbrano misliti
/
čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku
/
učenec je logično mislil
;
zna politično misliti
/
ekspr.
mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve
/
skušal ga je naučiti misliti
logično misliti, sklepati
//
preh.,
navadno v zvezi z
na
izraža usmerjenost take dejavnosti:
mislil je na bolečine, ki ga čakajo
;
vedno misli na domovino
;
skušal je misliti na kaj drugega
;
večkrat misli nanjo
;
mislil je samo na smrt
;
tudi sam bom mislil na to
/
ves čas je mislila, kako bo uredila dom
premišljevala, razmišljala
2.
z odvisnim stavkom
imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično:
mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila
;
mislim, da so dogodki potekali takole
;
strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
//
izraža omejitev povedanega na osebni odnos:
mislim, da tako dejanje ni sramota
;
mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati
;
vsi mislijo, da so novi predpisi boljši
;
sprva je mislil, da se mu blede
3.
s prislovnim določilom
imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa:
dobro, slabo misli o meni
;
zdaj drugače mislim o njem
//
imeti osebni odnos do česa sploh:
večina misli o tem drugače
;
tudi jaz mislim tako kot ti
;
dekle misli, kako je lepa
;
povedal sem mu, kakor sem mislil
/
kaj pa ti misliš o tem
;
kaj mislite, koliko bo stalo
4.
z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom
izraža
a)
namero, namen:
že dolgo sem mislil govoriti z vami
;
k njemu ne mislim iti
;
če misliš kupiti blago, povej
;
ekspr.
iz njega misli narediti dobrega človeka
;
ali že misliš na odhod, na upokojitev
/
elipt.,
brezoseb.
izlilo se je, kolikor se je mislilo
/
elipt.:
k njemu sem mislil
;
ali misliš v Nemčijo z letalom
;
kam pa misliš
b)
opravičilo, pojasnilo:
nisem te mislil prizadeti, žaliti
/
elipt.:
nič slabega nisem mislil
;
oprosti, nisem mislil resno
;
rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
//
pog.,
nav. ekspr.,
z nedoločnikom
izraža možnost uresničitve česa:
ali mislite že kaj kmalu končati
;
glej ga, vse mi misli pojesti
;
ta človek se misli čisto zapiti
/
ali misli še kdo priti
5.
v zvezi z
reči
uvaja
a)
natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega:
o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal
;
kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate
/
elipt.
koliko stanejo, mislim, razglednice
b)
povzetek bistvene vsebine povedanega:
mislim reči, da nimate prav
;
s tem ne mislim reči, da lenarimo
/
elipt.
mislim le, da to ni res
6.
izraža točno, konkretno določitev predmeta:
koga misliš? Očeta mislim, ne tebe
;
pri tem, s tem mislim njega
/
saj veš, koga mislim
7.
v členkovni rabi,
navadno v zvezi z
ali, kaj
izraža
a)
začudenje, nejevoljo:
misliš, da ga ne poznam, kakšen je
;
ali misliš, da tega ne vem
;
kaj misliš, da si edina na svetu
;
seveda sem vzel, kaj pa misliš
/
kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil
;
le kaj (si) misliš, da si
b)
podkrepitev trditve:
to je velik uspeh, kaj misliš
;
kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel
/
tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
●
pog.
ali misliš že enkrat pospraviti
kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi
;
misliti na svojo korist
želeti imeti
;
ekspr.
treba je misliti tudi na prihodnost
ravnati tako, da je koristno za prihodnost
;
ekspr.
niti, še misliti ni bilo na spanje
izraža močno zanikanje
;
ekspr.
ta človek misli na vse
je zelo skrben; je zelo previden
;
ekspr.
misliti je treba tudi na svoje zdravje
živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli
;
ekspr.
misliti s svojo glavo
imeti samostojno mišljenje
;
misli bolj s srcem kakor z glavo
je bolj čustven človek kakor razumski
;
imel je navado glasno misliti
govoriti sam s seboj
;
ekspr.
niti za korak naprej ne misli
v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti
;
verjela je, da fant misli resno
da se hoče poročiti z njo
;
ekspr.
to mi je dalo misliti
spremenil sem svoje stališče, odnos
;
ekspr.
naj stori, kakor pač misli
izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost
;
nisem toliko dobil, kot sem mislil
pričakoval, upal
mísliti si
predstavljati si, zamišljati si:
misli si človeka majhne postave
;
njega sem si mislil drugače
/
ekspr.:
ni si mogel misliti večje nesreče
;
težko si mislim kaj hujšega
/
ne morem (si) misliti, da je res
verjeti
/
ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv
si domišlja
//
v členkovni rabi
izraža
a)
podkrepitev trditve:
lahko si mislim, da ga je bolelo
;
misli si, koliko smo pretrpeli
/
kar misli si, nikamor ne boš šla
b)
pritrjevanje:
»To me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim.«
mislé
zastar.
:
pomel je oči, misle, da so spet sanje
mislèč
-éča -e:
stopil je k njemu, misleč, da je mrtev
;
združili so se vsi dobro misleči ljudje
míšljen
-a -o:
mišljeni so zlasti prebivalci mest
;
mišljeno je bilo, da bi ti šel
;
dobro mišljeni nasveti
;
to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega
mislívost
-i
ž
(
í
)
star.
sposobnost za mišljenje:
dokazovati mislivost živali
miss
in
mís --
[
mís
]
ž
(
ȋ
)
1.
navadno pristavek k ženskemu imenu, v angleškem in ameriškem okolju
gospodična
:
miss Flora
2.
s prilastkom
ženska, izbrana za najlepšo na lepotnem tekmovanju:
ona je bila miss Evrope
/
izvoliti miss Jadrana
●
zastar.
njene otroke sta vzgajali pestunja in miss
guvernanta
mistagóg
-a
m
(
ọ̑
)
v nekaterih orientalskih in antičnih religijah
svečenik, ki uvaja novince v tajne verske obrede:
mistagog je razlagal nadnaravna znamenja
;
pren.,
slabš.
literarni mistagogi
míster
-tra
m
(
ī
)
1.
navadno pristavek k moškemu imenu, v angleškem in ameriškem okolju
gospod
:
mister [Mr.] Smith
2.
s prilastkom
moški, izbran za najlepšega in najboljšega na kakem tekmovanju:
poleg miss so izbirali tudi mistra sveta
;
naslov, naziv mistra Evrope
;
avdicija, izbor, tekmovanje za mistra Slovenije
;
kandidati za mistra sveta
mistêrij
-a
m
(
é
)
1.
lit.
srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz Biblije:
igrati, uprizoriti misterij
;
božični, velikonočni misteriji
;
misteriji, mirakli in moralitete
2.
v nekaterih orientalskih in antičnih religijah
tajni verski obred, dostopen samo nekaterim:
udeleževati se misterijev
/
elevzinski misteriji
pri starih Grkih
slavje s skrivnostnimi verskimi obredi v mestu Elevsina v čast boginjama Demetri in Persefoni
3.
knjiž.,
navadno s prilastkom
skrivnost
,
nedoumljivost
:
verjeti v misterij umetnosti
;
življenje je velik, globok misterij
;
misterij narave, smrti
/
ekspr.
razkrili so misterij letalske nesreče
;
misteriji mesta
mistêrijski
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na misterij:
snov misterijske drame
/
misterijski kult
misteriózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
skrivnosten
,
nedoumljiv
:
ta vprašanja so zanj misteriozna
/
misteriozna izginitev
;
misteriozna osebnost
misterióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
skrivnostnost
,
nedoumljivost
:
misterioznost v pisateljevih zadnjih delih
misticízem
-zma
m
(
ī
)
1.
v različnih religijah
mistika, izrazito usmerjena v čustvenost, nedejavnost, pasivnost:
rešitve je iskal v misticizmu
;
nagnjenje k misticizmu
2.
nav. slabš.
doživljanje, predstavljanje sveta, stvari kot nekaj skrivnostnega, nedoumljivega:
to zavaja v misticizem
;
praznoverje in misticizem
/
ne uganjaj misticizma
místičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na mistiko:
mistična zamaknjenost
;
mistično doživljanje
/
mistični spisi
2.
skrivnosten
,
nedoumljiv
:
mistični obredi
;
ekspr.
popadel ga je pravi mistični strah
;
mistična moč slike
/
mistično število petdeset
/
mistični mrak cerkve
;
sobo razsvetljuje mistična svetloba
místičnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost mističnega:
mističnost doživljanja
/
knjiž.
mističnost gotske cerkve
/
knjiž.
dogajanje v romanu prehaja v grozljivo mističnost
mistificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati kaj mistično:
mistificirati pomen junakov
/
hotel je mistificirati svoje ravnanje
2.
varati, zavajati koga, zlasti z na videz resničnimi trditvami, sporočili:
mistificirati javnost s ponarejenimi novicami
mistificíran
-a -o:
hotel je mistificirati, pa je bil sam mistificiran
;
mistificirane strasti
mistifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od mistificirati:
mistifikacija dogodkov
;
njegova umetnost postaja mistifikacija resničnosti
/
postati žrtev mistifikacije
mistifikátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor vara, zavaja koga, zlasti z na videz resničnimi trditvami, sporočili:
opraviti imajo s prebrisanim mistifikatorjem
;
mistifikatorji v poročevalski službi
místik
-a
m
(
í
)
1.
v različnih religijah
kdor je dosegel duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom:
bil je velik mistik
;
srednjeveški mistiki
;
brati dela mistikov
2.
nav. ekspr.
kdor doživlja, si predstavlja svet, stvari kot nekaj skrivnostnega, nedoumljivega:
bil je mistik in fantast
/
v njem je precej mistika
místika
-e
ž
(
í
)
1.
v različnih religijah
duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom:
gojiti mistiko
;
krščanska, muslimanska mistika
//
nauk o tem:
dela srednjeveške mistike
2.
skrivnostnost
,
nedoumljivost
:
v romanu je veliko mistike
;
mistika njegovih besed
/
cerkev je bila polna mistike
●
slabš.
boj proti mistiki
religiozni miselnosti
mistrál
-a
m
(
ȃ
)
1.
meteor.
hladen veter na francoski sredozemski obali, ki piha s kopnega na morje:
mistral prinaša mraz
2.
maestral
:
z morja je pihal topel mistral
mìš
1
míša
m
(
ȉ í
)
nar.
miš
2
:
ujel se je stari miš
/
pol tiča pol miša
netopir
mìš
2
míši
ž
(
ȉ í
)
majhen, škodljiv glodavec z dolgim, golim repom, ki se hrani z živili, poljskimi pridelki:
miš cvili, gloda
;
loviti miši
;
bila je tiho kot miš
zelo
;
gleda kakor miš iz moke
zaradi zaspanosti ima priprte oči
;
biti moker kot miš
zelo; popolnoma
;
reven kot cerkvena miš
zelo
/
past, strup za miši
●
ekspr.
ni ne tič ne miš
nima izrazitih lastnosti, značilnosti
;
ekspr.
zdaj se ne bova šla slepih miši
govorila, ravnala bova odkrito
;
preg.
kadar mačke ni doma, miši plešejo
kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
;
preg.
kar mačka rodi, miši lovi
otroci so navadno taki kakor starši
♦
etn.
loviti slepe miši
otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge
;
zool.
gozdna, hišna, poljska miš
mišák
-a
m
(
á
)
mišji samec:
smrček mladega mišaka
míšar
-ja
m
(
ȋ
)
zool.
kanja
:
postovke in mišarji
mišelôvka
-e
ž
(
ȏ
)
past za miši:
nastaviti mišelovko
;
miš je ušla iz mišelovke
míšica
-e
ž
(
ȋ
)
organ, ki s krčenjem omogoča gibanje telesnega dela:
mišica se iztegne, napne, skrči
;
z delom, telovadbo krepiti, razvijati mišice
;
ohraniti, sprostiti mišice
;
mlahave, napete, prožne mišice
;
močne, šibke mišice
;
delovanje, napetost, sila mišic
;
mišice in kosti
/
dihalne, žvekalne mišice
;
golenske, obrazne, trebušne mišice
;
srčna mišica
♦
anat.
gladke mišice
mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje
;
krožna mišica
ki zapira in odpira odprtino
;
ploščata, trikotna, vretenasta mišica
;
progaste
ali
skeletne mišice
ki se krčijo po človekovi volji
;
zool.
letalne mišice
ki ptici pri letanju gibljejo peruti
míšičast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima (razmeroma) močno razvite mišice:
mišičast telovadec
;
ima močne, mišičaste roke
/
raztegljivo mišičasto žrelo
míšičav
-a -o
prid.
(
ȋ
)
mišičast
:
mišičav in plečat fant
;
mišičavo telo
míšičavost
tudi
mišičávost -i
ž
(
ȋ; á
)
značilnost mišičastega:
mišičavost telesa
;
koščenost in mišičavost
míšičen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mišico:
mišična vlakna
/
mišični krč, vzgib
/
mišični revmatizem
/
med votlinami je mišična pregrada
mišičnata
♦
anat.
mišična glava
trupu bližji ali zgornji del mišice
;
mišična ovojnica
mrena, ki ovija mišico
;
med.
mišična atrofija
míšičevje
-a
s
(
ȋ
)
mišice telesa ali dela telesa:
krepiti mišičevje
;
imeti dobro razvito mišičevje nog
/
kožno mišičevje
;
oslabelost srčnega mišičevja
míšičje
-a
s
(
ȋ
)
mišice telesa ali dela telesa:
s telovadbo, masažo krepiti mišičje
;
mlahavo, napeto, prožno mišičje
;
mišičje nog, rok
/
srčno mišičje
♦
anat.
skeletno mišičje
míšičnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz mišic:
jezik je mišičnat organ
;
mišičnata stena želodca
/
velik, mišičnat človek
mišičast
mišičnína
-e
ž
(
ī
)
anat.
mišična snov, ki se krči in razteza:
človeška mišičnina
●
ekspr.
kupiti kilogram puste mišičnine
mesa
mišičnják
-a
m
(
á
)
kdor ima močno razvite mišice:
v zabavnih oddajah so prevladovali moški komedijanti, mišičnjaki in pomanjkljivo oblečena mlada dekleta
;
postaven mišičnjak
míšičnost
-i
ž
(
ȋ
)
mišičavost
:
njegova atletska mišičnost
míšina
-e
ž
(
ȋ
)
mišja luknja:
miška je smuknila v mišino
míšjak
1
-a
m
(
ȋ
)
bot.,
v zvezi
pikasti mišjak
strupena rastlina z visokim, votlim steblom in belimi cveti v kobulih, Conium maculatum:
zastrupiti se s pikastim mišjakom
míšjak
2
tudi
míšjek -a
m
(
ȋ
)
mišji iztrebek:
v skrinji je bilo veliko mišjakov
mišják
3
-a
m
(
á
)
mišji samec:
mišjak je smuknil v luknjo
míšji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na miši:
mišji mladič, samec
/
mišja luknja
/
dlaka mišje barve
/
ekspr.
mežikal je s svojimi mišjimi očmi
majhnimi, drobnimi
●
ekspr.
lase ji je spletla v dva mišja repka
v drobni kiti
;
ekspr.
od svojega ne odstopi niti za mišjo dlako
prav nič
;
ekspr.
rad bi že zapustil to mišjo luknjo in se preselil v spodobno stanovanje
zelo majhno, slabo stanovanje
♦
bot.
mišji ječmen
trava z resastimi klaski, ki raste na nerodovitnih tleh, Hordeum murinum
míšjica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
zelo strupen bel prah brez okusa;
mišnica
:
zastrupila ga je z mišjico
míška
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od miš:
miška je smuknila v luknjo
;
loviti miške
;
gleda kot miška iz moke
zaradi zaspanosti ima priprte oči
;
tiho kot miška je sedel v kotu
;
igra se z njim kot mačka z miško
ima ga v popolni oblasti, dela z njim, kar hoče
2.
rač.
z dlanjo vodljiva naprava, navadno z dvema tipkama, za premikanje kazalca na računalniškem zaslonu in izvedbo ukazov:
klikniti z miško, na miško
;
miška za prenosnik
;
desna, leva tipka miške
;
podloga za miško
;
tipkovnica in miška
/
brezžična miška
;
laserska, optična miška
ki premike zaznava s svetlobnim senzorjem
/
računalniška miška
3.
ekspr.
ženska, navadno mlajša, prikupna, ali otrok:
ta miška mi noče iz glave
/
kot nagovor
kam greš, miška
4.
nav. mn.
ocvrto pecivo iz kvašenega testa:
delati, jesti miške
;
flancati, krofi in miške
♦
etn.
mačka in miška
otroška igra, pri kateri se udeleženci sprimejo v krog in branijo tistemu, ki igra mačko, v krog, da bi ujel tistega, ki igra miško
míškica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od miš(ka):
gnezdo majhnih miškic
/
kot nagovor
moja zlata miškica
míško
-a
m
(
ȋ
)
1.
konj črno sive barve:
vprezi miška in fuksa
2.
ekspr.
medved
:
miško je nerodno plesal ob ciganu
3.
ekspr.
deček
1
,
fantek
:
ne draži miška, da ne bo spet jokal
/
kot nagovor
pojdi, miško mali
miškulánca
-e
ž
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
spletka
,
intriga
:
zmeraj imajo kake miškulance
;
za tem so spet neke miškulance
mišljáva
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
mišljenje
,
miselnost
:
spoznavati ljudi in njihovo mišljavo
/
taka je bila tedaj moja mišljava
mišljênje
-a
s
(
é
)
1.
najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti:
proces mišljenja je zapleten
;
napor pri mišljenju
;
mišljenje in čustvovanje
/
razvoj mišljenja pri otroku
sposobnosti za mišljenje
//
s prilastkom
ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek:
ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja
;
knjiž.
deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih
/
dialektično, metafizično mišljenje
/
matematično, znanstveno mišljenje
;
politični način mišljenja
/
pooseb.
logično mišljenje take trditve odklanja
2.
kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično;
mnenje
:
to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače
/
publ.
on je mišljenja, da je prepozno
/
po mojem mišljenju je to neuspeh
3.
kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa;
mnenje
:
imeti o čem dobro, slabo mišljenje
;
povedati svoje mišljenje o novi knjigi
//
kar izraža odnos do česa sploh:
glede vzgoje sta različnega mišljenja
;
upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
4.
miselnost
:
birokratsko mišljenje
;
tam se je navzel nemškega mišljenja
/
analiza srednjeveškega mišljenja
/
razvoj zahodnega mišljenja
/
demokratično, revolucionarno mišljenje
●
nima samostojnega mišljenja
ne presoja, ne ravna samostojno
;
svoboda mišljenja
svoboda prepričanja in izražanja
♦
filoz.
diskurzivno mišljenje
;
ekonomija mišljenja
načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno
;
psih.
praktično, verbalno mišljenje
;
psiht.
disociirano mišljenje
mišljênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
knjiž.
nanašajoč se na mišljenje:
mišljenjski zakoni
;
mišljenjske teorije
/
med tekstoma je časovna in mišljenjska razlika
mišmáš
-a
m
(
á
)
ekspr.
1.
prikrito dejanje ali ravnanje, navadno moralno ne neoporečno:
vajin mišmaš me ne zanima
;
v podjetju imajo neki mišmaš
;
prestar si že za take mišmaše
2.
kar je narejeno neskrbno, nekvalitetno:
vaš dopis je pravi mišmaš
/
to ni bil nikak mišmaš, ampak imenitno slavje
míšnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zelo strupen bel prah brez okusa:
zastrupiti se z mišnico
;
med hrano je pomešala ščepec mišnice
2.
past za miši:
nastaviti mišnico
;
počuti se kot (ujet) v mišnici
;
pren.,
ekspr.
zakaj bi po nepotrebnem lezli v mišnico
;
mišnica usode
mít
-a
m
(
ȋ
)
1.
izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih:
miti odražajo starodavne doživljaje naroda
;
pisatelj je rad črpal snov iz mnogih mitov
;
antični, slovanski miti
2.
knjiž.
zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh:
ohranjati, podirati, ustvarjati mite o čem
;
okrog njega se je spletel cel mit
/
germanski mit o čistosti rase
míti
míjem
nedov.
, mìl
(
í ȋ
)
knjiž.
umivati
:
droben dež mu mije obraz
mítičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na mit:
mitične osebe
;
odstraniti mitične primesi iz zgodovinskih virov
mítično
prisl.
:
mitično razlagati pojave
míting
-a
m
(
ȋ
)
1.
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
agitacijsko-propagandna prireditev, navadno s političnim govorom in kulturno-zabavnim programom:
prirediti miting
;
govoriti, nastopiti na mitingu
;
kulturno-prosvetni, politični miting
/
partizanski miting
2.
množično zborovanje, zlasti politično:
stranka organizira mitinge in demonstracije
;
protestni miting
3.
šport.,
navadno s prilastkom
tekmovanje
,
srečanje
:
nastopiti na mitingu plavalcev
;
mednarodni atletski miting
●
letalski miting
javna letalska prireditev, namenjena popularizaciji letalstva
mitingáš
-a
m
(
á
)
udeleženec množičnega zborovanja, zlasti političnega:
mitingaše so strpali v marice in odpeljali s prizorišča
mitingáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mitingaše ali miting:
mitingaški pohod
;
mitingaška evforija
;
mitingaška politika
;
mitingaško vzdušje
mitingováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
prirejati mitinge:
po spopadih so borci mitingovali po vaseh
mitizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
prikazovati koga zelo pozitivno, a nerealno:
velikega poveljnika so mitizirali
mitizíran
-a -o:
mitizirani dogodki
mítnica
-e
ž
(
ȋ
)
nekdaj
manjša stavba ali prostor za pobiranje mitnine:
ustaviti se pri mitnici
;
mestna mitnica
mítničar
-ja
m
(
ȋ
)
nekdaj
uslužbenec, ki pobira mitnino:
na mostu so ga prestregli mitničarji
mitnína
-e
ž
(
ī
)
nekdaj
pristojbina za trgovsko blago, ki se pobira pri mitnicah:
plačati, pobirati mitnino ob vhodu v mesto
/
mitnine prosto blago
mitnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mitnino:
mitninski prestopek
;
mitninski zakon
mítniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mitnico:
mitniška hišica
/
mitniška knjiga
mitologíja
-e
ž
(
ȋ
)
bajke v celoti, bajeslovje:
pisatelj je zajemal snov iz mitologije
/
antična, germanska mitologija
//
veda o tem:
razvoj mitologije
mitolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mitologijo:
slika mitološke vsebine
/
mitološko bitje
mitomán
-a
m
(
ȃ
)
psiht.
kdor je bolezensko nagnjen k laganju, pretiravanju:
je mitoman
mítos
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
mit
mitóza
-e
ž
(
ọ̑
)
biol.
delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome:
prva faza mitoze
mítra
-e
ž
(
ȋ
)
visoko, dvorogljato obredno pokrivalo cerkvenih dostojanstvenikov, zlasti škofov:
nosil je zlato mitro in škofovsko palico
/
škofovska mitra
mitraljéški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mitraljez:
napadajoče je varoval močen mitralješki ogenj
♦
voj.
mitralješko gnezdo
utrjen in maskiran položaj za mitraljez in vojake
mitraljéz
-a
m
(
ẹ̑
)
avtomatsko orožje z dolgo cevjo, ki strelja zlasti v rafalih, strojnica:
obstreljevati, streljati z mitraljezom
♦
voj.
na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje, težka strojnica
mitraljéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.,
zastar.
mitraljez
:
streljanje mitraljeze
mitraljézec
-zca
m
(
ẹ̑
)
vojak, izurjen za ravnanje z mitraljezom:
biti pomočnik mitraljezca
mitraljézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mitraljez:
mitraljezni rafal
♦
voj.
mitraljezno gnezdo
mitraljíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mitraljirati:
bombardiranje in mitraljiranje mesta traja že celo uro
mitraljírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
streljati, obstreljevati z mitraljezom:
letala bombardirajo in mitraljirajo zbirališča nasprotnikovih čet
;
mitraljirati s kratkimi rafali
mitrêj
-a
m
(
ȇ
)
arheol.
svetišče boga Mitre:
rimski mitreji na Ptujskem polju
mívka
-e
ž
(
ȋ
)
zelo droben naplavljen pesek:
kamenje se drobi v pesek in mivko
;
rečno dno pokriva plast mivke
mívkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pokrit z mivko:
pot je bila mivkasta
;
mivkasto jezersko dno
míza
-e
ž
(
í
)
kos pohištva iz ravne plošče in navadno štirih nog:
narediti, postaviti, premakniti mizo
;
hrastova, javorova miza
;
kamnita, kovinska, lesena miza
/
delovne mize v laboratoriju
;
spraviti listine v pisalno mizo
;
raztegljiva, zložljiva miza
/
pogrniti mizo s prtom
//
tak kos pohištva, namenjen za serviranje hrane:
pripraviti mizo za kosilo
;
nositi jedi, pijače na mizo
;
postaviti jed in pijačo na mizo
/
sesti k pogrnjeni mizi
pripravljeni za serviranje hrane; obloženi s hrano
/
vse mize so že zasedene
;
streže pri prvi mizi
/
za mizo, pri mizi se nedostojno vede
pri jedi, uživanju hrane
;
povabiti koga k mizi, za mizo
jest, pit; v družbo, ki je pri mizi
//
s prilastkom
temu podobna priprava za različne namene:
v točilnici postavljajo novo biljardno mizo
;
operacijska, prodajna, točilna miza
;
panoramska miza
mizi podobna plošča z zemljepisnimi imeni, navadno krajev, voda in vzpetin, in nakazanimi smermi do njih
;
previjalna miza
za previjanje dojenčkov
●
ekspr.
v tistih časih pogosto ni bilo kaj dati na mizo
niso imeli živeža ne denarja za hrano
;
star.
poklicati vino na mizo
naročiti ga
;
pog.
meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih
meso so jedli le ob največjih praznikih
;
ekspr.
karte na mizo!
povej, izdaj svoje namene
;
pog.
vsak dan imajo meso na mizi
jedo meso
;
ekspr.
(s pestjo) udariti ob mizo, po mizi
odločno, ostro nastopiti, zahtevati
;
ekspr.
pijača ga je spravila pod mizo
tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati
;
publ.
sesti za konferenčno mizo
začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori
;
publ.
pogovor za okroglo mizo
odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu
;
publ.
državniki so ponovno sedli za zeleno mizo
so se začeli pogajati
;
publ.
predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo
ni samo pisarniško, administrativno
♦
alp.
ledeniška miza
skalni kladi, ki ju je pustil ledenik drugo na drugi
;
pravn.
ločitev (od mize in postelje)
v cerkvenem pravu
pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi
;
šport.
(odskočna) miza
del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let
;
teh.
komandna miza
z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov
mizanscéna
-e
ž
(
ẹ̑
)
gled.
razporeditev igralcev v prostoru in podrobna določitev gibanja, govorjenja glede na vsebino in idejo dela:
mizanscene v vseh treh dramah so podobne
;
njegovo mojstrstvo se kaže v dobri mizansceni in uporabi dekora
;
režiser je vpeljal groteskno mizansceno
mizanscénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mizansceno:
mizanscenskim detajlom posveča režiser veliko pozornost
;
mizanscenske domislice
/
v mizanscenskem pogledu je ta režija nekaj posebnega
mizantróp
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe, ljudomrznik:
postati mizantrop
/
ekspr.
ne bodi tak mizantrop in puščavnik
mizantropíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost človeka, ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe, ljudomrznost:
njegova mizantropija je vsem znana
mizantrópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe, ljudomrzen:
postal je mizantropski in samotarski
mizár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem lesenih izdelkov, zlasti pohištva:
mizar skoblja, žaga deske za vrata
;
izučiti se za mizarja
/
naročiti pohištvo pri mizarju
/
pohištveni, stavbni mizar
mizáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se z izdelovanjem lesenih izdelkov, zlasti pohištva:
ima kmetijo in po malem mizari
/
rad je mizaril v očetovi delavnici
mizárna
-e
ž
(
ȃ
)
mizarski obrat, mizarska delavnica:
rudniško mizarno modernizirajo
;
vodja mizarne
mizárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mizarje ali mizarstvo:
mizarska delavnica
/
mizarska obrt
/
mizarski mojster, pomočnik
/
mizarski klej, les
;
mizarsko dleto, kladivo
♦
les.
mizarska plošča
plošča, narejena pod pritiskom iz letvic in fenolnih smol, lepil in oblepljena s furnirjem; panelna plošča
mizárstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje lesenih izdelkov, zlasti pohištva:
mizarstvo in kolarstvo
/
preživljati se z mizarstvom
z opravljanjem mizarskega poklica
//
podjetje, delavnica za to obrt:
zaposlen je v stavbnem mizarstvu
mízast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben mizi:
mizaste gore
mízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mizo:
mizni predal
;
privezali so ga za mizno nogo
;
rob mizne plošče
/
mizni pribor, prt
namizni pribor, prt
/
mizna garnitura s fotelji
mizêren
-rna -o
prid.
, mizêrnejši
(
ȇ
)
pog.
nezadosten, zelo slab, beden:
delati za mizerno plačo
;
živeti v mizernih razmerah
/
so prav mizerne kreature
/
trdil je, da je stanje kulture mizerno
mizerêre
-a
m
(
ȇ
)
rel.
latinski psalm, zlasti pri pogrebu, z začetkom: Miserere:
moliti, peti mizerere
●
ekspr.
nehaj že s svojim mizererom
s tožbami, tarnanjem
♦
med.
bruhanje blata
mizêrija
-e
ž
(
é
)
pog.,
ekspr.
revščina
,
beda
:
vojna je povzročila hudo mizerijo v deželi
/
moralna mizerija človeštva
/
pri vsej mizeriji je igralsko življenje zanimivo
●
pog.,
ekspr.
kar imajo na prodaj, je prava mizerija
je zelo slabo, nekvalitetno
//
telesno ali duševno prizadet, slaboten človek:
kakšna mizerija si
/
kot psovka
pa straži, mizerija, saj nisi za drugega
mizêrnost
-i
ž
(
ȇ
)
pog.,
ekspr.
značilnost mizernega:
mizernost predmestnih barak
/
živeti v veliki mizernosti
revščini, bedi
mízica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od miza:
sedeli so okrog majhne mizice
;
položiti kaj na mizico
;
kamnita, lesena mizica
/
čajna, servirna mizica
;
klubska mizica
;
toaletna mizica
s toaletnimi potrebščinami
;
zložljiva mizica
;
mizica za pisalni stroj, televizor
●
ekspr.
on sanjari o mizici pogrni se
o bogastvu, izobilju
míznica
-e
ž
(
ȋ
)
star.
predal sredi mize tik pod ploščo:
odpreti, zakleniti miznico
;
vzeti žlico iz miznice
●
ekspr.
roman je obležal v urednikovi miznici
ni bil objavljen
míznik
-a
m
(
ȋ
)
1.
zgod.,
v fevdalizmu
visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi;
stolnik
:
v mladosti je bil carjev miznik
//
naslov za plemiča:
postali so dedni mizniki
/
imenovan je za deželnega miznika
2.
nar.
rženi kruh:
Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika
(Prežihov)
mizogín
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
sovražnik žensk:
postati mizogin
/
literarni mizogin
mižáti
-ím
nedov.
(
á í
)
imeti zaprte oči:
miži, a ne more zaspati
;
trdno mižati
;
mižati na eno oko, na obe očesi
/
ker je bil najslabše skrit, je moral pri naslednjem skrivanju mižati on
●
ekspr.
ljudje mižijo pred lastnimi napakami
jih nočejo videti, priznati
;
ekspr.
nespametno bi bilo mižati pred dejanskim stanjem
namenoma se ne seznaniti z njim, ga ne priznati
mižé
:
vzel je steklenico in miže pil iz nje
;
še napol miže tava po stanovanju
mižèč
-éča -e:
glava z majhnimi, skoraj mižečimi očmi
mižàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ekspr.
oblačen
,
mračen
:
mižav jesenski dan
;
vreme je bilo mižavo
//
medel
,
nejasen
,
neizrazit
:
mižava svetloba
mížek
-žka
m
(
ȋ
)
ljubk.
otrok
:
naš mižek spet nagaja
mja
1
tudi
m-ja
[
ḿjá
]
medm.
(
m̑-ȃ
)
pog.
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:
mja, je mencal in si ni upal odkrito spregovoriti
mja
2
tudi
m-ja
[
ḿjá
]
člen.
(
m̑-ā
)
pog.
izraža (zadržano) pritrjevanje:
mja, tu se ne da nič napraviti
mláčen
-čna -o
prid.
, mláčnejši
(
á ā
)
1.
nekoliko topel:
piti mlačen čaj
;
umiti se v mlačni vodi
;
jed je samo še mlačna
/
pihal je mlačen veter
;
mlačen pomladni zrak
//
ekspr.
neizrazit
,
medel
:
mlačna svetloba je nedoločno osvetljevala predmete
/
mlačen smehljaj
2.
navadno v povedni rabi
ki ne izraža, kaže posebne čustvenosti, čustev:
mlačni ljudje
;
do nje je postal mlačen in nevljuden
/
v pesmih je zelo mlačen
3.
navadno v povedni rabi
ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj:
do družbenih dogajanj ostajajo mlačni
;
do glasbe je še bolj mlačen kot prej
;
narodno, versko mlačen
/
moralno mlačno vzdušje
/
mlačen odnos do ljudi
//
ki se dela, opravlja brez prizadevnosti, zavzetosti:
igra našega moštva je bila mlačna
;
njihova pomoč je mlačna in polovičarska
/
mlačen, prisiljen pogovor
mláčno
prisl.
:
mlačno odgovoriti, pozdraviti
;
občinstvo je revijo mlačno sprejelo
mláčenje
-a
s
(
á
)
mlatenje
:
mlačenje žita
mláčev
1
-čve
tudi
mláčva -e
ž
(
ȃ
)
delo, dejavnost, povezana s spravljanjem zrnja iz klasja, latja s cepcem, mlatilnico:
pomagati pri mlačvi
;
začeli so z mlačvijo
/
ročna, strojna mlačev
//
čas takega spravljanja:
bilo je ob mlačvi
;
dolgove poravnava ob mlačvi
mláčev
2
-a -o
prid.
(
á
)
nar. zahodno,
v zvezi
mlačev kruh
kruh iz črne, mešane moke:
hlebec mlačevega kruha
mláčnež
-a
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj:
očitajo mu, da je mlačnež
;
narodni mlačneži in omahljivci
mláčnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost mlačnega:
mlačnost vode
/
opojna mlačnost poletnih noči
/
očitati komu mlačnost
;
mlačnost oblasti ob incidentih
mlád
-a -o
tudi
-ó
prid.
, mlájši
(
ȃ á;
v pomenu
mladič
ȃ
)
1.
ki je v prvem obdobju življenja:
mlad človek
;
ljubitelj mladih živali
;
misliš, da boš zmeraj mlad
;
moral je umreti mlad
;
ekspr.
rosno mlad
/
lepo je biti mlad
/
mlada generacija
;
pren.,
pesn.
mladi dan
;
rodilo se je lepo mlado jutro
//
ki je v prvem obdobju rasti:
hoditi po mladi travi
;
rastlinice so še mlade in šibke
;
mlado drevje
/
mlado rogovje
/
skriti se v mladem zelenju
2.
ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje:
skuhati mlado kolerabo
;
jedli so mlad(i) krompir
//
ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti:
gnoj je še mlad
;
mlado kislo mleko
/
mladi sir
3.
ki ima razmeroma malo let;
ant.
star
2
:
gruča mladih fantov
;
ima mladega moža
;
nastop mladih tekmovalcev
;
njeni starši so še mladi
;
uči jih mlada učiteljica
;
po videzu je še mlad
/
na vrtu se zbira mlada družba
/
ekspr.
mladi starci
mladi ljudje z značilnimi znaki starosti; vsega naveličani mladi ljudje
/
gozd mladih gabrov
;
posekal je mlado, košato lipo
/
vznes.
svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo
4.
značilen za mladega človeka
a)
po videzu:
njegov obraz je ostal mlad
;
ima mlado, mehko polt
;
mlado čelo
b)
po učinkovanju, delovanju:
ima mlad in močen glas
;
ekspr.
fantje so napeli vse svoje mlade sile
c)
po lastnostih:
mlade sanje
/
ekspr.
duh razprav je bil živ in mlad
/
mlad po duhu, srcu
5.
v zvezi
mladi dnevi, mlada leta
mladost
:
spomini na mlade, srečne dni
;
mlada leta
/
že od mladih dni krade
;
v mladih letih je veliko potoval
ko je bil mlad
6.
ki obstaja šele malo časa:
sreča mladega zakona
;
mlade družine
;
njuna ljubezen je še mlada
;
mlado revolucionarno gibanje
//
ki je po času nastanka bližje sedanjosti:
mlade kamnine
;
proučevati mlade zvezde
;
to gorovje je še mlado
/
mladi in stari narodi
7.
ki je to, kar je, postal šele pred kratkim:
mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari
;
mladi in stari šef se dobro razumeta
;
mlada gospodinja je izvrstna kuharica
●
nar.
mladi mesec
mlaj
;
ekspr.
mlada kri se rada zabava
mladi ljudje
;
nar.
mlada nedelja
prva nedelja po mlaju
;
ekspr.
že od mladih nog se nisva videla
od mladosti
;
star.
mlado leto
pomlad
♦
agr.
mlado vino
vino po končanem vrenju do izločitve droži
;
geogr.
mlado nagubano gorovje
;
jezikosl.
mlada izposojenka
mládi
-a -o
sam.
:
mladi odhajajo v mesta
;
dobiti, imeti mlade
mladiče
;
tam ima dež mlade
pogosto dežuje
;
mlada,
pog.
ta mlada gospodinji
snaha
;
ekspr.
plesalo je staro in mlado
vsi so plesali
;
star.
izza mlada
iz zamlada
;
od,
zastar.
iz mladega
od mladosti;
prim.
mlajši
mládec
-dca
m
(
ȃ
)
1.
star.
mladenič
,
fant
:
tudi tega mladca ne mara
;
četa krepkih mladcev
;
premeril jo je od nog do glave kakor mladec
2.
pred drugo svetovno vojno
član skupine skrajno desno usmerjenih dijakov in študentov:
stražarji in mladci
mladénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
zastar.
mladenič
,
fant
:
lep in delaven mladenec
mladénič
-a
m
(
ẹ̄
)
1.
dorasel mlad moški, ki še ni poročen:
vse mladeniče so poklicali k vojakom
;
zasnubil jo je črnolas mladenič
;
lep, postaven mladenič
2.
doraščajoča oseba moškega spola:
nesrečo je povzročil neznan mladenič
;
dolgolas mladenič
;
sedemnajstleten mladenič
;
ekspr.:
taki mladeniči nam ne bodo ukazovali
;
rosni mladeniči
●
ekspr.
jezni mladenič
kdor z nastopi v javnosti izraža odklonilen odnos do obstoječih razmer, norm
;
ekspr.
večni mladenič
moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici
mladéniški
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na mladeniče:
s polja se je slišalo mladeniško vriskanje
/
v mladeniških letih je bil navdušen športnik
/
njegova hoja je še vedno prožna in mladeniška
mladéništvo
-a
s
(
ẹ̄
)
knjiž.
mladostna, fantovska doba:
razvoj od detinstva do mladeništva
mladénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
mlado dekle:
zaljubil se je v lepo mladenko
;
krog, zbor mladenk
;
mladeniči in mladenke
mladézen
-zni
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
mladina
:
naša domorodna mladezen
;
neugnana šolska mladezen
mládež
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
mladina
:
vsa mladež ga občuduje
;
neizkušena mladež
mladíca
-e
ž
(
í
)
1.
biol.
mlada žival ženskega spola pred spolno dozorelostjo:
ta žival je še mladica
;
ima kozo, enoletno mladico
;
lanska mladica
;
mladice rac
;
svinja mladica
♦
čeb.
čebelja družina ima veliko mladic
;
rib.
vložiti mladice v potok
2.
mladika
,
poganjek
:
iz štorov poganjajo mladice
;
obrezati enoletne mladice
;
leskova mladica
/
mladice izpodjeda črv
mlade rastline
mladìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
žival v prvem obdobju življenja:
mladič raste, se lepo razvija
;
mladiči še sesajo
;
stare živali prodaja in kupuje mladiče
;
sinica je pitala mladiče s črvi
;
gnezdo mladičev
//
živalski potomec v odnosu do staršev:
mačka ima pet mladičev
;
dojiti, izvaliti, skotiti mladiče
;
medvedji, opičji, ptičji mladič
2.
ekspr.
mlad, navadno še neizkušen človek:
taki mladiči se ogrevate za marsikaj
;
ne poslušaj teh golobradih mladičev
mladíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od mladič:
mladički so se že izlegli, skotili
;
gnezdo mladičkov
/
ekspr.
takle mladiček nas ne bo učil
mladíčen
-čna -o
prid.
(
ī
)
nar.
mlad
,
mladosten
:
postregla jima je še mladična ženska
/
trgati mladične koprive
mladíčje
-a
s
(
ȋ
)
zastar.
mlade veje, poganjki:
mladičje bujno poganja
;
nasekati hrastovega mladičja
mladíčka
-e
ž
(
ȋ
)
žival ženskega spola v prvem obdobju življenja:
mačja, pasja mladička
;
mladiči in mladičke
mladíka
-e
ž
(
í
)
enoletni poganjek lesnate rastline:
iz debla, štorov so pognale mladike
;
porezati odvečne mladike
;
leskova mladika
/
enoletna mladika
;
pren.,
ekspr.
iz slavnega rodu je pognala mladika, rodil se je sin
♦
agr.
rodna mladika
;
vrtn.
divja mladika
ki zraste iz starega tkiva
mladíkav
-a -o
prid.
(
í
)
ki je po videzu še mlad, mladosten:
starejši mož mladikavega obraza
/
mladikava vdova
/
zastar.
vse na njej je tako mladikavo in sveže
mlado
♦
les.
mladikav les
les, ki zaradi hitre rasti še ni dovolj olesenel
mladíkavec
-vca
m
(
í
)
slabš.
mlad fant:
po teh besedah je mladikavec samozavestno odkorakal
;
negoden mladikavec s kozjo bradico
mladíkovje
-a
s
(
í
)
zastar.
mlade veje, poganjki:
koze obirajo mladikovje
;
gosto mladikovje
mladín
-a
m
(
ȋ
)
1.
zastar.
mladenič
,
fant
:
stari so se jezili na lahkomiselne mladine
2.
ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja
pripadnik naprednejšega, navadno mlajšega rodu:
nasprotja med mladini in starini v slovenskih strankah
mladína
-e
ž
(
í
)
1.
mladi ljudje, zlasti med štirinajstim in petindvajsetim letom:
ob večerih se v lokalu zbira mladina
;
učiti, voditi, vzgajati mladino
;
avtor je pri mladini zelo priljubljen
;
delavska, intelektualna, mestna, vaška mladina
;
vzgojno zanemarjena mladina
;
poklicno usmerjanje mladine
;
filmi, revije za mladino
/
šola za gluho, slepo mladino
;
moška, ženska mladina
;
film za šoloobvezno mladino
;
šolska mladina
/
kot opozorilo
mladini do šestnajstega leta vstop prepovedan
/
Zveza socialistične mladine [ZSM]
v socializmu
družbenopolitična organizacija za mladino
//
ekspr.
mlajši ljudje sploh:
starejši so modrovali, mladina pa se je zabavala po svoje
;
možje so se jezili na nepremišljeno mladino
2.
pog.
člani Zveze socialistične mladine:
zborovanje tovarniške mladine
/
pog.
akcijo je organizirala mladina
Zveza socialistične mladine
●
iron.
zlata mladina
razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin
mladínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
v socializmu
član mladinske organizacije:
progo so gradili mladinci
;
kongresa so se udeležili mladinci iz vse republike
;
v akciji sodelujejo pionirji in mladinci
2.
šport.
kdor je vključen v športno društvo in je star približno od štirinajst do osemnajst let:
nastop članov in mladincev
3.
publ.
mladenič
,
fant
:
mladinci se želijo čim prej osamosvojiti
mladínka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
članica mladinske organizacije:
postala je vzorna mladinka
2.
šport.
ženska, ki je vključena v športno društvo in je stara približno od štirinajst do osemnajst let:
tekmovanje mladink in članic
mladinoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za mladinoslovje:
dela sodobnih mladinoslovcev
mladinoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o duševnem in telesnem razvoju mladih ljudi:
izsledki mladinoslovja
mladínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mladince ali mladino:
sodeluje pri mladinskem listu
;
mladinska radijska igra
;
mladinska knjižnica
;
imeti abonma v mladinskem gledališču
/
mladinski pevski zbor
;
javna mladinska oddaja
/
mladinski pesnik
/
mladinski kriminal
;
mladinska psihologija
/
mladinska delovna brigada
;
mladinska organizacija
;
sestanek bo v mladinski sobi
/
pog.
mladinski sestanek
sestanek članov mladinske organizacije
;
mladinska proga
proga, ki jo gradijo, zgradijo mladinci
/
tekmovati v mladinski in članski konkurenci
mladíti
-ím
nedov.
, mlajèn
(
ī í
)
star.
pomlajevati
:
vrač je trdil, da zna mladiti stare ljudi
/
sreča mu mladi srce
●
nar.
v grmovju mladijo kosi
imajo mlade
♦
agr.
mladiti lan, konopljo
goditi
mladíti se
dobivati mlad, mladosten videz:
zadnje čase se vidno mladi
/
ekspr.
dvorec se mladi pod spretnimi rokami restavratorjev
;
pren.,
ekspr.
zemlja se mladi vsako pomlad
mládje
-a
stil.
mladjè -à
s
(
ā; ȅ ȁ
)
mlado drevje, mlad gozd:
na poseki raste mladje
;
krčiti, trebiti mladje
;
proti vasi prehaja gozd v mladje
//
mlade veje, poganjki:
iz štora je pognalo mladje
;
dolgo, močno leskovo mladje
;
privezati trtno mladje
mládjevec
-vca
m
(
ā
)
sodelavec revije Mladje:
leposlovje mladjevcev
mlado...
ali
mládo...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na mlad:
mladogramatik, mladoslovenec
;
mladokljun, mladoleten
;
mladoporočenka
mládočéh
-a
m
(
ȃ-ẹ̑
)
pristaš češke buržoazno-liberalne stranke v 19. stoletju:
voditelj mladočehov
mládogramátik
-a
m
(
ȃ-á
)
jezikosl.
predstavnik primerjalno-historične smeri v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja:
vpliv mladogramatikov
mládohéglovec
-vca
m
(
ȃ-ẹ́
)
filoz.
pristaš leve smeri heglovstva:
bivši mladoheglovec
mládohéglovski
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ́
)
nanašajoč se na mladoheglovce:
mladoheglovski nazori
/
mladoheglovska smer v nemški filozofiji
mládokatóliški
-a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na prenovitev katolicizma zlasti v prvi polovici 20. stoletja:
mladokatoliško gibanje okrog revije Križ na gori
/
mladokatoliška inteligenca
mladokljún
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
knjiž.,
ekspr.
mlad
,
neizkušen
:
takrat sem bil še mladokljun in nepremišljen
mladokljúnec
-nca
m
(
ȗ
)
knjiž.,
ekspr.
mlad, neizkušen človek:
s temi mladokljunci se menda ne boš prepiral
mladolés
-a
m
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno
mlad, na novo zrasel gozd:
srnjak se je skril v gostem mladolesu
;
bukov mladoles
mladolét
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
zastar.
mladoleten
:
vsi njegovi otroci so še mladoleti
;
mladoleta dekleta
mladoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki (še) ni polnoleten:
skrbeti mora za tri mladoletne otroke
;
delinkvent je še mladoleten
●
zastar.
mladoletni veter
pomladni
;
zastar.
pesnikove mladoletne pesmi
mladostne
;
sam.:
vzgojni zavod za mladoletne
mladolétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
pomlad
:
toplo mladoletje
mladolétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
mladoletna ženska:
reševati probleme mladoletnikov in mladoletnic
♦
zool.
mladoletnice
žuželke z dvema paroma neenakih kril, katerih ličinke živijo v vodi, Trichoptera
mladolétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
mladoleten človek:
duševnost, vzgoja mladoletnikov
♦
pravn.
mlajši
od 14. do 16. leta
, starejši mladoletniki
od 16. do 18. leta starosti
;
disciplinski center za mladoletnike
zavod, kamor odda sodišče mladoletnega prestopnika za nekaj ur na dan ali za nekaj dni zaradi prevzgoje
mladolétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mladoletnike:
mladoletniška delinkvenca
♦
pravn.
mladoletniško kazensko pravo
mladolétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje mladoletnega človeka:
zaradi fantove mladoletnosti je bila kazen milejša
mladomesečína
-e
ž
(
í
)
bot.
praprot s samo enim listom, Botrychium:
navadna mladomesečina
mládonémški
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ́
)
nanašajoč se na napredno gibanje v nemških državah v prvi polovici 19. stoletja, usmerjeno proti obstoječim političnim in kulturnim razmeram:
mladonemški pesnik Heine
mládoporočênec
-nca
m
(
ȃ-é
)
nav. dv. in mn.
kdor je bil pravkar ali pred kratkim poročen:
mladoporočenca sta se vselila v novi dom
;
čestitati mladoporočencema
mládoporočênka
-e
ž
(
ȃ-é
)
pravkar ali pred kratkim poročena ženska:
družba deklet in mladoporočenk
mládoslovénec
-nca
m
(
ȃ-ẹ́
)
pristaš liberalne smeri v slovenski politiki v 19. stoletju:
prizadevanja mladoslovencev
;
mladoslovenci in staroslovenci
mládoslovénski
-a -o
prid.
(
ȃ-ẹ́
)
nanašajoč se na mladoslovence:
mladoslovenski voditelji
/
mladoslovenska generacija
mladóst
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
doba v človeškem življenju od otroštva do zrelih let:
mladost hitro mine
;
burna, vesela mladost
;
prva, zgodnja,
ekspr.
rosna,
star.
zorna mladost
/
večna mladost
//
ta doba pri posameznem človeku:
mladost je preživela na deželi
;
obujati spomine iz mladosti, na mladost
/
uživati mladost
;
imel je lepo mladost
/
v mladosti je veliko potoval
;
vznes.
umrla je v cvetu mladosti
zelo mlada
2.
kar je značilno za to dobo:
polni so življenja in mladosti
/
ekspr.
iz oči ji sije mladost
/
zaradi mladosti ga še ne sprejmejo na delo
/
pooseb.
smeh prešerne, razigrane mladosti
●
knjiž.,
ekspr.
te ideje so usmerjale mojo mladost
mene v mladosti
;
ekspr.
bila je cvet mladosti
zelo lepa, mlada
;
dan mladosti
v socializmu
praznik mladine Jugoslavije in rojstni dan maršala Tita, 25. maj
;
štafeta mladosti
v socializmu
štafeta, pri kateri izbran mladinski delegat v imenu jugoslovanske mladine in narodov Jugoslavije izroči štafetno palico predsedniku Titu ob dnevu mladosti; množična mladinska športna prireditev ob rojstnem dnevu maršala Tita
;
preg.
mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
mladósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na mladost:
mladostni ideali
;
mladostne zablode
;
lepa mladostna doživetja
/
to je moj mladostni prijatelj
;
objaviti svoje mladostne pesmi
/
obujati mladostne spomine
♦
ped.
mladostna doba
doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo
2.
po videzu še mlad:
čeprav je starejša, je še mladostna in živahna
/
mladosten obraz
//
nav. ekspr.
značilen za mladega človeka:
hoditi z mladostnimi koraki
;
mladostna vnema, zagnanost
mladóstno
prisl.
:
mladostno hoditi
;
mladostno razigran, sproščen
mladóstnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
doraščajoča mlada ženska:
mladostnice rade posnemajo filmske zvezde
;
roman je izpoved mladostnice
;
moda za mladostnice
♦
ped.
ženska v dobi med puberteto in zrelostjo
mladóstnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
doraščajoč mlad moški:
mladostnik se je staršem odtujil
/
to ni domača zabava mladostnikov
/
ekspr.
v njem sta se bojevala mladostnik in mož
♦
ped.
kdor je v dobi med puberteto in zrelostjo
mladóstniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mladostnike:
mladostniško hotenje, ravnanje
/
mladostniška doba
mladóstništvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
mladostna doba, adolescenca:
otroštvo in mladostništvo
mladóstnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost mladostnega:
ohranjati vitkost in mladostnost
;
sveža mladostnost njenega obraza
mládotúrek
-rka
m
(
ȃ-ú
)
pristaš gibanja v Turčiji v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, ki se bori za ustavno ureditev in modernizacijo države:
revolucija, vstaja mladoturkov
/
gibanje mladoturkov
mladôven
in
mládoven -vna -o
prid.
(
ō; á
)
star.
mlad
:
mladovno brstje, lubje
♦
vet.
mladovna krava
krava v prvem obdobju po porodu
mladôvje
-a
in
mládovje -a
in
mladovjè -à
s
(
ȏ; á; ȅ ȁ
)
nar.
mlado drevje, mlad gozd:
na poseki že raste mladovje
//
mlade veje, poganjki:
krmiti koze z mladovjem
/
nežno mladovje brez
mladožénec
-nca
m
(
ẹ̑
)
nar.
ženin
1
:
mladoženec in družbani
//
mladoporočenec
,
novoporočenec
:
obdarovanje mladožencev
mláhati
-am
tudi
mlaháti -ám
nedov.
(
á; á ȃ
)
knjiž.
mahedrati
,
mahati
:
koža mu mlaha
;
prašiček mlaha z uhlji
mláhav
-a -o
in
mlahàv -áva -o
prid.
(
á; ȁ á
)
1.
ki je brez napetosti, čvrstosti, moči:
mlahave mišice
;
njene roke so bile mlahave
/
mlahav gib
;
od bolezni je še mlahav
/
mlahav obraz
2.
ekspr.
ki je brez volje, odločnosti:
postal je mlahav in neodločen
/
mlahav značaj
/
mlahava in slabotna volja
mláhavo
in
mlahávo
prisl.
:
mlahavo govoriti
;
prestreljena roka mu mlahavo visi ob telesu
mláhavost
in
mlahávost -i
ž
(
á; á
)
lastnost, značilnost mlahavega:
preprečevati mlahavost mišic
/
v rokah je čutil mlahavost
/
ekspr.
omahljivost in mlahavost ljudi
mláj
1
-a
m
(
á
)
luna, ko je zatemnjena vsa njena površina:
mlaj in polna luna
/
nocoj bo mlaj
//
čas, ko je taka luna:
od zadnjega mlaja v letu
;
vreme ob mlaju
mláj
2
-a
m
(
á
)
visoka smreka ali jelka z obeljenim deblom in zelenim vršičkom, postavljena za okras:
sredi vasi, pred vhodom v hišo stoji mlaj
;
postavljati mlaje za praznik
;
okrašen, visok mlaj
;
na vrhu mlaja vihra zastava
mlája
-e
ž
(
á
)
bot.
gozdna rastlina z belimi, rumenkastimi, rdečimi cveti v grozdih;
konopnica
mlájev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mlaj
1
:
tiha mlajeva noč
/
mlajev mesec
mlájši
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
primernik od mlad:
za njim je odšel mlajši brat
;
poročen je z deset let mlajšo ženo
;
izbral si je najmlajše dekle
;
mlajši si od mene
;
videti je mlajša, kot je v resnici
/
kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu
pokličite Janeza Dolenca mlajšega [ml.]
2.
ki ima razmeroma malo let:
mlajši ljudje
;
okradel ga je mlajši moški
;
mlajši pesniki in pisatelji
;
v zboru so večinoma mlajše ženske
/
v mlajših letih je bil dober lovec
3.
ki je po času nastanka bližje sedanjosti:
mlajši tehnološki postopek
;
ta način oblačenja je mlajši
/
publ.
izkopali so okostje mlajšega datuma
;
najmlajše obdobje zemeljske zgodovine
♦
arheol.
mlajša kamena doba
doba, ki je sledila starejši kameni dobi
;
sam.:
mlajši ga ne poznajo več
;
sosedova najmlajša;
prim.
mlad
mláka
-e
ž
(
á
)
1.
plitvejša kotanja s stoječo vodo:
otrok je padel v mlako
;
žabe v mlaki
/
vaška mlaka
/
mlaka se je napolnila, posušila
/
napajati na mlaki
/
blatna mlaka
voda v mlaki
/
ekspr.
ladja se je ustavila sredi mlake med Koprom in Benetkami
sredi plitvega, kalnega morja
●
ekspr.
otroci se kopljejo v vsaki mlaki
kjerkoli je kaj vode
//
manjša, plitvejša kotanja s stoječo vodo;
luža
:
mlake na cesti, kolovozu
2.
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
po ravni površini razlita tekočina:
ponesrečenec je ležal v mlaki krvi
3.
ekspr.
moralna propalost, pokvarjenost:
Ali sram ga je čiste lepote, ki .. je ostala neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena od mlak in luž, od kvant in kletev
(I. Cankar)
/
z oslabljenim pomenom
utonil je v mlaki greha
mlákar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
polži s koničasto hišico, ki živijo v stoječih, počasi tekočih vodah, Lymnaeidae:
mali, navadni mlakar
mlákarica
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih;
velika divja raca
:
lovci že ves dan streljajo mlakarice
mlákica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od mlaka:
vse mlake in mlakice so se posušile
/
mlakica krvi
mlakúža
-e
ž
(
ú
)
1.
plitvejša kotanja s stoječo kalno vodo:
pasti, zabresti v mlakužo
/
ekspr.
to jezero je prava mlakuža
je kalno; je majhno
//
ekspr.
manjša, plitvejša kotanja s stoječo vodo;
luža
:
mlakuže na cesti
2.
voda v mlakuži, iz mlakuže:
zajeti mlakužo
//
slabš.
umazana, nečista voda sploh:
te mlakuže ne bom pil
3.
ekspr.
moralna propalost, pokvarjenost:
valja se v mlakuži, a si tega ne prizna
mlakúžast
-a -o
prid.
(
ú
)
poln mlakuž:
kotanjasta in mlakužasta cesta
//
slabš.
kalen
,
umazan
:
mlakužast studenec
/
mlakužast vodnjak
mlakúžen
-žna -o
prid.
(
ú ū
)
nanašajoč se na mlakužo:
mlakužno blato
/
pes je prišel do potoka in začel lokati mlakužno vodo
kalno, umazano
/
travnik je mlakužen
/
mlakužno življenje
mlakúžnica
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
voda v mlakuži, iz mlakuže:
žabe v mlakužnici
mlámol
-a
m
(
á
)
star.
brezno
,
prepad
:
pasti v mlamol
;
globok, temen mlamol
/
mlamol noči
mlásk
in
mlàsk mláska
m
(
ȃ; ȁ á
)
posamezen glas pri mlaskanju:
slišali so se pridušeni mlaski
//
mlaskanje
:
mlask pri jedi
;
šalj.
mlask poljubov
mlaskánje
in
mláskanje -a
s
(
ȃ; á
)
glagolnik od mlaskati:
glasno mlaskanje
/
kočijaževo mlaskanje konju
mláskati
-am,
in
mláskati
tudi
mlaskáti -am,
in
mlaskáti -ám
nedov.
(
á ā; á á á; á ȃ
)
1.
z (naglim) odmikanjem jezika od neba dajati nizke, nezveneče glasove:
pri jedi mlaska in cmoka
;
ob pogledu na klobaso je pes začel mlaskati
;
poželjivo, sladkosnedno mlaskati
/
mlaskati z jezikom
/
ekspr.
z užitkom mlaska zadnji grižljaj
/
čevlji so mlaskali v razmočenem blatu
2.
ekspr.
dajati mlaskanju podobne glasove:
veselo je mlaskal z bičem po zraku
mlaskajóč
-a -e:
mlaskajoči glasovi
;
mlaskajoče pitje
mlaskàv
-áva -o
in
mláskav -a -o
prid.
(
ȁ á; á
)
tak, pri katerem se sliši mlaskanje:
mlaskavo požiranje
/
mlaskavi udarci
mláskniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
z (naglim) odmikom jezika od neba dati nizek, nezveneč glas:
zadovoljno mlaskniti z jezikom
/
mlasknila je z ustnicami
cmoknila
mlàt
1
in
mlát mláta
m
(
ȁ á; ȃ
)
nekdaj
orodje ali orožje v obliki sekire na eni in kladiva na drugi strani:
tolči, udarjati z mlatom
;
kamnit, lesen, železen mlat
mlát
2
-í
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodno
mlačev
1
,
mlatev
:
biti utrujen od mlati
/
iti v mlat
mlátec
-tca
m
(
ā
)
nar.
mlatič
:
mlatci so domlatili
;
bil je dober mlatec
mlátenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od mlatiti:
mlatenje žita
/
ročno, strojno mlatenje
/
slišalo se je mlatenje tolkačev
/
tvoje prazno mlatenje mi že preseda
mlátev
-tve
tudi
mlátva -e
ž
(
ȃ
)
delo, dejavnost, povezana s spravljanjem zrnja iz klasja, latja s cepcem, mlatilnico:
žetvi sledi mlatev
;
kadi se kot pri mlatvi
//
čas takega spravljanja:
prišla je mlatev
;
ob košnji in mlatvi se vračajo domov
mlatìč
-íča
m
(
ȉ í
)
kdor mlati (žito):
mlatiči so omlatiti vso pšenico
;
najeti mlatiče
;
bil je dober mlatič
;
star.
jedel je kot mlatič
z velikim tekom
mlatílec
-lca
[
mlatiu̯ca
tudi
mlatilca
]
m
(
ȋ
)
1.
mlatič
:
najeti mlatilce
2.
ekspr.
kdor tepe, pretepa:
bič je prehajal od enega mlatilca k drugemu
mlatílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mlačev, mlatev ali mlatenje:
mlatilni pod
/
mlatilni stroj
mlatilnica
mlatílnica
-e
ž
(
ȋ
)
stroj za mlatenje žita:
pognati mlatilnico
;
ropot mlatilnic na vasi
mlatílničar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor dela z mlatilnico:
kombajnarji in mlatilničarji
mlatíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se mlati:
prinašati snope na mlatišče
mlatítev
-tve
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodno
mlačev
1
,
mlatev
:
ob mlatitvi postrežejo z gibanicami, svinino in pijačo
mlatíti
in
mlátiti -im
nedov.
,
prvi pomen tudi
mláčen
(
ī á
)
1.
s cepcem, mlatilnico spravljati zrnje iz klasja, latja:
mlatiti ječmen, pšenico, rž
;
takrat so še vse mlatili s cepci
/
mlatiti fižol
/
pri sosedovih mlatijo
2.
ekspr.
udarjati
,
tolči
:
če še tako mlatiš po žeblju, ga ne boš zabil do kraja
/
mlatil je z gorjačo po njem
;
z vso močjo je mlatil po njegovem hrbtu
/
sovražne baterije spet mlatijo po okopih
streljajo
//
tepsti
,
pretepati
:
neusmiljeno jo je mlatil
;
mlatila sta se kot za stavo
//
zamahovati
,
mahati
:
mlatiti po zraku
;
kot obseden mlati okrog sebe
/
mlatil je z nogami po zraku
brcal
3.
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
vedno mlati eno in isto
;
kar je mlatil na sestanku, so vse objavili
/
take je mlatil, da je bilo joj
4.
ekspr.
jesti
:
vse življenje je mlatil močnik
/
otroci z velikim tekom mlatijo žgance
●
ekspr.
mlatiti prazno slamo
vsebinsko prazno govoriti
;
ekspr.
kadar se ga malo napije, mlati na levo in desno
vse kritizira, obsoja
mléč
-a
m
(
ẹ̑
)
bot.
rastlina z velikimi listi in cveti v koških ter belim mlečkom v steblu;
škrbinka
:
navadni mleč
mléčec
-čca
m
(
ẹ̑
)
nar.
mleček
:
ta rastlina ima strupen mlečec
/
za svinjo je nabirala neki mlečec
mléček
-čka
m
(
ẹ̄
)
1.
mleku podoben sok nekaterih rastlin, navadno bel:
v koreninah in steblih je bel mleček
;
iz odsekane veje kaplja gost mleček
//
mleku podobna tekočina sploh:
te žleze izločajo nekak mleček
2.
rastlina z lepljivim, mleku podobnim sokom:
ob plotovih raste mleček
♦
bot.
cipresasti mleček
strupena rastlina suhih tal z belim sokom, Euphorbia cyparissias
;
ostri mleček
rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula
;
čeb.
matični mleček
sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel
mléčen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na mleko:
a)
mlečne sestavine
/
mlečna maščoba
b)
trgovina z mlečnimi izdelki
;
mlečni kruh
;
mlečni riž
riž, kuhan na mleku
;
mlečna čokolada
;
mlečne jedi
c)
mlečna posoda
/
mlečna farma
;
mlečna industrija
2.
po barvi podoben mleku:
mlečna svetloba svetilke
;
megla je postajala bolj mlečna in gosta
/
ekspr.
ima mehek, mlečen obrazek
/
mlečno steklo
belo, neprozorno
3.
ki ima zaradi nezrelosti še mehko, kašasto vsebino:
ajda je še mlečna
;
mlečna pšenična zrna so začela trdeti
/
peči mlečne koruzne storže
4.
ekspr.
mlad
,
neizkušen
:
bil je še ves mlad in mlečen
;
cvili kot kakšno mlečno dekle
/
vojno je doživljal v mlečnih letih
●
vznes.
mlečni brat
človek, ki ga je dojila ista ženska
;
mlečna kuhinja
kuhinja, v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih izdelkov
;
mlečna restavracija
restavracija, kjer se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami
;
njihove krave so zelo mlečne
dajejo, imajo dosti mleka
♦
anat.
mlečni zob
vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade
;
mlečna žleza
kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko
;
biol.
mlečno kisanje
kisanje, pri katerem nastaja mlečna kislina
;
bot.
mlečna pečenica
užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom, Lactarius volemus
;
kem.
mlečni sladkor
disaharid, ki je v mleku
;
mlečna kislina
organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja
mléčno
prisl.
:
mlečno bela polt
;
mlečno zelenkast odtenek
mléčkast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
podoben mlečku:
nastala je mlečkasta zmes
mléčnat
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
podoben mleku:
iz makove glavice se je pocedil mlečnat sok
/
megla je postajala vse bolj mlečnata
/
koruza je še mlečnata
ima še mehko, kašasto zrnje
mléčnato
prisl.
:
mlečnato rdeč senčnik
mléčnež
-a
m
(
ẹ̄
)
nav. slabš.
mlad, neizkušen človek:
polk sestavljajo sami mlečneži
/
kot nagovor
kaj boš ti, mlečnež
mléčnica
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
knjiž.
mlekarica
,
molznica
1
:
posestvo redi šeststo mlečnic
/
krava je dobra mlečnica
2.
nar.
prostor za hlajenje in shranjevanje mleka:
odnesti mleko v mlečnico
3.
bot.
lističasta goba z brezbarvnim ali obarvanim mlečkom, Lactarius:
užitne in strupene mlečnice
/
poprova mlečnica
♦
bot.
mlečnice
rastline z zelo drobnimi cveti v socvetjih, Euphorbiaceae
mléčnik
-a
m
(
ẹ̄
)
1.
nav. slabš.
mlad, neizkušen človek:
kaj bo tak mlečnik z denarjem
/
kot nagovor
ne usti se, ti mlečnik
2.
anat.
mlečni zob:
izdreti mlečnik
;
mlečnike je imel vse gnile
3.
rib.
ribji samec:
mlečniki in ikrnice
4.
knjiž.
vrč za mleko:
odbiti dulec pri mlečniku
♦
bot.
krvavi mlečnik
rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus
mléčnjak
-a
m
(
ẹ̄
)
1.
nav. slabš.
mlad, neizkušen človek:
to je napravil kak mlečnjak
;
tak mlečnjak me že ne bo učil
2.
zastar.
mlečni zob:
izpuliti otroku zadnji mlečnjak
mlečno...
ali
mléčno...
prvi del zloženk
(
ẹ́
)
nanašajoč se na mlečen:
mlečnokislinski
;
mlečnozobec
mléčnokislínski
-a -o
prid.
(
ẹ́-ȋ
)
biol.,
v zvezah:
mlečnokislinske bakterije
bakterije, ki povzročajo, da se pri vrenju sladkor spreminja v mlečno kislino
;
mlečnokislinsko vrenje
vrenje, ki ga povzročajo mlečnokislinske bakterije
mléčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
vet.
zmožnost, sposobnost za dajanje mleka:
mlečnost raste, upada
;
večati mlečnost krav z dobro krmo
/
doba mlečnosti
//
količina mleka, pridobljenega z molžo:
povprečna mlečnost teh krav je tri tisoč litrov mleka
/
dnevna, letna mlečnost
mlečnozób
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
nav. slabš.
mlad
,
neizkušen
:
mlečnozoba zaljubljenca
;
preveč si še mlečnozob, da bi ukazoval
mlečnozóbec
-bca
m
(
ọ̑
)
nav. slabš.
mlad, neizkušen človek:
namesto krepkih mož so nam poslali četo mlečnozobcev
/
v politiki je še mlečnozobec
/
kot nagovor
ti pa kar molči, mlečnozobec
mlečnozóbež
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
mlečnozobec
:
ne mislite, da je to kak mlečnozobež, prav resen človek je
mlečnozóbnež
-a
m
(
ọ̑
)
mlečnozobec
:
ta mlečnozobnež ga že ni pretepel
mlékar
1
-ja
m
(
ẹ̑
)
moški, ki nosi ali razvaža mleko:
mlekar je pripeljal premalo mleka
;
mlekarji in mlekarice
mlekár
2
-ja
m
(
á
)
delavec v proizvodnji mlečnih izdelkov:
stavka mlekarjev in pekov
mlékarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki nosi ali razvaža mleko:
mlekarica prinese mleko okrog osmih
;
cize branjevk in mlekaric
/
bila je mlekarica
2.
žival, ki daje mleko, zlasti krava:
v hlevu ima tri mlekarice
/
dobra, slaba mlekarica
/
koza, krava mlekarica
mlekaríja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
mlekarstvo
:
začel je z mlekarijo
mlekáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se s pridobivanjem in (pre)prodajo mleka:
mlekariti po starem
mlekárka
-e
ž
(
á
)
delavka v proizvodnji mlečnih izdelkov:
mlekarji in mlekarke
mlekárna
-e
ž
(
ȃ
)
podjetje, obrat za zbiranje, predelovanje mleka:
zadruga je dobila novo mlekarno
;
mestne mlekarne
;
organizacija dela v mlekarni
//
prodajalna mleka in zlasti mlečnih izdelkov:
mleko in kruh kupuje v bližnji mlekarni
;
prodajalka v mlekarni
mlekárnica
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
prostor, navadno pri hlevu, za hlajenje in shranjevanje mleka:
ob hlevih gradijo moderno mlekarnico
mlékarski
1
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od mlékar:
mlekarski voz
mlekárski
2
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mlekárje ali mlekarstvo:
mlekarsko podjetje
/
mlekarska šola
/
mlekarski tehnik
strokovnjak za mlekarstvo s srednjo izobrazbo
mlekárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem in predelovanjem mleka:
mlekarstvo in maslarstvo v planinah
mlékast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben mleku:
beli mleček ni vedno mlekast
mlékce
-a
s
(
ẹ̄
)
star.
manjšalnica od mleko:
sladko mlekce
mlékec
-kca
m
(
ẹ̑
)
otr.
manjšalnica od mleko:
spij še malo mlekca
mléko
-a
s
(
ẹ́
)
1.
bela tekočina, ki se izloča pri samicah sesalcev določen čas po porodu kot hrana za mladiče:
mladič sesa mleko pri materi
;
za otroka je najboljše materino mleko
;
pasje mleko
//
taka tekočina pri domači živali, zlasti kravi, kot hrana sploh:
mleko se sesiri, skisa
;
kuhati, piti mleko
;
posnemati mleko
;
te krave dajejo, imajo izvrstno mleko
;
bivolje, kamelje, kozje, kravje, ovčje mleko
;
namolsti golido mleka
;
predelovanje mleka
;
na mleku kuhana kaša
;
bela je kot mleko
/
jutranje, večerno mleko
od jutranje, večerne molže
;
kislo, kuhano mleko
;
pinjeno mleko
tekočina, ki ostane pri izdelavi surovega masla
;
mleko v prahu
2.
navadno s prilastkom
mleku podobna tekočina:
iz drevesa se je cedilo gosto mleko
/
očistiti si obraz s čistilnim mlekom
;
kokosovo mleko
užitna tekočina v kokosovem orehu
;
riževo, sojino mleko
mlečni nadomestek iz riževih, sojinih zrn
●
ekspr.
tam se cedi med in mleko
je vsega dovolj; je zelo dobro
;
ekspr.
njega se pa še mleko drži
je še zelo mlad, neizkušen
;
ekspr.
ta pa še po mleku diši
je še zelo mlad, neizkušen
;
ekspr.
samo ptičjega mleka jim še manjka
vsega imajo (v izobilju), kar si poželijo
;
vznes.
brat po mleku
človek, ki ga je dojila ista ženska
♦
agr.
homogenizirati mleko
povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej tekočini
;
pasterizirati mleko
s krajšim segrevanjem od 60 do 90 °C uničevati bakterije, klice v tekočini
;
leno mleko
ki se težko usiri
;
polmastno
ki mu je odvzet del maščobe
, polnomastno
ki ima najmanj 3,2 % mlečne maščobe
, posneto mleko
ki ima manj kot 1,6 % mlečne maščobe
;
trajno mleko
sterilizirano
;
bot.
ptičje mleko
rastlina s črtalastimi pritličnimi listi in belimi cveti v grozdih ali češuljah, Ornithogalum
;
geol.
jamsko mleko
mehka siga (v kraških jamah)
;
grad.
apneno mleko
(gostejši) apneni belež
;
cementno mleko
redka zmes cementa in vode
mlekojéd
1
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
knjiž.,
ekspr.
kdor (rad) je mleko:
postal je mlekojed
//
mlad, neizkušen človek:
nadlegoval jo je neki mlekojed
/
kot nagovor
ti pa molči, mlekojed
mlekojéd
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
knjiž.
ki (rad) je mleko:
ta družina je bila mlekojeda
/
ekspr.
hiša je polna mlekojedih prijateljev
mačk
mlekojédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor (rad) je mleko:
biti mlekojedec
//
ekspr.
mlad, neizkušen človek:
takrat sem bil še mlekojedec
mlekomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za prodajo svežega mleka, ki se ob naročilu natoči v steklenico:
postaviti mlekomat
;
uporaba mlekomata
mlekomér
-a
m
(
ẹ̑
)
agr.
priprava za merjenje gostote mleka;
galaktometer
mlekosès
in
mlekosés -ésa
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
slabš.
mlad, neizkušen človek:
tak mlekoses, skoraj še otrok, pa nas bo učil
mlékovec
-vca
m
(
ẹ́
)
min.
belo prosojni različek kremena:
mlekovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
agr.
naprava iz cevi, črpalke in posode za dovajanje mleka:
v mlekarnici so nameščeni mlekovodi in zbiralniki za mleko
mlênje
-a
s
(
é
)
star.
mletje
:
plačilo za mlenje žita
/
mlenje lesa
mlésti
môlzem
[
mou̯zem
]
nedov.
(
ẹ́ ó
)
star.
molsti
:
gospodinja je šla mlest
/
zaradi slabe hrane je začela krava manj mlesti
mlétev
-tve
ž
(
ẹ̑
)
mletje
:
žito za mletev
/
mletev sadja
/
pogledala je v grot, koliko je še mletve
mléti
méljem
nedov.
, mêlji meljíte
(
ẹ́
)
1.
z napravo drobiti žito:
mlinar melje
;
mleti ječmen, koruzo, pšenico
;
mleti za peko
;
prinesti, pripeljati mlet
/
mleti na kamen
z mlinskim kamnom
;
takrat so še mleli na žrmlje
/
ti mlini več ne meljejo
ne obratujejo
//
s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh:
mleti kavo
;
mleti les, rudo
/
mleti meso
/
ta mlinček drobno melje
//
z napravo razkosavati sadje:
jabolka pred stiskanjem meljejo
2.
ekspr.
drobiti
,
treti
1
:
voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje
;
z nogami je mlel suhe vejice
3.
ekspr.
uničevati
,
rušiti
:
potres je mlel človeška bivališča
/
domača armada je čedalje bolj mlela nasprotnikovo vojsko
4.
ekspr.
jesti (kaj tršega):
s pravo slastjo je mlel suho sadje
;
krave so mlele s slamo pomešano seno
;
učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli
/
mleti z zobmi
//
premikati se, pregibati se (sem in tja):
njegove čeljusti so mlele
;
ustnice so mu mlele
5.
nav. ekspr.
hitro delati ponavljajoče se gibe:
postovka visoko v zraku melje (s perutmi)
;
otrok je ves čas mlel z nogami
brcal
6.
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
ne melji neumnosti
;
kar naprej melje eno in isto
;
poslušam, kaj melješ
/
zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem
govorila o njej
//
enolično, počasi igrati:
godba je mlela koračnico
;
lajna otožno melje popevko
/
na nočni omarici je mlela budilka
zvonila
7.
ekspr.
misliti
,
premišljevati
:
nekaj melje v sebi
;
ne vem, kaj se mu melje v glavi
/
z notranjim predmetom
mlel je jezne, maščevalne misli
●
brezoseb.
še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami)
ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek
;
ekspr.
njen jezik neprestano melje
ona neprestano govori
;
ekspr.
življenje me je takrat mlelo
doletevale so me velike nesreče
;
ekspr.
veter je mlel sneg
mešal, vrtinčil
;
nar.
mleti na bel(i), črn(i) kamen
mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka
;
ekspr.
konja sta mlela v celo
hodila, šla
;
ekspr.
vrtalni stroj je mlel v skalo
vrtal
;
preg.
kdor prej pride, prej melje
prvi ima prednost
;
preg.
božji mlini meljejo počasi, pa gotovo
sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
mlèn
-êna -o
nar.
mlet
,
zmlet
:
mlinarja je vprašal, kdaj bo (žito) mleno
mlét
-a -o:
mleta kava
;
drobno mleta kuhinjska sol
;
na belo mleta pšenica
na fino obdelanem mlinskem kamnu
mlétje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od mleti:
drobno, grobo mletje
;
mletje žita
/
mletje lesa, rude
/
pogledala je v grot, koliko je še mletja
kar se melje
/
slišati je bilo samo mletje z usti
mlév
-í
ž
,
daj., mest. ed.
mlévi
(
ẹ̑
)
star.
mletje
:
na večer je bila mlev končana
mlévec
-vca
m
(
ẹ̑
)
1.
delavec, ki dela pri napravi, stroju za mletje:
mlevec premoga, rud
2.
zastar.
kdor prinese, pripelje v mlin mlet žito:
mlevci so čakali na moko
mléven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki se rabi za mletje:
mlevne naprave
;
mlevna posoda
/
mlevno blago
;
mlevno žito
♦
vet.
mlevna ploskev
površina zoba, s katero žival melje hrano
mlévka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
mivka
:
hoditi po mokri mlevki ob Savi
mlevnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za mletje žita:
plačati mlevnino
mlévski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na mletje:
mlevski odpadki
/
mlevski izdelki
/
mlevsko dovoljenje
mlévščina
-e
ž
(
ẹ̄
)
plačilo za mletje žita;
mlevnina
:
plačati mlevščino
mlezívo
-a
s
(
í
)
agr.
kravje mleko prve dni po porodu:
mlezivo je posesal teliček
;
delati skuto iz mleziva
♦
biol.
izloček mlečne žleze ob koncu nosečnosti in takoj po porodu
mlézva
-e
ž
(
ẹ̄
)
nar.
mlezivo
:
mlezvo je popil teliček
mlín
-a
m
(
ȋ
)
1.
naprava za mletje žita:
pognati, ustaviti mlin
;
popraviti mlin
;
nasuti žito v mlin
/
ob vodi enakomerno klopota mlin
;
mlin melje, stoji
;
potok žene nekaj mlinov in žag
;
jezik ji teče kot mlin
/
parni, ročni, vodni mlin
;
valjčni mlin
;
mlin na veter
;
mlin na kamne
pri katerem drobijo zrnje mlinski kamni
/
zmes je pripravljena za mlin
/
ob potočku so otroci postavljali mline
mlinčke
;
pren.,
ekspr.
življenje ga je potegnilo v svoj mlin
;
mlin časa ga je zmlel
;
priti v mlin opravljivosti
//
stavba ali prostor s tako napravo:
ob potoku stoji mlin
;
iti v mlin
;
zapuščen mlin
/
plavajoči mlini na Muri
/
dati nekaj pšenice v mlin
;
nesti, peljati v mlin
2.
naprava za mletje kake druge snovi:
žerjav prenaša rudo v mlin
;
mlin za cement, papir, premog, sadje
/
grozdni, kavni, sadni mlin
●
slabš.
neprestano vrti svoj mlin
govori
;
ekspr.
goniti, speljavati vodo na svoj mlin
govoriti, delati v svojo korist
;
ekspr.
boš že še prinesel v moj mlin
še boš potreboval mojo pomoč
;
knjiž.
boriti se z mlini na veter
spopadati se z namišljeno nevarnostjo
;
preg.
božji mlini meljejo počasi, pa gotovo
sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
;
preg.
samo v mlinu se dvakrat pove
ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
♦
etn.
babji mlin
naprava, v kateri se za pusta starejše ženske šeme spremenijo v mlada dekleta
;
panjske končnice z babjim mlinom
;
igr.
mlin
položaj treh kamenčkov istega igralca v eni vrsti na igralni deski z mrežastimi liki; igra, v kateri se sestavljajo iz kamenčkov taki položaji
;
strojn.
kroglični mlin
;
palični mlin
;
mlin kladivar
stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi
;
zool.
mlin
del ptičjega želodca z močno mišičnato steno
mlínar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor melje, predeluje žito:
postati mlinar
;
dober mlinar
/
biti pri mlinarju
//
lastnik mlina (za žito):
hči bogatega mlinarja
♦
zool.
hrošč, ki ima sprednja trda krila pokrita z belimi lisami in poprhom, Polyphylla fullo
mlínarček
-čka
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od mlinar:
ko boš velik, boš mlinarček
♦
zool.
ptica, katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca
mlínarica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
žena lastnika mlina (za žito):
mlinarica mu je dala kos kruha
2.
nar.
palica (za opiranje):
mahoma je segel z desnico pod nizko hišno streho, potegnil izpod trama krepko gabrovo mlinarico in divje zamahnil proti ženi
(Prežihov)
mlináriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se z mletjem, predelavo žita:
tu je mlinaril že nekaj let
mlínarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mlinarje ali mlinarstvo:
mlinarske storitve
/
mlinarski delavec, tehnik
/
mlinarska hči
/
mlinarska industrija, obrt
♦
agr.
(mlinarska) merica
žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje
;
tekst.
mlinarska mreža
redka tkanina v sukljani vezavi
mlínarstvo
-a
s
(
ȋ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z mletjem, predelavo žita:
razvoj mlinarstva pri nas
mlínček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
manjšalnica od mlin:
ob potoku je klopotal mlinček
;
jezik mu drdra kot mlinček
2.
igrača, ki predstavlja mlinsko kolo:
otroci so ob vodi delali, postavljali mlinčke
3.
gospodinjska priprava za mletje kave, orehov:
vrteti mlinček
/
električni mlinček
;
kavni mlinček
;
mlinček za kavo
4.
del ptičjega želodca z močno mišičnato steno:
kokošja jetra, mlinček in kremplje je vrgel psu
●
pog.
mlinček
ročni računski stroj(ček)
;
molilni mlinček
zlasti v tibetanskem okolju
priprava za mehanično opravljanje molitev
mlínčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
povzročati, da kaj pod pritiskom spreminja obliko, se iznakažuje:
roka je nervozno mlinčila ogorek v pepelniku
mlínec
-nca
m
(
ī
)
nav. mn.
pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nekvašenega testa:
peči mlince
/
koruzni, pšenični mlinci
/
jesti poparjene mlince
mlínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mlin:
mlinski stroji
;
mlinsko sito
/
mlinski kamen
kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja
;
mlinsko kolo
priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkorišča vodno energijo za pogon mlina
/
mlinski jez
/
mlinska industrija
●
ekspr.
potok žene žage in mlinske kamne
mline
;
bibl.
bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja
izraža veliko ogorčenje, obsodbo
;
knjiž.
ta človek mi je mlinski kamen za vratom
zelo veliko breme
♦
teh.
mlinska gred
gred, ki vrti zgornji mlinski kamen
mlínščica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
del potoka ali reke, speljan k mlinu:
mlinščica je zelo narasla
mlívka
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
mivka
:
hoditi po mokri mlivki ob Savi
mm
1
[
ḿm
]
medm.
(
m̑
)
1.
izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek:
mm, so klobase dobre
;
mm(m), kako lepa ruta
2.
izraža obotavljanje, pomislek:
mm, nekam čudno diši
mm
2
[
ḿḿ
]
medm.
(
m̑-m̑
)
nadomešča besedilo pri petju (z mrmranjem):
mm, mm(m), je družba spremljala znani napev
mnemotéhničen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na mnemotehniko:
glasba je odlično mnemotehnično sredstvo
/
ta razlaga ima le mnemotehničen pomen
mnemotéhnika
-e
ž
(
ẹ́
)
tehnika pomnjenja, zapomnitve:
uriti se v mnemotehniki
//
veda o tej:
ukvarjati se z mnemotehniko
mnênje
-a
s
(
é
)
1.
prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje:
napisati in obrazložiti mnenje o novem materialu
;
upoštevati mnenje komisije
;
izvedensko, strokovno mnenje
//
s prilastkom
dokument, pisna izjava o delu, družbeni dejavnosti, obnašanju koga:
predložiti mnenje organizacije, šole
2.
kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično:
mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo
;
to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače
;
publ.
bili so mnenja, da to ni bila samo nesreča
menili so
/
po našem mnenju je stvar potekala takole
3.
kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa:
po tem dogodku je o njem spremenil mnenje
;
imeti dobro, slabo mnenje o čem
//
kar izraža odnos do česa sploh:
mnenja si nasprotujejo,
ekspr.
se krešejo
;
vsiljevati komu svoje mnenje
;
v vsaki stvari ga vpraša za mnenje
;
glede vzgoje sta različnega mnenja
;
upoštevati mnenje drugega
/
ekspr.
na koncu se je izkristaliziralo mnenje o potrebnosti takih ukrepov
;
izrazili so mnenje, da je treba takoj začeti graditi stanovanja
●
publ.
pridružiti se mnenju večine
soglašati z večino
;
javno mnenje
družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
;
publ.
odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik
drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja
;
mnenja o tem so deljena
so različna, se ne skladajo
mnênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
publ.
nanašajoč se na mnenje:
rezultati mnenjske raziskave
/
mnenjska anketa
anketa o mnenju
mnóg
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
mn.
ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote:
novico so prinesli mnogi časopisi
;
mnogi ljudje so preveč zaposleni
;
podoben mu je po mnogih lastnostih
;
mnogih stvari nismo sami krivi
;
mnoga mesta v knjigi so nerazumljiva
;
ed.,
star.:
mnogemu mladeniču je srce na skrivnem gorelo zanjo
;
izkazal se je v mnogi bitki
//
ki izraža veliko število oseb, stvari sploh:
knjiga z mnogimi dialogi
;
pri delu so se pojavile mnoge slabosti
;
to se je zgodilo pred mnogimi leti
/
kot voščilo za rojstni dan
še na mnoga leta
;
sam.:
mnogi mislijo drugače
;
mnogega je spravil v zadrego
;
z mnogimi se je pogovarjal
;
mnoga je prezgodaj umrla
mnógo
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža veliko količino ali mero:
popil je mnogo čaja
;
zbralo se je mnogo ljudi
;
mnogo jih bo zamudilo
;
mnogo je takih, ki ne znajo plavati
/
kot voščilo
želim ti mnogo sreče
/
mnogo bere, se giblje, govori, spi
/
pred mnogo leti
//
v nikalnih stavkih
izraža majhno mero:
stvari ni mnogo spremenil
;
ni se mnogo menil za to
2.
navadno s primernikom
izraža visoko stopnjo:
ni mnogo boljši kot ti
;
mnogo mlajši je od mene
;
za to sem plačal mnogo več
/
mnogo premlad je za to delo
mnogo...
ali
mnógo...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na večje, veliko število:
mnogoceličar, mnogonacionalen, mnogostranost
/
mnogoštevilen
mnogobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je mnogih barv:
mnogobarvna tkanina
♦
min.
mnogobarvni mineral
mineral, ki je v presevni svetlobi glede na smer opazovanja različno obarvan
mnogobeséden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
gostobeseden
:
mnogobeseden človek
/
mnogobesedno in patetično govorjenje
mnogobesédno
prisl.
:
mnogobesedno je opozarjal na probleme
mnogobòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
šport.
tekmovanje v več panogah:
tekmovati, zmagati v mnogoboju
/
atletski, telovadni mnogoboj
mnogobójec
-jca
m
(
ọ̑
)
šport.
športnik, ki se ukvarja z mnogobojem, zlasti atletskim:
izkazal se je kot odličen mnogobojec
mnogobóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
vera, verovanje v več bogov:
enoboštvo in mnogoboštvo
mnogobóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
kdor veruje v več bogov:
mnogobrójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
številen
,
mnog
:
v sijaju mnogobrojnih luči
/
zbrala se je mnogobrojna družba
mnogocéličar
-ja
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
biol.
mnogocelična žival ali rastlina:
nastanek, razvoj mnogoceličarjev
mnogocéličen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
biol.
ki je iz več celic:
mnogocelične rastline, živali
;
mnogocelična bitja
♦
elektr.
mnogocelični zvočnik
zvočnik z več lijaki, ki so drug ob drugem
mnogocvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
vrtn.
ki ima mnogo cvetov:
mnogocvetna rastlina
mnogocvétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
vrtn.
vrtnica z mnogo cveti v šopih:
gojil je več sort mnogocvetnic
mnogočlénar
-ja
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
živali, katerih telo je sestavljeno iz mnogo členov, Polymeria:
deblo mnogočlenarjev
mnogočlénik
-a
m
(
ẹ̑
)
mat.
izraz, ki ima več členov:
mnogočlénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki je iz mnogo členov:
mnogočlenska veriga
♦
mat.
mnogočlenski izraz
mnogočlenik
mnogoglásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
ki je iz mnogo glasov:
mnogoglasno pritrjevanje
♦
glasb.
mnogoglasno petje
večglasno petje
mnogoglásje
-a
s
(
ȃ
)
glasb.
večglasje
:
začetki mnogoglasja
mnogoglàv
in
mnogogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
1.
v pravljicah
ki ima mnogo glav:
mnogoglavi zmaj
2.
knjiž.
številen
,
velik
:
mnogoglava družina, množica
mnogoiménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
mat.,
v zvezi
mnogoimensko število
količina, ki se izrazi z več merskimi enotami:
mnogojezíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
napisan v mnogo jezikih:
mnogojezični opozorilni napisi
/
mnogojezični slovar
2.
ki zna in redno uporablja mnogo jezikov:
medsebojno občevanje mnogojezične inteligence
/
mnogojezična družba
/
mnogojezična dežela
mnogojezíčnost
-i
ž
(
ȋ
)
znanje in redna raba mnogo jezikov:
mnogojezičnost olajšuje inteligenci medsebojno sporazumevanje
/
mnogojezičnost opozorilnih napisov
mnógokàj
mnógočésa
zaim.
(
ọ̑-ȁ ọ̑-ẹ̄
)
knjiž.
marsikaj
:
on bi ti vedel mnogokaj povedati
;
v mnogočem se ločiva
mnógokatéri
-a -o
zaim.
(
ọ̑-ẹ̄
)
knjiž.
marsikateri
:
mnogokateri kmet pridela komaj zase
;
sam.:
to bo mnogokaterim všeč
mnógokdàj
prisl.
(
ọ̑-ȁ
)
knjiž.
marsikdaj
:
mnogokdaj je obiskal tudi mene
mnógokdó
mnógokóga
zaim.
(
ọ̑-ọ̄
)
star.
marsikdo
:
njegove pesmi mnogokomu niso všeč
mnógokjé
prisl.
(
ọ̑-ẹ̄
)
knjiž.
marsikje
:
mnogokje so začeli kositi
mnógokód
prisl.
(
ọ̑-ọ̄
)
knjiž.
marsikje
:
mnogokod je sodelovanje potrebno
mnogokóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima mnogo kotov:
v vrhnji plasti so zrnca mnogokotna, v spodnji pa okrogla
♦
arhit.
mnogokotna apsida
mnogokótnik
-a
m
(
ọ̑
)
geom.
premočrtni lik s tremi ali več stranicami:
narisati mnogokotnik
/
enakostranični, tangentni, tetivni mnogokotnik
;
sferni mnogokotnik
del površja krogle, omejen z loki velikih krogov krogle
mnógokrat
prisl.
(
ọ̑
)
izraža mnogo ponovitev:
na Triglavu sem bil že mnogokrat
//
s primernikom
izraža visoko stopnjo:
uradno sporočilo govori o desetih ranjenih, vendar utegne biti število mnogokrat večje
mnogokráten
-tna -o
prid.
(
ā
)
ki ima mnogo ponovitev:
za nekatere je bilo potrebno mnogokratno naročilo
♦
kem.
zakon o mnogokratnem razmerju mas
lastnost snovi, da se z drugo snovjo veže v več kot enkratnem razmerju
;
num.
mnogokratni dukat
dukat, ki ima težo in vrednost dveh ali več dukatov
mnogokrátnik
-a
m
(
ȃ
)
mat.
število, ki je rezultat množenja s kakim številom:
poiskati dva mnogokratnika števila šest
/
najmanjši skupni mnogokratnik
najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili
mnogokrátnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost mnogokratnega:
mnogokratnost ponovitev
♦
mat.
mnogokratnost korena
mnogoléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
dolgoleten
:
rezultat mnogoletnega truda
;
mnogoletno bivanje v tujini
;
končati mnogoletno delo
/
tramovi so črno okajeni od mnogoletnega dima
mnogolíčen
-čna -o
prid.
(
ī
)
1.
knjiž.
mnogovrsten
,
raznovrsten
:
opazovati mnogolične pojave družbenega razvoja
/
mnogolična osebnost, pokrajina
;
mnogolična tematika njegovih pesmi
2.
mat.
ki ima več vrednosti, pomenov:
mnogolična funkcija
;
mnogolična rešitev naloge
♦
min.
mnogolična snov
snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah; polimorfna snov
mnogolíčje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
mnogovrstnost
,
raznovrstnost
:
dogodki so prinesli v njegovo življenje nekaj mnogoličja
/
v tem človeku je združeno mnogoličje dobrih in slabih lastnosti
mnogolíčnost
-i
ž
(
ī
)
knjiž.
mnogovrstnost
,
raznovrstnost
:
mnogoličnost pojavov
/
njegov značaj je v svoji mnogoličnosti zelo enoten
;
obravnavati svet v vsej njegovi mnogoličnosti
♦
biol.
pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike
;
min.
pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah
mnogolíkost
-i
ž
(
ī
)
knjiž.
mnogovrstnost
,
raznovrstnost
:
mnogolikost narodov in barv v deželi
/
obravnavati svet v vsej njegovi mnogolikosti
mnogolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
ki ima mnogo listov:
mnogolistna bukev je prestrezala sončne žarke
♦
bot.
mnogolistna čaša
čaša z več listi
mnogomilijónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
ki obstoji iz mnogo milijonov ljudi:
mnogomilijonski narod
;
mnogomilijonska organizacija
;
utrip mnogomilijonskega mesta
mnogomóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
zakon žene z več možmi hkrati:
živeti v mnogomoštvu
//
spolno življenje ženske z več moškimi hkrati:
obsojati, preganjati mnogomoštvo
mnogonacionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
večnacionalen
:
mnogonacionalna država
/
značaj te države je mnogonacionalen
mnogonároden
-dna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
večnacionalen
:
mnogonarodna država
mnogonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima več nog:
mnogonoga žival
mnogonóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
žival, ki ima več nog:
dvonožci in mnogonožci
●
ekspr.
pazi, da te v gozdu ne popade kak mnogonožec
žival
mnogoobrázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
mnogovrsten
,
raznovrsten
:
mnogoobrazni občutki
/
mnogoobrazna narava
mnogoobráznost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
mnogovrstnost
,
raznovrstnost
:
mnogoobraznost občutkov
/
mnogoobraznost pokrajine
;
pisatelja je zanimalo življenje v vsej svoji mnogoobraznosti
mnogopísec
-sca
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
pisatelj, ki mnogo piše:
šarlatanski literat in mnogopisec
mnogopomémben
-bna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
zelo pomenljiv:
mnogopomemben nasmešek, pogled
/
zastar.
čarovnik je govoril skrivnostne mnogopomembne besede
zelo pomembne
mnogopomémbno
prisl.
:
mnogopomembno zavzdihniti
mnogopoménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima mnogo pomenov:
mnogopomenske besede
mnogopovéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
vsebinsko bogat:
mnogopoveden stavek
mnogoródnica
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
ženska, ki je mnogokrat rodila:
do nenadnega poroda pride običajno le pri mnogorodnicah
mnogoseménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
bot.
ki ima več semen:
mnogosemenski plod, strok
;
mnogosemenska jagoda
mnogostránost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost mnogostranskega:
igralčeva, pisateljeva mnogostranost
/
publ.
mnogostranost kmečkega dela
mnogovrstnost, raznovrstnost
mnogostránski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
publ.
mnogovrsten
,
raznovrsten
:
mnogostransko kmečko delo
;
opisal je mnogostransko delovanje zaslužnega jubilanta
/
mnogostranska državna intervencija v gospodarstvu
2.
ki se ukvarja z mnogo stvarmi:
mnogostranski človek
3.
večstranski
:
mnogostranska pogodba
mnogostránsko
prisl.
:
mnogostransko osvetliti kaj
mnogostránskost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost mnogostranskega:
občudoval je njegovo mnogostranskost
;
mnogostranskost in specializiranost
mnogoščetínec
-nca
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
mnogočlenarji z več ščetinami na vsakem obročku, Polychaeta:
morski mnogoščetinci
mnogoštevílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
številen
:
v sijaju mnogoštevilnih luči
/
oče mnogoštevilne družine
mnogoštevílnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
številnost
:
mnogoštevilnost naroda
/
spraviti mnogoštevilnost opazovanih stvari v enoten sistem
množico
mnogotér
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
1.
mnogovrsten
,
raznovrsten
:
zdravilo za mnogotere bolezni
;
mnogotere oblike ljubezni
2.
marsikateri
:
mnogotera nevihta je šla mimo
;
tu sem izvedel za mnogotero skrivnost
mnogotéren
-rna -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
mnogovrsten
,
raznovrsten
:
individualne razlike so mnogoterne
/
mnogoterna drobnarija
mnogotérnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
star.
mnogovrstnost
,
raznovrstnost
:
mnogoternost literarnih smeri
mnogotérost
-i
ž
(
ẹ̑
)
star.
mnogovrstnost
,
raznovrstnost
:
mnogoterost čustev
mnogovéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
ki mnogo ve:
mnogoveden človek
mnogovézje
-a
s
(
ẹ̑
)
lit.
nizanje, naštevanje besed ali stavkov, povezanih med seboj z istim veznikom:
uporaba mnogovezja
mnogovŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je mnogih vrst:
mnogovrstni opravki
;
na oknih so cvetele mnogovrstne rože
;
ima mnogo mnogovrstnih težav
;
opravljati mnogovrstna dela
/
mnogovrsten trud
;
njegovo mnogovrstno slovstveno delovanje
mnogovŕstno
prisl.
:
mnogovrstno preoblikovati tuje vplive
mnogovŕstnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost mnogovrstnega:
v reviji pogrešam mnogovrstnosti
;
mnogovrstnost opravkov
/
mnogovrstnost njegovega dela
mnogoznáčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
publ.
mnogopomenski
,
večpomenski
:
mnogoznačen izraz
/
slikar rad izbira mnogoznačne motive
vsebinsko bogate
mnogožénec
-nca
m
(
ẹ̑
)
kdor živi v mnogoženstvu:
mnogožénstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
zakon moža z več ženami hkrati:
živeti v mnogoženstvu
//
spolno življenje moškega z več ženskami hkrati:
obsojati mnogoženstvo
mnóštven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
množičen
:
mnoštveni pojavi
/
mnoštveni pomor
♦
ekon.
mnoštvena proizvodnja
množična proizvodnja
mnóštveno
prisl.
:
ljudje so se mnoštveno uprli okupatorju
mnóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
razmeroma veliko število:
mnoštvo ljudi
;
ukvarjal se je z mnoštvom problemov
;
slišal sem mnoštvo novih besed
/
mnoštvo hrane
velika količina
/
to se je pojavilo v velikem mnoštvu
v veliki množini
//
množica
,
ljudstvo
:
mnoštvo stoji nasproti veliki osebnosti
mnóž
-í
ž
(
ọ̑
)
zastar.
množica
,
mnoštvo
:
posamezniki se dajo pridobiti, množ pa ne
;
stranka ima za seboj množ
/
imel je množ otrok
mnóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
številen
:
zbrana je množna družba pisalcev
množênec
-nca
m
(
é
)
mat.
število, ki se množi:
množenec in množitelj
množênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od množiti:
a)
razlagati množenje
;
množenje enic, potenc
;
znak za množenje
/
okrajšano množenje
hitrejše množenje, pri katerem se množi samo s približno vrednostjo množitelja
b)
množenje premoženja
mnóžestven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
množičen
:
množestvene aretacije, usmrtitve
/
množestveni predmeti
mnóžica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
velika strnjena skupina ljudi:
okrog ponesrečenca se je gnetla množica
;
množica je nenadoma vzvalovila
;
množice se je polastil strah
;
pomiriti razjarjeno množico
;
prebiti se skozi množico
;
ekspr.
nepregledna, ogromna, stotisočglava množica
;
množica gledalcev
;
psihologija množice
;
šum, vpitje množice
/
množica ljudi
2.
nav. mn.
ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji:
množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve
;
popeljati množice v boj
;
voditi množice
;
politično vodstvo se je ločilo od množic
;
delovne,
ekspr.
najširše ljudske množice
;
neosveščena,
knjiž.
brezimna množica
;
ideološki vpliv na množice
;
politično delo med množicami
;
povezanost političnega vodstva z množicami
/
kmečke, proletarske množice
/
anonimna množica velemest
prebivalstvo
3.
nav. ekspr.,
z rodilnikom
razmeroma veliko število česa:
v zraku je množica živih bitij
;
množica misli
;
pregledal je celo množico otrok
;
zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati
;
množica najraznovrstnejših rib
/
pomoriti je dal cele množice
;
pripravljeni so bili umirati v množicah
4.
mat.
skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto:
sestaviti množico
/
teorija množice
/
delna množica
ki je del kake množice
;
diskretna množica
množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0
;
ekvivalentna množica
pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici
;
osnovna
ali
univerzalna množica
ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale
;
moč množice
število elementov množice
mnóžičen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na množico:
a)
publ.
elitna in množična kultura
/
ta avto je množično vozilo
ljudsko
b)
množičen beg ljudi z okupiranega ozemlja
;
množična zastrupitev s hrano
;
množično ubijanje, umiranje
/
prirediti množični izlet
;
omenjeno društvo je najbolj množično športno društvo
/
množični izdelki
zelo številni
;
množičen pojav
zelo pogosten
/
množični sestanek
;
množična organizacija
;
publ.
sredstva množičnega obveščanja
ali
množična komunikacijska sredstva
časopisje, radio, televizija
♦
biol.
množična delitev
delitev, pri kateri nastane iz ene celice več celic
;
ekon.
množična proizvodnja
proizvodnja, organizirana v velikem obsegu
;
glasb.
množična pesem
zborovska pesem, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom
;
gled.
množični prizor
prizor, v katerem nastopa množica ljudi
;
pravn.
množični morilec
morilec, ki ubije več oseb v krajšem času, navadno naenkrat in v okviru istega dogodka
;
zal.
množična izdaja
izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; ljudska izdaja
mnóžično
prisl.
:
množično se boriti proti čemu
;
množično prihajati na prostovoljno delo
;
množično streljati, zapirati ljudi
;
množično razširjen avto
mnóžičnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilost množičnega:
množičnost zimskega športa
/
prizadevati si za množičnost gibanja, organizacije
/
žival je škodljiva zaradi svoje množičnosti
številnosti
množílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se uporablja za množenje:
množilni znak
/
večja števila so pogosto napisana v množilni obliki
♦
jezikosl.
množilni števnik
števnik, ki izraža, koliko ponovitev ima stvar ali koliko vrst je te stvari
množína
-e
ž
(
í
)
1.
kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh:
meriti množino elektrike, svetlobe, toplote
;
množina denarja v obtoku
;
julijska množina padavin
;
množina mišičnih vlaken
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
velika množina hrane
veliko hrane
/
mn.,
nav. ekspr.
koruza je rasla v velikih množinah
2.
knjiž.,
navadno z rodilnikom
razmeroma veliko število česa:
množina nabranih besed je onemogočala hitro ureditev
;
ulico je razsvetljevala množina luči
;
množina primerov je delala delo nepregledno
/
kvaliteto hrane je skušal nadomestiti z množino
3.
zastar.
množica
:
plesaje se vrti velika množina
/
množina ljudi
4.
jezikosl.
slovnično število, ki zaznamuje več kot dve, v nekaterih jezikih pa dve ali več stvari:
slovenski jezik ima ednino, dvojino in množino
/
postaviti samostalnik v množino
;
prva oseba množine
/
majestetična množina
prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov
●
ekspr.
kje so še drugi, ker si govoril v množini
ker si govoril, kot da vas je več
množínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na množino:
a)
množinski orodnik
;
množinske končnice
/
množinski samostalnik
samostalnik, ki ima samo množino
b)
množinski izdelek
/
zastar.
množinsko preseljevanje
množično
♦
ekon.
množinska proizvodnja
proizvodnja, organizirana v velikem obsegu
množínsko
prisl.
:
kobilice se pojavljajo množinsko
v velikih množinah
množítelj
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
kdor kaj veča, povečuje:
množitelj kapitala
2.
mat.
število, s katerim se množi:
množenec in množitelj
množítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od množiti:
v kraju so bile vse možnosti za množitev novih obratov
/
nagla množitev prebivalstva v mestih
/
proučevati množitev rastlin
razmnoževanje
množíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati kaj številnejše:
s spretno igro je hitro množil frnikole
;
izostanki pri delu so se množili
;
nasprotniki se množijo, prijatelji se pa umikajo
;
počitniške hišice so se ob reki hitro množile
//
delati kaj večje:
množiti bogastvo, premoženje
;
delo se mu je množilo
/
z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje
večali, povečevali
2.
mat.
delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj:
zna že množiti in deliti
;
množiti s pet
●
zastar.
svoje pesmi je množil na pisalni stroj
razmnoževal
množíti se
1.
dobivati čedalje večje število primerkov, članov:
njegova knjižnica se hitro množi
;
to ljudstvo se množi
2.
razmnoževati se:
rastline se množijo na različne načine
♦
biol.
nespolno se množiti
množèč
-éča -e:
množeči se neuspehi
;
hitro množeče se bogastvo
mnóžje
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
množica
:
gledal je prerivajoče se množje pred seboj
/
zbralo se je množje ljudi
móa
-e
ž
(
ọ̑
)
pal.
v holocenu izumrla velika, noju podobna ptica:
najti kosti in jajčne lupine moe
moaré
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
papir.,
tekst.
tkanina, papir s svetlikajočim se vzorcem lesnih letnic:
obleka iz moareja
//
svetlikajoč se vzorec lesnih letnic na tkanini, papirju:
vtisniti moare v tkanino
;
papir z moarejem
;
v prid. rabi:
moare efekt
moarírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
papir.,
tekst.
vtiskovati svetlikajoč se vzorec lesnih letnic v tkanino, papir:
moarirati papir, tkanino
moaríran
-a -o:
moarirani taft
;
površina kože je lepo moarirana
mób
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.,
zastar.
drhal
,
sodrga
:
športni mob je vdrl na nogometno igrišče
;
velikomestni mob
móbi
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
mobilni telefon
,
mobilnik
:
iz meditiranja ga je iztrgalo zvonjenje mobija
;
v prid. rabi:
mobi račun
;
mobi uporabnik
;
mobi kartica
móbi...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na manjši brezžični prenosni telefon:
mobiračun
in
mobi račun, mobiuporabnik
in
mobi uporabnik, mobikartica
in
mobi kartica
móbikártica
in
móbi kártica
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
kartica s številko, s katero uporabnik na mobilni telefon prenese vnaprej plačan znesek za uporabo storitev mobilnega operaterja:
kupiti mobikartico za pet, deset evrov
;
napolniti mobilnik z mobikartico
;
zbiralci mobikartic
;
telekartica in mobikartica
/
motivi na mobikarticah
mobílec
-lca
m
(
ȋ
)
pog.
mobilni telefon
,
mobilnik
:
na mobilcu je videl, da ima nekaj neodgovorjenih klicev
mobílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
gibljiv
,
premičen
:
mobilni del vrat
/
mobilni bolnik
bolnik, ki se lahko sam premika, hodi
;
sklep ni mobilen
2.
prenosen
,
prestavljiv
:
mobilen stroj
;
oddajnik je mobilen
/
mobilna hiša
hiša, navadno počitniška, ki jo je mogoče odpeljati na drugo lokacijo
♦
voj.
mobilne enote
enote, usposobljene za hitre premike
mobiliár
-ja
m
(
ā
)
knjiž.
pohištvo
:
pisarniški mobiliar
;
prostor brez mobiliarja
mobiliáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
premičninski:
mobiliarna dražba
/
mobiliarno imetje
mobílija
-e
ž
(
í
)
1.
star.
pohištvo
:
sobo je opremil s staro mobilijo
2.
knjiž.
premičnina
:
prodal je vse imetje, mobilije in imobilije
mobilizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od mobilizirati:
mobilizacija mlajših letnikov
/
mobilizacija motornih vozil
/
mobilizacija zdravstvenega osebja med epidemijo
2.
prehod oboroženih sil in gospodarstva iz mirnodobnega stanja v vojno:
opraviti, razglasiti mobilizacijo
/
vojna mobilizacija
//
publ.
povzročitev aktivnosti ali povečanje aktivnosti česa;
spodbuditev
,
pritegnitev
:
mobilizacija vseh naprednih sil v boju za mir
;
tisk opravlja pri ljudeh vlogo vzgoje, obveščanja in mobilizacije
♦
ekon.
mobilizacija kapitala
zbiranje kapitala za investicije; sprememba dolgoročno naloženega kapitala v kratkoročno naloženega
;
voj.
delna, poskusna, splošna mobilizacija
mobilizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mobilizacijo:
mobilizacijski dan, razglas
;
mobilizacijske priprave
;
mobilizacijsko mesto
/
težko mobilizacijsko razpoloženje
/
časopis je premalo mobilizacijski
;
mobilizacijska vloga organizacije
mobilizátor
-ja
m
(
ȃ
)
publ.
kdor povzroča aktivnost koga, česa:
bil je zavzet mobilizator mladine
/
mobilni telefon postaja vse pomembnejši mobilizator množic
mobilizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mobilizatorje:
organizacija je imela v političnem boju mobilizatorsko nalogo
/
mobilizatorski film, tisk
mobilizíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je pritegnjen v vojaško službo:
vojska se je krepila s prostovoljci in mobiliziranci
mobilizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mobilizirati:
mobiliziranja ljudi za večjo lojalnost lastni državi
/
mobiliziranje proračunskih sredstev
/
mobiliziranje otrdelega sklepa
mobilizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati:
mobilizirati mlajše letnike
;
očeta so mu mobilizirali
/
mobilizirati fante v vojsko
/
mobilizirati motorna vozila
//
napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo:
ob epidemiji so mobilizirali vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje
2.
opraviti prehod oboroženih sil in gospodarstva iz mirnodobnega stanja v vojno:
država je začela mobilizirati
;
publ.
država je mobilizirala
opravila mobilizacijo
//
publ.
povzročiti aktivnost ali povečanje aktivnosti česa;
spodbuditi
,
pritegniti
:
mobilizirati množice, organizacijo za politične naloge
;
idejno, politično mobilizirati študente
/
mobilizirati strokovne izkušnje
♦
ekon.
mobilizirati kapital
zbirati kapital za investicije; spremeniti dolgoročno naloženi kapital v kratkoročno naloženega
;
med.
mobilizirati otrdel sklep
napraviti ga zopet gibljivega
;
pravn.
mobilizirati terjatve
skrajšati terjatvam rok dospelosti ali jim dati takojšnjo dospelost
;
šah.
mobilizirati figure
zbirati in pripravljati jih za akcijo
mobilizirajóč
-a -e:
avantgarda je mobilizirajoča
mobilizíran
-a -o:
mobiliziran civilist
;
mobiliziran je bil med prvimi
mobílnik
-a
m
(
ȋ
)
manjši brezžični prenosni telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju vzpostavimo telefonsko zvezo z drugim telefonskim naročnikom:
njegov mobilnik zvoni vsakih pet minut
;
pametni mobilnik
;
proizvajalec mobilnikov
;
uporaba mobilnikov
mobílnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
gibljivost
,
premičnost
:
mobilnost dvigala
/
mobilnost bolnikov
2.
soc.
naraščanje ali upadanje količine ljudi v kaki dejavnosti, na določenem območju:
omejiti mobilnost poklicev
;
selitvena, socialna mobilnost
;
mobilnost prebivalstva
♦
soc.
horizontalna mobilnost
mobilnost posameznikov ali skupin v istem družbenem sloju
;
vertikalna mobilnost
mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega
móbing
tudi
mobbing
-a
[
móbing-
]
m
(
ọ̑
)
sistematično duševno nasilje, trpinčenje, ustrahovanje na delovnem mestu:
izvajati mobing nad kom
;
preprečiti mobing v službi
;
povzročitelj, žrtev mobinga
móbitel
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
mobilni telefon
,
mobilnik
:
mobitel je zvonil v prazno
;
izklopiti, vklopiti mobitel
móbitelovec
-vca
m
(
ọ̑
)
1.
uporabnik storitev družbe Mobitel:
klicati mobitelovca
;
mobitelovci so zamenjali operaterja
2.
sodelavec družbe Mobitel:
ljudje se bojijo sevanja in zahtevajo prestavitev anten, mobitelovci pa imajo že vse papirje za gradnjo
móbiuporábnik
in
móbi uporábnik
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
kdor uporablja predplačniško storitev družbe Mobitel:
mobiuporabnik postanete z nakupom Mobipaketa
;
dostopi za mobiuporabnike
;
paket za mobiuporabnike
mocaréla
tudi
mozzarella
-e
[
mocaréla
]
ž
(
ẹ̑
)
gastr.
italijanski mehki beli sir iz bivoljega ali kravjega mleka z manjšo vsebnostjo maščob:
zelenjavi je dodal mocarelo in svežo baziliko
;
narezati, odcediti mocarelo
;
hlebček, kroglica mocarele
;
rezina mocarele
/
bivolja mocarela
móč
1
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov:
z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč
;
tekmovalci so v začetku varčevali z močjo
;
ekspr.
ima medvedjo, volovsko moč
;
na dopustu je spet dobil moči za delo
/
ta ptič ima v kljunu veliko moč
/
roka mu je brez moči visela ob telesu
/
ekspr.
z vso močjo se je uprl v vesla
kolikor je mogel
;
ekspr.
z zadnjimi močmi je lezel na breg
komaj, zelo težko
//
sposobnost za prenašanje duševnih naporov:
v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah
;
pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči
;
imel je dovolj moči, da je vztrajal
/
nimam moči, da bi to gledal
ne morem tega gledati
//
velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov:
pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč
;
obraz mu je izžareval moč in odločnost
;
občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje
;
duševna, telesna moč
2.
nav. mn.
sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje:
starčku pešajo, pojemajo moči
/
obrezana rastlina je počasi izgubljala moč
/
lirika je črpala moč iz narodne pesmi
/
življenjska moč
3.
značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije:
moč domače industrije je iz leta v leto rasla
;
ugotoviti, kakšna je moč podjetja
;
moč stranke je v pravem vodstvu
;
moč vojske
//
značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti:
naprave delajo z vso močjo
/
moč vodovoda
4.
navadno s prilastkom
kar omogoča komu določeno dejavnost:
zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč
;
spoznavna moč človeka
;
stvariteljska moč mu pojema
/
obrambna moč države se veča
;
ofenzivna moč vojske
/
izobraževalna moč igrače
;
izrazna moč jezika
;
zdravilna moč rastline
//
publ.
značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja:
denarna moč podjetja
;
gospodarska moč države raste
;
primerjati jedrsko moč posameznih držav
;
materialna moč meščanstva
;
vojaška moč blokov
5.
kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo:
v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč
;
pridobil si je družbeno moč
;
utrjevati moč demokratičnih institucij
/
v podjetju ima moč in ugled
;
nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere
/
ekspr.
pravica je brez moči
//
kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj:
njena bližina ima čudno moč
;
starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči
;
moč propagande, vzgoje, zgleda
/
nad njim nima več moči
ne more več vplivati nanj
6.
kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri:
silna moč ga je vlekla od okna
;
skrivnostna moč ga je vrgla ob tla
;
padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge
/
moči zemlje
7.
značilnost česa
a)
glede na učinek, posledico:
moč naliva, potresa, vetra
/
moč odriva, stiska, sunka
b)
glede na čutno zaznavnost:
moč bolečine
;
moč glasu
;
moč svetlobe
;
moč vonja
c)
intenzivnost:
moč hrepenenja, ljubezni
;
moč vpliva, vtisa
;
moč volje
trdnost
8.
publ.,
s prilastkom
delavec
,
uslužbenec
:
sprejmemo administrativno moč
;
tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči
;
nastopilo je nekaj novih moči
;
dobili so novo učno moč
novega učitelja
9.
ekspr.,
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
na (vso) moč
zelo
,
močno
:
hvali ga na vso moč
;
na vso moč se trudi
;
na moč lep avtomobil
/
zastar.
letos imamo na moč žita
zelo veliko
/
iz vse moči prepevati
zelo glasno
10.
fiz.
delo, opravljeno v časovni enoti:
meriti moč
;
enota za moč
●
šalj.
že po drugem kozarcu so jima pojemale moči
sta postajala pijana
;
pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč
energija
;
star.
zakon dobi moč
veljavo
;
publ.
meriti moči
tekmovati
;
brez moči mora gledati njeno trpljenje
ne da bi mogel kaj ukreniti
;
ekspr.
iz moči zaukati
iz občutka moči
;
pog.
priti spet k moči
opomoči si
;
pog.
ob moč priti
oslabeti
;
ekspr.
truditi se po najboljših močeh
kolikor je mogoče
;
ekspr.
po svoji moči koga podpirati
kolikor je mogoče
;
pog.
biti pri moči
močen, krepek
;
pog.
je še pri močeh
je še močen, krepek
;
publ.
delam, kolikor je v moji moči
delam, kolikor morem
;
ekspr.
ljubim te z vsemi močmi svojega srca
zelo, močno
;
ekspr.
ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih
toliko, da še stoji
;
ekspr.
biti na koncu, pri kraju z močmi
biti telesno, duševno izčrpan, onemogel
;
publ.
ta dva igralca sta udarna moč našega moštva
od njiju se največ pričakuje
;
v slogi je moč
dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost
;
noč ima svojo moč
;
kdor ima moč, ima tudi pravico
kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦
bot.
srčna moč
zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta
;
ekon.
kupna moč
količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev
;
kupna moč denarja
veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto
;
elektr.
delovna moč
ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela
;
jalova moč
ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj
;
filoz.
volja do moči
;
fiz.
konjska moč
enota za merjenje moči, približno 740 W
;
moč stroja
delo, ki ga opravi stroj v enoti časa
;
mat.
moč množice
število elementov množice
;
med.
obrambna moč organizma
;
pravn.
obvezna moč zakona
lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati
;
strojn.
efektivna moč
ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju
;
imenska moč stroja
moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost
;
šport.
vaje za moč
vaje, ki krepijo mišice
;
voj.
strelna moč orožja
število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
moč
2
prisl.
,
gl.
moči
2
móča
-e
ž
(
ọ́
)
1.
stanje zaradi dolgotrajnega deževja:
lani je bila moča
;
bati se moče
;
zaradi moče kaže na polju slabo
/
letos smo sejali v moči
v deževnem vremenu
●
preg.
suša sne en kos kruha, moča pa dva
moča pridelku bolj škoduje kot suša
//
star.
padavine, zlasti dež:
letošnji maj ima veliko moče
;
zemlja je potrebna moče
;
posevkom je škodovala preobilna moča
/
dolgotrajna moča
deževje
2.
star.
mokrota
,
tekočina
:
v čevljih je moča kar klokotala
/
odeja se je napila moče
/
skrbeti, da orodje ne leži na moči
na mokrem
3.
nar.
močviren svet, močvirje:
v daljavi je bila moča
močáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
z vodo zelo prepojen svet:
rjave močave so se širile do obzorja
/
močava poleg gnojišča
/
tam je bila prej močava
močviren svet, močvirje
močélka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
praživali, ki se gibljejo z migetalkami;
migetalkar
:
enocelične močelke
môčen
in
močán môčna -o
in
-ó
prid.
, močnêjši
(
ó ȃ ó
)
1.
sposoben opravljati naporno fizično delo:
močen človek
;
močnejši je od njega
;
močen je za tri
;
močen kot bik, medved
;
močen kot hrast
/
razvil se je v močnega fanta
krepkega
/
ima močne roke
/
močni konji
/
močen žerjav
;
pog.:
močen avto
z motorjem z veliko močjo
;
vgraditi močen motor
motor z veliko močjo
//
sposoben prenašati duševne napore:
kljub trpljenju je ostal močen
;
to je močna ženska
;
iz ofenzive je prišel moralno močen
/
močna osebnost
/
močen značaj
2.
ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo:
trdni in močni zobje
;
močne vratne mišice
/
močne korenine
//
ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije:
močna država
;
močna vojska
/
močna industrija
zelo razvita
/
močno turistično središče
veliko, pomembno
3.
zelo odporen proti zunanjim silam:
močni čevlji
;
močna ladja
;
močno rezilo
/
zaviti v močen rjav papir
;
močna nit, tkanina
4.
navadno v povedni rabi
ki ima take značilnosti, da lahko uveljavlja svojo voljo, vpliv:
direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju
;
stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
5.
nav. ekspr.
ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo:
ima močne boke
;
močna spodnja čeljust
;
močne obrvi
/
ženska močnih prsi
/
evfem.
je zelo močna
debela
6.
v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri:
močne cigarete
;
kuha močno kavo
;
močno vino, žganje
;
pijača je zelo močna
/
močen strup
//
ekspr.
zelo hranljiv, kaloričen:
hranijo se z bolj močno hrano
;
močna jed
/
pripravili so močen zajtrk
7.
ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
a)
učinek, posledico:
močen dež, naliv
;
močen potres
;
pihal je močen veter
/
močen odriv, stisk roke
b)
obseg, količino:
močen curek vode
;
močen izvir
/
naredil je močen požirek
/
publ.
močen izvoz
velik
;
na tej cesti je močen promet
gost, velik
;
močna udeležba tujih zastopnikov
številna
c)
čutno zaznavnost:
močen duh, vonj
/
močen glas, ropot, smeh
/
močen sijaj kovine
/
močna bolečina
;
močno utripanje srca
/
pog.
močne barve obleke
zelo izrazite
;
močno sonce
zelo toplo
č)
intenzivnost:
močna ljubezen, razdraženost
/
močen vpliv, vtis
8.
ekspr.
ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo:
pesnik je močen lirik
;
močen umetniški talent
/
avtor je močen v opisovanju socialnih plasti
/
to so bile močne besede
/
izpovedno, izrazno močen
●
šalj.
predstavniki močnejšega spola
moški
;
ekspr.
ta človek ima močne živce
se ne razburi hitro
;
ekspr.
v rokah ima močne karte
prepričljive dokaze za kaj
;
ekspr.
v hiši manjka močne roke
delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega
;
publ.
v državi se je uveljavila politika močne roke
zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov
;
gospodarsko močna država
z zelo razvitim gospodarstvom
;
preg.
prazen sod ima močen glas
kdor malo ve, veliko govori
♦
agr.
močno krmilo
umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
;
čeb.
močen panj
panj, v katerem je veliko čebel
;
kem.
močna kislina
kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
močnó
tudi
môčno
1.
prislov od močen:
srce mu močno bije
;
močno dežuje
;
močno držati, vleči
;
močno stisniti
2.
ekspr.
izraža visoko stopnjo:
močno se je zresnil
;
močno bled, vesel
môčni
-a -o
sam.
:
močni so branili šibkejše
;
pravica, zakon močnejšega
;
ekspr.
rad spije kaj močnega
žganje
móčenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od močiti:
močenje papirja, plošče
;
močenje in sušenje
/
močenje v posteljo
močeràd
-áda
m
(
ȁ á
)
žival s podolgovatim, valjastim trupom, dolgim repom in žametno črne barve z rumenimi lisami:
po blatnih tleh so se plazili močeradi
♦
obrt.
močeradi
klekljana čipka, katere vzorec ima obliko vijugastega traku različne širine in gostote
;
zool.
močerad
dvoživka s podolgovatim, valjastim trupom in dolgim okroglim repom, Salamandra
močerádast
-a -o
prid.
(
á
)
po lisah, barvi podoben močeradu:
vojak v močeradasti pelerini
močeríl
-a
[
tudi
močeriu̯
]
m
(
ȋ
)
star.
človeška ribica:
literatura o močerilu
močeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.,
zastar.
preizkušati se v moči:
deček je ves dan skakal, se močeval in pel
//
bojevati se:
tudi on se je tam mečeval in močeval zaradi tega
močevína
-e
ž
(
í
)
knjiž.,
zastar.
1.
padavine
,
mokrota
:
mraz, prevelika močevina in vlaga so poškodovali gnezdo
2.
močviren svet, močvirje:
slabo se je počutil v teh prostranih močevinah
môči
1
mórem
nedov.
, mógel môgla
(
ó ọ́
)
1.
z nedoločnikom
izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
a)
telesnih lastnosti:
ne morem več delati, teči
;
ni mogel ganiti z roko
;
ne morem več jesti
;
ptič ni mogel leteti
/
ne more se odkašljati
/
zastar.
nisem mogel, da bi dolgo hodil
nisem mogel dolgo hoditi
/
delal bom, če bom mogel
;
hiti, kolikor more
;
če ne moreš teči, pa hitro hodi
b)
duševnih, čustvenih lastnosti:
tega ne morem dojeti, razumeti
;
nikoli je nisem mogel ljubiti
/
ne morem delati, kakor drugi hočejo
/
ni si mogel misliti večje sreče
c)
določenih, navadno značajskih lastnosti:
ta človek ne more molčati
;
ne more se obvladati
/
nikoli ne morem hitro zaspati
/
nobeden ga ni mogel oponašati
č)
objektivnih, zlasti materialnih možnosti:
takih kreditov ne bom mogel odplačevati
/
ekspr.
veliko ne bom mogel dati od hiše
/
skladi ne morejo kriti vseh izgub
2.
z nedoločnikom
izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin:
ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo
;
ni mogel igrati košarke zaradi poškodb
;
danes ga ne morem obiskati
;
ni se mogel rešiti
/
ne moremo ga pustiti samega
ne smemo
/
zaradi poplav ne moremo na delo
/
takoj nato bi že mogel oditi
bi lahko odšel
;
mogli bi ga prijeti, če bi hoteli
lahko bi ga prijeli
/
prišel bom, če bom mogel
;
doma bom, kakor hitro bom mogel
;
zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel
3.
elipt.,
s prislovnim določilom
izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo:
ni mogel (priti) do nje
;
nisem mogel prej z doma
;
ne more v hribe
;
tak ne more domov
;
ne morem stran, zraven
/
mimo tega ne morem
/
ni mogel do besede
4.
nav. ekspr.,
z nedoločnikom
izraža razpoloženje, odnos osebka do
a)
opravljanega dejanja:
ni mogel gledati njene zadrege
;
ne morem poslušati te glasbe
/
ne morem ga videti
b)
elipt.
kake osebe:
otrok, tujcev, žensk ni mogel
;
nikdar ga ni mogel
;
ta dva človeka se ne moreta
/
vzame te na piko in te ne more
5.
nav. 3. os.,
z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu
izraža domnevo, verjetnost:
to bi moglo biti res
;
mogla bi biti stara petnajst let
;
jutri bi mogel biti dež
/
kje more biti ta človek
kje bi lahko bil
6.
elipt.,
z dajalnikom,
navadno v zvezi s
kaj, nič
izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega:
nihče ji nič ne more
;
kdo ti kaj more
;
živa duša ji nič ne more
/
nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
7.
ekspr.,
navadno v zvezi z
za
izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj:
ne morem za to, da nerazločno govorim
;
ne morem za to, če me pozdravlja
;
kaj morem jaz, če so naju spodili
/
otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
●
ekspr.
saj nič ne more, tako je pijan
zelo je pijan
;
ekspr.
ni mu mogel do živega
izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel
;
ekspr.
to ne more biti on
izraža omiljeno zanikanje
;
ekspr.
našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega
našel sem zelo lepo stanovanje
;
ekspr.
ni se mogla potolažiti
ni nehala jokati, žalovati
;
nar.
ni mogel vsemu kaj
vsega narediti, opraviti
môči se
zastar.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža pripravljenost koga za kako dejanje;
dati se
:
ne more se mi smejati
;
ni se ji moglo večerjati
môči si
ekspr.,
navadno v zvezi s
kaj
izraža nesposobnost osebka, da bi se zavestno odločal o uresničevanju dejanja:
ne morem si kaj, da se ne bi smejal
;
ampak kaj si morem, če ga imam rada
;
niste mogli, da me ne bi zavrnili
/
ni si mogla kaj, solze so se ji ulile;
prim.
mogoč
,
mogoče
môči
2
in
mòč
prisl.
(
ó; ȍ
)
zastar.
mogoče
,
možno
:
oboje je bilo moči dobiti
;
to ni moči več vzdržati
/
rešiti vas hočem, če je moči
/
kar moči hitro vrni
močílnica
-e
ž
(
ȋ
)
agr.
jama z vodo za godenje lanu in konoplje:
zamenjati vodo v močilnici
močílnik
-a
[
tudi
močiu̯nik
]
m
(
ȋ
)
nar.
izvirek, potok, ki izvira iz močila:
loviti krape v močilniku
močílo
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
tekočina za močenje:
škatla z močilom za pečatnike
2.
nar.
razmočen kraj, kjer voda izvira iz tal:
pod pobočjem je veliko močil in studencev
//
nar. primorsko
mlaka
,
luža
:
poglobil je močilo, ki je ležalo ob gozdu
;
ob močilu so rastle vrbe
/
vaško močilo
♦
agr.
jama z vodo za godenje lanu in konoplje; prostor, kjer se godi lan
;
kem.
snov, s katero se zmanjša površinska napetost vode, da ta laže omoči trdne snovi
močíti
móčim
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
delati kaj mokro, navadno z vodo:
curek moči skalo
;
dež moči okno
;
segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav
;
močiti prašna, suha tla
/
lase močiti
vlažiti s kako tekočino
/
pog.
na izletu nas je tri dni močil dež
je tri dni deževalo
;
brezoseb.:
tri dni nas je močilo
;
ekspr.
zunaj moči
dežuje
//
z močenjem spravljati koga k zavesti:
nezavestnega so močili
;
močili so mu glavo
;
močiti koga z mrzlo vodo
2.
knjiž.
opravljati malo potrebo:
razposajenci so močili po pločniku
;
zaradi obolelosti pogosto moči
/
otrok še moči
opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo
;
moči posteljo
nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju
/
ekspr.
star pijanec je med preklinjanjem močil plot
opravljal malo potrebo ob plotu
●
pesn.
moj znoj je močil tvoje trte
delal sem v tvojem vinogradu zate
;
ekspr.
ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim
pila, popivala
;
pesn.
močiti lica, oči
jokati
;
ekspr.
grob je močila z gorkimi solzami
jokala je za umrlim
;
ekspr.
ni še dolgo tega, kar je močil plenice
je bil otrok
♦
agr.
močiti lan
z namakanjem v vodi goditi ga
;
alp.
ruša moči
izceja vodo
;
čeb.
panji močijo
na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice
močèč
-éča -e:
posteljo močeči otroci
♦
fiz.
močeča tekočina
tekočina, ki omoči stene posode
močljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da (z)močiti, (raz)topiti:
sredstvo uporabljamo kot prašivo in močljiv prašek
móčnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na moko:
močnati cmoki, izdelki
;
izogibati se močnatih jedi
;
močnata juha
/
ima vso močnato obleko
/
močnata vreča
/
močnati plodovi
moknati
;
močnat prah
moknat, mokast
♦
gastr.
močnata jed
sladica, pecivo, ki se daje na koncu kosila ali večerje
móčnik
-a
m
(
ọ́
)
1.
gostljata jed iz moke in vode:
jesti, kuhati, zabeliti močnik
;
močnik z mlekom
/
ajdov, beli, koruzni močnik
/
hraniti mlade prašičke z močnikom in ješprenjem
//
gastr.
drobni svaljki iz moke in jajc za zakuho:
pripraviti juho z močnikom
2.
ekspr.
neprijeten, zapleten položaj:
priti iz močnika
;
spet sem v močniku
●
ekspr.
lep močnik si nam skuhal
povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju
;
ekspr.
koruze so pridelali komaj za močnik
zelo malo
;
vrti se kot muha v močniku
brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega
móčnikov
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na močnik:
postrgati močnikov lonec
♦
gastr.
močnikova juha
juha, v katero je zakuhan močnik
môčnost
tudi
močnóst -i
ž
(
ó; ọ̑
)
knjiž.
moč
1
:
od močnosti trte je odvisno, koliko očes pustimo
/
svetloba srednje močnosti
;
močnost petja
/
skremžil se je bolj, kot ga je k temu silila močnost pijače
môčnosten
tudi
močnósten -tna -o
prid.
(
ó; ọ̑
)
nanašajoč se na močnost:
močnostno petje
♦
elektr.
močnostni ojačevalnik
ojačevalnik, ki daje veliko izhodno moč
;
močnostna elektronka
elektronka za veliko moč
močvára
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
1.
močviren svet, močvirje:
ob cesti je ležala močvara
;
iz močvar se je začela dvigati megla
/
v dežju se je cesta spremenila v močvaro
2.
moralna propalost, pokvarjenost:
izkopati se iz močvare
;
tavati v močvari mesta
močvárast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
močviren
:
močvarasta pokrajina
/
močvarasta megla
močvirska
/
močvarasto okolje
nemoralno, pokvarjeno
močvíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
trajno prepojen z zastajajočo vodo:
močvirna zemlja
;
močvirna tla
/
močvirni gozdovi, travniki
;
močviren svet
/
močvirno rastlinje
močvirsko
močvíriti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
postajati močviren:
svet se je začel močviriti
močvírje
-a
s
(
ȋ
)
1.
z zastajajočo vodo trajno prepojen svet:
izsuševati močvirje
;
loviti race po močvirju
;
zaraščanje močvirij
/
te rastline rastejo na močvirju
na močvirnih tleh
/
pog.:
tu ne morete graditi, ker je močvirje
močvirno
;
pol travnika je močvirje
je močvirnega
2.
ekspr.
moralna propalost, pokvarjenost:
pijanec ni vedel, kako bi se rešil iz močvirja
;
pogrezati se, zagaziti v močvirje
/
z oslabljenim pomenom
utonil je v močvirju greha
močvírnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
močviren
:
močvirnat svet
/
močvirnat travnik
močvírnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
močvirska ptica:
prirediti lov na močvirnice
2.
močvirska voda:
izpod škornjev brizga močvirnica
;
kalna močvirnica
♦
bot.
kukavica z zelenkastimi, rjavo ali vijoličasto rdečimi cveti v socvetju, Epipactis
močvírnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
močvirska ptica:
ponoči se oglašajo močvirniki
;
loviti močvirnike
;
jate močvirnikov
2.
pog.,
slabš.
Ljubljančan:
naduti, neotesani močvirniki
/
ljubljanski močvirniki
3.
mont.
prostor, v katerem se zbirajo jamske vode:
čistiti močvirnike
močvírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na močvirje:
močvirska megla, voda
;
močvirske ptice, rastline
/
močvirsko obrobje
/
(močvirska) mrzlica
bolezen z občasnimi napadi mrzlice, malarija
♦
bot.
močvirska latovka
latovka, ki uspeva na močvirnih travnikih, Poa palustris
;
močvirska logarica
po močvirnih travnikih rastoča rastlina s tulipanu podobnimi visečimi cveti, Fritillaria meleagris
;
petr.
močvirski plin
plin, ki se izloča iz močvirnih tal, zlasti metan
;
vrtn.
močvirska cipresa
visoko parkovno drevo z iglami v dveh redeh, Taxodium distichum
;
zool.
močvirski lunj
ptica ujeda, ki živi v bližini močvirij, Circus pygargus
;
močvirska uharica
móda
-e
ž
(
ọ́
)
1.
v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki:
letošnja moda se od lanske precej razlikuje
;
moda tridesetih let
;
ustvarjalec mode
;
frizura po modi
/
visoka moda
z izvirnimi modeli, navadno unikati
;
ženska moda
/
sejem mode
modnih oblačil
/
oblačiti se po modi
/
zaostajati za modo
;
pren.,
ekspr.
pesnikov davek literarni modi
//
dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem krojev oblačil, obutve, vzorcev blaga, modnih dodatkov:
ta dežela vodi v modi
;
ukvarjati se z modo
;
modeli francoske mode
;
novosti na področju mode
2.
v povedni rabi
kar ustreza splošnemu okusu določenega časa:
abstraktne slike so zdaj moda
;
tedaj je bila moda dolga večerna obleka
/
ta pisatelj je med srednješolci moda
//
v prislovni rabi,
s predlogom
izraža stanje, da kaj ustreza splošnemu okusu določenega časa:
tako oblačenje je iz mode
;
športna krila so letos v modi
/
ta poklic je iz mode
;
kolesa zopet prihajajo v modo
;
ta izraz je zelo v modi
●
ekspr.
on je po stari modi
staromoden, starokopiten
;
zadnja beseda mode
najnovejši modni domislek
modálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na modus:
a)
modalne slovnične oblike
/
modalni glagol
naklonski glagol
b)
modalne kategorije klasične ontologije
/
modalna logika
logični sistem s takimi odnosi, kot so nujnost, možnost in verjetnost ter njihove negacije
c)
modalna ritmika
modalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
način bivanja:
ponižnost in ošabnost sta le dve modaliteti
;
modaliteta, v kateri se nam kaj prikazuje
//
pravn.
čas, kraj, način, sredstvo izvršitve:
modaliteta kaznivega dejanja
;
sporazumeti se o modaliteti podpisa in razglasitve sporazuma
modálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
način bivanja:
ponižnost in ošabnost sta le dve modalnosti
;
modalnost, v kateri se nam kaj prikazuje
♦
filoz.
stopnja zanesljivosti kake sodbe
;
jezikosl.
odnos vsebine povedanega do resničnosti v pojmovanju govorečega
módel
1
-dla
in
modél -a
[
prva oblika
modəu̯
]
m
(
ọ̑; ẹ̑
)
posoda za pečenje kruha, potice, zlasti lončena:
namazati model
;
dati testo v model
/
lončen, ornamentiran, rebrast model
/
vzeti, zvrniti kruh, potico iz modla
;
model za potico
modél
2
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta:
izdelati, napraviti model
;
delati poskuse na modelu
;
model človeškega očesa, telesa
;
mavčni model
;
modeli za geometrijski pouk
/
model jadrnice, stroja
/
model hidrocentrale
maketa
//
majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo:
fantje spuščajo modele
/
jadralni, motorni model
;
sobni, tekmovalni model
2.
kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje:
preživlja se kot model
;
moški, ženski model
/
fotografski model
fotomodel
;
kiparski model
//
oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja:
on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami
3.
nav. ekspr.
ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela;
vzorec
,
oblika
:
razviti lasten gospodarski model
;
družbeni, organizacijski model
/
v romanu vse poteka po ustaljenem modelu
;
delati po vnaprej določenem modelu
kalupu
4.
industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov:
tovarna je predstavila nove modele avtomobilov
/
buick, model 1955
;
puška, model 48 [M-48]
//
modni oblačilni izdelek:
manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev
;
športni modeli
;
modeli pomladanskih čevljev
5.
votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov:
vliti pripravljeno maso v model
/
dati v model za torto
;
model za odlivanje novcev
6.
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor s svojimi posebnimi lastnostmi, značilnostmi pozitivno izstopa:
on je pa res pravi model
//
moški, navadno mlajši:
model je nadarjen, delaven in vztrajen, zato so trenerji nad njim navdušeni
♦
filoz.
model
predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih
;
metal.
matični model
;
obl.
ekskluzivni model
ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu
;
trg.
izvensezonski modeli
modelácija
-e
ž
(
á
)
um.
dajanje zaželene umetniške oblike, zlasti končne, kiparskemu gradivu;
modeliranje
:
tri dni se je ukvarjal z modelacijo glave
//
rezultat tega dela:
kip učinkuje s skrbno modelacijo
/
sliko odlikuje virtuozna barvna modelacija
modelár
-ja
m
(
á
)
1.
izdelovalec majhnih športnih priprav, ki posnemajo določeno vozilo, zlasti letalo:
mladi modelarji
;
razstava del dijakov modelarjev
;
tečaj za modelarje
;
modelarji in jadralci
2.
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem modelov:
zaposlen je kot modelar
;
izučiti se za modelarja
/
modelar, ki je izdelal model stare jadrnice
modelárka
-e
ž
(
á
)
1.
izdelovalka majhnih športnih priprav, ki posnemajo določeno vozilo, zlasti letalo:
šola ima nekaj vnetih modelarjev in modelark
2.
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem modelov:
modelarka v tovarni pletenin
modelárna
-e
ž
(
ȃ
)
tovarniški obrat ali delavnica za izdelovanje modelov:
modelarna livarne, tovarne čevljev
modelárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na modelarje ali modelarstvo:
modelarski les, vosek
;
modelarsko orodje
/
modelarska delavnica
/
modelarska dejavnost
/
modelarski krožek
;
modelarski letalski šport
;
modelarsko tekmovanje
modelárstvo
-a
s
(
ȃ
)
izdelovanje in spuščanje modelov, zlasti letalskih:
ukvarjati se z modelarstvom
;
razvoj modelarstva
/
knjiga o jadralnem, letalskem modelarstvu
/
brodarsko modelarstvo
módelček
1
-čka
[
modəu̯čək
]
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od módel:
modelček za potico
modélček
2
-čka
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od modél:
napraviti modelček ladje
/
modelček iz grafita
/
modelčki za maslo, pecivo
modélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na modél:
modelna naprava
/
modelni poskus
poskus na modelu
;
modelni prikaz fizikalnih procesov
/
modelni mizar
mizar, ki izdeluje livarske modele
♦
gozd.
modelno drevo
drevo, ki predstavlja kakovost več dreves
modelêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z modeliranjem:
modeler išče zaposlitev
;
pleskarji in modelerji
/
relief je napravil amaterski modeler
modelíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od modelirati:
glina za modeliranje
/
modeliranje glave, nosa
/
poučevati modeliranje na tehniški šoli
♦
filoz.
modeliranje
prenos lastnosti, značilnosti raziskovanega predmeta na podoben predmet, narejen po določenih pravilih
;
pravn.
modeliranje sledov
snemanje sledov s pomočjo mavčne kaše
modelírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
delati kaj iz gnetljive snovi, oblikovati:
učenci so modelirali jesenske sadeže
;
modelirati iz gline, plastične mase, voska
/
modelirati kaj v ornamente
/
publ.:
kroj modeliramo po osnovnem kroju
oblikujemo
;
skrbno modelirati stavke
2.
um.
dajati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno:
gledal ga je, kako je modeliral obraz
;
modelirati pisateljev spomenik
/
modelirati v mavcu
/
slikar dobro modelira
;
pren.
z veliko silo je modeliral značaje v drami
3.
teh.
delati model, modele:
modelira v tovarni čevljev
♦
obrt.
delati reliefe v keramične izdelke
modelíran
-a -o:
izdelek, kip, obraz je dobro, površno modeliran
modelírka
-e
ž
(
ȋ
)
um.
nožu podobna priprava za oblikovanje, rezanje gnetljivega materiala:
dleto in modelirka
modélka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
(ženski) model:
preživlja se kot modelka
/
biti slikarju za modelko
módelnica
-e
[
modəu̯nica
]
ž
(
ọ̑
)
plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči;
pečnica
:
sedel je na klopi pri peči in tiščal hrbet v tople modelnice
//
zastar.
(keramična) ploščica:
štedilnik je obložen z belimi modelnicami
módem
-a
m
(
ọ̑
)
elektronska naprava, ki omogoča prenos podatkov med računalniki po telefonskem omrežju:
sistem ima že vgrajen modem
;
brezžični, kabelski modem
/
faksni modem
ki omogoča pošiljanje in sprejemanje elektronskih dokumentov v obliki faksov
módemski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na modem:
modemski dostop do interneta
;
modemski priključek
;
modemska kartica
;
brez modemske povezave je terminal neuporaben
móden
-dna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na modo:
a)
modni artikel, klobuk
;
modni kroji, vzorci
;
modna tkanina
;
modno oblačilo
/
modna barva, linija, oblika
;
modna novost
b)
modni krojač, ustvarjalec
;
modna risarka
/
modna industrija, trgovina
c)
ta pisatelj, ples je moden
;
modna beseda, fraza
;
modno geslo
/
publ.
modna bolezen
ne huda, a pogostna v kakem času
●
publ.
modni diktator
kdor odločilno vpliva na spremembo mode
;
slabš.
dekle, fant je prava modna lutka
se zelo moderno, nenavadno oblači
;
ekspr.
modna muha
nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost
♦
obl.
modni dodatki
vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
;
modni salon
delavnica, kjer se izdelujejo oblačila po modi
;
modna brv
podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni
;
modna revija
prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil
módno
prisl.
:
modno krojena obleka
;
modno oblečena ženska
móder
1
-dra -o
prid.
(
ọ́
)
ki je take barve kot plavica, jasno nebo:
moder cvet
;
tam prevladujejo modri toni
;
modro morje, nebo
;
oči ima modre
;
nebo je postalo črno modro
;
svetlo modra obleka
;
temno zelenkasto moder suknjič
;
moder kot nebo
;
belo-modro-rdeča zastava
slovenska zastava
/
modre podplutbe, ustnice
;
otrok je bil moder od vpitja
;
ekspr.
ves moder od zavisti
/
koncert za modri abonma
abonma z vstopnicami modre barve
●
ekspr.
modri angel
policist
;
publ.
modri vlak
specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja
;
publ.
modre čelade
vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav
;
modra galica
vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni
;
ekspr.
v njem se pretaka modra kri
je plemiškega rodu
;
pog.
vozila z modro lučjo
vozila s prednostjo
;
zastar.
dobil je modro polo
bil je upokojen, upokojili so ga
♦
agr.
modra frankinja
trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte
;
avt.
modra cona
prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno
;
bot.
modri glavač
trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro
;
modri glavinec
rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus
;
fot.
modra kopija
kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju
;
gastr.
modro kuhanje rib
kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri
;
geol.
modro blato
morska usedlina iz večjih globin
;
kem.
modra galica
bakrov sulfat s kristalno vodo
;
les.
modra pegavost
začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine
;
navt.
ladja si je pridobila modri trak
priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean
;
vet.
modri dunajčan
srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna
;
zool.
modro sitce
metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrina
módro
prisl.
:
modro pobarvana ploskev
;
modro žareča žica
/
piše se narazen ali skupaj:
modro zelen
ali
modrozelen
;
modro bel
;
modro siv
;
sam.:,
knjiž.
ptica je odletela v modro
;
izvesek v modrem in zlatem
♦
metal.
lomljivost v modrem
lomljivost jekla pri temperaturi okoli 300 °C
móder
2
-dra -o
prid.
, modrêjši
tudi
módrejši
(
ọ́
)
1.
knjiž.
sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati;
preudaren
,
pameten
:
moder človek, svetovalec
;
moder mož
;
on je najmodrejši med njimi
;
modro dekle
;
iron.
tega je krivo tvoje modro vodstvo
;
moder v govorjenju
;
modrejši si, kot sem mislil
;
moder kot Salomon
zelo
;
modrejši si od mene
;
postal si modrejši in starejši
/
ekspr.
modra pamet
/
ekspr.
dali so ga v šole, da bi postal moder
izobražen
●
ekspr.
če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo
da je pameten človek
;
spet je za eno izkušnjo modrejši
spet si je pridobil izkušnjo
//
ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje:
hvaležen mu je bil za modre nauke
;
njegov nasvet se mu je zdel moder
;
modra sodba
;
njegova beseda je vedno modra
;
modro mnenje
/
modra politika
/
modro kmetijstvo
2.
nar.
resen
,
zadržan
:
zakaj si tako moder
/
moder obraz
;
modra drža
/
z modrimi voli je lahko oral sam
mirnimi, poslušnimi
módro
prisl.
:
modro se držati, govoriti, živeti
;
vse je modro premislil
módri
-a -o
sam.
:
modri se je hitro znašel
;
kamen modrih
po verovanju alkimistov
kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
;
sedem modrih
grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom
;
moška in modra je ta
;
dokaj modrih je povedal
modrih misli
♦
rel.
trije modri
trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa
moderáto
prisl.
(
ȃ
)
glasb.,
označba za hitrost izvajanja
zmerno
:
igrati moderato
moderáto
-a
m
stavek ali skladba v tem tempu:
enoličen moderato
moderátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor na konferencah, strokovnih sestankih strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo:
izkušen, nepristranski moderator
;
moderator kongresa, prireditve, srečanja
;
pomembna vloga moderatorja
//
napovedovalec, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njen soustvarjalec:
odgovarjati na vprašanja priljubljenega moderatorja
;
novinar in moderator
/
radijski, televizijski moderator
2.
kdor preverja skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarja na vprašanja uporabnikov:
moderator na spletni strani, v klepetalnici
;
moderator in administrator
/
moderator foruma
3.
fiz.
snov, ki zavira hitrost nevtronov v jedrskem reaktorju:
težko vodo pogosto uporabljajo kot moderator v jedrskih reaktorjih
moderátorka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki na konferencah, strokovnih sestankih strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo:
moderatorka kongresa, okrogle mize, prireditve
//
napovedovalka, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njena soustvarjalka:
na vprašanje moderatorke ni želel odgovoriti
;
moderatorka programa
;
novinarka in moderatorka
/
radijska, televizijska moderatorka
2.
ženska, ki preverja skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarja na vprašanja uporabnikov:
forumu se je pridružila nova moderatorka
modêren
-rna -o
prid.
, modêrnejši
(
é ē
)
1.
nanašajoč se na novejši čas, sodoben:
moderni čas
;
moderni človek se razlikuje od antičnega
;
moderni filozofi
;
moderni narodi
;
moderne noše
;
moderno bančništvo
/
moderni jeziki
jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni
/
moderne smeri v umetnosti
novejše
;
najmodernejše odkritje
najnovejše, zadnje
/
Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove
sočasne, sodobne
2.
ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve:
gradijo moderen hotel
;
uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu
;
ima zelo moderen šivalni stroj
;
najmodernejša sušilnica
/
njihovo gospodarstvo je najmodernejše
;
zelo moderen način vojskovanja
/
moderna vzgoja
/
moderen gospodar
;
je moderen kmet
napreden
3.
ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa:
moderni slikarji mu ne ugajajo
;
pisatelj jim ni dovolj moderen
/
njegova glasba je za mnoge premalo moderna
4.
ki upošteva najnovejše norme svojega časa:
gospodar je moderen mož
;
moderna zakonca
;
ta ženska je zelo moderna
;
hoče biti za vsako ceno moderna
/
ima moderne poglede
5.
ki je v skladu z modo svojega časa:
zelo moderni čevlji
;
moderen klobuk
;
moderna frizura
/
rada je moderna
moderno oblečena, urejena
6.
v povedni rabi
ki ustreza splošnemu okusu določenega časa:
dolga obleka ni več moderna
;
športna krila so moderna
/
ta poklic ni več moderen
;
abstraktne slike so zelo moderne
●
moderna galerija
galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa
♦
alp.
moderna alpinistika
alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva
;
jezikosl.
moderna vokalna redukcija
vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju
;
num.
moderna numizmatika
numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa
;
šport.
moderni peteroboj
tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku
;
moderne olimpijske igre
olimpijske igre od leta 1896 dalje
modêrno
prisl.
:
zelo moderno se oblači
;
moderno koncipirana mesta
;
moderno oblečen moški
;
moderno opremljena tovarna
/
v povedni rabi
danes je moderno hoditi po gorah
modêrni
-a -o
sam.
:
največji talent med modernimi
;
razložiti svoje pojmovanje modernega
;
anketa o modernem
moderírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
na konferencah, strokovnih sestankih namesto avtorjev strnjeno podajati glavno vsebino referatov ali voditi njihov potek:
okroglo mizo je moderirala novinarka osrednjega časopisa
;
moderirati pogovor, razpravo
//
neposredno sodelovati v oddaji kot njen soustvarjalec:
moderirati oddajo, radijski program
2.
preverjati skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarjati na vprašanja uporabnikov:
forum lahko moderira lastnik spletne strani
;
moderirati komentarje
modêrna
-e
ž
(
é
)
umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem:
študirati moderno
/
evropska moderna
;
glasbena moderna
;
zastopniki moderne
/
(slovenska) moderna
kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič
modêrnež
-a
m
(
ȇ
)
1.
ekspr.
kdor se ravna po novejših normah sodobnega časa:
nezadovoljni moderneži
2.
modernist
:
obiskal sem razstavo najbolj skrajnih modernežev
modêrnik
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
1.
kdor se ravna po novejših normah sodobnega časa:
modernika zanima veliko stvari
;
modernik dvajsetega stoletja
;
človek modernik
2.
modernist
:
spis je napisal modernik
;
pisatelji stare šole in moderniki
moderníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor sledi novi smeri, zlasti v umetnosti:
pisatelj, skladatelj sodi med moderniste
;
pogumen modernist
;
modernist v filmu
;
arhitekt modernist
/
pog.
v dnevno sobo bi rad obesil kakega modernista
sliko takega slikarja
//
pripadnik slovenske moderne:
četverica naših modernistov
modernístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na moderniste ali modernizem:
modernistični pesniki, slikarji
/
modernistična drama, slika
/
modernistična smer
modernizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od modernizirati:
modernizacija strojne opreme, podjetja, poslovanja
;
sredstva za rekonstrukcijo in modernizacijo
/
modernizacija jezika v novi izdaji klasikov
modernízem
-zma
m
(
ī
)
najnovejša smer, zlasti v umetnosti:
zaiti v modernizem
;
skrajnosti, težnje modernizma
;
razložiti svoj odnos do modernizma v umetnosti
/
odklanjal je prevelike modernizme v socialni politiki
♦
rel.
gibanje v katoliški teologiji v začetku 20. stoletja, ki si je prizadevalo za radikalno uskladitev vere z znanostjo
modernizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
opremljati z najnovejšimi tehničnimi in strokovnimi pridobitvami:
modernizirati cesto, rudnik, tovarno
/
modernizirati delo v ustanovi, tehnološki postopek
;
hitro modernizirati kaj
;
poljedelstvo se modernizira
//
dodajati pojavom iz preteklosti sodobne značilnosti:
modernizirati jezik v citatih
modernizírati se
prilagajati se zahtevam sodobnega časa:
tudi mi se počasi moderniziramo
modernizíran
-a -o:
moderniziran jezik
;
modernizirana cesta
modêrnost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost modernega:
modernost filma, knjižne opreme, romana
;
modernost pohištva
/
zaradi modernosti ga publika ni tako hitro sprejela
modificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
spremeniti
,
preoblikovati
,
prilagoditi
:
modificirati kak del naprave
;
nekoliko modificirati kaj
/
modificirati učne metode, nazore
/
zakoni tega področja ne veljajo na drugih področjih, če jih primerno ne modificiramo
modificíran
-a -o:
narečno modificirana beseda
;
snov slike je modificirana po starejšem vzorcu
♦
strojn.
modificirana litina
litina z dodatki, ki spremenijo njeno strukturo, ne pa njene kemične sestave
modifikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
sprememba
,
preoblikovanje
,
prilagoditev
:
majhna modifikacija priprave
/
v upravni ureditvi je prišlo do nekaj modifikacij
/
kazensko pravo je dobilo razne modifikacije
♦
biol.
nededna lastnost, ki nastane pod vplivom okolja; nededna sprememba
;
kem.
stanje elementa ali spojine, v katerem ima ta drugačne fizikalne lastnosti kot v drugem stanju
modístinja
-e
ž
(
ȋ
)
modistka
:
lokal znane modistinje
modístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem ženskih klobukov, čepic:
že kot otrok je želela postati modistka
;
lokal znane modistke
modístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na modistke:
modistovska stroka
/
modistovska delavnica
módlo
-a
s
(
ọ̑
)
nar.
kalup
,
forma
:
ilovico natlačiti v modlo
módnica
-e
ž
(
ọ̑
)
plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči;
pečnica
:
peč z zelenimi modnicami
módnik
-a
m
(
ọ̑
)
anat.
kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi:
vnetje modnika
módnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost modnega:
modnost fazone
;
praktičnost in modnost modela
/
zabavna glasba večkrat boleha za modnostjo
/
delati kaj zaradi modnosti
mode
módo
-a
s
(
ọ̄
)
nav. mn.,
biol.
spolna žleza, ki proizvaja semenčice, moška spolna žleza:
odstraniti moda mladim samčkom
;
pasja moda
;
vnetje moda
/
nizko
sunil ga je v moda
modrák
-a
m
(
á
)
slabš.
mislec
,
modrec
:
to so vam modraki
modràs
-ása
m
(
ȁ á
)
strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu in rožičkom na glavi:
modras se greje na skali
;
pičil ga je modras
;
ubiti modrasa
;
gleda kot modras
sovražno, neprijazno
modrásast
-a -o
prid.
(
á
)
po lisah podoben modrasu:
pastir z modrasasto palico
/
imel je modrasasto kožo od udarcev
marogasto
modrásov
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na modrase:
modrasova glava
/
modrasov pik
●
nar. zahodno
modrasov hlapec
kačji pastir
modrásovec
-vca
m
(
á
)
bot.
grm z dišečimi rožnatimi cveti, ki cvete pred olistanjem;
navadni volčin
módrc
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke;
modrček
:
nosi modrc
;
odpeti modrc
2.
nekdaj
kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov:
oblečena je v široko črno krilo in temen modrc
;
žameten, židan modrc
módrček
-čka
m
(
ọ̑
)
del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke:
odpeti modrček
;
uporablja pretesne modrčke
módrec
tudi
módrc -a
[
prva oblika
modrəc
]
m
(
ọ̑
)
kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih:
bil je modrec
;
tako so mislili in govorili največji modreci vseh časov
;
knjiga znanega modreca
/
antični modreci
filozofi
//
kdor prodorno misli in ustrezno ravna:
modrec v vedenju in življenju
;
vaški modrec
;
nasveti modreca
modréti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati moder:
grozdne jagode se mehčajo in modrijo
;
prsti modrijo
2.
knjiž.
modro se odražati, kazati:
ob poti so modrele vijolice
modríca
1
-e
ž
(
í
)
1.
modrikasta lisa na koži zaradi izliva krvi:
od udarcev so se mu delale modrice
;
ves hrbet ima pokrit z modricami
;
modrice od vrvi
2.
knjiž.
rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških;
plavica
:
modrice med pšenico
;
šopek iz klasja in modric
♦
vrtn.
snežna modrica
rastlina s suličastimi listi in številnimi modrimi cveti, Chionodoxa luciliae
modríca
2
-e
ž
(
í
)
knjiž.
muza
:
prositi modrico za navdih
/
pesn.
sin modric
pesnik
/
esej o Vodnikovi modrici
modríčast
-a -o
prid.
(
í
)
modrikast
:
modričast cvet, plamen
;
zavesa modričaste barve
;
modričasta megla
modríja
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
1.
modrovanje
:
pustiva te modrije in pojdiva pit
;
ne bo še konec njegove modrije
/
rada je poslušala fantove modrije in zvijače
duhovitosti
2.
modrost
:
v mestu je iskal učenosti in modrije
/
ohlapne modrije
modriján
-a
m
(
ȃ
)
mislec
,
modrec
:
bil je velik modrijan
;
tako so mislili in govorili največji modrijani vseh časov
;
iron.
bomo videli, kaj si boste izmislili, modrijani
/
grški modrijani
filozofi
//
kdor prodorno misli in ustrezno ravna:
njega vprašaj za svet, ki je modrijan
;
vaški modrijan
●
kamen modrijanov
po verovanju alkimistov
kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
;
preg.
bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti
težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati
modrijánčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
filozofirati
,
modrovati
:
cel večer nam je modrijančil
/
ne modrijanči
modrijániti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
filozofirati
,
modrovati
:
na stara leta je rad sedel pri čebelah in modrijanil
/
dolgo nam je modrijanil
/
ne modrijani zdaj, ko je treba prijeti za delo
modrijánka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih:
tej modrijanki se dogodek ni zdel nič skrivnosten
;
stara modrijanka
modrijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na modrijane:
modrijanske besede
;
modrijansko ugibanje
/
modrijanski obraz
modrijánsko
prisl.
:
modrijansko gledati in tuhtati
;
modrijansko kaj povedati
modrijánstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
modrost
:
spoštoval je njegovo modrijanstvo
/
kaj je moje znanje proti njegovemu modrijanstvu
modrijárh
-a
m
(
ȃ
)
slabš.
mislec
,
modrec
:
lažni modrijarh
;
kritika modrijarhov
modríka
-e
ž
(
í
)
bot.
trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria:
modrika raste na strmih kamnitih pobočjih
modríkast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ni popolnoma moder:
modrikast cvet
;
voda modrikaste barve
;
modrikaste gore
;
modrikaste meglice
/
od mraza modrikast obraz
♦
vrtn.
modrikasta funkija
vrtna trajnica z velikimi listi in vijoličastimi cveti v socvetju, Hosta sieboldiana
modríkasto
prisl.
:
modrikasto siva
ali
modrikastosiva tkanina
modríkati se
-am se
nedov.
(
ī
)
knjiž.
modrikasto se odražati, kazati:
v daljavi se je modrikalo morje
;
nad dolino se modrika sinje nebo
modríkav
-a -o
prid.
(
í
)
modrikast
:
modrikav cvet
modríkavost
-i
ž
(
í
)
med.
posinjelost kože zaradi pomanjkanja kisika v venozni krvi;
cianoza
:
modrikavost obraza, prstov
modrílo
-a
s
(
í
)
1.
nekdaj
sredstvo, ki naredi bele tkanine bolj bele:
beliti perilo z modrilom
;
predalčki s škrobom in modrilom
2.
zastar.
ličilo modre barve:
oči si je podčrtala z modrilom
3.
modro barvilo:
prekriti z modrilom
♦
kem.
berlinsko modrilo
umetni pigment modre barve
;
kobaltovo modrilo
pigment v kobaltu modre barve
;
metilensko modrilo
obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin
modrín
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
majhni dnevni metulji z modrimi, zelenimi, rumenimi, oranžnimi krili, Lycaenidae:
cekinčki in modrini
modrína
1
-e
m
(
í
)
ekspr.
modrijan
,
modrec
:
je velik modrina
modrína
2
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost modrega, modra barva:
temna modrina prehaja v bledo
;
modrina encijana, neba, oči
2.
knjiž.
modro nebo:
vrhovi gor se ostro rišejo na modrini
/
beli oblački plavajo po nebesni modrini
3.
trta z modrim grozdjem:
tukaj raste modrina
;
modrina in črnina
4.
kar je modro sploh:
človek z modrino pod očmi
♦
les.
modrina
modrikasta barva lesa zaradi napada glivic, zlasti v beljavi bora
;
vrtn.
kitajska modrina
grmičasta okrasna trajnica z majhnimi svetlo modrimi cveti v socvetjih, Ceratostigma plumbaginoides
modrína
3
-e
ž
(
í
)
ekspr.
modrijan
,
modrec
:
pustih modrin ne maram
modríš
-a
m
(
í
)
nar. vzhodno
rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških;
plavica
:
modriš med pšenico
;
šopek iz klasja in modriša
modríti
1
-ím
nedov.
, modrèn
(
ī í
)
delati kaj modro:
modriti zid
;
grozdje se že modri
modríti se
knjiž.
modro se odražati, kazati:
pred njim se je modrila gora
;
v daljavi se modri jezero, morje
modríti
2
-ím
nedov.
, modrèn
(
ī í
)
ekspr.
delati, da kdo postaja bolj moder, preudaren:
kar ga je učilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s šolo
;
sina je poslal v svet, kjer se je modril
/
saj sem ga ves čas modril, a me ni poslušal
/
star.
profesor jih je modril
učil, izobraževal
modro...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na moder
1
:
modrokrven
;
modrook
modro...
2
prvi del zloženk,
kakor
modrolisast, modrosiv, modrozelen,
ipd.,
gl.
moder
1
modrobrádec
-dca
m
(
ȃ
)
knjiž.
moški, ki mori svoje žene:
koliko žensk je izginilo v skrivnostni zadevi modrobradca
modrokŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
ekspr.
aristokratski
,
plemiški
:
modrokrvni ljudje
;
modrokrvna rodbina
/
modrokrvna nadutost
modroók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima modre oči:
modrooka deklica
;
pren.,
pesn.
modrooka daljava
modroslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
star.
filozof
:
to vprašanje dela modroslovcem že dolgo težave
/
modroslovci in medicinci
slušatelji filozofske fakultete
modroslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
star.
filozofski
:
modroslovna smer
/
tu je nadaljeval modroslovne študije
modroslôvje
-a
s
(
ȏ
)
star.
filozofija
:
zgodovina modroslovja
/
končati tretji letnik modroslovja
filozofske fakultete
modroslôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
star.
filozofski
:
modroslovski spisi
/
modroslovska fakulteta
modróst
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
lastnost modrega človeka:
občudoval je modrost svoje žene
;
spoštovali so ga zaradi njegove modrosti
;
ekspr.
človek velike modrosti
/
podvomili so o modrosti njegove odločitve
primernosti, ustreznosti
2.
kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje:
te besede so velika modrost
;
življenjska modrost
;
modrost v pregovorih
/
stara modrost pravi: kamen do kamna palača
3.
ekspr.
misel
,
spoznanje
:
vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti
;
rad je poslušal burkeževe premetene modrosti
/
iron.
sit sem tvojih modrosti
4.
ekspr.
znanje
:
mož brez večje jezikovne modrosti
;
bil je nabit z vso mogočo modrostjo
/
glava mu je omahovala od same modrosti
/
šolska modrost
5.
rel.
krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo:
rasti v modrosti
●
iron.
pojesti vso modrost z veliko žlico
šteti se za zelo izobraženega, pametnega
;
kamen modrosti
po verovanju alkimistov
kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
;
preg.
stara kost je modrost
star človek je razmeroma zelo moder, izkušen
;
preg.
previdnost je mati modrosti
kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden
modrósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na modrost:
modrostne knjige
/
modrostne puhlice
♦
anat.
modrostni zob
vsak od dveh zadnjih kočnikov
modróstnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
anat.
vsak od dveh zadnjih kočnikov:
izpuliti modrostnik
2.
ekspr.
modrijan
,
modrec
:
on je velik modrostnik
modroválec
-lca
[
modrovau̯ca
in
modrovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor modruje:
mrk, trmast modrovalec
/
ekspr.
večni modrovalec
modrovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od modrovati:
filozofsko, trezno, zdravo modrovanje
;
modrovanje o življenju
/
razprava se je spremenila v modrovanje
;
malo se zmeni za njegovo modrovanje
;
moško modrovanje
modrováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
razmišljati, razpravljati o čem kot modrec:
modrovati o ljubezni, veri, življenju
;
o smrti je modrovalo že veliko filozofov
/
ekspr.:
njegovi povesti se je poznalo, da rad modruje
premišljuje, razglablja
;
glasno modrovati
2.
ekspr.
govoriti, razpravljati o čem, zlasti gostobesedno:
vzdignil se je in začel modrovati
;
zlasti rad modruje o poljedelstvu
/
z njim je prijetno modrovati
pogovarjati se
//
razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem:
zdaj, ko bi morali delati, pa modrujejo
●
ekspr.
z otroki je treba blebetati, s starci pa modrovati
vsebina pogovora mora biti primerna starosti sogovornika
modrujóč
-a -e:
modrujoč človek
;
knjiž.
modrujoča proza
modroznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
filozofija
:
razvoj modroznanstva
modrožílnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima vidne modre žile:
modrožilnata roka
/
modrožilnata senca
módul
-a
m
(
ọ̑
)
1.
samostojno zaokrožena enota (stopnja) v izobraževalnem procesu:
izobraževalni modul za tekstilno industrijo
2.
teh.
sestavljivi del kake naprave:
sestaviti module
/
komandni modul
del nekaterih vesoljskih ladij z napravami za upravljanje in posadko
;
lunarni modul
del vesoljske ladje, s katerim se pristane na luni
;
pohištveni moduli
3.
teh.
izbrana osnovna mera za velikost česa:
pri načrtovanju upoštevati modul
/
delati gradbene elemente po modulu
♦
fiz.
prožnostni modul
količina, ki pove, kako sila pri raztezanju spremeni obliko telesa
;
mat.
modul
število, ki izraža kako razmerje
;
rač.
pomnilniški modul
pomnilnik z najmanjšo zmogljivostjo
;
strojn.
modul
standardna osnovna mera za velikost zob pri zobnikih
modulácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
spreminjanje višine, barve glasu in hitrosti v govoru:
pomen modulacije za pravilno podajanje besedila
/
modulacija besed, stavka
/
njen glas je bil sposoben bogate modulacije
;
pren.
pri tem slikarju so zlasti izrazite barvne modulacije
//
glasb.
prehod iz ene tonalitete v drugo:
skladba se odlikuje po bogati modulaciji
2.
elektr.
vplivanje na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco:
frekvenčna modulacija
modulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na modulacijo:
skladatelj je pokazal velik smisel za modulacijske menjave
/
modulacijski vod
;
modulacijska linija
modulárec
-rca
m
(
ȃ
)
grad. žarg.
modularni blok, navadno opečni:
zidati z modularci
moduláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na modul:
modularni sistem
/
modularne mere
♦
grad.
modularni blok
večji zidak, izdelan v modularnih merah, navadno z votlinicami
modulátor
-ja
m
(
ȃ
)
elektr.
naprava za moduliranje električnega nihanja:
delovanje modulatorja
módulen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na modul:
modulni sistem
/
modulne mere
modulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
spreminjati višino, barvo glasu in hitrost v govoru:
zna lepo modulirati
/
igralec je z občutkom moduliral besedilo
/
v visokih smrekah je zašumel veter in začel modulirati
//
glasb.
prehajati iz ene tonalitete v drugo:
skladatelj učinkovito modulira melodijo
2.
elektr.
vplivati na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco:
modulirati nihanje oddajnika
modulíran
-a -o:
rafinirano moduliran alt igralke
;
modulirana visokofrekvenčna nihanja
módus
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
način
:
iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje
;
modus izražanja umetnine
♦
filoz.
stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno
;
glasb.
starogrška in srednjeveška tonska lestvica
;
jezikosl.
slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon
;
pravn.
odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen
módus vivéndi
módusa vivéndi
m
(
ọ̑, ẹ̑
)
knjiž.
odnos, ki omogoča sožitje:
doseči, najti modus vivendi
♦
pravn.
dogovor med državami o začasni ureditvi medsebojnih odnosov
moféta
-e
ž
(
ẹ̑
)
geol.
razpoka na pojemajočem vulkanu z uhajajočimi plini, zlasti ogljikovim dioksidom:
raziskovati mofete
mogíla
-e
ž
(
ī
)
zastar.
grob
1
,
gomila
:
stala je ob mogili in jokala
mogòč
tudi
mogóč -óča -e
prid.
(
ȍ ọ́; ọ̄ ọ́
)
1.
ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja:
kateri so mogoči vzroki, da motor ne vžge
;
napravite vse mogoče rešitve naloge
/
niti najmanjši dvom ni več mogoč
;
na to vprašanje je mogoč samo en odgovor
;
na tem območju bi bile te rastline prav mogoče
bi lahko uspevale
//
navadno v povedni rabi
ki se lahko uresniči, nastopi:
nastop službe je mogoč takoj
;
druga izdaja knjige je še mogoča
;
poplava je v tem deževju precej mogoča
;
vrnitev v takih razmerah ni bila več mogoča
2.
ekspr.,
v zvezi
ves mogoči
številen in raznovrsten:
prihajali so vsi mogoči ljudje
;
lepaki vseh mogočih barv
;
vse mogoče stvari prodaja
;
uporabil je vsa mogoča sredstva
/
uporabljal je ves mogoči material
/
na vse mogoče načine se je izgovarjal
zelo
;
delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo
z zelo veliko
;
sam.:
govorili smo o mogočem in resničnem
;
govoriti o vsem mogočem;
prim.
moči
1
mogóče
člen.
(
ọ́
)
1.
izraža možnost
a)
uresničitve:
ni nam bilo mogoče počistiti sobe
;
ne vem, če bo mogoče priti pravočasno
/
elipt.
brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel
b)
da se s predmetom kaj godi, zgodi:
tega ni mogoče brati
;
to snov je mogoče predelati
;
stvar bi bilo mogoče bolje urediti
/
z njo ni mogoče živeti
2.
izraža ne popolno prepričanost o čem:
mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni
;
mogoče bo pa on popravil
;
mogoče pa on to ve
;
mogoče še živi v tistem kraju
/
mogoče pa ni on kriv
;
mogoče je pa res
//
izraža približnost povedanega:
dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva
;
do tja je mogoče tri ure
/
pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več
3.
v zvezi z
bi
izraža obzirno željo, zapoved:
mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej
;
mogoče bi stvar še nekoliko popravili
;
mogoče bi še soseda vprašali za nasvet
4.
v vprašalnem stavku
izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo:
ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja
;
ali mogoče želite še kaj drugega
;
elipt.
bi mogoče še malo torte
5.
izraža
a)
zadržano pritrjevanje:
boš prišel jutri? Mogoče
;
premalo znaš. Že mogoče
b)
v zvezi
ni mogoče
presenečenje, začudenje:
nabral je celo košaro gob. Ni mogoče
6.
v retoričnem vprašanju
poudarja nasprotno trditev:
kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni
mogóčen
-čna -o
prid.
, mogóčnejši
(
ọ́ ọ̄
)
nav. ekspr.
1.
ki ima veliko oblast, moč:
bal se je zameriti mogočnemu gospodarju
;
ima mogočne prijatelje
;
mogočni uradniki
;
bil je tako mogočen, da se ga je vse balo
;
mogočen kakor bog
zelo
//
ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč:
mogočni zakoni
;
dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom
/
matematika je postala mogočna veda
/
mogočna usoda
;
ljubezen je mogočno čustvo
2.
ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a)
velike razsežnosti:
na hribu je stal mogočen grad
;
mogočen hrast
;
mogočna gora, tovarna
/
dvignil je mogočno pest
;
ima mogočno postavo
/
mogočen dim, požar
/
priredili so mu mogočen sprejem
b)
velikega števila:
mogočna družina rastlin
;
opazoval je mogočno množico pred seboj
;
zbral je mogočno vojsko
c)
velike čutne zaznavnosti:
zadonel je mogočen glas
;
povsod se je razlegal njegov mogočni smeh
/
mogočna luč, svetloba
č)
velike pomembnosti, kakovosti:
to je bil zanje mogočen dan
;
mogočna prispodoba o hrastu
//
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji:
lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu
;
napraviti mogočen vtis na vse
;
mogočna strast
●
ekspr.
ima mogočno roko
je zelo vpliven
;
knjiž.
dal jim je še mogočnejše orožje
hujše
mogóčno
prisl.
:
iz sklede se je mogočno kadilo
;
v daljavi se je mogočno oglašal lev
;
mogočno sedeti na prestolu
;
na hribu je mogočno stal grad
;
sam.:
mogočni zatira šibkejšega
mogóčiti
-im
nedov.
(
ọ́ ọ̑
)
knjiž.
1.
ekspr.
zelo samozavestno, ošabno govoriti:
po pravici! je mogočil
2.
zastar.
omogočati
:
to bi mogočilo nekakšno trajno prehodno obdobje
mogóčiti se
mogočno stati, razprostirati se:
na hribu se mogoči grad
mogóčnež
-a
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
kdor ima veliko oblast, moč:
čutiti strah pred mogočneži
;
politični mogočnež
;
trdosrčen mogočnež
;
mogočneži krajevne oblasti
;
naklonjenost mogočneža
/
denarni mogočnež
denarni mogotec
●
ekspr.
hrasta mogočneža, ki je rastel ob poti, ni več
zelo velikega, košatega hrasta
mogóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.,
rabi se samostojno ali kot prilastek
zelo velika stvar:
bukve mogočnice, ki je stala ob poti, ni več
mogóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
kdor ima veliko oblast, moč:
mogočniki niso skoparili z nasilnimi ukrepi
;
uvidel je, da se nima smisla bosti z mogočniki
;
mogočniki krajevne oblasti
;
rezidence mogočnikov
/
denarni mogočniki
denarni mogotci
;
razkošje mogočnikov
●
ekspr.
pred njo je stal lep vojak mogočnik
zelo velik, postaven vojak
mogočnják
-a
m
(
á
)
slabš.
zelo bogat in vpliven človek:
prositi mogočnjake za pomoč
;
ljudstvo bi na poziv voditeljev planilo po mogočnjakih
;
siromaki in mogočnjaki
/
denarni, kmečki mogočnjak
/
zastar.
mogočnjak krajevne oblasti
mogočnež, mogočnik
●
ekspr.
v daljavi se je lesketal notranjski mogočnjak Snežnik
največji hrib
mogočnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mogočnjake:
mogočnjaška hiša
/
mogočnjaško vedenje
/
mogočnjaški mlinar
mogočnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
lastnost, značilnost mogočnjakov:
mogočnjaštvo trškega trgovca
/
njegovo mogočnjaštvo je znancem že presedalo
/
lažnivo in denarja žejno mogočnjaštvo
mogotci
;
mogočnjaštvo civilizacije
velika samozavest, ošabnost
mogóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
lastnost, značilnost mogočnega:
začel je dvomiti o svoji mogočnosti in oblasti
/
po mogočnosti presega ta drama vse druge
/
poletno sonce je sijalo v svoji mogočnosti
2.
star.
možnost
:
ta mogočnost ni izključena
;
pretresali smo vse mogočnosti
/
govorijo o mogočnosti novih nesreč
●
ekspr.
naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti
zelo številne in mnogovrstne stvari
mogóčost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
možnost
:
ta mogočost ni izključena
;
predvidevati mogočosti
;
pretresti vse mogočosti
/
poslabšale so se njegove mogočosti za uspeh
mogôta
-e
ž
(
ó
)
star.
mogočnost
:
možakar je sijal od mogote
/
prednjo je stopil v vsej svoji mogoti
//
v zvezi
roža mogota
, po ljudskem verovanju
zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč:
iskati rožo mogoto
mogôtec
tudi
mogótec -tca
m
(
ó; ọ̑
)
ekspr.
zelo bogat in vpliven človek:
sprva neznaten trgovec je naenkrat postal mogotec
;
prositi pomoči mogotce
;
denarni, finančni, trgovski mogotec
/
mogotci krajevne oblasti
mogočneži, mogočniki
mogôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
star.
mogočen
:
mogoten človek
/
mogotne prsi
/
mogoten vrvež
;
mogotno veselje
mogôtno
prisl.
:
mogotno je porinil krožnik od sebe
mogôtiti se
-im se
tudi
mogótiti se -im se
nedov.
(
ó ȏ; ọ̄ ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.,
s prislovnim določilom
mogočno stati, razprostirati se:
pred leti se je tu mogotil gozd
/
vsenaokrog se mogoti bogastvo
●
knjiž.,
ekspr.
mogotil se je po svoji lepi novi hiši
vedel se je oblastno, prevzetno
mógul
-a
m
(
ọ̑
)
zgod.,
v Indiji, od 16. do 19. stoletja
vrhovni vladar:
upadanje oblasti mogulov
;
mongolsko poreklo mogulov
/
veliki mogul
mohamedán
-a
m
(
ȃ
)
star.
musliman
:
praznovanje mohamedanov
mohamedánec
-nca
m
(
ȃ
)
musliman
:
navade mohamedancev
mohamedánka
-e
ž
(
ȃ
)
muslimanka
:
mohamedanka s feredžo
mohamedánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
muslimanski
:
mohamedanski nagrobniki
/
mohamedanske dežele
mohamedánstvo
-a
s
(
ȃ
)
muslimanstvo
:
ukvarjati se z mohamedanstvom
móhant
-a
m
(
ọ̑
)
gastr.
skuta ostrega vonja in pikantnega okusa, narejena iz posnetega kravjega mleka:
za malico je imel kepo mohanta
mohêr
-ja
tudi
mohair -ja
in
-a
[
mohêr
]
m
(
ȇ
)
tekst.
volna angorske koze:
tkanina iz moherja
//
tkanina iz te volne:
ženski plašč iz moherja
;
v prid. rabi:
moher preja, volna
mohikánec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.,
v zvezi
zadnji, poslednji mohikanec
zadnji predstavnik kake izginjajoče, propadajoče skupine:
zadnji mohikanec rodu
/
zadnji mohikanec ljudskega komedijantstva
mohorján
in
mohorjàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
član Mohorjeve družbe:
s knjižno zbirko so mohorjani res lahko zadovoljni
mohorjánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
mohorski
:
mohorjanske knjige
/
mohorjanska povest
Mohôrjev
-a -o
prid.
(
ó
)
v zvezi
Mohorjeva družba
slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine:
iziti pri Mohorjevi družbi
;
zbirke Mohorjeve družbe
/
Celjska, Celovška, Goriška Mohorjeva družba
mohôrjevka
-e
ž
(
ó
)
pog.
knjiga Mohorjeve družbe:
ocena letošnjih mohorjevk
mohôrski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na Mohorjevo družbo:
mohorske knjige
/
mohorski pisatelji
/
mohorska povest
povest, napisana v preprostem slogu in navadno s poučno vsebino
Mohsov
-a -o
[
mósov-
]
prid.
(
ọ̑
)
min.,
v zvezi
Mohsova trdotna lestvica
razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote:
mój
môja -e
zaim.
(
ọ́ ó
)
1.
izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča:
moj avto, dežnik
;
moja hiša
;
vse to je moje
/
moja roka
;
moja usta
2.
izraža splošno pripadnost govorečemu:
moj namen
;
moje misli, želje
;
moja skrb, sodba
;
moje mnenje, prepričanje
//
izraža razmerje med govorečim in okolico:
moj položaj je ugoden
;
moja čast, navzočnost
;
moje pravice so okrnjene
3.
izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega:
moj oče, prijatelj
;
moje dekle
/
moj gost, učitelj
;
moja družba
;
moje spremstvo
/
moja domovina
/
s prilastkom:
umrl je moj skrbni mož
;
to je Boris, moj dober znanec
eden mojih dobrih znancev
4.
izraža izhajanje od govorečega:
moj dar prijatelju
;
moj nasvet, pozdrav
;
moja pomoč
;
moje pismo staršem
/
kot vljudnostna fraza ob smrti
moje sožalje
5.
pog.
izraža (stalno) povezanost z govorečim:
moj vlak odhaja ob osmih
;
spet me muči moja migrena
;
moja miza v uradu
/
ekspr.
vstajam ob šestih, to je moja ura
6.
ekspr.,
navadno zapostavljen
izraža čustven odnos, navezanost:
ljubček ti moj
;
sin moj
;
draga moja
;
srce moje
/
moj dragi fant
;
ti moj ljubi
7.
v vljudnostnem nagovoru
izraža spoštovanje:
moj gospod
;
moj lord
8.
v medmetni rabi
izraža podkrepitev trditve:
pri moji veri, kaj takega pa še ne
;
pog.
pri moji duši da ne dam
//
izraža strah, vznemirjenje, obup:
moj bog, kakšen pa si
●
pog.
ona ni moj tip
ne ustreza mojemu okusu, predstavam
;
v mojih časih je bilo drugače
ko sem bil še mlajši
;
moja fotografija
ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene
;
ekspr.
ali si kaj moja
ali me imaš rada
;
pog.
bila je moja
imel sem z njo spolne odnose
;
evfem.
on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje
ni pošten, krade
;
otrok ima moje oči
mojim podobne
;
prisl.:
noče delati po moje
;
če bi bilo po moje, bi odnehali
če bi upoštevali moj nasvet, predlog
;
sam.:,
pog.
moj je danes v službi
moj mož
;
pog.
mojim je dekle všeč
mojim sorodnikom
;
pog.
moja bo obveljala
moja odločitev
;
pog.
moja vam bo skuhala kavo
moja žena
;
pri hiši ni nič mojega
ni moje lastnine
;
po mojem to ni prav
po mojem mnenju;
prim.
najin
,
naš
mójbóg
medm.
(
ọ̄-ọ̑
)
1.
izraža strah, vznemirjenje, obup:
mojbog, padel boš
2.
izraža podkrepitev trditve:
mojbog, kako si siten;
prim.
bog
mòjdúnaj
in
mójdúnaj
medm.
(
ȍ-ū; ọ̄-ū
)
pog.
izraža podkrepitev trditve:
mojdunaj, saj te bo podrl
mòjdúš
in
mójdúš
medm.
(
ȍ-ū; ọ̄-ū
)
pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
mojduš, kako nas je zeblo
mójster
-tra
m
(
ọ́
)
1.
nav. ekspr.
kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti:
ta zidar je mojster
;
zdravnik je sčasoma postal mojster
;
v plesu si je želel pokazati se mojstra
;
ta čevljar velja za mojstra
;
je mojster za sestavljanje dopisov
;
mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju
;
iron.
to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti
/
znan mojster besede
pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
;
mojster dleta
(dober) kipar
;
mojster belih strmin
(dober) smučar
;
mojster taktirke
dirigent
//
umetnik
:
rad prebira stare mojstre
;
nesmrtni, veliki mojstri
/
kot pristavek k imenu
mojster Prešeren
//
naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta:
violino se je učil pri znanem mojstru
/
kot nagovor
kako naj zaigram, mojster
/
kot pristavek k imenu
mojster Gallus
2.
do 1962
kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki:
mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji
;
dati naročilo mojstru
;
odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri
/
kuharski, predilni, tesarski mojster
●
ekspr.
mojster skaza
kdor dela slabe izdelke
;
ekspr.
mojster in pol
velik, dober strokovnjak
;
vaja dela mojstra
za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
;
delo hvali mojstra
delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov
;
vsak najde svojega mojstra
♦
ekon.
cehovski mojster
nekdaj
lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu
;
glasb.
koncertni mojster
vodja violinistov v orkestru
;
gled.
odrski mojster
delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene
;
kor.
baletni mojster
strokovni vodja baletne skupine
;
rad.
tonski mojster
kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja
;
rel.
veliki mojster
vrhovni predstojnik v viteških redovih
;
šah.
mednarodni mojster
naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra
;
nacionalni mojster
najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi
;
šport.
mojster športa
v nekaterih vzhodnoevropskih državah
častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje
mójstrica
-e
ž
(
ọ́
)
1.
nav. ekspr.
ženska, ki zna kaj dobro, navadno strokovno narediti:
mojstrica v kuhanju, šivanju
;
mojstrica ličenja
/
cvetličarska, frizerska mojstrica
/
dekle je napenjala vse sile, da se ne bi osramotila pred mojstrico
♦
glasb.
koncertna mojstrica
vodja violinistov v orkestru
;
rad.
tonska mojstrica
ženska, ki pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja
;
šah.
mednarodna mojstrica
naslov igralke, za stopnjo nižji od velemojstrice
2.
star.
mojstrova žena:
gospa mojstrica
mojstríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
dejanje, za katero je potrebna velika izurjenost, spretnost:
žival se je kmalu naučila vsakovrstnih mojstrij
;
biti vešč kaki mojstriji
/
to ni samo tehnična mojstrija
mojstrína
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
mojstrovina
:
kip je imel za veliko mojstrino
2.
zastar.
mojstrsko delo:
za svojo mojstrino je izdelal voz
mojstrítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
mojstrski oblikovalec:
dober poznavalec in mojstritelj jezika
mojstríti
-ím
nedov.
, mojstrèn
(
ī í
)
knjiž.
1.
obvladovati
,
premagovati
:
svojih čustev ni mogel več mojstriti
;
usoda se ne da mojstriti s človekovimi željami
/
publ.
neskladnosti je mogoče administrativno mojstriti, ne pa odpraviti
2.
učiti
,
uriti
,
šolati
:
mojstriti konja
;
noč in dan so ga mojstrili
●
knjiž.
mojstriti jezik
mojstrsko ga oblikovati
;
knjiž.
kdo je mojstril naslovno vlogo
igral
mojstrováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
samostojno opravljati obrt:
kupil si je hišo z delavnico in začel mojstrovati
/
v tovarni je mojstroval
bil mojster
2.
obvladovati
,
premagovati
:
mojstrovati slabe navade
;
stisnjene ustnice so pričale, da se težko mojstruje
/
publ.
mojstrovati probleme
●
knjiž.
mojstrovati jezik
mojstrsko ga oblikovati
;
knjiž.
dobro je mojstroval verze
oblikoval, pisal
mojstrovína
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
umetniško, tehnično dovršeno delo:
Župančičevi prevodi so mojstrovina
;
občinstvo je občudovalo igralčevo mojstrovino
;
filmska, pripovedna mojstrovina
;
mizarska mojstrovina
;
Prežihove mojstrovine
;
mojstrovina arhitekture
/
mojstrovina narave
/
bila je prava mojstrovina, kako je znal vse skriti
zelo velika spretnost
mójstrovka
-e
ž
(
ọ́
)
zastar.
mojstrica
:
delavke so se zbrale okrog mojstrovke
/
gospa mojstrovka
mójstrski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na mojstre ali mojstrstvo:
njegov prevod je mojstrski
;
mojstrska izvedba vaje na drogu
;
mojstrsko delo
/
z mojstrsko roko je slikal naravo
/
mojstrska miselnost v podjetjih
♦
šah.
mojstrski kandidat
naslov igralca, za stopnjo nižji od nacionalnega mojstra
;
mojstrski turnir
;
šol.
mojstrski izpit
do 1962
izpit za pridobitev naslova mojster
mójstrsko
prisl.
:
mojstrsko naslikano grozdje
;
film je mojstrsko posnet
;
pesem je mojstrsko zapeta
mójstrstvo
-a
s
(
ọ́
)
1.
velika sposobnost za oblikovanje, izdelovanje česa:
pokazal je mojstrstvo v gledališki igri
;
to delo je vrhunec njegovega mojstrstva
/
z velikim mojstrstvom je naslikal njegov portret
2.
lastnost, značilnost mojstrskega:
kritika priznava delu dovršenost in mojstrstvo
;
v vsaki njegovi sliki opazimo mojstrstvo v barvi in obliki
3.
do 1962
pridobitev naslova mojstra:
hkrati je praznoval mojstrstvo in poroko
mójškra
-e
ž
(
ọ́
)
1.
nižje pog.
šivilja
:
učiti se za mojškro
;
dobra mojškra
2.
nekdaj,
zlasti v ljudskih pesmih
strežnica grajske gospe:
grajska gospa kliče svoje mojškre
mójškrica
-e
ž
(
ọ́
)
1.
nižje pog.
šivilja
:
dobra mojškrica
2.
nekdaj,
zlasti v ljudskih pesmih
strežnica grajske gospe:
grajska gospa kliče svoje mojškrice
mòk
môka
m
,
mest. ed. tudi
móku
(
ȍ ó
)
star.
vlaga
,
mokrota
:
kiselkast mok znojnega bolnikovega telesa
móka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
izdelek, ki se pridobi z mletjem žita in uporablja za pripravo živil:
moka se kvari
;
presejati moko
;
stresti moko iz vreče
;
mleti v moko
;
ribo povaljati v moki
;
prt posuti z moko
;
z moko zaprašena obleka
;
golaž zgostiti z moko
;
kakovost moke
;
vreča moke
;
biti bel od moke
;
žganci iz ajdove moke
;
gleda kakor miš iz moke
/
bela moka
pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov
;
črna moka
pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov
;
enotna moka
pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov
;
ječmenova, koruzna, pšenična moka
;
krušna moka
2.
s prilastkom
temu izdelku podoben prah, dobljen iz kake snovi:
apnenčeva moka
;
kokosova, krompirjeva moka
;
krmilna moka
;
potresti s sladkorno moko
3.
nar.
tanka voščena prevleka na listju in sadežih;
poprh
:
slive že dobivajo moko
/
grozdje je v moki
●
ekspr.
iz te moke ne bo kruha
prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata
;
ekspr.
ta pa ni iz zadnje moke
ima razmeroma veliko sposobnosti
♦
agr.
hmeljna moka
grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin
;
kostna moka
gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti
;
krvna moka
krmilo iz posušene in zmlete krvi
;
mesna moka
krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa
;
ribja moka
krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov
;
živalska moka
krmilo, ki se pridobiva s sežiganjem živalskih trupel
;
bot.
moka
mokovec
;
gastr.
mehka moka
iz zelo drobnih delcev
;
ostra moka
iz drobnih delcev
;
les.
lesna moka
zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina
mókanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od mokati:
moka za mokanje
mókar
-ja
m
(
ọ̑
)
nekdaj
trgovec z moko:
peki in mokarji
;
bel kot mokar
♦
zool.
žuželka, katere ličinka s trdim oklepom živi zlasti v moki, Tenebrio molitor
mókarica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
prodajalka moke:
mokarice na živilskem trgu
2.
bot.,
navadno v zvezi
užitna mokarica
po moki dišeča užitna goba belkaste barve, Clitopilus prunulus:
nabirati užitne mokarice
mokaríja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
trgovina z moko:
ima gostilno in mokarijo
mokasín
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.
1.
v indijanskem okolju
mehko obuvalo iz živalske kože brez pete in brez vezalk:
lepo vezeni mokasini
;
Indijanec v mokasinih
2.
obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje:
obuti si mokasine
;
novi vzorci mokasinov
mokasínka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
pog.
obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje;
mokasin
:
obuti si mokasinke
♦
zool.
himalajska mokasinka
v Aziji živeča strupena kača, ki koti popolnoma razvite mladiče, Ancystrodon himalayanus
mókast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
podoben moki:
mokast prah, sneg
;
mokasta zemlja
/
prepozno obrano sadje postane mokasto
moknato
mókasto
prisl.
:
mokasto bel izcedek
mókati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
potresati z moko:
mokati prt
móker
môkra -o
stil.
-ó
prid.
(
ó ó
)
1.
polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino;
ant.
suh
:
mokri čevlji, lasje
;
moker rokav
;
pesek je bil vedno bolj moker in težek
;
mokra brisača, cunja, obleka
;
cesta je mokra in spolzka
;
strehe so mokre
;
mokra drva nerada gorijo
;
vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro
;
bil je premražen in moker
;
biti moker do kolen
;
ekspr.
moker do kože
premočen
;
moker od dežja, potu, rose
;
obraz, moker od solz
;
moker kakor miš
zelo
/
slikati na moker omet
svež omet
/
evfem.
otrok je moker
je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
//
ekspr.
znojen
:
obrisati si mokro čelo, lice
;
od napora je postal moker
//
ekspr.
solzen
:
mokro oko
/
ozrla se je z mokrim pogledom
/
spominjati se česa z mokrim očesom
v joku
2.
ki ima veliko vlage, mokrote:
moker svet
;
mokri travniki
;
mokra tla
/
moker mraz, veter, zrak
3.
nav. ekspr.
deževen
:
mrzel in moker april
;
mokra jesen
;
mokre jesenske noči
;
mokro jutro, poletje, vreme
4.
teh.
pri katerem se uporablja tekočina:
moker tisk
;
mokro brušenje, čiščenje
●
zastar.
mokri brat
vinski brat, pijanec
;
publ.
mokri element
voda
;
moker sneg
mehek, topeč se
;
ekspr.
dokler bo sod moker
dokler bo vino v njem
;
pog.
je še moker pod nosom, za ušesi
je še zelo mlad, neizkušen, otročji
;
publ.
mokra arena
tekmovalni plavalni bazen
;
publ.
divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo
s smrtjo v vodi
;
pog.
drži se kakor mokra kura
boječe, preplašeno
♦
adm.
mokri žig
žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir
;
alp.
mokri plaz
plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino
;
elektr.
mokri člen
galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki
;
friz.
mokro britje
britje, pri katerem se obraz namaže z milnico
;
grad.
mokra montaža
montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material
;
kem.
mokra destilacija
ločitev snovi in topila z izparitvijo topila
;
obrt.
mokra roba
lončarski izdelki
;
teh.
mokra barva
môkro
tudi
mokró
prisl.
:
mokro gledati
;
pločnik se mokro sveti
/
v povedni rabi:
na vrtu je še mokro
;
imeti mokro v čevljih
●
ekspr.
v sodu je še mokro
je še vino
môkri
-a -o,
v predložni zvezi
môkri
in
mókri
sam.
:
iz mokrega so se vzdigovale megle
;
na mokrem sedeti
;
potovati po suhem in po mokrem
po kopnem in po vodi
;
otrok je v mokrem
;
sejati v mokrem
;
v mokrem steza ne drži
mókica
-e
ž
(
ọ́
)
ekspr.
manjšalnica od moka:
prinesi malo mokice in krompirčka
móknat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na moko:
a)
moknati del zrna
;
moknata snov
/
bil je ves moknat
/
moknat krompir
bolj suh jedilni krompir
b)
slive so lepo moknate
2.
izsušen, krhek (zaradi prezrelosti):
moknate hruške
♦
bot.
moknati jeglič
rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa
mokosévka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. štajersko
postovka
:
mokosevka se je spustila na njivo
mókovec
-vca
m
(
ọ́
)
bot.
drevo ali grm z nazobčanimi, spodaj belo dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus aria:
plodovi mokovca
;
mokovec in jerebika
mókovica
-e
ž
(
ọ́
)
bot.
drevo ali grm s krpatimi, spodaj dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus austriaca:
mókož
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
močvirska ptica s črnimi lisami po rumenem hrbtu, Rallus aquaticus:
mókožka
-e
ž
(
ọ̑
)
zool.
manjša močvirska ptica selivka, ki si išče hrano ponoči;
grahasta tukalica
mokráč
1
-a
m
(
á
)
ekspr.,
zastar.
kdor nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju:
mokrači so lahko otroci in tudi odrasli
mokráč
2
-a
m
(
á
)
ekspr.,
za nasprotnike socialnih demokratov,
nekdaj
socialni demokrat:
govor vnetega mokrača
môkrast
-a -o
prid.
(
ó
)
nekoliko moker:
od redkih snežink je bila streha že mokrasta
mókrc
-a
m
(
ọ̑
)
vlažen južni veter, ki prinaša dež:
ponoči je začel pihati mokrc
mokrênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od mokriti:
obvladati mokrenje
;
čaj pospešuje mokrenje
;
bolečine pri mokrenju
mokríca
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.,
zool.
raki, ki imajo večino nog hodilk enako oblikovanih, Isopoda:
mokrice in pajkovci
2.
mn.,
star.
močviren svet, močvirje:
izsuševati mokrice
mokrìč
-íča
m
(
ȉ í
)
bot.,
navadno v zvezi
navadni mokrič
manjša rastlina s poleglim, pokončnim ali plavajočim steblom in majhnimi cveti v socvetjih, Montia fontana:
mokríla
-ríl
s
mn.
(
ȋ
)
anat.
organi, ki izločajo in odvajajo seč:
bolezni mokril
mokrína
-e
ž
(
í
)
1.
zastar.
tekočina
:
iz bulic se izceja mokrina
2.
zastar.
vlaga
,
mokrota
:
mokrina zidu
;
sobe so zaradi mokrine nezdrave
/
zračna mokrina
♦
geogr.
mokroten, močviren svet
mokríti
-ím
nedov.
, mokrèn
(
ī í
)
1.
knjiž.
opravljati malo potrebo:
mokril je kar na cesti
;
navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu
//
izpraznjevati sečni mehur:
bolnik pogosto mokri
/
podse mokriti
;
od strahu je mokril v hlače
;
mokriti v posteljo
nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju
/
krava krvavo mokri
2.
na svojem površju delati kapljice:
bulice na koži mokrijo
/
siri mokrijo
3.
brezoseb.,
ekspr.
deževati
,
rositi
:
mokrilo je iz nizke megle
;
nepretrgoma je mokrilo
mokrèč
-éča -e:
mokreč lišaj
;
mokreča megla
mokrôta
-e
ž
(
ó
)
1.
tekočina, zlasti v majhnih količinah:
ta snov vpija mokroto
;
v čevljih je začutil mokroto
;
žleze izločajo neko sluzasto mokroto
/
v kotanji zastaja mokrota
voda
;
biti odporen proti mokroti
vlagi, vodi
/
ekspr.
v očeh se ji je zasvetila mokrota
solze
;
evfem.
mali je povlekel mokroto v nos
smrkelj
//
ekspr.
padavine, zlasti dež:
pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju
/
orati v mokroti
v deževnem vremenu
//
nar.
vlaga
:
mokrota v stanovanju
2.
ekspr.
pijača, zlasti alkoholna:
po jedi si je zaželel mokrote
;
v sodu je bilo še nekaj mokrote
3.
star.
vlažnost
:
meriti mokroto snovi
●
ekspr.
bela mokrota
sneg
mokrôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
nekoliko moker, vlažen:
mokroten zid
/
mokrotni pašniki
;
mokrotna pot
;
mokrotna tla
/
mokrotno stanovanje
vlažno
/
mokroten dan
;
mokrotno vreme
/
mokroten oblak
;
mokrotna megla
/
v tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno
/
mokrotna izolacija
izolacija proti vlagi
mokrôtno
prisl.
,
v povedni rabi
:
če je le malo mokrotno, to seme že kali
;
ob zidu, v dolini je mokrotno
mól
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
glasb.
diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo:
iz mola preiti v dur
/
skladba v d-molu
/
zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol
;
pren.,
šalj.
smrčal je v vseh durih in molih
2.
mračno, žalostno razpoloženje:
temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje
;
prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
mól
2
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
masa čiste snovi v gramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi:
molár
-ja
m
(
ȃ
)
anat.
vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti;
kočnik
:
korenine molarjev
♦
zool.
zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik
molčánje
-a
[
mou̯čanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od molčati:
spregovoriti po dolgem, kratkem, mučnem molčanju
/
molčanje dreves
/
sam pri sebi je prisegel molčanje
/
v prostoru je uho čutilo le topo molčanje
molk
molčáti
-ím
[
mou̯čati
]
nedov.
, môlči; môlčal
(
á í
)
1.
ne govoriti:
molčala je in se neprijazno držala
;
vsi v sobi so molčali
;
pri pogovorih je molčal
;
dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril
;
vso pot sta molčala
/
pevcem recite, naj molčijo
//
ekspr.
ne oddajati glasov, šumov:
v zgodnjem jutru so ptice molčale
/
bilo je brez vetra in drevesa so molčala
/
muzika molči
ni muzike
/
pred njim je molčal gozd
se tiho razprostiral, ležal
//
ekspr.
ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke:
mlini ob vodah že dolgo molčijo
;
topovi že tri dni molčijo
ne streljajo
2.
ekspr.
ne izražati svojega mnenja:
vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali
;
tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo
;
molči kot grob, kamen, zid
/
kot ukaz
molči, tepec, saj nič ne veš
/
obtoženka je na vsa vprašanja molčala
ni odgovarjala
//
ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari:
zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči
;
upam, da boste molčali
;
njemu lahko poveš, ker zna molčati
;
molči še nekaj časa
/
tega ne morem več molčati
3.
knjiž.,
ekspr.
ne objavljati literarnih del:
po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal
/
ta pokrajina literarno že dolgo molči
●
ekspr.
molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj
nisem se pritoževal, ugovarjal
;
ekspr.
ne bom ti več molčal
ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš
;
ekspr.
želodec mu ni hotel nikoli molčati
zmeraj je bil lačen
;
preg.
kdor molči, desetim odgovori
v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati
molčé
:
molče delati, gledati, poslušati
●
iti molče preko česa
ne reagirati na kaj, zlasti z besedami
molčèč
-éča -e
1.
deležnik od molčati:
za mizo so sedeli trije molčeči ljudje
;
molčeč zaupnik
/
molčeča globel, noč
tiha
2.
ki rad molči:
molčeč fant
;
po naravi je bil tih in molčeč
molčávec
-vca
[
mou̯čavəc
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
molčečnež
,
molčečnik
:
imeli so ga za molčavca
molčávost
-i
[
mou̯čavost
]
ž
(
á
)
molčečnost
:
njegova trdovratna molčavost
molčéčen
-čna -o
[
mou̯čečən
]
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki rad molči:
visok in molčečen fant
;
pri delu je bil molčečen
;
bil je precej molčečen mož
2.
ki ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari:
imeti molčečne sodelavce
;
jetniki so bili do kraja molčečni
molčéčnež
-a
[
mou̯čečnež-
]
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
molčeč človek:
molčečneži in zgovorneži
/
od tega molčečneža ne boš ničesar izvedel
molčéčnik
-a
[
mou̯čečnik
]
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
molčeč človek:
molčečnik se je razgovoril
/
od tega molčečnika ne boš ničesar izvedel
molčéčnost
-i
[
mou̯čečnost
]
ž
(
ẹ́
)
lastnost molčečnega človeka:
prirojena molčečnost in neokretnost
/
obljubiti komu molčečnost
/
poklicna molčečnost
♦
rel.
spovedna molčečnost
môlčkati
-am
nedov.
(
ȏ
)
otr.
moliti
1
:
zdaj molčkaj, potem pa zaspančkaj
molčljív
-a -o
[
mou̯čljiv-
]
prid.
(
ī í
)
molčeč
,
molčečen
:
molčljiv človek
/
njena molčljiva narava
/
za to delo mora biti človek predvsem zanesljiv in molčljiv
molčljívec
-vca
[
mou̯čljivəc
]
m
(
ȋ
)
zastar.
molčečnež
,
molčečnik
:
velike skrbi so napravile iz njega čemernega molčljivca
molčljívost
-i
[
mou̯čljivost
]
ž
(
í
)
molčečnost
:
alkohol mu je pregnal molčljivost
/
zanesel se je na njegovo molčljivost
môlec
tudi
mólec -lca
m
(
ō; ọ̑
)
nar.
molivec
:
Molec je pričel moliti s pojočim glasom molitve za mrtve
(I. Potrč)
moledovánje
in
molédovanje -a
s
(
ȃ; ẹ̑
)
glagolnik od moledovati:
še zmenila se ni za njeno moledovanje
;
rešitve ni iskal z moledovanjem, ampak je zahteval
;
beraško moledovanje
;
moledovanje za hrano
moledováti
-újem
in
molédovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
nav. ekspr.
ponižno vztrajno prositi:
moledovali so me, da naj jim pomagam
;
moledoval je za službo
;
moledoval je pri njem, da bi z njo lepo ravnal
;
prosil in moledoval je, da bi ga pustili v kino
●
nar.
moledoval je okrog nje, dokler ga ni spodila
proseče jo je nadlegoval, silil vanjo
moledujóč
-a -e:
moledujoč glas
;
gledati z moledujočimi očmi
;
prisl.:
moledujoče prositi
môlek
-lka
m
(
ō
)
star.
priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca;
rožni venec
:
na steni je visel molek
;
imeti med prsti molek
;
majhne vasi se vrstijo pod gorami kot jagode na molku
/
moliti na molek
●
ekspr.
cel molek vprašanj
velika množina
molékula
-e
ž
(
ẹ̑
)
kem.
najmanjši delec spojine iz različnih ali enakih elementov, ki ima še vse njene lastnosti:
beljakovinska molekula
;
molekula elementa, vode
;
zgradba molekule
/
vélika molekula
makromolekula
;
verigasta molekula
pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige
;
masa molekule
število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma
;
pren.,
ekspr.
gospodarstvo je cel sistem gospodarskih molekul
;
molekula groze
molekuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na molekulo:
molekularna zgradba
;
kisik v molekularnem stanju
/
molekularna masa
molekulska masa
;
molekularne sile
molekulske sile
molékulski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na molekulo:
molekulska zgradba
;
kisik v molekulskem stanju
/
molekulska masa
število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma
;
molekulske sile
privlačne sile, ki delujejo med molekulami
moléti
-ím
nedov.
,
tudi
môlel
(
ẹ́ í
)
segati bolj daleč kot sosednje stvari:
psu je molel jezik iz gobca
;
iz cunj je molela suha ročica
;
kamen moli iz tal
;
zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo
/
ogromne skale so molele proti nebu
;
razvaline molijo v zrak
/
ekspr.
za temi gorami so molele še višje gore
so se dvigale
/
pesn.
predmeti nemo molijo v prostranost
molèč
-éča -e:
veja, moleča na pot
;
naprej moleča spodnja ustnica
molibdén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
težko taljiva kovina srebrno bele barve, element Mo:
uporaba molibdena v jeklarstvu
molibdénov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na molibden:
molibdenova ruda
/
molibdenov sulfid
♦
metal.
molibdenovo jeklo
molílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se moli:
Ker je videl, da Ajta že prebira patnušter, je tudi on izvlekel svoje molilno orodje
(Prežihov)
/
molilni mlinček
zlasti v tibetanskem okolju
priprava za mehanično opravljanje molitev
;
molilna preproga
v muslimanskem okolju
preproga, na kateri se opravljajo molitve
molílnica
-e
ž
(
ȋ
)
zlasti pri judih in muslimanih
stavba, namenjena za opravljanje skupnih molitev:
postaviti molilnico
;
iti v molilnico
mólino
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
debelejše surovo bombažno platno:
molino za rjuhe
molítev
-tve
ž
(
ȋ
)
rel.
1.
usmerjanje misli, prošenj k Bogu, svetnikom:
iskati uteho v molitvi
;
z molitvijo obračati se k Bogu
;
skupna molitev
/
molitev za sina
/
jutranja, večerna molitev
;
molitev pred jedjo
2.
ustaljeno besedilo nabožne vsebine:
naučiti se molitve
;
knjiga molitev
/
pogrebne molitve
molíti
1
mólim
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
rel.
usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom:
pokleknil je in molil
;
moliti k Bogu, v čast Materi božji
;
goreče, pobožno moliti
/
moliti za dež, zdravje
;
moli, da bi ozdravel
/
moliti za umrle
//
izgovarjati besedilo molitve:
moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec
/
duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo
vodi molitev
2.
po božje častiti:
moliti boga
/
moliti luno, malike, živali
;
pren.,
ekspr.
moliti mamona
●
ekspr.
ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje
govoriti, pripovedovati
molèč
-éča -e:
moleč obrača oči proti nebu
;
moleči verniki
móljen
-a -o:
zbrano moljena molitev
molíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
imeti, ohranjati kaj v položaju, da seže bolj daleč kot sosednje stvari:
pes je molil jezik iz gobca
;
zvonček že moli cvet izpod snega
;
čez mizo je molila lipa svoje veje
/
hiša je molila svojo rdečo streho kvišku
/
moliti dlan za plačilo
nastavljati
;
molila je roke proti meni
iztegovala
;
moliti roko v pozdrav
●
star.
fige, jezik moliti
kazati
;
šalj.
ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli
v gostilni
;
ekspr.
vem, kam pes taco moli
kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe
;
ekspr.
moliti vse štiri od sebe
ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami
;
ekspr.
moliti komu dokaze pod nos
povedati, predložiti mu jih, navadno nekoliko škodoželjno
2.
hoteti dati, izročiti kaj, držeč pred seboj:
molila mu je nekakšen dokument
;
molil ji je kozarec
;
moli mu telefonsko slušalko
molèč
-éča -e:
pes je ležal, moleč jezik iz gobca
;
moleč noge od sebe, je ležal pod drevesom
molítvarica
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
molivka, zlasti pri mrliču:
prišla je za molitvarico
//
pobožnjakarica
,
tercijalka
molítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na molitev:
molitvena vsebina
/
molitvena knjižica
;
star.
molitvene bukve, bukvice
molitvenik
/
udeleževati se molitvenih ur
/
molitveni obrazec
besedilo molitve
2.
rel.
ki rad moli:
molitven človek
;
bila je zelo pobožna in molitvena
molítvenik
-a
m
(
ȋ
)
rel.
knjižica z molitvami:
odpreti molitvenik
;
podobice so hranili v molitvenikih
molítvenost
-i
ž
(
ȋ
)
rel.
lastnost človeka, ki veliko moli:
vsem je bila znana njena molitvenost
molítvica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od molitev:
učiti se molitvic
;
izmoliti kratko molitvico
;
molitvica za srečno pot
/
opravil je kratko večerno molitvico
2.
ekspr.
kar naprej ponavljajoče se govorjenje o isti stvari:
dobro že poznam tvojo molitvico o zaslugah
●
šalj.
naučiti koga kozjih molitvic
s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati
;
šalj.
brati fantu kozje molitvice
oštevati ga
molívec
-vca
in
molílec -lca
[
moliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
rel.
kdor moli:
duhovnik blagoslovi molivce
;
zategli, enakomerni glasovi molivcev
/
prvi molivec
kdor vodi molitev
molívka
in
molílka -e
[
moliu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
rel.
ženska, ki moli:
zadnja molivka je zapustila cerkev
mòlj
môlja
m
(
ȍ ó
)
droben metulj, katerega ličinka uničuje tekstilno blago, žito:
molji so poškodovali obleko v omari
;
s škropljenjem uničiti molje
;
blago je razjedeno od moljev
;
impregniran proti moljem
●
ekspr.
knjižni molj
kdor zelo veliko bere, študira
♦
zool.
suknarski molj
;
žitni molj
môljast
-a -o
prid.
(
ó
)
ki so ga razjedli, poškodovali molji:
moljast kožuh
;
moljasta moka, obleka
;
moljasto žito
moljàv
-áva -o
tudi
môljav -a -o
prid.
(
ȁ á; ó
)
ki so ga razjedli, poškodovali molji:
moljav fižol
;
moljavo žito
moljávost
tudi
môljavost -i
ž
(
á; ó
)
lastnost moljavega:
moljavost žita
môlk
-a
[
mou̯k
]
m
(
ȏ
)
1.
stanje, ko se ne govori:
nastal je molk
;
molk je trajal precej dolgo
;
v sobi je nekaj časa vladal molk
;
pregnati molk
;
z vprašanjem je prekinil molk
;
ekspr.
padel, pogreznil, zavil se je v molk
;
dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk
;
knjiž.
mrzel molk
;
ekspr.
težek molk
/
počastiti spomin padlih z enominutnim molkom
//
ekspr.
stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov:
ptice se še niso zbudile iz molka
;
gozd je ležal v molku
/
mlini ob vodi so zaviti v molk
stojijo, ne delajo
;
molk topov
//
ekspr.
tišina
,
mir
:
okrog hiš je bil molk
;
vse se izgublja v temo in molk
;
molk noči
2.
ekspr.
stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja:
kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka
;
z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku
;
ni zdržal dolgo v molku
;
obdati se z molkom
;
pomemben, trdovraten molk
/
molk je znak priznanja
3.
ekspr.
stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari:
ukazati, zapovedati molk o čem
;
do konca vztrajati v molku
;
strašen molk
;
knjiž.
zakon molka
4.
knjiž.,
ekspr.
stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del:
po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk
;
molk v njegovem dramskem ustvarjanju
/
v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka
/
kulturni molk
med drugo svetovno vojno
nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju
●
ekspr.
dogodek je zagrnjen v molk
o njem se ne govori, ne piše
;
ekspr.
odgrniti s česa zaveso molka
javno spregovoriti o čem
;
preg.
golk je srebro, molk je zlato
včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
môlkov
-a -o
(
ȏ
)
pridevnik od molek:
molkove jagode
mólo
-a
m
(
ọ̑
)
nar. primorsko
pomol
:
ob molu se zibljejo ribiški čolni
móloh
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.
kar je človeku sovražno, ga uničuje:
tujina je moloh
;
plačati davek molohu kapitalizmu
;
prezirati zlatega moloha
bogastvo, denar
/
z oslabljenim pomenom:
moloh lakomnosti ga je dobil v oblast
;
moloh vojne
mólos
-a
m
(
ọ̑
)
vet.
pes Ilirov, iz katerega so se razvile nekatere pastirske pasme:
grški, rimski molos
mólotovka
-e
ž
(
ọ̑
)
voj. žarg.
z vnetljivo snovjo napolnjena steklenica za zažiganje, navadno oklopnih vozil:
oddelki metalcev molotovk
mólov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mol
1
:
molov akord, trozvok
;
molov tonovski način
/
molova lestvica
;
c-molova lestvica
mólovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
glasb.
molov
:
molovski tonovski način
;
v skladbi so molovska mesta bolj poudarjena kot durovska
/
molovska lestvica
mólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mol
2
:
določiti molsko maso beljakovin
/
molska prostornina plina
môlsti
môlzem
[
mou̯sti
]
nedov.
(
ó
)
1.
iztiskati, odvzemati mleko iz vimena:
kmetica molze
;
molsti kozo, kravo
;
ročno, strojno molsti
;
šla je molst
//
nepreh.
imeti, dajati mleko:
krava dobro, slabo molze
/
krava molze dnevno dvajset litrov
●
pog.
krava pri gobcu molze
kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čim več se vloži v kaj, večji je uspeh
2.
ekspr.
izkoriščati
:
dobičkarji molzejo deželo
/
molzel in molzel je svoje starše
3.
ekspr.
premikati roko po čem kot pri molži:
nekateri so si molzli brade
/
molzli so vrv pri vodnjaku
poprijemaje vlekli
moltón
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
mehka, na pravi strani kosmata, navadno volnena tkanina:
obleka iz moltona
molzáč
-a
[
mou̯zač
]
m
(
á
)
kdor molze;
molznik
2
:
spreten molzač
/
vzeti v službo dva strojna molzača
môlzec
-zca
[
mou̯zəc
]
m
(
ȏ
)
kdor molze;
molznik
2
:
dober, spreten molzec
môlzen
-zna -o
[
mou̯zən
]
prid.
(
ó
)
1.
nanašajoč se na molžo:
molzni čas
/
molzni stolček, stroj
;
molzna posoda
2.
ki ima, daje mleko:
molzna krava, žival
●
ekspr.
molzna krava
kar se da zelo izkoriščati
molzíca
-e
[
mou̯zica
]
ž
(
í
)
zastar.
ženska, ki molze;
molznica
2
:
krava je začudeno gledala novo molzico
molzíšče
-a
[
mou̯zišče
]
s
(
í
)
prostor, kjer se molze:
urediti molzišče
/
hlev s strojnim molziščem
môlznica
1
-e
[
mou̯znica
]
ž
(
ȏ
)
1.
žival, ki daje mleko, zlasti krava:
zaradi otrok sta bili pri hiši potrebni dve molznici
;
krava je dobra molznica
;
krmljenje, reja molznic
/
koza, krava molznica
2.
zastar.
molzišče
:
krave so silile k molznici
molzníca
2
-e
[
mou̯znica
]
ž
(
í
)
ženska, ki molze:
spretna molznica
môlznik
1
-a
[
mou̯znik
]
m
(
ȏ
)
molzišče
:
krave prignati v molznik
molzník
2
-a
[
mou̯znik
]
m
(
í
)
1.
kdor molze:
spreten molznik
2.
zastar.
posoda za molžo, navadno z enim ušesom;
golida
:
poln molznik mleka
molznják
-a
[
mou̯znjak
]
m
(
á
)
posoda za molžo, navadno z enim ušesom;
golida
:
z molznjakom je prišla iz hleva
/
poln molznjak mleka
môlznost
-i
[
mou̯znost
]
ž
(
ó
)
zmožnost, sposobnost za dajanje mleka;
mlečnost
:
z dobro krmo zvišati molznost krav
;
krave z nizko, visoko molznostjo
/
krmljenje krav v molznosti
♦
vet.
hitrost iztekanja mleka iz vimena
môlža
-e
[
mou̯ža
]
ž
(
ó
)
1.
iztiskanje, odvzemanje mleka iz vimena:
prenehati z molžo
;
jutranja, opoldanska molža
;
stroj, prostor za molžo
/
mleko od prve, zadnje molže
;
ročna, strojna molža
;
molža s strojem
2.
kar je namolzeno:
namolzla je toliko mleka, da take molže že dolgo ni bilo
;
vso molžo je razlila
môlžarica
-e
[
mou̯žarica
]
ž
(
ȏ
)
zastar.
ženska, ki molze;
molznica
2
:
molžarice so namolzle polne golide mleka
môlžnja
-e
[
mou̯žnja
]
ž
(
ó
)
molža
:
ni hotel piti mleka precej po molžnji
;
jutranja molžnja
/
namolzla je toliko mleka, da take molžnje že dolgo ni bilo
momènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
1.
pog.
trenutek
,
hip
1
:
tisti moment je bil odločilen
/
publ.
tekma je bila na momente tudi ostra
kdaj pa kdaj
;
v momentu ti tega ne morem razložiti
takoj, hitro
/
kot vljudnostna fraza:
moment počakajte, prosim
;
moment, bom vprašala šefa
;
takoj bo končano, moment
//
čas
:
izbrati, zamuditi pravi moment za kaj
/
kritični momenti proizvodnje
/
ob raznih momentih so hoteli rovariti
prilikah, priložnostih
2.
publ.,
navadno s prilastkom,
s širokim pomenskim obsegom
faktor
1
,
dejavnik
,
okoliščina
:
to je nov moment v razvoju
;
subjektivni moment v umetniškem delu
;
pri analizi je upošteval veliko momentov
/
važni momenti v naši novejši zgodovini
/
zaviralni momenti v razvoju znanosti
♦
fiz.
magnetni moment
količina, ki pove, kolikšen navor deluje na tuljavo s tokom, na magnet v magnetnem polju
;
vrtilni moment
navor
;
vztrajnostni moment
količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju
;
zagonski moment
zagonski navor
;
grad.
upogibni moment
količina, ki pove, kako sila upogiba nosilni element v vzdolžni smeri
;
lit.
sprožilni moment
dogodek, ki začne dejanje
;
zaviralni moment
dogodek, ki za kratek čas odloži razplet
momentán
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
trenuten
,
hipen
:
navdušenje je bilo samo momentano
/
momentani položaj se zdi zelo slab
momentáno
prisl.
:
razmere so momentano ugodne
momênten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
knjiž.
trenuten
,
hipen
:
to je bila samo momentna slabost
/
momentno stanje stvari
♦
strojn.
momentni ključ
ključ za vijake, pri katerem se da nastaviti ali meriti navor pri privijanju
momljáč
-a
m
(
á
)
1.
nav. ekspr.
kdor nerazločno, bolj tiho govori:
tega starega momljača skoraj nič ne razumem
2.
ekspr.,
zastar.
medved
:
otroci so z zanimanjem ogledovali rjavega momljača
momljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od momljati:
ne razumem njegovega momljanja
/
spominja se otrokovega prvega momljanja
bebljanja
/
jezen je bil na njegovo momljanje o tej stvari
/
medvedovo momljanje
momljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nav. ekspr.
nerazločno, bolj tiho govoriti:
jezno je hodil po sobi in momljal sam zase
;
momljal je in kimal
;
momljal je, kakor bi se prebujal iz spanja
//
nerazločno, bolj tiho govoriti, pripovedovati:
momljati molitve
;
starec je momljal nekaj predse
;
dobro je, je momljal s polnimi usti
2.
oglašati se z nizkim, bolj tihim glasom:
medved preteče momlja
3.
ekspr.
jesti (s stisnjenimi ustnicami):
otrok momlja skorjico kruha
●
med spanjem je otrok momljal z ustnicami
premikal ustnice
momljáje
:
momljaje je nekaj vprašal
momljajóč
-a -e:
momljajoč glas
;
momljajoče renčanje medveda
;
momljajoča usta
;
prisl.:
momljajoče govoriti
móna
-e
ž
(
ọ̑
)
nizko
dolgočasen, nezavzet, nepodjeten človek:
s to mono ne bom več govoril
;
ti si pa res (ena) mona
;
drži se kot kaka mona
ima naiven, brezizrazen, neprizadet izraz
/
kot psovka
ne drži se tako kislo, mona monasta
monáda
-e
ž
(
ȃ
)
filoz.,
po Leibnizu
najmanjša nematerialna enota sveta, težeča k dejavnosti:
vsaka monada se razlikuje od druge
;
sestavljen iz monad
monadologíja
-e
ž
(
ȋ
)
filoz.
nauk, ki razlaga svet z monadami:
Leibnizova monadologija
monákovski
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
münchenski
:
monakovsko pivo
♦
um.
slike monakovske šole
monárh
-a
m
(
ȃ
)
v monarhističnih državah
vladar
:
oblast monarha
/
absolutni monarh
ki ima vso oblast v državi
monárhičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na monarhijo:
monarhična vladavina
/
monarhična miselnost
/
monarhična država
monarhíja
-e
ž
(
ȋ
)
državna ureditev, v kateri vlada monarh:
ljudstvu ni bilo dano odločati se med republiko in monarhijo
/
ta država je monarhija
/
absolutna monarhija
;
parlamentarna monarhija
v kateri omejuje vladarjevo oblast parlament
;
ustavna monarhija
v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava
//
država, ki ji vlada monarh:
evropske monarhije
;
neredi v velikih monarhijah
;
razpad avstroogrske monarhije
●
slabš.
črno-žolta monarhija
Avstro-Ogrska
monárhinja
-e
ž
(
ȃ
)
v monarhističnih državah
vladarica
:
nizozemska monarhinja
monarhíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš monarhizma:
bil je navdušen monarhist
monarhístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na monarhizem ali monarhijo:
monarhistična miselnost
;
monarhistične težnje
/
monarhistični režim
;
monarhistična država
monarhístka
-e
ž
(
ȋ
)
pristašinja monarhizma:
zavzeta monarhistka
monarhízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
1.
gibanje za monarhijo:
kriza monarhizma
2.
državna ureditev, v kateri vlada monarh;
monarhija
:
zlom monarhizma in razglasitev republike
monárhofašíst
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
pristaš monarhofašizma:
italijanski monarhofašisti
monárhofašístičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
nanašajoč se na monarhofašiste ali monarhofašizem:
monarhofašistična diktatura
/
monarhofašistični režim
/
monarhofašistične sile
monárhofašízem
-zma
m
(
ȃ-ī
)
fašizem, ki se opira na monarhijo:
država je zašla v monarhofašizem
;
italijanski monarhofašizem
monazít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina fosfat cerija in lantana:
mónd
-a
m
(
ọ̑
)
igr.
igralna karta pri taroku z rimsko številko enaindvajset:
ujeti monda
;
vzeti z mondom
mondén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
svetovljanski
:
monden človek
;
mondena dama
;
bila je mondena
/
monden svet
;
mondeno kopališče, letovišče
/
monden sprejem, vrvež
mondénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
svetovljanka
:
samozavestno nastopajoča mondenka
;
pariška mondenka
mondénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
svetovljanstvo
:
provincialnost in mondenost
/
smešiti malomeščansko mondenost
mondénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
svetovljanski
:
mondenska dama
/
mondensko kopališče
/
mondensko življenje
mondúra
-e
ž
(
ȗ
)
star.
uniforma
:
obleči si monduro
;
ponošena, vojaška mondura
monêra
1
-e
ž
(
ȇ
)
biol.,
po Haecklu
najpreprostejše enocelično bitje brez jedra:
razpravljati o monerah
monêra
2
-e
ž
(
ȇ
)
zgod.,
pri starih Grkih
vojna ladja z eno vrsto vesel na vsaki strani:
monéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
kovanec
,
denar
:
vreči moneto v aparat
monetáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
ekon.
denaren
:
monetarna stabilnost
/
monetarni sistem
;
monetarna politika
;
monetarna reforma
/
Mednarodni monetarni sklad
mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem
;
monetarna teorija
teorija, ki razlaga denar in njegovo vlogo v narodnem gospodarstvu
mónga
-e
ž
(
ọ̑
)
tekst.
priprava za mrzlo likanje pod velikim pritiskom:
delati pri mongi
/
likati z mongo
mónganje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od mongati:
monganje tkanine
móngati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
tekst.
likati z mongo:
mongati tkanino
mongolíd
-a
m
(
ȋ
)
antr.
človek rumene rase:
mongolidi in negroidi
mongolíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mongolide:
mongolidne poteze
/
mongolidna ljudstva
/
mongolidna rasa
mongolízem
-zma
m
(
ī
)
med.
prirojena telesna in duševna prizadetost, katere zunanji znak so poteze obraza, ki spominjajo na rumeno raso:
imeti mongolizem
/
vloga starosti mater pri pogostnosti mongolizma
mongoloíd
-a
m
(
ȋ
)
1.
med.
kdor ima mongolizem:
odstotek mongoloidov med novorojenčki
2.
antr.
mongolid
:
mongoloid in negroid
mongoloíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mongoloide:
mongoloiden otrok
/
mongoloiden obraz
mongoliden
mongólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na Mongole ali Mongolijo:
mongolski imperij
;
mongolski kan, poglavar, vladar
;
mongolski osvajalci
;
mongolski vpadi
;
mongolske horde
/
mongolski konji, nomadi
;
mongolska prestolnica
;
mongolska puščava, stepa
;
mongolska plemena
2.
antr.
mongoliden
:
mongolska plemena
/
mongolska rasa
monílija
-e
ž
(
í
)
agr.
glivična bolezen sadnega drevja, ki povzroča gnitje sadežev in sušenje cvetov, vejic:
zatirati monilijo
/
marelična monilija
moníst
-a
m
(
ȋ
)
filoz.
pripadnik monizma:
nazori monistov
/
materialistični monist
monístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na monizem:
monistični nazor
;
monistična filozofija
/
monistični sistem kontrole
mónitor
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
voj.
oklopna rečna ali obalna ladja, oborožena s topovi:
potopiti monitor
2.
rad.
televizijska priprava za kontrolo in spremljanje samo slike na zaslonu:
v kabini je več monitorjev
mónitoring
-a
m
(
ọ̑
)
1.
načrtno in stalno opazovanje in spremljanje količine kake snovi v drugi snovi:
izvajati monitoring pesticidov v pitni vodi
;
redni monitoring emisij toplogrednih plinov
;
monitoring kakovosti zraka
2.
načrtno in stalno opazovanje in spremljanje kakega pojava, procesa:
izvajati monitoring ptic
;
stalni monitoring cen
;
monitoring na terenu
mónitorski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na monitor:
monitorska artilerija
/
monitorska postaja
/
monitorska kontrola
monízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filoz.
filozofska smer, ki trdi, da ima svet en sam izvor:
zagovarjati monizem
/
idealistični monizem
ki trdi, da ima svet duhovni izvor
;
materialistični monizem
ki trdi, da ima svet snovni izvor
2.
publ.
sistem, v katerem vodi, upravlja ena oseba:
uvajati monizem
/
monizem v upravljanju podjetja
♦
pravn.
monizem kazenskih sankcij
ena sama vrsta kazenskih sankcij
mono...
ali
móno...
in
mono...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na število ena:
monoklinski, monoliten
;
monodrama, monokultura
mónocentrízem
-zma
m
(
ọ̑-ī
)
obstajanje samo enega pomembnega središča:
tisoči podpisov potrjujejo, da se ljudje ne strinjajo z vse izrazitejšim monocentrizmom v državi
;
politika monocentrizma
monocít
-a
m
(
ȋ
)
biol.
največje belo krvno telesce, ki nastaja v kostnem mozgu in uničuje tuje snovi in delce:
monociti diabetikov sodelujejo v več vnetnih procesih
;
limfociti in monociti
monodíja
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.,
ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja
z generalnim basom spremljano solistično petje:
za barok in baročno opero je značilno prevladovanje monodije nad polifonijo
mónodráma
-e
ž
(
ọ̑-á
)
lit.
drama, v kateri nastopa samo ena oseba:
premiera, uprizoritev monodrame
;
priredba monodrame
/
festival monodrame
/
avtorska monodrama
;
komična monodrama
mónofóto
-a
in
--
m
(
ọ̑-ọ̑
)
tisk.
stavni stroj, ki posnema črke na film:
kupiti monofoto
;
v prid. rabi:
monofoto stavni stroj
monoftóng
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
glasovna, zlasti samoglasniška enota kot posledica samo enega obstojnega položaja govoril, enoglasnik:
prehod diftonga v monoftong
monoftongizácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
proces, v katerem nastane monoftong:
monogámen
-mna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na monogamijo:
monogamni zakon
/
monogamna družina
/
monogamne živali
monogamíja
-e
ž
(
ȋ
)
zakon moža z eno ženo, enoženstvo:
razpravljati o monogamiji
♦
biol.
spolno življenje nekaterih živali v paru
monográfičen
-čna -o
prid.
(
á
)
monografski
:
monografičen spis
;
monografično delo o čem
/
monografične raziskave
monografíja
-e
ž
(
ȋ
)
znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo:
pisati monografijo
;
literarnozgodovinska monografija
;
monografija o denarju in kreditu
/
monografija sodobne književnosti
podroben opis
monográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na monografijo:
monografska obdelava kakega pisatelja
/
monografsko delo
;
monografska študija
monográfsko
prisl.
:
monografsko obravnavati problem
monográm
-a
m
(
ȃ
)
znak za ime, navadno iz povezanih začetnic imena:
vesti monogram
;
vgraviran monogram
;
tobačnica z očetovim monogramom
monókel
-kla
m
(
ọ́
)
steklo za eno oko, ki se uporablja namesto očal:
nositi monokel
;
popraviti si monokel
;
z monoklom opazovati koga
monoklínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
min.,
navadno v zvezi s
sistem
v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena, enosomeren:
mónokord
in
monokórd -a
m
(
ọ̑; ọ̑
)
fiz.,
nekdaj
priprava z eno struno za akustična merjenja:
mónokromátičen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-á
)
enobarven
:
monokromatični izdelki
♦
fiz.
monokromatična svetloba
svetloba, ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine, enobarvna svetloba
;
fot.
monokromatični filter
filter, ki prepušča žarke ene same barve
;
monokromatična fotografija
fotografija v eni barvi
mónoksid
in
monoksíd -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
kem.
oksid, ki vsebuje samo en atom kisika:
monoksid in dioksid
/
ogljikov monoksid
strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni oksidaciji ogljika
monokuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki je za gledanje z enim očesom:
monokularni daljnogled, mikroskop
♦
biol.
monokularno gledanje
gledanje, pri katerem ima vsako oko svoje posebno vidno polje
mónokultúra
-e
ž
(
ọ̑-ȗ
)
knjiž.
stalno gojenje iste kulturne rastline na istem zemljišču:
uvajati monokulturo
/
proizvodnja je usmerjena k monokulturi
/
gozdna, poljska monokultura
;
riževe monokulture
;
monokultura kave
♦
ekon.
gospodarstvo, ki se vključuje v svetovno delitev dela pretežno z enim proizvodom
mónokultúren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
nanašajoč se na monokulturo:
poljedelstvo dežele je monokulturno
/
monokulturni proizvodi
/
monokulturno gospodarstvo
monolít
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
velik kos, navadno kamnit:
izklesan iz monolita
/
celotna konstrukcija stoji na monolitih
♦
geol.,
gozd.
talni monolit
vzorec tal, izrezan v navpični smeri
monolíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
izdelan iz enega kosa:
monoliten steber
;
monolitna plošča iz belega kamna
/
monolitna skala
//
arhit.
ki je v enem kosu in iz enotnega materiala:
monolitna plošča, stena
2.
nav. ekspr.
ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin;
enoten
:
monolitna partija
/
ta država je monolitna celota
/
knjiž.
njegova knjiga je monoliten organizem
monolítnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost monolitnega:
monolitnost zgradbe daje večjo potresno varnost
/
nav. ekspr.:
rahljati, ustvarjati monolitnost
;
ideološka monolitnost
;
monolitnost Cerkve, partije, socialističnega tabora
monológ
-a
m
(
ọ̑
)
daljši govor ene osebe, navadno kot del dialoga, samogovor:
njegova zgovornost se je kazala v dolgih monologih
/
po monologu so igralca kar dvakrat klicali na oder
/
dramski, lirski monolog
♦
lit.
notranji monolog
pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori
//
ekspr.
govorjenje sebi, navadno glasno:
sram ga je bilo, ker so nekateri slišali njegov monolog
monolóški
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od monolog:
monološki govor
monóm
-a
m
(
ọ̑
)
mat.
izraz, ki ima en člen, enočlenik:
monomán
-a
m
(
ȃ
)
med.
kdor je bolezensko nagnjen k napadalnemu, asocialnemu ali nenavadnemu dejanju:
zdravniki so trdili, da je obtoženec monoman
//
knjiž.
kdor opravlja kaj s pretirano zavzetostjo:
v tem je bil kar monoman
monomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
bolezenska nagnjenost k napadalnemu, asocialnemu ali nenavadnemu dejanju:
zadnje čase se je pri njem monomanija stopnjevala
//
knjiž.
opravljanje česa s pretirano zavzetostjo:
glasbena umetnost mu je postala monomanija
monománski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na monomane ali monomanijo:
monomansko znamenje duševne bolezni
/
razmišljati z monomansko trdovratnostjo
monomêr
-a
m
(
ȇ
)
kem.
molekula, ki se lahko veže s sebi enakimi molekulami:
monomeri in polimeri
mónoplán
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
aer.
letalo z enojnimi krili;
enokrilnik
:
dvosedežni monoplan
monopól
-a
m
(
ọ̑
)
1.
stanje na trgu, ko obstaja en sam ponudnik blaga, storitve:
odpraviti monopol
;
monopol v trgovini
/
popolni monopol
/
mednarodni monopol
ki obvladuje svetovno tržišče
//
izključna pravica do izdelovanja ali prodajanja česa:
dobiti monopol za trgovino z zlatom
;
imeti monopol
;
monopol na proizvajalna sredstva
/
državni monopol
;
prodajni, trgovinski monopol
//
ekspr.
izključna oblast nad čim:
imeti monopol v kaki stroki
;
tendenca po ideološkem monopolu
;
monopol nad izobrazbo
/
šolstvo ne sme biti monopol majhne skupine ljudi
2.
ekon.
združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco:
nastanek monopolov
/
združevati se v monopole
monopólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na monopol:
monopolne razmere
/
monopolni trg
;
monopolne cene
/
imeti, krepiti monopolni položaj
/
monopolni ponudnik
♦
ekon.
monopolni dobiček
dobiček, ki nastane zaradi omejene ponudbe na trgu
;
monopolna organizacija, zveza
združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco
;
polit.
monopolni kapitalizem
razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega kapitala v monopole
monópoli
tudi
monopoly
-ja
[
monópoli
]
m
(
ọ̑
)
družabna igra, pri kateri se trguje z nepremičninami, navedenimi na igralni deski:
igrati monopoli
;
pri monopoliju vedno izgublja
monopolíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor ima monopol:
monopolist pri prodaji
/
naftni, plinski monopolist
/
ekspr.
monopolisti proletarskega internacionalizma
monopolístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na monopoliste ali monopolizem:
monopolistični kapital
/
monopolistične banke, družbe
/
monopolistični tisk
/
monopolistično obnašanje
monopolístično
prisl.
:
monopolistično usmerjati cene
monopolizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od monopolizirati:
monopolizacija zunanje proizvodnje, trgovine
/
monopolizacija vodilnih delovnih mest
monopolízem
-zma
m
(
ī
)
1.
monopolni sistem v
a)
gospodarstvu:
krepitev monopolizma v industriji
/
krize v dobi monopolizma
/
uvesti monopolizem zavarovalnic
b)
ekspr.
oblasti, kulturi:
oblike ideološkega monopolizma
/
razraščanje monopolizma v kulturi
2.
nav. ekspr.
težnja po monopolu:
obsojati monopolizem
monopolizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od monopolizirati:
monopoliziranje proizvodnje, uvoza
/
monopoliziranje funkcij
monopolizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
uvesti monopol:
vlada je monopolizirala trgovino s soljo
;
monopolizirati železnico
/
oblast je monopolizirala nekatere dejavnosti v korist novih podjetij
/
ekspr.
monopoliziral je literarno razlago ljubezenske lirike
;
monopolizirati vzgojo
monopolizíran
-a -o:
monopoliziran predmet
;
monopolizirana ponudba
monopólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
monopolen
:
monopolske razmere
/
monopolska trgovina
mónosaharíd
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
kem.
osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše:
monosaharid glukoza
;
molekule monosaharidov
;
aciklična, ciklična oblika, struktura monosaharidov
mónotájp
tudi
monotype -a
[
mónotájp
]
m
(
ọ̑-ȃ
)
tisk.
stavni stroj, na katerem nastajajo posamezne ulite črke stavka:
monotajp in linotajp
monoteíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor veruje v enega boga:
postati pravi monoteist
monoteístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na monoteizem:
monoteistični nauk
/
monoteistična vera
monoteízem
-zma
m
(
ī
)
vera, verovanje v enega boga, enoboštvo:
monoteizem in politeizem
monotipíja
-e
ž
(
ȋ
)
um.
grafična tehnika, pri kateri se na gladko ploščo naslikan motiv lahko samo enkrat odtisne:
njegovi uspehi v monotipiji
//
odtis v tej tehniki:
kolekcija monotipij
monotón
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki poteka, se ponavlja brez sprememb, enoličen:
monotono branje, govorjenje
;
petje se mu je zdelo monotono
/
monotono delo, življenje
/
monotona barva
/
monoton program prireditve
/
monotoni hoteli
♦
mat.
monotona funkcija
funkcija, ki nikjer ne narašča ali pada
monotóno
prisl.
:
monotono govoriti, peti
;
ura monotono tiktaka
monotoníja
-e
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost monotonega, enoličnost:
delovna monotonija
/
monotonija sloga
/
ekspr.
razbijati monotonijo
monotónost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost monotonega, enoličnost:
monotonost vsakdanjih opravkov
;
dajati vtis monotonosti
/
monotonost pokrajine
Monroejev
-a -o
[
monrójev-
]
prid.
(
ọ̑
)
pravn.,
v zvezi
Monroejeva doktrina
doktrina, po kateri se evropske države ne smejo vmešavati v notranje zadeve ameriške celine:
monsignor
-a
tudi
-ja
tudi
monsinjór -ja
tudi
-a
[
monsinjór
]
m
(
ọ̑
)
rel.
naslov za zaslužnega duhovnika:
monsignor Zupan
/
kot nagovor
monsignor, ali bi lahko govoril z vami
/
ekspr.
tu in tam je videl kakega monsignora
duhovnika
monstre
--
[
mónstər
]
v prid. rabi
(
ọ̑
)
publ.,
v zvezah:
monstre koncert
koncert, na katerem nastopa več orkestrov
;
monstre proces
proces s številnimi obtoženci
mónstrum
-a
tudi
-ra
m
(
ọ̑
)
knjiž.
pošast
,
spaka
:
monstrum v portalu
/
ta stavba je pravi monstrum
je nenavadno visoka, velika
♦
med.
organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček
monstruózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
pošasten
,
spačen
:
monstruozen videz človeka
/
monstruozen nebotičnik
nenavadno visok, velik
/
monstruozna višina
monsum
ipd.
gl.
monsun
ipd.
monsún
-a
m
(
ȗ
)
meteor.
veter, ki piha poleti z morja na celino, pozimi pa s celine na morje:
začel je pihati monsun
/
poletni, zimski monsun
;
evropski monsun
veter, ki piha z Atlantskega oceana na Evropo
monsúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na monsun:
monsunsko območje
/
monsunsko deževje, podnebje
;
monsunsko obdobje
/
monsunski vetrovi
monštránca
-e
ž
(
ȃ
)
rel.
navadno umetniško izdelana priprava, v kateri je v zastekljeni odprtini vidno nameščena posvečena hostija:
z monštranco blagoslavljati vernike
mónta
-e
ž
(
ọ̑
)
grad.
stropna opeka z večjimi luknjami in žlebovoma ob spodnjih stranskih robovih:
en strop je iz monte, drugi iz betona
/
kupiti tovornjak monte
;
v prid. rabi:
monta strop
montafónka
-e
ž
(
ọ̑
)
vet.
krava montafonske pasme:
nakupil je samo montafonke
montafónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
vet.,
v zvezi
montafonska pasma
pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa:
montagnard
-a
in
montanjár -ja
in
montanjárd -a
[
prva oblika
montanjár -a
in
-ja
]
m
(
ȃ
)
zgod.,
v francoski revoluciji
pripadnik nižje buržoazije v Nacionalnem konventu ali pristaš njene politike:
politika montagnardov
montaníst
1
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za montanistiko:
priznan montanist
/
pog.
brucovanje montanistov
slušateljev oddelka za montanistiko
montaníst
2
-a
m
(
ȋ
)
rel.
pripadnik montanizma:
nauk montanistov
montanístičen
1
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na montanistiko:
montanistično izobraževanje
/
montanistični oddelek univerze
/
montanistični obrat
rudarski
montanístičen
2
-čna -o
(
í
)
pridevnik od montanist
2
:
montanistična ločina
montanístika
-e
ž
(
í
)
veda o rudah in rudarstvu:
študirati montanistiko
/
oddelek za montanistiko
/
študent montanistike
montanízem
-zma
m
(
ī
)
rel.
verska ločina, ki zahteva zelo strogo askezo:
pripadnik montanizma
montanjar
in
montanjard
gl.
montagnard
montánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
rudarski
:
montanske tehnološke študije
/
montanska industrija
♦
kem.
montanski vosek
vosek, dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo
montáža
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pritrjevanje, dajanje stroja, sestavnega dela dokončno na določeno mesto;
nameščanje
,
postavljanje
:
poznati montažo stroja
;
montaža bojlerja
;
montaža motorja, pralnega stroja
/
ukvarjati se z montažo
/
montaža raketnih oporišč
2.
delanje naprave iz prej pripravljenih delov, sestavljanje:
montaža avtomobilov, ur
;
gradnja in montaža plinovodov
;
pren.,
ekspr.
duhovita montaža recitacij in šansonov
//
ekspr.
kar je narejeno iz več sestavnih delov:
fotografska, literarna montaža
;
montaža iz časopisnih naslovov
3.
film.
načrtno povezovanje, urejevanje posnetkov v film:
končujejo montažo filma
;
mojstrska, spretna montaža
/
fina, groba montaža
/
opremiti montažo
prostor, kjer se to dela
♦
grad.
mokra
pri kateri se uporablja moker, vlažen
, suha montaža
pri kateri se uporablja suh gradbeni material
;
tisk.
montaža
lepljenje filma na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk
montážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na montažo:
a)
montažna dela so se začela
/
razporediti dele na montažno mizo
;
montažno orodje
/
delavci pri montažnem traku
/
montažno podjetje za avtomobile
/
zrastlo je nekaj novih montažnih blokov
;
montažni kiosk
;
montažna hiša
;
montažna stena
;
montažno naselje
b)
montažni filmski zapis
/
montažni efekti, triki
♦
grad.
montažni kljun
naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo
;
montažna gradnja
montážno
prisl.
:
montažno graditi stanovanjski blok
montažêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
film.
kdor načrtno povezuje posnetke v film:
dober montažer
;
delo montažerja je veliko prispevalo h kvaliteti filma
;
režiser, snemalec in montažer
2.
monter
:
montažer na gradbišču
♦
tisk.
kdor lepi filme na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk
montažêrka
-e
ž
(
ȇ
)
film.
ženska, ki načrtno povezuje posnetke v film:
postala je odlična montažerka
;
režiserka in montažerka
/
filmska montažerka
montêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z montiranjem:
poklicati monterja
;
izučen monter
/
kabelski, rajonski monter
;
monter avtomobilske opreme
montêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na monterje:
montersko orodje
/
monterska ekipa
montessori
--
[
montesóri
]
v prid. rabi
(
ọ̑
)
ki temelji na vzgoji in izobraževanju otroka s poudarkom na spodbujanju samodiscipline, samospoznavanja in samostojnosti ob posebnih delovnih pripomočkih:
montessori vrtec
in
vrtec montessori
;
montessori pedagogika
in
pedagogika montessori
montgómeri
tudi
montgomery -ja
[
mondgómeri
]
m
(
ọ̑
)
obl.
športni moški plašč s pasom, epoletami in velikim ovratnikom:
mladenič v montgomeriju
montíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od montirati:
montiranje stroja
;
pri montiranju luči se je poškodoval
/
tovarna se ukvarja tudi z montiranjem avtomobilov
/
dramaturški problemi pri montiranju filma
/
montiranje eksotičnih oseb v domačo fabulo
montírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
pritrjevati, dajati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto;
nameščati
,
postavljati
:
montirati kliše, pralni stroj
;
montiral je nov plašč na kolo
;
montirati luč na strop
/
montirati elektriko
inštalirati
2.
delati napravo iz prej pripravljenih delov, sestavljati:
v tovarni so začeli montirati prve serije avtomobilov
/
montirati stanovanjski blok
/
montirati sliko
;
pren.,
ekspr.
spretno je znal montirati dialog
3.
film.
načrtno povezovati, urejevati posnetke v film:
montirati prizore iz filma
montíran
-a -o:
stroj, ki je bil montiran pred kratkim
;
njegova osebnost je v romanu montirana iz dveh polov
montíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na montiranje:
montirne naprave
/
montirni rastlinjaki
montírnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica za montažna dela:
v montirnici pripraviti televizijsko oddajo
//
montažni obrat v tovarni:
žerjav v montirnici
montúra
-e
ž
(
ȗ
)
star.
uniforma
:
obleči si ponošeno monturo
;
montura avstrijskega častnika
monumènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
knjiž.
spomenik
:
marmorni monument
/
v romanu je postavil tem ljudem monument trajne vrednosti
monumentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki ima velike razsežnosti in lep videz:
monumentalni stebri
;
monumentalna stavba
/
monumentalna arhitektura
2.
ekspr.
ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote:
monumentalna povest, slika
;
monumentalno delo
/
monumentalni slog
monumentálno
prisl.
:
monumentalno zasnovana kompozicija
monumentalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
napraviti kaj monumentalno:
skulpturo monumentalizirati s klasicistično arhitekturo
/
važne predmete je umetnik monumentaliziral
monumentalizíran
-a -o:
na mozaiku je dogodek monumentaliziran
monumentálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost monumentalnega:
stavba daje trgu monumentalnost
;
monumentalnost spomenika
/
ekspr.:
zgodbo je povzdignil do resnične monumentalnosti
;
monumentalnost simfonije
/
monumentalnost Plečnikove arhitekture
móp
-a
m
(
ọ̑
)
obrt.
omelo, ki ima namesto ščetin dolge bombažne ali sintetične rese:
pobrisati tla z mopom
móped
-a
m
(
ọ̑
)
lahko motorno kolo, ki ima tudi pedale:
peljati se na mopedu
;
voziti se z mopedom
/
voznik mopeda
;
vozniško dovoljenje za moped
mopedíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor se vozi z mopedom:
mopedist se je pri nesreči hudo poškodoval
/
izpiti za mopediste
mopedístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se vozi z mopedom:
nesrečo je povzročila mopedistka
móps
-a
m
(
ọ̑
)
majhen športni ali hišni pes s potlačenim gobcem in tesno ob hrbtu zavitim repom:
rejen mops
;
dama z mopsom
mópsovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
tak kot pri mopsu:
mopsovski obraz
mòr
môra
m
(
ȍ ó
)
zastar.
umiranje
,
pomor
:
v mestu je grozen mor
/
mor je začel divjati
móra
1
-e
ž
(
ọ̑
)
italijanska igra s prsti, pri kateri dobi igro tisti izmed dveh igralcev, ki ugane seštevek pokazanih prstov:
začela sta igrati moro
móra
2
-e
ž
(
ọ̄
)
lit.
osnovna metrična doba v kvantitativnem sistemu:
môra
3
-e
ž
(
ó
)
1.
po ljudskem verovanju
bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim:
mora ga je davila
;
mora mu je sedla na prsi
;
mora tlači koga
;
odganjati moro
;
dogodek je nanje legel kot mora
/
otroka hodi tlačit mora
//
narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje:
narediti moro na zibelko, svinjak
2.
nav. ekspr.
stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek:
končala se je nočna mora
;
spet me je objela mora
;
ječal je kot pod težko moro
/
hromeči občutek sanjske more
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi:
mora misli mi je legla na dušo
;
težka mora je nad njim
;
rešil jo je najhujše more v življenju
/
na vsem je ležala mora naveličanosti
/
življenje z njo je prava mora
/
težka mora se mu je odvalila s prsi
nima več težave, skrbi, nadloge
4.
slabš.
dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek:
ta mora je vse pokvaril
;
mora si
/
ta človek je prava mora
morál
-a
m
(
ȃ
)
les.
žagan les s kvadratnim prerezom:
morála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega:
odvisnost morale od družbenih razmer
/
pravo, morala in religija
//
s prilastkom
kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a)
kak nazor, nosilca:
komunistična, krščanska morala
;
s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno
/
pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo
/
v socializmu
vzgajati v duhu socialistične morale
b)
kako področje delovanja, življenja:
kršiti poslovno moralo
;
športna morala
/
načela novinarske morale
etike
;
politična morala
2.
priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj:
moralo teh ljudi občudujem
;
skrbeti za moralo
;
s tem dejanjem je dokazal visoko moralo
/
odpraviti je treba dvojno moralo
/
predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3.
knjiž.,
z rodilnikom
načelo
,
stališče
:
zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja
/
morala denarja mu je bila tuja
4.
publ.,
navadno s prilastkom
psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja:
njihova morala se je dvignila, je padla
;
morala moštva, vojakov je nizka, trdna
/
okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5.
lit.,
navadno z rodilnikom
kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati:
morala basni, igre je očitna
;
morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
●
publ.
bolna morala
pomanjkanje moralne razsodnosti
morálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na moralo:
a)
z moralnega stališča je to nedopustno
/
tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti
;
estetske in moralne vrednote
/
moralno dejanje, ravnanje
;
tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
b)
moralni propad, razkroj
;
moralna kritika družbe
;
držati se moralnih načel, zakonov
;
to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje
/
ima izostren moralni čut
/
moralna vzgoja otrok
/
slabš.
deliti moralne nauke
;
moralna tendenca romana je preveč poudarjena
/
ekspr.
moralni izprijenec
;
moralna čistost
/
slabš.
moralno zgražanje
moralistično
/
moralen človek tega ne bi naredil
;
on je zelo moralen
/
moralno-politična karakteristika
/
moralni kodeks novinarjev, zdravnikov
etični kodeks
c)
to je moralni nauk basni, zgodbe
2.
nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva:
moralna in materialna podpora
;
moralno zadoščenje
/
čutiti moralni pritisk
/
povzročiti veliko moralno škodo
/
pravna in moralna dolžnost, pravica
/
ekspr.
dobiti moralno klofuto, lekcijo
/
moralni zmagovalec
●
pog.
imeti moralnega mačka
občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦
rel.
moralna teologija
teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
morálno
prisl.
:
to ga je moralno dvignilo
;
on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno
;
biti moralno odgovoren;
prim.
moralnopolitičen
moráličen
-čna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
moralen
:
moralično področje, stališče
/
to žali moralični čut
moralíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
strokovnjak za moralna vprašanja:
globok, slovit moralist svojega časa
2.
ekspr.
kdor zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih:
bil je največji moralist med nami
;
strog, vsiljiv moralist
/
moralist v meni me vedno kroti
moralístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
ekspr.
ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih:
moralističen človek
;
od kdaj si tako moralistična
//
ki izraža stroga moralna načela:
moralističen rek
;
moralistična proza
;
moralistično ravnanje
/
moralistična omejenost
moralístično
prisl.
:
moralistično presojati slovstvo
moralístka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ženska, ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih:
fanatična moralistka
moralitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
moralnost
:
moraliteta človeka
2.
lit.,
zlasti v srednjem veku
navadno alegorično dramsko delo s poučno vsebino:
napisati, uprizoriti moraliteto
;
moraliteta o izgubljenem sinu
/
sodobna absurdna moraliteta
moralizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor (rad) moralizira:
postal je moralizator in propagandist
moralizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki moralizira:
pisatelj ni nikoli vsiljivo moralizatorski
/
moralizatorsko pisanje
/
moralizatorski vpliv
moralízem
-zma
m
(
ī
)
moraliziranje
:
za to prozo je značilen moralizem
/
pisateljev moralizem
♦
filoz.
filozofska smer, ki proučuje vsa področja človekovega življenja z moralnega stališča
moralizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od moralizirati:
pisatelj rad zaide v moraliziranje
moralizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
izrekati sodbe s stališča morale:
prava umetnost ne moralizira
;
ob vsaki priliki je začel moralizirati
/
slabš.
malomeščansko moralizirati
/
moralizirati o kakem vprašanju
razpravljati o njem z moralne strani
moralizirajóč
-a -e:
moralizirajoči pisatelj
;
moralizirajoča povest, tendenca
moralizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
moralizirati
:
ob vsaki priliki je moralizoval
moralizujóč
-a -e:
moralizujoče pesmi, povesti
morálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
publ.
nauk o morali:
želja je v moralki istovetna z dejanjem
/
obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke
;
slabš.
katekizemska moralka
/
pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko
moralo
2.
šol. žarg.,
v socializmu
družbeno-moralna vzgoja:
drugo uro imamo moralko
♦
rel.
predava moralko na teološki fakulteti
moralno teologijo
;
šol.
posvetna moralka
nekdaj
učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi
morálnopolítičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
nanašajoč se na politično moralo:
moralnopolitične vrednote
/
moralnopolitična enotnost nazorov
;
moralnopolitična kvalifikacija človeka;
prim.
moralen
morálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost moralnega:
moralnost se kaže v poštenosti, tovarištvu
;
s tem dejanjem je resnično dokazal svojo moralnost
/
človek dvomljive moralnosti
/
poslovna moralnost
/
dvomil je o moralnosti takega dejanja, ravnanja
morálnovzgójen
-jna -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na moralno vzgojo:
moralnovzgojna načela
/
moralnovzgojno delovanje
móranje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
nujnost
,
siljenje
:
subjektivno hotenje in objektivno moranje
/
brez moranja narediti kaj
môrast
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na môro:
moraste sanje
/
otresti se morastega spomina
;
šolske ure so mu postale moraste
/
morast človek
mórati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
z nedoločnikom
izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
a)
zaradi določenih okoliščin:
na starost je moral beračiti
;
morali so delati, če so hoteli živeti
;
krivec se mora zagovarjati pred sodiščem
/
delavec mora dobiti izdatno hrano
b)
zaradi lastne potrebe, dolžnosti:
tega človeka moram še danes najti
;
moram jih videti
/
skrbeti mora za tri otroke
/
nav. ekspr.:
moram priznati, da ste zelo pridni
;
ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
c)
ker kdo tako zahteva:
ob štirih moraš biti tukaj
;
danes moram odpotovati
/
silil jo je, da mora redno obiskovati razstave
/
oče se razjezi in reče: Moraš
//
elipt.,
s prislovnim določilom
izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo:
moral je (iti) od doma
;
v Zidanem mostu mora z vlaka
;
moral je v bolnišnico
/
čim prej moraš stran
/
ta resnica mora na dan
2.
z nedoločnikom
izraža nujnost, potrebnost, da osebek
a)
ima določeno lastnost, značilnost:
zavora mora biti dobra
;
blago bi moralo biti drugačno
;
človek mora biti pošten
/
ti možje bi morali biti naš ponos
b)
je v določenem stanju:
za tako dejanje nas mora biti več
;
moral bi biti srečen po tolikem času
/
moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
c)
ima določeno obveznost:
morate paziti na svoje zdravje
;
v podjetjih morajo imeti za to posebno službo
/
za to delo moram imeti poseben les
potrebujem
3.
nav. ekspr.,
z nedoločnikom
izraža verjetnost, da osebek
a)
ima določeno lastnost:
ta človek mora biti zelo dober
;
to mora biti velik lump, tepec
;
morata si biti velika prijatelja
/
ta s predpasnikom mora biti kuharica
/
to mora biti pomota
b)
je v določenem stanju:
profesor mora biti bolan
;
pijan mora biti, ker se tako smeje
;
kako srečen mora biti ta človek
/
rano ima, pasti je moral
verjetno je padel
/
mora imeti okoli petdeset let
//
s prislovnim določilom
izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo:
žena mora biti na njivi
;
keltske utrdbe so morale stati na tem hribu
;
tu so nekoč morala stati mestna vrata
4.
ekspr.,
z nedoločnikom
izraža podkrepitev trditve:
povsod mora biti zadnji
;
pa ravno sedaj si moral priti
/
komu se mora plačati članarina
5.
star.
siliti
,
prisiljevati
:
birič ga je moral na tlako
/
mraz jih je moral, da so hitro delali
●
ekspr.
zato bi ga morali
zato bi moral biti tepen, kaznovan
;
ekspr.
moraš h knjigi
moraš se začeti učiti, začeti študirati
;
ekspr.
naj se zgodi, kar se mora
izraža vdanost, sprijaznjenje s čim
;
ekspr.
še to ga je moralo doleteti
poleg drugih težav je doživel še to
;
ekspr.
njegova mora veljati
ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje
;
kdor noče zlepa, mora zgrda
na vsak način mora (narediti)
;
hočeš, nočeš, moraš
izraža podkrepitev nujnosti
moratórij
-a
m
(
ọ́
)
fin.,
pravn.
pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti:
razglašen, uveden je bil moratorij vseh plačil
;
moratorij v plačevanju reparacij
/
transferni moratorij
odlog plačil zapadlih obveznosti v tujino
//
publ.
začasna opustitev česa:
predvolilni moratorij večjih političnih akcij
;
moratorij za jedrske poskuse
mórava
-e
ž
(
ọ̑
)
cigareta boljše kakovosti z imenom Morava:
prižgal si je moravo
/
cigarete morava
;
v prid. rabi:
morava cigarete
moravízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element jezika moravskih Slovanov v kakem drugem jeziku:
moravizmi in panonizmi v stari cerkveni slovanščini
morbíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
bolehen
,
slaboten
:
morbidni ljudje
/
morbidna plast družbe
//
pretirano občutljiv:
opis morbidnih junakov v romanu
/
morbidna mentaliteta
morbiditéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev;
obolevnost
:
morbiditeta pada
;
podatki o morbiditeti
morbídnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
bolehnost
,
slabotnost
:
zaradi morbidnosti večkrat ne pride na delo
/
ekspr.
morbidnost njegove poezije
//
pretirana občutljivost:
nežnost in morbidnost njegovih junakinj
mordà
tudi
mórda
člen.
(
ȁ; ọ̑
)
1.
izraža ne popolno prepričanost o čem:
rad bi vedel, če me morda še pozna
;
zvečer se morda vidiva
;
morda se vendar vrneš domov
/
draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti
/
morda bo kaj iz tega, morda nič
//
izraža približnost povedanega:
dosti ni popil, tri kozarce morda
2.
v zvezi z
bi
izraža obzirno željo, zapoved:
morda bi se pomaknili nekoliko naprej
;
morda bi še enkrat začeli
3.
v vprašalnih stavkih
izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje:
bi morda še kaj popili
;
ali bi morda kaj prispevali
;
ali morda še kaj želite
4.
izraža zadržano pritrjevanje:
mislimo, da je vse povedal. Morda
5.
v retoričnem vprašanju
poudarja nasprotno trditev:
kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni
morebíten
-tna -o
prid.
(
ī
)
po predvidevanjih mogoč, ne pa gotov:
hotel je zvedeti za morebitne pomisleke
;
odgovoren boš za morebitne posledice
;
morebitne pritožbe pošljite na ta naslov
;
ti boš odgovarjal na morebitna vprašanja
/
odstranili so morebitne razgrajače
morebíti
člen.
(
ī
)
morda
,
mogoče
:
črta je morebiti nekoliko prenizko
;
morebiti bomo le zmagali
/
povedala je vse, morebiti še več, kakor je treba
morebítnost
-i
ž
(
ī
)
kar je po predvidevanjih mogoče, ne pa gotovo:
presojati morebitnosti
;
ker ima s tega kraja dober pregled, pazi na vse morebitnosti
/
nisem računal s to morebitnostjo
možnostjo
móren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
nar. zahodno
mlačen
:
morna voda
moréna
-e
ž
(
ẹ̑
)
geogr.
nasutina ledenika, groblja:
raziskovati morene v Alpah
;
pobočje morene
/
čelna morena
morénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na moreno:
morenski drobir, material
/
morenski nasipi
moréška
-e
ž
(
ẹ̑
)
tur.
bojni ples s sabljami, po izvoru iz Španije:
korčulska moreška
Mórfejev
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.,
v zvezi
biti v Morfejevem naročju
spati
:
kmalu je bil v Morfejevem naročju
morfém
-a
m
(
ẹ̑
)
jezikosl.
najmanjši del besede kot nosilec pomena:
lip-ic-a ima tri morfeme
/
končniški, korenski, priponski morfem
morfémski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na morfem:
morfemski sestav
/
morfemska varianta
mórfij
-a
m
(
ọ̄
)
opijev alkaloid, ki blaži bolečine, povzroča ugodje,
farm.
morfin
:
dati bolniku morfij
;
že več let jemlje morfij
/
uživalec morfija
/
doza, injekcija morfija
morfín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
opijev alkaloid, ki blaži bolečine, povzroča ugodje:
učinek morfina
/
pomiriti bolečine z injekcijo morfina
/
pridobivanje morfina
morfiníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor (trajno) uživa morfij:
govorili so, da je morfinist
;
zdraviti morfinista
morfinístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (trajno) uživa morfij:
govorili so, da je morfinistka
morfinízem
-zma
m
(
ī
)
uživanje morfija:
morfinizem je veliko zlo
/
pojav morfinizma
morfologíja
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
veda o zgradbi in obliki organizmov, oblikoslovje:
morfologija človeka
;
panoge morfologije
/
normalna, patološka, primerjalna morfologija
♦
geogr.
geomorfologija
;
jezikosl.
oblikoslovje
//
knjiž.
oblika
,
oblikovanost
:
osebki se razlikujejo po morfologiji
/
morfologija čela
/
morfologija jamskih prostorov, tal
morfolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na morfologijo, oblikosloven:
morfološke razprave
;
morfološko proučevanje živih bitij
/
morfološki oris narečja
oblikoslovni
morfolóško
prisl.
:
poteze se morfološko bistveno ločijo
morfonologíja
-e
ž
(
ȋ
)
jezikosl.
nauk o glasovnih in naglasnih značilnostih morfema, besede, oblikoglasje:
študij morfonologije
;
fonologija in morfonologija
morganátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
pravn.,
navadno v zvezi
morganatični zakon
, nekdaj
zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora:
moribána
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.
urejanje cvetlic, rastlin v nesimetrične, harmonično učinkujoče skupke, zlasti v nizkih, plitvih posodah:
ježki se uporabljajo v glavnem pri moribani
moríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ekspr.
morjenje
,
ubijanje
:
preprečiti morijo
;
množična, zločinska morija
;
sredstvo za morijo
/
volk se je splazil v svinjak in začel morijo
//
vojna
:
govorila sta o življenju, ki ga bosta začela, ko bo konec morije
;
v tretjem letu velike morije je šel prvič v boj
/
ta morija je bila najbolj krvava v vsej vojni
boj, spopad
2.
slabš.
kar povzroča občutek neugodja, nejevolje:
spet se je začela morija s pobiranjem smeti
/
zima je bila zanj enolična morija
/
težko je prenašal njegove neskončne morije
morílec
-lca
[
moriu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor umori človeka:
priznal je, da je morilec
;
postal je morilec
;
odkriti, ujeti morilca
/
serijski morilec
kdor ubije več ljudi v razmeroma kratkem obdobju, navadno na enak način
/
publ.
množični morilec
kdor ubije ali da ubiti veliko ljudi
/
ekspr.
fašistični morilci
♦
pravn.
množični morilec
ki ubije več oseb v krajšem času, navadno naenkrat in v okviru istega dogodka
2.
slabš.
kdor s svojim govorjenjem, zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje:
tega morilca se ne morem otresti
morílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na morjenje
a)
mučilne in morilne naprave
;
morilno orodje, orožje
/
ekspr.
morilna cev, svinčenka
/
morilni plin
;
morilno sredstvo
b)
morilni oder
;
morilno mesto v taborišču
c)
nav. ekspr.:
morilne bolezni
;
morilne rane
/
morilna slana
/
morilne skrbi
morílno
prisl.
:
ekspr.
voda je morilno mrzla
morílka
-e
[
moriu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki umori človeka:
priznala je, da je morilka
;
morilka moža
/
ekspr.
podlasica je huda morilka polhov
//
ekspr.
bolezen, za katero ljudje množično umirajo:
morilka jetika, kuga
morílski
-a -o
[
moriu̯ski
tudi
morilski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na morilce:
a)
vodja morilske tolpe
/
kot psovka
fej, svinja morilska
/
morilski nagon
;
morilska strast pri živali
/
morilske oči
;
ekspr.
morilska roka
roka človeka, ki je ubijal
/
nacistični morilski stroj
b)
ekspr.
morilska bolezen
morílsko
prisl.
:
ekspr.
skoraj morilsko resen
mórisovec
-vca
m
(
ọ̑
)
pripadnik specialne brigade slovenskega ministrstva za obrambo, ki je obstajala med letoma 1990 in 1998:
nekdanji morisovec
;
morisovci v bojni pripravljenosti
;
akcije morisovcev
moríšče
-a
s
(
í
)
prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni:
peljati koga na morišče
/
ljudi smo izgubljali v bojih, taboriščih, zaporih in na fašističnih moriščih
//
ekspr.
prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih:
tu je bilo eno največjih morišč zadnje vojne
moritát
-a
m
(
ȃ
)
lit.
péta poulična pripovedna pesem z grozljivo, poučno vsebino:
srednjeveški moritati
moritáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na moritat:
moritatni pevec
/
moritatna balada
morítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od moriti:
biti kriv moritve
;
pripovedovanje o groznih moritvah
/
čebelarjenje brez moritve čebel
moríti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
povzročati smrt
a)
ljudi:
začeli so se sovražiti, preganjati in moriti
;
napadal je potnike, jih ropal in moril
;
moriti z orožjem, s stiskanjem grla
/
potresi, lakota, povodnji morijo ljudi
;
kuga mori ljudi po deželi
/
okupator je moril nedolžno prebivalstvo
;
moriti v vojni
ubijati
/
tako zna moriti samo človek
b)
živali:
če si lovec, še ni treba, da bi moril
/
kuga je morila kokoši
;
čebele se morijo
se koljejo
//
ekspr.
uničevati, škodovati čemu:
mraz, slana mori rože
;
plevel mori žito
/
s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas
nisem nič koristnega delal
2.
slabš.
s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje:
odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena
;
moril nas je s svojimi vprašanji
/
šol. žarg.
profesor me je celo uro moril
spraševal
/
morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje
/
ta pa zna moriti
3.
ekspr.
povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh:
povej, kaj te mori
;
te reči so me morile
;
cele mesece ga že mori to vprašanje
/
hude sanje so jo morile
/
z oslabljenim pomenom:
moril jo je obupen dolgčas
zelo ji je bilo dolgčas
;
volka mori huda lakota
zelo je lačen
4.
nar. zahodno
gasiti
:
moriti plamen, žerjavico
/
moriti apno
moré
zastar.
:
more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo
morèč
-éča -e:
sovražnik, moreč po naših pokrajinah
;
moreč človek
;
bunker je postal pretesen, moreč
;
moreče misli, skrbi
;
prisl.:
njen jok je moreče vplival nanj
morjèn
-êna -o:
živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov
morják
-a
m
(
á
)
nar. primorsko
veter, ki piha z morja na kopno:
piha morjak
mórje
-a
stil.
morjé -á
s
(
ọ̑; ẹ̑
)
1.
slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami:
odpluti na morje
;
reka se izliva v morje
;
vreči kaj v morje
;
vojskovati se tudi na morju
;
jadrati po morju
;
globoko, plitvo morje
;
potopljen na dno morja
;
gladina, globina morja
;
vihar na morju
;
prevoz po morju
;
življenje v morju
;
globok, velik kot morje
/
veter z morja
/
tisoč metrov pod morjem
pod morsko gladino
/
ekspr.:
včeraj so potisnili v morje novo ladjo
splavili
;
potovati po suhem in po morju
//
tudi mn.
del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju:
morje je bilo sivo
;
morje se leskeče
;
morje narašča, pljuska ob obalo, valovi
;
pozna vsa morja
;
mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje
;
vinogradi ob morju
/
južna morja
/
odšli so spet k morju
/
Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
//
ta voda kot prometna pot:
morje je postalo odprto
/
država nima izhoda na morje
/
pesn.
Morja široka cesta peljala me je v mesta
(F. Prešeren)
2.
morje z obalo kot prostor za oddih:
iti, odpotovati na morje
;
bili smo na morju
;
izlet na morje
;
vikend na morju
/
prihajamo z morja
//
pog.
letovanje ob morju:
sit sem morja
;
dva tedna morja imam zadosti
3.
pog.
morska voda:
morje razjeda železo
;
napil se je morja
/
slano morje
4.
ekspr.,
s prilastkom
velika količina, množina:
morje cvetov
;
tam za morjem hiš
;
govori morju ljudi
/
morje zastav je krasilo ulice
/
porabiti morje črnila
;
preliti morje solz
zelo veliko
/
stal je v morju sončne svetlobe
/
morje bridkosti, trpljenja, veselja
;
potapljati se v morju greha
//
kar se pojavlja v veliki količini, množini:
ajdovo morje
;
megleno morje
;
iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja
;
okrog in okrog je snežno morje
;
žitno morje valovi
/
vsemirsko morje
5.
ekspr.,
v prislovni rabi,
z rodilnikom
izraža veliko količino:
morje jih je
;
morje besed
;
prišlo je morje ljudi
;
izdelanih je bilo morje osnutkov
/
malo morje obiskovalcev
veliko
/
ne vidi nobene poti v morju možnosti
●
ekspr.
ribiča je vzelo morje
utonil je v morju
;
pog.
iti čez morje
oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo
;
ekspr.
vodo v morje nositi
delati kaj odvečnega, nesmiselnega
;
ekspr.
v morje vreči
proč vreči
;
ekspr.
v morju je našel svoj grob
utonil je v morju
;
ekspr.
utoniti v nemškem, tujem morju
postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda
;
publ.
prosto
ali
svobodno morje
z istimi pravicami dostopno vsem državam
;
ekspr.
široko morje
ki je stran od obale, zalivov in otokov
;
ekspr.
kraljica morja
Benetke
;
pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje
nič; zelo malo
;
preg.
hvali morje, a drži se brega
ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦
geogr.
obrežno
ali
litoralno morje
stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki
;
odprto morje
ki je stran od obale, zalivov in otokov
;
sredozemsko morje
ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi
;
stransko morje
ki se z odprtega morja zajeda v celino
;
kipenje morja
udarjanje valov ob morsko obalo
;
geol.
brakično morje
v katerem se mešata morska in sladka voda
;
navt.
mrtvo morje
;
pravn.
notranje morje
zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala
;
obalno morje
del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala
;
odprto morje
ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam
;
teritorialno morje
zunanji del obalnega morja
morjênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od moriti:
morjenje v vojni
/
morjenje ne more dolgo trajati
;
nastopati zoper morjenje
/
morjenje čebel
morjeplôvec
-vca
m
(
ȏ
)
ekspr.
mornar, pomorščak, zlasti raziskovalec morij:
morjeplovci so na svojih potovanjih videli marsikaj
;
drzni, izkušeni, slavni morjeplovci
morjeplôvstvo
-a
s
(
ȏ
)
zastar.
morska plovba:
rešiti problem morjeplovstva
/
začetek morjeplovstva
morjevíd
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
morska karta:
morjevid in kompas
mormón
-a
m
(
ọ̑
)
rel.
pripadnik severnoameriške verske ločine, ki zagovarja skupno imetje in se ukvarja z dobrodelno dejavnostjo:
prvi mormoni
;
vzgojen je bil kot mormon
mormónec
-nca
m
(
ọ̑
)
rel.
mormon
:
biti mormonec
;
vzgojen je bil kot mormonec
mormónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mormone:
mormonska naselbina
/
mormonska vera
mornár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor je zaposlen na ladji:
postati mornar
♦
navt.
najnižji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina
//
vojak v mornarici:
pešaki in mornarji
2.
nav. ekspr.
kdor pluje po morju, zlasti v raziskovalne namene:
mornarji so na potovanjih videli marsikaj
;
slavni mornarji
mornárček
-čka
m
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od mornar:
mornarček je veselo pripovedoval o svojih dogodivščinah
/
v igri so bili dečki mornarčki
mornárica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
navadno v zvezi
trgovska mornarica
dejavnost, ki je v zvezi s plovbo in ladjami:
dohodki, razvoj trgovske mornarice
2.
voj.,
navadno v zvezi
vojna mornarica
del armade, določen za vojaške dejavnosti na morju in obrežju:
enota ruske vojne mornarice
;
kopenska vojska, letalstvo in mornarica
3.
ladjevje za te dejavnosti:
po vojni je bilo treba obnoviti mornarico
;
mesto je imelo že v srednjem veku močno mornarico
♦
navt.
poročnik trgovske mornarice
čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od krmarja, ali nosilec tega čina
mornáriški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mornarico:
mornariški častnik
/
mornariška pehota
mornárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mornarje:
mornarska služba
/
mornarska barva
temno modra barva
;
mornarska lestev
vrvna lestev z lesenimi klini, zlasti za reševanje oseb s krova v rešilni čoln
;
mornarska majica
majica z belimi in modrimi prečnimi črtami
;
mornarska uniforma
♦
friz.
mornarska brada
navzgor počesana brada
mornársko
prisl.
:
mornarsko modra barva
mornárstvo
-a
s
(
ȃ
)
pomorstvo
,
plovba
:
ukvarjati se z mornarstvom
morníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
morska voda:
prozorna mornica
morník
-a
m
(
í
)
nar. zahodno
veter, ki piha z morja na kopno:
potegnil, zavel je mornik
;
mrzel, topel mornik
moròst
-ôsta
m
(
ȍ ó
)
nar.
barje
:
izsuševati morost
morôstar
-ja
m
(
ȏ
)
nar.
barjan
morôstarski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nar.
barjanski
:
morostarska megla
/
morostarska stran Ljubljane
Mórsejev
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
elektr.,
v zvezah:
Morsejev brzojav
brzojav, pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah
;
Morsejeva abeceda
iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil
môrski
1
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na morje:
morski breg, zaliv
;
morska obala
;
morsko dno
/
morski valovi
;
morska voda
/
morski plankton
;
morske rastline, ribe
;
ekspr.
morska pošast
/
morski promet, ribolov
/
morska ladja
;
morsko letovišče
/
morski veter
/
morski sadeži
užitni morski organizmi, razen rib
;
morska sol
/
morski ježek
majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
●
ekspr.
morski volk
morski pes, ki je človeku nevaren
;
ekspr.
morska deklica
ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦
aer.,
navt.
morska milja
dolžinska mera, 1.852 m
;
bot.
dvolistna morska čebulica
;
morska gorjuša
enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima
;
morska solata
zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca
;
morske trave
morske rastline s črtalastimi listi, Zostera
;
geogr.
morski preliv
ali
morska vrata
ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini
;
morski rokav
ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv
;
morski tok
premikanje površinske morske vode v določeni smeri
;
morska gladina
;
geol.
morska usedlina
v morju odložena kamnina
;
med.
morska bolezen
;
meteor.
morski dim
;
morski veter
veter, ki piha z morja na kopno
;
pravn.
zunanji morski pas
del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice
;
morski razbojnik, ropar
kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist
;
notranje morske vode
del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji
;
zool.
morski golob
;
morski konjiček
majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus
;
morski lev
velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens
;
morski list
;
morski medved
sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus
;
morski pajek
največja jadranska rakovica, Maja squinado
;
morski psi
velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei
;
morski petelin
na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans
;
morski prašiček
majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus
;
morske kače
ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae
;
morske krave
;
morska lastovica
;
morske lilije
na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea
;
morska lisica
morski pes z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes
;
morska mačka
do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus
;
morska mačka
dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka
;
morske vetrnice
na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria
;
morska vidra
;
morske zvezde
na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea
;
morsko grozdje
;
morsko uho
polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata
môrsko
prisl.
:
morsko modra barva
;
morsko modra ovratnica
môrski
2
-a -o
prid.
(
ó
)
etn.,
v zvezi
morska taca
narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro:
morska taca na posteljni stranici
mòrt
môrta
in
mórta
m
(
ȍ ó, ọ́
)
nižje pog.
malta
:
delati mort
;
z mortom oškropljen
mortadéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
gastr.
salama velikega premera z drobno zmletim mesom, kosi slanine in zelo začinjena:
kos mortadele
mortalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev;
umrljivost
,
smrtnost
:
mortaliteta pada, raste
;
nataliteta in mortaliteta
mortálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
umrljivost
,
smrtnost
:
mortalnost in natalnost
2.
med.
letalnost
:
mortalnost pri tem obolenju je trideset odstotkov
mórula
-e
ž
(
ọ̑
)
biol.
murvi podoben zelo zgoden zarodek mnogoceličarjev:
moskít
-a
m
(
ȋ
)
komar, ki živi v južnih, zlasti tropskih krajih:
odganjati moskite
;
pik moskita
;
mreža proti moskitom
moskvìč
-íča
tudi
móskvič -a
m
(
ȉ í; ọ̑
)
tip ruskega osebnega avtomobila, izdelanega v Moskvi:
kupiti, prodati moskvič
móslavec
-vca
m
(
ọ̑
)
agr.
šipon
:
gojili so tudi moslavec
moslavína
in
móslavina -e
ž
(
í; ọ̑
)
agr.
šipon
:
gojiti moslavino
móslem
in
moslém -a
m
(
ọ̑; ẹ̑
)
star.
musliman
,
mohamedanec
:
zelo veren moslem
móslja
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
duda
1
,
cucelj
:
navaditi se na mosljo
mosljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
sesati
:
otrok moslja palec
/
mosljati mečavo iz kumarice
mosso
[
móso
]
prisl.
(
ọ̑
)
glasb.,
označba za hitrost izvajanja
razgibano
móst
-ú
in
-a
m
,
daj., mest. ed.
môstu
in
móstu;
mn.
mostôvi
stil.
mósti
(
ọ̑
)
1.
objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire:
čez reko, nad potokom je most
;
pod tako težo bi se most podrl
;
graditi most z modernimi pripomočki
;
minirati most
;
voda je podrla most
;
iti, peljati se čez most
;
trden, velik most
/
cestni, železniški most
;
dravski, savski most
;
dvižni most
;
kamniti, leseni, železobetonski most
;
zasilni most
;
most za pešce
/
zeleni most
most za varno gibanje predvsem divjih živali prek avtoceste
//
teh.
temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte:
za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
//
knjiž.
kar je podobno temu objektu:
Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo
2.
ekspr.
kar povzroča sodelovanje med različnima stranema:
graditi most do bližnjega
;
najti most med narodoma
;
zgraditi most med življenjem in znanostjo
;
duhovni most med njimi in nami
/
gospodarski most med vzhodom in zahodom
/
most pomoči
●
ekspr.
podreti vse mostove med seboj, za seboj
onemogočiti si zbližanje, vrnitev
;
publ.
po zračnem mostu prepeljati potnike
prepeljati jih z letali in helikopterji
;
ekspr.
oslovski most
prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo
;
šol. žarg.
oslovski most
Pitagorov izrek
;
star.
tehtnica na most
mostna tehtnica
;
preg.
mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦
adm.
knjigovodski most
črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig
;
alp.
ledeniški most
plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko
;
avt.
zadnji most
del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial
;
etn.
most
naprava za dovoz na skedenj
;
(trden) most
otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih
;
geogr.
naravni most
ob podoru preostali strop nad votlino
;
grad.
ločni most
katerega glavni nosilni element je lok
;
viseči most
;
nosilnost mostu
;
razpetina mostu
razdalja med opornikoma
;
kor.
most
vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla
;
med.
most
spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček
;
navt.
most
vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo
;
poveljniški most
;
obrt.
most
del očal, ki povezuje okularja
;
šport.
most
(odskočna) miza
;
voj.
pontonski most
most, ki sloni na pontonih
móstek
-tka
m
(
ọ̑
)
mostiček
,
mostič
:
vol se je pri mostku ustavil
mósten
tudi
môsten -tna -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
nanašajoč se na most:
mostni obok, steber
;
mostna ograja, podnica
♦
grad.
mostni nosilec
del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike
;
mostni opornik
del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj in podpira obrežje
;
mostni podpornik
del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj
;
mostna brana
mreža vzdolžnih in prečnih mostnih nosilcev
;
mostna koza
podpornik, navadno pri lesenem mostu
;
mostna konstrukcija
sestav nosilnih elementov mostu
;
mostna soha
pokončni del lesenega mostnega opornika
;
mostno krilo
del mostu, ki zaključuje cestni nasip ob prvem oporniku
;
strojn.
mostni žerjav
žerjav, pri katerem se po nosilcu vozi maček
;
teh.
mostna tehtnica
tehtnica za vozila, zlasti železniška
mostìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
manjšalnica od most:
čez potok je zgrajen mostič
;
voda je odnesla mnogo brvi in mostičev
;
kamnit, lesen mostič
2.
naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo:
dvigniti, spustiti mostič
;
ladjo so zasidrali in položili mostič
/
dvižni mostič
♦
agr.
naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja
;
obrt.
vez med dvema sosednjima oblikama pri šivani čipki; obzankane niti, ki v konici razporka oblačila, perila preprečujejo trganje
mostíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od most:
mostiček drži čez potok
;
kamnit, lesen mostiček
2.
naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo:
dvigniti, spustiti mostiček
3.
med.
spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba:
napraviti mostiček
;
zlat mostiček
/
zobni mostiček
●
ekspr.
problem je bil neznaten oslovski mostiček
za strokovnjaka lahko rešljiv problem
♦
adm.
knjigovodski mostiček
črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig
;
agr.
mostiček
naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja
;
gled.
mostiček za animatorje
prostor, s katerega animatorji vodijo in premikajo lutke
;
šport.
mostiček
(odskočna) miza
;
žel.
mostiček
naprava za prehod vozil na tovorne vagone
;
prehodni mostiček
naprava, ki pri vlaku omogoča prehod iz enega vagona v drugega
mostíščar
-ja
m
(
ȋ
)
arheol.
prebivalec mostišča:
kultura mostiščarjev
mostíščarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mostiščarje:
mostiščarska stavba
;
mostiščarska naselbina
/
mostiščarska doba
mostíšče
-a
s
(
í
)
1.
arheol.
prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno:
ostanki mostišča
2.
voj.
prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju:
napraviti, postaviti mostišče
/
v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru
3.
publ.
ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma:
dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo
mostíščen
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od mostišče:
mostiščna ograja
mostíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
utrjevati pot čez močvirna tla:
mostiti pot
mostníca
-e
ž
(
í
)
ploh ali bruno v vozišču lesenega mostu:
peljati se čez ropotajoče mostnice
;
majave, trhle mostnice
mostník
-a
m
(
í
)
grad.
lesen mostni nosilec:
mostnína
-e
ž
(
ī
)
pristojbina za uporabo mostu:
plačevati, pobirati mostnino
mostnínar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor pobira mostnino:
mostobrán
-a
m
(
ȃ
)
voj.
prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju;
mostišče
:
postaviti trden mostobran
mostôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na most:
mostovna popravljalnica
/
mostovni les
/
mostovni čoln
ponton
móstovž
-a
m
(
ọ̑
)
star.
hodnik ali hodniku podoben prostor v velikih stavbah, ki je na eni strani odprt ali zastekljen;
galerija
:
šla sta po mostovžu od celice do celice
;
dolg, širok mostovž
♦
arhit.
pokrit prehod v nadstropju, ki povezuje dvoje poslopij; balkonu podoben prostor, odprt ali zastekljen, ki z zunanje strani povezuje prostore v stavbi
mošáncelj
-clja
m
(
á
)
drobnejše rumeno zimsko jabolko:
spraviti mošanclje za zimo
mošánček
-čka
m
(
á
)
drobnejše rumeno zimsko jabolko:
spraviti mošančke za zimo
mošánčka
-e
ž
(
ȃ
)
nar. štajersko
mošancelj
,
mošanček
:
jesti mošančko
mošêja
-e
ž
(
ȇ
)
pri muslimanih
stavba, namenjena za verske obrede:
ogledati si znano mošejo
;
sarajevske mošeje
;
minaret mošeje
móšek
-ška
m
(
ọ̑
)
močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze;
mošus
:
pobijati pižmarje zaradi moška
moškát
-a
m
(
ȃ
)
1.
mošus
:
prodajati drage kamne in moškat
2.
muškat
:
pridelovati moškat
moškáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
muškaten
:
moškatni vonj
♦
zool.
moškatni bik
ali
moškatno govedo
govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
;
moškatna hobotnica
hobotnica z eno vrsto priseskov na lovkah in vonjem po mošusu, Eledone moschata
moškátnik
-a
m
(
ȃ
)
zool.
kovinsko zelenkast hrošč z vzdolžnimi progami s škrlatno zlatim leskom, Calosoma sycophanta:
koristnost moškatnika
môški
1
-ega
m
(
ó
)
človek moškega spola, navadno dorasel:
neki moški se je ozrl za njo
;
bradat, lep, mlad moški
;
moški zagorelih lic
;
glas, koraki moškega
;
moški in ženska
/
deblo lipe bi komaj obsegla dva moška
/
frizer, stranišče za moške
●
evfem.
ona še ne ve, zakaj so moški na svetu
nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj
;
ekspr.
moški so jo kar požirali z očmi
je spolno zelo privlačna
;
evfem.
očita ji, da ima druge moške
da ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi
;
pog.,
ekspr.
nora je na moške
ima veliko slo po moških
//
ekspr.,
navadno v povedni rabi
tak človek kot nosilec odločnosti, poguma:
ali smo moški ali nismo
;
kakšen moški pa si, če si tega ne upaš
môški
2
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je oplojevalna sposobnost:
moški potomci
/
moški rod rodovine je izumrl
/
moški hormon
;
moški spolni ud
;
moško spolovilo
/
moško tele, žrebe
/
otroci moškega spola
/
ekspr.
njegova moška moč peša
sposobnost za spolno življenje
2.
nanašajoč se na moške:
moški glas
;
moška postava
/
moške hlače
;
moška obutev
/
moški ponos
;
moška čast
/
človek v moški dobi
;
naša moška leta
/
moška gimnastika
/
moško delo
težje delo; delo, ki ga navadno opravljajo moški
//
ekspr.
ki izraža odločnost, pogum:
pošten moški odgovor
;
to je moška beseda
;
moško dejanje
/
moški značaj
/
v teh stvareh je prav moški
;
ona je zelo moška
●
ekspr.
po vaseh je dosti moškega spola
moških
;
ekspr.
hiša potrebuje moške roke
za nekatera dela je potreben moški
;
ekspr.
moška voda
mineralna voda z domnevnim spodbudnim učinkom na moško spolno moč
♦
anat.
moška spolna žleza
spolna žleza, ki proizvaja semenčice
;
biol.
moška spolna celica
;
bot.
moški cvet
cvet, ki ima samo prašnike
;
moška rastlina
rastlina z moškimi cveti
;
glasb.
moški zbor
zbor, sestavljen iz moških glasov
;
jezikosl.
moški spol
;
lit.
moška rima
rima, ki obsega en zlog
môško
prisl.
:
moško se držati
;
moško govoriti
;
moško prenašati nesrečo
;
samozavestno in moško stopati
;
sam.:
moška je ta
;
nič moškega ni na njem
môškost
-i
ž
(
ó
)
1.
lastnost moškega:
spoštovali so ga zaradi velike moškosti
;
njegova moškost in njena ženskost
/
moškost glasu
//
ekspr.
moške funkcije, zlasti spolne:
moškost mu je začela pojemati
2.
evfem.
moški spolni organi:
med vojno je izgubil svojo moškost
môšnja
-e
ž
(
ó
)
1.
vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev;
mošnjiček
:
odvezati, zavezati mošnjo
;
denar spraviti v mošnjo
;
prazna, težka mošnja
;
usnjena mošnja
/
dal mu je mošnjo cekinov, zlatnikov
●
star.
moja mošnja ima jetiko
neprestano mi primanjkuje denarja
;
star.
mošnja se je popolnoma osušila
zmanjkalo je denarja
;
ekspr.
stiskati mošnjo
skopo plačevati
;
star.
človek s težko mošnjo
premožen, bogat človek
2.
nekdaj
taka priprava za nošenje tobaka, smodnika, draguljev:
napolniti mošnjo s tobakom
;
v mošnji iz usnja ima spravljene dragocene kamne
/
mošnja za tobak
3.
kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi:
vnetje mošnje
mošnják
-a
m
(
á
)
bot.
rastlina z olistanim steblom in belimi, rožnatimi ali vijoličastimi cveti v socvetju, Thlaspi:
okroglolistni mošnjak
môšnjica
in
mošnjíca -e
ž
(
ó; í
)
mošnjiček
:
izvleči mošnjico iz žepa
;
prazna, težka mošnjica
/
mošnjica denarja
/
mošnjica za šibre
●
star.
raztegniti mošnjico
dobro plačati, dati veliko denarja
;
star.
poseči v mošnjico
plačati, dati denar
♦
bot.
dišeča mošnjica
rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti; navadna kukavica
;
čeb.
semenska mošnjica
organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice
;
zool.
ustna mošnjica
stranska ustna votlina nekaterih sesalcev za zbiranje in prenašanje zalog hrane
mošnjìč
-íča
m
(
ȉ í
)
mošnjiček
:
prazen mošnjič
mošnjíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev:
nositi mošnjiček za pasom
;
odpreti, zadrgniti mošnjiček
;
prazen mošnjiček
;
smokve so visele navzdol kakor polni mošnjički
2.
nekdaj
manjšalnica od mošnja 2:
mošnjiček za dišave, tobak
3.
nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine;
mešiček
:
pod očmi ima nabrekle mošnjičke
●
ekspr.
prvi dobiček ne gre v mošnjiček
začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦
čeb.
semenski mošnjiček
semenska mošnjica
;
vrtn.
mošnjiček
trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
mòšt
môšta
m
(
ȍ ó
)
1.
sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja:
pokušati mošt
/
sadni, vinski mošt
♦
agr.
mošt vre
2.
sladka ali prevreta pijača iz mletega, mečkanega sadja:
delati mošt iz manjvrednega sadja
;
piti mošt
/
hruškov, jabolčni mošt
môštarica
-e
ž
(
ō
)
moštnica
:
okrog hiše je imel posajenih več medenk in moštaric
;
košara moštaric
/
hruška moštarica
môštek
-tka
m
(
ō
)
ekspr.
manjšalnica od mošt:
kozarec vina ali moštka
môšten
-tna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na mošt:
pobrisati z mize moštne kapljice
/
moštne sorte
môštnat
-a -o
tudi
moštnàt -áta -o
prid.
(
ȏ; ȁ ā
)
ki da veliko mošta:
moštnata hruška
môštnica
-e
ž
(
ȏ
)
hruška, primerna za mošt:
obirati moštnice
/
okrog hiše ima veliko medenk in moštnic
/
hruška moštnica
móštven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na moštvo:
moštveno prvenstvo, tekmovanje
/
moštveni športi
;
moštvene igre
/
moštveni igralec
/
moštveni prostori
móštveno
prisl.
:
tekmovali bodo posamezno in moštveno
móštvo
1
-a
s
(
ọ̑
)
1.
skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri:
sestaviti moštvo
;
za katero moštvo se navdušuješ
;
gostujoče moštvo
/
hokejsko, nogometno moštvo
;
olimpijsko moštvo
olimpijska ekipa
;
kapetan moštva
/
športno moštvo
♦
šport.
prvo moštvo
sestavljeno iz najboljših igralcev določenega kluba
2.
publ.
osebje, ki je v službi na ladji;
posadka
:
moštvo se je zbralo na krovu
;
izkrcati moštvo z ladje
/
ladijsko moštvo
3.
nav. ekspr.
skupina ljudi ki hkrati opravlja kako skupno delo:
izmena moštva v kurilnici
moštvò
2
-à
in
môštvo -a
in
móštvo -a
s
(
ȍ ȁ; ō; ọ̑
)
1.
star.
lastnost moškega;
moškost
:
moštvo se mu je v nadlogah krepilo
;
spoštoval ga je zaradi njegove velike poštenosti in moštva
;
nima niti trohe moštva
//
ekspr.
moške funkcije, zlasti spolne:
moštvo mu je začelo pojemati
2.
evfem.
moški spolni organi:
med vojno je izgubil moštvo
3.
star.
več moških, moški:
zlasti moštvo je odhajalo v tujino
móšus
-a
m
(
ọ̑
)
močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze:
vonj po mošusu
motálo
-a
s
(
á
)
teh.
naprava, s katero se navija vlečna vrv:
električno, ročno motalo
;
motalo za viseči oder
mótanje
tudi
motánje -a
s
(
ọ̄; ȃ
)
glagolnik od motati:
motanje preje
/
motanje otrok po sobi
mótati
-am
tudi
motáti -ám
nedov.
(
ō; á ȃ
)
1.
knjiž.
delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa;
navijati
:
motati prejo na motovilo
/
štrene motati
2.
ekspr.
premikati sem in tja, vrteti:
roke so ji motale predpasnik
;
med prsti je motal papir, svinčnik
/
veter dviguje in mota prte na mizah
//
star.
zvijati
:
motati cigareto
3.
nav. ekspr.
delati, da kaj spremeni svoje okolje:
motati kaj iz slame
;
metulji se motajo iz bub
/
iz noči se nekaj mota
/
ženska se je motala v različne jopice in ogrinjala
zavijala, oblačila
mótati se
,
tudi
motáti se
1.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
gibati se v določenem prostoru:
okoli postelje se motajo ljudje
;
ob reki se je motalo veliko kopalcev
;
otroci so se motali po sobi
;
mačka se mi mota pod nogami
/
mota se daleč od doma
/
po glavi, v glavi se ji motajo čudne, nejasne misli
/
steza se je motala med kamni
se je vila
/
pod stropom se mota dim
/
navt. žarg.
kapitan se je znal motati med ledom
je znal spretno manevrirati
2.
ekspr.
zapletati se, komplicirati se:
vojne homatije so se začele čedalje bolj motati
/
pri govorjenju se je vedno bolj motal
●
ekspr.
jezik se mu mota
ne izgovarja, ne govori gladko
;
ekspr.
motati se v prepir
soudeleževati se prepira
motajóč
-a -e:
otroci, motajoči se okrog njega
mótan
tudi
motán -a -o:
tekst.
motana svila
surova svilena nit po odmotavanju s kokonov
mótek
-tka
m
(
ọ̑
)
teh.
priprava, na katero se navija preja, vrv, žica:
nit naviti na motek
/
motek sukanca, vrvi
♦
adm.
priprava na mehanskem pisalnem stroju, na kateri je navit trak
motél
-a
m
(
ẹ̑
)
gostinski obrat hotelskega tipa, navadno ob velikih cestah zunaj naselij:
pripeljati se do motela
/
zidati motel
môten
-tna -o
prid.
(
ó
)
1.
ki vsebuje drobne, lebdeče delce:
motna tekočina, voda
;
motno vino
/
motna reka
//
ki ima nizko stopnjo prozornosti:
steklo je motno
/
skozi motna okna je prihajalo malo svetlobe
2.
ki je brez močnega sijaja, leska:
motna luč, svetloba
/
bolnikove oči so bile motne
;
pren.
moten pogled
♦
tekst.
motno vlakno
3.
nav. ekspr.
ki mu ni mogoče natančno določiti oblike, pomena, vsebine:
motni obrisi hiš
;
motne dalje
/
motna misel, slutnja
;
motna prispodoba življenja
;
motne razmere
/
moten smehljaj
môtno
stil.
motnó
prisl.
:
motno se spominjati dogodka
;
motno brušen kozarec
/
piše se narazen ali skupaj:
motno zelena
ali
motnozelena gladina jezera
;
motno bela koža
;
motno rdeča svetloba
mótenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od motiti:
motenje nočnega miru, pouka
/
medsebojno motenje oddajnih postaj
mótenost
-i
ž
(
ọ́
)
ped.
lastnost motenega človeka:
posledice motenosti se izražajo v vedenju
;
znamenja motenosti
/
čustvena, osebnostna, vedenjska motenost otrok
motét
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
večglasna vokalna skladba nabožne vsebine, zlasti od 13. do 18. stoletja:
Gallusovi moteti in madrigali
motìč
-íča
m
(
ȉ í
)
agr.
priprava iz držaja in luknjaste plošče za mešanje tekočin, smetane:
mešati z motičem
/
sirarski motič
motíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na motiko:
motično obdelovanje
♦
zgod.
motično poljedelstvo
poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko
motíčica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od motika:
z motičico izpodkopavati plevel
/
motičice na okopalniku
motíka
-e
ž
(
ȋ
)
orodje s ploskim, navadno trikotnim listom in dolgim držajem za kopanje:
kopati, okopavati, zamahovati z motiko
;
uho motike
●
ekspr.
odložili so sekire in motike
prenehali so delati
;
publ.
tu čaka velika ledina motike tistih, ki se ukvarjajo z glasbenim šolstvom
tu je veliko dela za glasbenike
♦
agr.
kraška motika
kopača z dvema ali tremi roglji
;
vinogradniška motika
trikotna, ostra motika za kop na težji zemlji
;
vlačilna motika
motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja
;
saditi pod motiko
seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko
motíkica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od motika:
z motikico urejati grob
/
vrtna motikica
motíkišče
in
motikíšče -a
s
(
ȋ; í
)
držaj pri motiki:
dolgo motikišče
motílec
-lca
[
motiu̯ca
in
motilca
]
m
(
ȋ
)
kdor moti:
motilci nočnega miru, javnega reda
/
kadar je delal, ni maral motilcev
♦
pravn.
motilec posesti
kdor samovoljno ovira ali otežuje posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj
motílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki moti:
motilni pojavi v gospodarstvu
;
motilni zvok
/
moja prisotnost je bila tu motilna
♦
rad.
motilni oddajnik
mótiti
1
-im,
in
motíti
in
mótiti -im
nedov.
(
ọ̄; ī ọ́
)
nar. prekmursko
delati maslo:
motijo v leseni posodi
motíti
2
in
mótiti -im
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj:
tu te ne bo nihče motil
;
bojim se, da me bo to motilo pri pisanju
;
motiti koga pri delu, jedi, učenju
;
motiti koga s klepetanjem
/
motiti koga v premišljevanju
/
kot nagovor:
ali motim
;
prosim, vas smem nekoliko motiti
;
oprostite, da vas motim
;
kot vljudnostna fraza:
upam, da ne motim
;
prosim, ne dajte se motiti
2.
nav. ekspr.
biti ovira pri delovanju:
široke hlače so ga motile pri hoji
;
kup sena je motil, da nisem videl ljudi
;
tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju
/
z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3.
povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno:
motiti obravnavo, proslavo
;
motiti pouk s predrznimi medklici
;
s pripombami je motil njegovo pripovedovanje
/
kaj ti moti mirno življenje
/
z vpitjem so motili nočni mir
;
temo in mir je motilo žuborenje potoka
;
tišino noči so motili tihi glasovi
//
vnašati v celoto neskladnost;
kaziti
,
kvariti
:
umazana srajca moti skladnost njegove oprave
/
v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4.
povzročati neugodne, slabe občutke:
najbolj moti njegova hvalisavost
;
njegova ošabnost me zelo moti
;
revščina naj te ne moti
;
ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora
/
kot nagovor:
vas ne bo motilo, če prižgem
;
vas moti, če vas tikam
/
moti me, ker ne ubogaš
/
lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
//
ekspr.
povzročati pri kom nemir, zlasti erotični:
dekleta so ga na pomlad zelo motila
;
njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5.
nav. ekspr.
varati
,
zavajati
:
naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega
/
če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6.
povzročati, da je komu kratek čas:
na vse načine ga je skušal motiti
;
z igračami so se otroci dolgo motili
;
v žalosti se moti z delom
/
zastar.
motila se je okoli psa
ukvarjala se je s psom
7.
knjiž.
povzročati motnje:
neka tuja postaja moti sprejem
/
to moti televizijsko sliko
●
ekspr.
motiti dekleta
vzbujati ljubezen, zapeljevati
;
ekspr.
to ne bo motilo najinega prijateljstva
zaradi tega bova vseeno prijatelja
;
ekspr.
kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka
izraža jezo, nejevoljo
♦
pravn.
motiti posest
samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj
;
šah.
akcija dame moti nasprotnikov napad
motíti se
in
mótiti se
1.
delati napake pri kakem delu, navadno duševnem:
danes se pri petju veliko motim
;
motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju
/
ekspr.
človeška glava se lahko moti
2.
biti v zmoti:
kdo se je motil, ti ali jaz
;
vi se motite
;
kmalu sem zvedel, da sem se motil
;
motiti se v sodbi
;
ekspr.
gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba
;
ekspr.
grozno, hudo, krepko se motiti
;
zelo se motite, če mislite to
/
ekspr.:
če se ne motim, je študiral medicino
;
motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
3.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
vrteti se v glavi, biti omotičen:
začelo se mi je motiti
/
moti se mi že, tako sem lačen
zelo sem lačen
/
tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
●
ekspr.
misli se mu motijo
ne more jasno misliti
;
ekspr.
kaj se ti moti po glavi
o čem premišljuješ
;
preg.
motiti se je človeško
motèč
-éča -e:
moteče naprave v soseščini
;
napaka utegne postati sčasoma moteča
;
moteče bleščanje
♦
elektr.
moteči oddajnik
oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika
;
prisl.:
to je moteče vplivalo name
móten
-a -o
deležnik od motiti:
moteni človeški odnosi
;
pri delu ni rad moten
;
radijska oddaja je bila motena
/
motena duševnost
;
duševno motena oseba
;
čustveno, razvojno, vedenjsko moten
♦
pravn.
motena posest
motív
-a
m
(
ȋ
)
1.
kar povzroča kako dejanje, ravnanje;
nagib
,
spodbuda
:
kaj je bil prvi motiv, da si se odločil za ta študij
;
več motivov žene ljudi v gore
;
podtikajo mu osebne motive pri tem koraku
;
gonilni, nizkotni, politični motiv
;
raziskovati motiv za uboj
/
iz kakšnih motivov si se odločil za ta študij
/
motivi njegovega dejanja
2.
osnovna tematska prvina umetniškega dela:
motiv ni slab
;
v ornamentih se motiv ponavlja
;
kakšen motiv boš izbral za naslednje svoje delo
;
motiv morja
;
motiv iz narave
;
izbira motivov
/
baladni, nabožni, pravljični, zimski motiv
;
glasbeni motiv
♦
lit.
vodilni motiv
namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu
;
pravn.
motiv
obrazložitev, utemeljitev
;
psih.
motiv
sila, ki pripravi človeka k določeni dejavnosti in mu omogoča, da pri tej dejavnosti vztraja, jo dokonča
motivácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od motivirati:
duševne, seksualne motivacije dejanj
;
motivacija ravnanja, učenja
/
motivacija za delo
/
odpovedali so mu službo z motivacijo, da so ukinili delovno mesto
♦
lit.
motivacija dejanja
prikaz motivov za ravnanje oseb v literarnem delu
;
pravn.
motivacija
obrazložitev, utemeljitev
motivacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na motivacijo:
gledati psihološke pojave z motivacijske strani
/
motivacijsko sredstvo za učenje
motivacíjsko
prisl.
:
to delovno mesto je motivacijsko zelo revno
motivátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor spodbuja, navdušuje za kaj:
trener mora biti tudi dober motivator
;
podjetnik, psiholog in izjemen motivator
/
strah lahko deluje kot močan motivator za učinkovitejše delo
motíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na motiv:
z novo zbirko je razširil motivni krog pesniškega sveta
;
motivni svet slik
/
motivna novost
♦
filat.
motivna zbirka
zbirka znamk z določenim motivom
;
zool.
motivno petje
ptičje petje, sestavljeno iz več elementov
motívno
prisl.
:
motivno je posegel v preteklost
;
njegovo delo je motivno in izrazno novo
motívičen
-čna -o
prid.
(
í
)
motiven
:
motivična pestrost, preprostost skladbe, pesniške zbirke
;
motivično bogastvo
/
motivični viri
motívično
prisl.
:
motivično so njegovi spisi v zvezi z Dolenjsko
motívika
-e
ž
(
í
)
navadno s prilastkom
motivi
:
glasbena motivika
;
socialna, vojna motivika
;
njegova motivika je raznovrstna
;
problem mladosti v motiviki Ivana Cankarja
;
motivika panjskih končnic
/
kakšne so pesmi po motiviki
motivíranost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost motiviranega:
proučevati motiviranost za učenje
/
skrbeti za motiviranost ljudi pri delu
/
materialna motiviranost
2.
kar utemeljuje kako dejanje:
najti motiviranost za zločin
motivírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
navesti vzrok kakega dejanja, ravnanja, utemeljiti:
motivirati odpust z dela
;
motivirati vlogo, zahtevo
;
prošnjo sem motiviral s tem, da bom odšel kmalu v pokoj
/
pisatelj je prepričevalno motiviral junakovo dejanje
2.
publ.
spodbuditi
,
navdušiti
:
izboljšani delovni pogoji so zelo motivirali delavce
;
pravilno sestavljeni učni načrti motivirajo učence za šolsko delo
motivíran
-a -o:
motivirano dejanje, ravnanje
;
uboj je motiviran z nizkotnimi nagibi
motívnost
-i
ž
(
ȋ
)
motivi
,
motivika
:
motivnost njegovih del je zajeta v glavnem iz kmečkega življenja
/
njegove pesmi so raznovrstne po motivnosti
motljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
premikati sem in tja, vrteti:
v rokah je motljal sončnik
/
veter je motljal njeno dolgo krilo
motljáti se
s prislovnim določilom
gibati se v določenem prostoru:
otroci so se motljali po sobi
motnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
izgubljati bistrost, čistost;
kaliti se
:
oči mu že motnijo
motníca
-e
ž
(
í
)
fot.
medlica
:
na motnici dobiti ostro sliko
motnína
-e
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost motnega:
motnina tekočine
/
ekspr.
motnina zavesti
motníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
kaliti
1
:
kdo motni vodo
môtnja
-e
ž
(
ó
)
pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem
a)
organizma:
odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju
;
motnje prebave
/
duševne, fiziološke motnje
;
govorne motnje
;
motnja hranjenja
duševna motnja, ki se navadno kaže v nezadostnem zauživanju hrane ali v prekomernem zauživanju hrane in bljuvanju
b)
radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov:
v radiu so bile zvečer hude motnje
;
slabo vreme povzroča motnje
;
zaradi motenj ni mogoče poslušati radia
/
atmosferske motnje pri radijskem sprejemu
zaradi razelektritve v atmosferi
c)
ozračja:
včeraj so že nastale motnje v vremenu
/
vremenske motnje
♦
meteor.
frontalne motnje
pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine
č)
ekspr.
družbenih dejavnosti:
motnje v mednarodnem financiranju
;
motnje v preskrbi s hrano
motnjáva
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
1.
nejasnost, zamegljenost ozračja:
luči so le slabo prodirale skozi motnjavo
/
noč se je prelila v motnjavo dneva
/
gledati v motnjavo brezkončne ravnine
/
oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke
;
pren.,
knjiž.
motnjave prividov
;
iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta
2.
knjiž.
kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida:
motnjava ni hotela z njenih oči
/
na oči mu je legla nekaka motnjava
/
gledati skozi motnjavo solz
♦
med.
motnjava v steklovini
3.
motnja
:
ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod
/
biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav
motnôba
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
motnost
:
temno siva motnoba neba
/
sladka motnoba mu je zalivala zavest
motnoók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima motne oči:
motnooka starka
môtnost
-i
ž
(
ó
)
značilnost motnega:
motnost tekočine, zraka
/
motnost fotografije
/
ekspr.
motnost čustva, zavesti
♦
agr.
motnost vina
stanje, pojav po vrenju mošta zaradi izločenih sestavin
;
meteor.
suha motnost
stanje ozračja, ko je zmanjšana horizontalna vidljivost zaradi prašnih primesi
móto
-a
m
(
ọ̑
)
kratko izražena programska misel, zlasti na začetku knjige, poglavja, pesmi:
nad poglavje je napisal moto
;
za moto svojemu romanu je izbral Prešernove verze
/
ekspr.
moto njegove umetnosti je večni boj med svetlobo in temo
;
publ.
s tem motom so šli v napad pobudniki gradnje tovarne
moto...
ali
móto...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na motorno kolo
a)
s tujko v drugem delu:
motodrom
;
motoklub, motokros
b)
z domačo besedo v drugem delu:
motodirke
in
moto dirke
motocíkel
-kla
m
(
í
)
motorno kolo:
pred hišo se je ustavil motocikel
;
izdelovati, popravljati motocikle
;
motocikel s prikolico
motociklíst
-a
m
(
ȋ
)
motorist
:
pri nesreči se je motociklist huje poškodoval
;
tekme motociklistov
;
tečaj za motocikliste
/
na tej poti si varen pred kolesarji, motociklisti in avtomobili
motociklístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na motocikliste ali motociklizem:
motociklistični jopič
;
motociklistična čelada
/
prirediti motociklistične dirke
motociklízem
-zma
m
(
ī
)
kar je v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo:
razvoj motociklizma
/
športni motociklizem
mótodírka
in
móto dírka -e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
nav. mn.,
publ.
dirka z motornimi kolesi:
v nedeljo bodo motodirke
motoglàv
in
motogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
star.
omotičen
:
bil je motoglav od nemira, pijače
;
kot motoglav se je opotekal
/
ujela je motoglavega nočnega metulja
;
nekaj motoglavih muh se je grelo na soncu
motoglávo
prisl.
:
motoglavo je hodil ob palici
motogláviti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
v omotici premikati se, hoditi:
od vročice je motoglavil po sobi
/
zamišljen je motoglavil po polju
/
kaj motoglaviš
zmedeno govoriš
mótokrós
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
šport.
dirkalna vožnja z motornimi kolesi po krožni progi z naravnimi ovirami:
tekmovanje v motokrosu
mótor
1
-ja
m
(
ọ̑
)
knjiž.
gonilna sila, gibalo:
on je motor celotne akcije
;
glavni ženski lik je motor v romanu
motór
2
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj:
motor brni
;
letalu se je pokvaril motor
;
motor teče enakomerno
;
pognati, prižgati, vključiti motor
;
brnenje motorja
/
avtomobilski, ladijski motor
;
električni motor
;
motor na bencin, zračno hlajenje
;
moč motorja
;
zaviranje z motorjem
;
pren.
to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti
;
ekspr.
presaditev človeškega motorja
2.
osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem;
motorno kolo
3
:
skočiti z motorja
;
peljati se z motorjem
/
dirkalni motor
♦
elektr.
enofazni motor
elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze
;
enosmerni motor
na enosmerni tok
;
glavnovezni motor
elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja
;
komutatorski motor
;
sinhronizirani motor
elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem
;
navt.
izvenkrmni motor
;
strojn.
dvotaktni motor
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib
;
dvovaljni motor
z dvema valjema
;
Ottov motor
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin
;
parni motor
batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo
;
pogonski motor
;
Wanklov motor
;
motor z notranjim zgorevanjem
na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem
;
glava motorja
motórček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od motór:
motorček brezhibno deluje
;
model žene motorček
/
ekspr.
pri prometni nesreči je padel z motorčka
/
električni motorček
mótoren
1
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
gonilen
,
gibalen
:
motorna sila nacionalizma
motóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na motór:
motorni deli
/
motorni bencin
/
vozilo na motorni pogon
/
motorni čoln
;
motorni promet
;
motorni vlak
;
motorna kosilnica, žaga
;
motorno kolo
osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem
;
motorno letalo
♦
strojn.
motorna gred
;
motorno olje
olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem
;
žel.
motorni vlak
kompozicija iz enega ali več motornih voz in ene ali več prikolic
;
motorni voz
železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike
motóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
gibalen
:
motorična dejavnost organizma
;
motorična sposobnost telesa
/
motorična reakcija
/
motorični tip človeka
tip človeka, ki ima velike sposobnosti za gibanje
♦
anat.
motorični živec
živec, ki povzroča delovanje mišic
;
motorično središče
celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam
motórično
prisl.
:
motorično zavrt otrok
motórika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
knjiž.
sposobnost telesa za gibanje:
prizadeta je otrokova motorika
;
motorika roke
/
pospeševanje motorike
2.
glasb.
neprekinjeno, enakomerno potekajoče ritmično gibanje:
motorika v baročni glasbi
motoríst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor vozi motorno kolo:
pri nesreči se je motorist poškodoval
;
prehiteti motorista
/
prvenstvo motoristov
2.
pog.
delavec, ki upravlja stroj na motor z notranjim zgorevanjem;
strojnik
:
zaposlen je kot motorist
♦
navt.
(ladijski) motorist
kdor upravlja motor na manjši plovni enoti v trgovski mornarici
motorístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na motoriste ali motorizem:
motoristična čelada
/
motoristične dirke
/
motoristični klub
motorístika
-e
ž
(
í
)
dejavnost v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo, zlasti na športnem področju:
gojil je motoristiko in plavanje
/
v šoli je dobil osnovne pojme o motoristiki
motorístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki vozi motorno kolo:
trčiti v motoristko
;
rada kolesari in je navdušena motoristka
;
motoristi in motoristke
/
policistka motoristka
motorizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od motorizirati:
motorizacija armade, prometa
/
motorizacija obdelovanja zemlje
/
motorizacija v kraju naglo napreduje
2.
ekspr.
motorna vozila:
časi, ko še ni bilo motorizacije
;
nasprotnik je uporabil vso svojo motorizacijo
motorízem
-zma
m
(
ī
)
dejavnost v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo:
razvoj motorizma
motorizíranec
-nca
m
(
ȋ
)
pog.
kdor ima ali vozi motorno vozilo:
število motorizirancev narašča
/
motorizirancem se ne da ustavljati pred prehodi za pešce
motorizíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost motoriziranega:
motoriziranost prebivalstva naglo narašča
motorizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
opremiti kaj z motornimi vozili (za prevoz):
motorizirati pehoto
/
država se hitro motorizira
2.
vpeljati motorni pogon v kako dejavnost:
motorizirati kmetijstvo
/
motorizirati delavnico
motorizírati se
pog.
kupiti si osebni avtomobil:
tudi jaz sem se motoriziral
motorizíran
-a -o:
motorizirani turisti
;
motorizirana enota vojske
;
publ.
motorizirani nomadi
turisti, ki potujejo z avtomobilom in taborijo
;
sam.:
motorizirani naj ve o vozilu kaj več kot to, kje je bencin
motórjev
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od motór:
motorjev cilinder
motórka
-e
ž
(
ọ̑
)
pog.
1.
motorna brizgalna:
gasilsko društvo je kupilo motorko
2.
motorna ročna žaga:
z motorkami podirati drevesa
3.
motorna kosilnica:
kositi z motorko
4.
motorni vlak:
motorka je pripeljala na postajo in izstopila sva
motórnik
-a
m
(
ọ̄
)
1.
žel.
motorni vlak:
trčila sta motornik in traktor
2.
ladja na motorni pogon:
motorniki izpodrivajo parnike
motoróga
-e
ž
(
ọ́
)
1.
nav. mn.,
obrt.
krak, ki veže pesto vodnega kolesa, motovila z obodom:
voda je tekla po motorogah in lopatah
;
škripajoče motoroge
//
špica (pri kolesu):
iz zadnjega kolesa so štrlele motoroge
/
v vreteno zabite motoroge
2.
star.
neroden, nespreten človek:
ti motoroga, ti
motorovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
žel.
kdor vozi motorni vlak:
po trčenju so priprli motorovodjo
//
navt.
motorist
:
postati motorovodja na barki
motoroznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
nauk o motorjih z notranjim zgorevanjem:
izpit iz motoroznanstva in vožnje
;
predavanje o motoroznanstvu
motórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
motoren
2
:
proizvodnja motorskih delov
motoskijöring
-a
[
mótoskjéring-
]
m
(
ọ̑-ẹ̑
)
šport.
smučanje na motorno vleko:
na jezeru organizirati motoskijöring
;
ukvarjati se z motoskijöringom
mótoskúter
-ja
m
(
ọ̑-ū
)
v italijanskem okolju
skuter
:
fantje so se prevažali z motoskuterji
motovílast
-a -o
prid.
(
í
)
ekspr.
neroden, zlasti pri gibanju, premikanju:
velik in motovilast človek
/
motovilaste noge
/
motovilasta pijanost
motovílček
-čka
[
motoviu̯čka
]
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od motovilec:
pripravila je motovilček s fižolčkom
motovílec
-lca
[
motoviu̯ca
]
m
(
ȋ
)
rastlina, navadno samorasla, s podolgovatimi listi, ki se uporabljajo kot solata:
nabirati, osnažiti, pripraviti motovilec
;
cena motovilca
motovílež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju:
ta motovilež je pohodil vse sadike
motovíliti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
delati kaj, navadno počasi, nerodno:
nekaj motovili v gozdu
;
motovilil je pred vrati
;
nalašč tako dolgo motovili
;
že nekaj dni se motovilijo tuji delavci okrog hiše
/
z nahrbtnikom se je motovilil iz avtomobila
/
motovilil se je v nerešljivih vprašanjih
/
otročad se je motovilila ob peči
je bila
/
že dolgo se je motovilil s tem delom
se je ukvarjal
//
počasi, nerodno hoditi:
motoviliti skozi temo
;
raca in motovili pred njim
/
pijan motovili po kuhinji
/
ves dan je motovilil okrog
je hodil
2.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
nerodno, neurejeno se gibati, premikati:
muha je motovilila in se vedno bolj zapletala v pajčevino
/
motoviliti z rokami po zraku
/
časopis je v vetru motovilil
motovíliti se
1.
ekspr.
pojavljati se v neredu:
misli so se mu začele motoviliti
/
to vprašanje se mu je motovililo v mislih
//
izmikati se:
kaj se motoviliš, saj si sam hotel sodelovati
2.
zastar.
vtikati se, vmešavati se:
ne motovili se v zadeve starejših
●
ekspr.
dekle se mu že več dni motovili po glavi
misli nanjo
;
ekspr.
motovili se okrog dekleta
zanima se zanjo
motovíljenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od motoviliti:
nič motoviljenj, samo dejstva
/
z motoviljenjem je vstopil v sobo
obotavljaje se
motovílka
-e
[
motoviu̯ka
tudi
motovilka
]
ž
(
ȋ
)
zastar.
predeno
,
štrena
:
na roke si je nataknila novo motovilko
motovílo
-a
s
(
í
)
1.
teh.
priprava ali del stroja za navijanje, odvijanje preje:
vrteti motovilo
;
prejo navijati na motovilo
;
hodi kakor staro motovilo
//
priprava, na katero se navija vrv, žica:
gasilske cevi na motovilu
/
vodnjak na motovilo
2.
slabš.
neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju:
nadležno, pijano motovilo
//
nepripraven, nepriročen predmet:
vrzi proč to motovilo
♦
navt.
sidrno motovilo
naprava za spuščanje in dviganje sidrne verige
;
usnj.
motovilo
kad, v kateri se kože s tekočino vred mešajo s pomočjo lopatastega vretena
motrênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od motriti:
pozorno motrenje
/
motrenje narave, življenja
/
tribuna za motrenje vseh vprašanj, ki so življenjskega pomena
presojanje, ocenjevanje
motrílec
-lca
[
motrilca
in
motriu̯ca
]
m
(
ȋ
)
star.
opazovalec
,
gledalec
:
pozoren motrilec bi lahko odkril več
/
nepristranski motrilec mora priznati, da je odgovor pravilen
motríšče
-a
s
(
í
)
zastar.
stališče
,
gledišče
:
delati kaj z gospodarskega, razvojnega motrišča
;
presojati kaj z motrišča tehnike
motríti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
preh.
z gledanjem dojemati, zaznamovati vsebino česa;
opazovati
,
gledati
:
snel je očala in ga motril
;
s kritičnim pogledom je motril pohištvo
/
nepremično, radovedno ga je motrila
;
izpod oči, od blizu, z jeznimi očmi, resnim obrazom motriti kaj
/
motri me od glave do peta
//
s prislovnim določilom
presojati
,
ocenjevati
:
motriti kaj s stališča potreb, z dveh vidikov
;
kritično motriti problem
/
zviška motriti dejanja ljudi
2.
zastar.
upirati, usmerjati pogled kam:
motril je proti planinam
motrèč
-éča -e:
stopam po mestu, motreč izložbe
;
preudarno motreč pogled
motrèn
-êna -o:
premikati motreni predmet
motvóz
-a
m
(
ọ̑
)
star.
vrvica
,
vrv
:
odvozlati motvoz
;
privezati kaj z motvozom
;
bombažni motvoz
/
ekspr.
vzemi nove motvoze za čevlje
vezalke
motvózast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
1.
ki je iz vrvice, vrvi:
motvozasta mreža
2.
ekspr.
podoben vrvici, vrvi:
motvozasti poganjki rastline
mousse
in
mús
-a
[
mús
]
m
(
ȗ
)
gastr.
kremasta, penasta slaščica iz smetane, jajc in dodatkov:
čokoladni, kavni mousse
//
lahka kremasta, penasta jed:
lososov, piščančji mousse
moustérien
-a
[
musterjén
]
m
(
ẹ̑
)
arheol.
kultura neandertalskega človeka:
raziskovati moustérien
môvens
-a
m
(
ȏ
)
knjiž.
pobuda
,
gibalo
:
kaj je glavni movens njegovega hotenja
/
movens strahotnega nasilja je bil predsednik
môvje
-a
tudi
movjè -à
s
(
ȏ; ȅ ȁ
)
po ljudskem verovanju
duše nekrščenih otrok, ki letajo ponoči kot ptiči:
slišati vzdihovanje movja
mozaíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mozaik:
a)
mozaični okras
/
mozaični kamenčki
;
mozaični tlak
;
mozaična stena
/
mozaično slikarstvo
b)
mozaična oddaja
/
mozaična kompozicija romana
♦
gozd.
mozaična bolezen
bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege
;
les.
mozaični parket
parket iz elementov, sestavljenih v okrasne figure
mozaíčno
prisl.
:
novela je mozaično razdrobljena
mozaíčnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
značilnost mozaičnega:
mozaičnost romana
mozaík
-a
m
(
ȋ
)
slika iz raznobarvnih kamnitih, steklenih kock, ploščic, ki so vložene v malto ali kit tesno druga ob drugo:
izdelovati, sestavljati mozaike
;
ogledovati mozaike
/
tla so iz lepega mozaika
/
keramični mozaik
//
knjiž.
kar je po sestavi podobno temu:
njegovo delo je pisan mozaik
;
pisatelj ni znal organizirati mozaika v celoto
;
država je pravi mozaik narodnosti
;
mozaik zgodovinskih podatkov
/
filmski, glasbeni mozaik
♦
alp.
drobno v vse smeri razpokana in krušljiva površina skalovja
;
gozd.
bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege
;
um.
slikarska tehnika, pri kateri se v sliko vstavljajo raznobarvne kamnite, steklene kocke, ploščice
mózeg
-zga
m
(
ọ̑
)
1.
mehko tkivo v kosteh:
vzeti mozeg iz kosti
;
rumen kot mozeg
/
kosti z mozgom
/
ekspr.
ti ljudje so mozeg organizacije
najpomembnejši, vodilni ljudje
2.
pog.,
v prislovni rabi,
v zvezi
do mozga
popolnoma
,
čisto
:
izčrpan do mozga
;
pokvarjen do mozga
;
do mozga poznati svojega bližnjega
/
krik ga je pretresel do mozga
zelo
3.
zastar.
mezga
1
:
iz jabolk napraviti mozeg
●
pog.
trpljenje mu je počasi izpilo mozeg
ga je izčrpalo, oslabilo
;
pog.
žvižg mu je šel skozi mozeg
neprijetno je deloval nanj
♦
anat.
hrbtni mozeg
osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača
;
kostni mozeg
krvotvorno tkivo v kosteh
;
rdeči kostni mozeg
z mnogo rdečih krvničk
;
lobanjski mozeg
možgani
mozélčan
-a
m
(
ẹ̑
)
vino iz pokrajine ob reki Moselle:
naročiti steklenico mozelčana
mózganje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od mozgati:
za to spoznanje je bilo treba precej bistroumnosti in mozganja
mozgàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
agr.,
navadno v zvezi
mozgati grah
grah, katerega oglato in debelo zrnje ima mehko meso:
mózgati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
ekspr.
1.
preudarjati, tehtati (v mislih):
nekaj dni je mozgal njegov nasvet
;
mozgal je, kako bi stvar lažje uredil
;
to vprašanje je mozgal že več dni
/
koliko jih je, je mozgal sam pri sebi
//
nepreh.
premišljati
,
razmišljati
:
neprestano je mozgal o čem
;
veliko je mozgal
2.
sesati (mozeg):
dolgo je mozgal kost
mozgajóč
-a -e:
mozgajoč obraz
mózgav
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki vsebuje mozeg:
mozgave kosti
mózgov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mozeg:
mozgove žile
/
mozgova kost
mózgoven
-vna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mozeg:
mozgovno tkivo
/
mozgovne kosti
mozgovína
-e
ž
(
í
)
anat.
živčna snov v osrednjem živčevju;
živčnina
:
možganska mozgovina
mozníca
-e
ž
(
í
)
obrt.
luknja za moznik:
izvrtati moznico
mozníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
obrt.
vezati z mozniki:
mozničiti trame
mozník
-a
m
(
í
)
1.
obrt.
lesen klin za vezanje lesenih delov:
mozniki so popustili
;
trama zbiti, zvezati z mozniki
/
jekleni, svinčeni mozniki
2.
(zidni) vložek:
letvice pritrditi na lesene moznike v zidu
♦
strojn.
klinu podoben strojni del za pritrditev kolesa na gred
mozólj
-a
m
(
ọ̑
)
vnetje lojnice in njene okolice:
odpravljati, stiskati mozolje
;
mozolji na obrazu
;
koža brez mozoljev
mozóljast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
poln mozoljev:
mozoljast obraz
2.
podoben mozolju:
mozoljast izpuščaj
mozóljav
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima mozoljasto kožo:
mozoljav mladostnik
/
mozoljava polt
mozóljavica
-e
ž
(
ọ̑
)
mozoljavost
:
v puberteti se je pri njem pojavila mozoljavica
mozóljavost
-i
ž
(
ọ̑
)
kožna bolezen z mozolji:
dieta je pomagala proti mozoljavosti
mozóljčast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
poln mozoljčkov:
mozoljčast obraz
/
mozoljčast človek
mozóljček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od mozolj:
stiskati mozoljčke
mozóljec
-jca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
mozolj
,
mozoljček
:
stiskati mozoljce
móž
-á
m
,
mn.
možjé
(
ọ̑
)
1.
poročen moški v odnosu do svoje žene:
to je moj mož
;
želi si dobrega moža
;
dober, hud, nezvest, rajni mož
/
zakonski mož
/
čas je, da začneš iskati moža
/
vzela ga je za moža
poročila se je z njim
2.
dorasel človek moškega spola:
si že mož
;
ta mož ni moj oče
;
skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož
;
eleganten, lep, mlad, velik mož
;
izkušen mož
;
značajen mož
;
mož petdesetih let, sivih las
//
nav. ekspr.,
s prilastkom
dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica:
sestanek vodilnih mož
;
volilni možje
/
veliki, znameniti možje
/
črni možje
pogrebniki
;
občinski mož
občinski odbornik; uslužbenec na občini
;
mož postave
policist
;
možje v modrem
policisti
3.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
moški kot nosilec odločnosti, poguma:
bodi mož in ne cmera
;
ali smo možje ali nismo
;
bil je mož, da malo takih
;
si kaj moža
;
ali je kaj moža v njem
;
moža se je izkazal
;
to je bil pravi mož
/
on je figa mož
figamož
4.
vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina:
skupina je štela petnajst mož
;
v boju so izgubili dva moža
/
bataljon se je boril do zadnjega moža
5.
pog.,
pri žrebanju s kovancem
obrnitev kovanca s podobo navzgor:
če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala
/
meni je padel mož
6.
nar.
(poročna) priča:
biti komu za moža
●
star.
moža objeti
omožiti se
;
star.
sonce je še za moža visoko
videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave
;
ledeni možje
čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij
;
ekspr.
slamnati mož
strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame
;
sneženi mož
iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo
;
ekspr.
biti mož beseda
narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno
;
on je mož dejanj
ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
;
ekspr.
stali so mož pri možu
tesno skupaj
;
vsi kot en mož
enotno, složno
♦
etn.
črni mož
otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge
;
divji mož
po ljudskem verovanju
moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu
;
povodni mož
po ljudskem verovanju
moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi
;
gastr.
(krompirjev) mož
pretlačen krompir in fižol z ocvirki
možáča
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
ženska z nekaterimi moškimi telesnimi, duševnimi lastnostmi:
imajo jo za možačo
;
ljudomrzna možača
možák
-a
m
(
á
)
1.
nav. ekspr.
dorasel človek moškega spola:
on je že možak
;
v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi
;
bil je postaven starejši možak
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
moški kot nosilec odločnosti, poguma:
to je možak
;
bodi možak, ne pa cmera
;
preveč možaka je, da bi se lagal
/
bil je možak in pol
možákar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
dorasel človek moškega spola;
mož
:
po poti sem srečal nekaj možakarjev
/
saj smo možakarji, ne babe
možákarica
-e
ž
(
ȃ
)
možača
:
močna možakarica
možákarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na možakarje:
možakarski obraz
;
zdel se mu je že možakarski
/
možakarski značaj
možákarsko
prisl.
:
ustopil se je (po) možakarsko
možákinja
-e
ž
(
á
)
možača
:
velika možakinja
možánec
-nca
m
(
ā
)
star.
mož, navadno starejši:
spoštljivo govoriti z možancem
;
moder možanec
možàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
nav. ekspr.
1.
ki ima odločnost, pogum:
možat človek
//
ki izraža odločnost, pogum:
možat značaj
;
možata zrelost
/
možat pogovor
;
možata beseda
/
možato dejanje
2.
močen
:
njegove možate roke
;
možata postava
/
bil je velik in možat
možáto
prisl.
:
možato izpolnjevati dolžnosti
;
možato se je tam postavil
;
možato zagovarjati svoje prepričanje
možáti
-a -o
sam.
:
veljal je za možatega
;
reči kakšno možato
možátiti se
-im se
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
postajati možat:
hitro sem zorel in se možatil
2.
kazati se možatega:
na dan odhoda se je zelo možatil
možátost
-i
ž
(
á
)
nav. ekspr.
lastnost možatega človeka:
bil je presenečen nad možatostjo svojega znanca
;
možatost in ponos
možè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
droben, majhen moški, navadno starejši:
suh može
možè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
droben, majhen moški, navadno starejši:
sključeno, pritlikavo može
móžek
-žka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od mož:
droben, prileten možek
/
ljubk.
ima zlatega možka
♦
bot.
goba z rjavim povešenim klobukom, Polyporus pes caprae
móžen
-žna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja;
mogoč
:
poiskati možno rešitev
/
na to vprašanje je možen samo en odgovor
/
proizvodnja v največjem možnem obsegu
//
navadno v povedni rabi
ki se lahko uresniči, nastopi:
nastop službe je možen takoj
●
pri slikanju je uporabil vse možne barve
vse mogoče
;
sam.:
pogovarjali smo se o možnem in resničnem;
prim.
možno
móžev
-a -o
(
ọ̑
)
svojilni pridevnik od mož:
možev brat, oče
;
prevzeti možev priimek
/
čudil se je moževi jezi
moževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od moževati:
prišlec je pretrgal njuno moževanje o gospodarstvu
;
ob nedeljah so njegovi prijatelji prihajali na moževanje
moževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.
moško se pogovarjati, razpravljati:
ob sobotah so hodili moževat v gostilno
;
moževati o delu in politiki
/
visoke plavolaske so moja šibka plat, je moževal
móževski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
moški
2
:
moževski ponos je premagal vsa druga čustva
;
ali je to moževska beseda
/
moževski stan
možgánčki
-ov
m
mn.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od možgani:
ptičji možgančki
/
ima gibčne možgančke
/
ocvrti možgančki
možgáni
-ov
m
mn.,
rod. mn. tudi
možgán
(
ȃ
)
1.
osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini:
pri padcu si je poškodoval možgane
;
možgani opice
;
razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov
;
velikost, vnetje, zgradba možganov
;
krvavitev v možganih
/
kupiti telečje možgane
/
ocvrti možgani
;
pren.,
ekspr.
več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal
2.
nav. ekspr.
to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja:
ta misel mu je šla, šinila skozi možgane
;
to se mu je vtisnilo v možgane
;
plod bolnih možganov
3.
knjiž.,
navadno z rodilnikom
najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju:
možgani podjetja
;
možgane ekipe predstavlja desni zunanji igralec
//
inteligenca, zlasti raziskovalci:
močen je odtok tehničnih možganov
;
raziskovalni centri so producirali veliko možganov
/
beg možganov iz ene države v drugo
4.
publ.,
navadno v zvezi
elektronski možgani
računalnik
:
elektronski možgani so analizirali milijone podatkov
;
projekti elektronskih možganov
●
ekspr.
možgani se mu kisajo, mehčajo
v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
;
ekspr.
možgani so mu začeli hitro delovati
začel je hitro misliti
;
ekspr.
napenjati možgane
intenzivno razmišljati
;
ekspr.
možgane rahljati komu
pripravljati ga za učenje, razmišljanje
;
ekspr.
danes mu je udarilo na možgane
ne more misliti, razmišljati
;
ekspr.
pobrskaj po možganih
skušaj se spomniti
;
ekspr.
v njegovih možganih se je prižgala lučka
doumel, razumel je
;
slabš.
ima konjske možgane
je zelo nespameten, neumen
;
ekspr.
nima lastnih možganov
ne odloča se samostojno
♦
anat.
mali možgani
del možganov za ravnotežje
;
srednji možgani
del možganov za urejanje gibov
;
veliki možgani
del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico
;
med.
mehčanje možganov
odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice
;
pretres možganov
funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca
možgánov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
gastr.
ki je iz možganov:
možganov namaz
/
možganova juha
možganovína
-e
ž
(
í
)
anat.
podporno in žlahtno tkivo možganov:
poškodba možganovine
možgánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na možgane:
možganski živci
;
popokalo mu je več možganskih žilic
;
možgansko tkivo
/
možganska poškodba
;
možgansko vnetje
/
možganska prostornina
/
možganski kirurg
/
operacija možganskega tumorja
2.
publ.
duševen
,
razumski
:
možganska sposobnost
/
možganski človek
/
možgansko delo
/
možganski kapital
inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju
;
ekspr.
možganski trust
skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti
♦
anat.
možganski center
ali
možgansko središče
del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo
;
možganski ganglij
skupek živčnih celic v možganih
;
možganski prekat
votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino
;
možganski privesek
ali
možganski podvesek
hipofiza
;
možganska hemisfera
ali
možganska poluta
polovica velikih ali malih možganov
;
možganska ovojnica
;
možganska skorja
siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami
;
možganska vijuga
guba možganovine med dvema brazdama
;
možgansko-hrbtenjačna tekočina
likvor
;
med.
možganska kap
naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil
;
možganska krvavitev
izliv krvi v možgane iz pretrgane žile
možíc
-a
m
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od mož:
dobrodušen, sključen možic
;
možic zanemarjene zunanjosti
2.
palček
1
:
možici in kraljična
3.
igrača, ki predstavlja moškega:
izrezal je marsikakega možica
;
stiskal je možica iz gumija, da je cvilil
4.
strašilo (na njivi), ki predstavlja moškega:
v proso postaviti cunjaste možice
;
slamnat možic
5.
lov. žarg.
pokončno čepenje živali, zlasti zajca na zadnjih nogah:
postaviti možica
♦
alp.
kup zloženega kamenja na doseženih višinskih točkah ali za oznako smeri v nepreglednem svetu
možícelj
-clja
stil.
-na
[
možicəlj
]
m
(
í
)
1.
slabš.
droben, majhen moški:
bil je neznaten možicelj
/
žena in možicelj
2.
igrača, ki predstavlja moškega:
možicelj iz cunj, voska
;
možicelj na vrvici
/
možicelj capljač
možìč
-íča
m
(
ȉ í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od mož:
trebušast možič
;
možič majhne postave
/
jaz da bi se bala svojega možiča
možíček
-čka
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od mož:
njegov oče je bil droben, suh možiček
;
sivolas možiček
/
poznaš njenega možička
;
želele so si možičke
;
možiček in ženička
možílo
-a
s
(
í
)
nar.
možitev
:
Pa si res zrela za možilo
(J. Jalen)
možína
1
-e
tudi
-a
m
(
í
)
ekspr.
velik, močen moški:
je tak možina
;
star možina
možína
2
-e
ž
(
í
)
bot.
bodeča rastlina z drobnimi cveti v glavičastih kobulih, Eryngium:
alpska, poljska možina
možítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od možiti:
misli na možitev
;
hči je bila že za možitev
;
vdova ni imela v mislih druge možitve
možíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
v zvezi z osebo ženskega spola
1.
poročati se:
danes se moži
/
moži se na kmetijo
2.
dov.
poročiti se, omožiti se:
rada bi se možila
možíti
ekspr.
dajati, oddajati v zakon:
moži edino hčer
móžnar
-ja
m
(
ọ́
)
1.
okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom:
nabiti, sprožiti možnar
;
pokati z možnarji
;
začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev
;
smodnik za možnarje
//
nekdaj
artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje:
streljati iz topov in možnarjev
2.
močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi:
v možnarju tolči, treti kavo, orehe
;
možnar za sladkor
/
kuhinjski možnar
móžnarček
-čka
m
(
ọ́
)
manjšalnica od možnar:
nabiti možnarček
/
tak možnarček si že dolgo želim za kuhinjske potrebe
móžnarski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na možnar:
možnarske salve
/
možnarska baterija
nekdaj
baterija, oborožena z možnarji
móžno
prisl.
(
ọ́
)
1.
v povedni rabi,
z nedoločnikom
izraža možnost uresničitve;
mogoče
:
z brezglavostjo ni možno ničesar doseči
/
elipt.
vrzi, kolikor možno daleč
2.
v členkovni rabi
izraža zadržano pritrjevanje:
včeraj si bil neznosen. Možno;
prim.
možen
móžnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
kar se lahko uresniči:
za zdaj je to le možnost
;
nazor o možnosti objektivnega spoznanja
/
računa z možnostjo, da mu bo kdo pomagal
/
spremeniti možnost v resničnost
2.
navadno s prilastkom
kar je dano na izbiro za uresničitev česa:
imam samo eno možnost
;
odločiti se za kako možnost
;
resnične, teoretične možnosti
;
imam več možnosti
/
iskati nove odtenke starih izraznih možnosti
/
omahovati med dvema možnostma
//
kar omogoča uresničitev česa:
ustvarjene so nove, široke možnosti za razvoj
;
nima možnosti, da bi nadaljeval študij
;
materialne, zaposlitvene možnosti
;
slabe prodajne možnosti
;
enake možnosti šolanja
3.
publ.
zmožnost
,
sposobnost
:
to presega možnosti enega človeka
;
meje človeških možnosti
;
materialne možnosti ljudi
;
njegove ustvarjalne možnosti so velike
/
pomagal bom v okviru svojih možnosti
●
ekspr.
dežela neomejenih možnosti
dežela, kjer je mogoče uresničiti načrte, želje
;
publ.
iščem sobo, po možnosti v Šiški
če je le mogoče
móžnosten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
mogoč
,
možen
,
potencialen
:
pisatelj ima v vsaki dobi svoje dejansko in možnostno občinstvo
mráčen
-čna -o
stil.
-ó
prid.
, mráčnejši
in
mračnêjši
(
á ā
)
1.
v katerem je vidljivost zmanjšana:
mračen gozd, prostor
;
mračna klet, soba, ulica
;
dolina je postajala mračna
;
mračno brezno
/
iti po mračnih stopnicah
/
zreti v mračen večer
;
mračna noč
//
ki je temnih barv ali v senci:
obrisi predmetov postajajo mračnejši
;
gore so bile mračne
;
mračno polje
//
ekspr.
ki je brez močnega sijaja, svetlobe:
mračna luč, svetloba
2.
ekspr.
negativno, neugodno razpoložen:
mračen človek
;
kaj si tako mračen
;
iz dneva v dan je postajal mračnejši
;
mračni in molčeči so sedeli za mizo
//
ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:
vprašati z mračnim glasom
;
njegov obraz je postajal vedno mračnejši
/
pesn.
mračno čelo
/
mračen značaj
;
pren.
mračno poslopje
//
ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani:
pisatelj rad uporablja mračne motive
;
mračna pesem o čem
/
mračne statistike o nesrečah
3.
ekspr.
za človeka zelo neprijeten:
imeti mračno mladost
;
njegova mračna usoda
/
preženi mračne misli
;
obhajajo ga mračne slutnje
//
ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo:
kovati mračne naklepe
//
zelo negativen:
v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
mračen obup
;
mračna otožnost, žalost
;
mračna zloba
4.
ekspr.
ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:
tam vladajo mračne sile
/
mračni časi
;
mračne razmere
/
mračno nazadnjaštvo
/
mračni srednji vek
5.
ekspr.
časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost):
pred mračnimi tisočletji
●
ekspr.
mračni bogovi
človeku sovražni
;
ekspr.
prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah
negativno
♦
zool.
mračni termit
termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
mráčno
tudi
mračnó
prisl.
:
mračno gledati izpod čela
;
mračno naslikati prihodnost človeštva
/
piše se narazen ali skupaj
mračno sive
ali
mračnosive gruče
/
v povedni rabi:
postalo je mračno
;
v sobi je bilo nekam mračno
;
bilo mu je mračno pri duši
mračênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od mračiti:
večerno mračenje
mračíca
in
mráčica -e
ž
(
í; ȃ
)
bot.
rastlina z modrimi cveti v glavicah, Globularia:
navadna, srčastolistna mračica
mračína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana;
mrak
:
iz mračine se blešči nekaj svetlega
;
gledati v mračino dvorane
;
strele so švigale po sivi mračini
/
daljava je zastrta z mračino
//
mračnost
:
mračina neba
mračíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
knjiž.
delati mrko, neprijazno:
težko življenje mu je mračilo obraz
;
kaj ti mrači oko
;
kaj se mračiš
;
izraz se mu je čedalje bolj mračil
2.
knjiž.
delati nejasno, zmedeno:
gorje mu je mračilo duha
;
duh se mu je mračil
/
solze so mu mračile pogled
ni več razločno videl
●
knjiž.
um se mu mrači
postaja duševno bolan
3.
knjiž.
delati mračno, temno:
nobena meglica ni več mračila sonca
;
goste zavese so mračile sobo
mračíti se
1.
brezoseb.
prehajati iz dneva v mrak:
mrači se
;
začelo se je mračiti
2.
postajati mračen, temen:
dan se mrači
;
nebo se mrači
/
luna se mrači
;
pren.,
ekspr.
začel se mu je mračiti življenja dan
●
ekspr.
pred očmi se mi mrači
zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
mračèč
-éča -e:
mračeč se je spregovoril
;
mračeče se dvorišče, nebo
mráčnež
-a
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
kdor je negativno, neugodno razpoložen:
ne bodi tak mračnež
;
sitni mračneži
2.
zastar.
mračnjak
:
ti mračneži so nezadovoljno gledali na napredek
mráčnica
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
rastlina z modrini cveti v glavicah, Globularia:
mračník
-a
m
(
í
)
nar.
netopir
:
prhutanje mračnikov v zvoniku
mračnják
-a
m
(
á
)
ekspr.
1.
kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:
boriti se proti mračnjakom
;
verski mračnjak
;
spori z mračnjaki
;
nazadnjak in mračnjak
2.
zastar.
žival, ki živi v temi:
mračnjak krt
mračnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na mračnjake:
mračnjaška gonja proti čemu
/
boj s konservativnimi in mračnjaškimi silami
mračnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:
boriti se proti mračnjaštvu
;
fevdalno, srednjeveško, versko mračnjaštvo
;
napovedati boj nazadnjaštvu in mračnjaštvu
/
idejno mračnjaštvo
mračnogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki mračno, žalostno gleda:
redkobeseden in mračnogled človek
mráčnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost mračnega:
mračnost in hladnost grajskih prostorov
/
z veselo novico mu je pregnal mračnost
/
ekspr.
mračnost baladne vsebine
mrák
-a
stil.
-ú
m
,
mn.
mrakôvi
stil.
mráki
(
ȃ
)
1.
čas, ko prehaja dan v noč:
mrak je že
/
mrak se dela
mrači se
;
knjiž.
na zemljo je legel, padel mrak
zmračilo se je
;
gost mrak
;
prvi, pozni mrak
;
ekspr.
počakal je do trdega mraka
/
jutranji mrak
zora, svit
;
večerni mrak
/
pri označevanju časovnosti:
proti mraku je odpotoval
;
knjiž.
pod mrak se je vrnil
;
delal je dolgo v mrak
;
pred mrakom so vojaki odšli na položaje
;
z mrakom je legel
2.
stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana:
v globeli, gozdu, kleti je mrak
;
oči so se svetile iz mraka
;
sobni mrak
;
mrak ječe
mračnost
;
mrak pred nevihto
/
mn.,
pesn.
mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami
;
pren.,
ekspr.
mrak nevednosti, obupa, samote
3.
ekspr.
stanje, ko so ljudje žalostni, potrti:
v vsej vasi je takrat vladal mrak
;
živeti v mraku
4.
ekspr.
stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje:
boriti se proti mraku, za svobodo
;
srednjeveški mrak
5.
zastar.
mrk
1
:
lunin, sončni mrak
●
knjiž.
mrak mu izgine z obraza
žalosten, potrt izraz
;
knjiž.
pred oči mu je stopil mrak
izgubil je zavest
;
ekspr.
vse to je že zagrnil mrak
je že (skoraj) pozabljeno
;
ekspr.
delati od zore do mraka
ves dan
;
ekspr.
ti dogodki so že utonili v mrak
so pozabljeni
;
knjiž.
bloditi v mraku
biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju
;
ekspr.
duševni mrak
duševna bolezen; zaostalost, nevednost
;
ekspr.
mrak davnine
neraziskana, nejasna preteklost
♦
etn.
mrak
po ljudskem verovanju
bitje, ki zvečer škoduje otrokom
;
meteor.
astronomski mrak
ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem
;
rib.
loviti ob mrakih
v nočeh brez mesečine
mrakôba
-e
ž
(
ó
)
nav. ekspr.
1.
mrak
,
mračnost
:
v sobi je bila težka mrakoba
;
v mrakobi je videl gručo ljudi
;
privaditi se gozdni mrakobi
;
mrakoba pred viharjem
/
pogled v mrakobo prepada
2.
negativno, neugodno razpoloženje:
mrakobo je prinesel s seboj
/
pesem je polna mrakobe
/
živel je v nekaki mrakobi
/
delati kaj z mrakobo v duši
mrakôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
1.
v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana:
mrakoben gozd, predor
/
mrakobna soba
;
ozračje je bilo mrakobno
2.
ekspr.
negativno, neugodno razpoložen:
včeraj je bil mrakoben, danes se pa že smehlja
;
pren.
mrakobno rjavo poslopje
//
ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani:
mrakobna podoba družbenega stanja
3.
ekspr.
ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:
mrakobna država
mrakôbno
prisl.
:
mrakobno gledati
mrakôbnost
-i
ž
(
ó
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost mrakobnega:
jesenska mrakobnost
/
mrakobnost mu je izginila z obraza
/
mrakobnost srednjega veka
mrakôta
-e
ž
(
ó
)
nav. ekspr.
mrak
,
mračnost
:
v sobi je bila mrakota
;
mrakota gozda
/
mrakota je plavala nad vsemi stvarmi
mrakôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
1.
v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana:
mrakoten hodnik, prostor
;
mrakotna soba
;
mrakotno dvorišče, ozadje
/
mrakoten dan
;
noč je mrakotna
//
ki je temnejših barv ali v senci:
mrakotne stene
//
ekspr.
ki je brez močnega sijaja, svetlobe:
mrakotna luč, svetloba
2.
ekspr.
negativno, neugodno razpoložen:
on je mrakoten čudak
;
zakaj si tako mrakoten
//
ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:
imeti mrakoten obraz
;
mrakotne gube na čelu
/
mrakoten smehljaj, značaj
;
mrakotne misli
;
mrakotna otožnost
3.
ekspr.
zelo negativen:
mrakotna afera
4.
ekspr.
ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju;
mračen
:
mrakotne razmere
mrakôtno
prisl.
:
biti mrakotno razpoložen
/
v povedni rabi
v gozdu je bilo mrakotno
mrakôtnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost mrakotnega:
mrakotnost prostorov
/
ekspr.
mrakotnost obraza
/
ekspr.
mrakotnost takratnih razmer
mrámor
1
-ja
m
(
á
)
zastar.
bramor
:
mramor izpodjeda korenine
/
zastar.
mramorji so pogostna bolezen
skrofuloza
♦
vet.
kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja zlasti v gobcu; bramor
mrámor
2
-ja
tudi
-a
m
(
á
)
star.
marmor
:
spomenik iz mramorja
;
sedel je mirno, kot bi bil iz mramorja
mrámoren
-rna -o
prid.
(
á
)
star.
marmoren
:
mramoren kip
/
bled obraz in mramorno čelo
mrámornat
-a -o
prid.
(
á
)
star.
marmornat
:
mramornata plošča
mrávlja
-e
ž
(
á
)
1.
drobna žuželka, ki živi v velikih skupinah:
mravlja leze, pleza, teka
;
mravlja me je ugriznila
;
drobne mravlje
;
družina, gnezdo mravelj
;
ves dan dela kakor mravlja
zelo pridno
;
priden je kot mravlja
zelo
♦
zool.
bela mravlja
termit
;
črna mravlja
ki je črne barve in se hrani z izločki listnih ušic, Lasius niger
;
lesna mravlja
velika mravlja rjavo črne barve, ki se naseli v lesenih delih stavb in jih razjeda, Camponotus ligniperdus
;
rdeča mravlja
ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa
;
rjava mravlja
ki je rjave barve in vdira v stanovanja, Formica fusca
;
velika mravlja
2.
mn.,
knjiž.
občutek otrplosti in rahlega zbadanja;
mravljinci
:
imeti mravlje v nogi
/
mravlje mu lezejo po hrbtu, koži
;
mravlje ga spreletavajo
mrávljica
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od mravlja:
okrog mravljišča so lazile mravljice
;
dela kot mravljica
;
pren.
ves dan je delala ta mravljica
mravljínčar
-ja
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
južnoameriški brezzobi sesalci z rilčasto glavo in črvastim lepljivim jezikom, Myrmecophagidae:
mravljinčarji se hranijo s termiti
/
mravljinčar vrečar
avstralski sesalec s šilasto glavo in dolgim lepljivim jezikom, Myrmecobius fasciatus
mravljínčast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
v katerem se čuti otrplost in rahlo zbadanje:
mravljinčasti prsti
;
roka postaja mravljinčasta
mravljínčasto
prisl.
:
srh mi je mravljinčasto spreletaval telo
mravljínčavost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, stanje mravljinčastega:
mravljinčavost prstov
mravljínček
-čka
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od mravljinec:
mravljinček me je ugriznil
/
ta mravljinček bi delal od zore do mraka
mravljínčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mravlje, mravljince:
mravljinčna nožica
/
mravljinčni kupi
mravljišča
♦
kem.
mravljinčna kislina
organska kislina, ki jo izločajo mravlje in koprive
mravljínčno
prisl.
:
mravljinčno priden
mravljínčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od mravljinčiti:
čuti mravljinčenje v nogah
/
jutranje mravljinčenje na cestah
mravljínčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
brezoseb.
čutiti otrplost in rahlo zbadanje:
mravljinči ga po hrbtu, nogah
2.
ekspr.
živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri:
ljudje od jutra do večera mravljinčijo po ozkih ulicah
mravljínčji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mravlje, mravljince:
a)
mravljinčja nožica
;
mravljinčja jajčeca
mravljinčje bube
/
mravljinčje gnezdo
/
mravljinčja pridnost
♦
zool.
mravljinčja buba
b)
mravljinčja groza je oblivala može
mravljínčje
prisl.
:
mravljinčje skrbno delo
;
ljudje so po mravljinčje vrveli po ulicah
mravljínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
mravlja
:
po zidu plezajo mravljinci
;
sredi množice se zdiš samemu sebi kot mravljinec
neznaten
;
bilo jih je kot mravljincev
zelo veliko
/
rdeči mravljinci
;
pren.,
ekspr.
ta mravljinec bi kar naprej delal
2.
mn.
občutek otrplosti in rahlega zbadanja:
po vsem telesu je čutil mravljince
;
ima mravljince v nogi
//
neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka:
mravljinci so mu gomazeli, šli, lezli, zagomazeli po hrbtu, telesu
;
mravljinci so me spreleteli
mravljinják
tudi
mravljínjak -a
m
(
á; ȋ
)
nar.
mravljišče
:
mravljinjak pod smreko
;
v taborišču je vrvelo kakor v mravljinjaku
mravljínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
mravljinčji
:
mravljinje steze
/
mravljinja pridnost
mravljínje
prisl.
:
mravljinje pridno kaj delati
mravljíšče
-a
s
(
í
)
1.
bivališče mravelj, navadno v obliki kupa:
opazovati, razkopati mravljišče
;
igličasto mravljišče
;
znašati gradivo za mravljišče
;
tam je živahno kot na mravljišču
;
pren.,
ekspr.
mravljišče slovničnih napak
2.
ekspr.
kraj, prostor, kjer je velika gneča:
mesta postajajo mravljišča
;
človeško mravljišče
;
stanovanjsko mravljišče
mràz
mráza
m
,
mn.
mrazôvi
tudi
mrázi
(
ȁ á
)
1.
razmeroma nizka temperatura:
mraz nastopi, poneha, popusti,
ekspr.
pritisne
;
mraz je trajal,
pog.
držal nekaj dni
;
zavarovati se pred mrazom
;
ekspr.
divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz
;
nočni, zimski mraz
;
prvi mraz
;
suh mraz
;
mraz je bil, postajal vedno hujši
;
biti odporen proti mrazu
;
biti občutljiv za mraz
;
omiliti posledice mraza
;
poškodbe od mraza
/
trpeti, prenašati mraz in lakoto
;
ekspr.
mraz grize v prste, reže, seže do kosti
;
drgetati, trepetati, tresti se od mraza
;
ekspr.
biti ves trd od mraza
/
pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:
pospraviti pridelke do mraza
;
iti slabo oblečen na mraz
;
pustil ga je stati na mrazu
;
hodili so po mrazu in dežju
;
nerad gre od doma v takem mrazu
;
preskrbeti si drva pred mrazom
/
mraz je razgnal skalo
led
;
pog.:
odprl je vrata in spustil mraz v sobo
mrzel zrak
;
dvajset stopinj mraza
pod ničlo
/
mn.,
knjiž.:
ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov
mraza
;
začeli so se prvi mrazovi
temperature pod 0 °C
;
pren.
čutiti mraz ločitve
//
v povedni rabi
izraža stanje, ko je nizka temperatura:
zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz
;
včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes
;
straža mora stati, pa če je še tako mraz
;
ekspr.
bilo je mraz, da je drevje pokalo
zelo, hudo
;
ekspr.
mraz je, da (vse) poka, škriplje
//
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi:
mraz mi je
;
v roke ji je bilo mraz
jo je zeblo
;
fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
2.
neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora:
ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu
;
mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
//
drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature:
slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese
;
prehladil se je in začel ga je stresati mraz
3.
knjiž.,
ekspr.
velika zadržanost, neprijaznost:
v njegovem glasu je bil mraz
;
od njega je vel mraz
/
v svetu mraza umirajo mlada bitja
4.
nar.
slana
:
ajdo je osmodil, poparil mraz
;
bil je tak mraz, da je bilo vse belo
●
knjiž.
mraz mi je v dušo, v duši, pri duši
sem zelo potrt, žalosten
;
dedek Mraz
po izvoru mitološka oseba, upodobljena navadno kot dobrodušen starec z dolgo sivo, belo brado, oblečen v kožuh in s kučmo na glavi, ki ob novem letu otrokom prinaša darila
;
pog.
nabral se ga je kakor berač mraza
zelo se je napil
♦
anat.
čutnice za mraz
;
geogr.
pol mraza
kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
mrazčálica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
drhtavica
,
mraz
,
srh
:
mrazčalica ga je spreletela po vseh udih
;
groza ga je obšla in mrazčalice so ga spreletavale
mrázek
-zka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od mraz:
mrazek je nastopil
/
zunaj je mrazek
mrázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
mrzel
,
hladen
:
mrazni dnevi
;
dan je bil jasen in mrazen
;
mrazno vreme
♦
les.
mrazna razpoka
pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur
;
teh.
mrazna pipa
pipa za iztok vode iz cevja
mrazênje
tudi
mrázenje -a
s
(
é; ā
)
glagolnik od mraziti:
že včeraj je tožil zaradi mrazenja in vrtoglavice
mrázica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
velika živčna napetost, vznemirjenje;
mrzlica
:
mrazica pred nastopom
mrazílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
teh.
ki povzroča nizko temperaturo:
mrazilna zmes
mrazína
-e
ž
(
í
)
teh.
mešanica ledu in določene soli, ki se pri raztapljanju ohladi in se uporablja za hlajenje:
ohlajati kaj z mrazino
mrazíšče
-a
s
(
í
)
meteor.
globel z zelo veliko ohladitvijo:
mrazíti
-ím
tudi
mráziti -im
nedov.
(
ī í; ā ȃ
)
nav. 3. os.
1.
brezoseb.
čutiti mraz, drgetanje:
mrazi me
;
mrazi me po hrbtu
;
v tej obleki te mora mraziti
2.
povzročati občutek mraza:
dež jo je mrazil
;
veter ga je mrazil v pleča
;
na snegu se je mrazil
/
zima me mrazi
/
brezoseb.
čedalje bolj je mrazilo
3.
ekspr.
povzročati neprijetne občutke:
spomin na to me mrazi
;
ponižanje in strah sta mu mrazila dušo
mrazèč
-éča -e:
mrazeč pot me je oblil
;
mrazeč večer, veter
;
mrazeča vlaga
mrazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
nav. ekspr.
ki povzroča občutek mraza:
mrazljiva noč
;
stopiti v mrazljivo vodo
;
mrazljivo in nestalno vreme
/
mokre, mrazljive veje
/
mrazljiva drhtavica, znojnost
mrazljívo
prisl.
:
mrazljivo ga je streslo po vsem telesu
mráznica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
bot.
goba medeno rjave barve s temnejšimi luskami na klobuku, rastoča v šopih na panjih in deblih, Armillariella mellea:
nabirati mraznice
2.
nar.
meglica, ki označuje mejo med mrzlim in toplim zrakom:
nad vasjo leži zimska mraznica
//
drobna, suha snežinka:
mraznice naletavajo
mrazôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
zastar.
mrzel
:
mrazotni meseci
mrazotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
teh.
mrazilen
:
mrazotvorna zmes
mrcína
-e
ž
(
í
)
slabš.
1.
žival, zlasti pes, medved:
čigava je ta mrcina
;
mrcine so začele lajati in se zaganjati vanj
;
konjska mrcina
;
kosmata mrcina
medved
/
proč, mrcina (pasja)
2.
ničvreden, malovreden človek:
mi smo pošteni ljudje, ti si pa mrcina
/
kot psovka:
molči, mrcina
;
niso se zmenili zanj, pa se jim je, mrcina, maščeval
;
mrcina, nalagati me je hotel
;
mrcina mrcinasta
mrcíniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
nav. 3. os.,
nar.
rositi
,
pršeti
:
dež mrcini
;
brezoseb.
iz megle je mrcinilo
mrcváriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
slabš.
rezati
,
trgati
,
mečkati
:
mrcvariti sadno drevje, mladike
/
na delovni mizi je mrcvarila meso za zrezke
/
s tem orožjem se ljudje mrcvarijo
bojujejo
2.
ekspr.
mučiti
,
trpinčiti
:
v ječi so jih mrcvarili
;
surovo so ga mrcvarili
/
kmete so zatirali in mrcvarili
/
mrcvarili so ga po sodiščih
;
v časopisu me mrcvarijo
očitajo mi napake, pomanjkljivosti, kritizirajo me
//
slabš.
nevešče ravnati s čim:
mrcvariti slovenščino
//
grdo ravnati s čim:
otroci spet mrcvarijo mačko, psa
●
ekspr.
pol ure me je profesor mrcvaril pred tablo
spraševal
mrcvárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od mrcvariti:
mrcvarjenje v ječah
/
mrcvarjenje citatov
;
mrcvarjenje jezika
mrcvárstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.,
zastar.
mrcvarjenje
:
jezikovno mrcvarstvo
mŕč
-a
m
(
ȓ r̄
)
knjiž.
1.
prosojna, rahla megla iz prahu, dima, vlage:
nad mestom je mrč
;
griče ovija mrč
;
iz mrča na obzorju se je pokazala ladja
;
pokrajina je zavita v mrč
/
meglen, prašen mrč
/
mrč snežnega meteža
//
polmrak
:
iz mrča je počasi nastajal mrak
;
dan se je nagnil v prvi mrč
2.
sij
,
soj
1
:
svetilke so širile rumenkast mrč
;
v mrču pastirskih ognjev
mŕčast
-a -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na mrč:
mrčasta megla
/
mrčasta prostranost
mrčáti
-ím
nedov.
(
á í
)
oglašati se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi:
krava, pes od zadovoljstva mrči
//
nar. vzhodno
mrmrati
,
brundati
:
sedel je v kotu in mrčal
mrčàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
knjiž.
nekoliko meglen:
v daljavi se je videla mrčava gmota istrskih rtičev
/
mrčava svetloba
/
mrčavi obrazi
nekoliko mrki
mrčés
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
škodljive, nadležne žuželke:
uničevati mrčes
;
mrčes na gnojišču
;
leglo mrčesa
/
prašek proti mrčesu
//
zastar.
žuželke
:
v travi se oglašajo murni in drug mrčes
//
ekspr.
bolhe
,
uši
,
stenice
2
:
ali imajo kaznjenci kaj mrčesa
;
obiral je mrčes z obleke
2.
nizko
ničvredni, škodljivi ljudje:
tatinski mrčes
mrčésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mrčes:
mrčesna nadloga
/
mrčesni prašek
mrčézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar.
čemeren
,
mrk
2
:
oče je mrčezen hodil po sobi
/
ženska mrčeznega obraza
mŕda
-e
ž
(
r̄
)
1.
ekspr.
nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu:
kaj pomeni ta mrda
;
delati mrdo
;
obraz je spremenil v jezno, neprijetno mrdo
/
fant je potegnil mrdo
del obraza okrog ust
/
pooseb.
prav težko ga gledam, to kislo mrdo
2.
nizko
del živalske zadnjice okrog odprtine zadnjega črevesa:
kurja mrda
//
vulg.
zadnjica
:
dali so mu jih po mrdi
mŕdati
-am
nedov.
(
ȓ
)
1.
nekoliko premikati ustnice narazen in skupaj:
zajec mrda
/
v vejah je mrdal polh
//
ekspr.
gibati
,
migati
:
mrdati z ustnicami
/
mrdati z obrazom
/
vulg.
mrdati z ritjo
2.
ekspr.
s takim premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa:
mnogi mrdajo nad njegovimi izjavami
;
mrdali so se, da je preveč dela
mŕdati se
ekspr.
mrgoditi se, mrščiti se:
jed mu ni dišala, zato se je mrdal
mŕditi se
-im se
nedov.
(
ŕ ȓ
)
ekspr.
1.
dobivati nenaravne, spačene gube, poteze:
obraz se mu je mrdil
;
ustnice so se mu mrdile
2.
s premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa:
kaj bi se mrdila, saj boš dobro živela
mŕdniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
ekspr.
ganiti
,
migniti
:
mrdniti z nosom, obrazom, ustnicami
/
vulg.
mrdniti z ritjo
/
še mrdnil ne bi, ko bi ga tepli
●
ekspr.
no, pač, je hladno mrdnil
rekel
mréna
1
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi:
na mleku se je naredila mrena
;
pod nogami so hrstale ledene mrene
;
mrena na barvi
;
zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi
;
gledal je kakor skozi mreno
//
kar je temu podobno:
pobočje je pokrivala meglena mrena
/
mrena dežja
;
pren.
na oči mu je legla mrena utrujenosti
2.
tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje:
mrena okrog mišic
/
od napora mu je počila mrena v trebuhu
je dobil kilo
3.
posamičen prozoren oblak v velikih višinah,
meteor.
cirus
:
opazovati mrene na nebu
4.
v zvezi
zelena mrena
očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu,
med.,
vet.
glavkom
:
opazovati mrene na nebu
●
ekspr.
šele takrat mu je padla mrena z oči
šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila
;
ekspr.
potegniti komu mreno z oči
omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je
♦
anat.
možganska mrena
možganska ovojnica
;
pljučna mrena
ki obdaja pljuča
;
rebrna mrena
ki obdaja prsni koš od znotraj
;
trebušna mrena
ki obdaja trebušno votlino in organe v njej
;
mrena ob srcu
;
fot.
mrena
svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen
;
med.
črna mrena
slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca
;
med.,
vet.
siva mrena
očesna bolezen, pri kateri postane leča motna
;
zool.
letalna mrena
mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje
;
plavalna mrena
plavalna koža
mréna
2
-e
ž
(
ẹ́
)
sladkovodna riba z valjastim telesom in mrežastim vzorcem lusk:
v potoku je veliko klenov in mren
mrénast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben mreni
1
:
mrenast oblak
/
mrenasto tkivo
mrénica
1
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od mrena
1
:
na površini tekočine se je napravila mrenica
♦
biol.
celična mrenica
ki obdaja celico
;
jedrna mrenica
ki obdaja jedro
;
zool.
letalna mrenica
;
plavalna mrenica
plavalna kožica
mrénica
2
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od mrena
2
:
mrene in mrenice
♦
zool.
indijska mrenica
akvarijska riba s sploščenim telesom in črno piko na korenu repne plavuti, Puntius conchonius
;
mavrična mrenica
majhna akvarijska riba s pisanimi luskami, Puntius oligolepis
mréniti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
delati kaj mrenasto:
ozračje so mrenile pare nalivov prejšnjega dne
/
strah mu je začel mreniti oči
mréniti se
postajati prevlečen z mreno:
nebo se je mrenilo
/
zmrzujoča voda se je mrenila
/
v višinah so se mrenile svetle meglice
mrést
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
zool.
jajca dvoživk v kepah, vrvicah ali posamezno odložena v vodo:
mrest ob bregu
/
žabji mrest
2.
glagolnik od mrestiti se:
mrésten
-tna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od mrest:
spolzke mrestne kepice
mrestíti se
-ím se
in
mréstiti se -im se
nedov.
, mrésti se
tudi
mrêsti se
(
ī í; ẹ́ ẹ̑
)
navadno v zvezi z
žaba
pariti se:
žabe se mrestijo
mréti
mrèm
tudi
mŕjem
stil.
mrjèm
nedov.
, mŕl
(
ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ
)
knjiž.
1.
umirati
:
ti ljudje mrejo brez strahu
;
otroci so mrli od gladu
;
množično so mrli za to boleznijo
/
ekspr.:
mrem ob misli, da si v nevarnosti
;
duša mu je mrla od hrepenenja
;
od žalosti,
zastar.
žalosti mi mre srce
//
ekspr.
izgubljati se, izginjati:
glasovi večernega zvona mrejo
;
pesem je mrla nekje za gozdom
/
misli mrejo
;
upanje je počasi mrlo
2.
ekspr.
slabeti
,
hirati
:
mre brez doma, miru
;
mreti od bolečin, strašnih muk
;
v bridkosti, nesreči mre
/
marjetica mre v travi
3.
ekspr.,
v zvezi s
po, za
zelo hrepeneti:
mrl je po domovini, gorah, lepoti
;
v začetku je gorel in mrl za njo
●
knjiž.,
ekspr.
ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre
človek je zelo navdušen
;
preg.
ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli
mróč
tudi
mrjóč -a -e:
mroč od lakote
;
srce, po tebi mroče
;
zadnja svetloba mročega dneva
;
v soju mroče mesečine
;
sam.:
z mročimi sočustvovati, trpeti
mréža
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice:
delati, plesti mrežo
;
ograditi z mrežo
;
gosta, redka, tanka mreža
;
kovinska, žična mreža
;
mreža iz viter, vrvi
;
okenca, zanke mreže
/
pajek prede, razpreda mrežo
pajčevino
//
priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib:
izdelovati, krpati, sušiti mreže
;
nastaviti, razpeti, vleči mreže
;
vreči mrežo v vodo
;
ujeti v mrežo
;
zajeti ribe z mrežami
;
najlonske mreže
/
ribiška mreža
//
navadno s prilastkom
priprava iz tega izdelka sploh:
zamenjati mreže v čistilniku
;
presejati pesek skozi mrežo
;
postelja s kovinsko mrežo
z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino
;
nesla je kovček in mrežo
torbo iz mreže
/
napeti gugalno mrežo
;
lasna, ležalna mreža
;
kovana okenska mreža
;
mreža za listje
;
mreža zoper komarje
2.
navadno s prilastkom
kar je po obliki podobno mreži:
narediti mrežo iz testa
;
papir s črtno mrežo
/
pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe
;
mreža gubic ob očeh
;
pajčevinasta mreža oblakov
;
modrikasta mreža žil
/
pesn.:
mreža dežja
;
gledati skozi mrežo solz
3.
s prilastkom
poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju;
omrežje
:
daljnovodna, električna, kanalska mreža
;
razdelilna mreža za plin
;
železniška mreža
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
izboljšati cestno mrežo
ceste
4.
s prilastkom
objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem območju:
izpopolniti gostinsko mrežo
;
organizirati knjigotrško mrežo
;
gosta meteorološka mreža
;
preskrbovalna, trgovska mreža
/
mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol
/
računalniška mreža
povezava vozliščnih in osebnih računalnikov
/
publ.
odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti
cel sistem
//
med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost:
vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo
;
odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo
/
mreža agentov, dopisnikov
/
razširjati letake po svoji mreži
5.
nav. mn.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
dobiti, nastavljati, ujeti
kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi:
nastavlja mu mreže
;
izmotal se je iz njenih mrež
;
dobil ga je v svoje mreže
;
ujel se je v ljubezenske mreže
●
publ.
domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo
dali gol
;
ekspr.
policija je razpenjala mrežo čez vso deželo
povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala
;
ekspr.
povsod je imel razpredene svoje mreže
povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja
;
publ.
vratar je rešil mrežo
preprečil gol
;
ekspr.
padel je policiji v mrežo
policija ga je odkrila, ujela
;
ekspr.
biti za mrežo
biti zaprt (v ječi)
♦
agr.
koreninska mreža
vse korenine ene rastline
;
čeb.
matična mreža
pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka
;
elektr.
mreža
elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica
;
svinčena mreža
v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo
;
fiz.
uklonska mreža
množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja
;
geogr.
stopinjska mreža
iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli
;
geom.
mreža telesa
v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa
;
mat.
mreža
sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo
;
funkcijska mreža
sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij
;
logaritemska mreža
funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah
;
min.
ploskovna mreža
ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz
;
prostorska mreža
ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz
;
papir.
milimetrska mreža
iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje
;
rib.
globinska mreža
ki je postavljena v globino
;
stoječa mreža
ki se postavi na določenem območju
;
viseča mreža
stoječa mreža, ki ne leži na dnu
;
vlačilna mreža
ki se razpeta vleče po morskem dnu
;
šport.
mreža
del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča
;
igra na mreži
pri tenisu, odbojki
igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo
;
tekst.
mreža
tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi
;
voj.
zaporna mreža
žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča
mréžar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
izdelovalec mrež:
preživljal se je kot mrežar
/
pajek mrežar
pajek, navadno križavec, ki prede kolesaste mreže
2.
rib.
ribič, ki lovi ribe z mrežo:
mrežarji in trnkarji
mréžast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
po obliki podoben mreži:
poslikati z mrežastimi vzorci
;
mrežasta senca
;
mrežasta vrata pokopališča
/
mrežaste nogavice
nogavice, pri katerih je pleteni vzorec podoben mreži
;
mrežasta tkanina
zelo redka tkanina
2.
ki je iz mreže:
mrežast zaboj
;
mrežasta ograja
;
mrežasto cedilo
/
mrežast papir
kariran papir
♦
arhit.
mrežasti obok
rebrasti obok v obliki križa
;
grad.
mrežasta konstrukcija
konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi
;
tekst.
mrežasti papir
papir z natisnjeno mrežo za risanje vezave
;
mrežasta vezava
vezava, ki daje tkanini mreži podoben vzorec
;
tisk.
mrežasti bakrotisk
bakrotisk, pri katerem nastanejo poltoni
;
vrtn.
mrežasta perunika
perunika, ki ima čebulico z mrežastimi luskolisti
;
zool.
mrežasto oko
iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino; sestavljeno oko
mréžasto
prisl.
:
s številnimi rekami mrežasto prepreženo kopno
;
mrežasto razporejene gube
♦
bot.
mrežasto žilnati list
list, pri katerem iz močnejše osrednje žile izhaja več stranskih, mrežasto razporejenih žil
;
zool.
mrežasto žilnata krila
krila, pri katerih so žile mrežasto razporejene
mrežekrílec
-lca
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
žuželke, katerih krila imajo mrežasto razporejene žile, Neuroptera:
ličinke mrežekrilcev
mréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na mrežo:
taborišče je bilo obdano z visoko mrežno ograjo
/
velikost mrežnih zank
;
mrežna okenca
/
mrežna vrata
mrežasta vrata
♦
agr.
mrežna brana
brana iz gibljivih členkov za odstranjevanje plevela
;
ekon.
mrežno načrtovanje
nauk o načrtovanju velikih del
;
elektr.
mrežna prednapetost
napetost med prvo mrežico in katodo elektronke
;
gastr.
mrežna pečenka
meso s svinjskega hrbta z dišavami, zavito v (tkivno) mrežico
mréženje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od mrežiti:
a)
z uspešnim mreženjem se konkurenčnost podjetja izboljša
;
spletno mreženje
;
priložnosti za poslovno mreženje
;
povezovanje, druženje in mreženje
b)
mreženje oken
c)
kvačkanje in mreženje
/
igla za mreženje
igla, ki je na obeh koncih viličasto razcepljena
mréževec
-vca
m
(
ẹ́
)
nav. mn.,
zool.
morske praživali z različno oblikovanim kremenastim ogrodjem, Radiolaria:
mreževína
-e
ž
(
í
)
več mrež, mreže:
kup mreževine
mréževje
-a
s
(
ẹ̄
)
1.
več mrež, mreže:
kletka iz jeklenega mreževja
/
modro mreževje na luskah
mrežje
2.
knjiž.,
ekspr.,
z rodilnikom
velika neurejena množina:
voziti se po mreževju tesnih kanalov
mréžica
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od mreža:
obdati z gosto mrežico
/
mrežica za lase
/
mrežica drobnih gubic
♦
bot.
ozkolistna mrežica
rastlina z vijoličastimi cveti v latih, Limonium angustifolium
;
elektr.
mrežica
elektroda med anodo in katodo elektronke
;
krmilna mrežica
ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki
;
gastr.
mrežica
mrenasto tkivo, prepleteno z maščobnimi progami
;
obrt.
mrežica
mrežasta prvina pri klekljani čipki
;
okrasna mrežica
mrežasta prvina pri baročni in rokokojski čipki
mréžiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
vzpostavljati in ohranjati stike, namenjene izmenjavi informacij ter razvijanju poklicnih in družabnih interesov:
zna mrežiti in tako je prišel do zaposlitve
2.
opremljati z mrežo:
mrežiti okna
3.
knjiž.
delati mrežasto:
vodni curek je mrežil podobo na gladini
4.
obrt.
delati, izdelovati mrežo s kvadratastimi luknjicami tako, da se posamezna zanka utrdi z vozlom:
mrežiti in kvačkati
●
knjiž.
mrežiti prt
ažurirati
mréžiti se
knjiž.
obstajati v mrežasti obliki:
v dolini se je v razpokah mrežil ledenik
mréžje
-a
s
(
ẹ̑
)
več mrež, mreže:
kup mrežja na obali
/
zeleno mrežje šotnih mahov
/
oporo spužvam tvori mrežje iz roževinaste snovi
mrežasto ogrodje
♦
anat.
žilno mrežje
mréžnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
mrežast
:
mrežnata pregrada
mréžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
anat.
notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla:
žilnica in mrežnica
♦
med.
odstop mrežnice
bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice
2.
knjiž.
mreža (za ležanje):
dati mrežnico v posteljno ogrodje
;
ležati na vrtu v mrežnici
3.
knjiž.
velika mreža za spravljanje sena, listja:
naložiti mrežnice na voz
;
povezati seno v mrežnice
/
mrežnica listja
mrgóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.,
zastar.
namrgoden
,
mrk
2
:
mrgodni obrazi
/
mrgoden glas
nejevoljen, jezen
mrgóditi
-im
nedov.
(
ọ̄ ọ̑
)
delati gube, poteze kot pri nezadovoljstvu, nejevolji:
mrgoditi čelo, obraz, usta
;
gledala se je v ogledalo in se mrgodila
mrgóditi se
z delanjem takih gub, potez izražati nezadovoljstvo, nejevoljo:
oče se je mrgodil in pobliskaval z očmi
;
užaljeno se mrgoditi
//
ekspr.
biti hud, jeziti se:
pusti ga, naj se mrgodi
/
drugam pojdite, se je mrgodil
mrgolázen
-zni
ž
(
ȃ
)
ekspr.
golazen
:
gozdna mrgolazen
mrgolênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od mrgoleti:
mrgolenje mravelj
/
mrgolenje ljudi na trgu
♦
med.
neprijeten občutek, kot da bi po koži lezlo več drobnih živali
mrgoléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
živahno premikati se, letati v velikem številu in ne v isti smeri:
v zraku so mrgoleli komarji
;
po mravljišču mrgolijo mravlje
;
ribe so mrgolele okrog hrane
/
ekspr.
množica na trgu je živahno mrgolela
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom,
s smiselnim osebkom v rodilniku
biti, obstajati v velikem številu:
okrog hiše mrgoli policije
;
na cestah mrgoli avtomobilov
;
v nalogi mrgoli napak
/
knjiž.,
z rodilnikom:
ulica je mrgolela od razburjenih žensk
;
star.
polja mrgolijo ljudi
od ljudi
/
brezoseb.
muh je bilo toliko, da je kar mrgolelo
zelo veliko
3.
migotati
,
trepetati
:
nad pečmi je mrgolel dim
/
ekspr.
včasih mu pred očmi vse mrgoli
4.
z dajalnikom
imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka;
gomazeti
:
od groze so mu mrgoleli mravljinci po koži
●
ekspr.
tako je, odkar mrgolijo ljudje na zemeljski krogli
živijo, bivajo
;
ekspr.
otroci mrgolijo in vpijejo
skačejo, tekajo
mrgolèč
-éča -e:
gneča mrgolečih otrok
;
mrgoleča množica
mrgolínčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
mrgoleti
:
jata golobov mrgolinči na trgu
/
brezoseb.
mrgolinči ga po sklepih
mravljinči
mrgolínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.,
nav. ekspr.
majhna, drobna žival:
mladiče hranijo z vsakovrstnimi mrgolinci
;
pren.
vzvišeno gleda na pehanje nesrečnih mrgolincev, ki se jim reče ljudje
2.
nar.
mravlja
:
procesija mrgolincev
mrgoljáva
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
1.
mrgolenje
:
opazovati mrgoljavo ljudi na trgu
;
naraščanje mrgoljave
2.
kar mrgoli:
gledal je množico: v tej mrgoljavi je bil vendarle vsakdo svet zase
/
sonce je prodiralo skozi mrgoljavo smrekovih iglic
mŕha
-e
ž
(
ŕ
)
1.
nav. slabš.
onemogla, zanemarjena žival, zlasti konj:
za ta denar še mrhe ne dobiš, kaj šele takega konja
;
prijahal je na stari mrhi
/
stran, mrha pasja
2.
ekspr.
krepka, debela žival:
zapregel je par težkih mrh
;
to ti je mrha, ni čudno, da ima dosti mleka
3.
nizko
ničvreden, malovreden človek:
tista mrha te je ovila okrog prsta
;
od take mrhe ne moreš pričakovati nič dobrega
;
mrha babja ne dela drugega, kot leži
/
kot psovka
že spet si pijan, mrha
4.
ekspr.
postaven ali sposoben človek, zlasti ženska:
kakšna mrha je njegova žena, samo zdravje je je
/
kot nagovor
spet si dosegel prvo mesto, mrha
5.
zastar.
mrhovina
:
smrad po mrhi
/
zakopati mrho
mrháč
-a
m
(
á
)
slabš.
ničvreden, malovreden človek:
mrhač se je nazadnje znesel še nad otroki
mŕhar
-ja
m
(
ȓ
)
1.
pog.
lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi:
pazil je na gamse, da bi jih ne postrelil kak mrhar
/
kot psovka
mrharji, lovišče boste izpraznili
2.
žival, ki se hrani z mrhovino;
mrhovinar
:
truplo so prepustili mrharjem
/
ekspr.
šape mrharja
medveda
♦
zool.
mrhar
po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini, Neophron percnopterus
;
mrharji
hrošči, ki zalegajo jajčeca v mrhovino, Silphidae
mrháriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
pog.
ne loviti v skladu s predpisi:
mrhari po lovišču
mŕhež
-a
m
(
ȓ
)
slabš.
ničvreden, malovreden človek:
taka imenitna krzna, mrhež jih je gotovo nakradel
mŕhica
-e
ž
(
ŕ
)
ekspr.
manjšalnica od mrha:
ta tvoja mrhica že ne bo potegnila voza
/
pridna mrhica, je rekel in pobožal psička
mrhojédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
zastar.
mrhovinar
:
prepustiti poginulo žival mrhojedcem
mrhovína
-e
ž
(
í
)
meso poginule živali:
hraniti se z mrhovino
;
duh po mrhovini
//
poginula žival:
pasje mrhovine
;
pren.,
slabš.
nisem vedel, da je taka duševna mrhovina
mrhovínar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
žival, ki se hrani z mrhovino:
ob truplu so se začeli zbirati mrhovinarji
;
jastrebi mrhovinarji
;
pren.,
ekspr.
mrhovinarji so že škilili čez mejo, kdaj bodo državo raztrgali
2.
pog.
lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi:
bal se je, da bi gamsa ne pobil kak mrhovinar
3.
slabš.
konjederec
,
konjač
:
nesreča je prišla prav mrhovinarju
♦
voj.
ropar mrličev in ranjencev na bojišču
mrhovínarka
-e
ž
(
ȋ
)
žival ženskega spola, ki se hrani z mrhovino:
te živali so mrhovinarke
;
ptica mrhovinarka
;
pren.,
ekspr.
še ena mrhovinarka, ki živi in se hrani od govoric in opravljanja drugih
mrhovínarstvo
-a
s
(
ȋ
)
pog.
dejavnost mrhovinarjev:
odvračal jih je od mrhovinarstva
♦
voj.
ropanje mrličev in ranjencev na bojišču
mrhovínast
-a -o
prid.
(
í
)
tak kot pri mrhovini:
mrhovinast smrad močvirja
mrhovíšče
-a
s
(
í
)
1.
prostor za zakopavanje živalskih trupel;
živalsko grobišče
:
ograditi mrhovišče
2.
lov.
prostor, na katerega se daje mrhovina ali meso ubitih živali za vabo zverem:
iti čakat medveda na mrhovišče
mŕk
1
-a
m
(
ȓ
)
1.
delno ali popolno zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom:
mrk je nastopil, se je začel ob desetih
;
opazovati mrk
/
delni, popolni mrk
;
lunin, sončni mrk
♦
astron.
kolobarjasti sončni mrk
pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca
2.
zastar.
mrak
,
tema
2
:
mesečina in mrk
mŕk
2
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
1.
nav. ekspr.
ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos:
mrki in zagrenjeni otroci
;
bila je mrka ženska
;
pren.
šumenje mrkih borov
//
negativno, neugodno razpoložen:
gospodar je bil mrk in nejevoljen
;
ves mrk je gledal za odhajajočim
;
sedel je mrk kot nevihta
//
ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos:
mrki obrazi delavcev
;
mrk pogled
2.
nav. ekspr.
ki je temnejših barv:
dan je silil izza mrkih vrhov
;
mrke strehe
;
mrko obzidje
/
mrka svetloba
//
knjiž.
pust
2
,
dolgočasen
:
mrka pokrajina, vas
3.
mračen
,
črn
2
:
bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta
/
mrke misli
/
mrko sovraštvo
mŕko
prisl.
:
mrko gledati
;
mrko nasršiti obrvi
;
mrko odgovoriti
mrkáč
-a
m
(
á
)
1.
nar. gorenjsko
plemenski oven:
čredo je vodil star mrkač
2.
nizko
neumen, pohoten moški:
pred tem mrkačem ženske nimajo miru
♦
bot.
rastlina z nasprotno stoječimi listi in cveti v koških, Bidens
mrkàj
-ája
tudi
mrkáj -a
tudi
mŕkaj -a
m
(
ȁ á; ȃ; ȓ
)
1.
zastar.
mrčes
,
golazen
:
mrkaj pod skalnatimi skladi
2.
nar.
grdoba
,
malopridnež
:
ne pusti, da bi ta mrkaj dolgo šaril tod
/
kot nagovor
o ti mrkaj ti, ne boš tiho
mŕkati
-am
nedov.
(
r̄ ȓ
)
nav. 3. os.
prihajati v stanje mrka:
temnilo se je, mesec je mrkal
//
ekspr.
ugašati
,
temneti
:
svetilka pod stropom je mrkala
mŕkati se
-am se
nedov.
(
r̄ ȓ
)
nar.,
navadno v zvezi s
koza, ovca
kazati nagnjenje za parjenje;
goniti se
:
ovce so se mrkale
mŕkav
-a -o
prid.
(
ŕ
)
nar.,
navadno v zvezi s
koza, ovca
ki se goni:
mrkava ovca
mŕkel
-kla -o
[
mərkəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
knjiž.
1.
zastar.
ki je mrknil:
mrkla luna
2.
mračen
,
mrk
2
,
temen
:
mrklo jutro
/
mrkle stene jetnišnice
/
mrkli, brkati stražniki
/
mrkel pogled
mŕklo
prisl.
:
mrklo odgovoriti, reči;
prim.
mrkniti
mŕkev
-kve
tudi
mŕkva -e
ž
(
ŕ
)
nar. vzhodno
korenje
:
luk in mrkev
mŕklost
-i
ž
(
ŕ
)
knjiž.
mračnost
,
mrkost
:
jesenska mrklost
/
pregnati mrklost z njegovega obraza
mŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
nav. 3. os.
priti v stanje mrka:
v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila
/
ekspr.
svetloba je mrknila
potemnela
;
pren.,
ekspr.
njegova slava je mrknila
2.
ekspr.
izginiti, izgubiti se:
pustolovski duh še ni mrknil
;
nasmeh na licih mu je mrknil
//
pog.
naskrivaj, neopazno oditi:
po večerji je mrknil iz hiše
;
mrknil je v Ameriko
;
po tem je nekam mrknil
3.
knjiž.
postati mrk, nerazpoložen:
po teh besedah je mrknila in se umaknila
;
ob pogledu nanje je mrknil
/
obraz mu je mrknil
●
ekspr.
žarnica je mrknila
ugasnila
;
ekspr.
mrkniti z očmi po čem
na hitro, skrivaj pogledati;
prim.
mrkel
mrkôba
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
mračnost
,
mrkost
:
sinjina obleke sredi sive mrkobe
/
mrkoba obraza
mrkôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
nekoliko mrk:
mrkobna megla
/
mrkobni obrazi
mrkoglèd
1
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.,
zastar.
črnogled
1
:
to je dalo mrkogledu vzrok za sumničenje
mrkogléd
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
1.
ki mrko, neprijazno gleda:
bledikav mrkogled fant
;
mrkogledi stražniki
2.
črnogled
2
:
mrkogledi pisatelji
;
ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna
mrkoók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima mrke, neprijazne oči:
mrkook in črnobrad mož
mŕkost
-i
ž
(
ŕ
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost mrkega:
njegov smeh je pregnal mrkost z obrazov
;
govornikova mrkost
/
mrkost starega poslopja
mŕkvica
-e
ž
(
ŕ
)
nar. vzhodno
korenje
:
sveža mrkvica
mrlád
-i
ž
(
ȃ
)
zastar.
mrhovina
,
crkovina
:
smrdljiva mrlad
mrlák
-a
m
(
á
)
ekspr.,
zastar.
mrtev človek, mrlič:
bati se mrlakov
mrlákar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
mrtev človek, mrlič:
hvalil se je, da se ne boji mrlakarjev
mrlênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od mrleti:
mrlenje luči
/
uspavajoče mrlenje dežja
mrléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
goreti s slabim plamenom, medlo svetiti;
brleti
:
za okni so mrlele drobne lučke
;
ognji so mrleli po taboru
;
pren.
bolečina je le še mrlela
//
knjiž.
neizrazito se odražati, kazati:
venec gor je v daljavi mrlel iz sivine
;
pren.
v njihovih očeh je mrlel strah
2.
nav. 3. os.,
nar.
rositi
,
pršeti
:
dež je mrlel
;
brezoseb.
iz megle je mrlelo
3.
knjiž.
migotati
,
trepetati
:
zrak nad vročimi kamni je mrlel
/
brezoseb.
pred očmi ji je mrlelo
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga:
dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi
;
mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji
4.
knjiž.,
zastar.
veneti
,
medleti
:
rože na travnikih so mrlele
;
zdelo se mu je, da mrli
mrlèč
-éča -e:
ugasniti mrlečo svetilko
mrlìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
mrtev človek, zlasti do pogreba:
dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto
;
pokopati mrliča
;
prepeljati mrliča na pokopališče
;
bled kot mrlič
;
bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši
/
bedeti pri mrliču
/
odnesti mrliče in ranjene
mrtve ljudi, mrtve
/
v krščanskem okolju:
kropiti mrliča
;
zvoniti mrliču
;
pren.,
ekspr.
živel je še, vendar je bil mrlič
//
po ljudskem verovanju
duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi:
na pokopališču so se prepirali mrliči
;
srečati mrliča
2.
ekspr.
neživahen, nedružaben človek:
zakaj si tak mrlič
●
čeb. žarg.
mrlič
mrtva, odmrla čebelja družina
;
ekspr.
politični mrlič
človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje
;
ekspr.
bolnik je bil živ mrlič
zelo bled, shujšan
;
ekspr.
on je živ mrlič
smrtno bolan
mrlíček
-čka
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
mrtev otrok:
prižgati svečo mrličku
;
posloviti se od mrlička
/
pri sosedovih so pred kratkim imeli mrlička
je umrl otrok
mrlíčka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
mrtva deklica:
dati mrlički rože na krsto
2.
nar.
mrtva ženska:
Veje so se nagibale tik nad obraz mrličke, kot bi jo hotele poljubiti
(F. Bevk)
mrlíkati
-am
nedov.
(
ī
)
ekspr.
brleti
:
za oknom je mrlikala luč
/
okrog njega so mrlikale kresnice
mrlíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mrtve ljudi, mrliče:
mrliški kult
/
obraz ji je dobival že mrliško barvo
/
mrliški čuvaj
/
mrliška tišina
mrtvaška
/
mrliški list
izpisek iz mrliške matične knjige
;
mrliški ogled
ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti
;
mrliški oglednik
kdor opravlja mrliške oglede
;
mrliški prt
prt, s katerim se pokrije mrtvaški oder
;
mrliški voz
voz, vozilo za prevoz mrličev
;
mrliški voziček
voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje
;
mrliški zvon
v krščanskem okolju
zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga
;
mrliška bledica
bledica, ki nastane zaradi prenehanja krvnega obtoka
;
mrliška matična knjiga
matična knjiga s podatki o smrti prebivalcev
;
izpisek iz mrliške matične knjige
dokument s podatki o smrti kake osebe
;
mrliška veža
ali
mrliška vežica
prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦
lit.
mrliške pesmi
pesmi, ki se pojejo ob bedenju pri mrliču
;
med.
mrliška lisa
modrikasto mesto na koži mrliča, nastalo zaradi usedanja krvi
;
mrliška otrplost
začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic
mrlíško
prisl.
:
mrliško bled obraz
●
ekspr.
mrliško svetiti
medlo, slabotno
mrmljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
mrmrati
:
nekaj je mrmljal sam pri sebi
/
dala je roko in mrmljala vljudnostne fraze
/
voda mrmlja
mrmráč
-a
m
(
á
)
godrnjač
:
je zgagar in mrmrač
/
ekspr.
srečali so kosmatega mrmrača
medveda
mrmránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od mrmrati:
govorjenje je prešlo v nerazločno mrmranje
/
prisluškovati šumenju borov in mrmranju reke
/
prenašati udarce in psovke brez mrmranja
mrmráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nerazločno, tiho govoriti:
zdihoval je in mrmral sam vase
;
mrmrati nerazumljive besede
/
to je neumno, je mrmral (predse)
//
ekspr.
dajati nizke, nerazločne glasove:
ogenj je mrmral v peči
;
vrhovi jelš mrmrajo v vetru
2.
peti tako, da se namesto besedila poje glas m:
mrmrati pesem
/
mrmrati melodijo
3.
z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje;
godrnjati
:
ljudje so ob tem mrmrali in zmajevali z glavami
;
mrmrali so zoper njegov sklep
;
mrmra nad vsako stvarjo
mrmráje
:
mrmraje brati
;
zbor je mrmraje spremljal solista
;
odšel je, nejevoljno mrmraje
mrmrajóč
-a -e:
pospravljala je, mrmrajoč pesem
;
mrmrajoči glasovi
;
mrmrajoči valovi
mrmràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
mrmrajoč
:
spuščali so se k mrmravemu morju
/
mrmravi glasovi
2.
zastar.
godrnjav
:
mrmrav človek
mrmrávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor mrmra:
mrmravci so potihnili
/
mrmravcem ni mogoče ustreči
godrnjavcem, godrnjačem
mrnjáv
medm.
(
ȃ
)
posnema glas mačke:
mrnjav, je prosila mačka
mróž
-a
m
(
ọ̑
)
morski sesalec z velikima okloma in brki, ki živi v severnih polarnih morjih:
loviti mrože
;
mroži in tjulnji
/
ekspr.
kakšne dolge brke ima, pravi mrož
mróžast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
tak kot pri mrožu:
mrožasti brki
mróžji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na mrože:
iz vode se je tu pa tam pokazal mrožji gobec
/
mrožje črede
MŔSA
in
mŕsa -e
in
MŔSA
in
mŕsa --
ž
(
ȓ
)
biol.,
krat.
patogena bakterija, odporna proti več znanim antibiotikom in v posebnih okoliščinah glavna povzročiteljica bolnišničnih okužb:
širjenje MRSE
;
zdravljenje okužb z MRSA
mŕšav
-a -o
prid.
(
ŕ
)
1.
zelo suh, zelo shujšan:
voz je vlekel star, mršav konj
;
ekspr.
mršava ženska
2.
publ.
skromen
,
nezadosten
:
mršavi podatki, rezultati
/
mršavi obedi
mŕšavec
-vca
m
(
ŕ
)
ekspr.
1.
suh, shujšan prašič:
mršavci in pitanci
2.
zelo suh, zelo shujšan človek:
mršavec z udrtimi očmi
mršavéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postajati mršav:
živina je začela mršaveti
;
ekspr.
vsa stvar ga je tako prizadela, da je vidno medlel in mršavel
hujšal
mŕšavost
-i
ž
(
ŕ
)
velika suhost, velika shujšanost:
mršavost konj
;
ekspr.
njegovo telo ni več delalo vtisa tolike mršavosti
mrščálica
-e
ž
(
ȃ
)
nar. zahodno
drhtavica
,
mraz
,
srh
:
od strahu ga je oblivala, stresala mrščalica
mrščáti
-ím
nedov.
(
á í
)
nav. 3. os.,
nar.
rositi
,
pršeti
:
droben dež mršči
;
brezoseb.
iz megle je mrščalo
mrščávica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
drhtavica
,
mraz
,
srh
:
ob teh zgodbah jih je stresala, spreletavala mrščavica
;
čutiti mrščavico po hrbtu
2.
nar.
droben dež:
mrščavica mu je močila obleko
mŕščiti
-im
nedov.
(
ŕ r̄
)
1.
delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi:
mrščiti čelo
;
obraz se mu je mračno mrščil
/
mrščil se je zaradi sonca
;
pren.,
ekspr.
veter mršči morje
//
z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
mrščiti obrvi
;
bolni živini se dlaka mršči
ježi
2.
mršiti
:
veter mu mršči brado
mŕščiti se
z delanjem takih gub, potez izražati napetost, zaskrbljenost, jezo:
na vse prigovarjanje se je samo mrščil in zmigoval z rameni
;
obraz se mu je jezno mrščil
mŕšiti
-im
nedov.
(
ŕ r̄
)
1.
delati kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase:
mršiti brado
;
z roko mu je mršila lase
/
veter ji mrši lase
;
pren.,
ekspr.
vihar mrši drevesa
2.
mrščiti
:
mršiti čelo
mŕšiti se
mrščiti se:
najprej je bil vesel, potem se je pa mršil
mŕšnik
-a
m
(
ȓ
)
nar. štajersko
kragulj
:
kokoš s piščanci se je pred mršnikom skrila pod grm
mŕšnja
-e
ž
(
ȓ
)
nar.,
ekspr.
ničvreden, malovreden človek:
mršnja je znala izbrati najboljše
;
povem ti, da je mršnja, vrzi jo iz hiše
mŕtev
-tva -o
stil.
-ó
prid.
(
ŕ
)
1.
ki je umrl:
ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali
;
posloviti se od mrtvega očeta
;
roditi mrtvega otroka
;
ugotovila je, da je mrtev
;
našli so ga mrtvega
/
v povedni rabi:,
ekspr.
bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev
takoj je umrl
;
ekspr.
če ga dobi, bo mrtev
ga bo ubil
;
pog.
mislil je, da je že zdavnaj mrtev
da je že zdavnaj umrl
;
odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev
;
pasti, zgruditi se mrtev na tla
/
zatisnili so ji mrtve oči
;
roke so ji mrtve visele ob telesu
kot bi bile mrtve
;
pren.,
ekspr.
vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
//
v katerem so prenehali življenjski procesi;
odmrl
:
mrtev list
;
mrtva, trhla debla
;
mrtvo tkivo
2.
nav. ekspr.
ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo:
mrtve slepčeve oči
;
zavijal si je mrtve noge
hrome, ohromele
;
po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva
neobčutljiva, omrtvela
/
grel si je mrtve roke
otrple, premrle
//
knjiž.
ki ni sposoben čustvovati, doživljati:
po tej nesreči je bil on mrtev človek
;
čustveno, duhovno mrtev
/
človek v njem še ni mrtev
še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj
;
pren.
zaupati misli mrtvemu papirju
3.
ki je, obstaja brez
a)
zanj značilnih živih bitij:
zemlja bo nekoč mrtev planet
;
umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi
so brez divjadi
;
reka je na tem območju mrtva
je brez rib
b)
zanj značilnih listov, rastlin:
opazovati mrtvi gozd
;
vrane so posedale po mrtvih njivah
;
trta je še mrtva
še ne odganja
c)
ekspr.
zanj značilnega ognja, žarenja:
mrtev ogorek
;
mrtva žerjavica
/
mrtvo ognjišče
č)
ekspr.
zanj značilnih ljudi, živali, vozil;
prazen
,
pust
2
:
sprehajati se po mrtvem parku
;
v tem času so ceste najbolj mrtve
/
v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih
zapuščenih
//
ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri:
mrtev jesenski čas
;
mrtvi meseci v gradbeništvu
;
z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono
;
mrtva obdobja v književnosti
/
ekspr.:
domači zvonovi so mrtvi
ne zvonijo
;
stroji so stali mrtvi
niso obratovali
4.
nav. ekspr.
ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja:
bila je drobna, mrtva stvarca
;
preveč je mrtev za to družbo
/
govoriti z mrtvim glasom
;
ima precej mrtev obraz
;
mrtev pogled
//
ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov:
mrtev sestanek
/
mrtva glasba
;
mrtva soba
//
bled
,
neizrazit
:
mrtvi žarki
;
mrtva svetloba
/
mrtva barva
5.
nav. ekspr.
ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja:
on je danes že mrtev avtor
;
njegovo delo ne bo nikdar mrtvo
/
preteklost je zanj mrtva
;
knjiž.
vsa lepota se zdi moji duši mrtva
/
ona je zanj že mrtva
ne ljubi je več
/
odstavljeni voditelj je politično mrtev
//
ki se več ne uporablja:
obujati mrtve običaje
;
mrtvi zakoni
;
mrtve besede
6.
ekspr.
tog
,
neživljenjski
:
pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo
;
življenje po mrtvih pravilih
/
obremenjevali so učence z mrtvim znanjem
/
statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
//
neizkoriščen
,
neizrabljen
:
med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor
;
elaborat leži mrtev
7.
ki ni sposoben rasti in razmnoževati se:
vznik življenja iz mrtve snovi
;
opisovati mrtve stvari
/
živa in mrtva narava
//
nerodoviten
,
nekaliv
:
mrtvo seme
/
ekspr.
še mrtva skala požene cvet
8.
publ.,
v zvezi
mrtva točka
stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija:
priti pri delu do mrtve točke
;
vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke
;
gradnja objektov je na mrtvi točki
/
šport. žarg.
mrtva točka
stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9.
voj.,
navadno v zvezi
mrtvi kot, mrtvi prostor
prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati:
skočiti, skriti se v mrtvi kot
;
mrtvi prostor pred tankom
;
pren.,
knjiž.
življenje v mrtvem kotu
10.
v zvezi
mrtva teža
teža zaklane živali,
agr.
klavna teža
:
●
let. žarg.
spuščati se v mrtvem letu
v brezmotornem letu
;
šport. žarg.
priti na cilj v mrtvem teku
istočasno
;
sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka
se morajo uresničiti
;
ekspr.
biti na mrtvi straži slovenstva
za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju
;
ekspr.
mrtva tišina
globoka, popolna
;
ekspr.
biti mrtva veja
nedejaven, neuspešen član kake skupnosti
;
pog.,
ekspr.
pehati se na (vse) mrtve viže
zelo
;
publ.
zatekati se v mrtve vode tradicionalizma
zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem
;
knjiž.,
ekspr.
človek z mrtvim srcem
čustveno otopel
;
knjiž.
pesnik v njem je mrtev
ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik
;
ekspr.
on je zanje že mrtev
prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili
;
ekspr.
bil je ves mrtev od utrujenosti
zelo je bil utrujen
;
mrtev na
pog.,
ekspr.
(ves) mrtev je na klobase
zelo rad jih jé
;
pog.,
ekspr.
(vsa) mrtva je nanj
zelo ga ljubi
;
pog.,
ekspr.
mrtev je na starine
zelo se zanima zanje
;
ekspr.
v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu
bodo zelo poškodovani, hudi invalidi
;
napol mrtev
ekspr.
iz rova so ga potegnili napol mrtvega
zelo izčrpanega
;
ekspr.
bil je napol mrtev od strahu
zelo se je bal
;
bolj mrtev kot živ
bil je bolj mrtev kot živ od mraza
zelo ga je zeblo
;
vrnil se je bolj mrtev kot živ
zelo utrujen, izčrpan
♦
adm.
mrtva tipka
tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne
;
agr.
mrtvi inventar
orodje, stroji
;
mrtva prst
spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica
;
avt.
mrtvi kot
prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi
;
bot.
mrtva kopriva
rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium
;
geogr.
mrtvi rokav
rokav reke s stoječo vodo
;
mrtva voda
stoječa voda v strugi ali rokavu
;
gled.
mrtvi kot
prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi
;
igr.
mrtva karta
karta, ki se pri igri ne uporabi
;
jezikosl.
mrtvi jezik
jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori
;
les.
mrtva grča
grča, ki ni vrasla v les
;
med.
mrtvi zob
zob z odmrlim ali odstranjenim živcem
;
mrtvo cepivo
cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme
;
klinično mrtev človek
človek, pri katerem je nastopila klinična smrt
;
navt.
mrtva bibavica
bibavica z najmanjšo višinsko razliko
;
mrtvo morje
morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega
;
strojn.
mrtvi gib
pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati
;
mrtva lega
lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti
;
šport.
mrtvi kot
prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo
;
mrtva žoga
žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde
;
vet.
mrtva kost
grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti
;
voj.
mrtva straža
nekdaj
straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju
;
žel.
mrtvi tir
opuščeni tir
mŕtvo
stil.
mrtvó
prisl.
:
njegove oči so mrtvo gledale v svet
;
mrtvo govoriti
;
roke so mu mrtvo visele ob telesu
/
v povedni rabi
v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦
kem.
mrtvo žgano apno
apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
mŕtvi
-a -o
sam.
:
ekspr.
ni bilo videti ne živega ne mrtvega
nikogar
;
pokopati mrtve
;
ekspr.
kričati, piti, tepsti na žive in mrtve
zelo
;
o mrtvih govôri le dobro
;
dan mrtvih
1. november
;
v spopadu je bilo veliko mrtvih
;
ekspr.
do mrtvega se je napil, utrudil
zelo
;
pretepsti koga do mrtvega
tako, da umre
;
pog.
na mrtvo si prizadevati
zelo
♦
gozd.
smolarjenje na mrtvo
pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati
;
pravn.
razglasiti koga za mrtvega
razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo
;
mir mrtvih
pravno varstvo grobov in mrličev
;
rel.
Kristus je vstal od mrtvih
ponovno oživel
mrtvák
-a
m
(
á
)
ekspr.
1.
mrtev človek, mrlič:
v blatu je ležalo nekaj mrtvakov
;
obiskoval ga je v laboratoriju med mrtvaki
;
bil je trd in negiben kakor mrtvak
●
plavati mrtvaka
mirno ležati na hrbtu na vodni površini
2.
neživahen, nedružaben človek:
na zdravje, ne bodimo no taki mrtvaki
mrtváščina
-e
ž
(
ā
)
zgod.,
v fevdalizmu
dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine;
umrlina
:
dati vola za mrtvaščino
;
odprava mrtvaščine
mrtváški
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
mrliški
:
obraz mu je postajal mrtvaški
;
imel je že mrtvaško polt
/
mrtvaški duh
duh po mrliču, svečah in rožah
/
mrtvaški oder
oder, na katerem leži mrlič do pogreba
;
mrtvaški pot
pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
;
mrtvaški prt
prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič
;
mrtvaški sprevod
pogrebni sprevod
;
mrtvaški zvon
mrliški zvon
●
ekspr.
leta 1945 se je končal mrtvaški ples
vojna
;
ekspr.
mrtvaška glava
človeška lobanja
;
označiti z mrtvaško glavo
s podobo mrtvaške glave kot opozorilom na smrtno nevarnost
;
ekspr.
sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem
začeli so ga sekati
;
mrtvaška ptica
po ljudskem verovanju
ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk
;
nar.
mrtvaška roža
krizantema
;
nar.
mrtvaška ura
trdoglav, kukec
♦
um.
mrtvaški ples
srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti
//
neživahen
,
žalosten
:
govoriti z mrtvaškim glasom
;
mrtvaško razpoloženje
/
mrtvaška barva
;
mrtvaška svetloba
bleda, neizrazita
//
popoln
,
velik
:
poslušati šale z mrtvaško resnobo
;
mrtvaška tišina
/
mrtvaški dolgčas
mrtváško
prisl.
:
mrtvaško bled obraz
;
mrtvaško tiho mesto
mrtvášnica
-e
ž
(
ȃ
)
stavba, prostor za mrliče do pokopa:
odpeljati mrliča v mrtvašnico
;
ustrelili so jih na pokopališču ob mrtvašnici
/
slabš.
ta stavba je prava mrtvašnica
mŕtvec
-a
[
mərtvəc
]
m
(
ȓ
)
knjiž.
mrtev človek, mrlič:
v vojni so pokopali mrtvece tam, kjer so umrli
;
gledal je, kateri izmed mrtvecev je njegov brat
mŕtvečev
-a -o
[
mərtvəčev-
]
(
ȓ
)
pridevnik od mrtvec:
mrtvečev obraz
mrtvênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od mrtviti ali mrtveti:
mrtvenje nog zaradi strahu
/
mrtvenje duha
/
mrtvenje tkiva
mrtvéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati neobčutljiv, brezčuten:
čutil je, kako mu roka po injekciji mrtvi
/
noge so ji mrtvele od strahu
hromele
2.
med.
biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma;
odmirati
:
na tem mestu je tkivo začelo mrtveti
mrtvíca
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
duševna otopelost, nedejavnost, mrtvilo:
ljudje so se vdajali mrtvici
;
zbuditi koga iz mrtvice
//
neobčutljivost
,
brezčutnost
:
mrtvica roke
/
premrlo telo in ude je prevzela mrtvica
//
med.
bolezenska zaspanost:
bil je v mrtvici
;
nastopanje mrtvice pri možganskem vnetju
2.
čeb.
mrtva čebela v panju, zlasti pri prezimovanju, zastrupitvi, zadušitvi:
delavke odstranijo mrtvice
;
število mrtvic se je povečalo
3.
agr.
spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov:
ločiti pri izkopavanju plodno zemljo in mrtvico
/
dati v posodo pri sajenju nekaj živice in nekaj mrtvice
4.
struga ali rokav reke s stoječo vodo:
loviti ribe v mrtvicah
;
navesti morebitna imena mrtvic in mlak
mrtvíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
1.
knjiž.
duševno otopel, ravnodušen, nedejaven:
bil je šibek in mrtvičen
//
zastar.
navidezno mrtev, napol mrtev:
v jamo so zmetali mrtve in mrtvične vojake
2.
ohromel
,
hrom
:
ena stran telesa mu je ostala mrtvična
3.
zelo hud, hromeč:
mrtvična groza, žalost
/
mrtvično spanje
zelo globoko
♦
med.
mrtvični krč
tetanus
mrtvíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od mrtvičiti:
mrtvičenje organizacije
/
mrtvičenje samega sebe
mrtvíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
delati kaj neobčutljivo, brezčutno;
mrtviti
:
mraz ga je mrtvičil
♦
med.
umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov; mrtviti
2.
knjiž.
povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti:
razmere ga tesnijo in mrtvičijo
//
ekspr.
zelo ovirati, oteževati:
protislovja mrtvičijo dejavnost organizacije
;
mrtvičiti osvobodilno gibanje
3.
knjiž.
zadrževati
,
premagovati
:
mrtvičiti čutnost, telesnost
mrtvíčiti se
1.
ekspr.
mučiti se, trpinčiti se:
mrtvičil se je v neodločnosti
2.
rel.
spokorno živeti, zatajevati se:
v samostanu se je več let najstrožje mrtvičil
mrtvíčnost
-i
ž
(
ī
)
1.
knjiž.
duševna otopelost, ravnodušnost, nedejavnost:
dvigniti se iz zagrenjene mrtvičnosti
;
mrtvičnost družbe
2.
med.
neobčutljivost
,
brezčutnost
:
zastrupitev je poleg mrtvičnosti povzročila še bljuvanje
mrtvíka
-e
ž
(
í
)
knjiž.
sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo;
trišlja
:
mrtvika in lovor
mrtvílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki mrtvi:
mrtvilna moč strahu
/
mrtvilni strup
mrtvílo
-a
s
(
í
)
1.
nav. ekspr.
stanje, ko se dejavnost na kakem področju, mestu ne opravlja ali opravlja v zelo majhni meri:
v banki, na cestah je bilo čutiti mrtvilo
;
kulturno, literarno mrtvilo
;
štiriletno mrtvilo v proizvodnji
/
zimsko mrtvilo
2.
nav. ekspr.
stanje brez volje do dejavnosti, udejstvovanja:
ljudi se je polastilo mrtvilo
;
iztrgati koga iz mrtvila
/
vsaka teh pesmi je dokument mrtvila in zaostalosti okolja
//
slabš.
ravnodušen, nedejaven človek:
le za kaj bi se moglo navdušiti to mrtvilo
;
bil je pravo mrtvilo
3.
knjiž.
stanje brez življenja, brez živega:
iz prvotnega mrtvila se je oblikovalo življenje
;
vračanje v vesoljno mrtvilo
mrtvína
-e
ž
(
í
)
1.
med.
tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi;
nekroza
:
izrezati mrtvino
;
velikost mrtvine na opečenem mestu
/
suha mrtvina
pri kateri je tkivo izsušeno
2.
knjiž.,
zastar.
mrhovina
:
hraniti se z mrtvino
mrtvíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
1.
prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih;
morišče
:
bojišče je kmalu postalo mrtvišče
2.
poginula žival:
bivolja mrtvišča
;
črvi na mrtvišču
mrtvíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati kaj neobčutljivo, brezčutno:
mraz ji je mrtvil roke
/
premočna svetloba mrtvi oči
/
srepi pogled kače jo je mrtvil
hromil
♦
med.
umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov
2.
knjiž.
povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti:
negotovost, nezadovoljstvo ga mrtvi
/
nesvoboda jim mrtvi duha in voljo
//
ekspr.
zelo ovirati, oteževati:
slabo vzdrževane ceste mrtvijo promet
/
mrtviti kritiko
3.
knjiž.
zadrževati
,
premagovati
:
mrtviti strasti
mrtvèč
-éča -e:
mrtveči strah
mrtvo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na mrtev:
mrtvook, mrtvorojen
mrtvorojèn
tudi
mrtvorôjen -êna -o
prid.
(
ȅ é; ó é
)
ki se rodi mrtev:
mrtvorojen otrok
;
pren.
mrtvorojene ideje
;
sam.:
število mrtvorojenih
mrtvorojênec
-nca
m
(
é
)
mrtvorojen otrok:
povečanje števila mrtvorojencev zaradi atomskih poskusov
mŕtvost
tudi
mrtvóst -i
ž
(
ŕ; ọ̑
)
stanje, značilnost mrtvega:
mrtvost roke
/
otresti se mrtvosti
;
mrtvost pogleda
/
mrtvost snovi
mrtvoúd
-a
m
(
ȗ
)
star.
možganska kap:
zadel ga je mrtvoud
;
umreti za mrtvoudom
/
mrtvoud ga je zadel v roko
ima ohromelo roko zaradi možganske kapi
mrtvoúden
-dna -o
prid.
(
ū
)
star.
ohromel
,
hrom
:
ostal je vse življenje mrtvouden
;
roke so ji ležale ob telesu kakor mrtvoudne
/
odsekati mrtvoudno vejo
suho, odmrlo
mrtvoúdnik
-a
m
(
ȗ
)
star.
ohromel, hrom človek:
ozdraviti mrtvoudnika
mrtvoúdnost
-i
ž
(
ū
)
star.
ohromelost
,
hromost
:
trpeti zaradi mrtvoudnosti
/
duhovna mrtvoudnost
mŕva
-e
ž
(
ŕ
)
1.
posušena trava;
seno
:
dati živini mrvo
;
grabiti, sušiti mrvo
/
zakopati se v mrvo
;
spati na mrvi
//
(posušena) trava prve košnje:
mrva letos lepo kaže
;
mrva in otava
2.
nav. mn.
delec zdrobljene snovi, zlasti sena:
senene mrve
;
obrisati si tobakove mrve z brade
3.
zastar.
majhen drobec kruha ali peciva;
drobtina
:
pobrisati mrve z mize
4.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
ta pogled mu je vzel še zadnjo mrvo upanja
;
nima niti mrve govorniške spretnosti
prav nič
//
nar.,
v prislovni rabi
malo
,
nekoliko
:
za to si ni vredno niti mrvo očitati
;
bil je mrvo nejevoljen
5.
mn.,
nar.
žganci
:
Oče se je počasi spustil na kolena in odkril skledo. Bile so koruzne mrve na posnetem mleku
(C. Kosmač)
mŕvica
-e
ž
(
ŕ
)
1.
manjšalnica od mrva:
a)
stresti mrvice iz žepa
;
mrvica prsti
grudica
/
ekspr.
od kruha ni ostala niti mrvica
prav nič
♦
gastr.
čokoladne mrvice
čokolada v obliki podolgovatih drobcev za okras peciva, sladic
b)
seno se je drobilo, za vratom je imel polno mrvic
c)
ekspr.
vola sta drobila mrvico
2.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
dati mrvico moke
;
če bi imel le mrvico pameti, tega ne bi napravil
//
nar.,
v prislovni rabi
malo
,
nekoliko
:
rad bi mrvico prigriznil
//
malo pomembna, malo vredna stvar:
od časa do časa so jim dali kako mrvico
mŕvičast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
zastar.
grudičast
:
mrvičasta prst
mŕviti
-im
nedov.
(
ŕ ȓ
)
1.
delati iz česa majhne, drobne dele;
drobiti
:
mrviti kruh, pesek
;
kepe se mrvijo
;
trava se mrvi
2.
nar.
vznemirjati
,
mučiti
:
to, kar sem storil, me mrvi in grize
3.
ekspr.
jesti (kaj tršega):
mrviti pecivo
mrvljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
drobljiv
:
mrvljiv kruh
mrzèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
nekoliko mrzel:
mrzeč dež, veter
mrzéče
prisl.
,
v povedni rabi
:
ob jutrih je mrzeče
mŕzek
-zka -o
prid.
(
ŕ
)
knjiž.
zoprn
:
znebiti se je hotel mrzke hišnice
/
že sama beseda avtoriteta ji je mrzka
;
spoznal je, da mu je mrzka
/
mrzko vreme
//
zastar.
grd
,
nemoralen
:
mrzki nagibi
;
mrzko dejanje
/
mrzka sleparija
mŕzko
prisl.
:
mrzko se smejati
mŕzel
-zla -o
[
mərzəu̯
]
prid.
(
ȓ
)
1.
ki ima razmeroma nizko temperaturo:
mrzel zrak
;
gaziti mrzlo brozgo
;
piti mrzle pijače
;
ledeno mrzla voda
;
mrzel kot led
/
mrzel dan
;
letošnja zima je bila mrzla
;
mrzlo podnebje
/
mrzli studenci
;
mrzle roke
//
ki vzbuja, povzroča občutek mraza:
mrzel veter
;
nasloniti se s čelom na mrzel zid
/
ekspr.:
mrzli bajoneti
;
mrzli lunini žarki
;
mrzle zvezde
;
mrzlo zimsko nebo
//
ki ima temperaturo okolice:
leči v mrzlo posteljo
;
mrzla prha
;
umivati se v mrzli vodi
;
piti mrzlo mleko
/
preživeti zimo v mrzli sobi
nezakurjeni
;
peč je še mrzla
/
postreči z mrzlimi jedmi
z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene
;
mrzla večerja
večerja iz mrzlih jedi
2.
ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje:
mrzel nasmeh
;
premeril ga je z mrzlim pogledom
;
mrzel sprejem
;
odgovoriti z mrzlimi besedami
/
ekspr.
oditi v mrzlo tujino
/
ekspr.,
v povedni rabi
do njega je bila zmeraj mrzla
neprijazna, sovražna
3.
ki se ne da vplivati čustvom;
hladen
:
mrzel znanstvenik
/
to mu narekuje mrzli razum
;
mrzla logika, razsodba
;
mrzlo opazovanje v naravoslovju
/
ekspr.
mrzla sovražnost
//
nav. ekspr.
ki ne izraža čustev:
mrzla glasba, lepota
;
mrzle oči
/
lep, a mrzel človek
4.
knjiž.
zelo neprijeten, tesnoben:
mrzel molk
;
mrzel strah
;
mrzla groza
;
spreletela ga je mrzla slutnja
/
mrzla barva
neugodno delujoča
●
mrzli bratranec
sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične
;
mrzli stric
očetov ali materin bratranec
;
nizko
samo poskusi me udariti, pa boš mrzel
te bom ubil
;
mrzle barve
modra, zelena, siva barva
;
ekspr.
biti mrzle krvi
ne vdajati se čustvom
;
nar.
mrzla žlahta
daljno sorodstvo
;
ekspr.
ima mrzlo srce
ni dostopen za ljubezen, sočutje
;
šalj.
mrzle roke, vroče srce
mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
♦
agr.
mrzli gnoj
gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje
;
mrzla tla
tla, pri katerih je voda blizu površine
;
lov.
mrzla sled
sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh
;
med.
mrzli obkladek
;
meteor.
mrzli dan
dan s temperaturo pod 0 °C
;
mrzli val je zajel naše kraje
v naše kraje je prodrl mrzel zrak
;
mrzla fronta
del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak
;
tekst.
mrzli otip
otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip
mŕzlo
prisl.
:
mrzlo gledati, reči
;
perilo se mrzlo lepi h koži
;
ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo
/
v povedni rabi:
ob vodi je bilo ledeno mrzlo
;
bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo
♦
etn.
vroče, mrzlo
otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta
;
sam.:
upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega
;
ne smete piti nič mrzlega
;
hraniti na mrzlem
mrzéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
star.,
z dajalnikom
biti zoprn:
ves svet mu je mrzel
;
zabave so mu do skrajnosti mrzele
/
muh je bilo toliko, da mu je mrzelo gledati
se mu je gabilo, gnusilo
mrzíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
(zelo) sovražiti:
mrzi zapeljivca
;
spoznal je, da ga obenem ljubi in mrzi
/
zaradi njegove podjetnosti so ga nekateri mrzili
//
čutiti odpor, veliko nenaklonjenost:
mrzi fizično delo
;
mrzi nered, prah
;
mrzi ženske, življenje
mrzèč
-éča -e:
mrzeč drug drugega
mŕzkost
-i
ž
(
ŕ
)
knjiž.
zoprnost
:
razkrila ga je v vsej njegovi mrzkosti
//
odpor, velika nenaklonjenost:
zdaj je gledal na stvar z mrzkostjo
mrzlák
-a
m
(
á
)
knjiž.,
ekspr.
hladen, brezčustven človek:
dolgočasen mrzlak
mrzléti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.,
zastar.
postajati mrzel, hladen:
voda je mrzlela
mrzlèč
-éča -e
nar.
nekoliko mrzel:
mrzleča noč
mŕzlica
-e
ž
(
ȓ
)
1.
drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature:
slabo se počuti in trese ga mrzlica
;
bolnik dobi, ima mrzlico
;
huda mrzlica
//
bolezen z občasnimi napadi mrzlice;
malarija
1
:
zatirati mrzlico z izsuševanjem močvirij
/
močvirska mrzlica
2.
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
velika živčna napetost, vznemirjenje:
ves čas pred odhodom je bilo čutiti nekako mrzlico
;
premagati govorniško mrzlico
tremo
/
potovalna mrzlica
/
neprestano živi v razburljivi mrzlici
3.
ekspr.,
s prilastkom
povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje:
investicijska mrzlica
;
naftna mrzlica
;
novoletna nakupovalna mrzlica
;
vesoljska mrzlica
/
zlata mrzlica
povečano iskanje zlata
♦
med.
intermitentna mrzlica
pri kateri temperatura zelo niha
;
poporodna mrzlica
bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije
;
povratna mrzlica
bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih
;
rumena mrzlica
tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo
;
senena mrzlica
bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; seneni nahod
mŕzličar
-ja
m
(
ȓ
)
zool.
komar, ki prenaša malarijo, Anopheles maculipennis:
uničevati ličinke mrzličarja
/
komar mrzličar
mŕzličast
-a -o
prid.
(
ȓ
)
zastar.
mrzličen
:
mrzličast znoj mu je oblival telo
/
mrzličasta razburjenost
mŕzličav
-a -o
prid.
(
ȓ
)
mrzličen
:
mrzličavi bolniki
/
mrzličava vznemirjenost
;
ozračje okrog njega je bilo čedalje bolj mrzličavo
mŕzličavo
prisl.
:
mrzličavo brzojavljati
;
mrzličavo drhteti
mŕzličavost
-i
ž
(
ȓ
)
mrzličnost
:
mrzličavost ga je zelo oslabila
/
mesta se je polotila mrzličavost
/
v mrzličavosti so čakali, kaj se bo zgodilo
mŕzličen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na mrzlico:
mrzlični bolniki
/
mrzlični spanec
;
mrzlične blodnje
/
lotil se ga je mrzličen nemir
;
mrzlično razpoloženje
/
mrzlične priprave za skoke
;
mrzlično iskanje umetnin
/
dogodki so se razvijali z mrzlično naglico
z zelo veliko
mŕzlično
prisl.
:
mrzlično brskati po predalu
;
mrzlično se oboroževati
;
oči so se ji mrzlično svetile
mrzlíčnik
tudi
mŕzličnik -a
m
(
ȋ; ȓ
)
bot.
močvirska rastlina s trojnatimi listi in rdečkastimi cveti v socvetjih, Menyanthes trifoliata:
mŕzličnost
-i
ž
(
ȓ
)
stanje, značilnost mrzličnega:
v mrzličnosti se mu je kričanje zdelo kakor halucinacija
/
mrzličnost kretenj
/
kuharice so z mrzličnostjo pripravljale kosilo
mrzlíkast
-a -o
prid.
(
í
)
nekoliko mrzel:
mrzlikast jesenski dan
/
pihal je mrzlikast veter
mrzlína
-e
ž
(
í
)
mrzlota
:
čutiti mrzlino orošenega stekla
/
v celico je silila vlažna mrzlina
mraz, hlad
/
mrzlina srca
mrzlo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na mrzel:
mrzlosrčen, mrzlovoden
mrzlôba
-e
ž
(
ó
)
mrzlota
:
mrzloba vina
/
mrzloba ljudi
mrzlôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nekoliko mrzel;
mrzloten
:
mrzloben veter
mrzlokŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
1.
zool.
pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice:
mrzlokrvne živali
2.
ekspr.
hladen
,
brezčustven
:
mrzlokrvna ženska
♦
vet.
mrzlokrvni konj
konj težje pasme, ki se uporablja za delo; hladnokrvni konj
mrzlokŕvnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
hladen, brezčustven človek:
to bi celo največjemu mrzlokrvnežu zmešalo pamet
mrzlokŕvnost
-i
ž
(
ŕ
)
ekspr.
hladnost
,
brezčustvenost
:
očital ji je mrzlokrvnost
mŕzlost
-i
ž
(
ȓ
)
knjiž.
mrzlota
:
mrzlost vode
/
mrzlost besed
mrzlôta
-e
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost mrzlega:
mrzlota snega, vode
/
mrzlota mesečine
/
zastar.
zapadel je sneg in zavladala je mrzlota
mraz, hlad
/
mrzlota besed, pogleda
/
hotel je zlomiti ponosno mrzloto in napuh v njej
mrzlôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
1.
nekoliko mrzel:
mrzloten veter, zrak
/
mrzlotni kraji
2.
nanašajoč se na mraz ali mrzloto:
mrzlotni dražljaji
/
mrzlotna obdelava
mrzlovôden
-dna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.
nanašajoč se na mrzlo vodo:
mrzlovodno tuširanje
♦
rib.
mrzlovodni akvarij
akvarij za mrzlovodne ribe
;
zool.
mrzlovodne ribe
ribe, ki živijo v vodah zmerno toplega in hladnega podnebnega pasu
mrzulín
-a
m
(
ȋ
)
etn.
ljudski ples v tričetrtinskem ali triosminskem taktu:
plesati mrzulin
mŕžnja
-e
ž
(
r̄
)
knjiž.
(veliko) sovraštvo:
širiti mržnjo med ljudmi
;
vcepljati, vzbujati mržnjo do nasprotnikov
/
prepoved širjenja narodnostne, verske mržnje
//
odpor, velika nenaklonjenost:
mržnja do dela, žensk
/
govoriti o čem z mržnjo
mú
medm.
(
ȗ
)
posnema glas goveda:
krava je mukala: mu, mu(uu)
;
sam.:,
pog.,
ekspr.
zmerjali so ga, on pa še mu ni rekel
prav nič
múc
-a
m
(
ȗ
)
ljubk.
maček
1
:
muc leži na peči
;
bel muc
/
pri klicanju
muc, muc, pridi sem
●
ekspr.
kuhinjski muc
kdor (rad) pomaga v kuhinji in ima od tega koristi
múca
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ljubk.
mačka
:
muca prede
;
pobožati muco
/
otr.:
ni, ni, je muca vzela
;
muca maca
2.
ljubk.
žensko spolovilo:
pobožati muco
;
obrita muca
3.
pog.,
ekspr.
ljubka, mikavna ženska:
muca moja!
4.
otr.
strdek smrklja (v nosu):
múcek
-cka
m
(
ȗ
)
1.
ljubk.
maček
1
:
mucek leži na soncu in dremlje
;
črn mucek
/
okrog mačke je bilo pet (mladih) muckov
2.
pog.,
ekspr.
moški, navadno mlad, prikupen, ali otrok:
prikupen mucek si
/
kot nagovor:
na svidenje, mucek
;
o ti moj mucek
múci
--
ž
(
ȗ
)
ljubk.
mačka
:
si kje videl našo muci
/
pri klicanju
muci, muci, pridi sem
múcica
-e
ž
(
ȗ
)
ljubk.
mačka
:
doma imamo lepo črno mucico
múcika
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ljubk.
mačka
:
igrati se z muciko
2.
pog.,
ekspr.
ljubka, mikavna ženska:
v mestu je spoznal nekaj razvajenih mucik
/
kot nagovor
te zebe, mucika
mucín
-a
m
(
ȋ
)
biol.
glavna sestavina sluza;
sluznina
:
mucin v slini, želodčnem soku
múcka
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ljubk.
mačka
:
mucka čepi na peči in prede
;
mucke se igrajo na dvorišču
/
okrog mačke je bilo pet (mladih) muck
2.
pog.,
ekspr.
ljubka, mikavna ženska ali otrok:
kakšno (ljubko) mucko ima
/
kot nagovor
te zebe, mucka
3.
nav. mn.,
pog.
socvetje v obliki podolgovate kepice;
mačica
:
vrba že odganja mucke
//
vejica s takim socvetjem:
dati mucke v vazo
4.
pog.
kosem
,
kosmič
,
svaljek
:
v črnilniku so se nabrale mucke
;
krpa ne pušča muck
;
pomesti prah in mucke izpod postelje
5.
otr.
strdek smrklja (v nosu):
vzeti mucko iz nosa
múckanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od muckati se:
preprečevati muckanje volnene jopice
/
zadosti je muckanja
múckast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
1.
ekspr.
ki se (rad) ljubkuje:
njegovo dekle je muckasto
/
muckast otrok
2.
pog.
na katerem se delajo, nabirajo kosmi, kosmiči, svaljki:
muckasta jopica
múckati se
-am se
nedov.
(
ȗ
)
1.
pog.
tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini;
kosmatiti se
:
blago se mucka
2.
ekspr.
ljubkovati se:
otročiček se rad mucka z mamo
/
po kotih se je muckala z njim
/
začela se je muckati okrog njega
dobrikati se, prilizovati se
múčen
-čna -o
prid.
, múčnejši
(
ú ū
)
1.
ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost:
pretrgati mučen molk
;
prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen
/
zaiti v mučen položaj
;
sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo
/
odgovor je napravil mučen vtis
zelo neprijeten
2.
ki povzroča veliko neugodje, trpljenje:
mučni spomini
;
vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl
;
zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja
/
v osmrtnicah
po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče
/
življenje je občutil kot mučno breme
hudo, težko
//
poln težav, trpljenja:
pripravljal mu je mučne dneve
;
mučno življenje
3.
ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja:
začel se je najbolj mučen del poti
;
od mučnega gledanja so se mu oči solzile
;
mučno ponavljanje
;
dolgo, mučno reševanje
múčno
1.
prislov od mučen:
mučno ponavljati
;
čas se je mučno vlekel
2.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža neprijetnost česa:
mučno je bilo gledati, kako vse propada
;
mučno je govoriti o teh stvareh
//
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža neugodje, zadrego:
mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali
múčenec
1
-nca
m
(
ȗ
)
kdor je mučen:
mučitelj in mučenec
mučênec
2
-nca
m
(
é
)
1.
rel.
kdor je pretrpel mučeniško smrt:
mučenci in spoznavalci
;
pren.
vsaka stran je imela svoje mučence
●
star.
na dan štiridesetih mučencev
v krščanskem okolju
10. marca
2.
ekspr.
kdor dosti trpi, težko živi;
mučenik
:
dotrpel je, mučenec
mučeníca
-e
ž
(
í
)
1.
ekspr.
ženska, ki dosti trpi, težko živi:
vsa hiša je slonela na njej, mučenici
;
če mora količkaj delati, misli, da je mučenica
2.
zastar.
mučenka
:
svetnice mučenice
mučeník
-a
m
(
í
)
1.
ekspr.
kdor dosti trpi, težko živi:
dela se mučenika, pa mu ni nič hudega
;
je pravi mučenik pri taki ženi
/
mislil je, da je mučenik za narodno stvar
2.
zastar.
kdor je pretrpel mučeniško smrt;
mučenec
2
:
trpljenje mučenikov
●
star.
vreme na dan štiridesetih mučenikov
v krščanskem okolju
10. marca
mučeníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mučence ali mučenike:
imeti mučeniški izraz
/
mučeniška ljubezen
/
mučeniška smrt
vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel
/
vznes.
prejeti mučeniško krono, palmo
biti zveličan zaradi mučeniške smrti
mučeníštvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
rel.
značilnost mučenca:
priznano mu je bilo mučeništvo
/
razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva
mučeniške smrti
2.
ekspr.
(dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje:
mučeništvo slovenskega naroda med vojno
;
sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene
múčenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od mučiti:
izsiljevati priznanje z mučenjem
/
mučenje živali
mučênka
-e
ž
(
é
)
rel.
ženska, ki je pretrpela mučeniško smrt:
kri prvih mučencev in mučenk
mučílec
-lca
[
mučilca
in
mučiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor muči:
uiti mučilcem
/
ekspr.
bil je mučilec svoje družine
mučílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se muči:
mučilna priprava
;
mučilno orodje
♦
zgod.
mučilna klop
srednjeveška mučilna priprava, na kateri je bil privezan obdolženec med mučenjem
;
mučilno kolo
srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa
mučilíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj mučenja:
bližati se mučilišču
mučílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor, kjer se muči:
odpeljati jetnike v mučilnico
;
pren.,
ekspr.
šola naj ne bo mučilnica
mučílo
-a
s
(
í
)
mučilna priprava:
srednjeveška mučila
;
pren.,
ekspr.
učbenik naj ne bo mučilo za učence
mučítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor muči:
prenašati udarce mučiteljev
/
mučitelj živali
/
ekspr.
mučitelj in tiran
mučíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki muči:
umikati se pred mučiteljico
/
ekspr.
zapustil je hišo svoje mučiteljice
múčiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
1.
namenoma povzročati telesne bolečine:
pri zasliševanju so ljudi tudi mučili
;
mučiti ujetnike
;
mučiti živali
;
mučili so ga, da bi kaj priznal
/
mučiti koga do smrti
2.
nav. ekspr.
povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti:
ni je dal študirat, kaj bi jo mučil
;
mučil in teptal je ljudstvo
;
glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi
/
kaj bi mučil avtomobil po teh hribih
;
ne bom (si) mučil oči v temi
/
mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem
;
ne bi vas rad mučil s številkami
3.
povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje:
mučil ga je z molkom, namigovanjem
/
negotovost ga muči
;
mučilo ga je, da so ga odstavili
//
nav. 3. os.,
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
muči ga zahrbtna bolezen
ima zahrbtno bolezen
;
mučijo ga dvomi
;
začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo
postal je radoveden
;
žeja ga muči
zelo je žejen
●
ekspr.
ves večer je mučil harmoniko
(slabo) igral nanjo
múčiti se
1.
imeti telesne ali duševne bolečine:
videl je, da se bolnik muči
;
mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati
;
ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
//
zelo neudobno, nelagodno se počutiti:
otrok se muči v takih čevljih
;
divje živali se mučijo v kletkah
2.
čutiti velik napor:
poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem
;
zelo se je mučila, ko je vlekla voz
//
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo:
muči se z nemščino, pa ji ne gre
;
sama se muči z otroki in gospodinjstvom
;
pren.
ladja se muči skozi valove
//
knjiž.
truditi se, prizadevati si:
vojaki so se mučili, da bi premaknili voz
;
zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen
-a -o:
usoda mučenega naroda
;
bili so mučeni in pobiti
múčnost
-i
ž
(
ú
)
značilnost mučnega:
zavedati se mučnosti položaja
/
to prvikrat zanj ni bila mučnost
●
ekspr.
do mučnosti ponavljati
zelo dolgo
múden
-dna -o
prid.
(
ú ū
)
zastar.
zamuden
1
:
mudno delo
/
mudne obresti
/
mudni ste s tem delom
v zamudi, nepravočasni
mudíti
-ím
nedov.
, mujèn
tudi
mudèn
(
ī í
)
1.
s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu:
pride na obisk in nas mudi
;
kaj ga mudiš s temi zadevami
;
ne bom vas mudil, samo nekaj bi vas prosil
;
moram iti, ker vas že mudim
/
star.
mislite, da ga je to kaj mudilo, takoj je naredil
zamudilo
2.
nepreh.,
star.
biti (pre)pozen, imeti zamudo:
še pol ure je časa, menda ne bomo mudili
;
pogledal je na uro, gostje so že nekoliko mudili
/
hitela je, da ne bi mudila
zamudila
;
čeprav je stanoval pred šolo, je zmeraj mudil
zamujal
mudíti se
1.
s smiselnim osebkom v dajalniku
imeti na razpolago malo časa, da se kam pride ali kaj opravi:
šla sva peš, ker se nama ni mudilo
;
mudi se jim s pripravami
;
na vlak, v službo se mu že zelo mudi
/
ekspr.
počakajte malo, kam se vam pa tako mudi
;
brezoseb.
kar počasi delajte, saj se nič ne mudi
//
z nedoločnikom
izraža potrebo, nujnost, da se takoj kam gre, kaj opravi:
jaz lahko čakam, meni se ne mudi ženiti
;
nič preveč se mu ne mudi vrniti dolg
;
elipt.:
otrokom se zelo mudi iz razreda
;
mudi se mi domov
;
zmeraj se mu kam mudi
/
kot vljudnostna fraza
posedite no malo, saj se vam nikamor ne mudi
2.
v zvezi s
s, z
porabljati čas za kaj, kar je ovira pri določenem delu:
matere so se mudile z otroki, namesto da bi kuhale
;
imam dosti dela, ne utegnem se muditi z vami
3.
s prislovnim določilom
izraža daljšo navzočnost koga na določenem mestu:
na povratku se je nekaj časa mudil v naših krajih
/
zdravnik se je dolgo mudil pri bolniku
/
publ.,
z oslabljenim pomenom,
zlasti z glagolskim samostalnikom:
srečanja se bo udeležilo več rojakov, ki se mudijo na obisku v domovini
so
;
skupina tujih strokovnjakov se že dalj časa mudi na študijskem potovanju po državi
je
●
pog.
ta stvar se ne mudi
stvari ni treba takoj, hitro opraviti
;
z matematično nalogo sem se dolgo mudil, čeprav ni videti težka
dolgo sem jo delal
;
evfem.
mudi se mi na stran
opraviti moram malo, veliko potrebo
;
star.
napravi se na pot brez slovesa, nič se ne múdi
obotavljaj
;
ekspr.
njemu se pri delu nikamor ne mudi
dela počasi
mudèč
-éča -e:
šla sta po dvorani, mudeč se zdaj pred eno sliko, zdaj pred drugo
;
na paši se mudeče čebele
mudljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
počasen
,
obotavljiv
:
mudljiva ženska
mudljívo
prisl.
:
pomlad je v te kraje prihajala mudljivo
mudljívec
-vca
m
(
ȋ
)
zastar.
počasnež
,
obotavljavec
:
opisati lik vojaka mudljivca
/
zastar.
naložiti globo mudljivcu
zamudniku
múdra
-e
ž
(
ȗ
)
rel.
simbolična kretnja rok, ki se izvaja pri hindujskih obredih:
vsaka mudra, gib s prsti, ima poseben pomen
;
knjiga, seminar o zdravilnih mudrah
;
sprostitev, zdravljenje z mudrami
mudžahedín
-a
m
(
ȋ
)
v muslimanskem okolju
kdor se z orožjem bori za uveljavitev svojih političnih idej;
mudžahid
:
afganistanski mudžahedini
;
vodja skupine mudžahedinov
;
urjenje mladih mudžahedinov
/
gibanje mudžahedinov
mudžahíd
tudi
mudžáhid -a
m
(
ȋ; ȃ
)
v muslimanskem okolju
kdor se z orožjem bori za uveljavitev svojih političnih idej:
delovanje mudžahidov v Iranu in Afganistanu
muezín
-a
m
(
ȋ
)
v muslimanskem okolju
kdor kliče, poziva k molitvi:
z minareta se je oglasil muezin
;
klici muezinov
múf
-a
m
(
ȗ
)
valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna, rokovnik:
dati, vtakniti roke v muf
;
držati roke v mufu
;
krznen muf
múfa
-e
ž
(
ȗ
)
teh.
kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic:
mufa je počila
muflón
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
divja ovca z navzdol zavitimi rogovi, ki živi zlasti na Sardiniji in Korziki, Ovis musimon:
naseliti muflone
/
evropski muflon
múfti
-ja
m
(
ȗ
)
v muslimanskem okolju
najvišji duhovnik in versko-pravni izvedenec na določenem ozemlju:
šel je k muftiju po nasvet
/
veliki mufti v Jeruzalemu
verski poglavar
múha
-e
ž
(
ú
)
1.
žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili:
muhe brenčijo, lazijo po odpadkih
;
muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne
;
odganjati muho z roko
;
otepati muhe konju
;
črne, nadležne,
ekspr.
sitne muhe
;
ekspr.
vse črno muh
;
roji muh
;
sredstvo proti muham
;
ekspr.
bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti
zelo velika
;
množijo se kot muhe
zelo, hitro
;
motal se je okrog mize kot pijana muha
nenačrtno, mlahavo
;
ljudje umirajo kot muhe
v zelo velikem številu, trumoma
;
pijan, siten kot muha
zelo, hudo
/
kot psovka
ne kriči, muha pijana
/
ekspr.
podrepna muha
ki nadleguje živino
;
muha cece
žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
//
nar. gorenjsko
čebela
:
peljati muhe na pašo
2.
ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju:
odgrizniti, odrezati muho
;
muha in pecelj
3.
pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja:
pregledati muho
;
podolgovata muha
;
muha in merek
/
muha na puški
4.
nav. ekspr.
kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo:
samo njena muha je, da ne gre
;
bojijo se njegovih muh
;
gospoda ima muhe
;
izpolni mu vsako muho
;
težko prenaša otrokove muhe
;
ne ozira se na ženske muhe
/
že zdavnaj so ga minile vse muhe
ljubezenske misli, razposajenosti
;
fant ima že svoje muhe
fantovske misli; svoje načrte
;
v šoli ne smeš imeti drugih muh
misli, načrtov
;
prepoditi komu muhe iz glave
neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
5.
ekspr.,
v povedni rabi,
v zvezi
od muh
izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti:
to velja, vse drugo je od muh
;
fant ni,
je od muh, pleza kot podlasica
je spreten, iznajdljiv
;
njegov predlog ni od muh
je pomemben, dober
/
cena avtomobila ni od muh
je visoka
;
polet nad pragozdom ni od muh
je težek
;
udarec ni bil od muh
je bil močen
●
ekspr.
on je muha proti tebi
zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek
;
ekspr.
zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha
kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen
;
slabš.
kmalu bo tam, kjer ni muh
bo umrl
;
ekspr.
ubiti, zadeti dve muhi na en mah
z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari
;
pog.
delati iz muhe slona
močno pretiravati
;
na muho
,
pog.
ni ga mogel dobiti na muho
ni mogel pomeriti, streljati nanj
;
pog.
zajec je prišel na muho
v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj
;
ekspr.
vzeti koga na muho
imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja
;
lov. žarg.
to žival moramo čim prej vzeti na muho
odstreliti
;
ekspr.
modna muha
nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost
;
pog.,
slabš.
podrepna muha
zelo vsiljiv, nadležen človek
;
španska muha
nekdaj
spolno dražilo iz posušene španske muhe
;
ekspr.
on je poln muh, vseh muh poln
je zelo zvit, prebrisan
;
na to gredo ljudje kot muhe na med
to jih privlači, to je zanje zanimivo
;
vrti se kot muha v močniku
brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega
;
preg.
v sili še hudič muhe žre
v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦
friz.
muha
urejen šop dlak pod spodnjo ustnico
;
rib.
umetna muha
vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko
;
zool.
čebelna muha
zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca
;
češnjeva muha
žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi
;
domača muha
s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica
;
hlevska muha
ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans
;
konjska muha
s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina
;
mesarska muha
velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria
;
španska muha
zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria
muhálnik
-a
[
muhau̯nik
tudi
muhalnik
]
m
(
ȃ
)
priprava za odganjanje, pobijanje muh:
imeti vejo za muhalnik
;
udariti, zamahniti z muhalnikom
/
zastar.
stresti muhe iz muhalnika
iz muholovca
múhar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
rib.
kdor muhari:
muhar in črvar
2.
zool.
majhna ptica selivka s sivim ali črnim hrbtom in belim trebuhom, Muscicapa:
muharji in sinice
/
črnoglavi muhar
3.
vet.
konj z izpuščajem na koži, ki ga povzročajo zlasti muhe:
zdraviti muharje
múharček
-čka
m
(
ȗ
)
nar. zahodno
najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu;
kraljiček
:
drobni muharčki
múharica
-e
ž
(
ȗ
)
rib.
ribiška palica za lov z umetno muho:
prožna muharica
muháriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
rib.
loviti ribe na umetno muho:
muhariti in črvariti
muhárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od muhariti:
muharjenje in črvarjenje
múharski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na muharje ali muharjenje:
muharski pribor
/
muharsko kolesce
múhast
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje:
zelo je muhast in jezav
;
muhasta ženska
;
muhast kot aprilsko vreme
;
pren.
muhasta usoda
//
ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje:
streči muhasti gospodi
/
ekspr.:
muhasta moda
nenavadna, spremenljiva
;
muhasta zima
2.
neubogljiv
,
samovoljen
:
muhast osel
;
vojaški konji so muhasti
/
ekspr.
muhast motor
3.
ekspr.
poln nepričakovanih sprememb:
muhaste tržne razmere
;
muhasto vreme
/
muhast april
4.
zastar.
hudomušen
,
šaljiv
:
prijazno muhast obraz Pavlihe
múhasto
prisl.
:
muhasto deliti dobro in zlo
;
muhasto spremenljiv
múhati
-am
nedov.
(
ū ȗ
)
odganjati komu muhe:
muhajo ga in pahljajo
múhati se
nar.
1.
obotavljati se, obirati se:
vola sta se muhala in ustavljala
2.
ukvarjati se, pečati se:
pošljite jih proč, kaj bi se muhali z njimi
3.
v zvezi z
okoli, okrog
dobrikati se, prilizovati se:
kaj se pa danes tako muha okrog nje
múhav
-a -o
tudi
múhav -áva -o
prid.
(
ú; ú á
)
muhast
:
muhave salonske dame
/
muhava vdova
/
muhava žival
múhavec
-vca
m
(
ú
)
ekspr.
muhast človek:
čudaški muhavec
múhavost
in
muhávost -i
ž
(
ú; á
)
lastnost, značilnost muhastega človeka:
z leti se ga je začela lotevati muhavost
;
muhavost žensk
/
napraviti kaj iz muhavosti
/
muhavost konj
/
ekspr.
muhavost vremena
//
nav. mn.
presenetljiva, samovoljna zahteva, navada:
upreti se njihovim muhavostim
;
dobila je oblast nad njim s prebrisanostmi in muhavostmi
múhica
-e
ž
(
ú
)
nav. ekspr.
manjšalnica od muha:
muhe in muhice
/
potrpežljivo prenaša njene muhice
/
moški s črno muhico pod spodnjo ustnico
múhič
-a
m
(
ȗ
)
nar.
muhvič
:
muhič in loboda
muholôvec
-vca
m
(
ȏ
)
priprava za lovljenje muh:
obesiti muholovec pod strop
;
lepljiv trak muholovca
/
stresti muhe iz steklenega muholovca
muholôvka
-e
ž
(
ȏ
)
muholovec
:
muhe brenčijo na muholovki
♦
bot.
muholovka
mesojeda rastlina, ki raste v Severni Ameriki, Dionaea muscipula
;
zool.
rajska muholovka
dolgorepa ptica s čopom, živeča v Aziji, Tehitrea
muhováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
nar.
obotavljati se, obirati se:
Naprej! Udari črno, kaj bi se muhovala
(J. Jalen)
múhovček
-čka
m
(
ú
)
nar.
majhna ptica selivka s sivim ali črnim hrbtom in belim trebuhom;
muhar
:
odselitev muhovčkov
múhovnik
-a
m
(
ú
)
1.
zastar.
muhalnik
:
sedel je za mizo in udarjal z muhovnikom
2.
nar.
socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze;
lat
1
:
koruza že dela muhovnike
♦
bot.
rastlina z dvema nasprotnima jajčastima ali srčastima listoma in zelenkastimi cveti v grozdastem socvetju, Listera
múhvič
-a
m
(
ȗ
)
bot.
trava, pri kateri so nekatere vejice lata spremenjene v nazobčane ščetine, Setaria:
pleti muhvič in osat
/
laški muhvič
kulturna ali divja trava z debelim klasom, Setaria italica
múja
-e
ž
(
ū
)
star.
trud
,
prizadevanje
:
cigareto si je prižgal po dolgi muji
;
prostor se da preurediti z malo muje
●
nar.
to ni za mujo popravljati
ni vredno, se ne izplača
;
preg.
brez muje se še čevelj ne obuje
brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
mújati se
-am se
nedov.
(
ȗ
)
star.
truditi se, prizadevati si:
zelo se muja, da bi pravočasno naredila
/
muja se in gara, kolikor more
mujênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od muditi:
to lahko najdeš brez mujenja
/
dolgo mujenje med njimi je vplivalo nanj
múk
-a
m
(
ȗ
)
1.
posamezen glas pri mukanju:
votli muki
2.
mukanje
:
poslušati muk goveda
múka
-e
ž
(
ú
)
1.
nav. mn.,
ekspr.
trpljenje
,
bolečina
:
lajšati muke bolnikom
;
zvijati se od muk
;
duševne muke
;
prestajati nečloveške, peklenske muke
/
vsak korak mu je v muko
mu povzroča bolečino
;
umirali so v mukah
/
trpeti muke
//
kar povzroča trpljenje, bolečino:
vsak korak je bil zanj muka
;
vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile
;
pogumno pretrpeti muke
/
izpraševali so ga med mukami
med mučenjem
●
star.
dati koga na muke
mučiti ga
;
knjiž.
grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja
v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine
;
knjiž.,
ekspr.
trpeti Tantalove muke
zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu
2.
nav. ekspr.
neprijetnost
,
težava
,
trud
:
od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko
/
rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati
/
napraviti kaj brez muke
z lahkoto, lahko
;
dihati, vleči z muko
s težavo, težko
/
v povedni rabi:
muka je brisati prah z vseh teh okraskov
;
muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši
;
elipt.
prenašati jo ves dan, prava muka
múkanje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od mukati:
mukanje lačne živine
múkati
-am
nedov.
(
ū
)
oglašati se z glasom mu:
živina muka v hlevu
;
zateglo mukati
/
krava muka za teletom
mukajóč
-a -e:
mukajoč kliče gospodarja
;
mukajoče krave
múkepôln
-a -o
[
mukepou̯n
]
prid.
(
ú-ȏ ú-ó
)
star.
poln trpljenja, težaven, mučen:
mukepolno življenje
/
mukepolno delo
/
mukepolna negotovost
mukljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
oglašati se s kratkimi, zamolklimi glasovi:
veverica muklja
múkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nav. slabš.,
navadno z nikalnico
spregovoriti
,
reči
:
niti besedice ni muknil
/
čeprav ga je bolelo, ni niti muknil
múkoma
prisl.
(
ū
)
knjiž.
z veliko težavo, z velikim naporom:
mukoma izražati misli
;
mukoma se krotiti
;
mukoma si utirati gaz
mukotŕpen
-pna -o
prid.
(
r̄
)
star.
poln trpljenja, težaven, mučen:
mukotrpno življenje
/
mukotrpen obraz, vzdih
/
tako delo je mukotrpno
mukózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
anat.,
navadno v zvezi
mukozna žleza
žleza, ki izloča sluz, sluzna žleza:
slinavke in mukozne žleze
múksniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
slabš.,
navadno z nikalnico
spregovoriti
,
reči
:
niti besede ne muksne
/
poslušal je in si ni upal niti muksniti
múl
-a
m
(
ȗ
)
tekst.
redka, mehka bombažna tkanina v platneni vezavi:
obveze, okenske zavesice iz mula
múla
1
-e
m
(
ȗ
)
v muslimanskem okolju
višji sodnik:
mula in kadija
múla
2
-e
ž
(
ú
)
1.
domača žival, neposredna potomka osla in kobile:
jahati, tovoriti na muli
;
mule in mezgi
;
natovorjen, trmast kot mula
zelo
//
samica te živali:
mule in mulci
2.
nar. zahodno
deklica
,
dekle
:
poslati mulo v trgovino
/
ima same mule
hčere
múla
3
-e
ž
(
ú
)
pog.
kazanje jeze, nejevolje, navadno z vztrajnim molkom;
kujanje
:
z mulo ne boš nič dosegel
/
ženska mula in trma
/
držati, kuhati, pasti mulo
mulác
-a
m
(
ȃ
)
nar. zahodno
razposajen, objesten nedorasel fant, deček:
mulaci so dražili otroke
/
kot nagovor
ti presneti mulac, si se spet potepal
múlar
-ja
m
(
ȗ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z oskrbovanjem mul:
najeti mularja
/
pri vojakih je bil dodeljen k mularjem
/
klici mularjev
mulovodcev
mularíja
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
razposajeni, objestni otroci, zlasti dečki:
mularija se je obešala na kolo, voz
;
prepovedujem ti igrati se s to mularijo
/
kot nagovor
vam bom že pokazal, koga boste imeli za norca, mularija grda
//
ekspr.
otroci, mladina sploh:
v kino hodi sama mularija
;
mularija naše ulice
/
odpeljal je svojo mularijo na sprehod
sinove in hčere
múlast
1
-a -o
prid.
(
ú
)
pog.,
nav. slabš.
neprijazen
,
nepriljuden
:
mulast otrok
;
mulasta ženska
múlast
2
-a -o
prid.
(
ú
)
lov.
brezrog
:
mulast jelen
mulát
-a
m
(
ȃ
)
potomec pripadnika bele in pripadnika črne rase:
položaj črncev in mulatov
múlati se
-am se
nedov.
(
ȗ
)
nar.
kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom;
kujati se
:
kaj pa se mulaš, ji je vselej rekel, kadar je čutil njen hlad
(K. Grabeljšek)
mulátka
-e
ž
(
ȃ
)
potomka pripadnika bele in pripadnika črne rase:
mulati in mulatke
mulátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na mulate:
mulatski obrazi
/
mulatski otroci
múlca
-e
ž
(
ȗ
)
gastr.
sladka krvavica s pinjolami in rozinami, znana na Primorskem:
postregla jima je z mulco in krompirjem
múlček
-čka
m
(
ȗ
)
pog.
razposajen, objesten deček:
mulčki so razbili šipo
//
ljubk.
deček
1
,
fantek
:
razpravljanje mulčkov o tigru
múlčer
-ja
m
(
ú
)
agr.
stroj za mletje, stiskanje rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave:
predstavili so mulčer s patentiranim sistemom za lažjo košnjo po brežinah
;
poljedelski, travniški mulčer
;
mulčer s kladivi
múlčiti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
1.
ekspr.
mleti
,
uničevati
:
neurje s točo je mulčilo po goricah
//
agr.
z mletjem stiskati, zmanjševati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave:
robotska kosilnica mulči travo
;
sočasno kositi in mulčiti
/
mulčiti drevesa, grmičevje
2.
agr.
pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi:
da bi zmanjšali izgubo vlage, so tla okrog rastlin mulčili
;
mulčiti zelenjavne gredice
múlda
ž
(
ȗ
)
jarek za odtok tekočine s ceste, tlakovanih površin:
odvodnjavanje je urejeno z muldo v granitnih kockah
;
vozišče, bankine in mulda
/
obcestna mulda
//
grad. žarg.
navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za gradnjo takega jarka;
koritnica
:
betonska mulda z dimenzijami 40-krat 50-krat 10 cm
múlec
-lca
m
(
ȗ
)
1.
pog.
razposajen, objesten nedorasel fant, deček:
mulci so mu poškodovali nov avto
;
bodo že ukrotili mulca, samo da jim pride v roke
/
kot nagovor
kod si se potepal, mulec
//
ekspr.
nedorasel fant, deček sploh:
bil je še mulec, pa je že moral nositi puško
;
nagnal ga je kot mulca
/
moža ni nikoli doma, pa mora sama krotiti mulce
otroke
;
ima hčer in dva mulca
sinova
2.
zastar.
mulji samec:
mulci in mule
3.
slabš.
neprijazen, nepriljuden moški:
tak mulec je, da mu nobena družba ni po volji
muléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
zlasti v španskem okolju
škrlatno rdeč kos blaga na palici za draženje bika pri bikoborbi:
stopiti v areno z muleto
múlica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od mula
2
:
jahati na mulici
muliné
-êja
tudi
mouliné -ja
[
muliné -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
tekst.
sukana preja iz dveh ali več niti različne barve, debeline ali kakovosti:
tkati iz mulineja
//
tkanina iz te preje:
obleka iz mulineja
♦
obrt.
bombažna prejica iz šestih niti za vezenje, ki se da deliti na posamezne niti
múliti
-im
nedov.
, mulíla
tudi
múlila
(
ú ū
)
1.
z gobcem trgati in jesti:
krave so pridno mulile travo
;
čreda je takoj začela muliti
/
koze so mulile redko listje z grmičevja
smukale
//
zastar.
jesti, žreti (kaj tršega):
konji so mulili seno
2.
nar. dolenjsko
puliti, trgati v šopih:
nič ne pazi, kar muli
;
muliti plevel
/
otroci mulijo cvetje
trgajo
múliti se
nar.,
navadno v zvezi z
okoli, okrog
dobrikati se, smukati se:
mačka se je začela muliti okrog nje
;
piščanček se je mulil obme
múliti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom;
kujati se
:
bila je užaljena in se je dolgo mulila
/
mulita se druga na drugo
múlj
-a
m
(
ȗ
)
drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod, zlasti sladkih:
te živali prezimijo v mulju
;
morski tok napolnjuje izlive rek s peskom in muljem
;
rečni mulj
;
širok pas mulja ob obali
//
zastar.
zelo droben pesek, mivka:
skale se pretvarjajo v prod, pesek in mulj
;
pokriti trto z muljem ali rahlo prstjo
♦
agr.
saturacijski mulj
snov, ki ostane po čiščenju sladkornega soka z apnom; saturacijsko blato
;
mont.
separacijski mulj
zelo gosta mešanica tekočine in drobnih zrnc, ki nastaja pri separaciji
múljast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
poln mulja:
muljasto dno reke
muljáva
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
trava
,
paša
2
:
v marcu še ni muljave
múljenje
1
-a
s
(
ū
)
glagolnik od muliti:
muljenje trave
/
muljenje plevela
♦
agr.
čas muljenja
čas, ko žival na paši muli travo
múljenje
2
-a
s
(
ū
)
ekspr.
kujanje
,
zamera
:
naveličal se je njenega vpitja in muljenja
múlji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na mule:
mulje meso
/
mulji hrbet
/
mulji samec
múlo
-ta
m
(
ȗ
)
nar. zahodno
nedorasel fant, deček:
mulo je že spet nekam izginil
mulovódec
-dca
m
(
ọ̑
)
kdor vodi in oskrbuje mulo:
mulovodci so pregledali tovore
;
določili so ga za mulovodca
/
pri partizanih je bil mulovodec
multi...
ali
múlti...
prvi del zloženk
(
ȗ
)
nanašajoč se na mnogo, več:
multiformen
;
multilateralen, multimilijonar
múltidisciplináren
-rna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
nanašajoč se na več disciplin, večdisciplinaren:
multidisciplinaren pristop
;
multidisciplinarni projekt
;
multidisciplinarna gledališka predstava
;
multidisciplinarne raziskave
;
multidisciplinarna skupina strokovnjakov
múltifokálen
-lna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
1.
ki ima veliko žarišč, večžariščen:
multifokalni rak dojke
2.
fiz.
ki ima postopno spreminjajočo se dioptrijo:
multifokalne leče
;
multifokalna očala
múltikíno
-a
m
(
ȗ-ȋ
)
kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah:
gradnja, odprtje multikina
;
trgovski center s sodobnim multikinom
;
dokumentacija, načrt za multikino
múltikonferénca
-e
ž
(
ȗ-ẹ̑
)
konferenca, ki sestoji iz več samostojnih konferenc:
multikonferenca o informacijski družbi
múltikúlti
--
v prid. rabi
(
ȗ-ȗ
)
pog.
ki ima, vsebuje več kultur;
multikulturen
:
ob slanih prigrizkih in črnem vinu se je zbrala multikulti druščina
múltikultúra
-e
ž
(
ȗ-ȗ
)
kultura, sestavljena iz prepleta več kultur na določenem ozemlju:
multikultura Evrope
;
vladna podpora multikulturi
múltikulturalízem
-zma
m
(
ȗ-ī
)
1.
nazor o možnosti soobstajanja več različnih kultur na določenem ozemlju:
multikulturalizem se poskuša uveljaviti kot pravica vseh skupnosti, pa čeprav nekatere spodbujajo apartheid
;
filozofske razsežnosti multikulturalizma
2.
soobstajanje več različnih kultur, navadno na določenem ozemlju:
religiozni multikulturalizem
;
ameriški multikulturalizem
3.
prizadevanje za enakopraven položaj narodov, etničnih, socialnih skupin na določenem ozemlju, v določeni skupnosti:
svobode govora ne smemo žrtvovati za nič na svetu, niti v imenu multikulturalizma ali politične korektnosti
;
politika multikulturalizma
múltikulturálnost
-i
ž
(
ȗ-ȃ
)
multikulturnost
:
film je v sodobno umetnost prinesel multikulturalnost pop kulture
//
soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju:
srednjeevropska multikulturalnost
;
problemi multikulturalnosti in ksenofobije
múltikultúren
-rna -o
prid.
(
ȗ-ȗ
)
ki ima, vsebuje več kultur, večkulturen:
multikulturna država
;
sodobna multikulturna družba zaobsega veliko različnih načinov življenja
//
nanašajoč se na mnogo, več kultur:
multikulturni projekt
;
multikulturna vzgoja
múltikultúrnost
-i
ž
(
ȗ-ȗ
)
lastnost, značilnost multikulturnega, večkulturnost:
njihova glasba odseva multikulturnost kozmopolitskega New Yorka
//
soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju:
koncept, vprašanje multikulturnosti
múltilaterála
-e
ž
(
ȗ-ȃ
)
večstransko, mnogostransko sodelovanje:
politična multilaterala
;
vprašanja bilaterale in multilaterale
múltilaterálen
-lna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
večstranski
,
mnogostranski
:
multilateralni odnosi, sestanki
;
multilateralna pogodba, trgovina
multilóg
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pogovor med več osebami, večgovor:
dialog in multilog
2.
izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum:
naučiti se multiloga
múltimediálen
-lna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
multimedijski
:
multimedialni dogodek
;
multimedialni gledališki projekt
;
multimedialna razstava
/
telefoni se spreminjajo v multimedialne komunikacijske terminale
múltimédij
-a
m
(
ȗ-ẹ́
)
nav. mn.
multimedija
:
vključiti internet in multimedije v vzgojno-izobraževalni proces
;
uporaba multimedijev
/
predstaviti informacije z multimediji
/
enciklopedija je opremljena z multimediji
/
strokovnjak, znanje s področja multimedijev
;
študij multimedijev
;
delavci v multimedijih
múltimédija
-e
ž
(
ȗ-ẹ́
)
nav. ed.
prikaz vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika, večpredstavnost:
pomoč, uporaba multimedije
;
multimedija v izobraževanju
;
programi, pripomočki za multimedijo
//
pripomočki za tak prikaz:
prostor, učilnica z multimedijo
//
tako prikazana vsebina:
predvajanje, prenos multimedije
//
dejavnost, ki se ukvarja s takim prikazom:
delo na področju multimedije
;
strokovnjak za multimedijo
;
informatika, računalništvo in multimedija
/
študirati multimedijo
;
akademija, šola za multimedijo
múltimédijski
-a -o
prid.
(
ȗ-ẹ́
)
1.
ki združuje, uporablja več izraznih sredstev, načinov, večmedijski:
multimedijski umetnik
;
multimedijska razstava
2.
ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika, večpredstaven:
multimedijska predstavitev
;
predvajalnik multimedijskih vsebin
;
pošiljanje multimedijskih sporočil
/
multimedijski center, prostor
;
multimedijska učilnica
/
multimedijska dejavnost
;
multimedijske storitve
múltimilijonár
-ja
m
(
ȗ-á
)
nav. ekspr.
kdor ima večmilijonsko premoženje, večkratni milijonar:
ameriški multimilijonar
múltinacionálka
-e
ž
(
ȗ-ȃ
)
veliko podjetje, ki posluje v več državah, večnacionalka:
pritegnili so zanimanje največjih svetovnih multinacionalk
;
projekti velikih multinacionalk
multípel
-pla -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
mnogokraten
,
večkraten
:
multipli proporci
♦
med.
multipli abscesi
abscesi, ki se pojavijo na več mestih hkrati
;
multipla skleroza
bolezen centralnega živčevja, pri kateri telo v presledkih hromi
múltipleks
-a
m
(
ȗ
)
kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah:
mestno središče izumira zaradi multipleksa v nakupovalnem središču na obrobju mesta
;
gradnja novega multipleksa s šestnajstimi dvoranami
/
kinematografski multipleks
multiplicírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
množiti
:
že zna multiplicirati
/
publ.
v tem času so se mnoga vprašanja le multiplicirala
večkrat ponavljala
multiplicíran
-a -o:
multiplicirano število
♦
ekon.
multiplicirano delo
delo, katerega produktivnost je večja zaradi izkušenj, prizadevnosti
multiplikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
množenje
,
množitev
:
multiplikacija enic
;
dividiranje in multiplikacija
/
publ.
multiplikacija istih motivov v raznih oblikah
multiplikánd
-a
m
(
ā
)
mat.
število, ki se množi;
množenec
:
multiplikand in multiplikator
multiplikátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
mat.
število, s katerim se množi;
množitelj
:
multiplikand in multiplikator
2.
ekon.
število, ki kaže odnos med spremembo kake oblike izdatkov in celotnimi izdatki, ki jih ta sprememba povzroči:
izračunati multiplikator
/
denarni, investicijski multiplikator
múltipráktik
-a
m
(
ȗ-á
)
1.
gospodinjska priprava za mešanje, stepanje, rezanje:
pri kuhanju uporablja multipraktik
;
dati, stresti sestavine v multipraktik
;
sesekljati, zdrobiti sadje v multipraktiku
;
zmleti zelenjavo z multipraktikom
2.
ekspr.
kdor zna dobro narediti mnogo stvari:
glasbeni, medijski multipraktik
;
je pravi vizualni multipraktik, saj njegova umetnost vključuje slikarstvo, kiparstvo, animacijo in modo
múltivibrátor
-ja
m
(
ȗ-ȃ
)
elektr.
naprava za proizvajanje sunkovite, enakomerno se spreminjajoče električne napetosti:
proizvajanje visokih tonov z multivibratorji
múltivitamínski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
ki vsebuje veliko (različnih) vitaminov:
multivitaminski napitek, preparat
multivizíja
-e
ž
(
ȋ
)
istočasno projiciranje več fotografij, diapozitivov na eno ali več platen ob glasbeni spremljavi:
v muzeju so si ogledali multivizijo o soški fronti
;
oprema, prostor za multivizijo
;
predavanje in razstava z multivizijo
multivizíjski
in
multivízijski
-a -o
prid.
(
ȋ; í
)
nanašajoč se na multivizijo:
ogled multivizijskega prikaza zgodovine samostana
;
šola bo imela šest novih kabinetov in multivizijsko dvorano
;
multivizijska predstavitev, projekcija
mumificíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mumificirati:
mumificiranje trupla
;
načini mumificiranja
mumificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
s sušenjem in balzamiranjem delati kaj, zlasti truplo, odporno proti razpadanju:
mumificirati truplo
;
mumificirati živali
;
na vročem in suhem zraku so se trupla mumificirala
mumificíran
-a -o:
mumificirana riba
;
mumificirano telo velikega voditelja
;
ekspr.
presojati kaj s stališča mumificiranega narodnjaštva
nesodobnega, neživljenjskega
múmija
-e
ž
(
ú
)
mumificirano truplo:
napraviti mumijo
;
raziskovati mumije
;
egiptovska mumija
;
povit, suh kot mumija
;
ima obraz kot mumija
/
ekspr.
general je bil prava stara mumija
zelo molčeč, hladen, tog
múmijast
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
tak kot pri mumiji:
mumijast obraz
múmps
-a
m
(
ȗ
)
nalezljiva bolezen zlasti otrok, pri kateri oteče obušesna slinavka:
dobiti, imeti mumps
;
škrlatinka in mumps
münchenski
-a -o
[
mínhənski
]
prid.
(
í
)
nanašajoč se na München:
münchensko pivo
♦
zgod.
münchenski sporazum
sporazum med predstavniki Anglije, Francije, Italije in Nemčije leta 1938, da ima Nemčija pravico zasesti Sudete
mundiál
-a
m
(
ȃ
)
publ.
svetovno prvenstvo:
prirediti mundial v nogometu
múnec
-nca
m
(
ȗ
)
bot.
močvirska rastlina, pri kateri cvetno odevalo nadomeščajo srebrno bele dlačice, Eriophorum:
munec in šaš
múngo
-a
m
(
ȗ
)
zool.,
navadno v zvezi
indijski mungo
zlasti v Indiji živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, podganami, Herpestes edwardi:
na nekaterih otokih južne Dalmacije so naselili indijske munge
;
spopad indijskega munga s kobro
munícija
-e
ž
(
í
)
kar se uporablja zlasti za polnjenje strelnega orožja;
strelivo
:
dovažati municijo
;
primanjkuje topovske municije
;
municija za strojnice
♦
voj.
manevrska municija
ki se uporablja na vojaških vajah
munícijski
tudi
municíjski -a -o
prid.
(
í; ȋ
)
nanašajoč se na municijo:
municijski zaboji
;
municijsko skladišče
♦
navt.
municijska komora
prostor za municijo na vojni ladji
;
voj.
municijski voz
nekdaj
vprežno vozilo za prevažanje streliva
municipálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na municipij:
značilnosti municipalnih oblik
/
mesto kaže značilnosti municipalne ureditve srednjeveške mestne skupnosti
2.
knjiž.
mesten
:
ustroj južne Evrope je izrazito municipalen
/
municipalni uslužbenec
municipalizácija
-e
ž
(
á
)
pravn.,
v nekaterih državah
prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost mestne uprave:
municipalizacija prevozov v mestih
/
nacionalizacija in municipalizacija zemlje
municípij
-a
m
(
í
)
zgod.,
pri starih Rimljanih
mesto z delno samoupravo:
Pompeji so spadali k najbogatejšim municipijem
//
v srednjem veku
mesto, ozemlje z delno samoupravo:
múra
-e
ž
(
ȗ
)
črnkasta žival, navadno krava:
mura in belka
muránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Murano:
muranski kanali
/
muransko steklo
pihani, ročno oblikovani stekleni izdelki iz Murana
muráva
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
nizka, mehka trava:
krave so mulile sočno muravo
;
murava okrog hlevov
/
posedati na muravi za hišo
múrček
-čka
m
(
ȗ
)
1.
ekspr.
črnkasta žival:
dati mleka murčku
;
murček in lisko
2.
nekdaj
uhan z okrasom v obliki zamorčkove glave:
nosil je zlate murčke
;
očanec z murčkom v ušesu
múren
-rna
m
(
ú
)
1.
temno rjava žuželka, ki živi na travnikih:
po senožetih se oglašajo murni
;
cvrčanje murnov
/
čri čri čri, prepevajo murni
2.
črnkast vol:
murni in sivci
♦
zool.
murni
žuželke z zajetnim telesom, katerih samci tvorijo s trenjem kril značilne glasove, Gryllidae
muréna
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
jeguljam podobne morske ribe s strupeno sluznico v gobcu, Muraenidae:
ugriz murene
;
srečanje z mureno
múrenček
-čka
[
murənčək
]
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od muren:
majhni murenčki
;
čirikanje murenčkov
/
klicati murenčka
z bilko bezati v njegovo bivališče in govoriti določene besede
múri
-ja
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
1.
črnkasta žival:
poklicati murija
;
zapreči murija in sivca
2.
ekspr.
murenček
:
črni muri, pridi iz luknjice
múrka
1
-e
ž
(
ȗ
)
gorska rastlina z dišečimi temno ali svetlo rdečimi cveti:
diši po murkah
;
murke in encijani
múrka
2
-e
ž
(
ȗ
)
nar. vzhodno
kumara
:
saditi murke
;
solata iz murk
múrnovski
-a -o
prid.
(
ū
)
tak kot pri Murnu:
murnovsko razpoloženje v pesmi
múrva
-e
ž
(
ȗ
)
drevo z napiljenimi listi ali njegov robidnici podoben sad:
jesti, nasaditi murve
/
bela
z belimi
, črna murva
s črno rdečimi sadovi
múrvica
-e
ž
(
ȗ
)
nar. zahodno
murva
,
sad
:
jesti murvice
múrvin
-a -o
prid.
(
ȗ
)
murvov
:
murvino listje je trepetalo v vetru
múrvov
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na murvo:
murvov les
/
murvovi nasadi
♦
zool.
murvov prelec
prelec, katerega ličinka jé topolovo in jesenovo listje, Hyphantria cunea
musáka
-e
ž
(
ȃ
)
gastr.
jed iz sesekljanega mesa, krompirja ali zelenjave:
zrezati kuhan krompir na lističe za musako
;
musaka iz kislega zelja
músati se
-am se
nedov.
(
ȗ
)
nar. dolenjsko
1.
goliti se:
kokoši se musajo
2.
biti v ljubezenskem odnosu:
Fant se mi musa z revnim dekletom – še krilo ji bo moral kupiti
(I. Zorec)
music hall
music halla
[
mjúzik hôl
]
m
(
ȗ, ȏ
)
v angleškem in ameriškem okolju
prostor za glasbene ali zabavno-glasbene prireditve:
plesalec v music hallu
musírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
agr.
izločati ogljikov dioksid v obliki mehurčkov:
vino, mineralna voda musira
muskovít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kalijev aluminijev alumosilikat s hidroksilno skupino in fluorom, kalijeva sljuda:
listi muskovita
muskuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
mišičen
:
muskularno tkivo
muskulatúra
-e
ž
(
ȗ
)
anat.
mišice telesa ali dela telesa;
mišičje
,
mišičevje
:
človekova muskulatura
;
muskulatura roke
/
ekspr.
figura z močno muskulaturo
z močnimi mišicami
muskulózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
mišičast
,
mišičav
:
slikati muskulozna telesa
muslimán
-a
m
(
ȃ
)
pripadnik muslimanske vere:
sožitje muslimanov in kristjanov
/
Hrvati, Srbi in Muslimani v Bosni
muslimanizácija
-e
ž
(
á
)
uvajanje, širjenje muslimanstva:
muslimanizacija naroda
muslimánka
-e
ž
(
ȃ
)
pripadnica muslimanske vere:
položaj muslimank v družini
muslimánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na muslimane ali muslimanstvo:
muslimanski prazniki
/
muslimanska arhitektura
;
muslimanska mesta
/
muslimanska vera
vera, ki jo je osnoval Mohamed
;
muslimansko leto
leto, ki ima 354 dni
●
muslimanski bratje
v nekaterih arabskih državah
desničarska versko-politična organizacija
muslimánstvo
-a
s
(
ȃ
)
vera, miselnost, kultura muslimanov:
sprejeti muslimanstvo
;
širjenje, vpliv muslimanstva
muslín
-a
m
(
ȋ
)
zelo lahka, tanka, navadno prosojna tkanina:
obleka iz rožastega muslina
/
bombažni, volneni muslin
muslínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz muslina:
muslinasta obleka
;
muslinaste zavese
musolíni
-ja
m
(
ȋ
)
pog.
šoferski brizganec:
naročiti musolini
mustáčar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima (velike) brke:
kdo pa je tisti mustačar
mustáče
-táč
ž
mn.
(
á ȃ
)
ekspr.
brki, zlasti veliki:
slike bradatih mož z dolgimi mustačami
mustáči
-ev
m
mn.
(
á ā
)
nar.
brki, zlasti veliki:
Z užitkom jo [cigareto] je slinil in bilo je, kakor da se mu izpod mustačev utrinja posmeh
(I. Koprivec)
mústang
-a
m
(
ȗ
)
1.
divji ali pol divji konj, ki živi v Severni Ameriki:
loviti mustange
2.
tip ameriškega športnega avtomobila znamke Ford:
voziti se v mustangu
múš
-a
m
(
ȗ
)
nar. primorsko
osel
:
istrski muš
múšec
-šca
m
(
ȗ
)
bot.
trava, katere seme se uporablja za ptičjo krmo;
čužka
múšica
1
tudi
mušíca -e
ž
(
ú; í
)
zastar.
muhica
:
mlada mušica
/
ustregel je vsaki njeni mušici
;
velikaške mušice
/
obraz z lepotnimi mušicami
z lepotnimi pikami
mušíca
2
-e
ž
(
í
)
1.
majhni muhi podobna žuželka:
mušice lezejo po gnoju
;
mušica pade v oko
;
mušice pikajo, plešejo v soncu
;
drobne mušice
;
roji mušic
●
star.
vinske mušice
vinski bratci
♦
med.
leteče mušice
plavajoči prirojeni drobni delci v steklovini, ki jih prizadeta oseba vidi kot leteče mušice
;
zool.
češnjeva mušica
češnjeva muha
;
pšenična mušica
katere ličinka uničuje pšenične klase in bili, Chlorops taeniopus
;
vinske mušice
katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila
2.
pripomoček za namerjanje na sprednjem delu cevi strelnega orožja;
muha
:
mušica na puški
mušíčji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mušíce:
mušičja krila
/
mušičji roji
múšiti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
nar. dolenjsko,
navadno v zvezi z
okoli, okrog
dobrikati se, prilizovati se:
muši se okoli deklet
●
nar.
muši se okrog gostilne, da bi ga kdo povabil
hodi, se smuka
múšjak
tudi
múšjek -a
m
(
ȗ
)
mušji iztrebek:
z mušjaki ponesnažene šipe
múšji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na muhe:
mušji iztrebki
;
mušje noge
/
mušji pik
/
zavarovati se z mušjo mrežo
♦
bot.
mušji les
tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov; kvasija
;
šport.
mušja kategorija
najnižja kategorija težkoatletov
muškát
-a
m
(
ȃ
)
1.
trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem:
saditi muškat
;
muškat in rizling
/
rumeni muškat
z rumenimi grozdi
//
vino iz grozdja te trte:
piti muškat
;
dišeči muškat
2.
tropsko drevo, katerega dišeči cveti in seme se uporabljajo kot začimba:
seme muškata
//
pog.
muškatni orešček, muškatni cvet:
nastrgati muškat
;
začiniti obaro z muškatom
;
muškat in klinčki
3.
nar. vzhodno
pelargonija
:
okna so bila polna cvetočih fuksij in muškatov
♦
vrtn.
muškatka, citronka
muškatélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem;
muškat
:
občutljivost muškatelca za plesen
//
vino iz grozdja te trte:
steklenica muškatelca
;
muškatelec in rebula
muškáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na muškat:
muškatni nasadi
/
muškatni vonj
♦
agr.
muškatni silvanec
muškat z zelenkasto rumenimi grozdi
;
gastr.
muškatni cvet
posušeni cveti muškata, ki se uporabljajo kot začimba
;
muškatni orešček
drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba
muškátka
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.
lončna rastlina z močno dišečimi listi in drobnimi cveti, Pelargonium odoratissimum:
pelargonije in muškatke
muškátov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na muškat:
muškatova barva
/
pog.
muškatov orešek
muškatni orešček
♦
agr.
muškatova cvetica
muškéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
nekdaj
puška z gladko cevjo, ki se polni spredaj s palico za nabijanje:
nositi mušketo na rami
;
okorne muškete
;
muškete in arkebuze
mušketír
-ja
m
(
í
)
1.
nekdaj
vojak, oborožen z mušketo:
mušketirji in arkebuzirji
2.
nav. mn.,
ekspr.
nerazdružljiv tovariš:
on je bil eden od štirih nepozabnih teniških mušketirjev
/
šalj.
to so bili trije mušketirji našega razreda
múšnica
-e
ž
(
ȗ
)
strupena goba, katere vidni del beta ima obroček, podzemni del pa je gomoljasto odebeljen:
zastrupiti se z mušnicami
;
kukmaki in mušnice
♦
bot.
panterjeva
ali
pegasta mušnica
;
rdeča mušnica
;
zelena mušnica
muštácar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima (velike) brke:
mrk muštacar
muštáce
-tác
ž
mn.
(
á ȃ
)
ekspr.
brki, zlasti veliki:
vihati si muštace
mutácija
-e
ž
(
á
)
1.
med.
spreminjanje glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavanje glasu:
zapoznela mutacija
2.
biol.
nova dedna lastnost organizma, dedna sprememba:
večanje števila mutacij zaradi radioaktivnosti
/
mutacija genov
/
pomen mutacije za nastanek novih vrst
3.
publ.
spreminjanje
,
prilagajanje
:
umetnost je podvržena mutaciji in selekciji
♦
tisk.
izmenjava dela tiskarskega stavka v posamezni izdaji
mutánt
-a
m
(
ā á
)
biol.
organizem, pri katerem se pojavi mutacija:
mutanti in križanci
mútast
-a -o
prid.
(
ú
)
ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi;
nem
:
mutast človek
;
bila je mutasta
;
ekspr.
reci že kaj, saj nisi mutast
/
ekspr.
umetnostno mutast čas
mutátis mutándis
prisl.
(
ȃ, ȃ
)
knjiž.
izraža, da je treba pri primerjavi, enačenju upoštevati različnost okoliščin:
prej povedano velja mutatis mutandis tudi za druge stranke
mútavka
-e
ž
(
ú
)
ekspr.
nema ženska:
mutec in mutavka
mútavost
-i
ž
(
ú
)
nemost
:
ugotoviti mutavost
/
ni marala prenašati njegove mutavosti v družbi
molka, redkobesednosti
mútec
-tca
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
nem človek:
mutci in glušci
;
molčali so kot mutci
mutíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od mutirati:
začetek mutiranja
/
nagnjenost organizma k mutiranju
mutírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
med.
spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavati glas:
ne poje več v zboru, ker mutira
/
je že mutiral
2.
biol.
dobivati novo dedno lastnost:
nekateri organizmi večkrat mutirajo
3.
knjiž.
spreminjati se, prilagajati se:
v boju z okolico neprestano mutirati
mutsu
-ja
[
múcu
]
m
(
ȗ
)
sladko-kislo debelo, okroglo zimsko jabolko zelenorumene barve, po izvoru iz Japonske:
mutsu zori konec septembra, ima debel zelenorumen plod in čvrsto meso
mutualízem
-zma
m
(
ī
)
biol.
pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za oba koristna:
mutualizem in parazitstvo
;
pren.,
knjiž.
kulturni mutualizem med sosednjima narodoma
múza
-e
ž
(
ú
)
1.
v grški mitologiji
vsaka od devetih zaščitnic umetnosti in znanosti, modrica:
prositi muze za navdih
;
Apolon z devetimi muzami
●
iron.
muze ga ravno niso obdarovale
ni zelo pameten, nadarjen; nima umetniškega daru
2.
ekspr.
umetniški dar, umetniški navdih:
njegova muza ne počiva
;
skromni plodovi pesnikove muze
/
vpeljati v domačo književnost vse oblike petrarkistične muze
umetnosti, zlasti pesništva
//
ženska kot vir umetniškega navdiha, zlasti pesniškega:
v romanu je opisal prijateljevo nekdanjo muzo
múzanje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od muzati se:
odšel je ob splošnem muzanju prisotnih
/
deležni so bili zlobnega muzanja
múzati se
-am se
nedov.
(
ū
)
1.
s prikritim smehom, z določenim izrazom kazati hudomušen odnos do česa:
vsa družba se je muzala ob teh besedah
;
muzal se je njegovim dokazom
;
pomenljivo, skrivaj, tiho so se muzali
//
imeti, kazati hudomušen odnos do česa sploh:
sosedje so se muzali ob njegovih brezuspešnih ženitnih poskusih
2.
nar.
naskrivaj, neopazno odhajati:
po vrsti so se začeli muzati iz hiše
/
počasi se je muzal mimo
3.
nar.
drgniti se:
pes se mu je začel muzati ob koleno
muzáje se
:
muzaje se si je gladil brado
muzajóč se
-a -e:
muzajoč se je poslušal prepir
;
muzajoči se obrazi
múzav
-a -o
prid.
(
ú
)
hudomušen
:
muzav pogled, smeh
muzeálec
-lca
m
(
ȃ
)
strokovni uslužbenec v muzeju:
muzealci krajevnih muzejev
;
društvo muzealcev
muzeálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
muzejski
:
muzealna zbirka
/
nabirati muzealne predmete
/
muzealna načela
muzeološka
muzeálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
knjiž.
predmeti, ki se hranijo v muzeju;
muzejski predmeti
:
razstava dokumentov in muzealij
●
ekspr.
on je živa muzealija
nekdaj je bil pomemben človek, zdaj pa ni več
muzeálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
starinskost
,
zastarelost
:
njegove slike kažejo določeno muzealnost
/
muzealnost gledališča
;
muzealnost uprizoritve
muzeálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na muzealce:
muzealski sestanek
/
znan muzealski delavec
muzêj
-a
m
(
ē
)
ustanova, ki zbira, ureja in hrani kulturno in zgodovinsko pomembne predmete:
dokumente o tem hrani muzej
;
prepustiti, prodati starine muzeju
/
etnografski, gledališki, šolski, tehnični muzej
/
razstavo je pripravil Narodni muzej
//
navadno s prilastkom
muzejska zbirka:
arheološki muzej so namestili v drugi stavbi
;
dopolniti pesnikov spominski muzej
;
muzej fresk
/
ekspr.
pri vas imate pa cel muzej
veliko starih, redkih predmetov
/
muzej na prostem
objekti, predmeti, postavljeni v naravno okolje
//
prostor ali stavba, kjer so urejeni in shranjeni ti predmeti:
obiskovati muzeje in galerije
;
graščino so preuredili v muzej
/
snemanje bo v Muzeju novejše zgodovine
;
muzej voščenih lutk v Londonu
v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti
●
slabš.
ti si za v muzej
tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času
;
ekspr.
stvar je že za v muzej
je zastarela
muzêjnik
-a
m
(
ȇ
)
zool.
hrošč, katerega ličinka uničuje zlasti v muzeju shranjene živali, rastline, Anthrenus museorum:
muzêjski
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na muzej:
muzejski uslužbenci
/
muzejsko poslopje
/
muzejski predmet
predmet, ki se hrani v muzeju; predmet, ki spada v muzej
;
muzejska zbirka
/
ekspr.
naprava ima samo še muzejsko vrednost
zgodovinsko
muzêjstvo
-a
s
(
ȇ
)
dejavnost, ki se ukvarja z ustanavljanjem in delom muzejev:
reorganizirati muzejstvo
;
muzejstvo in zgodovinarstvo
muzeologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o muzejih in urejanju, vzdrževanju muzejskih zbirk:
etnografska muzeologija
muzeolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na muzeologijo:
delati v skladu z muzeološkimi načeli
;
zapletena muzeološka vprašanja
múzga
-e
ž
(
ū
)
agr.,
gozd.
tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti:
muzga se izceja
;
veje so polne muzge
//
stanje, ko se ta pojavi:
drevo je v muzgi
/
sekati ob muzgi
muzicíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od muzicirati:
muziciranje mu je v krvi
;
njeno muziciranje mu preseda
♦
glasb.
komorno muziciranje
muzicírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
igrati (na glasbilo):
godci pridno muzicirajo
;
v kavarni muzicirajo dolgo v noč
;
peti in muzicirati
;
pren.
murni neutrudno muzicirajo
//
izvajati glasbeno delo, navadno kvalitetno:
pod dirigentovim vodstvom orkester skladno muzicira
múzičen
-čna -o
prid.
(
ú
)
1.
ki ima čut, smisel za umetnost:
je zelo muzičen človek
/
dekle je muzične narave
2.
glasben
:
muzična vzgoja
●
muzični agon
pri starih Grkih
tekmovanje v glasbi
múzičnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost muzičnega človeka:
muzičnost je podedoval po materi
/
muzičnost jezika
blagoglasnost, melodičnost
múzik
stil.
múzikus -a
m
(
ú
)
glasbenik
:
nadarjen mlad muzik
;
nastopajo jazz muziki
múzika
-e
ž
(
ú
)
1.
umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok;
glasba
:
študirati muziko
;
za muziko je zelo dovzetna
/
igrajo samo jazzovsko muziko
;
lahka, resna, zabavna muzika
;
operna, plesna muzika
//
glasbeno delo:
komponira slabo muziko
;
poznavanje naše muzike v tujini
2.
igranje (na glasbila):
po proslavi bo muzika in ples
;
muzika utihne
;
iz vasi je slišati glasno, hrupno muziko
//
izvajanje glasbenih del:
rad posluša moderno muziko
/
muzika za ples
;
pren.,
pesn.
muzika dežja, stroja
3.
pog.
skupina ljudi, ki igra na glasbila;
godba
:
muzika je zaigrala koračnico
;
najeti muziko
/
kot vojak je bil pri muziki
4.
knjiž.,
ekspr.
blagoglasnost
,
melodičnost
:
muzika jezika, stavka
;
pren.
muzika slike
●
pog.,
ekspr.
to je pa druga muzika
stvar je drugačna, kakor je kazalo
;
ekspr.
dosti imam te muzike
naveličan sem tega ravnanja, stanja, odveč mi je
;
slabš.
narediti komu mačjo muziko
dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem
;
pog.,
ekspr.
ko jim bo zmanjkalo denarja, bo konec muzike
ne bodo več delali, počeli tega
;
preg.
za malo denarja malo muzike
za majhno plačilo se malo dobi
muzikál
tudi
musical -a
[
druga oblika
muzikál
in
mjúzikəl
]
m
(
ȃ; ȗ
)
zlasti v angleškem in ameriškem okolju
odrsko glasbeno delo z elementi operete, kabareta, glasbena komedija:
skladatelj muzikalov
;
scenarij za muzikal
muzikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na muziko;
glasben
:
muzikalna prvina
/
muzikalna izobrazba, vzgoja
;
izvajati, poslušati muzikalne reprodukcije
/
pomemben muzikalni dogodek
2.
ki ima čut, smisel za glasbo:
muzikalen otrok
/
njeno igranje je bilo zelo muzikalno
3.
blagoglasen
,
melodičen
:
imeti muzikalen jezik, stil
♦
jezikosl.
muzikalni naglas
tonemski naglas
muzikálno
prisl.
:
skladba je muzikalno dobro izvedena
;
muzikalno izšolani ljudje
muzikáličen
-čna -o
prid.
(
á
)
ki ima čut, smisel za glasbo:
muzikaličen človek
;
je zelo muzikalična in ima lep glas
/
muzikalični dar
muzikáličnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost muzikaličnega človeka:
obdarjen je z muzikaličnostjo
/
njegov stil se odlikuje po muzikaličnosti in ritmičnosti
muzikalnosti
muzikálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
knjige, zvezki s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli:
trgovina z muzikalijami
;
zemljevidi in muzikalije
muzikálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost muzikalnega človeka:
solist je pokazal izredno muzikalnost
/
muzikalnost jezika
muzikánt
in
muzikànt -ánta
m
,
im. mn. tudi
muzikántje
(
ā á; ȁ á
)
kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju:
muzikanti so igrali poskočne polke
;
že praded je bil muzikant
/
popotni, vaški muzikant
muzikántar
-ja
m
(
ā
)
pog.,
ekspr.
muzikant
,
godec
:
igrali in peli so domači muzikantarji
;
najeti muzikantarje
muzikológ
-a
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z raziskovanjem glasbe:
kongres muzikologov
;
skladatelj in muzikolog
/
diplomirani muzikolog
muzikologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o glasbi:
predavati muzikologijo
;
zahteve sodobne muzikologije
muzikológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki se ukvarja z raziskovanjem glasbe:
etnologinja in muzikologinja
/
diplomirana muzikologinja
muzikolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na muzikologe ali muzikologijo:
muzikološko društvo
/
muzikološka vprašanja
/
muzikološki inštitut
múzikoterapíja
-e
ž
(
ȗ-ȋ
)
med.
zdravljenje z glasbo:
muzikoterapijo so uvajali v bolnišnične programe zdravljenja alkoholikov
muzívičen
-čna -o
prid.
(
í
)
zastar.
mozaičen
:
muzivični vzorci
múža
-e
ž
(
ú
)
nar. vzhodno
močvirje
,
barje
:
okoli njega se je razprostirala muža
mužáva
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
močviren svet, močvirje:
steza se je vlekla skozi mužave
múžen
1
-žna -o
prid.
(
ū
)
muževen 1:
mužna vrbova mladika
mužén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nar. dolenjsko
muževen 1:
muženo drevje
mužéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
1.
biti muževen:
veje so mužele
2.
cediti se, mezeti:
tla so mužela in se vdajala
mužév
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
muževen 1:
drevje še ni muževo
mužéven
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki je v stanju, ko se pojavi pod lubjem v času rasti tekočina:
muževna vrba
;
drevo je, postane muževno
/
muževne veje
2.
nar.
blaten
,
močviren
:
žabe so čofotale po muževnem izlivu
/
muževen marec
deževen, vlažen
;
muževno vreme
mužévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje muževnega:
sekati drevje pred muževnostjo
;
muževnost smrek
mužík
-a
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.,
v ruskem okolju, zlasti pred oktobrsko revolucijo
kmet
:
neuki mužiki
;
slavjanofilsko čaščenje mužikov
mužíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na mužike:
mužiške koče
/
mužiški oddelki
múžiti se
-im se,
in
mužíti se
in
múžiti se -im se
nedov.
(
ū ȗ; ī ú
)
biti muževen:
bukev se muži