m 1   --  in  -ja  in  -a  [ mə̀ mə̀ja in èm êma m ( ə̏; ȅ ȇ )
štirinajsta črka slovenske abecede:   napiši m ; veliki M ; od k do m ; z dvema m-jema ; trije m-i
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   m je zvočnik
♦ 
jezikosl.  simb.  samostalnik moškega spola

m 2   [ ḿ medm. ( )
navadno v členkovni zvezi z da, ja   izraža obotavljanje, pomislek, dvom:   m, da, morda imaš prav
// izraža (zadržano) pritrjevanje:   m, da, to je res;  prim. m-da , mja 1









1   člen. ( ȁ nar. zahodno
1. ali 1 , kako :   ma ste neumni
2. da 1 , ja 3 ma, jasno, poznam ga / ma, kakor se vzame

ma 2   vez. , nar. zahodno, v protivnem priredju
pa 2 , ampak 2 dela, ma ne rad / elipt.  ma vi niste iz naših krajev

macafízelj   tudi  macefízelj -zlja m ( í nar.
1. nav. mn.  svaljek (iz krompirjevega testa):   za kosilo bomo jedli macafizlje in solato
2. zelo majhen človek:   takegale macafizlja se pa že ne bom bal

macafúra   -e ž ( ȗ )
nar.  zanemarjeno oblečena, skuštrana ženska:   pijana macafura

macaron   gl. makron 2

macefizelj   gl. macafizelj

mácelj   -clja m ( á )
zastar. bat , bet , kij :   z macljem je tolkel po sekiri, dokler se grča ni razklala
// macola :   komaj je vihtel macelj

macerírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh.  namakati organsko snov zaradi izluževanja, razvlaknjenja:   macerirati les, pelin
// med.  s tekočino povzročati, da postane kaj mehko:   macerirati kost, tkivo

macêsen   -sna m ( é )
gorsko drevo z mehkimi tankimi iglami v šopih, ki jeseni odpadejo:   macesni so ozeleneli ; posekati macesen ; star macesen / pog.  pohištvo iz macesna  macesnovega lesa
 
vrtn.  japonski macesen  macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis

macêsenje   in  macêsnje -a  [ prva oblika macesənje s ( ȇ )
zastar. macesnovje :   iti v macesenje

macêsnov   -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na macesen:   macesnov les / macesnov gozd / macesnova tla v koči / macesnova goba
 
bot.  macesnov goban  užitna goba z zlato rumenim klobukom, rastoča pod macesni, Suillus grevillei

macesnovína   in  macêsnovina -e ž ( í; é )
macesnov les:   stanovanjska oprema iz macesnovine

macêsnovje   -a s ( é )
macesnov gozd:   pot skozi redko macesnovje / z bukovjem in macesnovjem obrasla pobočja  z macesnovim drevjem

mach   -a  [ máh m ( ȃ )
let. žarg.  Machovo število:   letalo je doseglo hitrost tri mache

machiavellizem   ipd. gl. makiavelizem ipd.

machizem   gl. mahizem

Machov   -a -o  [ máhov- prid. ( ȃ )
fiz., v zvezi Machovo število in machovo število   število, ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah:   Machovo število letala je tri

mácljek   -a  [ macljək tudi macljek m ( ȃ )
nav. mn., nar. vzhodno  kladivce (pri klopotcu):   macljeki udarjajo po deski

macóla   -e ž ( ọ̑ )
težko železno kladivo:   komaj je vihtel macolo ; z macolo udariti po čem

mačák   -a m ( á )
knjiž., ekspr.  mačji samec; maček 1 sosedov tigrasti mačak

mačè   -éta  tudi  máče -ta s ( ȅ ẹ́; á )
ekspr.  mlada mačka, mucka:   mačka z mačeti ; otrok se je igral kot mače
// mačka :   mače je prijazno drgnilo hrbet ob njegov gleženj
● 
ekspr.  tole mače bom že ukrotil, je rekel  dekle

máčeha   -e ž ( á )
1. očetova druga žena v razmerju do njegovih otrok iz prejšnjega zakona:   otrok ima mačeho ; dobra, hudobna mačeha ; fantkova mačeha
// ekspr.  slaba, neskrbna mati:   ti si mi mačeha, ne mati ; pren.  tujina je človeku mačeha
2. vrtna rastlina z velikimi enobarvnimi ali večbarvnimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo:   gredica mačeh
♦ 
bot.  divja mačeha  divja vijolica

máčehica   -e ž ( á )
ekspr.  mačeha 2:   nasaditi mačehice

máčehovski   -a -o prid. ( á )
nav. ekspr.  nanašajoč se na mačehe, slabe, neskrbne matere:   ta ženska je zanj mačehovska / tedanje oblasti so imele do šolstva mačehovski odnos ; ta dejavnost je bila doslej deležna le mačehovske pozornosti / narodnostno zatiranemu ljudstvu mačehovska država / mačehovska zima  zelo neugodna

máček 1   -čka m ( á )
1. mačji samec:   maček leži na peči ; naš maček rad lovi miši ; maček mijavka, praska, prede ; črn maček ; urno kakor maček je splezal na drevo ; pren., ekspr.  pusti tega zaljubljenega mačka pri miru, saj se mu ne da nič dopovedati
// domača žival s krajšim gobcem, gosto mehko dlako in vpotegljivimi kremplji, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, ali na prostem, zlasti za lovljenje miši; mačka :   dobro bi bilo, da bi imeli kakega mačka pri hiši ; prišel je po tiho kot maček
2. ekspr., navadno s prilastkom  izkušen, spreten, prebrisan človek, zlasti moški:   pravi maček moraš biti, da se lahko znajdeš v gori predpisov ; ta je previden, star maček, zato bo že pazil, da ne bo nasedel ; novinec med starimi mački
3. krzno (okrog vratu):   ima nov plašč z mačkom
4. pog.  priprava v obliki manjšega valja z ročajem za nanašanje barve,  obrt. valjček :   beliti z mačkom
5. star. sidro :   spustiti mačka ; vzdignili so mačka in odpluli
6. priprava z zobom, z zobmi za prijemanje, ustavljanje:   spustiti mačka (pri saneh) in stopiti nanj ; z mačkom obračati hlode ; z mačkom odtrgati goreči del strehe
7. nekdaj  usnjena mošnja za denar, ki se nosi za pasom:   imeti polnega mačka ; v mačku je imel veliko denarja
● 
ekspr.  tudi jaz imam takega mačka, je rekel  revolver ; ekspr.  kupiti mačka v žaklju  kupiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl ; pog., ekspr.  tristo mačkov, tako ne bomo prišli nikamor  izraža podkrepitev trditve ; je kot maček, vedno pade na noge  v vsakem položaju, stanju se znajde ; star.  tak je kot suščev maček  zelo izčrpan od spolnega izživljanja ; nizko  reži se kot pečen maček  zelo
♦ 
agr.  maček  drog z na notranji strani nasekanim kavljem za ruvanje hmeljevk ; mont.  maček  priprava za ustavljanje rudniških vozičkov ; navt.  maček  sidro s štirimi ali več kraki ; petr.  apneni maček  lehnjak ; strojn.  maček  priprava s škripcem ali vitlom, ki se premika po žerjavnem mostu ali po kakem drugem tiru na žerjavu

máček 2   -čka m ( á )
nav. ekspr.  slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola:   kje si krokal, da imaš takega mačka ; z ležanjem, s tabletami preganjati mačka ; maček po šmarnici
// navadno v zvezi moralni maček   občutek krivde po dejanju, ki ima navadno negativne posledice:   po razbrzdanem življenju se ga je lotil moralni maček ; ima hudega moralnega mačka

mačéta   -e ž ( ẹ̑ )
v tropskem okolju  enorezen dolg nož za sekanje, klestenje:   skozi tropski pragozd si je utiral pot z mačeto / bili so oboroženi z noži in mačetami

máčevje   -a s ( á )
nar. ivovje :   mačevje raste ob vodi / nalomiti mačevja

máčica   -e ž ( ā )
1. manjšalnica od mačka:   mačice in psički se igrajo na dvorišču ; mlade mačice ; dekle je razposajeno kot mačica / ekspr.  našo mačico imamo vsi radi  mačko
2. pog., ekspr.  ljubka, mikavna ženska:   spoznal sem ljubko mačico / kot nagovor  te zebe, mačica
3. nav. mn.  socvetje v obliki podolgovate kepice:   mačice se osipajo ; vrba je že pognala rumene mačice / leskove mačice
 
bot.  socvetje, značilno za skupino brezvenčnic
// vejica s takim socvetjem:   nalomiti mačic
4. ekspr., zastar.  večja snežinka:   redke bele mačice letijo po zraku

mačíst   -a m ( ȋ )
kdor zagovarja pretirano poudarjanje možatosti:   pisatelj je bil znan ženskar in mačist

mačístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na mačiste ali mačizem:   mačističen svet ; mačistična družba ; mačistična kultura

mačízem   -zma m ( ī )
pretirano poudarjanje možatosti:   ženske se trudijo narediti konec mačizmu in kulturi, ki ji vladajo moški

máčjak   tudi  máčjek -a m ( ȃ )
mačji iztrebek:

máčji   -a -e prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mačke:   mačji glas, rep ; mačja šapa / mačja trdoživost / ekspr.:  z mačjimi koraki se je bližal hiši  tiho, neslišno ; imeti mačje oči  dobro videti v temi; imeti zelenkaste, podolgovate oči
// v zvezi mačja bolezen   zelo nalezljivo glivično obolenje kože, ki se prenaša na človeka predvsem z neposrednim dotikom obolele živali, zlasti mačke,  med. mikrosporija :   mačja bolezen lahko traja več tednov ali mesecev
● 
ekspr.  to ni mačji kašelj  to ni majhna, nepomembna stvar ; slabš.  narediti komu mačjo godbo  dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem ; ekspr.  to niso mačje solze  to ni majhna, nepomembna stvar ; pog.  mačje oko  svetlobni odbojnik (na cestišču)
♦ 
bot.  mačji rep  trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum ; navadna mačja meta  rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria ; mačje uho  kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys ; grad.  ulica je tlakovana z mačjimi glavami  s kroglasto zaobljenimi večjimi kockami ali kamni ; min.  mačje zlato  sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja ; zool.  mačji som  do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačka

máčka   -e ž ( ȃ )
1. domača žival s krajšim gobcem, gosto mehko dlako in vpotegljivimi kremplji, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, ali na prostem, zlasti za lovljenje miši:   mačka čepi na peči in prede ; mačka se grbi, ježi, piha pred psom ; mačka se igra z miško ; mačka mijavka, prede, se umiva ; mačke se gonijo ; pri hiši imajo veliko mačk ; bela, črna, pisana mačka ; mlada mačka ; igra se z njim kot mačka z miško  ima ga v popolni oblasti, dela z njim, kar hoče ; prišel je po tiho kot mačka ; nižje pog.  siten kakor breja mačka ; trdoživ kot mačka / muc, je poklical mačko / angorska, siamska mačka / velika mačka  nav. mn.  domači mački sorodna zver, zlasti lev, tiger, leopard in jaguar
// mačja samica:   mačka ima mlade ; mačka je skotila mladiče ; knjige prenaša iz kota v kot kakor mačka mlade
2. nav. slabš.  spretna, premetena ženska:   to ti je mačka, nje že ne boš ugnal
3. ekspr.  spolno privlačna ženska:   ima lepo postavo, je fotogenična, prava mačka ; kakšna dobra mačka!
4. nar., v prislovni rabi  izraža močno zanikanje:   da so dobri ti ljudje? Mačko so dobri / v medmetni rabi  misliš, da bom delal zate? Mačko, če češ
● 
ekspr.  (črna) mačka mi je prekrižala pot  po ljudskem verovanju  danes bom imel nesrečo; danes bom doživel kaj slabega ; hodi kakor mačka okrog vrele kaše  ne upa se lotiti jedra problema ; tadva sta si, se gledata kakor pes in mačka  sovražita se ; tako je bil pijan, da je mački botra rekel  da se ni zavedal, kaj dela ; ekspr.  če mački na rep stopiš, zacvili  človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese ; preg.  kar mačka rodi, miši lovi  otroci so navadno taki kakor starši ; preg.  kadar mačke ni doma, miši plešejo  kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
♦ 
etn.  mačka in miška  otroška igra, pri kateri se udeleženci sprimejo v krog in branijo tistemu, ki igra mačko, v krog, da bi ujel tistega, ki igra miško ; zool.  divja mačka  v gozdovih živeča mačka, Felis silvestris ; morska mačka  do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus ; morska mačka  dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka

máčkar   -ja m ( ȃ )
nav. ekspr.  kdor goji ali prodaja mačke:

mačkárna   -e ž ( ȃ )
podjetje za vzrejo rodovniških mačk:   naša mačkarna je članica Slovenskega felinološkega društva

máčkast 1   -a -o prid. ( á )
nav. ekspr.  ki je slabega počutja, razpoloženja, navadno po nezmernem uživanju alkohola:   od popivanja je mačkast ; zjutraj se je prebudil mačkast ; mačkast od pijače / mačkasta glava / mačkast ponedeljek / družbene spremembe so pri nekaterih povzročale mačkasto razpoloženje

máčkast 2   -a -o prid. ( ȃ )
ekspr.  tak kot pri mački:   mačkasto prilizovanje

máčkica   -e ž ( ȃ )
nav. ekspr.  manjšalnica od mačka:   mačkice se igrajo ; dekle se je kot mačkica privila k fantu

máčkin   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mačke:   mačkin rep ; mačkino mijavkanje
 
ekspr.  to niso mačkine solze  to ni majhna, nepomembna stvar

mačkojéd   -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
nav. slabš.  kdor jé mačke:

mačkón   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  maček, zlasti velik:   vse mačke in mačkone bom spravil od hiše

máčkora   -e ž ( á )
nar. maškara :   mačkore so prišle / iti v mačkore

máčkov 1   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na maček 1 :   mačkovi kremplji / mačkova lenoba
 
vrtn.  mačkov brk  vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
2. nar.  nanašajoč se na mačkovino ali mačevje:   mačkove šibe

máčkov 2   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na maček 2 :   bil sem ves mačkov / mačkov ponedeljek

máčkovec   -vca m ( á )
privrženec hrvaškega politika Mačka:   neuspešna prizadevanja mačkovcev

máčkovina   -e ž ( á )
nar.  grm ali drevo s širokimi, jajčastimi, na spodnji strani belo dlakavimi listi; iva :   posekati mačkovino / butara iz mačkovine

máčo   -ta  in  -a m ( ȃ pog.
moški, ki pretirano poudarja svojo možatost:   v javnosti se kaže kot mačo ; pravi mačo

madáma   -e ž ( ȃ star.
1. gospa , madame :   ta madama mi je ugajala / kot nagovor  tudi vi, madama, pridite ; kot pristavek k imenu  madama Elizabeta
2. delodajalka , gospodinja :   madama ji je dajala za nadurno delo majhno odškodnino

madame   --  [ madám ž ( ȃ )
1. zlasti v francoskem okolju gospa :   kar naprej je nekaj pripovedoval madame / kot nagovor  poljubljam vam roko, madame ; kot pristavek k imenu  madame Elza
2. v carski Rusiji  privatna vzgojiteljica in učiteljica:   njegovi otroci imajo madame

madapolám   -a m ( ȃ )
tekst.  mehka bombažna tkanina, navadno beljena, tkana v platneni vezavi:   kupila je rjuhe iz madapolama

madêjra   in  madeira -e  [ madêjra ž ( ȇ )
sladko vino jantarne barve z Madeire:   naročiti buteljko madejre

mademoiselle   --  [ madmoazêl ž ( ȇ )
zlasti v francoskem okolju gospodična :   prva je kozarec izpila mademoiselle / kot nagovor  mademoiselle, ali vas smem prositi za naslednji ples

madêrec   -rca m ( ȇ )
star. madeira :   steklenica maderca

mádež   -a m ( ȃ )
1. umazano mesto, umazanija na čem:   na obleki se mi je napravil velik madež ; odstraniti madeže s tapet ; krvni madež ; madež od olja ; madež na obleki / čistiti madeže z bencinom, s toplo vodo ; sredstvo za čiščenje madežev  odstranjevanje / na morju so se pojavili veliki oljni madeži / obraz brez madeža  peg, črnih pik ; pren.  očistiti ekonomske odnose fevdalnih madežev
2. nav. ekspr.  kar dela kaj moralno, nravno slabše:   biti brez madeža ; oprati s svojega imena madež ; očitek je vrgel grd madež nanj ; to je bil madež v njenem značaju
♦ 
fot.  napaka na fotografskih izdelkih zaradi nepazljivega ali nečistega dela

mádežast   -a -o prid. ( ȃ )
ki ima madeže:   madežasta obleka ; miza je vsa madežasta od barv / očistiti madežasto mesto na suknjiču / madežasto lice

mádežek   -žka m ( ȃ )
manjšalnica od madež:   na srajci je bilo videti nekaj rjavih madežkov

madeževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. kaziti , kvariti , onečaščati :   njegova duša je bila zdaj prosta vsega nizkotnega, kar jo je madeževalo

madison   -a  [ mêdison in médison m ( ȇ; ẹ̑ )
skupinski ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike:   plesati madison
// skladba za ta ples:   zaigrali so madison

madóna 1   in  madôna -e ž ( ọ̑; ȏ knjiž.
1. kip ali podoba Kristusove matere:   lesena gotska madona ; Rafaelove madone ; lepa kot madona
2. idealna, krepostna ženska:   ne vem, ali si madona ali vlačuga

madôna 2   tudi  madóna medm. ( ȏ; ọ̑ pog.
1. izraža začudenje, navdušenje:   o madona, tu se bomo pa že najedli
2. izraža nejevoljo, nestrpnost:   madona sveta, da človek nima vsaj malo miru
3. izraža podkrepitev trditve:   madona, smo utrujeni

madônati   -am  tudi  madónati -am nedov. ( ȏ; ọ̑ )
ekspr.  preklinjati z besedo madona:   na vso moč madonati

madônca   in  madónca medm. ( ȏ; ọ̑ pog.
1. izraža začudenje, navdušenje:   madonca, kako je lep
2. izraža nejevoljo, nestrpnost:   madonca, spet smo na slabšem
3. izraža podkrepitev trditve:   madonca, smo utrujeni

madónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nav. ekspr.  tak kot pri madonah:   dekle z madonskim obrazom ; madonski pogled ; madonske oči

madrigál   -a m ( ȃ )
glasb.  večglasna vokalna skladba posvetne vsebine, zlasti v drugi polovici 16. in v začetku 17. stoletja:   peti madrigale ; Gallusovi moteti in madrigali
// lit.  kratka lirska pesem posvetne vsebine, zlasti v renesansi:   izmed pesniških oblik je pogosto uporabljal sonet in madrigal

madrigálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na madrigal:   madrigalna kantata / madrigalna oblika pesmi

madrigalíst   -a m ( ȋ )
glasb.  kdor komponira ali poje madrigale:   italijanski madrigalisti ; zbor madrigalistov

madrón   -a m ( ọ̑ )
nar.  krčevite bolečine v trebušnih organih:   zgrabil ga je madron / umreti od madrona

madrónščica   -e ž ( ọ̑ )
bot., navadno v zvezi navadna madronščica   rastlina s črtalasto suličastimi listi in rumenimi ustnatimi cveti v grozdih, Linaria vulgaris:

madžáriti   -im nedov. ( ā ȃ )
madžarizirati :   madžariti Hrvate in Slovake na Ogrskem

madžarizácija   -e ž ( á )
glagolnik od madžarizirati:   nasilna madžarizacija

madžarízem   -zma m ( ī )
jezikosl.  element madžarščine v kakem drugem jeziku:   madžarizmi v prekmurskem narečju

madžarizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj madžarsko:   madžarizirati Slovence na Ogrskem ; obmejne vasi se madžarizirajo

madžarón   -a m ( ọ̑ )
slabš.  pripadnik nemadžarskega naroda, zavzemajoč se za madžarizacijo:   zagrizen madžaron
♦ 
zgod.  madžaron  na Hrvaškem, sredi 19. stoletja  pristaš hrvaško-ogrske stranke

madžarónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na madžarone:   madžaronska miselnost / madžaronska stranka

madžarónstvo   -a s ( ọ̑ )
slabš.  madžaronska miselnost:   očitali so mu madžaronstvo / politični boj z madžaronstvom

madžárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Madžare ali Madžarsko:   madžarski jezik / madžarska nogometna reprezentanca / madžarska kuhinja
 
vet.  madžarski ovčar ; zgod.  madžarska revolucija  socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem

madžárstvo   -a s ( ȃ )
državna in politična pripadnost k Madžarski:   koristi madžarstva / v ogrski polovici Avstrije je imelo madžarstvo glavno vlogo

madžárščina   -e ž ( ȃ )
madžarski jezik:   dobro obvlada madžarščino

maestóso   [ maestózo prisl. ( ọ̑ )
glasb., označba za izraz izvajanja veličastno :   igrati maestoso

maestrál   -a m ( ȃ )
meteor.  veter v Sredozemlju, ki piha z morja na kopno:   od jutra do večera je pihal, vlekel maestral ; sunki maestrala

maéstro   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  naslov zlasti za starejšega, uglednega skladatelja, dirigenta, mojster:   violino se je učil pri nekem znanem maestru

máfija   -e ž ( á )
1. zlasti v italijanskem in ameriškem okolju  tajna kriminalna organizacija, ki svoje (finančne) cilje dosega predvsem z izsiljevanjem, ustrahovanjem:   člani mafije / mafija organizira trgovino z mamili ; za ugrabitev otroka sumijo mafijo ; nasilje mafije / ameriška mafija
2. skupina ljudi, ki deluje podtalno:   ti ljudje so mafija / ekspr.  zelena mafija  organizirana skupina prekupčevalcev z zelenjavo in sadjem na velikih trgih, tržnicah

máfijec   -jca m ( á )
zlasti v italijanskem in ameriškem okolju  član tajne kriminalne organizacije:   mafijec se je dvajset let izogibal roki pravice ; italijanski mafijec
// slabš.  človek, ki deluje ilegalno:   tajkunski mafijec

máfijski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mafijo:   mafijski voditelji / mafijske organizacije

máfin   tudi  muffin -a  [ máfin m ( ȃ )
gastr.  slaščica iz umešanega testa z dodatki, pečena v pekaču z vdolbinicami:   borovničevi, čokoladni, pomarančni mafini ; ovseni, polnozrnati mafini ; mafini s čokolado ; papirčki za mafine / pekač za mafine

mafiózo   -a m ( ọ̑ pog.
mafijec :   iz pisarne javnega tožilca so sporočili, da bodo mafiozom stopili na prste / slabš.  glavni mafiozo

mág   -a m ( ȃ )
1. pri starih Medijcih in Perzijcih svečenik , vedež :   modrost magov
2. knjiž. čarovnik :   mag s čarovno palico / ekspr.  bil je mag pesniške besede

magacin   ipd. gl. magazin ipd.

magári   člen. ( ȃ pog.
1. izraža sprijaznjenje s skrajno stopnjo, možnostjo:   čakal te bom magari do polnoči ; za tako sliko dam magari pet tisoč evrov  tudi, celo ; čevlje lahko prodaš ali pa jih magari podariš
// izraža pritrjevanje, privolitev:   »Ali bi ga požirek?« »Magari.«
2. v vezniški rabi  čeprav, tudi če:   avto bom prodal, magari z izgubo / magari če se na glavo postaviš, ne dobiš ; potem naj me zaprejo, pa magari za več let / elipt.  »Vstani, ura je že sedem.« »Magari devet.«

magazín   tudi  magacín -a m ( ȋ )
1. zaprt prostor za shranjevanje česa, navadno izdelkov; skladišče :   s tovornjaka so nosili velike vreče v magazin ; v magazinih leži veliko blaga ; magazin za knjige
2. voj.  priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v puško, nabojnik:   izprazniti magazin ; dati naboje v magazin / ekspr.  izstreliti cel magazin
3. star. blagovnica 1 , veleblagovnica :   ogledovati si izložbe velikih magazinov / modni magazin
4. star. prodajalna , trgovina :   v magazin je šla kupit nekaj stvari / narodni magazin ; okrajni magazin
5. publ.  ilustrirana, zabavna revija:   brati magazine ; izložba s stripi in magazini / filmski, modni magazin
// pestra zabavna radijska ali televizijska oddaja:   filmski, zvočni magazin
♦ 
strojn.  posoda pri obdelovalnih strojih s kosi za obdelavo

magazinêr   tudi  magacinêr -ja m ( ȇ )
zastar. skladiščnik

magazinírati   tudi  magacinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
zastar. uskladiščiti :   magazinirati pošiljko moke

magazínski   tudi  magacínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na magazin:   magazinski delavec / magazinska zgodba ; slabš.  bere samo magazinsko literaturo / radijska oddaja magazinskega tipa

magdaléna   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr.  lahkoživa ženska:   družiti se z magdalenami

magdalénica   -e ž ( ẹ̑ )
drobno odišavljeno biskvitno pecivo, navadno v obliki školjke:   ob grižljaju magdalenice in požirku čaja ga je preplavil spomin na minule čase

magdalénka   -e ž ( ẹ̑ )
rel.  redovnica reda, ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov:   samostan magdalenk
♦ 
agr.  rana magdalenka  trta z zgodaj zorečimi belimi grozdi ; zelena magdalenka  hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija

mágičen   -čna -o prid. ( á )
1. po ljudskem verovanju  ki ima nenavadno, skrivnostno moč, čaroven:   z magičnimi gibi delati čarovnije ; magični obredi ; z magično formulo klicati duhove ; magično sredstvo / pripisovati čemu magičen pomen / verovati v magične sile ; pren.  magična povezanost med človekom in umetnostjo
2. knjiž., ekspr.  zelo velik, zelo močen:   magična moč pesniške besede, drame, pesmi
// nenavadno, izredno lep:   sneg se sveti v magični belini / s svojimi magičnimi akcijami je navdušil ljubitelje košarke
● 
publ.  tekmovalec ni mogel preseči magične meje  določenega, zelo težko dosegljivega športnega rezultata
♦ 
fiz.  magično število  število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra ; igr.  magični kvadrat  magični lik kvadratne oblike ; magični lik  uganka, pri kateri se iste besede ponovijo vodoravno in navpično tako, da se križajo ; rad.  magično oko  priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost

mágičnost   -i ž ( á )
značilnost magičnega:   magičnost plesov / knjiž., ekspr.:  plastika učinkuje s svojo posebno magičnostjo ; magičnost umetniške besede

magíja   -e ž ( ȋ )
1. v okultizmu  nauk o skrivni povezavi vseh stvari med seboj in o vplivanju na naravo z močjo poduhovljene volje:   spoznavati magijo ; učiti se magije ; elementi, skrivnosti magije
2. knjiž. čarovništvo , čaranje :   verjeti v magijo / ukvarjati se z magijo ; vplivati na kaj z magijo / bela  usmerjena v dobro ljudi , črna magija  usmerjena v škodo ljudi
3. knjiž., ekspr.  velika (skrivnostna) moč:   igralčeva magija ; umetnostna magija ; magija umetniške besede

magíjec   -jca m ( ȋ )
knjiž. mag :   modrost magijcev / magijec s čarovno palico  čarovnik

magíjski   -a -o  ( ȋ ) prid.
nanašajoč se na magijo:   magijski simboli ; magijske metode, prakse, tehnike ; magijska miselnost, zavest ; magijska besedila / magijski krog ; magijski obredi, postopki, uroki ; magijske formule ; magijsko orodje, orožje / magijska moč

mágik   -a m ( á knjiž.
1. pri starih Medijcih in Perzijcih svečenik , vedež :   modrost magikov
2. čarovnik :   nastop magika

mágirus   tudi  magírus -- v prid. rabi ( ȃ; ȋ )
teh., v zvezi magirus lestev   velika, avtomatično raztegljiva lestev, navadno kot sestavni del gasilskega avtomobila:   uporabili so magirus lestev

Mágirusov   tudi  Magírusov -a -o prid. ( ȃ; ȋ )
teh., v zvezi Magirusova lestev   velika, avtomatično raztegljiva lestev, navadno kot sestavni del gasilskega avtomobila:   gasilci so uporabili Magirusovo lestev

magíster   -tra m ( í )
1. akademski naslov, ki ga podeli univerza ali visoka šola, za stopnjo nižji od doktorja:   študirati za magistra ; postati magister tekstilne tehnologije / magister farmacije  kdor diplomira na fakulteti ali na oddelku za farmacijo / kot pristavek k imenu  magister XY
// kdor ima magistrski naslov:   inštitut želi zaposliti več doktorjev in magistrov
2. pog.  (diplomirani) farmacevt:   navodilo za uporabo zdravila mu je dal magister / kot nagovor  gospod magister
3. nekdaj  predavatelj, učitelj humanističnih znanosti:   bil je prizadeven magister
// naslov človeka z najvišjo stopnjo akademske izobrazbe:   magister teologije
♦ 
zgod.  magister  pri starih Rimljanih  najvišji vojaški poveljnik konjenice ali pehote

magistêrij   -a m ( é )
1. magistrski naslov:   doseči, imeti magisterij ; napraviti izpit za magisterij
2. delo, izpit za dosego magistrskega naslova:   narediti magisterij

magístra   -e ž ( ȋ )
pog.  (diplomirana) farmacevtka:   vprašati magistro, kako zdravilo deluje / kot nagovor  gospa magistra

magistrála   -e ž ( ȃ )
glavna (prometna) pot:   mesto leži ob mednarodni magistrali ; naselja ob magistrali Ljubljana–Maribor / cestna, rečna, železniška magistrala ; jadranska, sibirska magistrala / prometna magistrala
// publ.  glavna (prometna) ulica:   preureditvena dela na ljubljanski magistrali med Trgom republike in pošto

magistrále   -a m ( ȃ )
lit.  zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov:   magistrale z akrostihom ; pren.  Ti si življenja moj'ga magistrale  (F. Prešeren)

magistrálen 1   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. glaven 1 , najvažnejši :   to je magistralno vprašanje / magistralni plinovod / magistralna cesta, proga

magistrálen 2   -lna -o prid. ( ȃ )
farm.  izdelan v lekarni po zdravnikovem receptu:   magistralno zdravilo

magistrálka   -e ž ( ȃ )
glavna (prometna) pot:   zaradi nesreče je bila magistralka več ur zaprta

magistrát   -a m ( ȃ )
1. v 19. stoletju in prvih desetletjih 20. stoletja  upravni organ mestne samouprave v nekaterih večjih mestih:   odlok magistrata ; pristojnost magistrata / ljubljanski magistrat / imeti opravek na magistratu
2. stavba, kjer je kdaj imel sedež ta upravni organ:   oboki magistrata ; trg pred magistratom
 
ekspr.  iti na magistrat  v Ljubljani  poročiti se
3. zgod., pri starih Rimljanih  državni uradnik, izvoljen za eno leto:   oblast magistratov

magistráten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na magistrat:   magistratna dvorana ; magistratno dvorišče / magistratni uradniki

magistratúra   -e ž ( ȗ )
1. nekdaj  magistrski naslov:   dokončana tretja stopnja z magistraturo
2. zgod., pri starih Rimljanih  služba magistrata:   magistrature so bile v rokah patricijev

magístrica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki ima magistrski naslov:   magistrica znanosti / diplomanti bodo po končanem študiju dobili strokovni naziv magister ali magistrica poslovnih znanosti

magistrírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  doseči, pridobiti si magistrski naslov:   magistriral bo iz pravnih ved ; magistrirala je na zagrebški univerzi

magístrski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na magistre:   podelili so mu magistrski naslov ; doseči magistrsko čast / magistrski izpit ; magistrsko delo / magistrska diploma

mágma   -e ž ( ȃ )
geol.  žareča tekoča snov v zemeljski notranjosti:   premiki magme

magmátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na magmo:   rudnina magmatskega izvora / magmatska kamnina  kamnina, nastala iz magme / magmatsko delovanje

mágna kárta   mágne kárte  in  magna charta magne charte  [ mágna kárta ž ( ȃ, ȃ )
vznes.  pomembna listina, dokument o pravicah, zlasti v socialnem in narodnostnem smislu:   to je naša magna karta

magnát   -a m ( ȃ )
nav. ekspr.  zelo bogat in vpliven človek:   poročila se je z nekim magnatom / dolarski, industrijski magnat / ti si mi pravi magnat ; pren.  vaški magnat
 
zgod.  pripadnik višjega plemstva v stari Ogrski in stari Poljski

magnátka   -e ž ( ȃ )
nav. ekspr.  zelo bogata in vplivna ženska:   revež sem v primerjavi s to magnatko / medijska magnatka

magnátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na magnate:   magnatska ošabnost, samozavest / magnatski položaj ; velike magnatske posesti

magnét   -a m ( ẹ̑ )
predmet, priprava, ki privlači železo in nekatere druge kovine:   pobirati žeblje z magnetom ; prizor je gledalce pritegnil kot magnet ; ta dežela kot magnet privablja turiste / naravni magnet ; pren.  zanj je največji magnet opera ; znameniti pevci so na zabavnih prireditvah magnet za občinstvo
 
fiz.  paličasti, podkvasti magnet ; trajni  ali  permanentni magnet  ki trajno ohrani magnetne lastnosti ; južni, severni pol magneta

magnétek   -tka m ( ẹ̑ )
1. manjšalnica od magnet:   igrača z nevarnimi magnetki / tabla s plastičnimi magnetki  ki so vloženi v plastiko / pritrditi voščilnico z okrasnimi magnetki ; magnetki na hladilniku
2. priprava za terapijo z magnetnim poljem:   stopalni vložki z magnetki

magnéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na magnet:
a) magnetne lastnosti / magnetna sila / magnetni zapis zvoka / magnetna resonanca  tehnika preiskovanja notranjih organov človeškega telesa, pri kateri se uporabljajo lastnosti magnetnega polja in radijskih valov / magnetni vžigalnik / magnetna moč teh pesmi
b) postati magneten / kristal je magneten
♦ 
elektr.  magnetni dipol ; magnetni krog  sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok ; (magnetni) trak  z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik ; magnetno zapisovanje  postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik ; fiz.  magnetni pol ; magnetni pretok  ali  magnetni fluks  količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka ; magnetni vihar  motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu ; magnetna deklinacija  odklon magnetne igle od smeri sever–jug ; magnetna igla  droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug ; magnetna inklinacija  odklon magnetne igle od vodoravne smeri ; magnetne silnice ; magnetno polje  polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke ; metal.  magnetni ločilnik  naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih ; min.  magnetni kršec  pirotin ; magnetni železovec  magnetit ; rač.  magnetni pomnilnik  del računalnika, ki hrani informacije ; voj.  magnetna mina  mina z magnetnim vžigalnikom

magnétenje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od magnetiti:   magnetenje jekla

magnétičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na magnetizerje ali magnetizem:   z magnetično močjo kaj napraviti / magnetično stanje
2. magneten :   magnetične lastnosti / magnetično železo

magnétičnost   -i ž ( ẹ́ )
magnetnost :   magnetičnost snovi

magnetílen   -lna -o prid. ( ȋ )
elektr.  ki magneti:   magnetilni tok ; magnetilno navitje

magnetít   -a m ( ȋ )
min.  temno siva rudnina železov oksid, ki jo magnet zelo privlači:   pridobivati železo iz magnetita ; rudnik magnetita

magnétiti   -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
delati kaj magnetno:   magnetiti jeklo

magnetízem   -zma m ( ī )
1. lastnost nekaterih teles, da privlačijo železo in nekatere druge kovine:   odkriti magnetizem ; uporaba magnetizma ; pren., ekspr.  njegov nenavadni osebni magnetizem ; ta človek izžareva magnetizem voditelja
 
fiz.  zemeljski magnetizem  magnetizem zemlje ; navt.  ladijski magnetizem  ki ga dobi ladja pod vplivom zemeljskega magnetizma
// veda o pojavih, ki so v zvezi z magneti in magnetnim poljem:   učbenik magnetizma
2. domnevna energija, ki jo izžarevajo ljudje in z njo povzročajo hipnotične pojave:   z magnetizmom uspavati živali ; zdraviti z magnetizmom / animalni magnetizem

magnetizêr   -ja m ( ȇ )
kdor magnetizira:   tega je zdravil magnetizer

magnetizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. zdraviti z magnetizmom:   magnetizirati bolnega človeka / skušal ga je omamiti in magnetizirati  hipnotizirati
2. star. magnetiti :   magnetiziral je jeklo

magnétnica   -e ž ( ẹ̑ )
fiz.  droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug:   odklon magnetnice

magnétnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost magnetnega:   izgubiti, obdržati magnetnost

magneto...   ali  magnéto...  prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
nanašajoč se na magnet:   magnetometer ; magnetohidrodinamičen

magnetofón   -a m ( ọ̑ )
priprava za zapisovanje in predvajanje zvoka s pomočjo magnetnega traku:   magnetofon teče ; vključiti magnetofon ; posneti glasbo, govor na magnetofon / kasetni magnetofon  v katerega se vlagajo (magnetofonske) kasete ; reportažni magnetofon

magnetofónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na magnetofon:   magnetofonski posnetek, zapis ; magnetofonska reprodukcija / pogovor so posneli na magnetofonski trak
 
elektr.  magnetofonska glava

magnetográm   -a m ( ȃ )
dobesedni zapis na magnetofonski trak posnetega pogovora, govora:   magnetogram seje

magnetométer   -tra m ( ẹ̄ )
fiz.  priprava za merjenje magnetnega polja:   protonski magnetometer

magnetoskóp   tudi  magnetoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
rad.  priprava za zapisovanje in predvajanje televizijske slike in zvoka s pomočjo magnetnega traku:   dogodek posneti z magnetoskopom

magnetoskópski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na magnetoskop:   magnetoskopski posnetek košarkarske tekme / magnetoskopski trak

magnétoterapíja   -e ž ( ẹ̑-ȋ )
med.  zdravljenje z utripajočim magnetnim poljem nizkih frekvenc:   aparat za magnetoterapijo ; vadba v bazenu in magnetoterapija

magnétovec   -vca m ( ẹ̑ )
min. magnetit :   pridobivati železo iz magnetovca

magnetrón   -a m ( ọ̑ )
elektr.  priprava za pridobivanje visokofrekvenčnih električnih nihanj:

magnétski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
magneten :   magnetske lastnosti / magnetska energija

magnézij   -a m ( ẹ́ )
kem.  mehka lahka kovina srebrno bele barve, element Mg:   pridobivanje magnezija iz magnezita

magnézija   -e ž ( ẹ́ )
krhka snov bele barve, ki se uporablja za preprečevanje drsenja pri vajah na orodju:   pridobivati magnezijo ; tekmovalec si je namazal dlani z magnezijo
 
kem.  magnezijev oksid

magnézijev   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na magnezij:   magnezijev karbonat, klorid, oksid ; magnezijeva zlitina
 
grad.  magnezijev fluat

magnézijski   -a -o prid. ( ẹ́ )
ki je iz magnezija:   prižgati magnezijsko nit

magnezít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina magnezijev karbonat:   pridobivanje magnezija iz magnezita ; rudnik magnezita

magnezíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na magnezit:   magnezitni rudnik
 
grad.  magnezitni cement  vezivni material iz magnezijevega klorida in magnezijevega oksida ; teh.  magnezitna opeka  opeka iz žganega magnezita

magnificénca   -e ž ( ẹ̑ )
navadno s svojilnim zaimkom  naslov za rektorja univerze:   njegova magnificenca (rektor) je odredil / kot nagovor  vaša magnificenca, vabimo vas

magnífikat   -a m ( ȋ )
1. rel.  Marijina hvalna pesem v evangeliju:   peti magnifikat
2. glasb.  skladba s tem motivom:

magnitúda   -e ž ( ȗ )
geol.  jakostna stopnja potresa:   potres z magnitudo nad sedem / izračunati magnitudo potresa

magnólija   -e ž ( ọ́ )
okrasno drevo ali grm z velikimi listi in velikimi rožnatimi, belimi cveti:   magnolije v parku so se razcvetele / zimzelena magnolija

mágnum   -a m ( ȃ )
1. steklenica za vino, ki drži približno 1,5 l:   v zadnjih letih narašča prodaja šampanjca v magnumih
2. revolver ali pištola velikega kalibra:   ob hišni preiskavi so mu zasegli magnum ; streljati z magnumom

magót   -a m ( ọ̑ )
zool.  opica brez repa, ki živi po gibraltarskih skalah in v severni Afriki, Simia sylvana:

máh 1   -ú  in  -a m , mn.  mahôvi  ( ȃ )
1. rastlina brez pravih cvetov in korenin, ki raste na vlažnih, senčnih krajih:   mah pokriva tla okrog hrasta ; z drevja ostrgati mah in lišaj ; sesti na mah ; z mahom obraslo, poraslo drevo ; debel, mehek mah ; pren.  spomine na ta dogodek je že prerasel mah
2. nar. barje :   njive na mahu ; loviti ptice na mahu
3. mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih; puh 1 iz gnezda je padel komaj z mahom pokrit ptič
// ekspr.  mlade, mehke dlake kot zarodek brade in brkov:   mah mu že poganja na licih ; obril si je mah pod nosom
4. v zvezi planinski mah   zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve,  bot. islandski lišaj :   čaj iz planinskega mahu lahko pripravimo na dva načina
♦ 
bot.  šotni mah  ki raste na vlažnih tleh in barjih in katerega spodnji del odmira ; geogr.  mah  visoko barje ; lov.  mah  koža s kratko, mehko dlako na rastočem rogovju

màh 2   tudi  máh máha m ( ȁ á; ȃ )
1. glagolnik od mahniti:   rahel mah ; mah z mečem, veslom (pri veslanju) ; mah z roko / z enim mahom je podrl nasprotnika
2. star. razmah , polet :   dati maha svojim čustvom ; stvar je dobila še večji mah
3. star. trenutek , hip 1 (na) prvi mah ni razumel vsega ; ta mah nimam časa ; tisti mah, ko zapiha veter, luč ugasne / kri teče na mahe
● 
ekspr.  na en mah mu odbije glavo  z enim udarcem, zamahom ; ekspr.  ubiti dve muhi na en mah  z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari ; star.  zvoniti na ves mah  tako da se zvon zelo maje ; star.  vsi so v en mah zavzdihnili  hkrati, v istem trenutku ; star.  bil je vseveden in posmehljiv v isti mah  obenem ; ekspr.  z enim mahom se mu je razjasnilo vse  v zelo kratkem času, takoj ; ekspr.  dogodki so si sledili mah na mah  hitro drug za drugim ; star.  mah na pah  vrniti udarec za sunek, zlasti z mečem
♦ 
pravn.  uboj na mah  v močni razdraženosti;  prim. namah

mahagóni   -ja m ( ọ́ )
tropsko drevo ali plemenit rdeče rjav les tega drevesa:   uvažati mahagoni ; pohištvo iz mahagonija

mahagónijev   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na mahagoni:   mahagonijev les / mahagonijev furnir ; mahagonijevo pohištvo / njegova polt je bila mahagonijeve barve

mahagónov   -a -o prid. ( ọ́ )
mahagonijev :   mahagonov les / mahagonovo pohištvo

mahagónovec   -vca m ( ọ́ )
tropsko drevo, ki daje plemenit rdeče rjav les:   deblo mahagonovca / pog.  miza iz mahagonovca  mahagonijevega lesa

mahagonovína   -e ž ( í )
mahagonijev les:   postelja iz mahagonovine

mahálo   -a s ( á )
1. bot.  velik list, zlasti praproti, palm:   palmova mahala ; mahalo praproti
2. nav. ekspr.  priprava, ki maha ali s katero se maha:   s papirnatim mahalom si je hladil obraz
// slabš.  človek, ki med govorjenjem (rad) veliko maha z rokami:   to mahalo še ne bo nehalo dopovedovati

máhanje   in  mahánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od mahati:   mahanje s perutmi, z rokami / mahanje v pozdrav / nastane strahotno klanje in mahanje / mahanje v prazno ; mahanje z besedami

maharádža   -e  in  -a m ( ȃ )
v Indiji knez , vladar :   bogastvo maharadže ; maharadže in radže

maharáni   -- ž ( ȃ )
v Indiji  žena maharadže:   nakit bogate maharani

máhast   -a -o prid. ( ȃ )
1. podoben mahu:   mahasta rastlina
 
tekst.  mahasta preja  puhasta nakosmatena dvonitna preja iz česane volne
2. porasel z mahom:   sedel je na mahasta tla

máhati   -am,  in  máhati  tudi  maháti -am nedov. ( á; á á á )
1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami:   pri govorjenju maha okrog sebe ; razlagal je in mahal z rokami / ptič maha s perutmi ; pes maha z repom / od jeze je mahal s knjigo na levo in desno / z oslabljenim pomenom:, ekspr.  komaj je še mahal s koso  kosil ; ekspr.  pometač maha z metlo  pometa ; mahati s signalno zastavico  dajati znake
// delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava:   ko je vlak odpeljal, je še dolgo mahala ; mahati z robcem (v pozdrav) / mahal mu je, naj ustavi ; mahal jim je, kakor bi jim hotel nekaj povedati
2. nav. ekspr.  viseti in se gibati:   dolgi lasje so mahali po vratu ; čez ramo mu je mahala prazna torba ; veje žalujk so rahlo mahale
3. ekspr. udarjati , tolči :   jezno mahati koga s palico ; z gorjačo začne mahati po volu ; z mečem, s sabljo mahati / govedo leži, maha po muhah in prežvekuje
// očitati napake, zabavljati:   če je le mogel, je mahal po njem, po ženskah / s humorjem je mahal politične dogodke
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , hoditi :   malo je počakal in jo potem spet dalje mahal ; mahati jo proti šoli, v šolo ; mahati jo po sredi ceste ; kam pa mahaš ; mahati jo peš
● 
slabš.  v prazno mahati  govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva ; ekspr.  po starem je mahal naprej  živel, delal ; ekspr.  pogumno, slastno je mahal po žgancih  je jedel žgance

mahàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki maha:   vola sta stresala mahave uhlje / mahava hoja  opotekajoča se, zibajoča se

mahedrálo   -a s ( á slabš.
1. kar mahedra, navadno kos obleke:   kaj si dala nase to mahedralo
2. kdor nerodno, okorno hodi:   poglej tisto mahedralo
● 
slabš.  s takimi mahedrali nočem imeti opravka  neodločnimi ljudmi

mahedráti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. viseti in se valujoče gibati:   hlače mu mahedrajo ; veter je prenehal in jadro mahedra ; slon je mirno stal, le dolga ušesa so mu mahedrala ; vrvi mahedrajo sem in tja ; ekspr.  obleka mu kar mahedra na suhem telesu
2. delati, povzročati, da se kaj valujoče giblje:   svinja mahedra z ušesi / ekspr.  z robcem mu mahedra  maha
3. ekspr.  nerodno, okorno hoditi, navadno v preveliki obleki:   okrevajoči bolnik že mahedra po sobi ; videl ga je, kako mahedra v hlev / v spalni srajci je mahedrala k vratom
 
ekspr.  kam pa mahedraš  greš

mahedràv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki mahedra:   mahedravi uhlji ; mahedrave hlače ; mahedrava obleka / odšel je z mahedravimi koraki ; ekspr.  smeh ji je stresal mahedrave prsi / ekspr.  mahedrava ženska

mahedrávec   -vca m ( ȃ )
slabš.  človek, zlasti neskrbno oblečen ali neodločen:   počasen mahedravec

mahedrávke   -drávk ž mn. ( ȃ )
knjiž., ekspr.  široke, mahedrave hlače:   nosil je zakrpane mahedravke

mahedrávost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost mahedravega:   mahedravost obleke / mahedravost nog / slabš.  mahedravost politike

máhek   -hka m ( ȃ )
nav. ekspr.  manjšalnica od máh:   otrebiti mahek z debla

máher   -ja m ( á pog.
kdor zna kaj dobro, spretno narediti, organizirati; mojster :   postal je pravi maher za lesene strope

mahinácija   -e ž ( á )
1. ekspr.  preračunljivo, navadno nezakonito dejanje:   zaplesti se v mahinacije ; z raznimi mahinacijami je dosegel svoje cilje ; denarna, gospodarska mahinacija / delati mahinacije ; tajna mahinacija
2. zastar. ravnanje , upravljanje :   mahinacija s strojem je čisto preprosta

mahízem   tudi  machizem -zma  [ mahízəm m ( ī )
filoz.  filozofska smer, po kateri je svet skupek subjektivnih občutkov; empiriokriticizem

mahljáj   -a m ( ȃ )
1. rahel mah, zamah:   pozdravljala jih je z mahljaji ; mahljaji z robcem
2. glagolnik od mahniti:   mahljaj z gorjačo, mečem / kol je presekal z dvema mahljajema / na prvi mahljaj zadeti žilo čiste rude

mahljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo mahati:   vzklikala je in mahljala z rokami ; psiček mahlja z repom / mahlja mi v pozdrav, s klobukom / ekspr.  s šibo začne mahljati po volu / pog., ekspr.  vsak dan jo je mahljal v mesto

máhnat   -a -o prid. ( ȃ )
porasel z mahom:   mahnat kamen, štor ; mahnata veja

máhničevec   -vca m ( ȃ )
pristaš Mahničevih kulturnih in verskih nazorov:   hud, vnet mahničevec

máhničevski   -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri Mahniču:   mahničevsko prizadevanje / ekspr.  človek mahničevskega kova

máhničevstvo   -a s ( ȃ )
Mahničevi kulturni in verski nazori:   boj z mahničevstvom

máhniti   -em,  in  mahníti  in  máhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
1. napraviti gib, navadno z roko:   leno mahniti / vol kdaj pa kdaj mahne z repom / mahniti z mokrim klobukom / ekspr., z oslabljenim pomenom  še trikrat mahni s koso, pa bo vse pokošeno
// napraviti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava:   nič ni rekel, le mahnil je v slovo / mahnil mu je, naj odide
 
ekspr.  na vse to je mahnil z roko  izraža nezanimanje, omalovaževanje, zavračanje
2. ekspr. udariti :   mahnil ga je s palico ; mahniti po hrbtu ; jezno je mahnil po volu ; pren.  če je le mogel, je v govoru mahnil po meni
3. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   mahnil jo je v mesto ; ko bom lačen, jo bom mahnil domov ; kar peš bom mahnil v mesto

máhom   prisl. ( ȃ )
zastar.  v trenutku, v hipu:   obraz mu je mahom otrpnil

máhoma   prisl. ( ȃ )
knjiž.  v trenutku, v hipu:   mahoma obstati, zasloveti / žalostna in vesela preteklost, vse je mahoma vstalo pred očmi

mahónija   -e ž ( ọ́ )
bot.  zimzelen okrasni grm z bodečimi listi in rumenimi cveti, Mahonia aquifolium:   venec iz mahonije

mahórka   -e ž ( ọ̑ )
zlasti v ruskem okolju  tobak slabše kakovosti:   zviti cigareto iz mahorke in časopisnega papirja / kaditi mahorko

máhov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na máh:   mahovo stebelce / mahova ruša / mahov svet

máhovec   -vca m ( ȃ )
zool.  s puhom porasel ptičji mladič:   gnezdo, polno mahovcev

mahôven   -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na máh:   mahovna ruša / mahovna tla
 
gozd.  mahovni sloj  sloj, ki obsega vegetacijo tik nad tlemi

mahovína   -e ž ( í )
blazina, pas mahu, mah:   iti bos čez mahovino ; ležati na mahovini ; mehka mahovina / z mahovino obraščen zid

mahovínast   -a -o prid. ( í )
porasel z mahom:   mehka mahovinasta tla

mahovít   -a -o prid. ( ȋ )
porasel z mahom:   mahovita skala ; mahovita tla

mahôvje   -a s ( ȏ )
blazina, pas mahu, mah:   sesti na mahovje ; z mahovjem porasli zidovi

máhovka   -e ž ( ȃ )
vrtn., navadno v zvezi roža mahovka   vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa:   posaditi rožo mahovko

máhovnat   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na máh:   mahovnata ruša / mahovnata skala ; mahovnata tla / perje ni bilo več mahovnato

mahôvnica   -e ž ( ȏ )
bot.  grmičasta zimzelena rastlina z užitnimi rdečimi jagodami, ki raste na barjih, Oxycoccus:   tam rastejo mahovnice / nabirati mahovnice ; mezga iz mahovnic
♦ 
vet.  mahovnice  kožno vnetje, navadno na bicljih zadnjih nog

mahovnják   -a m ( á )
nav. mn., zool.  maločlenar, ki živi, prirasel na dno, zlasti v morju, Bryozoa:   spužve in mahovnjaki

mahúnica   -e ž ( ȗ )
bot.  zimzelena grmičasta rastlina z rožnatimi cveti in črnimi jagodami, Empetrum:

mail   in  mêjl -a  [ mêjl m ( ȇ )
sistem za pošiljanje sporočil med uporabniki računalnikov ali drugih elektronskih naprav, povezanih v omrežja; elektronska pošta :   poslati vprašanja po mailu
// kar se pošlje, prejme po tem sistemu:   vsak dan ji pošlje en mail ; v prid. rabi:  mail strežnik

mailing   -a  [ mêjling- m ( ȇ )
načrtno pošiljanje obvestil po elektronski pošti izbranim naslovnikom:   vse urejajo izključno prek mailinga ; v prid. rabi:  mailing akcija ; mailing lista  elektronski poštni seznam za hkratno pošiljanje sporočil večjemu številu naslovnikov

mainstream   -a  [ mêjnstrím m ( ȇ-ȋ )
ideje, stališča ali dejavnosti, ki jih večina ljudi sprejema in jih ima za običajne:   glasbeni mainstream ; politični mainstream ; v prid. rabi:  mainstream film, medij  mainstreamovski film, medij ; mainstream kultura  mainstreamovska kultura

mainstreamovski   -a -o  [ mêjnstrímou̯ski prid. ( ȇ-ȋ )
nanašajoč se na mainstream:   mainstreamovski film, medij ; mainstreamovska kultura ; mainstreamovska produkcija ; mainstreamovsko občinstvo

maistrovec   -vca  [ májstrovəc m ( á )
udeleženec bojev pod poveljstvom slovenskega generala Rudolfa Maistra za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji 1918 in 1919:

maître d'hôtel   maître d'hôtela  [ mêtrə dotêl m ( ȇ, ȇ )
knjiž.  šef strežbe, zlasti v večjem gostinskem obratu:

máj   -a m ( á )
1. peti mesec v letu:   delo bo opravljeno do desetega maja ; pesn.  cvetni maj ; ekspr.  cvetoči, zeleni maj ; lepa si kot roža v maju / prvi maj  praznik mednarodnega delavskega gibanja / ležal je bolan, zunaj pa je bil maj  majsko vreme / to je bilo maja ; (meseca) maja bo odpotoval
// pesn.  čas mladosti, razvoja:   biti v maju / minil je življenja maj / vzcvetel mu je ljubezni maj
2. nar.  visoka smreka ali jelka z obeljenim deblom in zelenim vršičkom, postavljena za okras; mlaj 2 pred praznikom so fantje postavljali maje

mája   -e ž ( á )
1. del spodnjega perila, ki pokriva gornji del telesa:   obleči majo ; fant v beli maji / maja brez rokavov, z dolgimi rokavi
2. nar.  (pletena) jopica, pulover:   vedno je nosil vijoličasto volneno majo

majánje   tudi  májanje -a s ( ȃ; á )
glagolnik od majati:   neverno in posmehljivo majanje z glavo / majanje starega sveta

majáriti   -im nedov. ( á ȃ )
nar. gorenjsko planšariti :   tudi majarili so, imeli so šest krav / majariti po planinah

majarón   -a m ( ọ̑ )
začimbna rastlina z majhnimi okroglimi listi in močnim vonjem:   sejati majaron ; vejica majarona / jedi dodati majarona  majaronove liste, majaronovo vejico

majarónov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na majaron:   majaronovi listi / piti majaronov čaj ; majaronove plevice  posušen zdrobljen majaron, zlasti listi, ki se uporablja kot začimba
 
gastr.  majaronovo meso  jed iz koščkov mesa, dušenega v omaki, ki ima močen okus po majaronu

majáti   májem  tudi  májati -em  stil.  májam nedov. , májaj májajte  tudi  majájte; majál  tudi  májal  ( á á; á )
povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja:   veter maje drevesa ; zgrabil je kol in ga majal, da bi ga izpulil / presenečeno je majal z glavo ; klasje se maje ; pijanec stoji pred vrati in se maje ; veriga visi z voza in se maje  niha ; pren., ekspr.  kmet je majal stavbo fevdalnega reda ; uporno pleme maje vladarju prestol
// povzročati, da se kaj premika sploh:   potres maje zemljo ; mostnice so se majale pod nogami ; zemlja se zelo maje
● 
ekspr.  pijača je ljudem majala jezike  je povzročala, da so veliko in sproščeno govorili ; ekspr.  ljudje so nad tem majali z glavo  izražali osuplost, presenečenje, ogorčenje

majàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se (rad) maje:   majavi zobje ; iti po majavi brvi, lestvi ; stopnice so že majave / majav kozolec ; majavi temelji / majavi koraki / ekspr.  ta mir je zelo majav  nestalen
 
ekspr.  vsa stvar je, stoji na majavih nogah  ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena

majávost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost majavega:   majavost zob / občutje majavosti / ekspr.  govorice o majavosti podjetja

májcen   -a -o  [ majcən prid. ( ȃ )
ekspr.  zelo majhen:   majcen hlebček, otrok, ptiček ; deček je še majcen ; majcena kroglica / v tem je bila majcena tolažba

májcken   -a -o  [ majckən prid. ( ȃ )
ekspr.  zelo majhen:   majckena deklica

májčka   -e ž ( á )
vrhnje oblačilo, navadno s kratkimi rokavi in brez izrazitega ovratnika, zlasti žensko ali otroško:   bombažna majčka ; kratka, oprijeta, prosojna majčka ; bela, roza, rdeča majčka z napisom ; majčka in hlače / fantovska majčka ; polo majčka ; majčka brez rokavov / ženska majčka ; majčka s kratkimi rokavi

májčken   -a -o  [ majčkən prid. ( ȃ )
ekspr.  zelo majhen:   dom je majčken, a prijeten ; majčkene kapljice ; živalca ima majčkene očke / lastnik majčkene trgovine / pri tem ima on le majčkeno vlogo

majênje   tudi  májenje -a s ( é; ā )
glagolnik od majiti:   majenje debla / sosedom je pomagal pri majenju koruze

májer   -ja m ( á )
1. star.  nižji oskrbnik, zlasti graščinski:   iskati novega majerja
2. nekdaj  najemni delavec na (gozdnem) posestvu:   socialni problemi pohorskih majerjev
3. nar. gorenjsko planšar :   majer daje mleko izletnikom

májerica   -e ž ( á )
1. nar. gorenjsko planšarica :   jedel je pri majericah po planinah
2. star.  žena nižjega oskrbnika, zlasti graščinskega:   na pristavi je bila mlada majerica

majeríja   -e ž ( ȋ )
nekdaj  hiša, zemljišče za majerja:   preseliti se v majerijo

majestéta   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. veličanstvo :   sprejela vas bo njegova majesteta

majestétičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž. veličasten , mogočen :   bil je majestetičen ; majestetična dama / okrog njega je bil majestetičen mir
 
jezikosl.  majestetična množina  prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov

majestétičnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž. veličastnost , mogočnost :   nastopati v sijaju in majestetičnosti / majestetičnost marmornih kipov

májev   -a -o prid. ( á )
zastar. majski , majniški :   jasni majevi večeri

májevski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Maje:   majevska in inkovska kultura / majevska piramida

majévtika   -e ž ( ẹ́ )
filoz.  metoda postavljanja vprašanj, da bi sogovornik prišel do spoznanja, znanja, ki je že v njem:   Sokrat kot začetnik majevtike

májhen   -hna -o prid. , mánjši  ( ȃ )
1. ki dosega nizko stopnjo
a) glede na razsežnost; ant. velik :   majhen človek ; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt ; veliko je spravil na tako majhen prostor ; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival ; majhno jabolko, okno, poslopje ; imam majhno stanovanje ; ekspr.  mikroskopsko majhen  zelo majhen ; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr.  majhen domek
b) glede na merljivo količino:   majhen del rudnega bogastva ; ekspr.  kupiti za majhen denar ; majhen dvig prometa ; majhen odstotek ljudi ; majhna doza zdravil ; zelo majhna količina česa ; najti kaj v majhnih količinah, množinah ; majhna mera česa ; stroj majhne moči ; majhna plača, pokojnina  nizka ; bil je majhne postave ; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda ; prostor majhnih razsežnosti ; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo ; novec majhne vrednosti ; majhna vsota denarja ; majhna zmogljivost tovarne
c) glede na število sestavnih enot:   majhen kolektiv ; zbrala se je majhna družba ; majhna skupina / majhno število ljudi ; število a je manjše od b
č) glede na dolžino:   dela majhne korake / majhna razdalja
d) ekspr.  glede na trajanje:   majhna časovna oddaljenost
e) glede na možni razpon:   njegov talent ni majhen ; majhna delavnost organizacij ; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo ; relativno majhne spremembe ; to mu je prineslo majhno olajšanje
f) glede na čas življenja:   imata še majhne otroke ; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr.  majhno drevje  mlado
g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost:   majhen klanec, ovinek ; teren z majhnim padcem ; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
h) nav. ekspr.  glede na intenzivnost, učinek:   majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up ; majhna vera ; tvoja ljubezen je majhna
i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost:   majhen motor, studenec ; majhen obrat, rudnik ; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne ; imeti majhno kmetijo
j) glede na pomembnost:   majhni opravki ; majhna napaka, tatvina ; ekspr.  to ni majhno delo  je veliko, pomembno / publ.  z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza  samo še majhno pripombo
2. ekspr.  malo pomemben, nepomemben:   sredi mesta sem se zdel tako majhen ; doma sem čisto majhen ; čudno majhne so bile vse njegove misli ; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere  ki ne omogočajo nič nadpovprečnega / majhni umetniki včasih popravljajo velike
// slabš. slab , grd , ničvreden :   tako majhen si
● 
ekspr.  ko je to slišal, je bil takoj majhen  ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah ; publ.  urejati kaj z majhnimi koraki  počasi ; ekspr.  otrok gleda z majhnimi očmi  zaspano gleda ; imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili  kot vljudnostna fraza  izraža omejevanje ; ekspr.  ni majhna stvar celo noč čuti  težko je ; ekspr.  njegova delavnica je kar majhna tovarna  izraža omejevanje ; majhen piskrc hitro vzkipi  človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦ 
mat.  neskončno majhen  ki je poljubno blizu nič prim. mali 2 , mali 1 , mala , malo , manj , manjši

májhnost   -i ž ( ȃ )
1. lastnost, značilnost majhnega:   ob otrokovi majhnosti je še bolj vidna očetova velikost ; majhnost pisave / številčna majhnost naroda, skupine / ekspr.  pokazati človeka v vsej njegovi majhnosti in veličini ; duhovna majhnost
2. knjiž.  kar je malo pomembno, nepomembno:   njen osebni svet je sestavljen iz tisočerih majhnosti

májhnosten   -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. malenkosten :   bil je majhnosten in hudoben

májica   -e ž ( á )
vrhnje oblačilo, navadno s kratkimi rokavi in brez izrazitega ovratnika:   obleči majico ; majico bo treba oprati ; majica z okroglim, ovalnim izrezom ; fant v beli, modri majici ; majica in hlače / majica brez rokavov, z dolgimi rokavi / mornarska majica / spodnja majica  del spodnjega perila, ki pokriva gornji del telesa
● 
publ.  nositi, obleči rumeno majico  biti, postati vodilni športnik v skupnem seštevku tekem, etap
♦ 
šport.  rumena majica  majica rumene barve, ki jo nosi vodilni športnik v skupnem seštevku tekem, etap

májička   -e ž ( á )
manjšalnica od majica:   otroška majička

majílnik   -a m ( ȋ )
gozd.  orodje ali stroj za odstranjevanje lubja z muževnega debla; lupilnik

majíti   -ím  tudi  májiti -im nedov. ( ī í; ā )
odstranjevati lubje z muževnega debla:   majiti drevo / z nožem majiti šibo
 
nar.  majiti piščalke iz vrbovih mladik  delati
// nar.  odstranjevati lupino, kožo:   majiti krompir / majiti koruzo  ličkati

májka   -e ž ( ȃ )
zastar. mati :   tam je živel s svojo majko / sinovi majke domovine / majka Slava / kot vzklik:, pog.  majka mila ; star.  žalostna ti majka
 
etn.  majka príšla s kolodvora  otroška igra s petjem, pri kateri si ena od deklic izbira hčere

májnica   -e ž ( á )
1. nar. zahodno  okrasni grm z dišečimi vijoličastimi ali belimi cveti; španski bezeg :   kotiček na vrtu so obdajali zeleni grmi majnic
2. etn., v tržaški okolici  praznovanje s postavljanjem mlaja v začetku meseca maja:   fantje so se dogovarjali, kako bodo pripravili majnico
♦ 
bot.  majhna dlakava rastlina z belimi, rožnatimi ali rjavkastimi cveti v koških, Antennaria

májnik   -a m ( á )
star.  peti mesec v letu; maj :   bilo je v začetku majnika / cvetoči majnik / življenja majnik
♦ 
vrtn.  kraljica majnika  glavnata spomladanska solata z mehkimi listi

májnikov   -a -o prid. ( á )
zastar. majski , majniški :   bil je lep majnikov dan / majnikova noč

májniški   -a -o prid. ( á )
majski :   bil je krasen majniški dan / majniška jutra / vreme je bolj aprilsko kot majniško
♦ 
bot.  majniška kolobarnica  užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii ; šol.  majniški izlet  izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja ; zgod.  majniška deklaracija  izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski izjava slovenskih opozicijskih strank leta 1989 z zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda

majóličast   in  majólčast -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. fajančen :   majoličasta ploščica
● 
zastar.  majoličasta žepna ruta  po barvi podobna majoliki, zlasti modra

majóličen   in  majólčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. fajančen :   majolična ploščica, vaza

majóličica   in  majólčica -e ž ( ọ̑ )
nav. ekspr.  manjšalnica od majolika:   pijmo ga iz majoličice

majólika   in  majólka -e ž ( ọ̑ )
1. trebušasta glinena posoda z ročajem, zlasti za vino:   natakal jim je iz majolike ; lepo okrašena majolika / majolika cvička / izpil je dve majoliki
 
ekspr.  ves dan je sedel pri majoliki  pil vino
2. knjiž. fajansa

majólikast   in  majólkast -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. fajančen :   peč z majolikastimi ploščicami
● 
zastar.  majolikasta ruta  ruta, po barvi podobna majoliki, zlasti modra

majonéza   -e ž ( ẹ̑ )
gastr.  zmes rumenjakov in olja, zlasti kot dodatek k omakam, solatam:   narediti majonezo / ribja majoneza  ki se ji primeša ribje meso ; riba v majonezi  ki se prelije z majonezo ; raki z majonezo

majonézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na majonezo:   majonezne sestavine / majonezna omaka, solata

majór   -ja m ( ọ̑ )
čin, za stopnjo višji od kapetana I. razreda, ali nosilec tega čina:   enoti poveljuje major / napredoval je v majorja / imeti čin majorja

majorán   -a m ( ȃ )
knjiž. majaron :   vejica majorana

majorát   -a m ( ȃ )
pravn., nekdaj  pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih:   po majoratu mu je pripadlo vse imetje
// tako posestvo:   postati dedič turjaškega majorata

majoráten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na majorat:   majoratno posestvo / majoratna pravica

majordóm   -a m ( ọ̑ )
1. zgod., v frankovski državi  upravitelj dvora, kraljevih posestev:   dolžnosti majordoma ; politični vpliv majordomov
2. v dvorskem, plemiškem okolju  višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo:   knezov majordom

majoritéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. večina :   majoriteta in minoriteta / majoriteta glasov / imeti majoriteto v parlamentu

majoritéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. večinski :   majoritetna stranka / majoritetni sistem volitev

majorizácija   -e ž ( á )
glagolnik od majorizirati:   vladati, kot določa večina na temelju majorizacije / izključiti preveliko majorizacijo kake skupine

majorizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  dobiti večino, preglasovati:   manjšino so majorizirali

majórka   -e ž ( ọ̑ )
1. nosilka čina, za stopnjo višjega od kapetana I. razreda:   po činu je majorka ; majorji in majorke
2. star.  majorjeva žena:   major in majorka

majórski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od major:   majorski čin

májski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na maj:   bil je lep majski dan ; majske prireditve / majski večeri / majsko sonce
♦ 
šol.  majski izlet  izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja ; zgod.  majska deklaracija  izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski ; zool.  majski hrošč  hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris

majúskula   -e ž ( ȗ )
1. zgod.  pisava, pri kateri so vse črke enako visoke:   rokopis, pisan v majuskuli
2. knjiž.  vélika črka:   okrašene majuskule

majzéna   -e ž ( ẹ̑ )
agr.  industrijsko predelana koruzna moka:

màk   tudi  mák máka m ( ȁ á; ȃ )
kulturna ali divja rastlina z mlečkom in velikimi zvezdastimi cveti ali njeno seme:   med pšenico je natrgala cvetočega maka ; gojiti mak ; z makom posuti pecivo ; v zadregi je bila rdeča kot mak
 
bot.  poljski  ali  divji mak  ki raste kot plevel, Papaver rhoeas ; vrtni mak  ki se iz njegovega mlečka pridobiva opij, Papaver somniferum

makadám   -a m ( ȃ )
površina ceste iz povaljanih plasti kamna in peska:   prašen makadam ; vremenski vplivi na makadam / pog.  z asfalta smo zavili na makadam  makadamsko cesto

makadamizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
grad.  izdelovati površino ceste iz povaljanih plasti kamna in peska:   makadamizirati gozdno pot

makadámka   -e ž ( ȃ pog.
makadamska cesta :   makadamke je povečini zamenjal asfalt ; slaba, strma makadamka

makadámski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na makadam:   makadamsko cestišče / makadamska cesta

makák   -a m ( ȃ )
zool.  opica z dolgim gobcem in kratkim repom, ki živi v Aziji in Afriki, Macaca:   japonski, javanski makak ; vrste makakov / opice makaki

makáo 1   -a m ( ȃ )
knjiž.  svetlo rdeči ara:

makáo 2   -a m ( ȃ )
igr.  hazardna igra s kartami, pri kateri zmaga tisti, čigar karte so najbližje devetim točkam, vendar jih ne presežejo:   igrati makao

mákar   prisl. ( ȃ )
zastar.  izraža sprijaznjenje s skrajno stopnjo, možnostjo:   tekel bom za teboj makar do potoka / v vezniški rabi  to bom naredil, pa makar me kaznujejo  čeprav, tudi če

makarón   -a m ( ọ̑ )
nav. mn.  okrogel, votel, dolg izdelek iz testa:   izdelovati makarone ; kupiti kilogram makaronov / makaron mu je padel z vilic ; krožnik makaronov / makaroni z mesom in solata
// pog. testenine :   kakšne makarone imaš rajši – špagete ali polžke

makarónar   -ja m ( ọ̑ )
pog., slabš.  Italijan:   hotel za petične makaronarje

makarónov   -a -o prid. ( ọ̑ )
gastr., navadno v zvezi makaronovo meso   jed iz makaronov in na majhne koščke narezanega mesa v omaki:   za kosilo je bila juha, makaronovo meso in solata

makarónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
pog., slabš. italijanski :   on je edini slovenski natakar v tej makaronski kavarni

makarónščina   -e ž ( ọ̑ )
slabš.  jezikovno mešana govorica:   govoril je v makaronščini
// italijanščina

makartízem   -zma m ( ī )
publ., po drugi svetovni vojni  preganjanje komunistične ideologije in njenih pristašev v Združenih državah Amerike:   odpor proti makartizmu

makedonístika   -e ž ( í )
veda o makedonskem jeziku in književnosti:   kroatistika in makedonistika

makedónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Makedonce ali Makedonijo:   makedonski jezik ; makedonski narod / makedonska podjetja

makedónstvo   -a s ( ọ̑ )
lastnosti, značilnosti Makedoncev:

makedónščina   -e ž ( ọ̑ )
makedonski jezik:   učiti se makedonščino ; predaval je v makedonščini

makéta   -e ž ( ẹ̑ )
predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz obravnavanega objekta, naprave, v zmanjšanem merilu:   izdelati maketo gradu ; maketa mestnega dela, ladje, letala, spomenika / pri filmskih snemanjih uporabljati makete
♦ 
tisk.  natančen posnetek bodoče knjige iz nepotiskanega papirja za pripravo platnic in ščitnega ovitka ; voj.  predmet za ponazoritev vojaškega objekta, bojnega sredstva pri urjenju streljanja na cilj, v naravni velikosti

makéten   -tna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od maketa:   maketni prikaz gradu

make-up   tudi  make up -a  [ mêjk-áp m ( ȇ-ȃ )
kozm.  z ličenjem urejen obraz ali del obraza:   občudovali so njen make-up / skrbeti za svoj make-up  ureditev obraza
// ličilo za tako ureditev:   kupiti make-up ; make-up za oči / popraviti si make-up  ličila, nanesena na obraz

máki   -ja m ( ȃ )
nav. mn., zool.  majhne, na Madagaskarju živeče polopice z velikimi očmi in zelo podaljšanimi nartnimi kostmi, Cheriogalaginae:

makiavelíst   tudi  machiavellist -a  [ makjavelíst m ( ȋ )
1. polit.  pristaš makiavelizma:   vnet makiavelist
2. nav. slabš. brezobzirnež , zvijačnež :   imel se je za velikega makiavelista, njegova prebrisanost pa je bila otroška

makiavelístičen   tudi  machiavellističen -čna -o  [ makjavelístičən prid. ( í )
nanašajoč se na makiaveliste ali makiavelizem:   makiavelistične metode ; makiavelistična politika / makiavelistična načela

makiavelízem   tudi  machiavellizem -zma  [ makjavelízəm m ( ī )
1. polit.  načelo, ki zagovarja uporabo tudi zvijačnih, nemoralnih sredstev za dosego cilja:   pristaš makiavelizma
2. nav. slabš. brezobzirnost , zvijačnost :   znan je zaradi svojega makiavelizma

mákija 1   -e ž ( á )
strnjeno rastoče zimzeleno grmičevje, rastlinje, značilno za Sredozemlje:   breg, hrib je porasel z makijo

makíja 2   -e ž ( ȋ )
v francoskem okolju, med drugo svetovno vojno  odporniško gibanje (proti nemškemu okupatorju):   organizirati makijo

makíjevec   -vca m ( ȋ )
v francoskem okolju, med drugo svetovno vojno  pripadnik makije:   pridružiti se makijevcem ; spopadi med Nemci in makijevci

mákina   -e ž ( ȃ pog.
boljši avtomobil:   v dolgi koloni vozil so izstopale tri bleščeče makine

maklèn   -éna m ( ȅ ẹ́ )
bot.  grm ali drevo z manjšimi krpatimi listi, Acer campestre:   krivenčast maklen ; drevored maklenov in brez

maklénov   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na maklen:   maklenov les / maklenovo drevo, grmovje

makníti   in  mákniti -em dov. ( ī á )
star. premakniti :   plug je maknil na ogon / bil je pijan, da ni več maknil jezika

máko   -a  in  -- m ( ȃ )
tekst.  dolgovlaknati egiptovski bombaž:   presti mako
// pog.  tkanina, pletenina iz tega bombaža:   mako se dobro pere ; v prid. rabi:  mako bombaž ; mako preja, tkanina

mákov   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na mak:   makov cvet ; makove glavice ; makovo seme ; rdeča kot makov cvet ; majhen kot makovo zrno / makovo polje / makova potica  potica z makovim nadevom
♦ 
agr.  makovo maslo  v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za opij ; makovo olje  olje iz semena vrtnega maka ; gastr.  makov nadev  nadev iz zmletega makovega semena

mákovec   -vca m ( ā )
nav. mn., bot.  rastlina z mlečnim sokom ali brez njega in zvezdastimi ali somernimi cveti, Papaveraceae:

mákovica   -e ž ( ā nar. vzhodno
1. makova glavica:   streti makovico
2. makova potica:

makovína   -e ž ( í )
zastar. opij , papaverin

mákovka   -e ž ( ā )
podolgovato pecivo iz kvašenega testa, potreseno z makom:   jesti makovko ; makovke in žemlje

makramé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
obrt.  tehnika izdelovanja tekstilnih izdelkov, zlasti okrasnih, z oblikovanjem vozlov:   obvladati makrame
// izdelek v tej tehniki:   razstava makramejev ; makrameji in tapiserije
♦ 
tekst.  močno vita sukana preja iz velikega števila niti ; v prid. rabi:  makrame vozel ; izdelati pas v makrame tehniki

makréla   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. skuša :   lov na makrele

mákro 1   -a m ( ȃ rač.
zaporedje ukazov, ki jih pri večkratni uporabi istih opravil zaženemo z enim ukazom:   makre lahko poženemo s poljubno kombinacijo tipk ; v prid. rabi:  možnost fotografiranja v makro načinu ; makro ukaz  makroukaz

makró 2   -ja m ( ọ̑ pog.
kdor posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke; zvodnik :   policija je preganjala prostitutke in makroje

makro...   ali  mákro...  prvi del zloženk  ( ȃ )
1. nanašajoč se na velik
a) s tujko v drugem delu:   makrokozmičen, makrokozmos
b) z domačo besedo v drugem delu:   makrodružba  in  makro družba, mikro- in makrosvet  in  mikro in makro svet
2. rač.  nanašajoč se na določeno zaporedje ukazov, ki jih pri večkratni uporabi istih opravil zaženemo z enim ukazom:   makronačin  in  makro način, makroukaz  in  makro ukaz

mákrobiótičen   -čna -o prid. ( ȃ-ọ́ )
nanašajoč se na makrobiotiko:   makrobiotični jedilnik, recept ; makrobiotična hrana, prehrana, dieta ; kuhanje po makrobiotičnih načelih / makrobiotična kuhinja

mákrobiótik   -a m ( ȃ-ọ́ )
1. strokovnjak za makrobiotiko:   pri zdravljenju je upošteval navodila znanega japonskega makrobiotika
2. kdor se prehranjuje in živi po načelih makrobiotike:   med vegetarijanci in makrobiotiki je manj debelosti, raka, bolezni srca in ožilja

mákrobiótika   -e ž ( ȃ-ọ́ )
1. nauk o podaljševanju življenja:   medicina in makrobiotika
2. veda o prehrani, sestavljeni iz sonaravno pridelane hrane, ki temelji na budističnih načelih ravnovesja jina in janga:   upoštevati načela makrobiotike ; predavanje o makrobiotiki ; strokovnjak za makrobiotiko
// prehranjevanje na tak način:   zdravljenje z makrobiotiko / tečaj makrobiotike

mákroekonomíja   -e ž ( ȃ-ȋ )
ekon.  ekonomija, ki se ukvarja z narodnim gospodarstvom kot celoto:   razvoj makroekonomije

mákroekonómika   -e ž ( ȃ-ọ́ )
ekon. makroekonomija :   razvoj makroekonomike

mákroekonomíst   -a m ( ȃ-ȋ )
strokovnjak za makroekonomijo:   ugledni slovenski makroekonomisti že nekaj časa opozarjajo, da so apetiti po zadolževanju države pretirani

mákroekonómski   -a -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na makroekonomijo:   makroekonomske analize / obravnavati kaj na ravni makroekonomskih enot

mákrofotografíja   -e ž ( ȃ-ȋ )
fot.  fotografiranje od blizu s pomočjo raztegljivega meha, dodatnih leč:   področje makrofotografije ; uporaba elektronske bliskovne luči v makrofotografiji
// bližinski posnetek:   razstava makrofotografij

mákrogamét   -a m ( ȃ-ẹ̑ )
biol. makrogameta

mákrogaméta   -e ž ( ȃ-ẹ̑ )
biol.  ženska spolna celica:

mákrokózmičen   -čna -o prid. ( ȃ-ọ́ )
nanašajoč se na makrokozmos:   makrokozmično dogajanje / makrokozmični svet / makrokozmični problemi

mákrokózmos   -a m ( ȃ-ọ̑ )
knjiž.  svet v celoti, vesolje:   raziskovati makrokozmos ; odnosi v makrokozmosu ; mikrokozmos in makrokozmos / čutil je, da je tudi sam delec v makrokozmosu občestva

mákromolékula   -e ž ( ȃ-ẹ̑ )
kem.  molekula, katere masa je večja kot deset tisoč:   snov iz makromolekul

mákromolékulski   -a -o  ( ȃ-ẹ̑ )
pridevnik od makromolekula:   makromolekulske snovi

makrón 1   -a m ( ọ̑ )
jezikosl.  grafično znamenje za označevanje tonemskih dvojnic:   akut, cirkumfleks in makron

makrón 2   -a m ( ọ̑ )
nav. mn., gastr.  krhko okroglo pecivo iz beljakov, sladkorja in dodatkov, napolnjeno z nadevom:   kupila je deset pisanih makronov ; kokosovi, mandljevi makroni ; makroni s čokoladno kremo ; recept za makrone

mákrorégija   -e ž ( ȃ-ẹ́ )
veliko področje, območje s svojimi posebnostmi:   evropska zveza je na področju varovanja okolja vodilna makroregija ; evropska makroregija

makroskópski   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  tako velik, da se vidi s prostim očesom; ant. mikroskopski :   makroskopski pojavi / makroskopsko opazovanje

mákrospóra   -e ž ( ȃ-ọ̑ )
bot.  tros, iz katerega zraste rastlina z ženskimi spolnimi organi:

mákrostruktúra   -e ž ( ȃ-ȗ )
teh.  zgradba snovi, vidna s prostim očesom:   makrostruktura kristala
// publ.  zgradba celotne družbe ali njenih večjih delov:   evropska makrostruktura

mákroukàz   in  mákro ukàz -áza m ( ȃ-ȁ ȃ-á rač.
zaporedje ukazov, ki jih pri večkratni uporabi istih opravil zaženemo z enim ukazom:   uporabiti makroukaz ; standardni nabor makroukazov

máksi 1   -ja m ( ȃ )
pog.  moda zelo dolgih oblačil, zlasti kril:   maksi je zamenjal mini / nositi maksi  zelo dolga krila, obleke

máksi 2   -- prid. ( ȃ )
pog., navadno v zvezi s krilo, obleka, plašč   zelo dolg:   maksi plašč ; obleka je maksi ; maksi krilo / maksi dolžina

maksíma   -e ž ( ȋ )
knjiž.  življenjsko vodilo, geslo:   njegova maksima je bila: vztrajati do konca ; ravnati se po maksimi: svoboda ali smrt / življenjska maksima / pesnikove maksime in aforizmi

maksimálen   -lna -o prid. ( ȃ )
največji, najvišji, ki je še dovoljen, dopusten ali mogoč; ant. minimalen :   maksimalen in minimalen program društva ; doseči maksimalne rezultate ; maksimalna doza zdravila ; maksimalna hitrost vozila ; maksimalna obremenitev mostu
// ekspr.  zelo velik, visok:   premagovati maksimalne napore
♦ 
avt.  maksimalna moč dinama  moč, ki jo dinamo lahko trajno oddaja, ne da bi se segrel nad dopustno temperaturo ; meteor.  maksimalni termometer  termometer, ki kaže maksimalno temperaturo, doseženo v določenem času

maksimalíst   -a m ( ȋ )
knjiž.  kdor zagovarja, zastopa največje zahteve pri kakem delovanju, prizadevanju:   maksimalisti v stranki

maksimalístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na maksimaliste ali maksimalizem:   maksimalistična skupina v stranki / maksimalistične pretenzije

maksimalízem   -zma m ( ī )
knjiž.  zagovarjanje, zastopanje največjih zahtev pri kakem delovanju, prizadevanju:   večini v stranki očitati maksimalizem

maksimíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od maksimirati:   maksimiranje cen ; maksimiranje denarnega obtoka

maksimírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
ekon.  uradno dovoliti, določiti najvišjo mero, zlasti ceni:   maksimirati cene živil, živilom ; maksimirati obrestno mero, stanarine

máksimka   -e ž ( ȃ )
voj., nekdaj  težka strojnica z vodnim hlajenjem cevi in podstavkom na kolesih:

máksimum   -a  tudi  -ima m ( ȃ )
največja količina, mera, ki je še dovoljena, dopustna ali mogoča; ant. minimum :   doseči maksimum / do maksimuma izkoristiti stroj / agrarni  ali  zemljiški maksimum  največja dovoljena zemljiška lastnina
// ekspr.  zelo velika mera:   maksimum discipline, napora / naspati se do maksimuma
♦ 
adm.  blagajniški maksimum  najvišji dopustni znesek, ki se sme hraniti v blagajni ; bot.  toplotni maksimum  najvišja temperatura, pri kateri more rastlina še rasti ; mat.  maksimum  vrednost, ki je ne presega nobena druga vrednost, največja vrednost

makulatúra   -e ž ( ȗ )
1. tisk.  slabo tiskana, izdelana knjiga ali tiskovina:   odpeljati makulaturo ; makulatura za zavijanje ; staro zalogo knjig so prodali kot makulaturo / tisk. žarg.  brošura bo šla v makulaturo
2. knjiž.  malo vredna literatura:   bere le makulaturo

makulatúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na makulaturo:   makulaturne pole, znamke / makulaturni papir

mála   -e ž , málih  ( ȃ nav. ekspr.
1. majhna deklica:   kam greste, gospod, je vprašala mala / kot nagovor  kaj bi rada, mala
// (majhna) hči:   mati je šivala, mala pa je ležala v košarici ; žena mu je pripovedovala o mali
2. ekspr. ljubica :   z malo greva v kino / kot nagovor  še enkrat me poljubi, moja mala;  prim. majhen , mali 2 , mali 1

málaga   -e ž ( ȃ )
sladko vino rdeče ali zlato rumene barve iz okolice Malage:   buteljka malage

malahít   -a m ( ȋ )
zelen poldrag kamen s temnejšimi žilami:   ogrlica, skrinjica iz malahita
 
min.  rudnina zeleni bakrov karbonat s hidroksilno skupino

malahíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na malahit:   malahiten kipec / malahitna barva

malakologíja   -e ž ( ȋ )
veda o mehkužcih:

málamut   -a m ( ȃ )
močen vlečni pes z gostim sivim kožuhom, po izvoru z Aljaske:   malamuti so uživali v teku po snegu ; aljaški malamut

málar   -ja m ( ȃ )
pog. slikar :   znan malar
 
pog., ekspr.  vsake oči imajo svojega malarja  vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus
// nižje pog. pleskar , soboslikar :   učiti se za malarja / malarje imamo, zato je pri hiši vse narobe

maláričen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na malárijo:   malaričen človek / malarični napadi / malarično območje
// knjiž., ekspr. trpeč , bolan :   malaričen nasmešek

malárija 1   -e ž ( á )
bolezen z občasnimi napadi mrzlice:   prenašati malarijo ; zdraviti malarijo s kininom ; oboleti za malarijo ; povzročitelji malarije
 
med.  tropska malarija  z nerednimi napadi in zelo hudim potekom ; (malarija) kvartana  z napadi na štiri dni ; (malarija) terciana  z napadi na tri dni

malaríja 2   -e ž ( ȋ )
pog. slikarstvo :   zanimati se za malarijo / pokazal mu je svojo najnovejšo malarijo  slike, sliko

malárijski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na malárijo:   malarijski komar / malarijsko močvirje / malarijski napadi  malarični

malárik   -a m ( á )
med.  kdor ima malarijo:   zdravljenje malarikov

malarín   -a m ( ȋ )
enoročna sekira s podaljšanim sprednjim delom lista:   klestiti veje z malarinom

málati   -am nedov. ( ȃ )
pog. slikati :   lepo je znal malati
// nižje pog. pleskati 1 , slikati :   danes malamo stanovanje

málce   člen. ( ā )
izraža nedoločeno omejitev povedanega:   z malce prevelikim veseljem so poslušali ; je malce zmedena / samo malce se nasmehni / vratar je malce čudaka

málček 1   -čka m ( ȃ )
predšolski otrok, zlasti deček:   malček občuduje novi avto ; slikanice za naše malčke ; šolarji in malčki
// ekspr.  (majhen) sin:   pri sosedovih so dobili še enega malčka ; svojega malčka je izročila sosedi v varstvo
♦ 
ped.  otrok od prvega do tretjega leta starosti

málček 2   [ malčək člen. ( ā )
nar. zahodno malo , malce :   je malček bolan / malček me je peklo / popij malček kave

málčica   -e ž ( ȃ )
predšolska deklica:   malčica je z jokom izražala nezadovoljstvo
// ekspr.  (majhna) hči:   s svojo malčico v vozičku se je odpravila na potep

málenica   -e ž ( á )
nar.  mlin, zlasti kot prostor:   kdo dela v malenici, gospodar ali sin

malénkost   -i ž ( ẹ́ )
1. kar je malo pomembno, nepomembno:   zaradi take malenkosti ni treba hoditi tja ; o vsaki malenkosti, ki jo je naredil, je pripovedoval ; drobnarije in malenkosti / ekspr.  joka, pritožuje se za vsako malenkost
// v povedni rabi  izraža majhno pomembnost, nepomembnost:   pet milijonov, to res ni malenkost / kot vzklik  »Janez, hvala za knjigo.« »Oh, malenkost.«
// v povedni rabi  izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora:   nesti vrečo po stopnicah je njemu, zanj malenkost ; vse to opraviti v enem dnevu ni nobena malenkost
2. ekspr.  malo pomemben, malo vreden predmet:   take malenkosti mu ne moremo podariti ; za rojstni dan sem ti kupil to malenkost ; vsakokrat je prinesel za otroke kako malenkost
3. pog., z rodilnikom  zelo majhna količina:   s seboj smo vzeli malenkost hrane / zvečer bi kako malenkost popili / stopi še malenkost stran
4. nav. šalj., v zvezi moja malenkost jaz 2 prišli bomo žena, sin in moja malenkost

malénkosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nav. ekspr.  zelo majhen:   stroški so malenkostni ; imeti malenkostno prednost
// ki pripisuje malo pomembnim stvarem prevelik pomen:   to je malenkosten človek ; ne bodi malenkosten / očitati komu malenkostne motive

malénkostnež   -a m ( ẹ́ )
ekspr.  kdor pripisuje malo pomembnim stvarem prevelik pomen:   ne bo sitnaril, ker ni malenkostnež / malenkostnež je, zato je hitro užaljen

malénkostnost   -i ž ( ẹ́ )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost malenkostnega:   malenkostnost okolja ga je ovirala v dejavnosti / težko je prenašal njeno malenkostnost / ogibati se vsake malenkostnosti

malgáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Malgaše, prebivalce Madagaskarja:   malgaški jezik ; malgaška književnost

málha   -e  [ mau̯ha ž ( ȃ )
1. nekdaj  preprosta popotna torba za čez ramo:   oprtati si malho ; iz malhe je molela steklenica ; spraviti kaj v malho ; imeti kaj v malhi ; berač z malho
 
ekspr.  le izprazni, iztresi svojo malho  povej vse, kar želiš povedati ; ekspr.  vse gre v njegovo nenasitno malho  vse vzame on ; ekspr.  če bo tako zapravljal, bo moral kmalu z beraško malho po svetu  bo popolnoma obubožal ; preg.  vsak berač svojo malho hvali  vsakdo hvali svoje
2. ekspr.  velik žep, zlasti notranji, pri moškem suknjiču ali plašču:   denarnico nosi v malhi

málhar   -ja  [ mau̯har m ( ȃ )
ekspr.  človek z malho:   kdo pa je tistile malhar
// berač 1 , potepuh :   na sejmu so se zbrali vsi malharji od blizu in daleč

málhast   -a -o  [ mau̯hast prid. ( ȃ )
ekspr.  po obliki podoben malhi:   malhasti žepi

máli 1   -ega m ( ȃ )
nav. ekspr.  majhen deček:   ženska se je zavzela za malega, naj ga pustijo naprej / kot nagovor  kaj bi rad, mali ; iron., kot nagovor za manjšega, mlajšega moškega  mali, priden bodi, da ne boš tepen
// (majhen) sin:   dati malega v varstvo sosedi ; prišla sem pogledat vašega malega, je rekla teta ; mati gre z malim k zdravniku / starši čakajo, da mali zaspijo  otroci;  prim. majhen , mali 2 , mala

máli 2   -a -o prid. ( ȃ;  sam. iz prislova  ā )
1. določna oblika od majhen
a) mali in veliki kazalec ; razložiti male krožnike ; odsekati si mali prst ; zvoniti z malim zvonom ; male in velike črke ; otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki ; velika in mala začetnica ; mala žlička ; v svojem malem stanovanju ; mala vrata
b) pog.:   mali golaž ; malo pivo
c) spori v malih kolektivih ; mali narodi
č) topovi z malimi dometi
d) poznal je njegove male in velike sposobnosti ; te male spremembe nas ne bodo rešile
e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi ; kaj dela tvoj mali sin
f) mala kmetija, trgovina ; male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet ; mala buržoazija  drobna buržoazija / mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest  drobna posest
g) male in velike napake
h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija ; Mala vas ; kot pristavek k imenu  Pipin Mali
2. v zvezi mala potreba   izločanje seča:   mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo ; iti na malo potrebo
● 
nar.  mali božič  praznik (svetih) treh kraljev ; mali bratranec  sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične ; publ.  mali človek  človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja ; publ.  mali ekran  televizija ; mali golf  golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja ; mali hlapec  hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela ; (mali) oglas  krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami ; (mali) oglasi  rubrika v časopisu s takimi obvestili ; ekspr.  imeti kaj v malem prstu  dobro znati, poznati kaj ; star.  mali srpan  julij ; mali stric  očetov ali materin bratranec ; star.  mali traven  april ; mali voz  ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica ; publ.  mala Evropa  devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost ; nar.  mala južina  popoldanska malica ; nar.  mala maša  mali šmaren ; mala matura  nekdaj  zaključni izpit po nižji srednji šoli ; mala plošča  gramofonska plošča s premerom 17 cm ; mala šola  organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja ; ekspr.  biti v malih nebesih  zelo srečen ; živi ko mali bog  zelo dobro, v izobilju
♦ 
anat.  mali možgani  del možganov za ravnotežje ; mali krvni obtok  del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča ; mala krivina  vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor ; astron.  mali planet  asteroid ; Mali medved  ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica ; bot.  mali zimzelen ; mala kopriva ; mala štorovka ; etn.  mali kruhek  pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih ; fiz.  mala kalorija  enota za merjenje toplote, tisočina kalorije ; glasb.  mali f  četrti ton v mali oktavi ; gled.  mali oder  gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela ; lov.  mali lov  lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad ; mala divjad  manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad ; rel.  mali greh  kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem ; mali šmaren  praznik Marijinega rojstva 8. septembra ; soc.  mali kmet  kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje ; mali lastnik  drobni lastnik ; šah.  mala rokada  rokada na kraljevo stran ; šport.  mali nogomet  pri katerem igra navadno šest igralcev na sorazmerno manjšem igrišču ; vet.  male živali  domače živali razen goveda, konja ; zgod.  mala antanta  zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni ; zool.  mali skovik ; mala rovka prim. majhen , mala , mali 1 , malo , manj

málica   -e ž ( ȃ )
1. manjši obrok hrane, ki se jé sredi dopoldneva ali popoldneva:   dati delavcem malico ; postreči z malico / za malico je imel, pojedel sendvič in jabolko / dopoldanska, popoldanska malica ; šolska malica ; topla malica / zdaj so na, pri malici  malicajo / po malici je pridno delal
 
ekspr.  to jaz naredim za malico  zelo lahko, brez večjega truda
2. nar. kos 1 , košček :   Jera je takoj odrezala malico kruha, ga zavila v predpasnik, zadela motiko in odšla  (F. Finžgar)

málicati   -am nedov. ( ȃ )
jesti malico:   si že malical ; posedli so in začeli malicati / malicala sta kruh, namazan z maslom

maliciózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. hudoben , škodoželjen :   pripisovati nasprotniku maliciozne lastnosti / poročila so lažna in maliciozna

malicióznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. hudobnost , škodoželjnost :   nasprotnikova malicioznost / tako je delal iz neke malicioznosti

malìč   -íča m ( ȉ í )
1. nar. zahodno palček 1 , škrat :   bal se je maličev in čatežev ; verjeti v maliče
 
ekspr.  ni se bal ne maliča ne hudiča  nikogar se ni bal; vse si je upal
2. ekspr., zastar. otrok :   nisi več malič ; maliči na peči
// majhen človek:   bil je tak malič, da ni dosegel do police

máliček   -čka -o prid. ( ȃ )
nar. vzhodno  zelo majhen:   malički otroci

malíčenje   -a s ( ī )
glagolnik od maličiti:   maličenje ideologije, jezika / maličenje resnice / boriti se proti maličenjem in negativnim pojavom v kulturi

malíčiti   -im nedov. ( í ȋ )
nav. ekspr.  spreminjati naravno, pravilno obliko česa:   bolezen mu maliči obraz
// spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno:   ta avtor maliči jezik ; maličiti sistem
// pačiti , potvarjati :   ponarejati in maličiti dejstva ; maličiti dogodke / zastar.  kaj se tako lepotičiš in maličiš

maligán   -a m ( ȃ )
1. agr.  enota za merjenje količine alkohola v alkoholnih pijačah:   to žganje ima trideset maliganov
// mn., pog., ekspr.  alkoholna pijača:   kmalu je začutil učinek maliganov
2. kem.  priprava za določanje molekulske mase ali koncentracije raztopljene snovi glede na vrelišče:   z maliganom določiti stopnjo alkohola v vinu

maligánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na maligan:   ugotoviti maligansko stopnjo vina / biti v maliganskem razpoloženju, stanju

malígen   -gna -o prid. ( ȋ )
med. nevaren 2 , škodljiv , poguben , ant. benigen :   maligna bula ; maligna novotvorba / maligna bolezen

malignóm   -a m ( ọ̑ )
med.  skupek izrojenih malignih celic kakega tkiva:   zdravljenje malignomov

malík   -a m ( í )
1. za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane  kip, podoba kot bog:   častiti, moliti malike ; zažigati kadilo pred malikom / ekspr.  zavreči malike  opustiti pogansko vero
2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom  kar kdo zelo občuduje in želi posnemati:   pesnik je postal njihov malik ; biti malik zatiranih / narodni malik
3. ekspr.  najvišji vzor, ideal:   njihov malik je denar
4. star. škrat :   nagajivi malik
● 
sedi, stoji kot malik  negibno, togo

malikoválec   -lca  [ malikovau̯ca m ( ȃ )
1. za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane  kdor časti malike:   bil je malikovalec
2. ekspr.  kdor ima koga ali kaj za najvišji vzor, ideal:   malikovalec bogastva, denarja / malikovalec predsednika

malikoválka   -e  [ malikovau̯ka ž ( ȃ )
1. za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane  ženska, ki časti malike:   bila je malikovalka
2. ekspr.  ženska, ki ima koga ali kaj za najvišji vzor, ideal:   malikovalka stranke

malikoválski   -a -o  [ malikovau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na malikovalce ali malike:   odpraviti malikovalske običaje / malikovalsko ljudstvo / malikovalska ljubezen staršev do edinčka  velika in nekritična

malikoválstvo   -a  [ malikovau̯stvo s ( ȃ )
čaščenje malikov:   izganjati malikovalstvo ; razširjenost malikovalstva

malikovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od malikovati:   malikovanju vdano ljudstvo ; zapustiti malikovanje / malikovanje blaga, bogastva, moči

malikováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane  častiti malike:   ta ljudstva še malikujejo
2. ekspr.  zelo občudovati in želeti posnemati:   svojega voditelja malikujejo
// imeti za najvišji vzor, ideal:   malikovati moč ; malikuje preteklost in njene predstavnike / včasih niso tako malikovali črne kave

málin   -a m ( á )
star. mlin :   pognati malin ; potok goni maline in žage / ostanki starega malina / nesti, peljati v malin

malína   -e ž ( í )
1. grmičasta rastlina, ki raste na posekah in v gozdovih, ali njene užitne, navadno rdeče jagode:   maline so zelo polne ; maline so že zrele ; nabirati maline ; nasad malin
2. nar. vzhodno murva

malínast   -a -o prid. ( í )
po barvi podoben malini:   pri tej bolezni ima bolnik malinast jezik ; malinaste zavese / malinasta barva

malinják   -a m ( á )
1. agr.  nasad malin:   delati v malinjaku
2. bot.  grmičasta rastlina z užitnimi, navadno rdečimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih, Rubus idaeus:   cvet, plod malinjaka

malínje   -a s ( ȋ )
malinovo grmičevje:   na poseki raste malinje

malínov   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na maline:   malinov sok ; malinova marmelada / malinov nasad / malinov okus

malínovec   -vca m ( í )
osvežujoča pijača iz malinovega soka in vode ali sodavice:   piti malinovec / malinovec s slatino
// malinov sok:   kupiti steklenico malinovca
// umetno narejen sirup z malinovim okusom:

malínovje   -a s ( í )
malinovo grmičevje:   na poseki raste malinovje

málinski   -a -o prid. ( á )
star. mlinski :   malinski kamen ; malinsko kolo

malíški   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  nanašajoč se na malike:   mališka svetišča / mališki izraz

malíti   -ím nedov. ( ī í )
zastar. omalovaževati , podcenjevati :   ista dela je nekaj časa malil, nekaj časa pa povzdigoval

málko   prisl. ( ā )
star. malo , malce :   glas se mu malko trese / prinesi malko drv

malkontènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. nezadovoljnež , godrnjač :   prenapeti malkontenti

málo   prisl. ( á )
1. izraža majhno stopnjo:   knjiga je malo pomembna ; malo vredni predmeti ; malo znani kraji / v družbi malo velja ; malo mu je mar za red
// ekspr., okrepljen  izraža prav majhno stopnjo:   za predpise se menijo bolj malo ; o konjih je vedel bore malo ; kako malo vam je za pravice ; francosko razume malo ali nič / prav tako malo se spozna na glasbo kot jaz  nič
2. izraža majhno količino ali mero
a) s samostalnikom:   do odhoda je (le) malo časa ; v takem položaju imamo malo upanja na uspeh ; v shrambi je le še malo živil ; zemlja z malo dušika ; z malo besedami vse pove / ekspr.:  časa ima malo malo ; nekam malo nas je ; denarja ima prav malo, zelo malo ; elipt.  lep dan je, da malo takih
b) z glagolom:   malo govoriti, misliti, pojesti ; ne malo, veliko mi je pomagal
// ekspr., navadno v zvezi z manjkati   izraža, da je dejanje blizu uresničenja:   malo je manjkalo, pa bi ga (bilo) povozilo ; elipt.  pri predavanju se zelo dolgočasijo, malo da ne zaspijo
3. ekspr., v zvezi s tisto, to   izraža prav majhno količino:   še tisto malo nam ne privoščijo ; še to malo hrane bi nam vzeli?
4. evfem.  izraža nezadostno stopnjo:   take besede so malo premišljene / malo hvaležna naloga  nehvaležna
5. ekspr., v nikalnih stavkih, v zvezi s še, niti, tudi   izraža močno zanikanje:   še malo mu ni podoben ; to me niti malo ne zanima ; tudi malo se ni zmenil zanjo
6. ekspr., v nikalnih stavkih  izraža veliko mero, stopnjo:   denarja ni bilo malo ; to me ni malo razveselilo
7. ekspr., navadno nepoudarjen  izraža nedoločeno omejitev povedanega:   že malo črviv ; pri delu je priden, le malo neroden je še ; malo čudno se mi zdi ; danes pridi malo prej ; malo čez poldne / malo močnejši sem pa že od tebe / počakajte malo ; malo bolj odpri oči / on je malo čudaka
● 
pog., ekspr.  včasih sta si bila malo tako  sta se imela nekoliko rada ; pog., ekspr.  to je malo veliko zame  preveč ; pog.  en malo,  star.  eno malo mi že pomaga  malo, nekoliko ; ekspr.  še malo, pa bomo doma  kmalu ; ekspr.  kratko in malo (ne) grem  izraža podkrepitev trditve ali zanikanja ; ekspr.  malo po malo sneži  pomalo ; ekspr.  ne razumem ga ne malo ne dosti  prav nič ; preg.  boljše malo kot nič ; preg.  dosti grmenja, malo dežja  če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni;  prim. kratkomalo , majhen , mali 2 , malodane , malopomemben , maloprej , manj , najmanj , nemalo , zamalo

malo... 1   ali  málo...  prvi del zloženk  ( ȃ )
nanašajoč se na mali, majhen:   malokalibrski, malolastniški, malolitražen ; malomeščan

malo... 2   ali  málo...  prvi del zloženk  ( á )
nanašajoč se na malo:   maločlenar, malokrvnost ; malokateri

malobeséden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
redkobeseden :   malobeseden človek ; postal je malobeseden
// knjiž.  ki obsega malo besed:   malobeseden odgovor

malobesédnost   -i ž ( ẹ̑ )
redkobesednost :   njegovo malobesednost je bolj cenil kot zgovornost nekaterih drugih znancev / malobesednost odgovora

malobrížen   -žna -o prid. ( ī )
star.  ki kaže malo zanimanja, ravnodušen:   pripovedovati malobrižnim ljudem ; malobrižen do dela ; malobrižen za življenje okrog sebe / hoditi z malobrižnim korakom

malobrížnost   -i ž ( ī )
star.  lastnost, značilnost človeka, ki kaže malo zanimanja, ravnodušnost:   malobrižnost do vsega / bolezen se je ponovila zaradi bolnikove malobrižnosti ; z malobrižnostjo povzročiti nesrečo  z malomarnostjo

máloburžoázen   -zna -o  [ tudi máloburžuázən prid. ( ȃ-ȃ )
knjiž. drobnoburžoazen , malomeščanski :   maloburžoazni sloji / maloburžoazni filistri

malocvéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
vrtn.  ki ima malo cvetov:   malocvetna cvetlica
// ki ima majhne cvete:   malocvetne in velikocvetne begonije
♦ 
bot.  malocvetna španska detelja  rastlina z dlakavimi majhnimi listi in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Dorycnium germanicum

maločlénar   -ja m ( ẹ̑ )
nav. mn., zool.  živali, katerih telo je sestavljeno iz malo členov, Oligomeria:   mnogočlenarji in maločlenarji

málodanè   člen. ( á-ȅ )
skoraj :   igra je malodane pri kraju ; malodane vsi so proti

malodóbrn   -a -o prid. ( ọ̄ )
zastar. ničvreden , malovreden :   malodobrn človek ; v tatvino ga je zapeljala njegova malodobrna družba / tako dokazovanje je malodobrno

malodúšen   -šna -o prid. ( ū ȗ )
ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja:   malodušen človek ; ne bodimo malodušni ; postati malodušen / malodušne misli ; delati kaj z malodušnim srcem

malodúšje   -a s ( ȗ )
stanje človeka, ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja:   kljub neuspehu ga ni prevzelo malodušje ; malodušje je zajelo vso skupino ; kazati, vzbujati malodušje ; pretirana samozavest in malodušje

malodúšnež   -a m ( ȗ )
ekspr.  malodušen človek:   biti malodušnež ; med branilci ni bilo niti enega malodušneža ; vzdramiti malodušneže

malodúšnost   -i ž ( ū )
lastnost, značilnost malodušnega človeka:   boriti se proti malodušnosti tovarišev / po neuspehu se ga je lotila malodušnost ; premagati malodušnost / iz malodušnosti je opustil študij

malojéden   -dna -o prid. ( ẹ̄ )
star.  ki malo je:   malojeden človek

málokàj   máločésa zaim. ( á-ȁ á-ẹ̄ )
nav. ekspr.  izraža precej majhno količino, število nedoločenih, poljubnih stvari, pojavov:   v tem kraju se je v desetih letih malokaj spremenilo ; v maločem se loči od drugih

málokàk   -a -o zaim. ( á-ȁ )
star. malokateri :   malokak fant njegovih let je bil tako pogumen

málokalíbrski   -a -o prid. ( ȃ-í )
šport., voj.  ki ima v svoji vrsti najmanjši kaliber:   malokalibrski top ; malokalibrska puška ; malokalibrsko orožje / prvenstvo v malokalibrskem streljanju  v streljanju z malokalibrskim orožjem

málokàm   prisl. ( á-ȁ )
izraža precej majhno število nedoločenih, poljubnih krajev, v katere je dejanje usmerjeno ali jih doseže:   živela je zase in je le malokam šla

málokatéri   -a -o zaim. ( á-ẹ̄ )
izraža precej majhno število oseb ali stvari iz določene vrste:   v malokateri knjigi je opis tako živ ; sam.:  malokatera se ga spomni ; všeč mu je kakor malokatera  zelo

málokatérikrat   prisl. ( á-ẹ̄ )
star. malokrat , malokdaj :   taka priložnost se malokaterikrat ponovi

málokdàj   prisl. ( á-ȁ )
izraža majhno število ponovitev v nedoločenem, poljubnem času:   malokdaj je bolan
 
bila je zgovorna kakor malokdaj  zelo

málokdó   málokóga zaim. ( á-ọ̄ )
izraža zelo majhno število nedoločenih, poljubnih oseb:   malokdo se ga še spomni ; ta pot je malokomu znana
 
pripovedovati je znala kakor malokdo  zelo dobro

málokjé   prisl. ( á-ẹ̄ )
izraža, da se dejanje dogaja na precej majhnem številu nedoločenih, poljubnih krajev:   malokje točijo boljše vino
 
za otroke je poskrbljeno kakor malokje  zelo

málokméčki   -a -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
nanašajoč se na male kmete ali male kmetije:   malokmečka proizvodnja / malokmečko posestvo

málokrat   prisl. ( á )
izraža malo ponovitev:   le malokrat se srečava

malokŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
1. med.  ki ima zmanjšano količino krvi zaradi krvavitve ali izsušitve:   malokrven bolnik
2. publ. slabokrven , anemičen :   otrok je malokrven in mora v okrevališče
// knjiž. neizrazit , medel :   malokrvne osebe v delu ; njegova dramatika je čedalje bolj malokrvna

malokŕvnost   -i ž ( ŕ )
1. med.  zmanjšana količina krvi zaradi krvavitve ali izsušitve:   ugotoviti malokrvnost ; znaki malokrvnosti
2. publ. slabokrvnost , anemija :   zdravilo proti malokrvnosti
// knjiž. neizrazitost , medlost :   malokrvnost čuta za čast ; malokrvnost pisateljevih junakov

málolastníški   -a -o prid. ( ȃ-ȋ )
drobnolastniški :   malolastniška posest ; malolastniška proizvodnja / malolastniško kmetijstvo

maloléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar.  ki (še) ni polnoleten; mladoleten :   maloletni zločinec

málolitrážen   -žna -o prid. ( ȃ-ȃ )
avt. žarg., navadno v zvezi z avtomobil   katerega motor ima majhno gibno prostornino, kubaturo:

malomáren   -rna -o prid. , malomárnejši  ( á ā )
ki dela kaj brez prave volje, pazljivosti, zanimanja:   malomaren učenec ; pri delu je bil malomaren / izdelava obleke je zelo malomarna ; malomarno uradovanje
// ravnodušen , brezbrižen :   prizadeval si je, da bi bil čim bolj malomaren, a roke so se mu tresle ; biti malomaren do koga / reči z malomarnim glasom ; kazal je malomaren obraz

malomárnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  malomaren človek:   učiteljica mu je rekla, da je največji malomarnež v razredu

malomárnica   -e ž ( ȃ )
ekspr.  malomarna ženska:

malomárnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost malomarnega človeka:   učiteljica je očitala učencu malomarnost ; malomarnost pri delu / napako je spregledal iz malomarnosti / sprva je kazal malomarnost do svoje nove znanke / jezikovne malomarnosti
 
pravn.  uboj iz malomarnosti

malomésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. malomeščanski :   malenkostni in malomestni obziri ; bil je nekoliko malomesten ; malomestna jara gospoda ; malomestne navade ; malomestna opravljivost
// nanašajoč se na majhno mesto:   zgodba se dogaja v velikomestnem in malomestnem okolju

malomeščàn   in  malomeščán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. soc.  pripadnik drobne buržoazije:   slovenski malomeščani ; bogatenje malomeščanov ; pren.  komandant jih je zmerjal z malomeščani
2. star.  prebivalec majhnega mesta:   tržani in malomeščani
3. slabš.  samozadovoljen, družbeno brezbrižen človek:   slabo se počuti med takimi malomeščani ; ozkosrčen malomeščan

malomeščánka   -e ž ( ȃ )
1. soc.  pripadnica drobne buržoazije:   poročil se je z malomeščanko
2. slabš.  samozadovoljna družbeno brezbrižna ženska:   ti si velika malomeščanka

malomeščánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na malomeščane ali malomeščanstvo:   malomeščanske družine ; malomeščanske množice / malomeščanski filister ; zdel se mu je preveč malomeščanski / malomeščanski okus ; malomeščanska miselnost

malomeščánstvo   -a s ( ȃ )
1. soc.  lastniki proizvajalnih sredstev, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; drobna buržoazija :   obrtniško malomeščanstvo ; slovensko malomeščanstvo ; malomeščanstvo in delavstvo
2. nav. slabš.  miselnost, lastnosti malomeščanov:   ne more se otresti svojega malomeščanstva / očitati komu malomeščanstvo

malomeščánščina   -e ž ( ȃ )
publ.  miselnost, lastnosti malomeščanov; malomeščanstvo :   to je malomeščanščina ; boriti se proti malomeščanščini okolice ; malomeščanščina v osebnih in družbenih odnosih

malomíselnost   -i  [ malomisəlnost ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost človeka, ki malo misli, premišljuje:   kritik je s hotenim neumevanjem dela podpiral malomiselnost bralcev / malomiselnost gledališkega repertoarja  brezidejnost, medlost

málone   člen. ( á )
skoraj :   odšli so malone vsi

málonémški   -a -o prid. ( ȃ-ẹ́ )
zgod.  nanašajoč se na politično gibanje za združitev Nemcev brez Nemcev v Avstro-Ogrski:   malonemški načrt združenja nemških držav okoli Prusije / malonemška stranka

máloobmêjen   -jna -o prid. ( ȃ-ē )
nanašajoč se na obmejno območje sosednjih sodelujočih držav:   maloobmejni promet / maloobmejna dovolilnica / maloobmejni prehod je zdaj postal mednarodni prehod
 
pravn.  maloobmejni sporazum

máloodjèm   -éma m ( ȃ-ȅ ȃ-ẹ́ )
elektr.  odjem električnega toka nizke napetosti:   tarifne postavke za maloodjem

malopomémben   -bna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. nepomemben :   malopomemben človek ; zvrstilo se je mnogo malopomembnih dogodkov ; malopomembna podrobnost ; nobena stvar mu ni bila majhna in malopomembna

malopomémbnost   -i ž ( ẹ̄ )
knjiž. nepomembnost :   navidezna malopomembnost vprašanja / malopomembnost posameznika v teh dogodkih

máloposéstniški   -a -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
nanašajoč se na ljudi, ki imajo majhno posestvo, lastnino:   maloposestniška proizvodnja ; maloposestniško kmetijstvo / ekspr.  maloposestniške navade, tendence ; maloposestniška občutja

máloprêj   in  málo prêj prisl. ( á-ȇ )
izraža majhno časovno odmaknjenost (v preteklosti):   maloprej si govoril drugače ; vrnil se je maloprej

malopríd   -a m ( ȋ )
star.  ničvreden človek, malopridnež:   treba bi bilo kaznovati tega maloprida

maloprída 1   -e ž ( ī )
star.  ničvreden človek, malopridnež:   s to maloprido se že ne boš omožila

maloprída 2   -- m ( ī )
star., v imenovalniku ali tožilniku  ničvreden človek, malopridnež:   razglasiti koga za maloprida / ti maloprida ti tak

malopríden   -dna -o prid. , maloprídnejši  ( í ī )
1. ekspr. ničvreden , malovreden :   malopriden človek ; malopriden sin / zabavati se z malopridnimi ženskami  vlačugami, prostitutkami / sovražil je pokvarjenost malopridnega sveta / zašel je na malopridno pot
2. zastar.  ki ne daje veliko koristi:   ob poti raste malopridno grmovje

maloprídnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  ničvreden, malovreden človek:   iz malopridneža je postal priden in vesten človek ; v svoji okolici je veljal za malopridneža ; ko se je klatil po svetu, se je seznanil z mnogimi malopridneži
// človek, ki zavestno naredi kaj narobe, kaj slabega:   treba bi bilo kaznovati malopridneže, ki so razbili okna

maloprídnica   -e ž ( ȋ )
ekspr.  ničvredna, malovredna ženska:   malopridneži in malopridnice / kot nagovor  kod se potepaš, malopridnica / v mladih letih je bila malopridnica  vlačuga, prostitutka

maloprídnik   -a m ( ȋ )
star.  ničvreden človek, malopridnež:   to je največji malopridnik med nami ; nimamo opravka z dobrimi ljudmi, ampak z malopridniki
// človek, ki zavestno naredi kaj narobe, kaj slabega:   treba bo kaznovati malopridnike, ki so lovili ptiče

maloprídnost   -i ž ( í )
1. ekspr.  lastnost, značilnost malopridnega, ničvrednega človeka:   njegova malopridnost ni poznala meje / ti fantje so cvet malopridnosti ; imeli so ga za zgled malopridnosti
2. star.  ničvredno, malovredno dejanje:   naredil sem malopridnost ; poskušal je, da se malopridnost ne bi razvedela
3. ekspr.  ničvreden, malovreden človek:   tej malopridnosti se vse posreči prej kot drugim ljudem / kot nagovor  le pazi se, ti malopridnost ti taka

maloprodája   -e ž ( ȃ )
trg.  prodaja na drobno:   kmetijska zadruga se ukvarja tudi z maloprodajo vina / cena izdelka v maloprodaji / stvar se prodaja v maloprodajah  v trgovinah na drobno

maloprodájen   -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na maloprodajo:   maloprodajni prometni davek ; maloprodajna cena  cena na drobno / trgovsko podjetje z razširjeno maloprodajno mrežo / maloprodajna trgovina

malôra 1   in  malóra -e ž ( ȏ; ọ̑ )
nar. zahodno, v zvezah:  podjetje je šlo v maloro  je propadlo ; poslati koga v maloro  zelo grobo ga zavrniti

malôra 2   in  malóra medm. ( ȏ; ọ̑ )
pog.  izraža podkrepitev trditve:   malora, kako sem ga polomil

malorúski   -a -o prid. ( ȗ )
star. ukrajinski :   maloruski jezik / maloruske stepe

malorúščina   -e ž ( ȗ )
star. ukrajinščina

malosemeníščnik   -a m ( ȋ )
gojenec malega semenišča:   biti sprejet med malosemeniščnike

málosêrijski   -a -o prid. ( ȃ-é )
nanašajoč se na izdelavo v majhnih serijah:   maloserijski izdelek / maloserijska proizvodnja

malosláven   -vna -o prid. ( á ā )
nav. ekspr.  ki uživa slab sloves, neslaven:   maloslaven kraj ; maloslavne dobe v zgodovini

máloslikôven   -vna -o prid. ( ȃ-ō )
fot.  nanašajoč se na uporabo filmskega traku širine 35 mm:   maloslikovni fotografski aparat ; maloslikovni projektor ; maloslikovna kamera / v sedanjem času se je zelo razvila maloslikovna fotografija / maloslikovni format  format posnetka z mero 24 × 36 mm

malosŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
star. malodušen , neodločen 2 biti, postati malosrčen ; strah ga je naredil malosrčnega / imeti malosrčen značaj

malosŕčnost   -i ž ( ȓ )
star. malodušnost , neodločnost :   obšla ga je silna malosrčnost ; trpljenje in nadloge so ga pahnile v malosrčnost / literaturo je prevzela neka apatična malosrčnost

málost   tudi  malóst -i ž ( á; ọ̑ )
1. star.  kar je malo pomembno, nepomembno; malenkost :   tu pa tam je opozoril na kako malost ; ob malostih okoli sebe ne vidi velikih stvari ; ne mara se ukvarjati z malostmi
// malo pomemben, malo vreden predmet:   s to malostjo sem se te spomnil za rojstni dan
2. zastar.  lastnost, značilnost majhnega; majhnost :   malost moje domovine ; številčna veličina in malost / polašča se ga čustvo malosti

málostanovánjski   -a -o prid. ( ȃ-ȃ )
grad., nekdaj  nanašajoč se na stanovanje, ki obstoji samo iz kuhinje, sobe in pritiklin:   malostanovanjske hiše

málosten   tudi  malósten -tna -o prid. ( á; ọ̑ )
star. malenkosten :   malostni ostanki nekdanjega trdnega zidu / malostni ljudje

maloščetínec   -nca m ( ȋ )
nav. mn., zool.  mnogočlenarji, ki imajo na členih malo ščetin, Oligochaeta:   prehranjevati se z maloščetinci ; deževniki in drugi koristni maloščetinci

malošólar   -ja m ( ọ̑ do 2000
učenec male šole:   vzgojiteljica malošolarjev ; angleščina, plavanje za malošolarje

maloštevílen   -lna -o prid. ( ȋ )
publ.  ki obstaja v majhnem številu:   maloštevilne hiše ; skrbno je hranila njegova maloštevilna pisma ; taka najdišča so maloštevilna  redka / veliki in maloštevilni narodi  majhni

maloštevílnost   -i ž ( ȋ )
publ.  lastnost, značilnost maloštevilnega:   maloštevilnost figur na sliki ; maloštevilnost podatkov o pesnikovem življenju / maloštevilnost naroda  majhnost

malôta   -e ž ( ó )
zastar. malenkost :   sprla sta se zaradi malote / mravelj zaradi njih malote ne razločimo na daljavo  majhnosti

malôten   -tna -o prid. ( ó )
zastar. malenkosten , majhen :   to so le malotne napake ; vse se mu je zdelo malotno in nepomembno / ljudje malotnega značaja

maloúmen   -mna -o prid. ( ú ū )
evfem. nespameten , neumen :   maloumen človek / slabo in maloumno literarno delo ; maloumno govorjenje

maloúmnost   -i ž ( ú )
evfem. nespametnost , neumnost :   to dejanje kaže njegovo maloumnost / v svoji maloumnosti je marsikdaj slabo ravnal

maloúpnost   -i ž ( ū )
star. malodušje :   biti nagnjen k maloupnosti ; toniti v maloupnost

malovár   -ja m ( ā )
nar. zahodno  kdor pomaga zidarju:   najeti je bilo treba več malovarjev

malovážen   -žna -o prid. ( á ā )
knjiž. nevažen :   malovažen človek / pogovarjati se o malovažnih stvareh / reči z malovažnim glasom  brezbrižnim

malovážnost   -i ž ( á )
knjiž.  lastnost, značilnost malovažnega:   malovažnost vsega, kar je dosegel

malovédnež   -a m ( ẹ̑ )
star. nevednež :   ko sem ga spoznal, je bil resničen malovednež

malovéren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ekspr.  ki dvomi o čem, malo verjame v kaj:   maloveren je bil ob tem pripovedovanju
2. rel.  ki nima trdne vere:   maloverni in neverni ljudje

malovérnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  maloveren človek:   nekateri maloverneži so izgubili pogum ; prepričal je še zadnje maloverneže

malovérnost   -i ž ( ẹ́ )
ekspr.  lastnost, značilnost malovernega človeka:   malovernost nekaterih boječih ljudi / novo delo je začel z nekako malovernostjo in negotovostjo

malovréden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki je nižje, manj kakovostne vrste:   malovredni izdelki ; malovredna krma, stvar
2. ki ima negativne, nesprejemljive moralne lastnosti:   malovreden človek ; biti malovreden / malovreden značaj / malovreden sin / ekspr.  malovredna ženska  vlačuga, prostitutka

malovrédnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  malovreden človek:   ne verjemi temu malovrednežu

malovrédnica   -e ž ( ẹ̑ )
ekspr.  malovredna ženska, zlasti vlačuga, prostitutka:   spoznati se z malovrednico

malovrédnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost malovrednega:   malovrednost del, ki jih ta kritika obravnava / padel je na dno malovrednosti in malopridnosti

malozavéden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  malo zaveden:   malozavedne množice

málta   -e  [ mau̯ta in malta ž ( ȃ )
gradbeni vezivni material iz peska, vode in apna:   delati, mešati, nanesti malto ; opeke so vezane z malto ; strditev malte / cementna malta  iz mivke ali peska, vode in cementa / apnena malta
 
grad.  podaljšana malta  iz peska, vode, apna in cementa

máltar   -ja  [ mau̯tar in maltar m ( ȃ )
kdor dela malto:   najeti bi moral še dva maltarja
// slabš. zidar :   šel je med maltarje

maltárka   -e  [ tudi mau̯tarka ž ( ȃ )
posoda za malto:   zajeti iz maltarke

maltáza   -e ž ( ȃ )
biol., kem.  encim, ki pospešuje razkroj sladnega sladkorja v grozdni sladkor:   maltaza črevesnega soka

málten   -tna -o  [ mau̯tən in maltən prid. ( ȃ )
nanašajoč se na malto:   maltne plasti na steni / maltno vezivo

maltéški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
v zvezah:   film.  malteški križ  vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri ; rel.  malteški križ  križ z zarezami na koncu krakov ; malteški viteški red  viteški red, ki se ukvarja zlasti z oskrbo revnih, pomoči potrebnih

maltežàn   in  maltežán -ána m ( ȁ á; ȃ )
rel.  član malteškega viteškega reda:   maltežani in templjarji

maltón   -a m ( ọ̑ )
grad.  toplotnoizolacijski material iz malte in nasekljane slame:   plast maltona ; podlaga za pod iz maltona

maltóza   -e ž ( ọ̑ )
kem.  disaharid, pridobljen iz škroba, sladni sladkor:   razgraditi se do maltoze ; maltoza in saharoza / živila z visoko vsebnostjo maltoze

maltretíranje   -a s ( ȋ )
knjiž.  grdo ravnanje, trpinčenje:   po dolgem zasliševanju in maltretiranju so ga odpeljali v zapor

maltretírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž.  grdo ravnati s kom, trpinčiti:   maltretirati delavce, jetnike, podrejene

maltuzianízem   -zma m ( ī )
soc.  teorija, po kateri število ljudi hitreje narašča kot možnosti za pridobivanje hrane:   pristaš maltuzianizma

maltuziánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na maltuzianizem:   maltuzianski pesimizem / maltuzianska teorija

málus   -a m ( ȃ )
1. odbitek pri pokojnini, navadno zaradi krajše delovne dobe:   trajni malus ; pokojnina brez malusov ; malusi in bonusi
2. odbitek pri izplačilu zavarovalnine avtomobilskega zavarovanja:   izguba zaradi malusa / sistem bonusov in malusov pri zavarovalnicah

málva   -e ž ( ȃ )
vrtn.  okrasna rastlina z dlanastimi listi in belimi, rdečimi ali rožnatimi cveti; slezenovec

malvazíja   in  malvázija -e ž ( ȋ; á )
1. agr.  trta z belimi sladkimi grozdi močnega vonja:   malvazija je dobro obrodila ; vinograd malvazije
2. kakovostno belo vino iz grozdja te trte:   piti malvazijo ; buteljka malvazije

malvázijec   in  malvazíjec -jca m ( á; ȋ )
zastar.  kakovostno belo vino iz grozdja malvazije; malvazija :   na mizo je prinesel buteljko malvazijca

malverzácija   -e ž ( á )
knjiž. poneverba , goljufija :   odkriti malverzacijo ; z malverzacijami si je prilastil precej denarja

malverzánt   -a m ( ā á )
knjiž.  kdor kaj poneveri, goljufa:   ugotovili so, da je malverzant

máma   -e ž ( á )
v družinskem okolju  ženska v odnosu do svojega otroka:   mama peče kruh ; pokliči mamo ; z mamo je šel v trgovino / kot nagovor  mama, igraj se z nami ; v osmrtnicah  dotrpela je naša dobra mama / stara mama  stara mati, babica
 
ekspr.  partizanska mama  ženska, ki je požrtvovalno skrbela za partizane

mamán   in  mamá -- ž ( ȃ )
star., v meščanskem okolju mama , mati :   hči je podobna svoji maman ; dobrodušna maman

mámba   -e ž ( ȃ )
zool.  dolga in zelo strupena afriška kača, Dendroaspis:   pik mambe / zelena mamba / pog.  pijan je kot mamba  zelo

mámbo   -a m ( ȃ )
ples v štiričetrtinskem taktu s poudarkom na drugi četrtinki, po izvoru s Kube:   plesati mambo ; glasba mamba
// skladba za ta ples:   glasovi mamba

mamelúk   -a m ( ȗ )
1. zgod., nekdaj  vojak enote turško-egiptovske vojske v Egiptu, ki si je pridobila oblast:   oddelek mamelukov
// konjenik Napoleonove telesne garde iz Egipta:   hraber mameluk
2. knjiž., slabš.  kdor služi tujim političnim interesom:   nemškutarski mameluk

mamelúški   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na mameluke:   mameluška konjenica / mameluška vdanost

mámi   -- ž ( ȃ )
ljubk. mama , mati :   mami me bo peljala v šolo / naša dobra, draga mami / kot nagovor:  mami, počakaj ; hvala, mami

mámica   -e ž ( ā )
ljubk. mama , mati :   otrok se dobrika mamici / kot nagovor  dober večer, mamica / stara mamica  stara mati, babica
 
ekspr.  obleka za bodoče mamice  za noseče ženske

mámičin   -a -o  ( ā )
svojilni pridevnik od mamica:   mamičin glas

mámika   -e ž ( ā )
nar. štajersko mama , mati :   otrok kramlja z mamiko / kot nagovor  draga mamika / ženska je naredila vtis ljubeznive mamike

mamílar   -ja m ( ȋ )
kdor je zasvojen z mamili; narkoman :   zdravljenje mamilarjev

mamílarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mamilarje; narkomanski :   mamilarski kartel ; mamilarska mafija, tolpa, združba / mamilarski baron, kralj / balkanska mamilarska pot

mamiláš   -a m ( á pog.
kdor je zasvojen z mamili; narkoman :   tolpa mamilašev ; naselje velja za leglo mamilašev

mamiláški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mamilaše; narkomanski :   mamilaški posli ; mamilaška mafija, naveza

mamílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na omamljanje:   mamilen učinek / mamilno sredstvo

mamílo   -a s ( í )
sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine:   uživati mamila ; vbrizgati mamilo ; močno mamilo ; tihotapci mamil / vpliv mamil na mladino ; navajenost na mamila / ekspr.  v vinu je iskal mamila svojim bolečinam  utehe

mámin   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mamo:   mamin brat ; mamini čevlji / mamin smehljaj / mamina smrt
 
otr.  sinek, si kaj mamin  ali imaš rad mamo ; iron.  mamin ljubljenček, sinček  razvajen, nesamostojen, zelo zahteven otrok, fant

mamíti   in  mámiti -im,  in  mámiti -im nedov. ( ī á; á ȃ )
1. povzročati prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja:   vonj cvetlic jo mami ; njena bližina ga je mamila ; že misel na to me je mamila ; vino jih je že nekoliko mamilo / ekspr.  sleherni sen nas le kratko mami
2. knjiž. privlačevati , vabiti :   mamil ga je nedosežen cilj ; razstavljene dobrote so jih mamile ; ne mami ga zlato / razkošje in bogastvo ga je mamilo s kmetov v mesto

mámka   -e ž ( ā )
1. ljubk., zlasti v kmečkem okolju  starejša (poročena) ženska, navadno gospodinja; mati :   iz kuhinje je prišla mamka / kot nagovor  kaj bo dobrega, mamka / na klopeh po parku so sedele mamke in botre
2. ljubk. mama , mati :   moja mamka me ima zelo rada / kot nagovor  stori, mamka, kakor želiš
3. v medmetni rabi, v zvezi (sveta) mamka božja   izraža začudenje, nejevoljo:   (sveta) mamka božja, ali je to mogoče, je kriknila

mámljenje   -a s ( á )
glagolnik od mamiti:   rad se je spominjal mamljenj, ki jih je povzročala njena bližina / bila je gluha za njegovo mamljenje

mamljív   -a -o prid. , mamljívejši  ( ī í )
1. ki povzroča prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja:   mamljiva pijača ; mamljiv vonj cvetlic / ekspr.  mamljive sanje
2. knjiž. privlačen , vabljiv :   mamljiv cilj ; misel na to je bila mamljiva

mamljívost   -i ž ( í )
značilnost mamljivega:   mamljivost njene bližine / knjiž.  mamljivost širokega sveta  privlačnost, vabljivost

mamográf   -a m ( ȃ med.
aparat za rentgensko slikanje dojk:   ambulanta je dobila nov mamograf ; preiskava z mamografom

mamografíja   -e ž ( ȋ med.
rentgensko slikanje dojk:   preventivni pregled dojk z mamografijo ; vabilo na presejalno mamografijo

mamográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mamograf ali mamografijo:   mamografski aparat ; mamografski pregled ; mamografska preiskava ; odčitavanje mamografskih slik

mamográm   -a m ( ȃ med.
rentgenska slika dojke, narejena z mamografom:   odčitavanje mamogramov ; na rutinskem pregledu z mamogramom so ji odkrili raka

mámon   -a m ( ȃ )
knjiž., ekspr. bogastvo , denar :   mamona ima dovolj
 
ekspr.  služi mamonu  kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju ; okužiti se z mamonom  postati pohlepen po bogastvu, denarju

mamonízem   -zma m ( ī )
knjiž.  pohlep po bogastvu, denarju:   obsojati, zagovarjati mamonizem

mamotóm   -a m ( ọ̑ med.
naprava za vakuumski odvzem tkiva v dojkah:   na onkološkem inštitutu je začel delati nov mamotom

mámut   -a m ( ȃ )
pal.  izumrli slon iz ledene dobe:   najdbe okostij mamutov ; ledenodobni lovci na mamute

mámutov   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od mamut:   mamutovi okli

mámutovec   tudi  mamútovec -vca m ( ȃ; ȗ )
bot.  veliko parkovno iglasto drevo; sekvoja :   mogočen mamutovec ; sečnja mamutovcev

mámutski   -a -o prid. ( ȃ )
ekspr.  nenavadno velik, velikanski:   mamutski tanker / mamutsko podjetje / publ.  mamutska skakalnica v Planici  velika (smučarska) skakalnica
 
strojn.  mamutska črpalka  črpalka za črpanje vode iz tal z vpihavanjem zraka

mána   -e ž ( ā )
1. sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice:   čebele nabirajo mano ; hojeva mana ; listna mana
2. po bibliji  snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino:   nabirati mano ; kakor sladko mano so sprejeli vsako njegovo besedo ; pren., ekspr.  to je bila prava mana za njegov želodec

manager   ipd. gl. menedžer ipd.

mánce   mánc ž mn. ( ȃ )
igr., v zvezi z igrati se, iti se, loviti se   loviti se (slepe miši):   z otroki se igra mance ; na igrišču smo se šli mance / otroci so lovili mance
 
ekspr.  iti se mance  ne govoriti, ne ravnati odkrito

manchestrski   -a -o  [ mênčestərski tudi ménčestərski prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na Manchester:   manchestrska industrija
 
ekon.  manchestrski liberalizem  gospodarski liberalizem sredi 19. stoletja v Angliji

manchestrstvo   -a  [ mênčestərstvo tudi ménčestərstvo s ( ȇ; ẹ̑ )
ekon.  gospodarski liberalizem sredi 19. stoletja v Angliji:

mandála   -e ž ( ȃ v hinduizmu in budizmu
okrogla slika, ki simbolično predstavlja vesolje:   risati mandalo ; peščena mandala

mandánt   -a m ( ā á )
pravn.  kdor da, izda mandat:   mandant išče mandatarja

mandarín   -a m ( ȋ )
v stari Kitajski  višji državni uradnik:   pripeljali so ga pred mandarina ; mandarin najvišje stopnje

mandarína   -e ž ( ȋ )
južno drevo ali grm s kratkopecljatimi listi in belimi cveti v šopih ali njen pomaranči podoben sad:   kupiti kilogram mandarin ; mandarine in pomaranče

mandarínka   -e ž ( ȋ )
zool.  raca z velikim pisanim perjem na glavi, ki živi v vzhodni Aziji, Aix galericulata:   živalski vrt je nabavil mandarinko

mandarínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mandarine:   mandarinski plašč / delati kaj z mandarinskim mirom

mandarínščina   -e ž ( ȋ )
uradni jezik Kitajske:   mandarinščino govoriti v šolah, na radiu, televiziji

mandát   -a m ( ȃ )
1. pravn.  pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo:   mandat je potekel ; prekoračitev mandata / dati komu mandat
// listina o tej pogodbi:   pokazal je mandat
2. pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu:   odpovedati se mandatu ; dati, dobiti, podaljšati mandat ; poslanski mandat ; mandat članov upravnega odbora / sprejeti, vrniti mandat za sestavo nove vlade
3. zgod., med obema vojnama  pooblastilo, ki ga da mednarodna organizacija določeni državi za upravljanje kakega ozemlja:   dati državi mandat nad deželo
// ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije:   Palestina je po prvi svetovni vojni postala britanski mandat / na ozemlju bivšega francoskega mandata
4. zgod.  ukaz, ki spreminja prejšnje pravno stanje:   izdati mandat ; cesarjev mandat ; mandat o tiskanju knjig

mandatár   -ja m ( ā )
kdor dobi mandat:   mandatar za sklenitev pogodbe / mandatar za sestavo vlade

mandáten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mandat:   mandatna doba voljenih funkcionarjev / bivše kolonije izročiti v mandatno upravo
♦ 
pravn.  mandatni postopek  civilni postopek, v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik ; mandatna kazen  denarna kazen, ki se izreče in plača na kraju samem ; mandatna pogodba  pogodba o opravljanju poslov za druge, naročilo ; zgod.  mandatno ozemlje  med obema vojnama  ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije

mandátor   -ja m ( ȃ )
kdor da, izda mandat; mandant :   mandator išče mandatarja

mándelj   -na  in  -dlja  [ mandəlj m ( á )
1. sad mandljevca, zlasti njegovo jedrce:   jesti, lupiti mandeljne ; praženi, sesekljani mandeljni
 
bot.  grenki mandelj  ki ima zelo grenka jedrca, Amygdalus communis var. amara
2. nav. mn.  vsak od dveh limfnih organov v žrelu:   odstraniti mandeljne ; vnetje mandeljnov

mandeljast   gl. mandeljnast gl. mandljast

mándeljc   -a  [ mandəljc m ( ȃ )
1. star.  (živalski) samec, navadno zajec:   k zajklji so spustili mandeljca / ekspr.  ali je mandeljc ali babica
2. nav. mn., pog., slabš. mož , fant :   te tri mandeljce bomo pa že ugnali

mándeljnast   -a -o  [ mandəljnast prid. ( á )
podoben mandeljnu:   mandeljnasta oblika / mandeljnaste oči

mándeljnov   -a -o  [ mandəljnov- prid. ( á )
nanašajoč se na mandelj:   mandeljnov cvet ; mandeljnov les ; mandeljnovo olje / mandeljnova potica
 
kozm.  mandeljnovo mleko  čistilno mleko iz mandeljnovih jedrc, rastlinskega olja

mándeljnovec   -vca  [ mandəljnovəc m ( á )
drevo ali grm s suličastimi listi, bledo rožnatimi ali belimi cveti in koščičastimi sadovi:   nasad mandeljnovcev

mándi   -ja m ( ȃ )
otr. kunec , zajec :   naš mandi je ušel / pri klicanju  mandi, mandi, je vabil zajčka k mreži / kot vzklik  mandi te gleda

mandióka   -e ž ( ọ̑ )
bot. maniok :   pridelovati, saditi veliko mandioke / kos mandioke

mándljast   -a -o prid. ( á )
podoben mandeljnu:   mandljaste oči

mándljev   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na mandelj:   mandljeva jedrca ; mandljevo olje / mandljeva potica / mandljevo milo
2. mandeljnast , mandljast :   mandljeve oči

mándljevec   -vca m ( á )
drevo ali grm s suličastimi listi, bledo rožnatimi ali belimi cveti in koščičastimi sadovi:   cvetoči mandljevci ; nasad mandljevcev

mandóla   -e ž ( ọ̑ )
glasb., nekdaj  mandolini podobno glasbilo z nižjim tonskim obsegom:   igrati na mandolo

mandolát   -a m ( ȃ )
gastr.  slaščica iz mandeljnov, medu, beljakov, sladkorja, obdana z oblati:   kupiti, pripraviti mandolat ; ponuditi rezino mandolata

mandolína   -e ž ( ȋ )
glasbilo hruškaste oblike s strunami, na katere se brenka s ploščico:   brenkati, igrati na mandolino ; zvoki mandoline / peti ob spremljavi mandoline

mandoliníst   -a m ( ȋ )
kdor igra (na) mandolino:

mandrágola   -e ž ( á )
knjiž. mandragora :   pripraviti napoj iz korenine mandragole

mandrágora   -e ž ( á )
bot.  strupena sredozemska rastlina z močno odebeljeno korenino, zelenkasto belimi cveti in rumenimi jagodami, Mandragora officinarum:   omamljati z mandragoro ; korenina mandragore / narediti ljubezensko pijačo iz mandragore

mandránje   -a s ( ȃ )
mendranje :   mandranje trave

mandráti   -ám nedov. ( á ȃ )
mendrati :   mandrati travo / razdražena žival ga je podrla in mandrala po njem / ves nestrpen je mandral po hiši

mándrija   -e ž ( ȃ )
nar. primorsko  kmetija z gospodarskimi poslopji, obdana z zidom:   mandrije v tržaškem Bregu

mandrijár   -ja m ( ā )
nar. primorsko  lastnik mandrije:   mandrijarji prodajajo na trgu zelenjavo

mandríl   -a m ( ȋ )
zool.  kratkorepa afriška opica s pisano dlako in kožo, Mandrillus sphinx:

mandžúrski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Mandžujce ali Mandžurijo:   mandžurska industrija / mandžurski jezik

manekén   -a m ( ẹ̑ )
kdor na modnih revijah, fotografijah prikazuje oblačila, oblečen vanje:   na reviji sodeluje veliko manekenov in manekenk

manekénka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki na modnih revijah, fotografijah prikazuje oblačila, oblečena vanje:   rada bi postala manekenka ; hodi kot manekenka

manekénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na manekene:   manekenske sposobnosti / manekenska postava

manekénstvo   -a s ( ẹ̑ )
dejavnost manekenov:   opravlja manekenstvu soroden posel ; dolgo je izbirala med baletom in manekenstvom

manéver   -vra m ( ẹ́ )
1. razporejanje in premikanje vojaških enot za čim lažjo izvedbo vojaške naloge:   izvesti manever ; hiter manever / četa je napravila manever / obkolitveni manever ; slepilni manever  za prevaranje nasprotnika / manever pred golom
2. sprememba smeri, načina vožnje za dosego česa:   opraviti navigacijske manevre ; z domiselnim manevrom se je s svojim avtomobilom vrinil med dve večji vozili ; združevalni manever dveh satelitov ; pren.  miselni manever
3. nav. slabš.  dejanje, ravnanje, s katerim se prikrito hoče kaj doseči:   ta panika je le manever ; manever pri predsedniku se mu je posrečil ; spustiti se v kak manever ; finančni, politični, propagandni, volilni, zakulisni manever
4. mn., voj.  velika preizkušnja usposobljenosti vojske za primer vojne:   imeti manevre ; biti na manevrih ; manevri na zahodu države / vojaški manevri / manever z ognjem  obstreljevanje določenih objektov; prenos obstreljevanja z enih objektov na druge
♦ 
šah.  poteze, s katerimi se izboljša položaj igralca

manevríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od manevrirati:   spretno manevriranje vojaških enot na tem območju ; teren za manevriranje / odlično pilotovo manevriranje ; predpisi o manevriranju ladij / manevriranje z vesli / po dolgem manevriranju in taktiziranju pristati na kaj ; diplomatsko manevriranje

manevrírati   -am nedov. ( ȋ )
1. razporejati in premikati se za čim lažjo izvedbo vojaške naloge:   brigada je dobro manevrirala ; manevrirati z enoto ; neprestano smo manevrirali in se s tem izogibali vsem nevarnostim
2. spreminjati smer, način vožnje za dosego česa:   ladja je začela manevrirati, da bi prišla v pristanišče ; tovorni vlak manevrira na postaji ; letalo manevrira nad letališčem / manevrirati z vozilom / ekspr.  natakar je spretno manevriral med mizami s polnim pladnjem ; pren.  manevrirati s ceneno delovno silo
// ekspr., v zvezi z z   delati gibe, ravnati:   gledal je, kako manevrira z volanom ; slabo je manevriral z nožem ; pren.  prevajalec manevrira z različnimi pojmi
3. nav. slabš.  delati kaj, s čimer se prikrito hoče kaj doseči:   predstavniki nasprotne stranke so manevrirali ; manevrirati komu za hrbtom

manevríren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na manevriranje:   manevrirni izstrelek ; manevrirni prostor / manevrirna raketa  radarsko vodena raketa, ki leti nizko nad površjem in se v letu prilagaja obliki zemeljskega površja

manévrski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na manever:   manevrsko bojevanje / velike manevrske sposobnosti majhnih enot / manevrske lastnosti ladje, vozila / manevrski stil te politike
● 
publ.  poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum o čem  povečati možnosti
♦ 
voj.  manevrski prostor  ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot ; manevrska municija  municija, ki se uporablja na vojaških vajah ; manevrsko zemljišče  zemljišče, ki omogoča uporabo vseh rodov vojske ; žel.  manevrska lokomotiva  lokomotiva, ki na postajah vlaku odvzema ali dodaja vagone

manéža   -e ž ( ẹ̑ )
1. cirkuška arena:   v maneži je predstava ; nastopati v maneži ; kupola nad manežo / cirkuška maneža
2. šport.  prostor za urjenje v jahanju, jahalnica:   ogledati si nastop v maneži / po tekmi urejati manežo

mánga   -e ž ( ȃ )
japonski strip z realistično črno-belo sliko, dinamično kompozicijo zgodb, roboti, nasiljem:   za branje mang moraš možgane preklopiti na čisto samosvojo vrsto humorja ; ljubitelji mang in animejev

mangán   -a m ( ȃ )
kem.  trda, krhka težka kovina bele barve, element Mn:   vsebnost mangana v vzorcu ; baker, cink in mangan / pomanjkanje mangana v telesu

mangánov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mangan:   manganova ruda / manganov dioksid

mangánovec   -vca m ( ȃ )
petr.  ruda, ki vsebuje mangan:   kopati manganovec
 
min.  rjavi manganovec  rudnina manganov dioksid; piroluzit

mangánski   -a -o prid. ( ȃ )
kem. manganov :   manganska ruda / manganska litina

mángo   -a m ( ȃ )
bot.  tropsko drevo z velikimi podolgovatimi listi in koščičastimi sadovi, Mangifera indica:   nasad mangov / mangi zorijo

mángold   -a m ( ȃ )
pesi podobna vrtna rastlina z užitnimi svetlimi listi:   dober pridelek mangolda
// jed iz te rastline:   kuhan mangold

mángov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mango:   mangov nasad / velika mangova drevesa / mangov sad

mángovec   -vca m ( ȃ )
bot.  tropsko drevo z velikimi podolgovatimi listi in koščičastimi sadovi, Mangifera indica:   pot med mangovci ; nasad mangovcev

mángrova   -e ž ( ȃ )
bot.  tropske lesnate rastline z dolgimi zračnimi koreninami, ki rastejo strnjeno ob obrežjih:   breg reke je bil na gosto porasel z mangrovami

mángrovov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mangrovo:   mangrovova korenina / mangrovovi gozdovi ; močvirje mangrovovega rastja

máni   -ov m mn. ( ȃ )
v rimski mitologiji  duh umrlega:   darovati manom ; pren., knjiž.  pokloniti se manom velikega pesnika

maniak   ipd. gl. manijak ipd.

máničen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na manijo:   manični napad ; manično razpoloženje / manični bolnik / skoraj manična potreba po stiku z ljudmi
 
psiht.  manično-depresivna psihoza  duševna bolezen, ki se izmenično pojavlja v obliki manije in depresije

manierízem   -zma m ( ī )
um.  umetnostni slog med renesanso in barokom:   raziskovati manierizem ; manierizem v slikarstvu ; obdobje manierizma
// likovno izražanje z elementi tega sloga:   pri tem slikarju lahko govorimo o manierizmu ; manierizem obdonavskega slikarstva

manifést   -a m ( ẹ̑ )
1. javna, navadno slovesna izjava, razglas:   izdati manifest ; pisati navdušene prvomajske manifeste / podpisati manifest / ekspr.  Zdravljica je Prešernov politični manifest
 
zgod.  Komunistični manifest  manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels
2. pravn.  listina, v kateri je naveden tovor, ki ga prevaža ladja ali letalo v mednarodnem transportu:   sestaviti manifest ; ladijski, letalski manifest

manifestácija   -e ž ( á )
1. javno, navadno slovesno izražanje, kazanje hotenja, mnenja, stališča, razodevanje:   proslava se je spremenila v manifestacijo ljubezni do domovine ; sestanek je manifestacija prijateljstva med narodi
// knjiž.  izražanje, kazanje sploh:   zunanje manifestacije čustev ; oblike manifestacije človeške duševnosti / publ.  manifestacija sile v Vietnamu / življenjske manifestacije
2. množično izražanje razpoloženja, navadno v znak podpore:   prirediti manifestacije ; z manifestacijo pozdraviti odločitev vlade ; manifestacija za mir / množična manifestacija
// knjiž.  velika, navadno več dni trajajoča prireditev:   sodelovati pri znameniti gledališki manifestaciji ; letošnje kulturne manifestacije

manifestacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na manifestacijo:   manifestacijski sprevod ; manifestacijsko zborovanje
♦ 
pravn.  manifestacijska prisega  zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju, razodetna prisega

manifestánt   -a m ( ā á )
udeleženec manifestacije:   policija je razgnala manifestante ; kolona manifestantov

manifestatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. s katerim se izraža podpora:   manifestativen shod ; manifestativno razpoloženje
2. ki javno, navadno slovesno izraža, kaže kaj:   manifestativna izpoved ; manifestativno narodno delo

manifestatívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost manifestativnega:   manifestativnost proslave ; publ.  področja kulturne manifestativnosti  izražanja

manifésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. viden 1 , očiten :   manifestni sledovi ; manifestna napaka ; nosečnost še ni manifestna
 
med.  manifestno znamenje bolezni

manifestírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. javno, navadno slovesno izražati, kazati hotenje, mnenje, stališče, razodevati:   množica je manifestirala svojo solidarnost z vsemi delovnimi ljudmi sveta ; manifestirati politične nazore
// knjiž.  izražati, kazati sploh:   svojo moč so žal manifestirali tudi v neposredni napadalnosti ; pri stavki se je manifestirala povezanost vseh delovnih množic / publ.  birokratizem se lahko manifestira v raznih oblikah
2. množično izražati razpoloženje, navadno v znak podpore:   ljudje so se zbirali in manifestirali za mir ; manifestirati na trgu / manifestirati proti vojni
// publ.  izražati podporo sploh:   s člankom je manifestiral za ideje revolucije

maniheízem   -zma m ( ī )
rel.  nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega:   nastanek maniheizma

manihêjec 1   -jca m ( ȇ )
rel.  pristaš maniheizma:   ni skrival svojih simpatij za manihejce

manihêjec 2   -jca m ( ȇ )
zastar. upnik :   v predalu so ležala pisma odpravljenih manihejcev

manihêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na manihejce ali maniheizem:   manihejski nauk / manihejski spisi

manihêjstvo   -a s ( ȇ )
rel. maniheizem :   širjenje manihejstva

maníja   -e ž ( ȋ )
1. močno pretiravanje v kakem početju:   njegova vljudnost je bila že skoraj manija ; manija po velikih tovarnah / izleti so mu postali že prava manija / publ.  slog je slab zaradi manije glagolov na koncu stavka
2. zmotna, dokazom nedostopna prepričanost o čem neresničnem,  psiht. blodnja :   zasledovalna manija ; manija preganjanja
3. psiht.  bolezensko duševno stanje s pretirano razigranostjo, podjetnostjo, zgovornostjo:   depresiji je sledila manija ; imeti manijo / zbolel je za manijo

mánijak   tudi  mániak  tudi  maniják  tudi  maniák -a m ( ȃ; ā )
1. kdor močno pretirava v kakem početju:   je čudak in manijak ; erotični manijak / nacistični manijak
2. psiht.  manični bolnik:   zdravljenje manijakov

manijáški   tudi  maniáški -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na manijake:   manijaška početja / sliko je gledal z manijaškim oboževanjem

manikêr   -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z manikiranjem:   izučil se je za manikerja / iti k manikerju

manikêrka   -e ž ( ȇ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z manikiranjem:   biti manikerka

manikíra   -e ž ( ȋ )
1. manikiranje :   nima pojma o manikiri
// ureditev nohtov na roki:   napravili so ji manikiro
2. škatla s pripomočki za manikiranje:

manikíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od manikirati:   pri manikiranju se je urezala / manikiranje nohtov / škarje za manikiranje

manikírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
strokovno urejevati nohte na roki:   manikirati koga / manikirati nohte
// urejevati nohte na roki sploh:   moram se še manikirati

maníla   -e ž ( ȋ )
tekst.  trdna, groba vlakna iz manilske konoplje:   ribiška mreža, vrv iz manile ; v prid. rabi:  manila vrv

manílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Manilo:   manilsko pristanišče / manilske vrvi  vrvi iz manilske konoplje
 
bot.  manilska konoplja  tropska rastlina, iz katere se pridobivajo trdna, groba vlakna, Musa textilis ; kem.  manilski kopal ; tekst.  manilska konoplja  trdna, groba vlakna iz te rastline

maniók   -a m ( ọ̑ )
bot.  tropska kulturna rastlina, iz katere gomoljev se pridobiva moka, Manihot utilissima:   tamkajšnji prebivalci gojijo maniok

manióka   -e ž ( ọ̑ )
bot.  tropska kulturna rastlina, iz katere gomoljev se pridobiva moka; maniok :   gojiti manioko

manípel   -pla m ( í )
zgod., pri starih Rimljanih  vojaška enota iz dveh ali treh centurij:   poveljevati maniplu
♦ 
rel.  manipel  nekdaj  liturgično oblačilo za na roko iz istega blaga kot mašni plašč

manipulácija   -e ž ( á )
1. opravljanje dela pri nameščanju, premeščanju, obdelavi:   palete za manipulacijo drobnejšega kosovnega blaga ; prostor za manipulacijo ; pren., slabš.  nekaterim je novejša poezija samo manipulacija pojmov
// adm.  tehnično delo z uradnimi spisi, dokumenti:   blagajniška, pisarniška manipulacija / stroški za manipulacijo
2. ravnanje , upravljanje :   zamotane manipulacije ; manipulacija z žerjavom / hipnotizer je delal manipulacije z rokami  gibe
3. nav. slabš.  preračunljivo ravnanje, dejanje:   zakaj so bile potrebne vse te manipulacije, če si vedel, da ne bo nič ; denarne manipulacije
4. gozd.  manjša organizacijska enota za izkoriščanje gozda:   upravnik (gozdne) manipulacije
♦ 
les.  ravnanje z lesom v vseh fazah sečnje, prevoza in predelave

manipulacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na manipulacijo:   manipulacijski stroški / manipulacijski prostor za vozila
 
žel.  manipulacijski tiri  tiri za nakladanje in razkladanje

manipulánt   -a m ( ā á )
1. delavec, zaposlen pri manipulaciji:   razpisati mesto manipulanta / knjižničarski, poštni manipulant
// vodja manipulacije:   upoštevati navodila manipulanta / gozdni, lesni manipulant
2. slabš.  kdor s preračunljivim ravnanjem, dejanjem zavaja, goljufa:   spreten manipulant ; lažnivec in manipulant

manipulántka   -e ž ( ā )
delavka, zaposlena pri manipulaciji:   manipulantka kruha

manipulántstvo   -a s ( ā )
slabš.  preračunljivo ravnanje s čim:   bolj se je ukvarjal s kulturnim manipulantstvom kot s kulturo

manipulatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na manipulacijo:   manipulativni stroški / manipulativni prostor za vozila / manipulativna dela

manipulátor   -ja m ( ȃ )
1. teh.  priprava, ki nadomešča ročno delo:   uporaba manipulatorjev v metalurgiji
2. slabš.  kdor s preračunljivim ravnanjem, dejanjem zavaja, goljufa:   spreten, velik manipulator ; medijski, politični manipulator ; manipulator in prevarant

manipulíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od manipulirati:   manipuliranje z blagom ; stroški za manipuliranje / zavračati manipuliranje z ljudmi

manipulírati   -am nedov. ( ȋ )
1. opravljati dela pri nameščanju, premeščanju, obdelavi:   manipulirati z blagom, kruhom
2. ravnati , upravljati :   manipulirati s strojem ; pri pristanku je z letalom spretno manipuliral / manipulirati števec prevoženih kilometrov / ekspr.  otrok je manipuliral z dudko sem in tja
3. nav. slabš.  preračunljivo ravnati, delati:   spretno manipulira z denarjem
4. slabš.  s preračunljivim ravnanjem, dejanjem zavajati, goljufati:   vlada je manipulirala z javnim mnenjem, podatki ; ni dovolil, da bi z njim manipulirali ; manipulirati z javnostjo, ljudmi, množicami, narodom / film spretno manipulira s čustvi gledalcev

maníra   -e ž ( ȋ )
1. nav. mn.  način vedenja, navada:   imel je to maniro, da me je onikal ; lepe, prostaške, uglajene manire ; na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka ; človek prikupnih manir ; človek z mestnimi manirami
// nav. ed.  olikano, lepo vedenje:   pozna se mu manira ; nima manire ; učiti koga manire ; človek z manirami / poslovil se je, kot zahteva manira  pravila lepega vedenja
 
ekspr.  le kje si se učil manir(e)  zelo si neolikan
2. publ.  pogosto se ponavljajoč način izražanja, zlasti v umetnosti, navada:   mračni motivi so bili tedaj manira / posnemati tuje pesniške, slikarske manire  način izražanja ; ustvariti si svojo maniro / ti motivi so danes manira  moda
// uporabljanje takega načina izražanja:   v njegovih verzih prevladuje literarna manira / zaiti v maniro

maniríran   -a -o prid. ( ȋ )
nenaraven , izumetničen :   maniriran slog ; izraz je preveč maniriran ; manirirane slike / manirirani igralski gibi

maniríranost   -i ž ( ȋ )
nenaravnost , izumetničenost :   pisatelj je zašel v maniriranost / maniriranost vedenja

manirístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na manirizem:   maniristične stilne posebnosti, prvine / maniristična slika / maniristična plitkost

manirízem   -zma m ( ī )
1. um. manierizem :   značilnosti manirizma ; manirizem in renesansa / obravnavana slika je tipičen primer manirizma
2. knjiž. navada , manira :   če se določen način slikanja le preveč ponavlja, se kaj rad razvije v manirizem

manít   -a m ( ȋ )
kem.  alkohol, ki ima šest hidroksilnih skupin:   manit v algah

mànj   prisl. ( ȁ )
1. izraža manjšo stopnjo; ant. bolj 1 manj domač, razvit, zelen ; glava je manj poškodovana kot roka / nav. ekspr.:  dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren ; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno ; ekspr.  zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe
2. izraža manjšo količino ali mero; ant. več :
a) s samostalnikom:   ima manj denarja ; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda
b) z glagolom:   malo prodaja, še manj kupuje ; manj sem ji dal, kakor je pričakovala
3. ekspr., v zvezi z ne, nič   izraža enakost:   drugi dokazi niso nič manj tehtni ; na dom misli – ne manj kakor včasih
4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku:   kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren ; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim ; manj kot jih je, bolj so enotni
5. mat.  izraža odštevanje:   deset manj šest je štiri [10 – 6 = 4] / pog.  za uro dobiš sedem evrov manj davek  zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek ; ekspr.  ima jih dve manj kot osemdeset  oseminsedemdeset let
● 
šah. žarg.  s kmetom manj ima malo upanja na uspeh  ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik ; ekspr.  ponudi manj kot mogoče  kolikor se da malo ; ekspr.  prosila ga je malo manj kot na kolenih  zelo ; ekspr.  tehta nič manj kakor sto kil  natanko ; ekspr.  dal mi ni nič, še manj kot nič  prav nič ; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete  kolikor toliko, nekoliko ; ekspr.  telo se manj in manj upira bolezni  čedalje manj, zmeraj manj ; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj  približno ; ekspr.  imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj  natanko toliko ; v teh govoricah je več ali manj resnice  kolikor toliko, nekaj ; šol. žarg.  dobil je manj štiri  oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu;  prim. čimmanj , malo , najmanj

mánjkanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od manjkati:   pogosto manjkanje v šoli / manjkanje vitaminov v organizmu / manjkanje denarja  pomanjkanje, primanjkovanje

mánjkati   -am nedov. ( ȃ )
1. ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti:   manjkata dva učenca ; kdo manjka ; manjkati na sestanku, pri pouku ; ekspr.  letos ni manjkal na nobeni nogometni tekmi / opazil je, da manjkata na polici dve knjigi
// ne obstajati, čeprav bi praviloma moral obstajati:   en zob mi manjka ; v ograji manjkata dve letvi / v statutu ne bi smela manjkati določila o volitvah organov upravljanja
2. v zvezi z do   biti še potreben do polne mere, do določene meje:   do roba manjka še dva centimetra ; do svitanja manjka še pet ur / koliko je ura? Pet minut (manjka) do dvanajstih / ekspr.  še veliko mu manjka do tega, da bi bil strokovnjak
// brezoseb., ekspr., z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom  izraža možnost uresničitve, kot jo izraža določilo:   za las je manjkalo, da nisem umrl ; malo je manjkalo, pa bi bil padel
3. s smiselnim osebkom v rodilniku  ne biti česa v zadostni količini, meri:   zmeraj mu manjka denarja ; kruha jim ne manjka ; prostora mu manjka / manjka mu moči
4. navadno z dajalnikom  izraža odsotnost določenega stanja:   manjka mu dobra vzgoja ; vse ima, samo zdravje mu manjka / pog.:  manjka človek, ki bi pokazal pot iz zagate  potreben je ; zelo mu manjka dobra družba  zelo si je želi, jo pogreša ; tu mu ničesar ne manjka  z vsem je preskrbljen
● 
pog., šalj.  manjka mu eno kolesce v glavi  je nekoliko čudaški ; ekspr.  nekaj mu danes manjka  je bolan; ni tak kot navadno ; ekspr.  samo tega (se) še manjka  to dejstvo, stvar bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa ; ekspr.  tebi pa res malo manjka  si nekoliko čudaški ; pog.  do šestdesetih mu jih ne manjka veliko  kmalu bo imel šestdeset let; kaže približno šestdeset let

mànjkrat   prisl. ( ȁ )
izraža manj ponovitev:   srce mu v minuti utripne manjkrat, kot je navadno / živila, ki jih manjkrat uporabljamo, zložimo globlje v omaro

manjšálen   -lna -o prid. ( ȃ )
jezikosl.  ki izraža pomanjšanje:   manjšalna pripona / manjšalna izrazna sredstva

manjšálka   -e ž ( ȃ )
knjiž. manjšalnica , pomanjševalnica :   manjšalka od imena

manjšálnica   -e ž ( ȃ )
jezikosl.  beseda, ki izraža pomanjšanje:   tvoriti manjšalnice / rad govori v manjšalnicah

mánjšanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od manjšati:   manjšanje predmeta / manjšanje pritiska v balonu / manjšanje dohodkov

mánjšati   -am nedov. ( ȃ )
delati kaj (bolj) majhno, zmanjševati:   manjšati kose ; kupi snega se na soncu hitro manjšajo / manjša se umrljivost dojenčkov / zaradi prevelike razsipnosti se mu je premoženje hitro manjšalo / z novimi ovinki manjšati strmino poti

mánjši   -a -e prid. ( ȃ )
1. primernik od majhen:   postajati manjši ; to je naša najmanjša soba ; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo ; izdatki so manjši kot dohodki
2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo:   manjše države ; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov ; napraviti manjši poizkus ; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev
● 
ekspr.  stroj je razdrl do najmanjših delcev  popolnoma, čisto ; ekspr., z nikalnico  niti najmanjšega dvoma ni, da je tako  prav gotovo, res je tako ; pog.  narediti kaj po liniji najmanjšega odpora  tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih ; ekspr.  svet je vedno manjši  z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava ; ekspr.  najmanjša sled ni smela ostati za njim  nobena ; bil je za glavo manjši od brata  za višino glave manj visok
♦ 
mat.  najmanjši skupni mnogokratnik  najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili ; rel.  manjši bratje  frančiškani ; sam.:  prireditev za naše najmanjše;  prim. majhen

manjšína   -e ž ( í )
1. manjši del kake skupnosti, celote, zlasti ljudi:   oni so manjšina ; sklep večine je obvezen tudi za manjšino / parlamentarna manjšina
 
biti, ostati v manjšini  biti, ostati v primerjavi z določenim manj številen; biti preglasovan
2. navadno v zvezi narodna manjšina   pripadniki naroda, katerega večina živi v drugi državi:   zaščititi narodno manjšino ; slovenska narodna manjšina v Italiji, na Koroškem ; kulturna dejavnost narodne manjšine

manjšínec   -nca m ( ȋ )
publ.  pripadnik manjšine:   najuglednejše manjšince hočejo ukloniti s silo / mnenja slovenskih manjšincev

manjšínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na manjšino:   manjšinska skupina, stranka / manjšinski jezik ; manjšinske pravice / manjšinska šola

manjšínstvo   -a s ( ȋ )
1. pripadnost skupini ljudi, ki se od večinskega prebivalstva loči po narodnosti, jeziku:   manjšinstvo je ne le seštevek posebnih pravic, temveč tudi vrsta priložnosti in dolžnosti
2. pripadniki skupine ljudi, ki se od večinskega prebivalstva loči po narodnosti, jeziku:   monografija obravnava vprašanja naroda, manjšinstva, kulturne in jezikovne identitete

mànjvréden   -dna -o prid. ( ȁ-ẹ́ ȁ-ẹ̄ )
1. ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti:   čutil se je manjvrednega ; nacisti so imeli nekatere rase za manjvredne
2. ki je nižje, manj kakovostne vrste:   manjvreden les ; manjvredna kovina / manjvredna literatura
 
metal.  manjvredno gorivo  gorivo, ki ima nizko kalorično vrednost ; sam.:  bil je mnenja, da je ročno delo nekaj manjvrednega

mànjvrédnost   -i ž ( ȁ-ẹ́ )
stanje, lastnost manjvrednega:   trpeti zaradi svoje manjvrednosti ; konstitucionalna manjvrednost ; muči ga občutje duševne manjvrednosti ; strah pred manjvrednostjo / kompleks manjvrednosti  ali  občutek manjvrednosti  pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti / manjvrednost tega lesa

mànjvrédnosten   -tna -o prid. ( ȁ-ẹ́ )
nanašajoč se na manjvrednost:   manjvrednostna zavest / manjvrednostni kompleks  ali  manjvrednostni občutek  pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti

mánko   -a m ( ȃ )
ekon.  razlika med dejanskim in knjiženim stanjem blaga, denarja; primanjkljaj :   nastal je manko ; v skladišču je prišlo do manka
● 
ekspr.  rad pije, to je velik manko  napaka, pomanjkljivost

mánkolísta   -e ž ( ȃ-ȋ )
filat.  seznam znamk, ki manjkajo v okviru kake celote:   sestaviti mankolisto ; zamenjava znamk po mankolisti

mánliherica   -e ž ( ȃ )
voj.  puška repetirka, avstrijske proizvodnje:   biti oborožen z manliherico

manométer   -tra m ( ẹ̄ )
fiz.  priprava za merjenje tlaka:   koliko kaže manometer ; avtoklav je opremljen z manometrom ; manometer na parnem kotlu / kovinski manometer

mánovec   -vca m ( ā )
čeb.  med iz mane:   pridelovati manovec ; med manovci sta najbolj cenjena hojevec in smrekovec

mansárda   -e ž ( ȃ )
podstrešno stanovanje, podstrešnica:   stanovati v mansardi ; majhna mansarda
♦ 
grad.  del strehe, zlomljen pod topim kotom navzdol; stanovanje ali stanovanjski prostor, urejen neposredno pod mansardno streho

mansárden   -dna -o prid. ( ȃ )
podstrešen :   mansardna soba ; mansardno stanovanje
♦ 
grad.  mansardna streha  streha, katere ploskev je zlomljena v topem kotu navzdol ; mansardno okno  okno v delu strehe, zlomljenem pod topim kotom navzdol ; mansardno stanovanje  stanovanje, urejeno neposredno pod mansardno streho

manšéta   -e ž ( ẹ̑ )
spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi:   manšete pri srajci so raztrgane, umazane / mehke, trde manšete
// nekdaj  modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju:   natakniti manšete in ovratnik
// obl.  zavih (pri hlačnici, rokavici, škornju):   hlače brez manšet ; rokavice z velikimi manšetami
♦ 
med.  gumijasta votla preveza za stisnjenje nadlakti pri merjenju krvnega pritiska

manšéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na manšeto:   oguljen manšetni rob / manšetni gumbi
 
teh.  manšetna tesnilka  tesnilka v obliki kratke, debele cevi ; manšetno tesnjenje

mánta   -e ž ( ȃ )
rib.  velika morska riba v obliki romba, Manta birostris:   opazovati mante ; morski psi, skati in mante

mántika   -e ž ( á )
v nekaterih antičnih religijah  napovedovanje človekove usode iz znamenj:   odklanjati, priznavati mantiko

mantílja   -e ž ( ȋ )
zlasti v španskem okolju  veliko čipkasto žensko pokrivalo za glavo in ramena:   kodri so se ji usipali izpod mantilje ; pokrivati se z mantiljo ; dama z belo, črno mantiljo / zdaj so v modi mantilje

mantísa   -e ž ( ȋ )
mat.  decimalni del logaritma:

mántra   -e ž ( ȃ )
1. v hinduizmu in budizmu  zlog, beseda, več besed, ki se ponavljajoče izgovarjajo pri meditaciji:   tibetanske mantre ; žebrali so svoje mantre in peli iz dna duše
2. kratko izražena programska misel ali izjava, ki se pogosto ponavlja:   devetdeseta leta so minila v znamenju mantre o nujnosti lastninjenja bank
// kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči; vodilo :   mantra podjetja je vedno zadovoljiti potrebe kupcev

manuál   -a m ( ȃ )
1. glasb.  ročna klaviatura pri orglah:   orgle s tremi manuali
2. knjiž. priročnik , beležnica :   vpisovati v manual

manuálec   -lca m ( ȃ )
knjiž.  ročni delavec:   intelektualci in manualci

manuálen 1   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je v zvezi z gibi, delom z rokami:   manualna spretnost dirigenta / manualni delavec, poklic ; manualno delo
// med.  ki je v zvezi z zdravljenjem s posebnimi gibi, prijemi rok:   manualna tehnika, terapija / manualna medicina  tehnika zdravljenja s posebnimi gibi, prijemi rok pri bolečinah v hrbtenici, sklepih, pri glavobolih, vrtoglavici, mravljinčavosti / manualni pregled ; manualna diagnostika

manuálen 2   -lna -o  ( ȃ )
pridevnik od manual:   manualni registri

manufaktúra   -e ž ( ȗ )
1. ekon., nekdaj  proizvodnja z rokodelskim orodjem in že izvedeno notranjo delitvijo dela:   zgodovinski pogoji za nastanek manufakture ; prehod iz manufakture v strojno industrijo / volnarska manufaktura
// podjetje s tako organizirano proizvodnjo:   delati v manufakturi ; razvoj zgodnjih manufaktur
2. trgovina, ki prodaja (tekstilno) blago, zlasti na metre:   na križišču sta manufaktura in drogerija
// zastar.  (tekstilno) blago, ki se prodaja na metre:   prodajati, proizvajati manufakturo

manufaktúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na manufakturo:   manufakturni delavci ; manufakturne delavnice ; manufakturna delitev dela ; manufakturna proizvodnja / manufakturna trgovina ; manufakturno blago  (tekstilno) blago, ki se prodaja na metre

manufakturíst   -a m ( ȋ )
1. ekon., nekdaj  lastnik manufakture:   država je podpirala interese manufakturistov
2. nekdaj  trgovec s (tekstilnim) blagom, ki se prodaja na metre:   kapitalistični manufakturisti

mánu própria   prisl. ( ȃ, ọ̑ )
knjiž. lastnoročno , svojeročno

manuskrípt   -a m ( ȋ )
knjiž. rokopis :   stari manuskripti / manuskript izročiti tiskarni

maoíst   -a m ( ȋ )
pristaš maoizma:   med levo usmerjenimi prevladujejo maoisti ; skupina italijanskih študentov maoistov

maoístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na maoiste ali maoizem:   izdajati maoistični časopis / maoistične teorije

maoízem   -zma m ( ī )
marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije:   pristaši maoizma

maóna   -e ž ( ọ̑ )
navt.  velik ploščat čoln za prevoz tovorov v pristanišču:   nakladati blago na ladje z maon

mápa   -e ž ( ȃ )
1. platnice, navadno v obliki upognjenega kartona, za shranjevanje nepovezanih listov, spisov, načrtov:   odpreti, zapreti mapo ; vzeti načrt iz mape ; dati, vložiti spis v mapo / delovna mapa / mapa risb / zbirna mapa  mapa z osnovnimi podatki o osebi, dokazilih o formalno in neformalno pridobljenem znanju; mapa, v kateri se zbirajo učenčevi izdelki ter podatki o njegovih dejavnostih in dosežkih
2. rač.  seznam s podatki o datotekah, shranjen navadno na disku računalnika:   mapa z datotekami ; iskanje določene datoteke v mapi
3. pravn., v zvezi zemljiškoknjižna mapa   katastrski načrt kot del zemljiške knjige:   vrisati spremembo v zemljiškoknjižno mapo / zemljiškoknjižna mapa bo pokazala, kdo ima v sporu prav
♦ 
adm.  personalna mapa  v kateri ima vsak zaposleni v delovni organizaciji vse dokumente o svojem delovnem razmerju ; geod.  katastrska mapa  načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel; katastrski načrt

mápen   -pna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mapo:   urejena mapna zbirka / mapna meja
♦ 
geod.  mapni arhiv  arhiv katastrskih načrtov in drugih elaboratov, ki se nanašajo na zemljišča ; mapna kopija  preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; kopija katastrskega načrta

mapêr   -ja m ( ȇ )
geod., nekdaj  kdor na terenu izdeluje katastrski načrt ali topografsko karto:   vojaški maper

mapíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mapirati:   mapiranje časopisnih izrezkov / mapiranje zemljišča

mapírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž.  spravljati liste, spise, načrte v mapo v določenem redu:   mapirati časopisne izrezke
2. geod., nekdaj  na terenu izdelovati katastrski načrt ali topografsko karto:   mapirati reko

már 1   -a m ( ȃ )
1. v povedni rabi  izraža skrb, ukvarjanje s čim:   pohajkuje, otroci pa ji niso mar ; služba mu je malo mar ; star.:  našim prednikom pomorstvo ni bilo na mar ; naše ponudbe ni jemal v mar ; okrožnice nima nihče za mar ; nižje pog., ekspr.  kmetija mu je figo mar
// ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža popolno nezanimanje, neprizadetost:   mar mi je, naj reče, kar hoče ; ni mu mar, kaj ljudje mislijo
 
ekspr.  da bi koga vprašal za svet, mu še na mar ne pride  izraža močno zanikanje
2. zastar. skrbnost , vnema :   delo je opravil z njemu lastnim marom

mar 2   člen.
1. uvaja vprašanje; ali 1 mar tega res ne veste? mar nas boš zapustil?
2. v retoričnem vprašanju  poudarja nasprotno trditev:   si mar moj varuh, da bi ti morala vse povedati? / ali sem mar jaz kriv?

màr 3   in  már člen. ( ȁ; ȃ )
1. izraža željo po nasprotnem; rajši :   kaj hodiš na tekme, mar bi se doma učil / mar bi bil tam ostal, saj vidiš, da te tu ne marajo
2. zastar., z vprašalnim zaimkom  izraža ugibanje; neki 2 vprašal je, kdo je mar ta človek

marabú   -ja m ( ȗ )
zool.  velika tropska ptica, ki glave nima porasle s perjem, Leptoptilus:   peresa marabuja / afriški marabu

marakúja   -e ž ( ȗ )
tropska rastlina ali njen hruškasti rumenkasto zeleni sad:   bonboni z okusom marakuje

maránta   -e ž ( ȃ )
vrtn.  lončna rastlina z navadno pisanimi listi, Maranta:   gojiti marante

maráska   -e ž ( ȃ )
agr.  višnja s temno rdečimi drobnejšimi sadovi:   kupiti maraske ; liker iz marask

maraskíno   -a m ( ȋ )
liker iz marask:   rad pije maraskino ; duh po maraskinu

marástičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na marazem:   bolnik je marastičen / marastična literatura

márati   -am nedov. ( ȃ navadno z nikalnico
1. izraža voljo, željo osebka
a) z nedoločnikom  da sam uresniči dejanje; hoteti :   ne bi maral biti gospodar v tej hiši ; danes ne mara jesti ; nasledniki jih niso marali posnemati / ni maral veliko govoriti o tem / »Ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram.«
b) z odvisnim stavkom  da kdo drug uresniči dejanje:   ne maram, da odideš tako zgodaj ; oče ni maral, da bi šel sin študirat / ni maral, da se veliko govori o tem / ne maram ga v svoji hiši ; ni ga marala za sodelavca  ni hotela, da bi bil njen sodelavec
// elipt., s prislovnim določilom kraja  izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo:   nikoli ni maral (iti) k njej ; ne mara na delo ; danes ne mara v šolo
2. nav. ekspr., z nedoločnikom  izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi:   otrok se ne mara in ne mara prebuditi / mokra drva ne marajo goreti
3. nav. ekspr.  biti pripravljen sprejeti, kar je ponujeno:   ne maram tvojega plačila / od tebe ne maram sočutja / vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti
4. nav. ekspr.  čutiti naklonjenost
a) do koga:   tega človeka ne maram ; Janez in Tone se ne marata / ne maram čemernih ljudi / nikoli ni maral družbe
b) do osebe drugega spola:   tega fanta ne mara ; govorili so, da ga ni nikoli posebno marala / zaman hodi za njo, ne mara ga
// imeti naklonjenost, veselje do česa:   drugega dela ne mara ; ne mara glasbe / ne maram praznega govorjenja / ni maral mesnih, mlečnih jedi  ni jih (rad) jedel
5. ekspr., v zvezi z za   zanimati se, meniti se:   nobeden ni maral za njegove ideje / ne maram za njene lepe besede ; ne mara za vreme / ne maraj, še boš imel priložnost
6. ekspr.  izraža popolno nezanimanje, neprizadetost:   maram te! maram za vse to kot za lanski sneg / maram zate
● 
star.  greh je več ne mara  ni več privlačna, zapeljiva ; ni maral kavarn  nerad je hodil v kavarne ; pog.  ne mara otroka  noče zanositi, roditi ; nar.  kaj maraš, ker imaš vsega zadosti  blagor ti ; ekspr.  (nič) ne maraj, vsak začetek je težek  izraža tolažbo, spodbudo

máraton   -a m ( ȃ )
šport.  tek na razdaljo 42,195 km; maratonski tek :   tekmovati v maratonu ; tekli so kot na maratonu
// navadno s prilastkom  tekmovanje na dolgih progah:   avtomobilski, kasaški, plavalni maraton

máratonec   tudi  maratónec -nca m ( ȃ; ọ̑ )
šport.  športnik, ki se ukvarja z maratonskim tekom:   znani maratonec / diham kot onemogel maratonec

máratonka   tudi  maratónka -e ž ( ȃ; ọ̑ )
šport.  športnica, ki se ukvarja z maratonskim tekom:   med deseterico najboljših so se uvrstile tri naše maratonke ; najboljša, najuspešnejša maratonka na svetu ; maratonci in maratonke

máratonski   tudi  maratónski -a -o prid. ( ȃ; ọ̑ )
1. šport., v zvezi maratonski tek   tek na razdaljo 42,195 km:   tekmovati, zmagati v maratonskem teku / maratonski tekač  športnik, ki tekmuje v maratonskem teku
2. nanašajoč se na tekmovanje na dolgih progah:   maratonski plavalec / maratonsko plavanje
3. ekspr.  ki razmeroma zelo dolgo traja:   maratonski govor ; maratonske debate, konference ; maratonsko predavanje / maratonski podlistek  podlistek v več nadaljevanjih

marázem   -zma m ( ā )
med.  huda splošna telesna oslabelost:   starostni marazem ; pren., ekspr.  gibanje je zašlo v marazem

marciálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. vojaški , bojevit :   imeti marcialni videz / marcialni apel na čast in domovino

márcipan   -a m ( ȃ )
gastr.  sladka zmes iz mandeljnov, sladkorja in beljaka:   nastrgati, razvaljati, zgnesti marcipan ; košček marcipana ; figurice iz marcipana ; kolači, torte z marcipanom

márčen   -čna -o prid. ( á ā )
nanašajoč se na marec:   topel marčni dan ; marčno sonce / marčna seja državnega zbora ; marčna številka časopisa
// zgod.  nanašajoč se na marec 1848 v stari Avstriji:   marčni dogodki ; marčna revolucija  revolucija z zahtevo po ustavi, volilni pravici in narodnih pravicah nenemških narodov marca 1848 v stari Avstriji
♦ 
bot.  marčna voščenka  užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica

márčev   -a -o prid. ( á )
marčevski , marčen :   topel marčev dan
 
marčeve ide  pri starih Rimljanih  petnajsti dan v mesecu marcu

márčevski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na marec:   hladni, topli marčevski dnevi ; moker marčevski sneg ; prijetno, toplo marčevsko sonce / marčevska nedelja, sobota ; marčevska plača ; marčevska seja državnega zbora

márčnica   -e ž ( ā )
bot.  užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi, Hygrophorus marzuolus:   nabirati marčnice

márec   -rca m ( á )
tretji mesec v letu:   razstava bo odprta od prvega do petega marca ; v (mesecu) marcu bomo delali v vinogradu / (meseca) marca že cvetejo nekatere rože / osmi marec  dan žena

maréla   -e ž ( ẹ̑ )
nižje pog. dežnik :   odpreti marelo ; strgana marela / branjevka je razpela pisano marelo  senčnik
 
pog., ekspr.  ženi se pod marelo  ne da bi imel zagotovljeno bivališče ; pog.  zgodba je napeta kot marela  zelo

marélica   -e ž ( ẹ̑ )
sadno drevo ali njegov rumenkasti koščičasti sad:   marelice že cvetejo ; sorte marelic / vložene marelice

maréličen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na marelico:   marelični nasad / marelično cvetje / marelični kompot ; marelična marmelada ; marelično žganje

máren   -rna -o prid. ( á ā )
star. marljiv , delaven :   maren človek, delavec / marna čebela / iron.  marna birokracija / delo marnih rok / marno prizadevanje

marénda   -e ž ( ẹ̑ )
nar. zahodno malica :   iti na marendo

maréngo   -a m ( ẹ̑ )
tekst.  tkanina iz mešanice črne in zelo majhnega dela bele volne:   plašč, suknjič iz marenga ; v prid. rabi:  marengo plašč

márenj   -rnja m ( á )
1. nav. mn., star.  neresnična vest, izmišljotina:   ne verjemi tem marnjem ; to so babji marnji ; prazni marnji
2. nar. koroško jezik , govor :   pozabiti svoj slovenski marenj

marešálo   -a m ( ȃ )
v italijanskem okolju  najvišji podčastniški čin v vojski, pri karabinjerjih:   zasliševal ga je marešalo ; karabinjerski marešalo

margarána   -e ž ( ȃ )
zastar.  granatno jabolko:   košarica margaran

margarétka   -e ž ( ẹ̑ )
vrtn.  grmičasta lončna rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških, Chrysanthemum frutescens:   gojiti fuksije in margaretke

margarína   -e ž ( ȋ )
maslu podobna snov, izdelana iz rastlinskih in živalskih maščob:   z margarino nadomeščati maslo ; pecivo z dodatkom margarine ; zavitek margarine

margétinski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nar. prekmursko, navadno v zvezi margetinsko jabolko   jabolko, ki dozori konec meseca julija; jakobček :   margetinska jabolka so že zrela

margína   -e ž ( ȋ )
rob, obrobje družbenega ali kulturnega dogajanja, življenja:   pisateljica si je želela ostati na margini ; družbena, politična margina ; družina s socialne margine
// ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje, obrobna skupina:   politična margina se je pritožila varnostnemu svetu OZN

marginála   -e ž ( ȃ )
rob, obrobje družbenega ali kulturnega dogajanja, življenja:   biti pahnjen na družbeno marginalo ; izhod iz marginale ; iskrenost junakov z marginale
// ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje, obrobna skupina:   marginala in outsiderji

marginálec   -lca m ( ȃ )
kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje, obrobnež:   vedno se je počutil marginalca in zato so bili njegovi odnosi z drugimi še slabši / politični marginalec

marginálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž.  napisan na robu strani v knjigi ali rokopisu; obroben :   marginalne pripombe
2. publ. postranski , nepomemben :   diferenciacija bi morala potekati na vsebinskih ne pa na marginalnih kriterijih ; moralno marginalna vprašanja
♦ 
ekon.  marginalna korist  korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga

marginálija   -e ž ( á nav. mn.
1. knjiž.  opomba, napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu; obrobna opomba :   rokopis ima marginalije, ki jih je pisala druga roka ; knjiga je opremljena z marginalijami
2. publ.  sestavek, v katerem avtor v esejističnem slogu izraža misli, ki jih je v njem sprožil kak pojav, dogodek:   marginalije k Prešernovim nagradam

marginalizácija   -e ž ( á )
odrivanje, potiskanje na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja:   družbena marginalizacija ; marginalizacija literature ; marginalizacija romske skupnosti

marginalizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
odrivati, potiskati na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja:   marginalizirati posamezne skupine ljudi

marginálka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ni vključena v družbeno dogajanje, življenje:   odpadnice in marginalke so bile prepuščene same sebi

marginálnost   -i ž ( ȃ )
dejstvo, da je kdo odrinjen, potisnjen na rob, obrobje družbenega dogajanja, življenja:   v svojih umetniških stvaritvah je opozarjal na marginalnost indijanske kulture

mari   gl. mar 3

máriborčan   tudi  maribórčan -a m ( ȃ; ọ̑ )
pog.  vlak, ki vozi v Maribor:   mariborčan stoji na tretjem tiru

máriborski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Maribor:   mariborske visoke šole ; industrija mariborskega območja / mariborski slalom na Pohorju

máriborščina   -e ž ( ȃ )
za Maribor značilna govorica:   govori pristno mariborščino

márica   -e ž ( ȃ )
pog.  avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb; intervencijsko vozilo :   policisti so z marico odpeljali pretepače

maríčka   medm. ( ȋ )
izraža
a) začudenje, navdušenje:   marička, kako je to lepo
b) strah, vznemirjenje, obup:   o marička, kako sem se ustrašila

marihuána   -e ž ( ȃ )
mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov indijske konoplje:   kaditi, uživati marihuano

Maríja   -e ž ( ȋ rel.
1. mati Jezusa Kristusa:   v stiski je klical Marijo
// kip ali podoba, ki to predstavlja:   lesene gotske Marije
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom  izraža
a) začudenje, presenečenje:   Marija, je to drago
b) strah, vznemirjenje, obup:   o Marija, kaj bo iz tega ; Marija (pomagaj), v vodo je skočila

maríja 1   -e ž ( ȋ )
nar. gorenjsko  zvonjenje zvečer v čast Mariji; avemarija :   ob mariji so bili že vsi doma / cerkovnik je odzvonil marijo

maríja 2   medm. ( ȋ )
izraža
a) začudenje, presenečenje:   marija, ali je mogoče
b) strah, vznemirjenje, obup:   marija (sveta), kakšna nesreča

marijadvórski   -a -o prid. ( ọ̑ )
vet., v zvezi marijadvorsko govedo   govedo rumenkasto bele barve:

marijaníšče   -a s ( í )
v krščanskem okolju  internat, navadno srednješolski, imenovan po Mariji:   ob gimnaziji stoji marijanišče / nekdanje Marijanišče na Poljanski cesti

marijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Marijo:   marijanska pobožnost

maríjin   -a -o prid. ( ȋ )
v zvezah:   marijini čeveljčki  zaščitena gozdna kukavica,  bot.  lepi čeveljc ; nar.  marijini lasci  venerini lasci ; marijini laski  ali  marijina trava  trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski,  bot.  migalica

Maríjin   -a -o prid. ( ȋ )
v zvezah:   rel.  Marijina družba  cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani ; Marijino oznanjenje  praznik 25. marca ; um.  Marijino oznanjenje  motiv Marije in angela

marijuana   gl. marihuana

márikultúra   -e ž ( ȃ-ȗ )
gojenje morskih organizmov v njihovem naravnem okolju za komercialne namene:   brancina in orado vzrejajo v marikulturah ; razvoj marikulture

marímba   -e ž ( ȋ )
glasb.  ksilofonu podobno afriško glasbilo:   igrati na marimbo

marína   -e ž ( ȋ )
1. um.  slika, na kateri je upodobljen morski motiv:   razstavljati krajine in marine ; slikar marin
2. navt.  pristanišče za jahte:   urediti marino ; piranska marina
3. zastar. mornarica :   vojake je služil pri marini

marináda   -e ž ( ȃ )
gastr.  gosta tekočina iz olja, kisa, soli, gorčice, čebule, peteršilja za preliv ali za konzerviranje:   narediti marinado ; pečene ribe politi z marinado / ribja marinada  z marinado polita riba

marínar   -ja m ( ȋ )
nižje pog. mornar :   bele uniforme marinarjev

marínec   -nca m ( ȋ )
publ., zlasti v ameriškem okolju  pripadnik vojne mornarice:   poročilo o spopadu ameriških marincev z gverilci

maríner   -ja m ( ȋ )
alp.  reševalna priprava za prenašanje ali prevažanje ponesrečencev:   kmalu po nesreči so prispeli reševalci z marinerjem

marinírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
gastr.  pripravljati ali konzervirati jed z marinado:   marinirati meso, ribe

mariníst   -a m ( ȋ )
um.  umetnik, ki slika marine:   slaven marinist

marinízem   -zma m ( ī )
lit.  s tropi in figurami zelo obložen stil italijanskega literarnega baroka:

mariologíja   -e ž ( ȋ rel., v krščanski dogmatiki
veda, ki proučuje življenje Marije:   diplomiral je iz mariologije

marionéta   -e ž ( ẹ̑ )
gled.  lutka, ki se premika z nitmi, viseča lutka:   gledališče marionet ; pravljična igra za marionete ; pozdravil je nerodno kakor marioneta / pog.  gledali smo marionete  (marionetno) lutkovno predstavo
// slabš.  kdor v svojem ravnanju, delu, zlasti političnem, ni samostojen in dela za tuje koristi:   ni hotel biti marioneta ; dvorske marionete

marionéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na marionete:   marionetna igra ; marionetno gledališče / sestaviti marionetno vlado / marionetna država

maritímen   -mna -o prid. ( ȋ )
knjiž. morski 1 , pomorski :   maritimna zračna masa / maritimne lastnosti ladje  manevrske

marjánca   -e ž ( ȃ )
igr.  namizna igra z vrtavko in kroglicami:   igrati marjanco

marjáš   -a m ( ȃ )
igra z dvaintridesetimi kartami, pri kateri štejeta kralj in dama iste barve štirideset ali dvajset točk:   igrati marjaš / šel je v gostilno na partijo marjaša

marjéta   -e ž ( ẹ̑ )
travniška ali vrtna rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških:   marjete že cvetijo

marjética   -e ž ( ẹ̑ )
majhna travniška ali vrtna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti:   nasaditi na grob marjetice ; otrok je skakal po travi in trgal marjetice ; šopek marjetic

marjétka   -e ž ( ẹ̑ )
marjetica :   šopek marjetk

márka   -e ž ( ȃ )
1. do 2002  denarna enota Nemčije, Finske:   vstopnina je pet mark / finska, nemška marka
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:   šop mark
2. navadno v zvezi konvertibilna marka   denarna enota Bosne in Hercegovine:   posel je vreden 3 milijone konvertibilnih mark / bosanska marka
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
3. star. znamka :   s starih pisem je potrgal marke / razdeljevati blago po markah / zastar.  (pasja) marka  (pasja) znamka
♦ 
grad.  marka  oznaka za kakovost betona ; zgod.  marka  v frankovski državi  večja grofija ob državni meji;  pri starih Germanih  najmanjša teritorialna enota pri prehodu iz rodovnega v fevdalni red, srenja

markácija   -e ž ( á )
barvno znamenje za označevanje poti do turističnih točk zlasti v hribih in gorah ali na vrhove:   iskati markacijo ; obnoviti obledele markacije ; markacije je pokril sneg / planinske markacije
// znamenje za označevanje poti, smeri sploh:   zatakniti v sneg markacije ; označiti tekmovalno progo z markacijami / smučarska markacija  drog za označevanje smučarske proge ; zimska markacija  tri do pet metrov visok drog s smerno puščico

markacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na markacijo:   markacijski odsek planinskega društva / markacijske table

markacíst   -a m ( ȋ )
alp.  kdor dela, postavlja markacije:   zborovanje markacistov vseh planinskih društev

markánten   -tna -o prid. , markántnejši  ( ȃ knjiž.
1. ki se po svojih značilnih lastnostih zelo razlikuje od povprečja; izrazit , opazen :   markanten obraz ; markantna gora ; markantno poslopje / ustvariti markanten odrski lik ; markantni značaji v literarnem delu ; markantna osebnost / markantne poteze obraza
2. pomemben , značilen :   markanten dogodek ; markantno poglavje

markántnost   -i ž ( ȃ )
knjiž.  lastnost, značilnost markantnega:   zaradi šaljivosti in markantnosti je bil zelo poznan / kritika hvali markantnost proze

markazít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina rombični železov sulfid:   pridobivanje žveplove kisline iz markazita

márker 1   -ja m ( ā )
1. polsteno pero z debelejšo konico za označevanje:   označiti z markerjem ; ulica je na zemljevidu obkrožena z rumenim markerjem
2. pri paintballu  puški podobna priprava, katere kroglice z barvilom ob zadetku počijo in pustijo barvno sled:   rokavice in marker so pozeleneli od izstreljenih kroglic
3. med.  kar označuje verjetnost prisotnosti bolezni ali nagnjenosti k določeni bolezni, označevalec:   genetski, genski markerji za različne vrste raka ; povišana vrednost tumorskih markerjev v telesnih tekočinah in tkivih / biološki marker  ki napoveduje ali nakazuje določeno biološko stanje, dogajanje ali biološki proces

márker 2   -ja m ( ā )
pog.  varnostna smuška vez tovarne Marker:   kupiti marker

márker 3   -ja m ( ā )
aer.  radijski oddajnik, ki oddaja signale navpično, za označevanje oddaljenosti od piste pri pristajanju:

markêr 4   -ja m ( ȇ )
nekdaj  kdor pri biljardu zapisuje točke, navadno natakar:   marker mu je pomagal sleči plašč
 
agr.  naprava ali del naprave za delanje jarkov in jamic zlasti za setev ali sajenje ; šport.  človek, zavarovan s posebno obleko, na katerem se službeni psi učijo napadati in braniti

márket   -a m ( ȃ )
trg.  samopostrežna trgovina, samopostrežba:   zelenjava za market ; drogerija in market

marketéndar   -ja m ( ẹ̄ )
nekdaj  kdor vodi potujočo vojaško kantino v sklopu prateža:

marketéndarica   -e ž ( ẹ̄ )
nekdaj  ženska, ki vodi potujočo vojaško kantino v sklopu prateža:

márketing   -a m ( ȃ )
načrtovanje in usklajevanje investicij, proizvodnje, prodaje in oglaševanja s potrebami in možnostmi tržišča, trženje:   razvijati marketing ; prednosti, problemi marketinga / vodja marketinga / mrežni marketing  način prodaje izdelkov ali storitev prek mreže prodajalcev, navadno fizičnih oseb, pri katerem želi vsak prodajalec pridobiti več podrejenih prodajalcev in od njih ter njihovih podrejenih prejemati provizijo, mrežno trženje

márketingar   -ja m ( ȃ pog.
strokovnjak za marketing; tržnik :   spretni marketingar / mrežni marketingarji

márketinški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na marketing:   marketinški pristop ; marketinški strokovnjak, direktor ; marketinška agencija ; marketinška strategija / marketinški prijem, trik ; marketinška poteza

markí   -ja m ( ȋ )
zlasti v Angliji in Franciji  plemič, za stopnjo nižji od vojvode:   postal je marki ; angleški, francoski marki

márkica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od marka:   niti markice ne zapravi po nepotrebnem / na vozovnico lepi vsak mesec posebne markice / krava ima markico

markíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od markirati:   markiranje gorskih poti / markiranje rib za raziskovanje / markiranje delovne vneme

markírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati barvna znamenja na poti do turističnih točk zlasti v hribih in gorah ali na vrhove; označevati , zaznamovati :   markirati planinsko pot, transverzalo
// postavljati, delati znamenja za označevanje poti, smeri sploh:   markirati mejo / z odlomljenimi vejami markirati neznano pot ; pren.  ta dela markirajo njegov umetniški razvoj
2. opremljati z znamenji za razpoznavo:   markirati zavarovano govedo ; z aluminijevimi lističi markirati ribe za raziskovanje
3. knjiž. ponazarjati , predstavljati , posnemati :   sedel je na klopi in markiral občinstvo / gibe le markira  jih le nakazuje ; pog.  drugi delajo, on pa samo markira  dela le navidezno
♦ 
gled.  markirati  naučeno vlogo nedoživeto ponavljati ; markirati sceno  delati prizorišče s pomožnimi elementi ; voj.  markirati sovražnika  posnemati sovražnikovo delovanje na vojaških vajah

markíren   -rna -o prid. ( ȋ )
ki se uporablja za markiranje:   markirne zastavice

markíz   -a m ( ȋ )
zlasti v Angliji in Franciji  plemič, za stopnjo nižji od vojvode:   postal je markiz ; angleški, španski markiz

markíza   -e ž ( ȋ )
1. zlasti v Angliji in Franciji  žena ali hči markija:   francoska markiza ; s to damo ravna kakor s kako markizo
2. arhit.  majhna streha nad vhodom, balkonom, izložbenim oknom:   izložbe z markizami

markizét   -a m ( ẹ̑ )
tekst.  tanka prozorna tkanina v sukljani vezavi za zavese in ženske bluze:   bluza iz markizeta

marksíst   -a m ( ȋ )
pristaš marksizma:   biti dosleden marksist ; znanstvena dela marksistov / ekspr.  vulgarni marksist  kdor poenostavlja marksizem

marksístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na marksiste ali marksizem:   marksistična analiza, obdelava protislovij ; marksistično delo ; marksistično izobraževanje mladine / marksistični klasiki / marksistična dialektika ; marksistična filozofija, sociologija

marksístično-leninístičen   -čna -o prid. ( í-í )
nanašajoč se na marksizem-leninizem:   marksistično-leninistična metoda ; marksistično-leninistično razlaganje pojavov / marksistično-leninistični nauk

marksístka   -e ž ( ȋ )
pristašinja marksizma:   zagrizena marksistka ; marksistka in feministka

marksízem   -zma m ( ī )
filozofski, ekonomski in politični nauk Marxa in Engelsa o zgodovini, družbi in človeku:   razvijati marksizem ; klasiki, teoretiki marksizma
 
šol., v socializmu  samoupravljanje s temelji marksizma

marksízem-leninízem   marksízma-leninízma m ( ī-ī )
nauk Marxa in Engelsa, kot ga je razvil in konkretiziral Lenin:   razvijati marksizem-leninizem ; ustvarjalna uporaba marksizma-leninizma

marksologíja   -e ž ( ȋ )
raziskovanje življenja in dela Marxa in Engelsa:   strokovnjak za marksologijo

marljív   -a -o prid. , marljívejši  ( ī í )
nav. ekspr.  ki rad in vztrajno dela:   marljiv človek, učenec ; marljiv kot čebela / marljiva čebela

marljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost marljivega človeka:   učenca spodbujati k marljivosti

marmeláda   -e ž ( ȃ )
razkuhano, zgoščeno sadje s sladkorjem:   kuhati marmelado ; namazati kruh z marmelado ; kupiti kozarec marmelade

marmeláden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na marmelado:   marmeladni kozarci
 
gastr.  marmeladni nadev

mármor   -ja m ( á )
kamnina, ki se da gladiti in se uporablja zlasti v kiparstvu in gradbeništvu:   lomiti, pridobivati marmor ; izklesati kip iz marmorja ; sedel je mirno, kot bi bil iz marmorja / obložiti steno z marmorjem / beli, črni, žilnati marmor ; kararski, podpeški marmor
 
petr.  metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz zrn kalcita in dolomita

marmorácija   -e ž ( á )
glagolnik od marmorirati:   marmoracija ploskve

mármorast   -a -o prid. ( á )
tak kot pri marmorju:   marmorast vzorec

mármoren   -rna -o prid. ( á )
ki je iz marmorja:   marmoren kip, steber ; marmorna obloga ; napis na marmorni plošči / ekspr.:  trd, marmoren obraz ; črne oči in marmorno čelo
♦ 
gastr.  marmorni kolač  pecivo, katerega delu testa je dodan kakav

marmorírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
z barvanjem delati kaj podobno marmorju:   marmorirati ploskev

mármorjev   -a -o prid. ( á )
zastar. marmoren , marmornat :   marmorjev spomenik

mármornast   -a -o prid. ( á )
marmoren , marmornat :   marmornasti stebri

mármornat   -a -o prid. ( á )
ki je iz marmorja:   marmornat kip ; marmornata plošča / marmornato stopnišče
// tak kot pri marmorju:   marmornata belina

marmótica   -e ž ( ọ̑ )
zool.  večji glodavec z majhnimi ušesi in očmi, ki živi ob snežni meji v Alpah in Karpatih; alpski svizec

márnja   -e ž ( á )
nav. mn., ekspr.  neresnična vest, izmišljotina:   ne poslušaj teh marenj ; ne verjemi takšnim marnjam ; babje, škodoželjne marnje ; to so prazne marnje / poslušati marnje pivcev  vsebinsko prazno govorjenje
// zastar. misel , muha :   pozna vse njegove skrite marnje

márnjati   -am nedov. ( ā ȃ )
1. govoričiti :   marnjali so brez konca in kraja / kaj boš zdaj marnjal
2. nar. koroško govoriti , pripovedovati :   marnja po domače / marnjati o čem / marnjati s kom

márnost   -i ž ( á )
star. marljivost , delavnost :   to so plodovi njegove marnosti

maród   -- prid. ( ọ̑ )
nižje pog., v povedni rabi bolan :   danes sem nekaj marod / dva sta marod  odsotna zaradi bolezni

maróden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
star. bolan :   biti maroden

marodêr   -ja m ( ȇ )
nižje pog.  kdor je na bolniškem dopustu:   si spet maroder, je zakričal / vodnik je pregledal maroderje
♦ 
voj.  ropar mrličev in ranjencev na bojišču, mrhovinar

marodêrstvo   -a s ( ȇ )
nižje pog.  uporabljanje bolniških dopustov:   zaradi maroderstva jih je letos na delu precej manjkalo
♦ 
voj.  ropanje mrličev in ranjencev na bojišču, mrhovinarstvo

marodíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od marodirati:   za marodiranje ni bilo časa

marodírati   -am nedov. ( ȋ )
nižje pog.  biti na bolniškem dopustu:   spet marodira / pri vojakih je, če je le mogel, marodiral

márof   -a m ( ā )
nižje pog. pristava :   grof je šel pogledat, kako gospodarijo na njegovih marofih / za dolgim marofom stoji kozolec

márofski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na marof:   marofska družina ; sam.:  marofski že sejejo

maróga 1   -e ž ( ọ́ )
lisa, navadno temnejša:   na steni so se delale maroge ; bela mačka z rumenimi in rjavimi marogami / hrbet je bil poln marog od udarcev
 
star.  sončne maroge  sončne pege
// zastar. napaka , madež :   svoje dolžnosti je opravljal redno in brez vsake maroge ; baharija je huda maroga tega človeka
♦ 
les.  furnir z marogami  z nenavadno obarvanimi ali oblikovanimi mesti ; med.  mrtvaška maroga  mrliška lisa

maróga 2   -e ž ( ọ̑ )
nar.  marogasta krava:   sivke in maroge

marógast   -a -o prid. ( ọ́ )
ki ima maroge:   natepli so jih, da so bili marogasti po vsem telesu ; marogast pes, teliček ; marogasta krava / od solz marogast obraz
♦ 
les.  marogasti les  les, ki ima maroge

marógati   -am nedov. ( ọ̄ )
knjiž.  delati maroge:   modro nebo so včasih marogali oblaki ; luč je marogala pločnike

marógica   -e ž ( ọ́ )
manjšalnica od maroga 1 :   psiček ima na glavi črno marogico / v čistem zraku so bili metulji kakor marogice

marokén   -a m ( ẹ̑ )
usnj.  tanko kozje ali ovčje usnje, strojeno z rastlinskimi strojili in obarvano:   črn, rdeč maroken ; čevlji, škatla iz marokena
♦ 
tekst.  krep maroken  ripsasta tkanina za ženske obleke in podlogo, navadno iz svile ; v prid. rabi:  v maroken usnje vezana knjiga

maróko   -a m ( ọ̑ )
usnj.  tanko kozje ali ovčje usnje, strojeno z rastlinskimi strojili in obarvano:   črn maroko

mároltovec   -vca m ( ȃ )
pog.  član Akademske folklorne skupine France Marolt:   nastopi, uspehi maroltovcev

marón   -a m ( ọ̑ )
debeli sad kostanja, ki se goji v Sredozemlju:   jesti, peči marone

maróni   -ja  tudi  -- m ( ọ̑ )
kostanj, ki se goji v Sredozemlju, ali njegov debeli sad:   posekati maroni ; goriški maroni / jesti maroni

maróški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Maročane ali Maroko:   maroški kralj ; maroška pristanišča
♦ 
usnj.  maroško usnje  tanko kozje ali ovčje usnje, strojeno z rastlinskimi strojili in obarvano

marsála   -e ž ( ȃ )
sladko vino iz na trti posušenega grozdja s Sicilije:   piti, pridelovati marsalo

marseljéza   -e ž ( ẹ̑ )
francoska revolucionarna pesem in državna himna:   peti marseljezo ; orkester je zaigral marseljezo / zapornik je vso noč žvižgal marseljezo ; pren.  ta pesem bo postala naša marseljeza

marshallizirati   -am  [ maršalizírati nedov. in dov. ( ȋ )
polit., po drugi svetovni vojni  uveljavljati vpliv Združenih držav Amerike v državi, ki dobiva od njih gospodarsko pomoč:   marshallizirati precejšen del sveta

Marshallov   -a -o  [ máršalov- prid. ( ȃ )
polit., v zvezi Marshallov plan , po drugi svetovni vojni  plan gospodarske pomoči Združenih držav Amerike Evropi od 1948 do 1952:   izvajanje Marshallovega plana ; krediti po Marshallovem planu / obdobje Marshallovega plana

màrsikàj   màrsičésa zaim. ( ȁ-ȁ ȁ-ẹ̄ )
izraža precejšnjo količino, število nedoločenih, poljubnih stvari, pojavov:   zdaj se je marsikaj spremenilo ; v tujini se je marsičesa naučil ; postregli so mu z marsičim / s samostalniško rabljenim pridevnikom  zna še marsikaj drugega

màrsikàk   -a -o zaim. ( ȁ-ȁ )
star. marsikateri :   marsikako noč je prejokala

màrsikàkšen   -šna -o zaim. ( ȁ-ȁ )
marsikateri :   napravil je že marsikakšno neumnost

màrsikàm   prisl. ( ȁ-ȁ )
izraža precejšnje število nedoločenih, poljubnih krajev, v katere je dejanje usmerjeno ali jih doseže:   zahajal je marsikam, najrajši pa v gostilno

màrsikatéri   -a -o zaim. ( ȁ-ẹ̄ )
izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste:   prečula je marsikatero noč ; v marsikaterem pogledu ga prekaša ; sam.:  marsikateri bi se rad izmuznil ; pog.  v veseli družbi so marsikatero rekli  povedali so več domislic, šal

màrsikatérikrat   prisl. ( ȁ-ẹ̄ )
velikokrat , večkrat :   marsikaterikrat bi zvečer rajši ostal doma

màrsikdàj   prisl. ( ȁ-ȁ )
izraža precejšnje število ponovitev v nedoločenem, poljubnem času:   tudi pri nas se je marsikdaj oglasila ; marsikdaj se je zamislil

màrsikdó   màrsikóga zaim. ( ȁ-ọ̄ )
izraža precejšnje število nedoločenih, poljubnih oseb:   marsikdo se s teboj ne bo strinjal ; o marsikom bi se dalo reči isto

màrsikjé   prisl. ( ȁ-ẹ̄ )
izraža, da se dejanje dogaja na precejšnjem številu nedoločenih, poljubnih krajev:   letos marsikje ne vedo, kam bi s sadjem

màrsikód   prisl. ( ȁ-ọ̄ )
marsikje :   marsikod so tla močvirna

màrsikrat   prisl. ( ȁ )
zastar. velikokrat , večkrat :   to se je že marsikrat primerilo

mársovec   -vca m ( ȃ )
1. domnevno človeku podobno bitje, ki živi na Marsu:   zgodba o marsovcih
2. obl.  kratek plašč s kapuco in navadno s podolgovatimi gumbi, okrašen z vrvico:   obleči marsovca

mársovski   -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri marsovcih:   lutke z marsovskim izrazom / marsovski jezik

márš 1   -a m ( ȃ )
1. voj.  hoja večje skupine vojakov pod vodstvom na večjo razdaljo; pohod :   organizirati marš ; pripravljati se na marš ; dolgi, težki marši ; partizanski marši / iti na marš ; biti na maršu
2. ekspr. koračnica :   godba je igrala marš / pogrebni marš

màrš 2   medm. ( ȁ )
1. voj.  povelje za začetek korakanja:   četa, naprej, marš
2. izraža ukaz za takojšnji odhod:   marš, je zapodil psa iz veže / nizko  vsi marš ven

maršál   -a m ( ȃ )
1. najvišji naslov, ki se lahko podeli vrhovnemu komandantu:   predlagati koga za maršala / maršal Tito / pog.  Maršal  Josip Broz-Tito
2. v nekaterih državah  najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina:   postati maršal / letalski maršal
● 
ekspr.  popotni maršal  vodja potovanja
♦ 
voj.  popotni maršal  v nekaterih državah  vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti ; zgod.  maršal  v fevdalizmu  kdor skrbi za konje in konjske hleve na dvoru ; dvorni maršal  v nekaterih državah  vodja dvornega urada, dvorni upravitelj

maršalát   -a m ( ȃ )
v socializmu, pog.  kabinet predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije maršala Tita:   obrniti se na maršalat ; poslati pismo na maršalat
♦ 
zgod.  dvorni maršalat  v nekaterih državah  urad, ki ureja zasebne politične funkcije šefa države

maršálica   -e ž ( ȃ )
star.  maršalova žena:   iti na večerjo k maršalici / gospa maršalica

maršálka   -e ž ( ȃ )
star.  maršalova žena:   iti na večerjo k maršalki / gospa maršalka

maršálov   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od maršal:   maršalova žena

maršálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na maršale:   maršalska uniforma / uvedba maršalskega čina ; maršalska palica  znamenje maršalskega čina

maršálstvo   -a s ( ȃ )
v nekaterih državah  čin ali služba maršala:   podelili so mu maršalstvo
♦ 
zgod.  dvorno maršalstvo  v nekaterih državah  urad dvornega maršala

máršbataljón   -a m ( ȃ-ọ̑ )
voj., v stari Avstriji  bataljon, pripravljen za odhod na fronto, pohodni bataljon:   sestaviti maršbataljon

maršíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od marširati:   marširanje je bilo naporno

maršírati   -am nedov. ( ȋ )
1. voj.  hoditi v večji skupini pod vodstvom na večjo razdaljo:   bataljon, četa, polk maršira
2. pog. korakati :   vojaki se učijo marširati / ekspr.  kam pa marširaš  greš

márškompaníja   -e ž ( ȃ-ȋ )
voj., v stari Avstriji  četa, pripravljena za odhod na fronto:   marškompanija je odšla na fronto ; moštvo marškompanije

máršrúta   -e ž ( ȃ-ȗ )
smer pohoda z natančnim načrtom:   maršruta je vodila mimo mesta ; dati, dobiti maršruto / ekspr.  izletniki so si določili maršruto  smer potovanja
// dokument o tem:   pregledovati maršrute

máršrúten   -tna -o prid. ( ȃ-ȗ )
nanašajoč se na maršruto:   maršrutni načrt
 
žel.  maršrutni vlak  vlak, ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora

martenzít   -a m ( ȋ )
metal.  prenasičena trdna raztopina ogljika v jeklu, ki nastane pri hitrem ohlajanju:

martenzíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na martenzit:   martenzitno jeklo / martenzitna struktura jekla

márter   -tra m ( á )
nižje pog. trud , napor :   takega martra nikomur ne privoščim ; škoda martra za to

martínar   -ja m ( ȋ )
teh.  delavec pri martinovki:   že njegov oče je bil martinar

martinárna   -e ž ( ȃ )
jeklarski obrat z martinovkami:   delo v martinarni

martínček   -čka m ( ȋ )
majhen kuščar:   čez kamen se je zapodil martinček ; sedimo na soncu in se grejemo kakor martinčki
 
zool.  majhen kuščar sivkaste barve s sorazmerno veliko glavo, Lacerta agilis

martínčkanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od martinčkati se:   vreme je kot naročeno za martinčkanje ; martinčkanje na jesenskem soncu

martínčkati se   -am se nedov. ( ȋ ekspr.
brezskrbno poležavati na soncu:   martinčkati se na plaži, terasi

martínec   -nca m ( ȋ )
zool.  ob vodah živeča ptica z majhno glavo, dolgim kljunom in dolgimi nogami, Tringa:   ob reki se oglašajo martinci

martíni   -ja m ( ȋ )
gost.  vermut, ki ga proizvaja italijansko podjetje Martini:   piti martini

martínka 1   -e ž ( ȋ )
nar. krizantema :   cveti martink

martínka 2   -e ž ( ȋ )
nekdaj  puška, ki se polni z enim nabojem:

Martínov 1   -a -o prid. ( í )
etn., v zvezah:  Martinova gos  in  martinova gos  gos, ki se pripravi za proslavljanje vinske letine na Martinovo nedeljo ; Martinova nedelja  in  martinova nedelja  nedelja 11. novembra ali prva po njem

Martínov 2   -a -o prid. ( ī )
metal., v zvezi Martinova peč martinovka

martinovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od martinovati:   povabiti ga na martinovanje

martinováti   -újem nedov. ( á ȗ )
etn.  proslavljati pridelek, zlasti vinski, s pojedino na Martinovo nedeljo:   danes martinujemo

martínovka   -e ž ( ī )
metal.  peč za pridobivanje jekla iz surovega železa, pri kateri zgorevalni plini neposredno ogrevajo vložek:   napolniti martinovko

martínovo   -ega s ( í )
nar., v krščanskem okolju  praznik sv. Martina 11. novembra:   praznovati martinovo

martínski   -a -o prid. ( ȋ )
metal., v zvezah:  martinski postopek  postopek za pridobivanje jekla v martinovki ; martinska peč  martinovka ; martinsko jeklo  jeklo, ki se pridobiva v martinovki

martínščak   -a m ( ȋ )
1. agr.  grozd na stranski mladiki, ki dozori zelo pozno ali pa ne dozori:   samo kakšen martinščak s trdimi zelenimi jagodami je še ostal na trtah
2. nar. vzhodno  mlado vino:   je že martinščak

martírij   -a m ( í )
rel. mučeništvo :   Kristusov, svetnikov martirij / martiriji na freskah ; pren., knjiž.  življenje mu je bilo težek martirij

martirológij   -a m ( ọ́ )
rel.  razpored zlasti mučencev v cerkvenem letu s kratkimi opisi njihovega življenja:

martolóz   -a m ( ọ̑ )
1. zgod., v fevdalni Turčiji  pripadnik plačanih obmejnih enot, navadno kristjan:   turški martolozi
2. nav. ekspr., nekdaj  vojaški ubežnik, razbojnik:   kradel je kot martoloz

mártra   -e ž ( ȃ )
star. trpljenje , bolečina :   je že tako, da je človek rojen za martro / njeno življenje je bilo živa martra
● 
star.  božja  ali  bridka martra  križ s podobo Jezusa Kristusa

mártrati   -am nedov. ( ȃ )
nižje pog. mučiti :   v internaciji so nas zelo martrali / kaj martraš konje / ne martraj se tako z delom / vsi se moramo martrati
● 
nižje pog.  to ga že dolgo martra  to bi že dolgo rad dobil, izvedel, spoznal

mártrnica   -e ž ( ȃ )
1. zastar. mučenka :   priporočiti se martrnikom in martrnicam
2. nar. mučilnica :   sesti na martrnico

mártrnik   -a m ( ȃ )
1. zastar. mučenec 2 priporočiti se martrnikom
2. nar. mučenik , trpin :   on je samo ubog martrnik
3. nar. mučitelj :   živinski martrnik
4. nar. koroško  pijača iz že nekoliko otisnjenih sadnih tropin:   sod martrnika

màrveč   in  márveč vez. ( ȁ; ȃ )
knjiž., v protivnem priredju ampak 2 ne delamo po ukazu, marveč po potrebi ; ona ga ne sliši, marveč strmi v daljavo / sodelovanje ni samo koristno, marveč tudi nujno ; reforma ni le naloga vodstva, marveč vsakega posameznika
 
zastar.  pustimo preteklost, marveč mislimo na sedanjost  rajši

márvin   -a m ( ȃ )
zastar.  dolenjsko vino, cviček:   pogostiti ga z marvinom

márža   -e ž ( ȃ )
trg.  razlika med nabavno in prodajno ceno blaga v trgovini:   šestodstotna marža ; določitev marže

mása 1   -e ž ( ȃ )
1. snov, surovina, navadno mehka, za izdelke:   zmleto rudo segrevajo, da nastane gobasta masa ; mleti maso za karton ; gnetljiva, homogena, mehka masa / mesna, papirna, steklena masa / obliti z bitumensko maso  z bitumnom ; izravnalna masa / z oslabljenim pomenom  razvažati vročo asfaltno maso  vroči asfalt
// v zvezi umetna, plastična, sintetična masa   umetno dobljena organska snov iz makromolekul:   predmeti, tla iz umetne mase ; predelava umetnih mas
2. knjiž., s prilastkom  velika strnjena količina kake snovi ali kakih stvari:   mišična, vodna masa / na obzorju se vidi temna masa mestnih hiš  gmota / publ., z oslabljenim pomenom  kopičenje zvočnih mas  zvokov / publ.  bataljon se premika v sklenjeni masi  sklenjeno
3. slabš.  velika, strnjena skupina ljudi; množica :   demonstrirajoča masa ; tuleča in ploskajoča masa
4. nav. mn., publ.  ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji; množica :   dvignile so se zatirane mase ; delavske, ljudske mase ; ideja je zajela najširše mase ; gibanje, razširjeno med masami / dvigniti se nad maso ; psihologija mase
5. publ., s prilastkom količina :   v raztopini se odvečna masa topljenca izloči ; del določene mase zlata / povečati maso osebnih dohodkov  vsoto, znesek za osebne dohodke
// z rodilnikom  velika količina, množina:   delo je bilo obremenjeno z maso nepredelanega gradiva ; velikanska masa danosti, težav, nasprotij
6. fiz.  količina, ki pove, kako se telo upira pri pospeševanju:   meriti maso ; lunina masa ; masa atoma
♦ 
biol.  dedna masa  skupek vseh genov organizma; genotip ; fiz.  mirovna masa  masa telesa v mirovanju ; gastr.  masa  mešanica živil, iz katere se pripravljajo razne jedi ; gozd.  lesna masa  količina stoječega ali posekanega lesa ; sečna masa  količina lesa, določena za sečnjo ; kem.  atomska masa  število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma ; molekulska masa  število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma ; meteor.  zračna masa  zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti ; pravn.  likvidacijska  ali  stečajna masa  premoženje dolžnika, ki je v likvidaciji

mása 2   prisl. ( ȃ )
nar. zelo :   bilo je masa veliko ljudi / na cesti je masa ljudi  zelo veliko

masáker   -kra m ( á )
pomor , pokol :   žrtev okupatorskega masakra ; masaker ujetnikov

masakríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od masakrirati:   masakriranje civilnega prebivalstva, vojnih ujetnikov

masakrírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. moriti , klati :   okupator je masakriral civilno prebivalstvo
// ekspr.  povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico:   žrtev je z bodalom masakriral po spodnjem delu telesa
2. ekspr. uničevati , onemogočati :   kritiki ga že deset let neusmiljeno masakrirajo

másarikovec   -vca m ( ȃ )
pristaš Masarykovih filozofskih in socialnih nazorov:   slovenski masarikovci

masáža   -e ž ( ȃ )
mehanično delovanje na telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov:   pomagala je le masaža ; zdraviti se z dietami in masažami / masaža lasišča, noge, obraza / ročna, športna masaža ; stroj za masažo

masážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na masažo:   masažni načini / masažni aparat  priprava za mehanično delovanje na telo, del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov ; masažne rokavice ; masažno olje

masážnik   -a m ( ȃ )
masažni aparat :   masažnik se izklopi samodejno ; masažnik za noge

mascarpone   gl. maskarpone

máseljc   -a  [ masəljc m ( ȃ )
1. nekdaj  prostorninska mera, približno 3,5 decilitra:   naročiti maseljc vina, žganja / iti na maseljc / maseljc moke, rži
2. star.  vrček (za pivo):   piti iz maseljca ; bogato okrašen maseljc

máseljček   -čka  [ masəljčək m ( ȃ )
manjšalnica od maseljc:   šel je v gostilno na maseljček piva

máselnica   -e  [ masəu̯nica ž ( ā )
etn.  priprava za izdelovanje manjše količine masla; pinja

máselnik   -a  [ masəu̯nik m ( ā )
1. gastr.  močniku podobna jed iz moke, zakuhane v smetano, znana zlasti na Gorenjskem:   jesti maselnik
2. nar.  usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla; (maslene) tropine :   namazati maselnik na kruh

másen   -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na maso:   masna enota / postajati masni človek / masni artikli  množinski
♦ 
fiz.  masni defekt  razlika med maso atomskega jedra in vsoto mas nukleonov, ki ga sestavljajo ; masni spektrograf  priprava za določanje mase ionov ; masni tok  masa tekočine ali plina, ki steče skozi prerez cevi v časovni enoti ; kem.  masno število  vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru

máser 1   -ja m ( á )
fiz.  naprava za oddajanje ali ojačevanje mikrovalov:   amonijakov maser

masêr 2   -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z masažo:   zaposlen je kot maser ; vešče roke maserja / iti k maserju

masêrka   -e ž ( ȇ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z masažo:   izučiti se za maserko

máserski 1   -a -o  ( á )
pridevnik od máser:   masersko valovanje

masêrski 2   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na masêrje:   maserski poklic / maserski salon

masíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od masirati:   masiranje obraza, oteklih sklepov ; masiranje športnikov / masiranje srca

masírati   -am nedov. ( ȋ )
mehanično delovati na telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov:   masirati nogo ; z alkoholom masirati roke ; dvakrat na dan so ga skrbno masirali ; masirati si koleno / ekspr.  masirati si zaspan obraz  mencati si
 
pog.  če mi bo masiral živce, se mu bom že kako maščeval  če me bo dražil, jezil
 
med.  masirati srce

masív   -a m ( ȋ )
večja sklenjena skupina gor:   težko prehoden masiv / gorski masiv / Češki, Rodopski masiv / z oslabljenim pomenom:  mogočni masiv Triglava ; prostran gozdni masiv Gorjancev ; publ.  velik masiv skale  gmota, blok
● 
publ.  v egiptovski arhitekturi prevladuje masiv nad odprtinami  masivni deli ; ekspr.  oči so v primeri z masivom lic prav pohlevne  masivnostjo
♦ 
petr.  zelo velika gmota globočnine

masíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki glede razsežnosti, zlasti debeline, širine presega običajno mero:   masiven steber, zid ; masivna ograja, piramida / masivno gorovje / masivna postava
2. knjiž.  ki ni votel, je iz celega:   stvar je bila na videz masivna, v resnici pa votla / masiven kamen
♦ 
arhit.  masivna opeka  opeka, ki nima votlin, votlinic; polna opeka ; elektr.  masivni vodnik  vodnik iz samo ene žice ali palice ; les.  masivni les  les, ki ni poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen

masívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost masivnega:   masivnost zidu ; napraviti vtis masivnosti / ekspr.  s svojo masivnostjo je komaj prisopihal v peto nadstropje

máska   -e ž ( ȃ )
1. predmet za zakritje obraza, glave, ki navadno nekaj predstavlja:   natakniti (si), nositi, sneti (si) masko ; režeča se maska ; lice je negibno kot maska / obredne maske afriških plemen ; pustne maske ; ples v maskah  ples, pri katerem nosijo plesalci maske / za maškarado se je oblekel v masko huzarja  v obleko, ki predstavlja huzarja
// kdor ima obraz zakrit s takim predmetom ali po celotni opravi nekaj predstavlja:   najlepše maske bodo nagrajene ; v dvorani se je nabralo veliko mask
2. knjiž.  kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa; krinka :   zunanji blišč je le maska za strahotno notranjo revščino / z oslabljenim pomenom  nadevati si masko brezskrbnosti, poguma
3. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejen igralčev obraz:   imel je zelo dobro masko / delati igralcem maske
4. predmet, ki se da na obraz ali del obraza, zlasti za zaščito:   nadeti si, sneti si masko / plinska maska  ki varuje dihalne organe pred strupenimi plini in parami ; podvodna  ali  potapljaška maska  ki omogoča gledanje pod vodo / zaščitna maska
5. navadno v zvezi posmrtna maska   mavčni odlitek pokojnikovega obraza:   njena posmrtna maska je ohranjena / posneti, vzeti komu posmrtno masko
6. kozm.  na obraz nanesena sredstva za nego kože na obrazu:   izmiti masko ; sestav maske / čistilna, hranilna, oljna maska / maska za obraz
● 
ekspr.  strgati komu masko z obraza  pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
♦ 
avt.  maska  prednji del karoserije, navadno mreža pred hladilnikom ; fot.  maska  okvir, ki pri kopiranju ali povečevanju omogoča spreminjanje izreza slike ; gled.  maska  kovinska ploščica z izrezanim krogom za uravnavanje velikosti svetlobnega polja v reflektorju ; med.  kisikova maska  za vdihavanje kisika ; zaščitna maska  priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta ; maska za narkozo  priprava, ki se povezne bolniku na obraz in nanjo kaplja narkotik ; metal.  maska  forma z zelo tanko steno za natančne ulitke ; šport.  sabljaška maska  za zaščito obraza pri sabljanju ; um.  maska  konzola v obliki fantazijsko preoblikovane živalske ali človeške glave, zlasti v grški arhitekturi ; vet.  maska  s temnejšo dlako porasel del pasje glave okoli oči in gobca ; voj.  maska  kar dela kaj podobno okolici in s tem neopazno

máskara   -e ž ( á )
ščetkasto ličilo za trepalnice v obliki spirale:   uporabiti maskaro, ki potemni svetle konice trepalnic ; črna maskara ; vodoodporna maskara

maskarpóne   in  mascarpone -ja  [ maskarpóne m ( ọ̑ )
gastr.  svež, mehek, kremast italijanski sir:   primešati maskarpone ; palačinke, torta z maskarponejem / sir maskarpone

maskêr   -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z maskiranjem zlasti gledaliških in filmskih igralcev:   izkušen masker ; masker igralske družine / filmski masker

maskeráta   -e ž ( ȃ )
lit.  renesančna pustna pesem, ki se je pela, uprizarjala pri pustnih sprevodih:   komedije in maskerate

maskêrka   -e ž ( ȇ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z maskiranjem zlasti gledaliških in filmskih igralcev:   izkušena maskerka / filmska, gledališka maskerka

maskêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na maskerje ali maskiranje:   maskerski pripomočki ; maskerski tečaj

maskíranec   -nca m ( ȋ )
maskiran človek:   oborožen maskiranec

maskíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od maskirati:   maskiranje obraza

maskírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. s prenarejanjem videza delati, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi; prikrivati , skrivati :   maskirati jamo ; vse delo je bilo treba maskirati pred agenti ; ekspr.  žalost maskirati s smehom / ekspr.  reklama je maskirala pomanjkljivost izdelka
// voj.  delati kaj podobno okolici in s tem neopazno:   spretno je maskiral svojo strojnico ; vojak se zna dobro maskirati / maskirati priprave za napad
2. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejati igralčev obraz:   navadil se je hitro in dobro maskirati
♦ 
šah.  s figuro preprečiti napad na drugo lastno figuro

maskíren   -rna -o prid. ( ȋ )
voj.  s katerim se dela kaj podobno okolici in s tem neopazno:   maskirna obleka / maskirna mreža  mreža, na katero se pritrdi maskirno gradivo
// ki dela kaj podobno okolici in s tem neopazno:   maskirne vojaške enote / maskirna disciplina

maskírnica   -e ž ( ȋ )
prostor za maskiranje, zlasti gledaliških in filmskih igralcev:

maskóta   -e ž ( ọ̑ )
zlasti pri nekaterih poklicih  žival, predmet, ki se mu pripisuje, da prinaša srečo:   šoferji obešajo v avtomobile maskote ; pes je maskota polka

maskulinizácija   -e ž ( á )
prevzemanje moških značilnosti, lastnosti:   skupno življenje moških in žensk je povzročilo maskulinizacijo žensk in feminizacijo moških
♦ 
biol.  sprememba nekaterih značilnosti ženskega organizma v moške značilnosti ; jezikosl.  proces, v katerem beseda ali oblika, ki ni moškega spola, preide v moški spol

maskulinizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. jezikosl.  dati besedi ali obliki, ki ni moškega spola, značilnosti moškega spola:   narečje je maskuliniziralo samostalnike srednjega spola ; maskulinizirajo se samo posamezni primeri
2. biol.  spremeniti nekatere značilnosti ženskega organizma v moške značilnosti:   maskulinizirati mladiča

máskulinum   -a  in  -na m , prvi pomen mn.  máskulina  s tudi  máskulini m ( ȃ )
1. jezikosl.  moški spol:   postaviti pridevnik v maskulinum / maskulina na soglasnik  samostalniki moškega spola na soglasnik
2. knjiž. moški 1 biološka potreba maskulinuma

máslar 1   -ja m ( ȃ )
nar. dolenjsko  počasen, okoren človek:   ta je tak maslar, da ne pride nikamor

maslár 2   tudi  máslar -ja m ( á; ȃ )
kdor izdeluje maslo:   priročnik za maslarje in sirarje

masláriti 1   -im nedov. ( á ȃ )
izdelovati maslo:   maslaril je za trg

masláriti 2   -im nedov. ( á ȃ )
nar. dolenjsko  počasi, brez pravega dela hoditi:   toliko je dela, on pa maslari okrog hiše / kod si pa maslaril  hodil

maslárna   -e ž ( ȃ )
obrat za pridobivanje masla:   delati v maslarni

maslárstvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem masla:   razvoj, tehnologija maslarstva

maslè   -éta m ( ȅ ẹ́ )
nar.  počasen, okoren človek:   Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj .. nekov masle, goljuf in podpihovavec za šolmoštra  (J. Jurčič)

maslén   -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki je iz masla:   maslena zabela
// ki vsebuje maslo:   maslen kruh
2. ekspr.  pretirano prijazen, vljuden:   bil je maslen z ženskami / maslen glas ; maslene besede
♦ 
gastr.  (maslene) tropine  usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla ; masleno testo  testo, ki vsebuje toliko masla ali maslu podobne maščobe kot moke ; kem.  maslena kislina  kislina, ki nastaja pri razkrajanju masla

maslénec   -nca m ( ẹ̄ )
1. nar.  rak po levitvi, dokler še nima oklepa; mehkuž :   zakaj druga velika levitev je bila v glavnem pri kraju in maslenci so po dobrem tednu že pričeli dobivati nove koše  (J. Dular)
2. ekspr.  masleni kruh:   kupil je štruco maslenca
♦ 
agr.  fižol z rumenimi stroki, ki se uporablja zlasti še nedozorel

máslenica   -e ž ( ā )
knjiž., zastar.  posoda za maslo:   nova maslenica
♦ 
vrtn.  okrasna ali divja rastlina z dolgimi pritličnimi listi in velikimi lijakastimi cveti, Hemerocallis

maslénka   -e ž ( ẹ̄ )
1. hruška z mehkim in sladkim mesom:   vkuhavati maslenke ; košara maslenk / jesenske maslenke
2. vrtn., navadno v zvezi ljubljanska maslenka   glavnata solata z mehkimi listi, ki porumenijo:   kupiti kilogram ljubljanske maslenke
3. bot.  užitna goba s sluzastim rjavim klobukom, Suillus luteus:   nabirati lisičke, sivke in maslenke
♦ 
gastr.  pletena štruca iz kvašenega testa, ki so mu dodana jajca in maslo

maslína   -e ž ( í )
zastar. oljka :   masline so v cvetju

máslo   -a s ( á )
1. maščoba, pridobljena iz smetane:   maslo je sveže ; maslo je postalo žarko ; delati, gnesti, mesti maslo ; namazati kruh z maslom ; zabeliti z maslom ; mehek, rumen kot maslo / čajno maslo  boljše surovo maslo ; kuhano maslo  ki se mu s kuhanjem izloči voda ; surovo maslo  ki se pridobi neposredno iz smetane
2. navadno s prilastkom  tej podobna snov, pridobljena iz sadežev nekaterih rastlin:   kakavovo, kokosovo maslo
● 
pog.  te čenče so njegovo maslo  on jih je povzročil, zakrivil ; pog.  tudi on ima maslo na glavi  tudi on je napravil prekrške, prestopke ; bil je kot maslo  tako razpoložen, da se je nanj dalo lahko vplivati ; vse je šlo kakor po maslu  uspešno, brez zapletljajev
♦ 
biol.  ušesno maslo  rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda ; gastr.  sardelno maslo  zmes za namaz iz surovega masla in sardelnih filejev

máslovnik   -a m ( á )
gastr.  močniku podobna jed iz moke, zakuhane v smetano, znana zlasti na Gorenjskem:   jesti maslovnik s črnim kruhom ; politi žgance z maslovnikom / tržiški maslovnik  iz moke, zakuhane v kislo smetano, in jajc ; volovji maslovnik  iz moke, zakuhane v pinjeno mleko, znan v Poljanski dolini

másnica   -e ž ( ȃ )
bot.  trava z drobnimi klaski v latu, Deschampsia:   rušnata masnica

masohist   ipd. gl. mazohist ipd.

masón   -a m ( ọ̑ )
zgod. framason , prostozidar :   organizacije masonov

masoneríja   -e ž ( ȋ )
publ. framasoni , prostozidarji :   podpirala ga je buržoazija in masonerija

masónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
zgod. framasonski , prostozidarski :   masonski nazori / masonska loža

masónstvo   -a s ( ọ̑ )
zgod. framasonstvo , prostozidarstvo :   biti pod vplivom masonstva

masôven   -vna -o prid. ( ō )
množičen :   oblika masovnega razvedrila / masovni sestanek ; masovna organizacija / masovni izdelki  zelo številni
♦ 
ekon.  masovna proizvodnja  proizvodnja, organizirana v velikem obsegu ; glasb.  masovna pesem  nekdaj  zborovska pesem z aktualnim družbenopolitičnim besedilom ; gled.  masovna scena  scena, v kateri nastopa množica ljudi

masovík   -a m ( í )
polit. žarg., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  politični delavec, aktivist:   nekoč sem bil masovik, zdaj pa ne grem nikamor več

masôvka   -e ž ( ȏ )
film., gled. žarg.  množični prizor, množična scena:   snemati masovke ; dobro izdelana masovka

masôvnost   -i ž ( ō )
lastnost, značilnost masovnega:   gibanje je doseglo veliko masovnost ; masovnost organizacije / masovnost kulture

mást   ž ( ȃ )
1. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva:   jazbečeva, kitova, polšja, zajčja mast
// taka snov, pridobljena iz svinjskega maščobnega tkiva:   hraniti mast v hladnem prostoru ; razbeliti, raztopiti mast ; zabeliti z mastjo ; ponev masti ; posoda za mast / domača mast ; ocvirkova mast / ekspr.  žganci so kar plavali v masti  so bili zelo zabeljeni / ocvreti na masti / svinjska mast
// nav. ekspr.  maščobno tkivo:   očistiti zaklano kokoš in ji odstraniti mast ; mož z napeto blazinico masti pod brado
2. trdna, mazava snov za
a) zmanjševanje trenja:   napolniti ležaje z mastjo ; masti in olja / tlačilka za mast
b) zaščito površine:   namazati čevlje z mastjo
3. star. mazilo :   namazati razbolelo mesto s posebno mastjo
● 
slabš.  mast ga zaliva  zelo je debel ; ekspr.  nekoliko masti so ji dale počitnice  zredila se je ; ekspr.  ne more se bahati z mastjo  je razmeroma zelo suh ; ekspr.  namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo  natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh ; šalj.  potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže  potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo
♦ 
gastr.  čista mast  brez ocvirkov ; teh.  briketna mast  za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike ; grafitna mast  z dodatkom grafita za mazanje ležajev ; konsistentna mast  iz mila in mineralnega olja

másten   -tna -o prid. , mástnejši  ( á )
1. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti:   mastni kosi mesa ; mastni ocvirki ; mastna pečenka / kupil je mastno kremo za obraz in roke ; mastna šminka / masten zajtrk
// zelo zabeljen:   žganci so bili rahli in mastni ; rad ima mastne jedi
// nav. ekspr.  zelo debel, rejen:   vzredili so mastnega prašiča / človek z mastnimi lici
2. pokrit z maščobo:   njegovi lasje so bili gladki in mastni / mastna površina / ekspr.  masten kamen
// umazan od maščobe, masti:   bil je masten okrog ust ; mastna skleda, žlica
3. mehek , lepljiv :   masten gnoj ; mastna glina, zemlja ; mastno apno, blato / mastne njive
4. ekspr.  zelo velik, obilen:   masten dobiček, zaslužek ; masten plen ; dati mastno napitnino / službo ima mastno  zelo donosno
5. ekspr. nespodoben , nedostojen :   pripovedovati mastne šale, zgodbice / mastna kletev, psovka
● 
ekspr.  masten glas  pretirano prijazen ; publ.  mastni tisk  krepki in polkrepki tisk ; nar. štajersko  mastna nedelja  pustna nedelja ; ekspr.  dobil je mastno zaušnico  silovito, močno
♦ 
agr.  prašič mastne pasme  prašič, ki se goji za pridobivanje slanine ; grad.  mastna malta  malta s povečano količino apna ; kozm.  mastna koža  koža, ki izloča veliko maščobe ; min.  mastni sijaj  sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini ; usnj.  mastno strojenje  strojenje z ribjim oljem na irh

mastênje 1   -a s ( é )
maščenje 1 mastenje kože

mastênje 2   -a s ( é )
maščenje 2 mastenje grozdja

máster   -tra m ( á )
1. študij do druge visokošolske stopnje izobrazbe:   Na fakulteti so uvedli dvoletni master
2. šport.  tekmovanje, na katero prireditelji povabijo le izbrane tekmovalce:   uvodni master tekmovalne sezone v športnem plezanju
3. končna različica glasbenega ali filmskega posnetka, navadno namenjena za serijsko izdelovanje kopij:   izdelati master novega albuma ; v prid. rabi:  master posnetek ; master program ; master plošča ; master tekma

másters   -a m ( á )
zaključni športni turnir osmerice najboljših igralcev sezone, zlasti pri tenisu:   za uvrstitev na masters potrebuje igralec še nekaj dobrih rezultatov ; teniški masters ; zmagovalec mastersa

mastíf   -a m ( ȋ )
velik, močen, težek pastirski ali hišni pes marelične, rdeče rjave, srebrno sive barve s črno masko:   angleški mastif ; neapeljski mastif ; tibetanski mastif / pasma mastif

mástika 1   -e ž ( á )
knjiž.  sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo; trišlja :   grič je obrasel z mastiko

mástika 2   -e ž ( á )
zlasti v makedonskem okolju  janeževo žganje, janeževec:   naročiti kozarec mastike

mástiks   tudi  mastíks -a m ( ȃ; ȋ )
1. kem.  aromatična smola trišlje, ki se uporablja zlasti v medicini in industriji lepil:   duh po mastiksu
2. gled.  lepilo za lepljenje umetne brade, brkov na obraz:   namazati z mastiksom
♦ 
grad.  (asfaltni) mastiks  gradbeni material iz bitumna, kamene moke in drobnega peska za vodno izolacijo

mastílec   -lca  [ mastiu̯ca tudi mastilca m ( ȋ )
kdor mečka, melje sadje, zlasti grozdje:

mastílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se kaj dela mastno:   mastilno sredstvo / mastilni postopek

mastílo   -a s ( í )
star. loščilo , pasta :   mazati konjsko opravo z mastilom

mastít   -a -o prid. ( ȋ star.
1. debel , rejen :   mastit obraz ; ima mastite roke
2. težek , ošaben :   z mastitimi koraki se bližati

mastíti 1   -ím nedov. ( ī í )
delati kaj mastno:   lojnice mastijo z izločki kožno površino
♦ 
strojn.  mazati z mastjo ; tekst.  škropiti predivo, navadno volneno, z emulzijo vode in olja zaradi lažjega predenja ; usnj.  ustrojeni koži dodajati maščobe, ki dajejo usnju želene lastnosti

mastíti 2   -ím nedov. , maščèn  ( ī í )
mečkati, mleti sadje, zlasti grozdje:   mastiti in stiskati / z nogami mastiti grozdje
♦ 
agr.  uničevati rastlinske škodljivce s stiskanjem

mastítis   -a m ( ȋ )
med., vet.  vnetje dojk(e), vimena:   mastitis po porodu

mastníca   -e ž ( í )
1. bot.  mesojeda rastlina z belimi ali vijoličastimi cveti, Pinguicula:   alpska mastnica
2. nar.  mesena klobasa:   In Jure prinese kapljo iz vidošičke gore pa belo pogačo in narezano mastnico  (J. Dular)

mástnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost mastnega:   mastnost kože, las / mastnost mesa

mastodónt   in  mastodón -a m ( ọ̑ )
1. pal.  izumrli slonu podoben sesalec iz mlajše terciarne in začetka ledene dobe:   odkriti ostanke mastodonta
2. ekspr.  kar je pretirano veliko, nepraktično, neskladno, zlasti stavba:   železarski mastodonti so zadušili mesto ; nakupovalni, trgovski mastodonti / gospodarski, medijski mastodont

mastodóntski   in  mastodónski -a -o prid. ( ọ̑ ekspr.
pretirano velik, nepraktičen, neskladen:   mastodontski projekt ; mastodontska birokracija ; mastodontska podjetja

masturbácija   -e ž ( á )
(spolno) samozadovoljevanje:   poskusiti z masturbacijo ; moška, ženska masturbacija ; masturbacija in oralni seks / obsojanje masturbacije / ekspr.  intelektualistična, verbalna masturbacija

masturbírati   -am nedov. ( ȋ )
(spolno) samozadovoljevati se:   začeti masturbirati ; mastrubirati ob gledanju pornofilmov ; pogosto, redno masturbirati

máša   -e ž ( á )
1. rel.  glavni verski obred, ki ga opravlja duhovnik pri oltarju:   mašo bo opravil župnik / črna maša  ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle ; nedeljska, slovesna maša ; nova maša  prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju ; zlata maša ; tiha maša  brez petja / ljudje gredo od maše ; iti k maši ; biti pri maši
// besedilo za ta obred:   knjiga obsega nedeljske in praznične maše
2. glasb.  skladba na mašno liturgično besedilo:   skladatelj je napisal tri maše / vélika maša
3. nižje pog., z oslabljenim pomenom, v zvezi gôtova maša   poudarja trditev:   tako bo, pa gotova maša
● 
pog.  dati za mašo  dati honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu ; nar.  mala maša  mali šmaren ; nar.  velika maša  praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren ; nar.  med mašami  čas od 15. avgusta do 8. septembra ; ekspr.  šiba novo mašo poje  s strogo vzgojo se veliko doseže ; mala maša za suknjo vpraša  s septembrom se začenja hladno vreme

mášar   -ja m ( ȃ )
nar.  obiskovalec maše:   zgodnji, zakasneli mašarji ; gruča mašarjev

mášča   -e ž ( á )
mast , maščoba :   čevelj je pil maščo kakor suha goba

maščênje 1   -a s ( é )
glagolnik od mastiti 1 :   maščenje kože, usnja

maščênje 2   -a s ( é )
glagolnik od mastiti 2 :   maščenje grozdja / z maščenjem zatirati škodljivce

maščeválec   -lca  [ maščevau̯ca m ( ȃ )
kdor koga ali kaj maščuje ali se maščuje:   maščevalec krivic ; maščevalec umorjenega očeta

maščeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki se (rad) maščuje:   maščevalen človek ; ne bodi tako maščevalen / maščevalen značaj / maščevalni naklepi ; rodila se je maščevalna misel

maščeválka   -e  [ maščevau̯ka tudi maščevalka ž ( ȃ )
ženska, ki koga ali kaj maščuje ali se maščuje:   maščevalka umorjenega očeta ; pren., pesn.  vest, maščevalka zločina

maščeválnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  maščevalen človek:   ne bodi tak maščevalnež

maščeválnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost maščevalnega človeka:   bojijo se ga zaradi njegove maščevalnosti / polotila se ga je maščevalnost ; uboj iz maščevalnosti

maščevánje   -a s ( ȃ )
neugodno dejanje, napravljeno komu kot odgovor za storjeno zlo, krivico:   želja po maščevanju ; ekspr.:  kovati, kuhati maščevanje ; prišel bo čas maščevanja
 
ekspr.  (nedolžna) kri kliče, vpije po maščevanju  (po nedolžnem) umorjenega je treba maščevati ; šalj.  maščevanje je sladko
// duševno stanje, v katerem se želi napraviti to dejanje:   prevzelo ga je maščevanje ; požig iz maščevanja / to je storil iz maščevanja ; hiral je v maščevanju do sina
// v zvezi krvno maščevanje , pri nekaterih narodih  navada, da praviloma moški član družinske skupnosti ubije ubijalca ali člana njegove družinske skupnosti:   tam še obstaja krvno maščevanje / to je bilo krvno maščevanje

maščeváti   -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
napraviti neugodno dejanje kot odgovor na storjeno zlo, krivico:   maščevati krivico, razžalitev ; maščevati bratovo smrt ; sklenil je, da se bo maščeval ; maščevati se komu ; maščevati se za krivico, očeta ; maščevati se nad kom

maščevína   -e ž ( í )
anat.  maščobno tkivo:   plast maščevine

máščevje   -a s ( á )
anat.  maščobno tkivo:   podkožno maščevje

maščôba   -e ž ( ó )
trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za človeško prehrano in v tehniki:   v tkivu se nabira maščoba ; iz maščob izdelovati milo ; bogat z maščobami / pražiti na maščobi  masti, olju, maslu / plast podkožne maščobe / rastlinska, živalska maščoba ; nav. mn.  trda maščoba  ki nastane z industrijskim utrjevanjem nenasičenih maščob z vodikom / maščoba plava po juhi
 
ekspr.  sama maščoba ga je  zelo je debel
 
kem.  razgradnja maščob

maščôben   -bna -o prid. ( ó ō )
nanašajoč se na maščobo:   s telovadbo odpraviti maščobne blazinice na nogah ; maščobna kapljica / maščobna olja / maščobna umazanija
♦ 
anat.  maščobna celica  celica, ki shranjuje maščobne kapljice ; maščobno tkivo ; kem.  maščobna kislina  alifatska kislina z eno karboksilno skupino in s sodim številom ogljikovih atomov ; med.  maščobna embolija  embolija s kepicami maščobe

mašé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
papir., v zvezi papirni maše papirmaše :   izdelan iz papirnega mašeja

mášen   -šna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mašo:   mašni plašč ; mašna knjiga  liturgična knjiga, v kateri so besedila za maše ; mašna knjižica  molitvenik ; mašno vino  vino, ki se uporablja pri maši
 
star.  to je njena mašna ruta  boljša, nedeljska

mašênje   -a s ( é )
glagolnik od mašiti:   mašenje lukenj / mašenje nogavic

maševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od maševati:   pripraviti se za maševanje ; navodila za maševanje

maševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
rel.  opravljati mašo:   mašuje vsak dan ob sedmih ; maševati na prostem, v cerkvi / maševati za pokojnega očeta

mašílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se maši:   mašilna priprava

mašílka   -e ž ( ȋ )
strojn.  priprava ob batnici, ki preprečuje uhajanje tekočine iz valja:

mašílo   -a s ( í )
1. stvar, s katero se maši:   predivo je dobro mašilo ; pri sodu, ki pušča, uporabljati mašila / kljub mašilu v ušesih je dobro slišal
2. knjiž., ekspr.  kar nezadovoljivo nadomešča kaj:   ta prizor v drami je le mašilo / urednik je zaradi pomanjkanja gradiva napisal za mašilo več pesmic
♦ 
lit.  metrično mašilo  beseda, ki se uporabi brez vsebinske potrebe za metrično polnost verza

mašína   -e ž ( ȋ )
1. pog. stroj 1 mašine brnijo ; cel dan dela med mašinami ; dela kot mašina / pisati na mašino  na pisalni stroj ; mlatiti z mašino  z mlatilnico
// šivalni stroj:   šivati na mašino
2. pog.  (avtomobilski) motor:   mašina je dobra, karoserija pa že uničena
// pog., ekspr.  avtomobil, zlasti boljši:   kupil je novo mašino
3. pog., v medmetni rabi  izraža podkrepitev trditve:   mašina, ga lomiš
● 
pog., slabš.  glasovalna mašina  vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago

mašínca   -e ž ( ȋ )
1. nižje pog. aparat , strojček :   mašinca se je pokvarila ; z mašinco ga je ostrigel do golega / ekspr.  to je mašinca, je rekel, kažoč na prijateljev avtomobil
2. voj. žarg.  avtomatsko orožje, navadno puškomitraljez:   s puškami in mašincami smo obstreljevali kolono
3. pog., v medmetni rabi  izraža podkrepitev trditve:   mašinca, si ga polomil

mašineríja   -e ž ( ȋ )
1. pog.  sestav strojev:   tovarna ima obrabljeno, staro mašinerijo / odrska mašinerija ; pren., ekspr.  biti samo kolesce v mašineriji
2. ekspr.  zapleten, navadno natančno, mehanično delujoč sistem, zlasti v družbenem življenju:   mašinerija se je zganila ; biti vključen v mašinerijo ; birokratska, strankarska, vladna mašinerija ; kolesje vojne mašinerije ; mašinerija oblasti

mašiníst   -a m ( ȋ )
pog.  kdor dela s pogonskimi ali delovnimi stroji; strojnik :   obleka mašinistov

mašinizácija   -e ž ( á )
zastar. mehanizacija :   mašinizacija kmetijstva, pisarniške službe

mašínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mašine; strojen :   mašinsko olje / mašinska brezdušnost

mašíti   -ím nedov. ( ī í )
1. dajati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre:   mašiti luknje, špranje ; mašiti žrela požiralnikov z odpadki ; mašiti s krpami / mašiti steklenice / ekspr.  mašiti rano, iz katere teče kri / mašiti luknje v obleki  krpati / ekspr.  da ne bi slišal, sem mašil ušesa
 
ekspr.  ušesa in oči si maši pred resnico  noče spoznati resnice
 
obrt.  z delanjem goste nitne mreže nadomeščati raztrgani, izrabljeni del pletenine, tkanine ; mašiti nogavice
2. ekspr.  s silo spravljati v kaj:   mašiti dračje v peč ; mašiti seno v koš ; mašiti snope v mlatilnico ; mašiti si orehe v žepe
3. ekspr., navadno v zvezi z luknja, vrzel   delati, da prihaja kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj:   mašiti luknje na delovnih mestih ; mašiti vrzeli v izobrazbi, znanju / luknje v svojem proračunu je mašil s honorarji
4. pog., ekspr. delati , sestavljati :   celo popoldne sem mašil nalogo

máškara   -e ž ( á )
1. z masko zakrit in v posebno obleko oblečen človek, navadno ob pustu:   maškare hodijo po vasi ; obleka za maškare ; bil je oblečen, kot bi se napravil za maškare / pustne, ženitovanjske maškare / pog.  iti v maškare
2. slabš.  neprimerno, smešno oblečen človek:   kdo pa je tista maškara

maškaráda   -e ž ( ȃ )
nastop maškar:   prirejati maškarade ; pustna maškarada ; obleke za maškarado ; pren., slabš.  takih maškarad, kot je bila ta proslava, nimam rad

maškaráden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na maškarado:   maškaradna oblačila / maškaradni sprevod

maškaráti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  oblačiti v maškaro:   maškarati otroka za pustno prireditev ; vse dopoldne so se maškarali
// slabš.  neprimerno, smešno oblačiti:   ta mati hčer preveč maškara

máškaren   -rna -o  ( ā )
pridevnik od maškara:   maškarna obleka

mášnik   -a m ( ȃ )
1. rel.  duhovnik, ki mašuje:   mašnik se obrne proti vernikom, stopi pred oltar
2. star.  (katoliški) duhovnik:   postal je mašnik / poslati po mašnika

mášniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mašnike:   mašniško oblačilo / mašniško posvečenje  šesti od sedmih zakramentov Katoliške cerkve

mášništvo   -a s ( ȃ )
rel.  duhovniški poklic:   pripravljati se za mašništvo / praznovati petindvajsetletnico svojega mašništva

mát 1   -a m ( ȃ )
šah.  položaj v igri, v katerem se kralj ne more ubraniti napadu:   preprečiti mat ; mat v treh potezah / v povedni rabi  nasprotnik je bil v nekaj potezah mat  premagan
 
publ.  postaviti koga pred neubranljiv mat  spraviti ga v brezizhoden položaj ; v prid. rabi:  mat pozicija

mát 2   -- prid. ( ȃ )
pog.  ki je brez močnega sijaja, leska; moten , medel :   mat plošča / prebarvati s črnim mat lakom

matadór   -ja m ( ọ̑ )
1. zlasti v španskem okolju  bikoborec, ki zabode bika:   matador porine meč biku v tilnik ; obleka matadorjev
2. star.  vplivna oseba stranke, skupine:   liberalni matadorji
3. igrača v obliki raznih elementov za sestavljanje, oblikovanje poljubnega predmeta:

mátast   -a -o prid. ( á )
1. pog. omotičen , mlahav :   biti (ves) matast od spanja, vina ; matast se je opotekal med hišami
2. nar. nespameten , neumen :   kako si bil matast, da tega nisi kupil za tako nizko ceno

match   tudi  mêč -a  [ mêč m ( ȇ )
šport.  tekmovanje dveh posameznikov ali moštev; dvoboj :   boksarski, šahovski match ; boks match / olimpijski match  strelska disciplina, v kateri tekmovalec z malokalibrsko puško leže opravi šestdeset strelov na petdeset metrov ; v prid. rabi:, šah.  match turnir  turnir, na katerem igra vsak udeleženec dvoboj z vsakim udeležencem

máte   -ja m ( ȃ )
zlasti v južnoameriškem okolju  čaj iz listov paragvajske bodike:   piti mate ; v prid. rabi:  mate čaj

matemátičarka   -e ž ( á )
strokovnjakinja za matematiko:   slavna matematičarka

matemátičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na matematiko:   matematični obrazec, simbol, zakon ; matematično pravilo, sklepanje / matematična razprava / matematična jasnost, natančnost ; matematično-statistične metode / rešiti matematično nalogo / knjiž.  izražati se v matematičnem jeziku / ekspr.  svoje delo opravlja z matematično doslednostjo  zelo natančno
♦ 
filoz.  matematična logika  logika, ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih ; fiz.  matematično nihalo  nihalo iz majhnega telesa in lahke vrvice ; jezikosl.  matematična lingvistika  jezikoslovje, ki uporablja načela in metode matematike ; mat.  matematični dokazi  dokazi, pri katerih se uporabljajo matematične metode ; matematični izraz  števila, povezana z računskimi znaki ; matematična analiza  analiza z matematičnimi sredstvi ; matematična formula

matemátik   -a m ( á )
strokovnjak za matematiko:   slaven matematik / gimnazija je razpisala mesto matematika / najboljši matematik v razredu

matemátika   -e ž ( á )
1. veda o lastnostih količin in prostorov:   razvoj matematike ; inštitut za matematiko / naslednjo uro bo matematika ; profesor matematike ; ocena iz matematike / šol. žarg.  nova matematika  ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971  matematika, obravnavana s stališča teorije množic
2. ekspr., s prilastkom  kar pokaže ekonomičnost, smiselnost česa:   volilna, zavarovalna, življenjska matematika
● 
ekspr.  to je višja matematika  izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti
♦ 
mat.  elementarna  ali  nižja matematika  osnovni pojmi računstva in geometrije ; gospodarska matematika  ki proučuje gospodarske pojave ; teoretična matematika  ki raziskuje abstraktne matematične zakonitosti ; višja matematika  ki se obravnava na visokih šolah

matemátikarica   -e ž ( á )
strokovnjakinja za matematiko:   slavna matematikarica / pog.  matematikarica je dala veliko naloge  predavateljica matematike

matematizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  uvajati matematična načela, metode v kaj:   matematizirati kako vedo

máten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mat:   matni napad / matna pozicija

máter   medm. ( ȃ nizko
1. izraža začudenje, navdušenje:   mater, kako so igrali
2. izraža nejevoljo, nestrpnost:   mater, si danes tečen

máteren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na matere:   materne prsi ; biti v maternem telesu / materna kri / materni dom ; materna zemlja / materni jezik  jezik, ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere ; ekspr.  francoščina je njegov drugi materni jezik
♦ 
agr.  materna rastlina  rastlina, ki je pri križanju oprašena ; med.  materno znamenje  materino znamenje

materiál   -a m ( ȃ )
1. kar se uporablja za izdelavo česa; snov , tvarina :   gorljiv, kvaliteten material ; stvar iz lahkega materiala ; laboratorij za preizkušanje materiala ; raziskava materiala / umetni material / uporabljati umetne materiale  vrste umetnega materiala
// navadno v zvezi gradbeni material   snov, surovina za gradnjo, graditev:   cement je važen gradbeni material ; vaščani so tudi sami prispevali gradbeni material za šolo
// s širokim pomenskim obsegom  snov, tvarina ne glede na uporabnost, namen:   kamioni odvažajo material ; bager je izkopal že veliko materiala
2. navadno s prilastkom predmeti , izdelki :
a) glede na nadaljnje uporabljanje pri izdelavi česa:   zmanjkalo je materiala ; material nabavljamo na različnih mestih ; poraba materiala / inštalacijski, vodovodni material ; material za električno napeljavo / odpadni material
 
ekon.  reprodukcijski material
b) glede na uporabljanje pri kakem procesu, delu:   osnovni, pomožni material / sanitetni, vojaški material / z oslabljenim pomenom:, publ.  človeški material  ljudje ; pog.  ta zbor ima dober pevski material  pevce ; police za notni material  note
3. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa; gradivo :   urejati, zbirati material ; sodba je bila izrečena na podlagi obsežnega dokaznega materiala ; knjiga vsebuje bogat fotografski material ; ilustrativni, statistični material ; material za razpravo, sejo / publ.  predvolilni materiali

materiálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na materijo:   duhovni in materialni svet / materialna kultura
2. nanašajoč se na material:   imeti materialne rezerve ; materialna škoda
3. nanašajoč se na proizvajalna sredstva:   razvoj družbene materialne baze ; nezadostna materialna razvitost družbe / ta dežela ima materialne pogoje za gospodarski razvoj  naravna bogastva
4. nanašajoč se na osnovo za življenje, na življenjsko raven, gmoten:   izboljšati materialni položaj v državi ; upoštevati materialne razmere učencev ; ugodno materialno stanje / iskati le materialne koristi
// nanašajoč se na denarna sredstva:   prireditev je imela velik materialen in moralen uspeh ; za novo šolo bo potrebna večja materialna pomoč občine ; biti v materialni stiski
♦ 
ekon.  materialni stroški  vrednost pri delu uporabljenega materiala, energije in porabljenih storitev ; materialna proizvodnja ; fin.  materialno knjigovodstvo  količinska in vrednostna evidenca o stanju in gibanju zalog materiala ; pravn.  materialno pravo  pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov ; kazensko materialno pravo  pravna pravila, s katerimi se določajo kazniva dejanja in kazenske sankcije zoper storilca takih dejanj

materiálije   -lij ž mn. ( á ȃ )
knjiž.  predmeti, izdelki in snovi, ki se uporabljajo pri kakem delu ali izdelavi česa:   priprava materialij ; stroji in materialije
 
pravn.  za izdajo zakona zbrano gradivo

materialíst   -a m ( ȋ )
1. pristaš materializma:   materialisti in idealisti / dela pomembnih materialistov
 
filoz.  dialektični, mehanični materialist
2. nav. slabš.  človek, ki ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine:   ta človek je precejšen materialist ; ne bodi tak materialist

materialístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na materialiste ali materializem:
a) materialistični nauk tega filozofa ; materialistični svetovni nazor ; materialistične ideje ; materialistično pojmovanje zgodovine / materialistična dialektika ; materialistična filozofija
b) zelo materialističen človek ; njegovo delovanje je precej materialistično

materialístka   -e ž ( ȋ )
1. pristašinja materializma:   znana materialistka
2. nav. slabš.  ženska, ki ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine:   ta ženska je precejšnja materialistka ; pohlepna materialistka

materializácija   -e ž ( á )
glagolnik od materializirati:   ta knjiga je materializacija umetnikovega duha / materializacija misli / materializacija ljudi
 
ekon.  materializacija dela  spreminjanje dela v proizvod

materialízem   -zma m ( ī )
1. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti materije:   pristaš materializma ; razvoj materializma ; materializem in idealizem
2. nav. slabš.  prizadevanje zlasti za gmotne koristi in materialne dobrine:   materializem ga je delal egoističnega ; dobro je poznal njegov materializem
♦ 
filoz.  dialektični materializem  nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja ; historični  ali  zgodovinski materializem  nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu ; mehanični materializem  filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike ; vulgarni materializem  filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni ; ped.  didaktični materializem  poudarjanje posredovanja učne snovi na račun razvijanja duševnih sposobnosti učencev

materializírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. napraviti kaj materialno:   materializirati svoj ideal ; materializirati misel
// knjiž. uresničiti , izpolniti :   materializirati pridobitve boja ; sklep so kmalu materializirali / materializirati lik Hamleta na odru
2. nav. slabš.  povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine:   ugodne življenjske razmere so ga materializirale

materiálnopráven   -vna -o prid. ( ȃ-ā )
nanašajoč se na materialno pravo:   materialnopravni zahtevek / materialnopravni predpisi

materiálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost materialnega:   materialnost stvari / pri drugih je videl samo materialnost

matêrija   -e ž ( é )
1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov , tvar :   spreminjati materijo ; mrtva, živa materija ; gibanje materije ; množina materije ; zakon o stalnosti energije in materije
 
ekspr.  pri ljudeh, ki so ga obkrožali, je videl samo materijo  da cenijo samo gmotne koristi in materialne dobrine
2. snov , material :   lahko gorljiva materija ; nekatere materije se, če so dolgo na soncu, v temi svetijo
3. knjiž., navadno s prilastkom  (učna) snov, vsebina:   ponavljati vso materijo ; spraševati staro in novo materijo / slikarska materija je lepo zaživela / materija zakona
♦ 
filoz.  materija  od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost ; fiz.  osnovni delci materije

máterin   -a -o prid. ( ā )
1. nanašajoč se na mater:
a) materin obraz / materin brat ; materini predniki / med počitnicami sem bil na materinem domu
b) materino mleko ; materino naročje ; razvoj otroka v materinem telesu ; materine prsi / materina ljubezen ; materino srce / materin jezik  materni jezik / biti s kom v sorodu po materinem rodu, materini strani
2. knjiž., zastar. matičen :   to sedlo loči vrh od materinega gorovja
● 
ekspr.  držati se materinega krila  biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere ; ekspr.  hči je bila čisto materina  zelo podobna materi ; ekspr.  zdi se mi, da sem ljubezen do narave dobil že z materinim mlekom  v zgodnjih otroških letih
♦ 
bot.  materina dušica  močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus ; med.  materino znamenje  prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ; prisl.:, star.  po materino skrbi za nas ; sam.:  materina bo obveljala

materínji   -a -e prid. ( ȋ )
star. materinski , materen :   materinja ljubosumnost
 
biol.  materinja celica  materinska celica

materínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na matere:   imeti materinski čut ; poznala je svojo materinsko dolžnost ; materinska ljubezen, nežnost, skrb ; ta ženska je zelo materinska / materinski motivi / materinski dom  dom, v katerem so matere pred porodom ; materinski jezik  materni jezik
♦ 
agr.  materinska rastlina  rastlina, ki je pri križanju oprašena ; biol.  materinska celica  celica, iz katere nastaneta po neposredni delitvi dve hčerinski celici ; ped.  materinska šola  ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok ; soc.  materinsko pravo  dejstvo, da se določa sorodstvo samo po materi

materínskopráven   -vna -o prid. ( ȋ-ā )
nanašajoč se na materinsko pravo:   materinskopravni rod

materínskost   -i ž ( ȋ )
lastnosti, značilnosti materinske ženske:   njena materinskost

materínstvo   -a s ( ȋ )
dejstvo, da je ženska mati:   ugotoviti materinstvo / ekspr.  poslanstvo materinstva
 
vznes.  darovala je življenje na oltar materinstva  umrla je pri porodu

materínščina   -e ž ( ȋ )
knjiž.  materni jezik:   učiti se materinščine ; pravica do rabe materinščine ; pouk v materinščini

máternica   -e ž ( ȃ )
1. anat.  spolni organ, v katerem se razvija oplojeno jajčece do poroda:   ustje, vrat maternice ; plod v maternici ; pren., knjiž.  to mesto je postalo maternica vsega modernega
 
med.  miom na maternici
2. nar.  gornji del predpasnika:   Odložil je vitro, potegnil pipo izza maternice pri predpasniku ter si jo porinil za ohlapno škornjico  (I. Koprivec)

máterničen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na maternico:   maternični vrat ; maternično mišičje
 
med.  maternični rak

máterski   -a -o prid. ( ā )
knjiž., zastar. materinski :   matersko srce

matévž   -a m ( ẹ̑ )
gastr., navadno v zvezi belokranjski matevž   pretlačen krompir in fižol z ocvirki:   kranjska klobasa in belokranjski matevž

matévžast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nar.  (nekoliko) pijan, vinjen:   pili so žganje in kmalu so bili vsi matevžasti

máti   mátere ž , tož.  máter,  or.  máterjo  ( á )
1. ženska v odnosu do svojega otroka:   njegova mati še živi ; nima očeta ne matere ; spoštovati, ubogati mater ; dobra, skrbna mati ; draga, ljuba mati ; očetova mati ; spomini na mater ; skrbi zanj kot mati  požrtvovalno / po materi mu je v sorodu / ekspr.  učiteljica je bila svojim učencem druga mati
// ženska, ki ima otroka:   mati doji ; je mati treh otrok ; postala je mati ; mlada mati ; dojenček v naročju matere / biološka, nadomestna mati ; nezakonska mati  ki ob rojstvu otroka ni poročena ; mati vdova ; posvetovalnica za matere
// (živalska) samica, ki ima mladiča:   ločiti tele od matere ; zajčja mati / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2. v zvezi stara mati   mati očeta ali matere:   dopoldne je otroka varovala stara mati ; obiskati staro mater
3. zlasti v kmečkem okolju  naslov za starejšo poročeno žensko, navadno gospodinjo:   sosedova mati so mi dali jabolko ; hišna mati ; mati županja / kot nagovor  no, mati, se še poznamo
4. ekspr., navadno s prilastkom  ženska, ki zelo skrbi za koga, navadno starejša:   dijaška, študentska mati ; partizanska mati
5. rel.  naslov za predstojnico samostana ali reda s slovesnimi zaobljubami:   mati prednica
6. knjiž., v povedni rabi  kar omogoča, povzroča nastanek česa:   ti si bila mati mojih pesmi / preteklost je mati sedanjosti
7. vznes., v prilastkovi rabi  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   mati domovina ; darovi matere narave ; mati zemlja
8. v medmetni rabi, v zvezi mati božja   izraža začudenje, nejevoljo:   mati božja, ali je to mogoče ; mati božja, kaj pa govoriš
● 
mama, to so mi dali mati  v kmečkem okolju  stara mati ; ekspr.  hči je cela mati  zelo ji je podobna ; krušna mati  mačeha ; ekspr.  spremenil se je, da ga lastna mati ne bi spoznala  zelo se je spremenil ; star.  pisana mati  mačeha ; pesn.  mati Slava  slovanski svet, Slovani ; vznes.  biti sin slovenske matere  Slovenec ; bil je tak, kot ga je mati rodila  nag, gol ; preg.  previdnost je mati modrosti  kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden ; preg.  kakršna mati, taka hči
♦ 
rel.  Mati božja  mati Jezusa Kristusa

mática   -e ž ( ā )
1. spolno razvita samica pri čebelah:   matica se izleže ; matica leže jajčeca ; dvoletna, enoletna, triletna matica
2. predmet v obliki debelega obročka z notranjimi navoji:   odviti, priviti matico / ključ za matice
3. knjiž.  kraj, območje, kamor kaj spada:   voda se je vrnila v strugo, svojo matico / združitev velikega dela Krasa z deželo matico
4. enota, ki ima osrednji položaj v odnosu do drugih enot kakega sestava:   odnosi podružničnih šol z matico / Atene so veljale za matico jonskih državic / ladja matica ekspedicije
5. društvena založniška organizacija:   ustanavljanje matic pri Slovanih / Slovenska matica
6. v zvezi biserna matica   notranja plast lupine nekaterih školjk:   gumbi iz biserne matice
7. star.  matična knjiga:   pri sestavljanju biografije je uporabljal cerkvene matice / vpis v poročno, rojstno matico
8. zastar.  (tiskarska) matrica:   napraviti matico iz kovine
♦ 
agr.  ocetna matica  tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri ocetnem vrenju; zakis ; anat.  nohtna matica  plast celic, iz katerih se dela noht ; čeb.  matica se opraši ; dodajati panjem matice ; jalova matica  ki zalega neoplojena jajčeca ; etn.  matica  del rovaša, ki ga obdrži upnik ; pravn.  matica listine, naloga  prvi primerek listine, naloga v več kopijah, ki ostane izdajatelju ; strojn.  holandska matica  holandec ; kapičasta, kronska matica ; krilna matica  ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko ; slepa matica  ki je na eni strani zaprta ; zool.  matica  spolno razvita samica nekaterih žuželk

mátičar   -ja m ( ā )
1. uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig:   razpisati mesto matičarja ; podpis matičarja
 
publ.  stopiti pred matičarja  poročiti se
2. član ali naročnik društvene založniške organizacije:   letos se je število matičarjev povečalo
♦ 
čeb.  panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic

mátičarka   -e ž ( ā )
uslužbenka, pooblaščena za vodstvo matičnih knjig:   podpis matičarke

matíček   [ matičək medm. ( ȋ )
pog.  izraža podkrepitev trditve:   matiček, kako je bilo hudo;  prim. kršenmatiček

mátičen   -čna -o prid. ( ā )
1. nanašajoč se na matico:   matična hrana / matični navoj / matična šola / matični odbor ; matične publikacije
2. od katerega je kaj odvisno, od katerega kaj izhaja:   matični narod te manjšine ; biti dolgo ločen od matične dežele / gledališka družina spet nastopa v svojem matičnem mestu
// v katerega je kaj pristojno:   ladja je priplula v svojo matično luko ; matično letališče
// izviren glede na odvisne dele:   matična kopija filma ; matično delo
3. nanašajoč se na evidenco o temeljnih osebnih podatkih prebivalcev:   matični okoliš / matični urad ; voditi matične knjige ; mrliška, poročna, rojstna matična knjiga
 
ekspr.  iti na matični urad  poročiti se
4. agr.  ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena:   matični grm ; matična rastlina
♦ 
čeb.  matični lonček  ali  matična celica  matičnik ; matični mleček  sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel ; matična kletka  matičnica ; matična rešetka  pregrada, ki loči plodišče od medišča ; elektr.  matična električna ura  ura, ki daje električne impulze za pogon priključenih relejnih ur ; grad.  matični tok  glavni vodni tok v rečnem koritu ; metal.  matični model  model, namenjen za izdelavo drugih modelov ; pravn.  matična država  država v odnosu do držav naslednic ali odvisnih ozemelj ; rib.  matične ribe  ribe, določene za pleme ; šol.  matični list  interni dokument, v katerega se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu ; voj.  matična vojna ladja  pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov

mátičnica   -e ž ( ā )
1. čeb.  kletka za matico:   matico dati v matičnico / dodajalna, razpošiljalna matičnica
2. agr.  matična rastlina:   potaknjence dobimo od matičnic

mátičnik   -a m ( ā )
čeb.  celica, v kateri se leže matica:   izpodrezati matičnike ; preprečevanje rojenja s trganjem matičnikov / zasilni matičnik  ki so ga čebele naredile iz čebelje ali trotovske celice

matičnják   -a m ( á )
1. agr.  prostor, kjer se gojijo rastlinske sadike:   vrt preurediti v matičnjak ; v matičnjaku gojijo ameriške trte
// prostor, kjer so matične rastline za cepiče ali za seme:   matičnjak drevesnice
2. čeb.  zaboj, v katerem je več plemenilnikov:   štiridelni matičnjak ; panj matičnjak
// matičnik :   izrezati matičnjake

matíja   -e  tudi  -a m ( ȋ )
pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom; suha južina :   matija je urno prestavljal noge po deblu
 
zool.  pozidni matija  pajkovec, ki živi navadno na zidovih hiš, Opilio parietinus

Matíja   -e m ( ȋ )
v zvezi sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi   okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratno:

matílda   -e ž ( ȋ )
v zvezah:   pog., ekspr.  matilda ga je pobrala  umrl je ; nizko  matilda ga je povohala  komaj je ušel smrti

matinêja   -e ž ( ȇ )
1. dopoldanska kulturna prireditev, zlasti filmska:   prirediti matinejo ; iti k matineji, na matinejo / matineja filma
2. zastar.  jutranja halja:   obleči matinejo

matinêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na matinejo:   matinejski koncert / matinejski abonma / matinejska prireditev

matírati 1   -am dov. in nedov. ( ȋ )
šah.  končati igro z matom, premagati:   odigrala sva štiri partije, pri tem me je trikrat matiral ; na simultanki je matiral vse po vrsti ; v dvajseti potezi ga je matiral / matirati črnega kralja ; pren., publ.  domači nogometni igralci so večkrat matirali gostujočo obrambo

matírati 2   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj medlo, motno:   matirati kovino, les, pohištvo

Matjáž   -a m ( ȃ )
v zvezi kralj Matjaž   pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja:   kralj Matjaž se bo nekoč znova prebudil ; votlina kralja Matjaža / legenda, pesem, pripovedka o kralju Matjažu

Matjážev   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na pravljičnega kralja Matjaža:   Matjaževa brada ; spijo kot Matjaževa vojska  dolgo, trdno

mátka   -e ž ( ȃ )
zastar. mati , mamica :   matka je med delom nekaj premišljala / matka Slovenija

matór   -a -o prid. ( ọ̄ )
zastar. star 2 , prileten :   mator človek ; mator postajam / mator konj ; vrba je že nekam matora / zdaj si star in mator ; mator starec  izčrpan, oslabel

matórost   -i ž ( ọ̄ )
zastar. starost , priletnost :   visoka matorost ; sključen od matorosti / potem je prišla starost in matorost  izčrpanost, oslabelost

mátrati   -am nedov. ( ȃ )
nižje pog. mučiti :   matrati živali / kar povej, kaj te matra ; ne vem, zakaj naj bi se tako matral  trudil, prizadeval

matriarhálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na matriarhat:   matriarhalni ustroj prvotne družbe / matriarhalna družbena skupnost / matriarhalno pleme

matriarhát   -a m ( ȃ )
soc.  ureditev, v kateri so družinski poglavarji matere:   doba matriarhata ; prehod matriarhata v patriarhat
 
iron.  v tej družini je matriarhat  odloča, ukazuje žena

matríca   -e ž ( ȋ )
1. poseben papir, na katerega se piše besedilo ali rišejo skice za razmnoževanje:   tovarna izdeluje matrice za razmnoževalne stroje ; pisati, tipkati matrice ; ciklostilna matrica ; shranitev matric
// teh.  prosojen papir z vrisano risbo, navadno načrta, za svetlobno kopiranje:   matrico je že izdelal
2. priprava, v katero je vrezan negativ za serijsko izdelovanje česa:   jeklena matrica ; matrica za kolajne
// tisk.  kos kovine z vdolbeno tiskarsko črko:   jeklene, medene matrice
// tisk.  karton, lepenka z vtisnjenim sestavkom za stereotipiranje:   papirne matrice ; lepenka za matrice / stereotipna matrica
3. strojn.  spodnji del orodja za stiskanje, štancanje ali kovanje:   matrica je izrabljena
♦ 
num.  novčni pečat z negativno vrezano novčno podobo

matríčen 1   -čna -o  ( ȋ )
pridevnik od matrica:   matrična plošča

matríčen 2   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na matrika 2:   matrična metoda / matrični račun  računanje, ki se ukvarja z matrikami

matríčnik   -a m ( ȋ )
tisk.  del stavnega stroja, v katerem so vložene matrice:   linotajp s štirimi matričniki

matríka   -e ž ( ȋ )
1. star.  matična knjiga:   vpisati v matriko ; podatke je dobil v matrikah domače fare / šolske, vojaške matrike
2. mat.  shema po vrsticah in stolpcih pravokotno urejenih elementov:   strukturo izraziti z matriko

matrimoniálen   -lna -o prid. ( ȃ )
pravn.  nanašajoč se na zakonsko zvezo; zakonski 1 matrimonialno pravo

matróna   -e ž ( ọ̑ )
1. pri starih Rimljanih  poročena ženska iz višjih slojev družbe:   matrone so se zbrale v svetišču
2. ekspr.  starejša dostojanstvena ženska, navadno debela:   iz tiste drobne deklice je postala zajetna matrona ; debelušna matrona

matrónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr.  tak kot pri matroni:   matronska postava

matróz   -a m ( ọ̑ )
star. mornar :   ribiči in matrozi

matúra   -e ž ( ȗ )
zaključni izpit na srednji šoli:   delati maturo ; napraviti, opraviti maturo s prav dobrim uspehom ; pasti pri maturi ; priprava na maturo ; obletnica mature / mala matura  nekdaj  zaključni izpit po nižji srednji šoli / poklicna matura  ki jo opravljajo dijaki srednjih strokovnih ali poklicnih šol / velika matura

maturánec   -nca m ( á pog.
1. maturantski ples:   hodi na plesne vaje za maturanca
2. maturantski izlet:   na maturancu v Grčiji sta ves čas tičala drug ob drugem

maturánt   -a m , im. mn.  maturánti  in  maturántje  ( ā á )
kdor opravlja ali je pred kratkim opravil maturo:   spraševati maturante ; letošnji maturanti / zlati maturant  ki na maturi doseže izjemen splošni uspeh / pog.  tretješolci in maturanti  učenci zadnjega razreda srednje šole

maturántka   -e ž ( ā )
ženska, ki opravlja ali je pred kratkim opravila maturo:   maturanti in maturantke / zlata maturantka  ki na maturi doseže izjemen splošni uspeh

maturántski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na maturante:   maturantske skrbi / maturantski ples
 
šol.  maturantski izlet

maturírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
opraviti maturo:   maturirati na gimnaziji ; maturiral je pred desetimi leti

maturitéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na maturo:   maturitetno razpoloženje / maturitetni katalog  seznam ciljev mature, maturitetnih predmetov, načinov ocenjevanja znanja ; maturitetna naloga ; maturitetna pola  test z maturitetnimi vprašanji ; maturitetna vprašanja / maturitetna komisija ; maturitetno spričevalo

mátuška   -e ž ( ȃ )
ljubk., v ruskem okolju mati , mamica :   njegova matuška je vsa sključena od starosti / matuška Volga

máv   medm. ( ȃ )
posnema glas mačke:   mav, mav, je prosil mucek

mavčár   in  mávčar -ja m ( á; ā )
kdor dela z mavcem:   razpisano je delovno mesto mavčarja na nezgodnem oddelku klinike / mavčar je že izdelal štukaturni strop

mavčárna   -e ž ( ȃ )
prostor, kjer se dela z mavcem:   klinika ima novo, sodobno opremljeno mavčarno

mávček   -čka m ( ȃ )
bot.  močvirska rastlina z drobnimi cveti v klasih, Trichophorum:

mávčen   -čna -o prid. ( ā )
ki je iz mavca:   mavčni kipec, odlitek, predmet ; mavčne štukature / mavčna malta
 
med.  mavčni čevelj  mavčna obveza za nogo ; mavčna obveza  ali  mavčni povoj  z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov

mávčev   -a -o prid. ( ā )
mavčen :   mavčev kipec, odlitek / mavčeva kaša
 
med.  mavčeva obveza  ali  mavčev povoj  mavčna obveza  ali  mavčni povoj

mávčiti   -im nedov. ( ā )
delati z mavcem:   v mavčarni mavčijo / mavčiti razpokano steno
♦ 
agr.  gnojiti s sadro; sadrati

mávec   -vca m ( ā )
z žganjem sadre pridobljen bel prah, ki se, pomešan z vodo, hitro strdi:   kupiti mavec ; zgladiti stene z mavcem ; kip iz mavca / štukaturni, zobni mavec
// pog.  mavčna obveza:   nositi mavec ; sneli so mu mavec / dati roko v mavec
// pog.  izdelek iz te snovi:   razstavljenih je nekaj olj in pet mavcev

mávelj   -vlja m ( á )
bot.  užitna goba s tanjšim betom in z navadno razpokano sivkasto rjavo kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus:

mávra 1   -e ž ( ȃ )
nar.  črna ali črno marogasta krava:   naša mavra ima telička
 
nar.  ponoči je vsaka krava mavra  črna

mávra 2   -e ž ( ȃ )
nar. mavrica :   mavra se je razpenjala od gore do gore ; pog.  pijan kot mavra  zelo / božja mavra

mávrah   -a m ( ā )
užitna goba z jajčastim ali koničastim nepravilno jamičastim klobukom:   nabirati mavrahe
 
bot.  koničasti, užitni mavrah

mávrica   -e ž ( ȃ )
barvni lok na obzorju, nastal zaradi loma sončnih žarkov v vodnih kapljicah:   mavrica je izginila ; ob dežju se je prikazala mavrica ; pisana mavrica
// knjiž., ekspr., z rodilnikom  velika količina, množina različnih stvari iste vrste:   mavrica barv ; mavrica čustev, problemov

mávričast   -a -o prid. ( ȃ )
po barvah podoben mavrici:   pred zaprtimi očmi so mu trepetali mavričasti kolobarji / obleka mavričastih barv

mávričen   -čna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na mavrico:   mavrični lok / mavrične barve
2. po barvah podoben mavrici:   mavrični kristali snega ; mavrična rosa / svetlikati se v mavričnih barvah

mavríčiti se   -im se  in  mávričiti se -im se nedov. ( í ȋ; ȃ )
knjiž.  svetlikati se v mavričnih barvah:   v kristalnih čašah se mavriči koktajl

mávričnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost mavričnega:   mavričnost oblakov

mávrski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Mavre:   biti mavrskega rodu
♦ 
um.  mavrski slog  severnoafriški, španski umetnostni slog, za katerega so značilni podkvasti gradbeni elementi in arabeske

mávsati se   -am se nedov. ( ȃ )
nar.  goliti se:   kokoši, ptiči se mavsajo

mávšelj   -šlja m ( á )
igr.  hazardna igra s kartami, pri kateri mora igralec, ki igro vodi, doseči dva vzetka, soigralci pa po enega:   igrati mavšelj ; igr. žarg.  vrgli so mavšelj

mávzer   -ja m ( á voj.
1. velika polavtomatska ali avtomatska pištola z lesenim tokom, ki se pri streljanju lahko uporablja kot kopito:   oboroženi so bili s puškami in mavzerji
2. orožje, imenovano po konstruktorju Mauserju:   mavzerji so zelo razširjeni ; v prid. rabi:  mavzer pištola, puška

mávzerica   -e ž ( á )
voj.  puška repetirka, nemške proizvodnje:   biti oborožen z mavzerico

mávzerka   -e ž ( á )
voj. mavzerica :   biti oborožen z mavzerko

mavzolêj   -a m ( ē )
razkošna stavba, namenjena za grobnico:   prenesti krsto v mavzolej ; mavzoleji bogatih rodbin ; mavzolej iz marmorja / Leninov mavzolej v Moskvi

mávžati   -am nedov. ( ȃ )
1. pog.  drgniti, navadno s snegom:   mavžati koga s snegom
2. nar.  odstranjevati ščetine, goliti:   mavžati prašiča
● 
nar.  mavžati čreva  prati ; pog., ekspr.  mavžati otroke  umivati

mávželj   -žlja  tudi  -na  [ mau̯žəlj m ( á )
gastr.  jed iz mesnega nadeva, zavitega v (tkivno) mrežico:   peči, ocvreti mavželj

mávžina   -e ž ( ȃ )
nar. koroško malica :   nesti mavžino na njivo

maxwell   -a  [ máksvel in méksvel m ( ȃ; ẹ̑ )
fiz.  enota za merjenje magnetnega pretoka, stomilijonina webra:

máz   ž ( ȃ )
knjiž. mazilo , mast :   mazati z mazjo
// premaz :   maz se je hitro posušila
♦ 
anat.  sklepna maz  gosta tekočina v sklepih za zmanjšanje trenja ; med.  sirasta maz  belkasta obloga na novorojenčkovi koži

mazáč   -a m ( á )
1. nav. slabš.  kdor nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje:   stroj je popravljal neki mazač ; pomoči ni iskal pri zdravnikih, ampak pri domačih mazačih / novinarski mazač
2. slabš. slikar :   mazač je razstavil svoje delo kot umetnino ; jezil se je, da mazaču ne da hčere
3. mazalec :   napravil je izpit za mazača na ladji
● 
slabš.  papirni mazač  pisatelj, pesnik

mazáčica   -e ž ( á )
mazačka :   ker ni bilo babice, je pri porodu pomagala neka mazačica

mazáčka   -e ž ( ȃ )
nav. slabš.  ženska, ki nestrokovno opravlja kako delo, zlasti zdravljenje:   pri porodu ni pomagala babica, ampak neka mazačka ; ker ni dobila dovoljenja za splav, je šla k mazački

mazálec   -lca  [ mazau̯ca tudi mazalca m ( ȃ )
delavec, ki skrbi za mazanje strojev:   zaposlen je kot mazalec / mazalec strojev

mazálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mazanje:   mazalna mast ; mazalno olje / mazalna naprava, odprtina

mazálka   -e ž ( ȃ )
strojn.  priprava za mazanje, montirana pri ležaju:   napolniti mazalke / kapalna mazalka  nad ležajem, iz katere priteka olje v ležaj po kapljah ; Staufferjeva mazalka  ki ima obliko lončka s pokrovčkom na navoj in se uporablja za mazanje z mastjo ; mazalka s stenjem

mazálnost   -i ž ( ȃ )
teh.  lastnost, značilnost mazalnega:   mazalnost maziv

mazálo   -a s ( á )
nav. ekspr.  sredstvo za mazanje:   nima nobenega mazala za čevlje / v torbici je imela veliko zbirko mazal  kozmetičnih sredstev

mázanje   in  mazánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od mazati:   pravilno mazanje strojev ; mast, olje za mazanje ležajev ; priprava, sredstvo za mazanje / mazanje z denarjem se je obneslo ; zaradi mazanja je prišel v dobro službo
♦ 
strojn.  krožno mazanje  pri katerem kroži olje od zbiralnika v ležaj in nazaj

mázast   -a -o prid. ( á )
tako mehek, da se maže:   mazasta snov

mazáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mazače ali mazaštvo:   mazaški splav ; mazaško zdravilo / mazaški zdravnik / mazaške slike

mazáštvo   -a s ( ȃ )
nav. slabš.  nestrokovno opravljanje kakega dela, zlasti zdravljenja:   preganjati mazaštvo ; ukvarjati se z mazaštvom

mázati   mážem nedov. , mázala  in  mazála  ( á ȃ )
1. nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi:   mazati čevlje, jermene ; kose kruha mazati z marmelado, maslom ; mazati se po hrbtu ; mazati se s kremo za sončenje / mazati smuči
// ekspr. barvati , pleskati 1 belo steno je rdeče mazal / slabš.  mazati platno  slikati
2. pog., ekspr. ličiti 1 mazati obrvi ; ona se preveč maže ; mazati si oči
3. dajati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil:   mazati ležaje / mazati kolo, stroj ; puško je dobro mazal
4. pog. podkupovati :   mazati koga z darili, denarjem ; njihov šef se da mazati
5. delati kaj umazano:   ne maži zvezkov ; s čevlji mi mažeš hlače ; pri delu se mu ni treba mazati ; ne maži si obleke / ekspr.  turisti mažejo stene s svojimi čačkami ; slabš.  mazati papir  pisateljevati, pisati
// ekspr.  jemati komu ugled, sramotiti:   prati svoje in mazati tuje ime ; da bi sebe opral, nas maže
6. ekspr. tepsti , pretepati :   mazati koga z leskovo palico ; mazati ga po goli koži
7. igr. žarg.  pri igri s soigralci prilagati tem karte visokih vrednosti za boljši uspeh skupne igre:   mazal mu je, če je le imel priložnost
8. pog., ekspr.  reševati koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:   mazal ga je ven, kolikor je mogel ; mazati se iz zadrege s praznimi izgovori
● 
slabš.  težko ga gledam, ko tako maže  počasi dela ; ekspr.  s tem si ne bom mazal rok  ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja ; ekspr.  ne maže si rok z delom  noče ročno delati; noče delati sploh ; pog., ekspr.  jaz jo pa počasi mažem po poti  grem, hodim ; šport. žarg.  njihova reprezentanca nas povsod maže  premaguje ; ekspr.  mazati komu oči  prikazovati komu kaj drugače, kot je v resnici ; ekspr.  mazati si prste s tinto  hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni ; slabš.  mazati številke na tablo  pisati ; pog., šalj.  človek ne more samo delati, treba je tudi mazati  piti, jesti ; če ne mažeš, ne teče
♦ 
gastr.  nanašati na testo, meso tanko plast redkega živila; nanašati nadev na razvaljano testo za potico ali na biskvit za torto, rolado

mazàv   -áva -o  tudi  mázav -a -o prid. ( ȁ á; á )
ki se da mazati, razmazati:   nadevu primešamo malo goste omake, da postane mazav ; mehka in mazava snov / izdelovati mazavi sir ; mazavo testo  testo, ki se prijema rok in orodja
♦ 
kem.  mazavo milo  kalijevo milo

mázda   -e ž ( ȃ )
avtomobil japonske tovarne Mazda:   prodam dobro ohranjeno mazdo

mázen   -zna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na mazanje:   mazno olje / mazna mesta pri stroju / knjiž., zastar.  mazno milo  kalijevo milo

mazílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mazilo:   mazilna snov / mazilni pribor

mazíliti   -im nedov. ( í ȋ )
1. star.  mazati, vtirati v kožo:   sužnja jo je mazilila z oljem ; maziliti se z dišavami ; maziliti si lase
// balzamirati :   maziliti mrliča
2. rel.  z oljem za maziljenje obredno mazati:   maziliti čelo ; maziliti roke pri mašniškem posvečenju / maziliti birmanca / maziliti kralja  zlasti v fevdalizmu  podeliti, priznati vladarsko oblast z maziljenjem

mazíljenec   -nca m ( ȋ )
vznes.  komur je bila podeljena (vladarska) oblast z maziljenjem:   vladar maziljenec
 
rel.  Maziljenec  Kristus

mazíljenje   -a s ( ī )
glagolnik od maziliti:   olje za maziljenje / maziljenje trupla
 
rel.  (bolniško) maziljenje  peti od sedmih zakramentov Katoliške cerkve

mazíljenost   -i ž ( ȋ )
ekspr.  lastnost, značilnost maziljenega:   maziljenost govora, vedenja

mazílo   -a s ( í )
1. sredstvo za mazanje, zlasti v zdravstvene, kozmetične namene:   iztisniti mazilo iz tube ; iti k zdravniku po mazilo ; rano namazati z mazilom ; zdravilo je pripravljeno kot mazilo ; hladilno mazilo / mazilo za kožo, lase ; mazilo zoper garje
2. star. podkupnina :   brez protekcije ali debelega mazila ne boš prišel dalje
♦ 
farm.  ihtiolovo mazilo ; kozm.  belilno mazilo  s katerim se beli koža

mazinec   ipd. gl. mezinec ipd.

mazíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mazivo:   mazivno olje / mazivna plast olja

mazívo   -a s ( í )
teh.  sredstvo za mazanje proti trenju:   preskrbeti si dovolj goriva in maziva ; tekoče mazivo ; maziva rastlinskega, rudninskega, živalskega izvora ; plast maziva ; nasveti o uporabi maziv

mazljív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. mazast :   zemlja je postala težka in mazljiva

mazohíst   tudi  masohíst -a m ( ȋ )
kdor doživlja (spolni) užitek, kadar je mučen, poniževan:   mazohist in sadist

mazohístičen   tudi  masohístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na mazohizem:   mazohističen užitek ; mazohistično nagnjenje / mazohistična ljubosumnost

mazohízem   tudi  masohízem -zma m ( ī )
doživljanje (spolnega) užitka osebe, kadar je mučena ali poniževana:   biti nagnjen k mazohizmu
// knjiž., s prilastkom  naslada ob lastni bolečini:   moralni, psihični mazohizem

mazúrij   -a m ( ú )
kem.  umetno pridobljena radioaktivna kovina sivkasto bele barve, element Tc; tehnecij

mazúrka   -e ž ( ȗ )
poljski ljudski ples v tričetrtinskem taktu:   plesati mazurko
// glasba za ta ples:

mazút   -a m ( ȗ )
teh.  gosta tekočina, ki ostane pri frakcionirani destilaciji nafte:   kuriti z mazutom ; poraba mazuta
// pog.  kurilno olje:

mazúten   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na mazut:   mazutne lise na morski gladini
 
elektr.  mazutna elektrarna

máža   -e ž ( á )
1. pog. mazilo , krema :   napraviti mažo ; pozdraviti rano z mažo / lepotilna maža ; maža za lase
 
ekspr.  tu ne pomaga več nobena maža  izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati ; ekspr.  biti z vsemi mažami namazan  zvit, prebrisan
 
agr.  rdeča maža  rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira ; šport.  maža za smuči  snov za mazanje smuči, da bolje drsijo ali da navkreber ne spodrsavajo
2. zastar. mazanje :   zdravnik mu bo predpisal kaj za mažo ; maža kože pred sončenjem

mážast   -a -o prid. ( á )
tako mehek, da se maže:   surovo maslo mora biti mazavo, ne pa mažasto

mažorétka   -e ž ( ẹ̑ )
dekle, mlada ženska v posebni uniformi, ki ob javnih prireditvah koraka, pleše navadno ob spremljavi godbe na pihala:   nastop mažoretk

MBA   --  in  -ja  [ embẹá in embeá m ( ȃ krat.
1. mednarodni podiplomski študij menedžmenta:   študirati menedžment na stopnjah od certifikata do MBA-ja
// šola, ustanova, kjer se izvaja ta študij:   po končani ekonomski fakulteti je vpisal še študij na MBA
2. kdor konča mednarodni podiplomski študij menedžmenta; embeajevec :   vsak četrti novi magister v ZDA je MBA ; vodilni MBA ; prvi del zloženk:  MBA-jevec ; MBA-program ; MBA-študij ; MBA-diploma

mcdonaldizacija   -e  [ məgdonaldizácija ž ( á )
1. širjenje ameriške verige restavracij s hitro prehrano:   mcdonaldizacija je med evropskimi državami še najbolj prizanesla Portugalski
2. ekspr.  prevzemanje zahodnega načina življenja in mišljenja v okviru globalizacije, ki ima za posledico poenotenje življenjskih slogov, kulturnih simbolov različnih narodov:   mcdonaldizacija umetniških muzejev
3. ekspr.  proces birokratizacije in racionalizacije dejavnosti, ki ima za posledico slabšo kakovost izdelkov, storitev:   mcdonaldizacija visokega šolstva

m-da   [ ḿ-dà člen. ( m̑-ȁ )
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:   m-da, menda bo tako
// izraža (zadržano) pritrjevanje:   m-da, s tem bi se strinjal

  medm. ( ȇ )
posnema glas koze:   iz hleva se oglaša: me, me(ee)

meánder   -dra m ( á )
1. um.  okras v obliki niza iz pravokotno lomljenih črt:   okrasiti z meandri ; pren., knjiž.  meander žil na licih
2. geogr.  močna vijuga reke, okljuk:   zaradi meandrov je plovba po reki počasna

meándrast   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na meander:   meandrasta reka / meandrasta oblika

meblírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž., zastar.  opremiti (s pohištvom):   meblirati stanovanje

mécati   -am nedov. ( ẹ̄ )
zastar.  postajati sočen, zrel; mehčati se :   te hruške mecajo že konec junija ; grozdje so tretjič škropili, ko se je že začelo mecati

mecén   -a m ( ẹ̑ )
kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik:   za izdajo pesniške zbirke je dobil mecena ; bogat mecen ; biti komu mecen
// kdor gmotno podpira sploh:   v njem so dobili mladi športniki vnetega mentorja in mecena

mecenát   -a m ( ȃ )
knjiž. mecen :   nekaj mecenatov je dalo potrebno vsoto

mecenátski   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž., zastar. mecenski :   mecenatske zasluge / mecenatska akcija

mecenátstvo   -a s ( ȃ )
knjiž. mecenstvo :   Zoisovo mecenatstvo

mecénka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik:   mecenka mlade kiparke
// ženska, ki gmotno podpira sploh:   mecenka je nudila pomoč otroku

mecénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mecene ali mecenstvo:   mecenske zasluge / znana mecenska hiša / mecenska akcija

mecénstvo   -a s ( ẹ̑ )
dejavnost mecenov:   del premoženja uporabiti za mecenstvo ; Zoisovo mecenstvo / publ.  podjetje je prevzelo mecenstvo nad kulturnimi prireditvami v kraju  pokroviteljstvo

mecêsen   -sna m ( é )
nar. macesen :   posekati mecesen ; star mecesen / pog.  pohištvo iz mecesna  macesnovega lesa

mèč 1   mêča m ( ȅ é )
1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje:   meč se sveti ; izdreti, izvleči meč ; nositi meč ; vitez si je opasal meč ; potegniti meč iz nožnice ; prijeti za meč ; zamahniti z golim mečem ; krvav meč ; oster meč ; ročaj meča ; slišalo se je žvenketanje mečev ; boj, udarec z mečem ; star.  vihteti bridke meče  ostre ; svetli meč ; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč  ki ima rezilo na obeh straneh ; pren., ekspr.  ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport.  sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje:   učiti se držati meč ; tekmovalec z mečem
2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom  kar se pojavlja z veliko močjo, silo:   verjeti v meč pravice ; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
3. nar. zahodno gladijola :   na vrtu so visoko pognali meči
● 
star.  meči se bliskajo  boj je ; star.  potegniti, prijeti, zgrabiti za meč  začeti se bojevati, pripraviti se na boj ; star.  končati pod mečem  biti obglavljen ; ekspr.  zatreti kaj z ognjem in mečem  s silo, nasilno, z orožjem ; nad glavo mu visi Damoklejev meč  je v nenehno preteči nevarnosti ; ekspr.  kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč  človek, ki se kaže drugačnega, kot je ; ekspr.  križanje mečev  boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov ; požiralec mečev  artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča ; star.  uma svetli meč  razum, pamet
♦ 
etn.  ples z meči  pri nekaterih prvotnih ljudstvih  moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči ; igr.  meč  pri briškoli  igralna karta s podobo meča ; zgod.  dva meča  v fevdalizmu  državna in cerkvena oblast

meč 2  
tekmovanje : gl. match

méča 1   -e ž ( ẹ́ )
navadno s prilastkom  mehki ali mehkejši del česa:   meča buče ; iz meče (kruha) je iztrgal košček in ga začel oblikovati med prsti  iz sredice
 
anat.  zobna meča  vsebina zobne votline; zobna pulpa

méča 2   -e ž ( ẹ́ )
nav. mn. meča 3 pes jo je popadel za mečo ; krč v mečah

méča 3   méč  in  mêča mêč s mn. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
zadnji, mišičasti del goleni:   pes ga je ugriznil v leva meča ; krč v mečih

mêčar 1   -ja m ( ȇ )
agr.  fižol, katerega strok je podoben meču:

mêčar 2   in  mečár -ja m ( ȇ; á nekdaj
1. vojak, oborožen z mečem:   pogumen mečar
2. izdelovalec mečev:   mečar na dvoru

mêčarica   -e ž ( ȇ )
velika morska riba z mečastim podaljškom zgornje čeljusti:   loviti mečarice ; meso mečarice

mêčast   -a -o prid. ( é )
podoben meču:   mečasti listi ; mečast rep

mečáva 1   -e ž ( ȃ )
1. mehki ali mehkejši del česa:   srkati mečavo iz hruške, kumare / kruhova mečava  sredica
 
anat.  mečava  mehko vezivno tkivo med kostmi zgornjega, obokanega dela lobanje pri novorojenčku, dojenčku ; mečava še ni zakostenela
// nav. ekspr.  mehki, mesnati del telesa:   mečava stegen
2. ekspr.  mehka, razmočena tla:   gaziti skozi mečavo v dolini ; nevarna mečava
3. ekspr.  mehek, rahel sneg:   gaziti v belo mečavo / mečava na cesti je zmrzovala  plundra
4. knjiž. mehkost :   mečava prsi
● 
zunaj je mečava  južno vreme, odjuga

mečáva 2   -e ž ( ȃ )
knjiž. metež :   mečava je ponehala / snežna mečava

mêček   -čka m ( ē )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od meč:   z mečkom v roki se mu previdno bliža
2. bot.  liliji podobna divja ali vrtna rastlina z dolgimi, trdimi listi in velikimi cveti, Gladiolus:   gojiti mečke / ilirski meček
♦ 
rib.  majhna riba, katere samec ima v obliki meča podaljšano repno plavut, Xiphophorus helleri

méčen   in  mêčen -čna -o  ( ẹ̑; ȇ )
pridevnik od meča 3 :   mečna mišica

mečenósec   -sca m ( ọ̑ )
nekdaj  plemič, ki nosi vladarju meč:   cesarjev mečenosec

mêčev   -a -o  ( é )
pridevnik od meč:   mečev ročaj ; mečeva konica

mečeválec   -lca  [ mečevalca in mečevau̯ca m ( ȃ )
nekdaj  kdor se bori z mečem:   dober, spreten mečevalec ; izvrsten mečevalec v dvobojih

mečevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od mečevati se:   učiti se mečevanja ; tehnika, spretnost mečevanja

mečeváti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
nekdaj  boriti se z mečem:   trčila sta s ščiti in se začela mečevati

méčica   -e ž ( ẹ́ )
mehki spodnji del uhlja:   predreti mečice ; vlekel ga je za obe mečici ; na mečicah je imela pripete uhane / ušesna mečica
// navadno s prilastkom  mehek del česa, navadno dela telesa:   na mečici dlani je bila porezana koža ; mečica prsta  blazinica

mečílen   -lna -o prid. ( ȋ )
star.  ki pospešuje iztrebljanje; odvajalen :   mečilno olje

mečílo   -a s ( í zastar.
1. zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo :   dati, vzeti mečilo
2. mehčalo :   glicerin in druga mečila

mečíti   -ím nedov. , méči  in  mêči  ( ī í )
star. mehčati :   sonce meči sneg / sredi avgusta se je grozdje že mečilo  postajalo sočno, zrelo / mati je znala trmastega otroka mečiti / smeh mu je mečil obraz ; ostre poteze na obrazu so se mu mečile

mečkáč   -a  [ məčkač tudi mečkač m ( á )
slabš.  kdor počasi dela:   mečkač je, pa še veliko napak naredi ; si pa že tak mečkač ; težko gledam tega mečkača / neodločen mečkač

mečkálast   -a -o  [ məčkalast tudi mečkalast prid. ( á )
slabš.  ki počasi dela:   mečkalast človek

mečkálnik   -a  [ məčkau̯nik tudi mečkau̯nik m ( ȃ )
stroj, priprava za mečkanje:   mečkalnik za krompir

mečkálo   -a  [ məčkalo tudi mečkalo s ( á )
mečkač :   še zmeraj si tako mečkalo

mečkánje   -a  [ məčkanje tudi mečkanje s ( ȃ )
glagolnik od mečkati:   prepovedati otrokom mečkanje papirja / bat za mečkanje krme / poženi, dovolj je mečkanja / s tem je blago zavarovano proti mečkanju

mečkánka   -e ž ( á )
izdelek iz tkanine ali drugega materiala, ki ima zmečkano, nagubano površino:   bombažna mečkanka ; krilo iz mečkanke

mečkáti   -ám  [ məčkati tudi mečkati nedov. ( á ȃ )
1. s stiskanjem povzročati, da postane kaj zgubano, stisnjeno:   otrok mečka časopis ; mečkati blago, papir ; nervozno je mečkala robec / bolnik je z vročimi prsti mečkal odejo / ekspr.  še vedno je mečkal v roki njeno pismo  držal, imel
2. povzročati, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze:   otrok mečka borovnice ; s prsti je mečkal jagode in jih jedel / mečkati prašičjo hrano, krompir / pred stiskanjem so grozdje mečkali
3. slabš.  počasi delati:   tesarji so sprva mečkali, nato pa jim je šlo delo hitro od rok / vsi so že naredili, ti pa še mečkaš
// nestrokovno delati:   zidar nekaj mečka, pa vse skupaj ni nič ; trto bom obrezal sam, ne dovolim, da bi kdo drug to mečkal
// obotavljati se, omahovati:   ne mečkaj, odloči se že ; kaj čakaš in mečkaš / vsi so že odšli, ti pa še mečkaš
4. ekspr.  težko razumljivo ali nerazumljivo govoriti, pripovedovati:   v zadregi je mečkal, če mu posodim tri tisoč ; tako mečka, da človek komaj razume, kaj hoče
5. nav. slabš.  ljubkovalno prijemati, tipati koga, navadno žensko:   začel jo je mečkati ; nekaj parčkov se je mečkalo v parku / otroci so psička mečkali in ga podajali iz rok v roke
● 
ekspr.  sklenil je, da ne bo nič izdal, če ga bodo še tako mečkali  mučili, trpinčili

mečkàv   -áva -o  [ məčkav- tudi mečkav- prid. ( ȁ á )
1. knjiž.  ki se (rad) mečka:   mečkavo blago
2. ekspr.  ki počasi dela:   mečkav človek / mečkava hoja

mečkávec   -vca  [ məčkavəc tudi mečkavəc m ( ȃ )
zastar. mečkač :   priganjal je mečkavce

mečkávost   -i  [ məčkavost tudi mečkavost ž ( á )
lastnost, značilnost mečkavega:   preskusiti mečkavost tkanine / ekspr.  študent je zaradi svoje mečkavosti dobil slabo oceno

mečkljív   -a -o  [ məčkljiv- tudi mečkljiv- prid. ( ī í )
knjiž.  ki se (rad) mečka:   mečkljivo blago

mečkón   -a  [ məčkon tudi mečkon m ( ọ̑ )
nar. mečkač :   Bil je slaboten in počasen, mečkon, zato ga kmetje niso marali na dnino  (C. Kosmač)

méčnica   in  mêčnica -e ž ( ẹ̑; ȇ )
anat.  kost na zunanji strani goleni:   golenica in mečnica

méd 1   -ú  in  -a m ( ẹ̑ )
1. sladka snov, ki jo delajo čebele iz nektarja ali mane:   jesti med ; namazati med na kruh ; strjen, tekoč med ; barva medu ; lonec medu ; natočiti veliko medu ; kadica za med ; hruške so sladke kot med / ajdov, cvetlični, hojev, kostanjev med / čebelji, umetni med
// nektar , mana :   čebele nabirajo med ; ajda diši po medu
2. ekspr.  kar je prijetno, ugodno:   ta stvar ni bila noben med ; medu pri tej ženski ni imel / med njenih ust / z oslabljenim pomenom:  med hvale ; opajati se z medom sanj
3. star. medica :   že drugi bokal medu je izpil
● 
ekspr.  tam se cedi med in mleko  je vsega dovolj; je zelo dobro ; ekspr.  sam med ga je  je zelo, pretirano prijazen ; ekspr.  vse je šlo za med  zelo dobro se je prodalo ; ekspr.  mazati koga z medom  prikupovati se mu ; na to gredo ljudje kot muhe na med  to jih privlači, to je zanje zanimivo ; ta človek je sladek kot med  zelo, pretirano prijazen ; ekspr.  sekira mu je padla v med  življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale ; preg.  brez potu ni medu  brez dela ni uspehov ; preg.  (imeti) na jeziku med, v srcu led  delati se prijaznega, v resnici pa biti hladen, nenaklonjen
♦ 
čeb.  med zori ; točiti med ; čebelariti na med  preprečevati rojenje čebel, da naberejo več medu ; letni donos medu  količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu ; gastr.  turški med  slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov

méd 2   ž , daj., mest. ed.  médi  ( ẹ̑ )
zlitina bakra in cinka; medenina :   vlivati med ; kovna, lita med ; verižica, vijak iz medi
 
metal.  livna med ; rdeča med  z majhnim odstotkom cinka; tombak ; specialna med  ki vsebuje nikelj, mangan, železo, aluminij, silicij in cin

med 3   predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka méd- (ẹ̑)
1. za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z dvema mejnima točkama, ali dosege tega položaja:   vložiti rastlino med lista ; pes stisne rep med noge ; med sosedna vrtova so postavili plot / pot pelje med dva visoka hriba
// za izražanje usmerjenosti v položaj, omejen z več mejnimi točkami, ali dosege tega položaja:   luna se skrije med oblake ; plevel se zaseje med pšenico ; pomesti med smeti / preriniti se med gledalce ; večkrat pride mednje
2. za izražanje razdeljevanja:   razdeliti zemljo med kmete ; razdati denar med reveže / narod je razkosan med tri države
3. za izražanje pripadnosti:   šteti med najboljše ; polh spada med glodavce ; uvrstiti koga med prijatelje
II. z orodnikom
1. za izražanje stanja v položaju, omejenem z dvema mejnima točkama:   sestra stoji med bratoma ; potok teče med gozdom in travnikom ; ekspr.  med nebom in med zemljo / razdalja med točkama ; cesta med Ljubljano in Vrhniko / nočne temperature med 5 in 10 °C ; pren.  razmejitev kompetenc med občinskimi in državnimi službami
// za izražanje stanja v položaju, omejenem z več mejnimi točkami:   hiša stoji med drevjem ; pot se vije med njivami ; pismo je založeno med papirji ; prišlo je novo gradivo, med tem je nekaj zate / petelin se šopiri med kokošmi ; bolezen se pojavlja med otroki
2. za izražanje pripadnosti:   ta jabolka so med najboljšimi ; vsakdo med nami ga pozna ; najboljši med njimi ; on je zmeraj med prvimi
// za izražanje izbora:   izbor med sadnimi vrstami ; odločati se med mestnim in podeželskim življenjem
3. za izražanje medsebojnega odnosa:   med seboj govorijo nemško ; otroci se kosajo med seboj ; vsi člani kolektiva se tikajo med seboj ; pogajanja, sovraštvo med nasprotniki ; stiki med državami / delili so si izkupiček med seboj / podobnost, razlika med njim in bratom
4. za izražanje časa, ki ga omejujeta dve točki:   otroci med petim in desetim letom ; priti na obisk med peto in šesto uro / med prvim in drugim poglavjem povesti je minilo leto
// za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja:   tako je bilo med okupacijo, vojno ; zaspati med poukom, vožnjo / med tednom zgodaj vstaja  vse dni razen v nedeljo / med pasjimi dnevi je najbolj vroče
// za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje:   med ploskanjem je stopil v dvorano ; povedati med glasnim smehom ; ekspr.  doraščati med trdim kmečkim delom
● 
premalo greš med ljudi  v javnost, v družbo ; pog.  šel je med postopače  postal je postopač ; stopiti med vrata  v prostor, ki ga oklepa okvir vrat ; med drugim je povedal tudi to zgodbo  povedal je razne stvari in to zgodbo ; ekspr.  ti stojiš med menoj in mojo srečo  ti si vzrok, da nisem srečen ; pog.  nič, ničesar ni bilo med nama  nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja ; ekspr.  med nama (rečeno), všeč mi je  izraža zaupnost ; ekspr.  to naj ostane med nami  drugim tega ni treba pripovedovati ; stati med vrati  v prostoru, ki ga oklepa okvir vrat
♦ 
šport.  med dvema ognjema  skupinska otroška igra z žogo;  prim. medtem

med...   ali  mèd...  predpona v sestavljenkah  ( ȅ )
1. za izražanje obstajanja česa med čim:   medceličen, medleden, medmorje, medplanetaren
// za izražanje nastopanja, pojavljanja česa med čim:   medklic
2. za izražanje odnosa, razmerja med čim:   mednaroden, medsebojen, medverski

medálja   -e ž ( á )
1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom:   izdelovati medalje in plakete ; srebrna, zlata medalja ; težka medalja
2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje:   nositi medaljo ; pripeti si medaljo / odlikovati koga z medaljo / medalja za častna dejanja  slovensko odlikovanje za izjemna dejanja, vredna posebne časti ; medalja za hrabrost  slovensko odlikovanje za osebno hrabrost in požrtvovalnost pri reševanju človeških življenj in materialnih dobrin ; medalja za zasluge  slovensko odlikovanje za posebno uspešne dosežke in rezultate na področjih, ki pomenijo pomemben prispevek k razvoju in uveljavljanju države
// tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih:   razglasiti rezultate in podeliti medalje / bronasta, srebrna, zlata medalja  ki se podeli za tretje, drugo, prvo mesto v posameznih športnih disciplinah ; olimpijske medalje / šport. žarg.  favorit je zlata medalja z olimpijskih iger  dobitnik te medalje
3. nav. ekspr.  odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta:   dobil je veliko medalj / ostal je brez medalje
● 
ekspr.  zaslužil bi medaljo  pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen ; pog.  to je druga plat, stran medalje  takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika

medaljêr   -ja m ( ȇ )
kdor dela, izdeluje medalje, plakete, kovance:   znamenit medaljer

medaljêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na medaljerje ali medaljerstvo:   medaljersko delo / medaljerska šola

medaljêrstvo   -a s ( ȇ )
um.  likovna umetnost, ki se ukvarja z delanjem, izdelovanjem medalj, plaket, kovancev:   kipar je dosegel najvidnejše uspehe v medaljerstvu

medaljón   -a m ( ọ̑ )
obesek za na vrat v obliki ploščate škatlice, v kateri je portret ali kak drug spominski predmet:   nositi medaljon ; medaljon z očetovo sliko ; verižica z zlatim medaljonom
♦ 
gastr.  okrogla rezina navadno telečjega mesa ; um.  okrogla, ovalna slika ali relief na steni, spomeniku

medaljónček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od medaljon:   dal ji je medaljonček in prstan ; medaljonček z materino sliko

mèdamêriški   -a -o prid. ( ȅ-ȇ )
polit.  nanašajoč se na mednarodno organizacijo držav ameriškega kontinenta:   medameriška konferenca / medameriške vojaške sile

medár   -ja m ( á )
nekdaj  trgovec, prekupčevalec z medom:   čebelarji so prodajali med medarjem / stojnice medarjev

medaríca   -e ž ( í )
čeb., navadno s prilastkom  čebela, ki naredi dosti medu:   to so dobre medarice

medárna   -e ž ( ȃ )
trgovina z medom:

mèdbesedílen   -lna -o prid. ( ȅ-ȋ )
1. nanašajoč se na medbesedilnost:   medbesedilni postopki ; postopek medbesedilnih navezav
2. ki je, obstaja med besedili:   medbesedilni niz ; medbesedilne primerjave

mèdbesedílnost   -i ž ( ȅ-ȋ )
1. lastnost besedil, ki se kaže v različnih povezavah med njimi:   umetelni slog in medbesedilnost
2. teorija, ki proučuje povezave med različnimi besedili in njihove medsebojne vplive:   na temo medbesedilnosti je napisal že vrsto člankov in razprav

mèdbibliotéčen   -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, poteka med knjižnicami:   medbibliotečni odnosi
 
biblio.  medbibliotečna izposoja

mèdcéličen   -čna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
biol.  ki je med celicami:   medcelični prostor ; medcelična snov  medceličnina
 
čeb.  medcelična stena  srednja stena sata

mèdceličnína   -e ž ( ȅ-ī )
biol.  snov, ki napolnjuje medcelični prostor:   celice izločajo medceličnino / kostna medceličnina

mèdcelínski   -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki je, poteka med celinami:   medcelinski zračni prevoz ; medcelinske proge / medcelinski stiki / medcelinska raketa  raketa, ki lahko doseže drugo celino

mèdcónski   -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
šport.  ki je, poteka med conami, območji:   medconska tekma
 
šah.  medconski turnir  turnir med več conami za prvenstvo v predtekmovanju za svetovno prvenstvo

mèdčeljústnica   -e ž ( ȅ-ȗ )
anat.  parna kost vretenčarjev med zgornjima čeljustnicama:   zrasla medčeljustnica

mèdčlovéški   -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
ki je, obstaja med ljudmi:   medčloveški odnosi ; medčloveška razmerja ; medčloveško zbliževanje

meddóbje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  čas med dvema določenima, navadno značilnima dobama:   to se je godilo v meddobju dveh vojn ; sledilo je zanimivo meddobje v umetnostni zgodovini / vse življenje je bila z materjo, če izvzamemo kratko meddobje njenega zakona

mèddrúštven   -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki je, obstaja med društvi:   meddruštveni stiki ; plodno meddruštveno sodelovanje ; meddruštveno tekmovanje

mèddržáven   -vna -o prid. ( ȅ-á )
ki je, poteka med državami:   meddržavni dogovori / meddržavni odnosi ; meddržavne pogodbe ; meddržavna meja  meja med državama, državami
 
pravn.  meddržavno pravo  pravo, ki ureja pravna razmerja med državami ; šport.  meddržavna tekma  tekma med reprezentancami dveh ali več držav

mèddržávnopráven   -vna -o prid. ( ȅ-á-ā )
pravn. mednarodnopraven :   meddržavnopravni predpisi / meddržavnopravne obveznosti

meddvérje   -a s ( ẹ̑ )
prostor med vhodnimi in notranjimi vrati, zlasti v javnih poslopjih:   iz meddverja je bilo slišati hrupne glasove ; prostorno meddverje
// manjši prostor med dvojnimi vrati:   v meddverje so postavili knjižno omarico

mêdel   -dla -o,  in  mèdel  tudi  medèl -dla -o  tudi  -ó,  stil.  medèl -dlà -ò  [ medəu̯; druga in tretja oblika mədəu̯ prid. , medlêjši  tudi  mêdlejši  tudi  mèdlejši  ( é; ə̀ ə̏ ə̀; ə̏ ȁ )
1. ki je brez močnega sijaja, leska:   medel soj ; medla površina ; medlo oko / medel lesk
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe:   medla luč, mesečina / medla luna / medla svetloba
2. vsebinsko neopredeljen, neizdelan:   medle predstave o čem ; medla slutnja ; imeti medla estetska merila / značaji v drami so medli / dajati medle odgovore
3. ekspr. zmeden , nejasen :   imeti medlo glavo ; medla zavest
4. ekspr. izčrpan , slaboten :   medel človek ; otroci so medli in topi od lakote ; medla žival / medli udi / poživiti medle moči / medel obraz  upadel, bled
5. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:   medel dež, veter / medle barve / medel glas, nasmeh / medel stisk roke ; medla aktivnost / igra nekaterih šahistov je bila medla  neizrazita

méden 1   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
teh.  ki je iz medi:   medni okraski ; medna žica

méden 2   in  mêden -dna -o prid. ( ẹ̑; ē )
nanašajoč se na med; meden 4 medno pecivo / zastar.  medne besede
 
zool.  medni želodček  ali  medna golša  razširjeni del požiralnika, v katerega čebela začasno spravi nektar, mano

mêden 3   -dna -o prid. ( é )
navadno v zvezi s hruška, jabolko mehek , zmehčan , goden :   hruška je že medna ; zrelo medno jabolko

medén 4   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na med 1 :
a) medena kapljica / medena barva
b) medeno pecivo ; medeno testo / medena potica
c) meden sat ; letos je medeno leto
č) medeno cvetje
2. navadno v zvezi s hruška, jabolko mehek , zmehčan , goden :   medene hruške
3. ekspr.  zelo, pretirano prijazen:   meden človek ; ves meden je bil z njo
// ki vsebuje, izraža veliko, pretirano prijaznost:   govoriti z medenim glasom ; meden nasmeh, pogled ; medene besede ; medena govorica ; pisati medena pisma
4. ekspr., v zvezi medeni mesec, medeni teden   čas prvih mesecev, tednov po poroki:   njuni medeni tedni so končani ; pren., publ.  medeni tedni po zmagi so minili in začela se je stvarnost
♦ 
bot.  medena detelja  prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus ; medena trava  trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus ; medena ustna  venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo ; čeb.  medena rosa  sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana

medén 5   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je iz medi:   meden vijak, žebelj ; medena cev, posoda / medena pločevina
 
agr.  medena roža  okov iz medi za okras konjske opreme

medeníca 1   -e ž ( í )
anat.  del telesnega ogrodja v spodnjem (zadnjem) delu trupa:   zlomiti si medenico ; človeška, živalska medenica ; moška, ženska medenica
// votlina, ki jo to ogrodje dela:   imeti ozko, široko medenico / mala  spodnji del te votline , velika medenica  zgornji del te votline

medeníca 2   -e ž ( í )
star.  (hruška) medenka:   letos je medenica dobro obrodila

medeníca 3   in  médenica -e ž ( í; ẹ̑ )
zastar.  predmet iz medi, navadno posoda:   v medenico vliti vodo / prinesi medenico mleka

medeníčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na medenica 1 :   medenične kosti / medenična votlina / medenični izhod  izhod, skozi katerega pride plod ob porodu ; medenično dno  mišična obloga spodnjega dela medenice

medeníka   -e ž ( í )
knjiž. melisa :   čaj iz listov medenike
♦ 
bot.  gozdna rastlina z dlakavim steblom in belimi ustnatimi cveti, Melittis melissophyllum

medenína   -e ž ( í )
zlitina bakra in cinka:   gumb iz medenine
// izdelki iz take zlitine:   medenina na komatih

medenínast   -a -o prid. ( í )
1. ki je iz medi, medenine:   medeninast gumb ; medeninasti našitki ; medeninasta kljuka, zajemalka
2. podoben medi:   medeninast sijaj / medeninast zvok  kot ga ima glasbilo iz medi

medenják   -a m ( á )
1. nav. mn.  drobno pecivo z dodatkom medu in dišav:   peči medenjake ; kupiti kilogram medenjakov
2. biskvitu podobno pecivo z dodatkom medu in dišav:   razrezati medenjak

médenje 1   in  mêdenje  in  métenje  in  mêtenje -a s ( ẹ́; é )
glagolnik od mesti, delati maslo:   medenje smetane

medênje 2   -a s ( é )
glagolnik od mediti:   medenje sadja / medenje smreke ; čas medenja

medénka 1   -e ž ( ẹ̄ )
hruška, ki je po medenju zelo sladka:   medenke so že zrele / pred hišo raste medenka

medénka 2   in  médenka -e ž ( ẹ̄; ẹ̑ )
zastar.  igla (iz medi):   z medenko pripeti šopek

medenobárven   -vna -o prid. ( ȃ )
ki je take barve kot med 1 ali med 2 :   medenobarven mesec

medénost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost medenega, sladkega:   poznati medenost rastlin / ekspr.  medenost njenih besed

mèdetáža   -e ž ( ȅ-ȃ )
grad.  nižja, manjša etaža med dvema etažama:   trgovina je v pritličju in v medetaži ; hiša z medetažami

mèdetážen   -žna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na medetažo:   medetažni način gradnje / medetažna hiša

mèdfakultéten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, poteka med fakultetami:   medfakultetna konferenca ; medfakultetno prvenstvo v košarki / dobri medfakultetni odnosi

mèdfázen   -zna -o prid. ( ȅ-ā )
ki je, poteka med različnimi fazami dela:   medfazna kontrola ; medfazna obremenitev v proizvodnji
 
ekon.  medfazni prometni davek  davek, ki ga plača proizvajalec na vsaki stopnji delitve dela ; elektr.  medfazna napetost  napetost med faznima vodnikoma

mèdgeneracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
ki je, poteka med generacijami:   medgeneracijska solidarnost ; medgeneracijsko povezovanje, sodelovanje, sožitje / medgeneracijsko druženje / medgeneracijski sporazum  vzajemnost v porazdelitvi zlasti finančnih družbenih, državnih bremen med več generacij

medgórje   -a s ( ọ̑ )
geogr.  nižji, prehoden svet med gorami:   razsežno medgorje

mediácija   -e ž ( á )
knjiž. posredovanje , stik 1 med upravljanjem in samoupravljanjem prihaja do mediacije / pri analizi je treba upoštevati mrežo mediacij  posrednih členov
 
pravn.  postopek, v katerem stranke s pomočjo nevtralne tretje osebe skušajo doseči mirno rešitev spora, povezanega s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem

mediálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na medij:   njegove medialne sposobnosti / medialna raba glagola
2. srednji , sredinski :   izbrati medialno pot med čim
// anat.  ki je bližje sredinski ravnini telesa:   medialna stran stegna / medialni živec

mediána   -e ž ( ȃ )
srednja vrednost, ki razdeli po velikosti urejene podatke o kaki spremenljivki na dve, po številu enaki polovici:   mediana starosti ; izboljšanje mediane telesne višine prebivalcev zaradi boljše prehrane / mediana porazdelitve dohodka ; porast mediane ekvivalentnega dohodka

mediatéka   -e ž ( ẹ̑ )
prostor, navadno v okviru knjižnice, z računalniki, avdio-, videonapravami, internetom, neknjižnim gradivom:   pokrajinska mediateka ; v mediateko so preselili tudi del državne knjižnice

mediátor   -ja m ( ȃ )
knjiž. posredovalec , posrednik :   predmeti postanejo mediatorji odnosov med posameznimi dramskimi junaki ; mediatorji med kulturo in družbo
 
pravn.  kdor vodi postopek, v katerem stranke skušajo doseči mirno rešitev spora, povezanega s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem

mediátorka   -e ž ( ȃ )
knjiž. posredovalka , posrednica :   kulturna mediatorka v etnografskem muzeju
 
pravn.  ženska, ki vodi postopek, v katerem stranke skušajo doseči mirno rešitev spora, povezanega s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem

medíca   -e ž ( í )
alkoholna pijača iz medu:   piti medico ; požirek medice / kuhanje, vrenje medice

medicína   -e ž ( ȋ )
1. veda o zdravljenju bolnikov in varovanju zdravja:   študirati medicino ; razvoj, zgodovina medicine ; uporaba mikrobiologije v medicini / alternativna medicina  ki v nasprotju z uradno medicino ne uporablja le znanstveno preverjenih metod ; kitajska medicina  vrsta zdravljenja z odpravljanjem energijskih blokad in poškodb, navadno z akupunkturo ali s terapevtsko masažo ; komplementarna medicina  ki zdravi z metodami, ki trenutno niso del uradne medicine ; ljudska medicina  nauk o zdravljenju bolnikov in varovanju zdravja na osnovi izkušenj, praznoverja in magije ; manualna medicina  tehnika zdravljenja s posebnimi gibi, prijemi rok pri bolečinah v hrbtenici, sklepih, pri glavobolih, vrtoglavici, mravljinčavosti ; nuklearna medicina  ki za laboratorijsko in klinično diagnostiko ter zdravljenje uporablja radioaktivne izotope; oddelek take medicine v bolnišnici ; uradna medicina  ki uporablja le znanstveno preverjene načine zdravljenja ; znanstvena medicina  uradna medicina / doktor medicine [dr. med.]  akademski naslov za diplomanta medicinske fakultete / ukvarjati se z medicino  z zdravstvom
 
med.  interna, kurativna, preventivna medicina ; splošna, športna medicina ; sodna medicina  ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s pravosodjem ; medicina dela  ki obravnava razmerje med zaposlitvijo in zdravjem ; zdravnik splošne medicine
2. pog.  medicinska fakulteta:   vpisati se na medicino
3. star. zdravilo :   jemati, piti medicino ; medicina proti kašlju
4. v indijanskem okolju  predmet, navadno obesek, ki se mu pripisuje čarovna moč:   okoli vratu je nosil medicino

medicinálen   -lna -o prid. ( ȃ )
farm.  ki ima zdravilne dodatke, zdravilen:   medicinalno milo ; zdravnik je predpisal medicinalno vino

medicínec   -nca m ( ȋ )
1. pog.  slušatelj medicinske fakultete:   medicinec prvega letnika
2. knjiž. zdravnik :   znan naravoslovec in medicinec

medicínka   -e ž ( ȋ )
1. pog.  slušateljica medicinske fakultete:   medicinka prvega letnika
2. šport.  velika težka usnjena žoga:   tekmovanje v metu medicinke ; vaje z medicinko

medicínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na
a) medicino:   medicinska knjiga, razprava / medicinski študij ; medicinska terminologija / medicinska fakulteta ; ustanavljati medicinske šole / medicinska kemija / medicinski instrumenti
b) zdravstvene delavce:   medicinski tehnik ; (višja) medicinska sestra / prirediti medicinski ples
♦ 
zool.  medicinska pijavka  pijavka, ki ima hitinaste čeljusti z drobno nazobčanim robom, Hirudo medicinalis

medíčar   -ja m ( ȋ )
izdelovalec ali prodajalec peciva, zlasti medenega:   pred cerkvijo so stale stojnice medičarjev
// nekdaj  trgovec, prekupčevalec z medom:   čebelarji so prodajali med medičarjem

medíčarica   -e ž ( ȋ )
izdelovalka in prodajalka peciva, zlasti medenega:   stojnice medičaric
 
nav. mn., zool.  mravlja, ki dela v želodčku zalogo sladke tekočine za sušne dni

medíčarstvo   -a s ( ȋ )
medičarska obrt:   upadanje medičarstva

medičêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rodbino Medici:   medičejsko bogastvo
 
astron.  medičejske zvezde  štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti

medičína   -e ž ( í )
čeb.  sladka tekočina, snov, ki jo čebele nabirajo in predelujejo:   čebele nabirajo, srkajo medičino ; odlagati, predelovati medičino

medievalíst   -a m ( ȋ )
strokovnjak za medievalistiko:   monografijo je uredil vodilni slovenski medievalist ; revija je namenjena klasičnim filologom, zgodovinarjem, filozofom in medievalistom

medievalístika   -e ž ( í )
veda, ki proučuje zgodovino, umetnost, literaturo in filozofijo srednjega veka:   profesor medievalistike / glasbena medievalistika

medievíst   -a m ( ȋ )
medievalist :   znanstveni krožek sodobnih medievistov / zgodovinar medievist

medievístika   -e ž ( í )
medievalistika

mèdígra   -e ž ( ȅ-ȋ )
glasb.  glasba med posameznimi enotami umetniškega dela:   medigra med prvim in drugim dejanjem / glasbena, instrumentalna medigra / radijska glasbena medigra
 
lit.  kratka komična igra s tipičnimi osebami, igrana v odmorih pri predstavah resnejših gledaliških del, zlasti v renesansi

médij   -a m ( ẹ́ )
1. nav. mn.  komunikacijsko sredstvo, zlasti časopisje, radio in televizija, namenjeno širši javnosti:   elektronski, tiskani mediji ; lokalni, naši, tuji mediji ; novinarji neodvisnih medijev ; oglaševanje v medijih / množični mediji / pojavljal se je v rumenih medijih  rumenem tisku
2. sredstvo , pripomoček :   televizija je važen medij za informiranje ljudi ; dramatika je njegov glavni izpovedni medij ; propagandni medij ; medij sporazumevanja teh ljudi je angleščina / analogni in digitalni mediji ; pomnilniški medij / z oslabljenim pomenom  izražati čustva z medijem poezije / poglavitni medij pripovedi v romanu je nevrotičen mladostnik  posredovalec
3. snov, sredstvo, zlasti kot nosilec fizikalnih ali kemičnih procesov:   zrak je medij za zvočne valove ; ladja se giblje hkrati v dveh medijih: v vodi in v zraku ; kemična reakcija v alkoholnem mediju ; trenje v tekočem mediju / medij zelo hitro odteka iz reaktivnega motorja
4. kdor je, bo hipnotiziran:   izbrati medija iz občinstva ; uspavati medija
// v okultizmu  kdor je v transu primeren za posredovanje med resničnostjo in svetom duhov:   medij v transu / biti dober medij
♦ 
jezikosl.  glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja

médija   -e ž ( ẹ́ )
tisk.  tiskarska črka, po velikosti med cicerom in tercijo:   staviti v mediji

médijec   -jca m ( ẹ́ pog.
kdor dela v medijih ali se v njih pogosto pojavlja:   obetaven, vsestranski medijec ; priljubljeni, znani medijci / športno druženje, teniški turnir medijcev

médijski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na medij:   medijski zakon ; medijska oseba ; medijska hiša ; postati medijska zvezda ; medijska sredstva / medijski atentat  silovit napad prek medijev ; medijski dogodek  v medijih zelo odmeven, velik, pomemben dogodek ; medijska vojna  dalj časa trajajoče prepiranje, spopadanje prek medijev / pripisujejo ji medijske in telepatske lastnosti

medikamènt   -ênta m ( ȅ é )
knjiž. zdravilo :   vzeti kak medikament za prebavo ; zdravljenje z medikamenti

medikamentózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
med.  nanašajoč se na medikament:   medikamentozno zdravljenje / medikamentozni izpuščaj  izpuščaj, ki se pojavi zaradi uživanja zdravil

médikus   -a m ( ẹ̑ )
star. zdravnik :   iti po medikusa ; grajski medikus ; sloviti medikus in filozof

medílnica   -e ž ( ȋ )
nar.  priprava za izdelovanje manjše količine masla; pinja :   prinesi medilnico

mediokritéta   -e ž ( ẹ̑ knjiž.
1. povprečnost :   dvigati se nad mediokriteto / zmaga mediokritete
2. povprečnež :   preganjati mojstre in poveličevati mediokritete

medíšče   -a s ( í )
knjiž.  kraj, prostor, kjer je med:   medved je našel medišče
// čeb.  prostor v panju, kjer čebele odlagajo med:   dajati sate v medišče

medíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na medišče:   mediščna prostornina / mediščni sat ; mediščna naklada

meditácija   -e ž ( á )
knjiž.  globoko premišljevanje, razmišljanje:   poglabljati se v meditacije ; filozofska meditacija ; meditacija o minljivosti / publ.  knjiga meditacij
 
rel.  premišljevalna molitev

meditácijski   in  meditacíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na meditacijo:   meditacijski center ; meditacijski položaj ; meditacijska metoda, tehnika / meditacijska delavnica ; meditacijska skupina / meditacijska glasba

meditánt   -a m ( ā á )
kdor meditira:   meditant je imel zaprte oči in si ponavljal mantro

meditatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. premišljujoč , razmišljajoč :   njegov meditativni značaj / meditativno razpoloženje
 
lit.  meditativni lirik ; meditativna pesem

meditatívnost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost meditativnega:   meditativnost pesmi

meditátor   -ja m ( ȃ )
kdor meditira:   zenovski meditatorji so tako koncentrirani, da se ne navadijo na zvok tiktakajoče ure

mediteránec   -nca m ( ȃ )
kdor živi v deželah ob Sredozemskem morju ali je doma iz njih:   v skupini je bilo nekaj severnjakov in mediterancev / po svojem čustvenem svetu je mediteranec

mediteránski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Sredozemsko morje ali obkrožajoče ga dežele; sredozemski :   mediteranske države / mediteranska flora / njegove slike izdajajo mediteranski temperament
♦ 
arhit.  mediteranska hiša  kamnita hiša s položno streho, krito s korci ; geogr.  mediteransko podnebje  subtropsko podnebje z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem, sredozemsko podnebje

medíti   -ím nedov. ( ī í )
1. povzročati, da postane kaj medno, mehko:   mediti sadje ; jabolka so dali medit ; te hruške se hitro medijo ; pren., ekspr.  prosila ga je in medila, a ni se dal pregovoriti
 
agr.  mediti lan  goditi
2. izločati snov, iz katere delajo čebele med:   ajda, akacija, cvetje medi ; hoja medi ; dobro, slabo mediti

meditíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od meditirati:   filozofsko meditiranje ; meditiranje o minljivosti

meditírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž.  globoko premišljevati, razmišljati:   meditirati o življenju ; meditirati ob knjigi ; zbrano meditirati

mèdklíc   -a m ( ȅ-ȋ )
klic, vzklik med govorjenjem koga, zlasti v javnosti:   delati medklice ; govornik je medklic preslišal ; protestni medklici ; medklici iz publike

mèdklúbski   -a -o prid. ( ȅ-ȗ )
ki je, poteka med klubi:   medklubske tekme

mèdknjížničen   -čna -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki je, poteka med knjižnicami:   medknjižnično sodelovanje
 
biblio.  medknjižnična izposoja

mèdkontinentálen   -lna -o prid. ( ȅ-ȃ )
medcelinski :   medkontinentalne prometne zveze / medkontinentalna raketa

mèdkrajéven   -vna -o prid. ( ȅ-ẹ̄ )
ki je, poteka med kraji:   krajevni in medkrajevni promet / medkrajevni telefonski pogovori ; medkrajevna telefonska centrala, zveza
// ki povezuje več krajev:   medkrajevni avtobusi
 
ptt  bližinski medkrajevni telefonski promet  nekdaj  promet med kraji na ožjem območju ; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje  omrežje, v katerem se vzpostavljajo telefonske in telegrafske zveze med posameznimi kraji

mèdkrôvje   -a s ( ȅ-ȏ )
navt.  prostor med krovoma:   prtljago so spravili v medkrovje ; dobil je samo še sedež v medkrovju

mèdkultúren   -rna -o prid. ( ȅ-ȗ )
1. ki je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju:   medkulturni dialog ; medkulturni konflikti ; medkulturna nestrpnost ; cilj projekta je spodbuditi medkulturno razumevanje
2. nanašajoč se na več različnih kultur, navadno na določenem ozemlju:   medkulturna vzgoja, zavest ; medkulturne primerjave, raziskave ; diplomirala je iz medkulturnih študij

mèdkultúrnost   -i ž ( ȅ-ȗ )
1. kar je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju:   sprejemanje medkulturnosti ; razprava o medkulturnosti ; vzgoja za medkulturnost ; večjezičnost in medkulturnost
2. medsebojni vplivi, prepletanje več različnih kultur na določenem ozemlju:   duhovna medkulturnost ; filozofija medkulturnosti ; raziskovanje medkulturnosti ; globalizacija in medkulturnost

médla   -e ž ( ẹ̑ )
gastr.  jed iz mešanice kaše ali moke in krompirja ali zelenjave, znana na Gorenjskem:   skleda medle

mèdledén   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
geol., v zvezi medledena doba   vsaka od toplejših dob med dvema poledenitvama:   tajanje ledu v medledeni dobi

medlênje   -a  [ medlenje in mədlenje s ( é )
glagolnik od medleti:   jezilo ga je njeno igrano medlenje / sončna luč se je spreminjala v nekakšno rdečkasto medlenje / medlenje po dekletu

medléti   -ím  [ medleti in mədleti nedov. , tudi  medlì  ( ẹ́ í knjiž.
1. izgubljati zavest:   mati na grobu vzdihuje in medli ; medlela je in ni mogla spregovoriti ; medleti od bolečin
2. izgubljati moč, slabeti:   bolnica je vedno bolj medlela ; oče je počasi medlel in hiral / cvetlica, drevo medli  hira / roke jim medlijo ; pren.  njegovo navdušenje je medlelo in izginjalo
3. izgubljati močen sijaj, svetlobo:   dan je že medlel ; mesečina zjutraj medli ; zarja medli ; sonce je začelo zahajati in medleti ; pren., ekspr.  zvezda te igralke je že začela medleti
// ekspr.  slabo svetiti:   redke svetilke na trgu so samo medlele
4. ekspr.  biti malo slišen:   nad dolino medli večerni zvon / krik medli v daljavi  pojema
5. ekspr.  biti, nahajati se v neaktivnem stanju:   v prazni dvorani medli klavir ; ladja že tri dni medli v pristanišču ; dolgo je medlela gluha tihota / medleti v siromaštvu in nevednosti
6. ekspr., v zvezi s po   zelo hrepeneti:   doma žena medli po tebi / v daljnem svetu mi srce medli po njej
● 
knjiž., ekspr.  oko mi medli od tvoje lepote  zelo sem prevzet ; knjiž., ekspr.  najini srci medlita v sladki sreči  zelo sva prevzeta od sreče

medlévati   -am  [ medlevati in mədlevati nedov. ( ẹ́ )
star. medleti :   v jeseni rastline medlevajo / ona medleva po njem

medlévica   -e  [ medlevica in mədlevica ž ( ẹ̑ )
zastar. omedlevica :   od groze je padla v medlevico ; prve dni je preživela kot v medlevici

medlíca   -e  [ medlica in mədlica ž ( í )
1. fot.  matirano steklo na zadnji ali zgornji strani fotografskega aparata za naravnavo ostrine slike:   na medlici dobiti ostro sliko
2. min.  rudnina, ki ima medel sijaj:   bakrova medlica

medlíka   -e  [ medlika in mədlika ž ( í )
ekspr.  izčrpan, slaboten človek:   Če bi bili medlika in mehkužne narave, se vam ne bi bilo ničesar bati  (H. Balzac – O. Župančič)

medlíkast   -a -o  [ medlikast in mədlikast prid. ( í )
nekoliko medel:   medlikasta svetloba / medlikast dan / ekspr.  medlikast človek

medlíti   -ím  [ medliti in mədliti nedov. , tudi  medlì  ( ī í )
knjiž.  delati kaj zmedeno, nejasno:   ne verjemi prividom, ki ti medlijo razsodnost
♦ 
les.  medliti les  matirati

medlo... 1   [ medlo in mədlo prvi del zloženk, knjiž.
nanašajoč se na medel:   medlobeseden, medlosrčnež

medlo... 2   [ medlo in mədlo prvi del zloženk, kakor  medlosijoč, medlozelen,  ipd., gl. medel

medlôba   -e  [ medloba in mədloba ž ( ó )
zastar. medlost :   medloba mu je prevzela telo

medlôben   -bna -o  [ medlobən in mədlobən prid. ( ó ō )
zastar. medlikast :   medloben dan

mêdlost   in  mèdlost  tudi  medlóst -i  [ druga oblika mədlost, tretja oblika medlost in mədlost ž ( é; ə̀; ọ̑ )
lastnost, značilnost medlega:   medlost njegovih predstav o tem / medlost njenih strasti / ekspr.  od medlosti se je težko držal pokonci

medlúšen   -šna -o  [ medlušən in mədlušən prid. ( ū )
ekspr., zastar.  nekoliko medel:   medlušen fant

medmášen   -šna -o prid. ( ȃ )
nar., v krščanskem okolju  nanašajoč se na čas med velikim in malim šmarnom:   medmašne nedelje / že vnaprej se je bala košnje v vročih medmašnih dneh  avgustovskih
● 
nar.  smrdiš kot medmašni kozel  zelo

mèdmésten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, poteka med mesti:   uvesti medmestni avtobusni promet / medmestni telefonski pogovori  medkrajevni ; medmestna konferenca ; medmestna košarkarska tekma  tekma med reprezentancami dveh ali več mest
// ki povezuje več mest:   medmestni trolejbusi / medmestne avtobusne postaje

mêdmet   -éta m ( é ẹ́ )
jezikosl.  nepregibna beseda, ki izraža duševno stanje, spodbujanje k dejanju ali posnemanje zvokov, glasov:   izraziti kaj z medmetom / pregibni medmeti

medméten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na medmet:   medmetna raba / medmetni stavek  stavek, izražen s samim medmetom

mèdminístrski   -a -o prid. ( ȅ-í )
ki je, poteka med ministri, ministrstvi:   medministrska konferenca, seja

medmórje   -a s ( ọ̑ )
geogr.  ozek pas kopnega med dvema morjema:   narediti prekop čez medmorje

mèdmožgáni   -ov m mn. ( ȅ-ȃ )
anat.  srednji in spodnji del velikih možganov:   živčne celice v medmožganih

medmréžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na medmrežje:   medmrežni naslov / medmrežni umetnik / medmrežna povezava, stran / uporaba medmrežne telefonije

medmréžje   -a s ( ẹ̑ )
1. svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih:   elektronsko medmrežje ; dostop do medmrežja
2. svetovni sistem medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih, ki so med seboj povezane z nadpovezavami; (svetovni) splet :   brskati po medmrežju ; uporabniki medmrežja ; razširjenost medmrežja

mèdnacionálen   -lna -o prid. ( ȁ-ȃ )
publ.  ki je, obstaja med narodi kake države:   glavni predmet razprave je bilo vprašanje mednacionalnih odnosov v državi ; poglabljati mednacionalno sodelovanje

mèdnadstrópen   -pna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki je, obstaja med nadstropji:   mednadstropni pasovi pročelja so bogato ornamentirani
 
grad.  mednadstropna konstrukcija

mèdnadstrópje   -a s ( ȅ-ọ̑ )
grad.  nižje, manjše nadstropje med dvema nadstropjema:   pisarna je bila v mednadstropju

mèdnároden 1   -dna -o prid. ( ȅ-á )
publ. meddržaven , mednacionalen :   mednarodni pogovori / mednarodni odnosi v Belgiji

mednároden 2   -dna -o prid. ( á )
1. ki je, obstaja med narodi, državami:   dobri mednarodni odnosi, stiki ; pomiriti mednarodno napetost ; mednarodne pogodbe ; mednarodno kulturno sodelovanje / kakšen je mednarodni položaj / odpreti nov mednarodni prehod
// ki je, poteka med narodi, državami:   mednarodni promet, turizem ; mednarodna politika, trgovina / mednarodno gospodarstvo ; uveljaviti se na mednarodnem tržišču
2. pri katerem so udeleženi pripadniki več narodov, držav:   mednarodni filmski festival ; mednarodni kongres, sejem ; mednarodni šahovski turnir ; mednarodno tekmovanje / mednarodni proletariat ; mednarodna javnost ; razvoj mednarodnega delavskega gibanja / mednarodna komisija, organizacija / publ.  mednarodna kulturna arena
3. namenjen, skupen več narodom, državam:   veliko mednarodno pristanišče / mednarodni delavski praznik / mednarodni jezik  jezik, ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov
// ki velja v več državah:   mednarodni predpisi ; mednarodni prometni znaki ; mednarodne kratice
4. ki povezuje več držav:   mednarodni vlaki ; mednarodne ceste, magistrale ; mednarodne vodne poti
♦ 
ekon.  mednarodna delitev dela ; fin.  Mednarodna banka za obnovo in razvoj  banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov ; mednarodno financiranje  prehajanje dela kapitala enega narodnega gospodarstva v druga narodna gospodarstva ; mednarodno posojilo  posojilo, dano v drugo državo ali dobljeno v drugi državi ; fiz.  mednarodni sistem enot  sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom ; jezikosl.  mednarodni izraz  beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih ; navt.  mednarodni signalni kodeks ; pravn.  mednarodno pravo  pravo, ki ureja pravna razmerja med državami in odnose v mednarodni skupnosti ; ptt  mednarodni kupon za odgovor  nekdaj  kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor ; šah.  mednarodni mojster  naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra ; tur.  mednarodno vozniško dovoljenje  dovoljenje, ki velja za vožnjo v vseh državah razen v matični

mednárodnopolítičen   -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na mednarodno politiko:   mednarodnopolitični odnosi / vprašanje je v mednarodnopolitičnem pogledu zelo zapleteno

mednárodnopráven   -vna -o prid. ( á-ā )
nanašajoč se na mednarodno pravo:   mednarodnopravni predpisi / mednarodnopravne obveznosti

mednárodnost   -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost mednarodnega:   mednarodnost kulture, umetnosti / mednarodnost predpisov
2. publ.  sodelovanje med narodi, državami na osnovi priznanja neodvisnosti in enakopravnosti:   pospeševati mednarodnost ; pravilno ocenjevanje mednarodnosti

mèdnaslòv   -ôva m ( ȅ-ȍ ȅ-ó )
naslov dela daljšega sporočila, besedila, ki poudarja vsebino tega dela:   razčleniti članek z mednaslovi

mednóžje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  mesto med nogami:   le krpica blaga ji je pokrivala mednožje / konj se je otepal muh, ki so mu silile v mednožje

médo   -ta m ( ẹ̑ )
otr. medvedek , medved :   medo je njena najljubša igrača

mèdobčínski   -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
ki je, poteka med občinami:   medobčinsko srečanje, tekmovanje / plodno medobčinsko sodelovanje
// namenjen, skupen več občinam:   medobčinski zdravstveni center ; medobčinski skladi za šolstvo / medobčinski urbanistični načrt

medóčje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  mesto med očmi:   kamen mu je priletel naravnost v medočje

medojéd   -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
1. ekspr.  kdor rad je med:   ta je velik medojed
2. zastar. medved

medôknica   in  medóknica -e ž ( ȏ; ọ̑ )
nav. mn.  zastor med notranjim in zunanjim oknom:   potegniti, spustiti medoknice ; sonce je posvetilo skozi režo v lesenih medoknicah

medolízec   -zca m ( ȋ )
ekspr.  kdor rad je med:   tisti medolizec

mèdomréžen   -žna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
1. značilen za skupino avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo:   medomrežni klic ; medomrežni pogovor ; cena minute medomrežne povezave iz fiksnega omrežja v mobilna omrežja in obratno je znana
2. nanašajoč se na medomrežje:   medomrežna knjigarna ; v načrtu imajo izdajanje revije in pripravo medomrežne strani

mèdomréžje   -a s ( ȅ-ẹ̑ )
1. svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih; medmrežje :   dostop do medomrežja
2. svetovni sistem medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih, ki so med seboj povezane z nadpovezavami; (svetovni) splet :   brskati po medomrežju ; spletne strani medomrežja ; uporabniki medomrežja

medonôsen   -sna -o prid. ( ó ō )
čeb.  ki daje med, medičino; medovit :   medonosna rastlina

mèdosében   -bna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
knjiž.  ki je, obstaja med posamezniki; medsebojen :   tesni medosebni stiki ; prijateljska medosebna razmerja
 
psih.  medosebni odnosi  odnosi med ljudmi v določenem okolju, ki jih veže skupno delo

mèdósen   -sna -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
teh., v zvezi medosna razdalja   razdalja med osema v vzdolžni smeri vozila:

medósje   -a s ( ọ̑ )
teh.  razdalja med osema v vzdolžni smeri vozila:   novi model avtomobila ima daljše medosje

medovít   -a -o prid. ( ȋ )
čeb.  ki daje med, medičino:   medovita rastlina

medôvnik   -a m ( ȏ )
nav. mn., bot.  žleza, navadno v cvetu, ki izloča nektar:   izloček medovnikov / cvetni medovniki

mèdpalúbje   tudi  mèdpálubje -a s ( ȅ-ȗ; ȅ-ȃ )
navt. medkrovje :   iz medpalubja je šel na krov, da bi se naužil zraka

mèdparlamentáren   -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
nanašajoč se na več parlamentov:   medparlamentarni stiki
 
polit.  Medparlamentarna unija  Interparlamentarna unija

mèdplanetáren   -rna -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki je, obstaja med planeti:   medplanetarni prostor
// ki je, poteka med planeti:   medplanetarni poleti / medplanetarna ladja  vesoljska ladja ; medplanetarna postaja

mèdplanéten   -tna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, obstaja med planeti:   medplanetni prostor
// ki je, poteka med planeti:   medplanetni poleti / medplanetna ladja  vesoljska ladja ; medplanetna postaja

medpléčje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  mesto med pleči:   bolečine je začutil najprej v medplečju

mèdpleménski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, obstaja med plemeni:   medplemenska nasprotja / medplemensko življenje

mèdpomnílnik   -a m ( ȅ-ȋ rač.
računalniški pomnilnik, kjer so začasno shranjeni podatki, ki jih sistem zaradi hitrejšega delovanja kasneje pošlje v napravo:   boljši modemi imajo vgrajen medpomnilnik ; podpora strojnemu preprečevanju vdorov s prekoračitvijo medpomnilnikov

medpóna   -e ž ( ọ̑ )
jezikosl.  obrazilo ali njegov del, ki povezuje podstavna dela zložene besede:   predpone, pripone in medpone

medpóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, obstaja med potjo, potovanjem:   medpotni postanek
 
žel.  medpotna postaja  vsaka od postaj med odhodno in namembno postajo

medpótoma   prisl. ( ọ̑ )
knjiž.  med potjo, spotoma:   to ti razložim medpotoma / medpotoma se lava strjuje

mèdprôstor   -óra m ( ȅ-ó ȅ-ọ́ )
vmesni prostor:   medprostor so izkoristili za police
 
agr.  nasadi z velikimi medprostori  nezasajenimi površinami
// grad.  prostor med sestavnima deloma gradbenega elementa:   medprostor je zapolnjen z izolirnim materialom

medpŕsten   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je med prsti:   medprstna kožica

mèdrazréden   -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, poteka med razredi:   medrazredno tekmovanje na šoli
// ki je, obstaja med družbenimi razredi:   medrazredni spori ; medrazredna nasprotja

medrêbrn   in  medrébrn -a -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
ki je med rebri:   medrebrni prostor / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice

medréčje   -a s ( ẹ̑ )
geogr.  svet med dvema ali več rekami:   naselili so medrečje Evfrata in Tigrisa

mèdrepúbliški   -a -o prid. ( ȅ-ú )
ki je, poteka med republikami:   organizirati medrepubliške kulturne zamenjave ; medrepubliško tekmovanje / dobri medrepubliški odnosi

medrésa   -e ž ( ẹ̑ )
v muslimanskem okolju  višja verska šola:   pouk v medresi se je začel / sezidati medreso

mèdresórski   -a -o prid. ( ȅ-ọ̑ )
ki je, poteka med resorji:   medresorska komisija ; medresorska delovna skupina ; medresorsko sodelovanje, usklajevanje

médrje   -a s ( ẹ̑ )
nar. severozahodno  ograjen prostor v planinah, v katerega se zapira živina ob molži in ponoči:   pastirji so prignali ovce in koze v medrje

medsebójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
1. ki je, obstaja med posamezniki:   so v dobrih medsebojnih odnosih ; medsebojni stiki, vplivi ; medsebojna odvisnost, pomoč ; medsebojna nasprotja
// ki je, poteka med posamezniki:   medsebojno dopisovanje ; medsebojno vplivanje / med državami kljub dogovarjanju ni prišlo do medsebojne trgovine / medsebojno sodelovanje  sodelovanje
2. ki je, se pojavlja v odnosu do druge osebe ali stvari:   hodili so v velikih medsebojnih presledkih ; majhne medsebojne razdalje / medsebojna lega
♦ 
bot.  medsebojna oprašitev  oprašitev cveta, navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste ; elektr.  medsebojna indukcija  indukcija, pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi

medsebójnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  medsebojni odnosi, medsebojna odvisnost:   človeška, socialna medsebojnost ; medsebojnost pojmov / pravilno pojmovanje medsebojnosti

mèdspôlen   -lna -o prid. ( ȅ-ȏ )
1. ki je, obstaja med spoloma:   medspolni odnosi ; medspolne razlike
2. biol.  ki ima (bolj ali manj) razvite organe in druge znake obeh spolov:   medspolno bitje

mèdstaničnína   -e ž ( ȅ-ī )
biol. medceličnina :   izločanje medstaničnine

medstêgenje   tudi  medstégenje  in  medstêgnje  tudi  medstégnje -a  [ prvi obliki metstegənje s ( ȇ; ẹ̑ )
knjiž.  prostor med stegni:   stisnil je roke v medstegenje in začel pripovedovati

mèdstránkarski   -a -o prid. ( ȅ-ȃ )
ki je, poteka med strankami:   medstrankarska pogajanja / medstrankarska nasprotja

mèdstrokôven   -vna -o prid. ( ȅ-ō )
nanašajoč se na več strok:   medstrokovni odbor

medtém   in  medtèm prisl. ( ẹ̑; ȅ )
izraža, da se dejanje v enem stavku dogaja, zgodi v istem času kakor dejanje v drugem stavku:   malo posedi, jaz pa bom medtem skuhala kavo ; dolgo te ni bilo, medtem se je marsikaj spremenilo

medúza   -e ž ( ū )
zool.  ožigalkar z zdrizastim telesom, ki lebdi v morju:   meduze in polipi

medúzen   -zna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na meduze:   meduzna jajčeca / meduzna generacija  spolni rod ožigalkarjev

mêdved   -éda m ( é ẹ́ )
1. zver z gostim kožuhom in močnimi kratkimi nogami:   medved brunda, lomasti,  ekspr.  hlača po gozdu ; medved se je postavil na zadnje noge ; ujeti medveda ; medved v brlogu ; lov na medvede ; močen kakor medved ; hodi kot medved / medved pleše ; voditi medveda po svetu
2. igrača, ki predstavlja medveda:   kamor gre, nese s seboj svojega medveda
3. ekspr.  močen, okoren, navadno dobrodušen človek:   zanimiv par sta, ona drobižek, on pa tak medved / ne bodi no tak medved
● 
ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu  ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš ; pog.  tristo (kosmatih) medvedov, kako si trmast  izraža podkrepitev trditve ; pog.  tolkel sem kot tristo medvedov  zelo, močno
♦ 
astron.  Mali medved  ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica ; Veliki medved  ozvezdje severne nebesne polute, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza ; film.  zlati medved  priznanje za najboljši film berlinskega festivala ; pal.  jamski medved  izumrli medved iz mlajše ledene dobe ; zool.  beli  ali  severni medved  ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega ledenega morja, Thalarctos maritimus ; morski medved  sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus ; rjavi medved  ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos ; sivi medved  grizli

medvédar   -ja m ( ẹ̑ )
1. nekdaj  kdor vodi po svetu dresiranega medveda in nastopa z njim:   v vas je prišel popotni medvedar
2. lov.  lovec na medvede:   izkušen medvedar
♦ 
lov.  pes, izučen za lov na medvede

medvédarica   -e ž ( ẹ̑ )
lov.  puška za lov na medvede:

medvédast   -a -o prid. ( ẹ́ )
ekspr.  po moči, okornosti, hoji podoben medvedu:   medvedast človek / medvedasta hoja

medvédek   -dka m ( ẹ̑ )
1. manjšalnica od medved:   razposajen medvedek ; medvedka in medvedki / otr.  v živalski vrt greva gledat medvedke  medvede
2. igrača, ki predstavlja medveda:   za rojstni dan je otrok dobil medvedka ; igrati se z medvedkom
3. nav. mn.  najmlajši član taborniške organizacije:   na taborjenje je odšlo precej medvedkov in čebelic
♦ 
zool.  medvedek vrečar  medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus

medvédič   -a  tudi  medvedìč -íča m ( ẹ̑; ȉ í )
medvedek :   medvedič je zadovoljno brundal ; medvedka in medvediči

medvédina   in  medvedína -e ž ( ẹ̑; í )
1. medvedja koža:   odeti se z veliko medvedino
2. medvedje meso:   razpadajoča medvedina

medvédji   -a -e prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na medvede:   medvedji kožuh ; medvedja šapa ; medvedje brundanje / medvedji brlog / njegovi medvedji koraki ; imel je medvedjo moč ; fantovo medvedje obnašanje  okorno, nerodno
2. v zvezi medvedji parkeljci ali medvedje tačke   užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,  bot. rumena griva :
● 
ekspr.  napraviti komu medvedjo uslugo  napraviti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi

medvédjica   -e ž ( ẹ̑ )
zool.  morski sesalec, ki živi v Sredozemskem in Jadranskem morju, Monachus albiventer:   opazovati medvedjice ; naselitev medvedjic / izginotje, ubijanje medvedjic / sredozemska medvedjica

medvédka   -e ž ( ẹ̑ )
samica medveda:   breja medvedka ; medvedka z mladiči

medvédnica   -e ž ( ẹ̑ )
medvedji brlog:   medved je prišel iz medvednice

medvednják   -a m ( á )
zaprt prostor za medvede:   močno zavarovan medvednjak

medvédov   -a -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na medvede:   medvedov brlog ; biti oblečen v medvedovo kožo
2. nar., v zvezi medvedovo latje   visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje :   trgati medvedovo latje
3. nar., v zvezi medvedova hruška   plod gloga:   nabirati medvedove hruške
4. v zvezi medvedovi parkeljci ali medvedove tačke   užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,  bot. rumena griva :
● 
piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu  proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen

medvêjka   -e ž ( ȇ )
bot.  grm z navadno nazobčanimi listi in drobnimi belimi ali rožnatimi cveti v češuljah, Spiraea:   cvetoča medvejka

mèdvérski   -a -o prid. ( ȅ-ẹ́ )
nanašajoč se na več veroizpovedi, ver:   medverski razgovori / medverska organizacija, šola

medvládje   -a s ( ȃ )
stanje v državi po prenehanju dotedanje vlade, oblasti in pred začetkom nove:   nastopilo je medvladje / to se je zgodilo v medvladju ; pren.  medvladje v našem kulturnem življenju

medvódje   -a s ( ọ̑ )
geogr.  svet med dvema ali več rekami, potoki:   vasi na medvodju

medvôjen   -jna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na čas med vojno:   v novelah je obravnavana snov iz predvojne in medvojne dobe ; pomanjkanje v medvojnih letih / medvojne naloge ; medvojno in povojno družbeno dogajanje
// nanašajoč se na čas med prvo in drugo svetovno vojno:   raziskovati medvojno literarno ustvarjanje

mèdvretênčen   in  mèdvreténčen -čna -o prid. ( ȅ-ȇ; ȅ-ẹ̑ )
ki je med vretenci:   medvretenčni prostor
 
anat.  medvretenčni diskus

mèdvŕsten   -tna -o prid. ( ȅ-ȓ )
ki je, obstaja med vrstami:   medvrstni posevki / medvrstna razdalja

mèdzavézniški   -a -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, obstaja med zavezniki:   medzavezniški odnosi / medzavezniška komisija

mèdzóben   -bna -o prid. ( ȅ-ọ̄ )
ki je, obstaja med zobmi:   medzobni prostor
 
jezikosl.  medzobni soglasnik  soglasnik, ki se tvori s konico jezika ob sekalcih

mèdzvézden   -dna -o prid. ( ȅ-ẹ̑ )
ki je, obstaja med zvezdami:   medzvezdni prostor
 
astron.  medzvezdna snov  plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru

mefísto   -a m ( ȋ )
ekspr.  posmehljiv, škodoželjen, zloben človek:   ne poslušaj vendar tega mefista

mefistófelski   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. mefistovski :   mefistofelski duh cinizma in zanikovanja

mefístovski   -a -o prid. ( ȋ )
tak kot pri Goethejevem Mefistu:   mefistovski pogled, smeh / nositi mefistovsko bradico  koničasto, črno, navadno kratko

méga   -- prid. ( ẹ̑ pog.
1. zelo velik, pomemben:   mega center  in  megacenter ; mega dogodek  in  megadogodek
2. odličen, zaželen:   strpnost je mega

méga...   prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na milijon:   megacikel, megaohm
2. pog.  nanašajoč se na kaj zelo velikega, pomembnega:   megacenter  in  mega center, megazvezda  in  mega zvezda

mégabájt   tudi  megabyte -a  [ mégabájt m ( ẹ̑-ȃ rač.
milijon bajtov:   minuta zvočnega zapisa zasede približno en megabajt [1 MB] ; število prenesenih megabajtov je omejeno

mégabít   -a m ( ẹ̑-ȋ rač.
milijon bitov:   hitrost prenosa podatkov dosega 54 megabitov [Mb] na sekundo

megabyte   gl. megabajt

mégacíkel   -kla m ( ẹ̑-ī )
fiz., rad., navadno v zvezi megacikel na sekundo   enota za merjenje frekvence, 1,000.000 ciklov na sekundo:

megafón   -a m ( ọ̑ )
1. teh.  lijasta priprava za usmerjanje glasu v določeno smer in navadno tudi za ojačevanje, govorilo:   nastaviti k ustom megafon
2. zvočnik , ojačevalec :   iz megafonov se slišijo koračnice ; pren., ekspr.  umetnik ni megafon oblasti, ampak vest družbe

megahertz   in  mégahêrc -a  [ mégahêrc m ( ẹ̑-ȇ )
fiz.  enota za merjenje frekvence, 1,000.000 hertzov:   valovna dolžina 20,006 megahertzov

megalít   -a m ( ȋ )
arheol.  prazgodovinsko nagrobno znamenje v obliki velikega kamna:   proučevati obliko, velikost megalitov / dolmen je sestavljen navadno iz megalitov

megalítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na megalit:   megalitski spomeniki / megalitski grobovi / megalitska kultura  materialna kultura mlajše kamene in bronaste dobe s središči v zahodni in severni Evropi

megalomán   -a m ( ȃ )
nav. ekspr.  kdor ima velike, v danih razmerah težko izvedljive načrte:   nekateri megalomani hočejo podreti in na novo zazidati cele mestne četrti
// kdor ima o sebi pretirano dobro mnenje in se poveličuje:   domišljav megaloman

megalomaníja   -e ž ( ȋ )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost megalomanov:   trpi za megalomanijo ; zaradi megalomanije nekaterih gospodarstvenikov ima škodo celotno gospodarstvo / megalomanija njihovih načrtov je očitna  pretiranost, neizvedljivost

megalománski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na megalomane ali megalomanijo:   megalomanski politik / zamisli tega gospodarstvenika so megalomanske

megalománstvo   -a s ( ȃ )
megalomanija :   taka zamisel je za naše razmere megalomanstvo

megalópolis   -a m ( ọ̑ )
publ. velemesto :   načrt za turistični megalopolis

mégamárket   -a m ( ẹ̑-ȃ )
samopostrežna blagovnica z več kot 3000 m 2 prodajne površine:   zgraditi megamarket ; nakupovati v megamarketu ; odprli bodo odprli deset novih trgovin in dva megamarketa

mégaron   -a m ( ẹ̑ )
pri starih Grkih  hiša s samo enim, pravokotnim prostorom:   oblika grškega templja se je razvila iz megarona
// glavni stanovanjski prostor z ognjiščem, navadno za moške:   gosta so sprejeli v megaronu

megatêrij   -a m ( é )
pal.  v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti, orjaški lenivec:

mégatóna   -e ž ( ẹ̑-ọ̑ )
voj.  enota za merjenje rušilne moči jedrskega streliva:   jedrska bomba z močjo 25 megaton

mégatónski   -a -o prid. ( ẹ̑-ọ̑ )
nanašajoč se na megatono:   megatonski naboj / s števnikom  eksplozija 25-megatonske (jedrske) bombe

mégavát   -a m ( ẹ̑-ȃ )
fiz.  enota za moč, 1,000.000 W:   elektrarna z močjo 135 megavatov

mégazabavíšče   -a s ( ẹ̑-í )
veliko poslopje, prostor za hazardiranje in drugo zabavo:   igralniško megazabavišče ; gradnja megazabavišča

megêra   -e ž ( ȇ )
knjiž., ekspr.  zlobna, hudobna, groba ženska:   ne zaupajte tej megeri

meglà   -è  in  mègla -e  [ məgla ž , rod. mn.  mègel  stil.  meglá  ( ȁ ȅ; ə̀ )
1. v ozračju nizko nad zemljo zgoščeni vodni hlapi, ki povzročajo slabo vidljivost:   megla se dviga, nastopi, se spušča ; megla se gosti, se razkadi ; po kotlinah leži megla ; iz megle rosi ; bela, siva megla ; gosta, redka megla ; jesenska, jutranja megla ; ekspr.:  po dolini se valijo, vlečejo megle ; nad vodo visi megla ; veter razganja meglo ; debela megla  gosta ; gore so zavite v meglo / jutri bo megla  megleno / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:  ob megli je vidljivost slaba ; zaiti v megli
// ekspr., s prilastkom  velika količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabo vidljivost:   snežna megla ; megla prahu ; megla škropiva
2. ekspr. nejasnost , nedoločenost , negotovost :   pregnati meglo iz duše ; zdaj tava v megli in mraku ; njegova umetnost se potaplja v abstraktne megle / z oslabljenim pomenom:  razpršiti megle predsodkov ; prihodnost je zavita v meglo negotovosti ; zdrsnil je v meglo nezavesti
● 
ekspr.  megla se mi dela pred očmi  zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo ; ekspr.  če je malo več pil, mu je razum ovila megla  ni mogel več logično misliti, trezno presojati ; ekspr.  to obdobje zgodovine je še zavito v meglo  je še neraziskano, nejasno ; kaj se vlečeš kot megla  počasi, leno hodiš ; spominjam se tega kakor v megli  nejasno ; od razburjenja je videl vse (kot) v megli  nejasno, nerazločno
♦ 
meteor.  inverzna megla  ki nastane v kotlinah in dolinah ob toplotnem obratu ; nizka megla  ki leži neposredno nad zemeljsko površino ; visoka megla  ki se dviga v višje zračne plasti ; navt.  rog za meglo  priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale ; voj.  umetna megla  s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje

mèglast   -a -o  [ məglast prid. ( ə̀ )
meglen :   debele meglaste plasti

meglén   -a -o  [ məglen prid. ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na meglo:
a) meglena plast ; ekspr.:  razgled ovira meglena tančica ; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi
b) hribi so še megleni ; meglena pokrajina / megleno nebo
c) pust meglen dan ; meglena jesen ; megleno podnebje
2. ki se nejasno, nerazločno vidi:   megleni obrisi predmetov ; pren.  megleni obrisi prihodnosti
// ekspr. moten , medel , kalen :   obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba
3. ekspr.  vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen :   megleni načrti ; imeti o čem meglene pojme ; meglena slutnja / politični položaj je meglen
// podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje:   ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni ; meglene splošne fraze ; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno
● 
ekspr.  niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve  časovno zelo oddaljeni ; ekspr.  zgodovina naselitve je še precej meglena  neraziskana, nejasna

meglénast   -a -o  [ məglenast prid. ( ẹ̄ )
nekoliko meglen:   meglenasto ozračje / meglenasta ravan / meglenasta svetloba

megleníca   -e  [ məglenica ž ( í )
astron.  samostojni zvezdni sestav; galaksija :   gibanje meglenic

meglenína   -e  [ məglenina ž ( í )
knjiž. megla , meglica :   gozd izginja v meglenini

meglénka   -e  [ məglenka ž ( ẹ̄ )
avt.  avtomobilski žaromet za vožnjo v megli:   prižgati, ugasiti meglenki

meglénost   -i  [ məglenost ž ( ẹ̄ )
lastnost, stanje meglenega:   meglenost ozračja / ekspr.  Cankarjevemu pisanju so očitali meglenost ; publ.  idejna meglenost / ekspr.  meglenost zgodnjega srednjega veka je še prevelika, da bi mogli izreči zanesljivejšo sodbo

meglíca   -e  [ məglica ž ( í )
1. redka megla, navadno manjšega obsega:   meglica se dviga, razkadi, spušča ; nad jezerom leži meglica ; ekspr.  meglice se pasejo po pobočjih ; bela, prosojna, rahla meglica ; ekspr.  kosmi meglice
 
meteor.  redka megla, zaradi katere vidljivost ni zmanjšana pod 1 km
// (bel) oblaček:   ni meglice, ki bi obetala dež ; meglice na nebu
// ekspr., s prilastkom  večja količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabšo vidljivost:   za vojaki je ostala samo še prašna meglica / meglice vodometa
2. rahla, komaj vidna vlaga, rosa na predmetu, v katerega se dihne:   umrla je, saj na ogledalu ni meglice ; meglica na očalih
3. astron.  velika količina, množina plinov in prašnih delcev v prostoru med zvezdami:   meglica v Orionu / svetla, temna meglica
● 
ekspr.  če je preveč pil, mu je rahla meglica ovila možgane  ni mogel več logično misliti, trezno presojati ; nar.  meglica na borovnicah, slivah  tanka voščena prevleka; poprh

meglíčast   -a -o  [ məgličast prid. ( í )
nanašajoč se na meglico:   megličasta plast / megličasta reka ; megličasto obzorje / jutro je megličasto / ekspr.  megličasti vodometi

meglíčen   -čna -o  [ məgličən prid. ( ī ȋ )
knjiž. megličast :   jutra so meglična
 
fiz.  meglična celica  posoda s prenasičeno vodno paro za opazovanje sledi naelektrenih osnovnih delcev

meglílnik   -a  [ məglilnik m ( ȋ )
agr.  priprava, ki razprši škropivo na zelo drobne kapljice; atomizator

meglína   -e  [ məglina ž ( í )
knjiž. megla , meglica :   sonce je prodiralo skozi jutranjo meglino ; modrikasta meglina

meglíti   -ím  [ məgliti nedov. , meglì  in  mègli  ( ī í )
delati kaj nejasno, motno:   dim, prah megli ozračje / solze so ji meglile oči ; pren., knjiž.  njegova izjava megli že tako zapleten položaj ; misli se mu meglijo
 
solze ji meglijo pogled  zaradi solznih oči vidi nejasno, nerazločno ; knjiž.  strah ji je meglil razsodnost  povzročal, da ni mogla razsodno misliti ; žganje mu megli razum  povzroča, da ne more logično misliti, trezno presojati
 
voj.  delati, povzročati umetno meglo

meglovít   -a -o  [ məglovit prid. ( ȋ )
zastar. meglen :   čemeren, meglovit dan / meglovite teorije

meglôvje   -a  [ məglou̯je s ( ȏ )
ekspr. megla , megle :   iz meglovja so segali samo najvišji vrhovi gor ; sivo jesensko meglovje

méh   -a m , mn.  mehôvi  in  méhi  ( ẹ̑ )
1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak:   v kovačnici se je pokvaril meh ; vajenec goni meh / kovaški meh
// priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak:   popraviti meh pri orglah ; meh dude, harmonike
2. šalj. harmonika :   harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
3. star.  ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda 2 godec je pihal na meh
4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža:   žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
// posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja:   nesti kozji, ovčji meh ; trebušast meh vina, žita ; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka  ti meh vinski, že spet razgrajaš
5. pog., v zvezi varnostni meh   napihljiva vreča, vgrajena v avtomobil, ki se pri trku avtomatsko napolni z zrakom in tako potniku ublaži udarec; varnostna, zračna blazina :
● 
nizko  razparal mu bom meh  trebuh ; na meh   dreti na meh  odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana ; ekspr.  na meh te bom odrl  napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega ; vpije, kot bi ga drli na meh  zelo močno, glasno ; ekspr.  ima smeh in jok v enem mehu  njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo ; s knjigo dela kot svinja z mehom  grdo, malomarno ; sope kot kovaški meh  zelo, glasno
♦ 
anat.  ledvični meh  votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč ; čeb.  kadilnik na meh ; fot.  meh  raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata ; kamera na meh ; glasb.  goniti meh  dovajati za delovanje orgel potrebni zrak ; teh.  prehodni meh  nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva ; nav. mn., zool.  pljučni meh  kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti

meháč   -a m ( á )
1. nar. koroško harmonikar :   mehač je veselo igral
2. zastar.  kdor goni meh (pri orglah):   organist in mehač

mehak   gl. mehek

mehanicíst   -a m ( ȋ )
1. pristaš mehanicizma:   nauk, teorija mehanicistov
2. knjiž.  kdor togo, razumsko poenostavljeno prenaša zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje:   ne bodimo taki mehanicisti

mehanicístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na mehanicizem:   mehanicistični nazori v biologiji, literarni teoriji in drugih znanostih ; sveta ni mogoče razložiti z mehanicistično teorijo / mehanicistično pojmovanje vloge sindikatov

mehanicízem   -zma m ( ī )
1. filoz.  nauk, ki razlaga vse pojave v naravi, družbi z zakoni mehanike:   mehanicizem enači človeka in stroj
2. knjiž.  togo, razumsko poenostavljeno prenašanje zakonitosti, metode določenega področja na kako drugo, višje področje:   mehanicizem je ustvarjalnemu duhu tuj

meháničen   -čna -o prid. ( á )
1. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti:   kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični ; mehanično ponavljanje
// ki ne temelji na vsebini:   mehanično prenašanje zakonov biologije na področje umetnosti / samostalnikom, ki poimenujejo stvari, določamo spol po mehaničnem načelu  po končnici ; mehanično razumevanje navodil
2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem:   mehanični dražljaji / mehanično čiščenje obleke  z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanične poškodbe  poškodbe zaradi udarca, vboda, padca ; mehanična zaščita  zaščita pred udarci, vbodi, padci
3. teh.  ki deluje samo ob uporabi sile mišic ali stroja:   dleto, klešče, nož in druge mehanične priprave / mehanični globinomer
// ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi:   mehanične priprave / mehanični brzinomer ; mehanična lopata  priprava z žico, ki jo v eno smer vleče elektromotor, za premeščanje, spravljanje sipkega materiala na kup ; mehanična roka  priprava, ki opravlja podobna dela kot roka ; mehanične statve  strojne statve ; mehanična stiskalnica ; mehanična tehnologija  mehanska tehnologija ; mehanična zavora
4. v zvezi mehanični servis, mehanična delavnica   servis, delavnica, v kateri se popravljajo ali izdelujejo stroji, tehnične priprave:   poleg nove bencinske črpalke so odprli tudi mehanični servis ; vajenec v mehanični delavnici
5. nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo; mehanski :   trdnost, prožnost in druge mehanične lastnosti
♦ 
filoz.  mehanični materializem  filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike ; glasb.  mehanični instrument  instrument, pri katerem nadomešča izvajalca poseben mehanizem ; med.  mehanična kontracepcija  kontracepcija, pri kateri se uporabljajo sredstva, ki zadržujejo spermije ; ped.  mehanično učenje  učenje brez razumevanja snovi; učenje, pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja

meháničnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost mehaničnega:   moreča mehaničnost gibov / njegovo pojmovanje tradicije je daleč od vsake mehaničnosti in togosti

mehánik   -a m ( á )
1. kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem, sestavljanjem strojev, tehničnih priprav:   poklicati mehanika ; pokvarjeno kolo je odpeljal k mehaniku ; učiti se za mehanika ; ladijski, letalski mehanik / fini, precizni mehanik  finomehanik
2. strokovnjak za mehaniko:   pri tej znanstveni nalogi sodelujejo kemiki, matematiki in mehaniki

mehánika   -e ž ( á )
1. veda o gibanju in mirovanju teles ter o silah, ki to povzročajo:   vpliv mehanike na filozofijo 17. in 18. stoletja ; zakoni mehanike / mehanika tal  geomehanika ; mehanika tekočin  hidromehanika
 
astron.  nebesna mehanika  veda o gibanju nebesnih teles ; fiz.  kvantna mehanika  veda o osnovnih delcih, atomih, molekulah, ki se jim pri gibanju ne more določiti tir ; mehanika togih teles
2. v zvezi fina, precizna mehanika   dejavnost, ki se ukvarja s popravljanjem in izdelovanjem preciznih tehničnih priprav; finomehanika :   delavnica fine, precizne mehanike ; telefonski aparati, električni števci in drugi izdelki fine mehanike
3. publ., s prilastkom zakonitost , določenost :   splošna mehanika revolucije ; v njegovem uporništvu je nekaj, kar zanikuje tesnobno mehaniko sodobnega sveta
4. mehanizem :   priprava z zastarelo mehaniko
5. glasb.  mehanizem pri glasbilu, ki omogoča igranje:   mehanika pri klarinetu se je pokvarila / angleška mehanika  klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun s posebnim sistemom vzvodov ; dunajska mehanika  klavirska mehanika, pri kateri se prenašajo udarci od tipk do strun neposredno ; klavirska mehanika

mehaníst   -a m ( ȋ )
mehanicist :   za mehaniste sta vesolje in človek samo komplicirana mehanizma

mehanístičen   -čna -o prid. ( í )
mehanicističen :   mehanistični nauk, nazor ; to je mehanistična razlaga evolucije
♦ 
filoz.  mehanistični materializem  mehanični materializem

mehániški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mehanike:   mehaniške navade / mehaniške klešče ; modra mehaniška obleka

mehanizácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od mehanizirati:
a) mehanizacija in avtomatizacija dela, proizvodnje / mehanizacija kmetijstva
b) mehanizacija gibov ; mehanizacija tipkanja
2. navadno s prilastkom  stroji, tehnične naprave, ki opravljajo delo s človekovim sodelovanjem:   na gradbišču uporabljajo najmodernejšo mehanizacijo ; kmetijska, pisarniška mehanizacija

mehanízem   -zma m ( ī )
1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja:   izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem ; mehanizem pisalnega stroja, ure ; mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem ; pren.  hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi
// publ., s prilastkom  skupina organov z določeno funkcijo; aparat :   menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje ; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem
2. publ., s prilastkom  kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost:   vodenje državnega mehanizma ; potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma ; mehanizem cen
// s prilastkom sistem , način :   mehanizem mednarodne delitve dela ; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja
♦ 
nav. mn., psih.  obrambni mehanizem  vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju ; teh.  ročični, vijačni mehanizem

mehanizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mehanizirati:   pogoj za zvišanje produktivnosti je mehaniziranje obrata / mehaniziranje gibov

mehanizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. uvesti stroje za opravljanje kakega dela:   mehanizirati košnjo, molžo / mehanizirati gospodinjstvo ; kmetijstvo se vse bolj mehanizira
// opremiti s stroji:   luko, obrat so že precej mehanizirali
2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti:   mehanizirati gibe
 
ped.  mehanizirati poštevanko  naučiti se jo tako, da se lahko uporablja brez razmišljanja, sklepanja
// ekspr.  povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti:   mesto mehanizira vse življenje

mehanográf   -a m ( ȃ )
uslužbenec, ki dela z mehanskimi stroji, napravami za obdelavo podatkov:   v knjigovodstvu potrebujejo še enega mehanografa ; knjigovodja mehanograf

mehanografíja   -e ž ( ȋ )
1. veda o mehanskih strojih, napravah za obdelavo podatkov in o njihovi praktični uporabi:   hitro se je uveljavil na področju mehanografije / posvetovanje o mehanografiji / center, oddelek za mehanografijo  za obdelavo podatkov s takimi stroji, napravami
2. adm.  mehanski stroji, naprave za obdelavo podatkov:   prodati zastarelo mehanografijo ; stroji za luknjanje, razvrščanje kartic in druga mehanografija

mehanográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mehanografe ali mehanografijo:   obiskovati mehanografski tečaj / izpisovanje faktur z mehanografskimi stroji / mehanografska obdelava podatkov

mehánski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo:   trenje, trki in drugi mehanski pojavi / mehanske lastnosti ; mehanska trdnost stekla / mehanski filter
2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem:   mehanski dražljaji / mehansko čiščenje obleke  z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanske poškodbe  poškodbe zaradi udarca, vboda, padca
3. teh.  ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi:   mehanski dvigalnik ; mehanska stiskalnica / mehanska regulacija / mehanska roka  priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
4. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti; mehaničen :   mehansko reševanje nalog
♦ 
filoz.  mehanski materializem  mehanični materializem ; fiz.  mehanski ekvivalent toplote  v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji ; mehanski izkoristek  razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja ; mehanska energija  energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege ali gibanja ; teh.  mehanska obdelava  obdelava, s katero se materialu spreminja oblika ; mehanska tehnologija  tehnologija, ki obravnava spreminjanje oblike materiala

méhar   -ja m ( ẹ̑ )
star. dudar :   piskanje meharjev

méhast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben mehu:   mehasti rokavi / ekspr.  mehaste veke  otekle, nabrekle

mehatrónika   -e ž ( ọ́ )
veda, ki združuje znanja strojništva, elektrotehnike in računalništva:   inženir, tehnik mehatronike

mehčálec   -lca  [ mehčalca in mehčau̯ca m ( ȃ )
mehčalo :   tej umetni snovi dodajo mehčalce / mehčalec za vodo

mehčálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mehčanje:   mehčalni postopek / mehčalno sredstvo
♦ 
fot.  mehčalni objektiv  objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek

mehčálo   -a s ( á )
sredstvo za mehčanje:   mehčala v umetnih snoveh ; proizvodnja mehčal

mehčánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od mehčati:   priprava za mehčanje mesa / mehčanje grozdja / sredstvo za mehčanje vode
♦ 
jezikosl.  mehčanje  sprememba soglasnika zaradi sledečega sprednjega samoglasnika ; med.  mehčanje možganov  odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice

mehčáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. delati kaj tako, da se (rado)
a) udere, vda:   sonce je mehčalo asfalt ; sneg se že mehča
b) gnete, oblikuje:   z gretjem mehčati vosek
c) reže, grize:   mehčati meso ; avgusta se je grozdje že mehčalo  postajalo sočno, zrelo
2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja:   to mazilo dobro mehča kožo ; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste  z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne
3. ekspr.  povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva:   bratova odločnost ga je vse bolj mehčala ; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost  delati jo manj izrazito, močno
4. ekspr.  delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost:   samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana
● 
ekspr.  saj se mu možgani mehčajo  v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
♦ 
jezikosl.  mehčati soglasnik  tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati ; kem.  mehčati vodo  odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli

mehčáva   -e ž ( ȃ knjiž.
1. mehčanje :   postopna mehčava
2. mehkost :   prijetna mehčava trave / mehčava oblakov
3. mehki del česa:   mehčava v gnezdu / mehčava stegen  mehki, mesnati del; mečava / iti čez mehčavo  mehka, razmočena tla

mêhek   in  mehák mêhka -o  tudi  prid. , mehkêjši  stil.  méčji  ( é ȃ é )
1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda:   mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal ; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik  ki ob manjšem pritisku dela vidno črto
// ki se da (rad) gnesti, oblikovati:   glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam  ki se da (rada) obdelovati / gospodje v cilindrih in mehkih klobukih
// ki se da (rad) rezati, gristi:   meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko  sočno, zrelo
2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja:   svila, žamet in druge mehke tkanine ; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase ; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji
3. neizrazito izbočen, zaobljen:   mehki valovi ; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina  rahlo valovita
4. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki:   odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek  topel ; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve ; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde
5. ki ima blažji, postopni učinek:   mehki načini odpuščanja, upokojevanja ; mehki prehod iz ene družbene ureditve v drugo ; mehki terorizem / mehki dejavniki / mehki zagon elektromotorjev
6. ekspr., navadno v povedni rabi obziren , popustljiv , prizanesljiv :   predstojnik je bil sumljivo mehek ; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka
// pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva:   komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek ; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje
7. nav. ekspr.  ki izraža prijaznost, naklonjenost:   prigovarjal mu je z mehkim glasom ; mehek nasmeh ; pikra poteza v sicer mehkem obrazu ; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo
8. nav. ekspr.  občutljiv, hitro ganjen:   ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava
● 
mehki pristanek vesoljske ladje, naprave  pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje ; ta jezik je mehek  ima sorazmerno veliko samoglasnikov ; ekspr.  pomagal si je z mehko hrbtenico  tako, da se je prilagodil vsaki situaciji ; šport. žarg.  mehka igra  previdna, obzirna, neborbena igra ; jajce z mehko lupino  jajce, ki nima apnenčastega ovoja ; publ.  iskati mehke točke družbe, obrambe  iskati njene slabosti, napake ; ekspr.  napori so veliki, gospoda pa preveč mehka  neodporna, mehkužna ; ekspr.  imeti mehka kolena  biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti ; mati je mehkega srca, ima mehko srce  je usmiljena; je hitro ganjena ; pog., ekspr.  do polnoči so bili že vsi (precej) mehki  (precej) pijani, vinjeni ; kmalu je bil mehek kot vosek  pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦ 
agr.  mehki sir  zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi ; mehko vino  vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola ; anat.  mehko nebo  nebo iz mehkega tkiva ; bot.  mehka stoklasa  latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis ; fot.  mehki negativ  negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju ; mehka gradacija  postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive ; gastr.  mehka moka  moka iz zelo drobnih delcev ; jezikosl.  mehki soglasnik  soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e ; mehki znak  trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk ; kem.  mehka voda  voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli ; kor.  mehki copatki  za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom ; les.  mehki les  les z razmeroma majhno gostoto ; med.  mehki čankar  spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih ; metal.  mehki svinec  svinec, ki mu ni dodan kak drug element ; mehke kovine  kovine z majhno trdoto ; mehko žarjenje  žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota ; teh.  mehki lot  ali  mehka spajka  lot  ali  spajka z nizkim tališčem ; tisk.  knjiga z mehkimi platnicami  s platnicami iz tanjše lepenke ; um.  mehki slog  gotski umetnostni slog okoli leta 1400

mehitaríst   -a m ( ȋ )
rel.  menih reda, ki se ukvarja z izdajanjem verskih, strokovnih knjig, zlasti v armenskem jeziku:   tiskarna mehitaristov

mehko...   prvi del zloženk
nanašajoč se na mehek:   mehkočuten, mehkolas / mehkosrčnež

mehkôba   -e ž ( ó )
1. ekspr. popustljivost , prizanesljivost :   zanašal se je na njegovo mehkobo in dobrodušnost / v uradnikovem glasu je začutil mehkobo / s smehom je hotel prikriti mehkobo, ki ga je obšla  ganjenost
2. mehkost :   mehkoba tal / mehkoba, barva in čistost vlaken / mehkoba barv, tonov

mehkôben   -bna -o prid. ( ó ō ekspr.
1. popustljiv , prizanesljiv :   ne bodi preveč mehkoben z njimi ; mehkobna ženska
2. ganljiv , čustven :   ta prizor je preveč mehkoben ; mehkobna glasba, pesem
3. nekoliko mehek:   mehkobne ustnice / mehkobno jesensko sonce

mehkôbnost   -i ž ( ó )
ekspr. popustljivost , prizanesljivost :   ves njegov obraz izraža mehkobnost / ženska mehkobnost

mehkočúten   -tna -o prid. ( ū knjiž.
1. obziren , popustljiv , prizanesljiv :   je dober, mehkočuten fant / mehkočutni izrazi
2. ekspr.  občutljiv, hitro ganjen:   mehkočuten sanjač ; ne posmehuj se mu, ko je tako mehkočuten

mehkočútnost   -i ž ( ū )
knjiž. obzirnost , popustljivost , prizanesljivost :   prostor in čas nista primerna za mehkočutnost / ekspr.  mehkočutnost solzavega pesnika  občutljivost

mehkodlák   in  mehkodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima mehko, voljno dlako:   mehkodlak pes

mehkolás   in  mehkolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima mehke, voljne lase:   mehkolaso dekle

mehkolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
vrtn., navadno v zvezi mehkolistna solata   solata, ki ima mehke, sočne liste:   krhkolistne in mehkolistne solate

mehkolupínast   -a -o prid. ( í )
knjiž.  ki ima mehko lupino:   mehkolupinast sad / mehkolupinasto jajce  jajce z mehko lupino

mehkonében   -bna -o prid. ( ẹ̑ )
jezikosl.  tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom:   mehkonebna zapora / mehkonebni soglasniki

mehkonébnik   -a m ( ẹ̑ )
jezikosl.  soglasnik, tvorjen z zgornjim delom jezika in mehkim nebom:   k, g in h so mehkonebniki

mehkosŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
knjiž. usmiljen , dobrosrčen :   mehkosrčen človek ; mati je bila zelo mehkosrčna

mêhkost   tudi  mehkóst -i ž ( é; ọ̑ )
1. lastnost, značilnost mehkega:   gladkost, prožnost, mehkost izdelka / mehkost in usklajenost gibov
2. ekspr. popustljivost , prizanesljivost :   očetova nepopustljivost in materina mehkost / hotel je prikriti svojo mehkost  ganjenost

mehkôta   -e ž ( ó )
knjiž. mehkost :   krhkost, mehkota, trdota in druge lastnosti / očetova nepopustljivost in materina mehkota  popustljivost, prizanesljivost

mehkôten   -tna -o prid. ( ó )
knjiž.  nekoliko mehek:   mehkotno telo kače / ne bodi tako mehkoten  občutljiv, mehkužen

mehkúž   -a m ( ū )
1. star.  mehkužen človek:   same ženske so ga vzgajale, zato je tak mehkuž in sanjač
2. rak po levitvi, dokler še nima oklepa:   mehkuž ostane v skrivališču kak teden
♦ 
agr.  jajce, ki nima trdega apnenčastega ovoja

mehkúžec   -žca m ( ȗ )
1. nav. mn., zool.  živali z mehkim telesom brez notranjega ogrodja, Mollusca:   polži, školjke in drugi mehkužci
2. mehkužen človek:   debeluharji in mehkužci so omagali že na pol poti

mehkúžen   -žna -o prid. ( ú ū )
ekspr.  ki se zaradi navajenosti na udobje, pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti:   mehkužni otroci so kar naprej bolni ; predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni ; ne bodi tako mehkužen in len / v mestih je življenje vedno bolj mehkužno

mehkúžiti   -im nedov. ( ú ȗ )
ekspr.  povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti:   udobje je vojake vedno bolj mehkužilo ; mehkužiti se v varnosti in brezdelju / značaj se mu mehkuži
// pretirano negovati, razvajati:   le mehkuži ga, da ne bo za nobeno rabo

mehkúžnež   -a m ( ȗ )
mehkužen človek:   ne bodi tak mehkužnež ; uporni gladiatorji so bili strah rimskih mehkužnežev

mehkúžnik   -a m ( ȗ )
knjiž.  mehkužen človek:   dvorni mehkužniki / narod mehkužnik

mehkúžnost   -i ž ( ú )
ekspr.  lastnost mehkužnega človeka:   ob trdem delu se je znebil mehkužnosti in lahkoživosti ; zaradi prevelike mehkužnosti ne vztraja pri nobenem delu

mehníca   -e ž ( í nar.
1. medna hruška:   v vrhu se je odtrgala tepka .. in se naposled razčesnila pred Žefovimi nogami. Žef se je sklonil, pobral mehnico .. in snedel  (C. Kosmač)
2. neodločen, bojazljiv človek:   kakšen fant neki, prava mehnica je

méhovka   -e ž ( ẹ̑ )
pog.  kamera na meh:   fotografira z mehovko

mehúr   -ja m ( ú )
1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino:   mehur se je naredil ; predreti mehur ; milni mehur ; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode ; pren., knjiž.  mehurji luči
2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe:   na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin ; gnojni mehurji
// tej podobna tvorba sploh:   obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji
3. organ za zbiranje seča:   prehladil si je mehur ; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur ; vulg.  odcediti si,  pog., ekspr.  olajšati si mehur  opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur
// nekdaj  vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka:   mehur s tobakom je šel iz rok v roke ; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka
♦ 
anat.  žolčni mehur  mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč ; bot.  plavalni mehur  z zrakom napolnjeni del steljke ; metal.  plinski mehur  droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka ; zool.  črnilni mehur  črnilna žleza ; vzdušni  ali  ribji mehur  organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi ; zvočni mehur  organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih

mehúrčast   -a -o prid. ( ú )
1. poln mehurčkov:   ves je opečen in mehurčast ; led je bil prevlečen z mehurčasto plastjo
2. podoben mehurčku:   mehurčast izpuščaj ; mehurčasta žleza / tkanina mehurčastega videza

mehúrček   -čka m ( ū )
manjšalnica od mehur:   zračni mehurčki se dvigajo iz vode ; milni mehurčki / testo je mehko in v njem se delajo mehurčki / na koži se mu zaradi vročine delajo mehurčki ; pren., ekspr.  loviti mehurčke slave
♦ 
anat.  pljučni mehurček  najmanjša votlinica v pljučih ; teh.  mehurček libele  zrak v cevki libele, ki kaže vodoravno lego ; zool.  prebavni mehurček  votlinica v citoplazmi praživali, v kateri se prebavlja hrana

mehúrčiti   -im nedov. ( ú ȗ )
knjiž.  delati, povzročati mehurje, mehurčke:   z izdihavanjem zraka je mehurčil vodo / sluznica se mehurči

mehúrčkast   -a -o prid. ( ū )
1. poln mehurčkov:   mehurčkasta površina
2. podoben mehurčku:   mehurčkast izpuščaj

mehúrčkati   -am nedov. ( ȗ )
knjiž.  delati, povzročati mehurčke:   plavalec je lovil sapo in mehurčkal vodo ; pena na pivu se mehurčka

mehúrec   -rca m ( ū )
star. mehurček :   pene se pršijo v milijarde mehurcev
 
biol.  zarodni mehurec  mehurčku podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z enojno plastjo celic; blastula

mehúren   -rna -o  ( ȗ )
pridevnik od mehur:   mehurna in ledvična obolenja

mehúriti   -im nedov. ( ú ȗ )
knjiž.  delati, povzročati mehurje:   mehuriti tekočino ; ko voda vre, se kadi in mehuri / kužne bolezni, ki mehurijo kožo ; listi se mehurijo

mehúrjast   -a -o prid. ( ú )
1. poln mehurjev:   mehurjast obraz ; roke so mehurjaste / papir je postal mehurjast
2. podoben mehurju:   mehurjasta tvorba
♦ 
bot.  mehurjasti šaš  šaš z napihnjenimi plodovi, Carex vesicaria

mehúrjavost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost mehurjastega:   mehurjavost kože
♦ 
med., vet.  bolezen, ki jo povzročajo mehurnjaki

mehúrjevec   -vca m ( ú )
kem.  bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo:   zaščititi se proti mehurjevcem

mehúrka   -e ž ( ū )
bot.  grm z rumenimi cveti in mehurjasto napihnjenimi plodovi, Colutea arborescens:   posaditi mehurko v parku
♦ 
zool.  mehurke  žabe z majhno glavo in razmeroma širokim trupom, ki se lahko napihne, Brevicipitidae

mehúrnik   -a m ( ȗ )
med., vet.  obliž, ki povzroča mehurjasta vnetja:

mehurnják   -a m ( á )
med., vet.  velika mehurjasta tvorba z ličinkami ovojnice v notranjih organih:

meissenski   -a -o  [ májsənski prid. ( á )
nanašajoč se na mesto Meissen:   meissenska katedrala / dragocen meissenski porcelan

mej   gl. med 3

mêja   -e  stil.  ž , rod. mn.  mêj  in  mejá  ( é )
1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja:   meja poteka, teče po vrhovih gor ; označiti mejo ; državna, občinska meja / ta meja je strateška, utrjena / Slovenija in Hrvaška sta podpisali dogovor o skupnem nadzoru meje / prestopiti mejo / zelena meja  območje državne meje med mejnimi prehodi, zlasti nenaseljeno, gozdnato / publ.  položaj na meji je napet  mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad
// črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele:   kositi čez mejo ; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene
2. s prilastkom  kar ločuje, razmejuje kaj sploh:   jezikovne, pojmovne meje ; meja med poezijo in prozo ; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž.  meja ločnica
3. mn., publ., s prilastkom področje , območje :   država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom:  Slovenci zunaj meja domovine  v tujini, tujih državah ; meje znanja se širijo / pisar.  delati, ukrepati v mejah predpisov  po predpisih
4. navadno s prilastkom  določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa:   meja se je premaknila navzdol, navzgor ; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti  komaj še rentabilno
5. nezoran, travnat del med njivami:   sosed je tudi letos preoral mejo ; na mejah je nakosil za kopico sena
6. navadno v zvezi živa meja   vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev:   negovati, zasaditi živo mejo ; drenova, gabrova živa meja
● 
odpreti mejo  dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja ; ekspr.  vsaka stvar ima svoje meje  pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme ; ekspr.  to presega vse meje  izraža nedopustnost česa ; ekspr.  brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič  zelo veliko, dolgo razpravljajo ; ekspr.  biti do skrajne meje pošten  zelo pošten ; to je res le do določene, neke meje  le deloma, delno ; ekspr.  iti do zadnjih mej  storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice ; pog.  čez mejo jo je popihal  odšel je ilegalno v tujino
♦ 
fiz.  meja elastičnosti  največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa ; geogr.  datumska meja  na kateri se spremeni datum za en dan ; zgornja gozdna meja  višina, do katere sega strnjen gozd ; gozd.  drevesna meja  nadmorska višina, do katere še raste drevje ; zgod.  borci za severno mejo  udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919

mejáč   -a m ( á )
1. mejaš :   mejača sta se sprla zaradi poti
2. nekdaj  nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže:   tihotapec je mejačem ušel

meják   -a m ( á )
knjiž.  prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed :   Slovenci so mejaki tudi z Madžari / odnosi med mejakoma Slovenijo in Avstrijo  sosednjima državama

mejáš   -a m ( á )
1. lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo:   mejaša se tožita zaradi poti / bil je mejaš z njenim bratom
2. knjiž.  prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed :   vzhodni mejaši Slovencev so Hrvati in Madžari
3. knjiž.  obmejni prebivalec:   mejaš z narodnostno ogroženega območja ; psihološke posebnosti mejašev
// nekdaj  kmet vojak ob avstrijsko-turški meji:   četa hrvaških mejašev ; brambovci in mejaši
♦ 
zgod.  mejaš  v fevdalizmu  lastnik, zakupnik vinograda, ki ni podložen gorskemu gospodu, zlasti na Dolenjskem

mejášinja   -e ž ( ā )
1. lastnica zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo:   spreti se z mejašinjo zaradi gozda
2. knjiž.  sosednja država; soseda :   Francija in njena mejašinja Nemčija

mejášiti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž., zastar.  imeti s kom isto, skupno mejo:   na zahodu mejašimo z Italijani

mejáštvo   -a s ( ȃ )
knjiž.  stanje, ko ima kdo s kom isto, skupno mejo:   slovensko mejaštvo na Germane in Romane / za to pokrajino je bilo turško mejaštvo neugodno  sosedstvo

mêjdan   -a m ( ȇ )
1. zastar. dvoboj , boj :   pozval je viteza na mejdan
// kraj dvoboja, boja:   veliko jih je padlo na mejdanu
2. v orientalskem okolju  trg, tržni prostor:   na mejdanu poleg železniške postaje so se zbirale majhne gruče Arabcev

mèjdún   in  mêjdún medm. ( ȅ-ȗ; ȇ-ȗ )
pog.  izraža podkrepitev trditve:   mejdun, je to lep pes

mèjdúnaj   in  mêjdúnaj medm. ( ȅ-ū; ȇ-ū )
pog.  izraža podkrepitev trditve:   mejdunaj, ali nam je trda predla

mèjdúš   in  mêjdúš medm. ( ȅ-ū; ȇ-ū )
pog.  izraža močno podkrepitev trditve:   mejduš, kako je lačen

mêjen   -jna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na mejo:
a) mejna pokrajina ; nemiri na mejnem območju / mejni spor / mejni jarek, kamen ; mejni prehod / mejna črta
b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja ; preseči mejno hitrost, težo
c) to je mejni primer iz sodne prakse ; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo
● 
mejna znanost  znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti
♦ 
ekon.  mejna korist  korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga ; filoz.  mejna situacija  po eksistencialistični filozofiji  položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti ; geom.  mejna ploskev  površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja ; mat.  mejna vrednost  limita ; strojn.  mejna mera  največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben ; mejna plast  plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni ; zgod.  mejni grof  grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino

mejíca   -e ž ( í )
manjšalnica od (živa) meja:   pristriči mejico

mejíšče   -a s ( í knjiž.
1. navadno s prilastkom  kar časovno ločuje, razmejuje kaj; mejnik :   to je važno mejišče v razvoju modernega pesništva
2. meja :   mejišče med poezijo in prozo / preorati mejišče

mejíti   -ím nedov. ( ī í )
1. imeti isto, skupno mejo:   Slovenija meji na Avstrijo, Hrvaško / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom
2. knjiž. omejevati , zapirati :   visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje
3. deliti :   obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr.  ta dva dogodka mejijo mnoga leta
4. ekspr., navadno v zvezi z na   biti zelo podoben:   njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost

mejl   gl. mail

mejníca   tudi  mêjnica -e ž ( í; ȇ )
knjiž.  meja, mejna črta:   mejnica med vzhodnim in zahodnim območjem / mejnica med zavestjo in podzavestjo / mejnica se je pomaknila navzdol, navzgor

mejník   -a m ( í )
1. kar označuje črto, ki ločuje, razmejuje zemljišča, države, navadno kamen:   postaviti, premakniti mejnik / to drevo je mejnik med travnikoma / O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst?  (O. Župančič)
// obcestni kamen:   sesti na mejnik ob cesti
2. navadno s prilastkom  kar časovno ločuje, razmejuje kaj:   ta dogodek je zgodovinski mejnik ; rojstvo otroka je bilo pomemben mejnik v njenem življenju
3. knjiž.  določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja :   z vajami in vztrajnostjo je presegel mejnike svoje sposobnosti

mêjnost   -i ž ( ē )
knjiž.  lastnost, značilnost mejnega:   mejnost pojava, primera

Méka   -e ž ( ẹ́ )
knjiž., ekspr., s prilastkom  mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti:   gledališka Meka ga je razočarala ; Pariz, Meka slikarjev

méka 1   in  mêka -e ž ( ẹ́; é )
nar. prekmursko  močviren travnik, log:   šel je domov po meki ; vrbe v meki

mêka 2   in  méka -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
ljubk. koza :   naša meka se je izgubila

mèkeke   medm. ( ȅ )
posnema glas koze:   za zidom je meketala koza: mekeke

mekèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
meketanje :   glasen meket koz

meketáč   -a m ( á )
ekspr. kozel :   gnal je kozla na semenj, toda suhega meketača ni kupil nihče
// slabš.  kdor govori, pripoveduje z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom:   na sestanku smo morali že spet poslušati tistega mestnega meketača

meketánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od meketati:   meketanje koz / dovolj imam tvojega meketanja

meketáti   -ám  in  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. oglašati se z glasom me ali mekeke:   lačne koze, ovce meketajo v staji / kadar so ga hoteli otroci razdražiti, so začeli meketati
2. slabš.  govoriti, pripovedovati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom:   kaj bo z nami, kaj bo z nami, je ves v strahu meketal starec / kaj bi toliko meketal, naredi, pa je  govoril, pripovedoval

meketàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki (rad) meketa:   meketavi kozlički

mekína   -e ž ( í )
agr.  trši ovoj semena prosa, ječmena, tesno zrasel z vsebino:   tolkel je proso in tako odstranjeval mekine
// mn.  ti ovoji, odstranjeni z luščenjem, tolčenjem:   krmiti z mekinami ; vreča mekin
● 
ekspr.  oče si zaračuna vsako plevo, vsako mekino  malenkost

mekínast   -a -o prid. ( í )
med.  ki ima zelo drobne delčke poroženele povrhnjice:   mekinasta koža

mekínje   -a s ( ȋ )
nar. vzhodno  več mekin, mekine:   odpihniti mekinje

mekniti   gl. makniti

meksikájnar   -ja m ( ȃ nekdaj
1. (prostovoljni) vojak mehiškega cesarja Maksimilijana:   meksikajnarji so se odpeljali iz Ljubljane proti morju
2. nav. mn.  škorenj z zgoraj trdimi, spodaj nagubanimi golenicami:   mož v telovniku, kratkih irhastih hlačah in meksikajnarjih

mektáti   -ám nedov. ( á ȃ )
nar. tresti , mučiti :   mrzlica, strah ga mekta

mekúž   -a m ( ū )
zastar.  mehkužen človek:   kdor se celo tega boji, je pravi mekuž

mél 1   -a m ( ẹ̑ )
mel 2 ploščate skale so bile pokrite z drobnim, belim melom / na melu je ležal sneg  melišču

mél 2   ž , daj., mest. ed.  méli  tudi  mêli  ( ẹ̑ )
1. droben pesek, razpadli delci kamnin:   na kamnitih ploščah se je nabrala drobna, bela mel ; vse pobočje je pokrivala sipka mel
// melišče :   steza drži čez meli / v meleh pod vrhovi je še sneg ; zagledal ga je visoko v meleh
2. zastar. drobir :   mel iz barja / lesena mel

melafír   -ja  tudi  -a m ( ī )
petr.  drobnozrnata temna predornina:   melafirji in diabazi

melamín   -a m ( ȋ )
kem.  brezbarvna kristalna snov za izdelovanje umetnih smol, ki pri višji temperaturi ne postanejo mehke:   tovarna melamina

melamínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na melamin:   melaminska plošča

melancána   -e ž ( ȃ )
enoletna kulturna rastlina ali njen jajčasti sad; jajčevec :   prodaja paradižnike in melancane / dušene melancane

mélange   gl. melanž

melanhóličen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen:   melanholičen človek ; postati melanholičen / melanholičen temperament
// ki izraža tako prizadetost in tako razpoloženje:   melanholičen pogled / obšle so ga melanholične misli / melanholična jesenska pokrajina

melanholíja   -e ž ( ȋ )
1. duševno stanje, značilno za človeka melanholičnega temperamenta:   obšla ga je melanholija ; hitro se je otresel melanholije / melanholija v glasu, očeh / melanholija jesenske pokrajine
2. psiht.  duševna bolezen, ki se kaže v žalostnem, mračnem razpoloženju, v nesproščeni duševni in telesni dejavnosti:   bolnik z akutno melanholijo

melanhólik   -a m ( ọ́ )
človek melanholičnega temperamenta:   velik melanholik je ; melanholiki in sangviniki

melanín   -a m ( ȋ )
biol.  snov, ki daje koži, lasem rjavo, temno barvo:   v koži črncev je veliko melanina

melanít   -a m ( ȋ )
teh.  laminat slovenske proizvodnje:   obložiti z melanitom ; v prid. rabi:  melanit plošča

melanóm   -a m ( ọ̑ )
med.  skupek izrojenih malignih pigmentnih celic:   kožni melanom ; debelina melanoma ; nastanek, razvoj, stadiji melanoma ; odkrivanje, zdravljenje melanoma ; boj, ukrepi proti melanomu ; tveganje za melanom / maligni melanom

melánž   -a  in  mélange -ea  [ melánž- m ( ȃ )
tekst.  izdelek iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken:   naročiti melanž / volneni melanž ; v prid. rabi:  melanž preja, tkanina ; zelena melanž barva  barva, ki jo tvorijo različne barve, med katerimi prevladuje zelena

melása   -e ž ( ȃ )
kem.  gosta, temno rjava tekočina, ki ostane pri proizvodnji sladkorja:   krmilu dodana melasa ; špirit iz melase

melína   -e ž ( í )
1. melišče :   steza se je vzpenjala ob melini / peščena melina
2. nar.  strm, nerodoviten svet:   pokositi melino ; garal je po melinah

melínast   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na melino ali mel:   melinaste brežine / melinast, sipek material

melinít   -a m ( ȋ )
kem.  brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina; ekrazit :   granate so nekdaj polnili z melinitom

melíniti se   -im se nedov. ( í ȋ )
knjiž., zastar.  zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti:   pesek se melini z brega / snežne plasti se melinijo

meliorácija   -e ž ( á )
izboljšanje zemljišč z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi:   povečati donos z melioracijo ; melioracija kmetijskih zemljišč ; sredstva za melioracijo so zagotovljena / melioracija gozdov  izboljšanje gozdov z gojitvijo ustreznejših drevesnih vrst, skrbnejšim vzdrževanjem

melioracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na melioracijo:   melioracijski ukrepi ; melioracijska dela / melioracijski načrt / nova melioracijska območja

melioratíven   -vna -o prid. ( ȋ )
s katerim se meliorira:   meliorativno pogozdovanje / meliorativna drevesna vrsta

meliorírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
izboljševati zemljišča z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi:   meliorirali so tisoč hektarov nerodovitne površine ; meliorirati zemljišča ob reki

melíran   -a -o prid. ( ȋ )
1. tekst.  ki je iz raznobarvnih ali raznovrstnih vlaken:   melirana preja, tkanina
2. ekspr., v zvezi z lasje, brada   ki je različnih barv, med katerimi navadno prevladuje siva:   on ima že melirane lase / starec s sivo melirano brado
♦ 
metal.  ki ima belo-sivo prelomno ploskev

melísa   -e ž ( ȋ )
začimbna in zdravilna rastlina s srčastimi spodnjimi listi in navadno belimi cveti:   listi melise ; duh po melisi

melísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na meliso:   melisni listi / melisno olje / star.  melisne jagode  melisnice

melísnica   -e ž ( ȋ )
nav. mn.  bonbon, v katerem je kot dodatek melisno olje:   kupiti melisnice ; bele in rdeče melisnice

melíšče   -a s ( í )
grušč in pesek, ki se nabirata ob vznožju (gorskih) sten in pobočij:   pod steno nastaja novo melišče ; šli so po stezi, ki drži čez melišče / melišče se že zarašča

melíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na melišče:   nastajanje meliščnih območij / meliščno rastlinje

melíti se   -ím se nedov. , tudi  méli se  ( ī í )
knjiž., zastar.  zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti:   kamenje, pesek se meli s strmin / obrežje se meli

melízem   -zma m ( ī )
glasb.  toni, ki se pojejo na en zlog:   melizmi v liturgičnem petju

melizmátičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na melizem:   melizmatično petje / melizmatični okraski

mélj   -a m ( ẹ̑ )
(zelo) drobna mivka:   jezero se je napolnilo z vulkanskim pepelom in meljem

meljáč   -a m ( á )
zastar. kočnik :   korenina meljača

melják   -a m ( á )
anat.  vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti; kočnik :   korenine meljakov
♦ 
agr.  močnati del zrna ; zool.  zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik

meljáva   -e ž ( ȃ )
1. mletje :   meljava bo kmalu končana ; meljava žita / meljava rude
2. zastar.  žito (za mletje):   pripeljati meljavo v mlin

mélje   -a s ( ẹ̑ )
nar. melišče :   prečkati melje

melódičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na melodijo:   melodična stran glasbe / imeti izreden ritmični in melodični čut / melodični interval  zaporedno zvenenje dveh tonov ; melodična linija  potek melodije
2. ki ima izrazito, prijetno melodijo; peven , speven :   ta pesem, skladba je zelo melodična / melodičen jezik / melodična lepota njenega glasu
♦ 
jezikosl.  melodični naglas  tonemski naglas

melódičnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost melodičnega; pevnost , spevnost :   melodičnost pesmi, skladbe / melodičnost jezika, stavka

melodíja   -e ž ( ȋ )
1. glasb.  glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni:   v tej skladbi je melodija glavni nosilec izraza ; ritem, melodija in harmonija
// s prilastkom  oblikovno in vsebinsko urejena skupina tonov, določenih po višini in trajanju:   ta melodija je otožna, zategla / enoglasna, vodilna melodija ; pren.  melodija dolenjskega narečja
2. publ., s prilastkom  krajša, navadno zabavna skladba:   igrati, predvajati melodije / pevci zabavnih melodij
3. pesn., s prilastkom  glasovi, zvoki sploh:   melodija gozdov, vetra / slavčkove melodije
♦ 
jezikosl.  stavčna melodija  stavčna intonacija

melodíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na melodijo; melodičen :   melodijski elementi skladbe / melodijski in spremljevalni instrumenti

melódika   -e ž ( ọ́ )
1. glasb.  melodične značilnosti v skladbi:   blagoglasna, slovesna melodika ; melodika in harmonika / orientalska melodika
2. knjiž., s prilastkom  melodične značilnosti česa sploh:   melodika ruskega jezika ; melodika stavka / Gregorčičeva melodika

melodiózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima izrazito, prijetno melodijo; peven , speven :   melodiozne pesmi, skladbe / to narečje je zelo melodiozno / govorila je z melodioznim glasom

melodióznost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost melodioznega; pevnost , spevnost :   to je opera z bogato melodioznostjo / melodioznost narečja

melodráma   -e ž ( á )
1. lit., glasb.  gledališka igra, katere besedilo se govori ob spremljavi glasbe:   pisal je glasbo za melodrame ; melodrame in operete
2. publ.  literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino, ganljivka:   ta roman je melodrama ; delo se je spremenilo v preočitno melodramo / v kinu predvajajo melodramo
// pretirano čustvena, ganljiva vsebina literarnega dela:   v tem romanu se srečamo s socialno melodramo

melodramátičen   -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na melodramo:   dobro pozna melodramatične zakonitosti / ta lik spominja na melodramatične junake
2. knjiž., ekspr.  pretirano čustven, ganljiv:   film z melodramatično zgodbo / govoriti z melodramatičnim glasom

melodramátski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na melodramo:   bil je znan melodramatski avtor / še najboljši so bili melodramatski filmi
2. knjiž., ekspr.  pretirano čustven, ganljiv:   konec igre je melodramatski

melodrámski   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na melodramo:   bil je znan melodramski avtor / prevečkrat uporablja melodramske preobrate, zaplete
2. knjiž., ekspr.  pretirano čustven, ganljiv:   roman z melodramsko zgodbo

melóna   -e ž ( ọ̑ )
1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen rumeni sladki sad:   jesti melone ; na trgu prodajajo melone in lubenice
2. šalj. polcilinder :   gospod z melono na glavi

melónast   -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben dinji:   melonast sad ; ekspr.  pomolil je skozi vrata svojo melonasto glavo

mélos   -a m ( ẹ̑ )
knjiž. melodika :   ljudski melos / pesem je tudi v prevodu ohranila ves melos originala

membrána   -e ž ( ȃ knjiž.
1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki lahko niha; kožica , opna :   predreti, raztrgati membrano / membrane v ušesih / membrana na bobnu ; pren., ekspr.  muzika verzov je vplivala na njegove čustvene membrane
// teh.  na obod napeta, pritrjena tanka, prožna ploščica, ki lahko niha:   membrana v zvočniku se je pokvarila ; gumijasta, kovinska membrana / telefonska membrana / membrana v črpalki
2. tanka plast snovi, skozi katero lahko pronica plin, tekočina:   difuzija plina skozi membrano / filtrirna membrana ; polprepustna membrana
3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje; ovojnica , mrena 1 možgane ovijajo tri membrane / sklepna membrana
♦ 
biol.  celična membrana  zunanji, mrtvi del celice

membránski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na membrano:   naprava z membranskim preusmerjanjem
 
strojn.  membranska črpalka

meménto   -a m ( ẹ̑ )
knjiž. svarilo , opozorilo :   ta izpoved je memento vsem, da je vojna zločin / razbitine avtobusa so bile grozljiv memento

mémo   -a m ( ẹ̑ pog.
krajše uradno ali poslovno pisno sporočilo; dopis :   uprava je zjutraj poslala memo s kratkimi navodili, o čem bodo ta dan poročali ; interni memo

memoáren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na memoare:   avtobiografska in memoarna literatura ; memoarna dela o revoluciji / memoarna oblika romana

memoári   -ov m mn. ( ȃ )
knjiž.  popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel; spomini :   izdati, pisati memoare

memoaríst   -a m ( ȋ )
knjiž.  pisec spominov:   ta memoarist ne poudarja lastnih zaslug / leposlovni memoarist

memoárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na memoare:   pripoved presega memoarske okvire / memoarska literatura ; rad bere memoarska dela

memorándum   -a m ( ȃ )
1. knjiž.  pisna izjava o kaki stvari, problemu z zahtevo, da se uredi, reši, namenjena vladi, politični oblasti; spomenica :   memorandum je podpisalo veliko uglednih znanstvenikov
2. polit.  uradni spis ene vlade drugi, v katerem se obširneje obravnava kak problem, spomenica:   izročiti, poslati memorandum ; avstrijska vlada je Sloveniji poslala memorandum ; nota in memorandum
// pisna izjava o ustno doseženem mednarodnem sporazumu, sporazum:   podpisati, ratificirati memorandum / memorandum o soglasju
3. zastar.  znanstvena razprava, študija:   napisal je memorandum o ostankih koral v gorah
♦ 
adm.  memorandum  polovica lista papirja formata A4 z glavo podjetja, ustanove, polovička ; zgod.  londonski memorandum  5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju

memoriál   -a m ( ȃ )
1. šport., navadno s prilastkom  športno tekmovanje, posvečeno spominu na koga, navadno znanega športnika:   zmagati na memorialu Janeza Polde ; Ziherlov memorial v skokih v vodo / tekmovanje za Bloudkov memorial
2. star. spomenica , izjava :   odposlali so memorial cesarju in komisiji
3. zastar.  znanstvena razprava, študija:   memorial o Ilirih

memoriálen   -lna -o prid. ( ȃ )
publ.  posvečen spominu na kaj; spominski :   memorialna konferenca ob 30-letnici kongresa / pisateljevo rojstno hišo so preuredili v memorialni in etnografski spomenik

memoríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od memorirati:   tudi dokumentacijo podreja osebnemu memoriranju ; memoriranje doživljajev / preveč je memoriranja, premalo pa samostojnega mišljenja / poslušati memoriranje

memorírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž.  spominjati se:   natančno memorira doživljaje ; memorira ga še, sreča pa nikoli
2. ped.  učiti se na pamet:   učenci so memorirali zlasti v prvem in drugem razredu
// pripovedovati na pamet:   teksta niso smeli pripovedovati po svoje, ampak memorirati / na začetku ure je memoriral učitelju že obravnavano snov
♦ 
gled.  v mislih obnavljati ali govoriti tekst za boljše obvladanje, ponavljati

ména   -e ž ( ẹ́ )
1. doba med zrelostjo in starostjo, ko pride pri ženskah do usihanja delovanja spolnih žlez in s tem do nekaterih telesnih in duševnih sprememb:   biti v meni / doba, leta mene
2. knjiž. menjava , menjavanje :   mena dobrin / narediti dobro meno / mena razmerja, vremena / stalne zgodovinske mene
 
med.  mena glasu  sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija
3. astron., navadno v zvezi Lunina mena   razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune:   opazovati Lunine mene / izračunati Lunine mene
4. knjiž., zastar.  doba, razvojna stopnja:   proizvodnja je v meni naraščanja
● 
knjiž.  ob meni stoletja  na koncu enega ali na začetku drugega stoletja

menáda   -e ž ( ȃ )
v grški mitologiji  žensko bitje, ki spremlja boga Dioniza:   raztrgale so ga menade ; blazna, divja menada
// knjiž. bakhantka , bakhantinja :   ples menad

menárha   -e ž ( ȃ )
med.  prva menstruacija:   dobiti menarho

menáža   -e ž ( ȃ voj. žarg.
1. (vojaška) hrana:   menažo smo redno dobivali ; dobra menaža / deliti, kuhati menažo  jed, jedi ; pri menaži je šest vojakov manjkalo  pri jedi, pri obroku
2. v zvezi oficirska menaža , v stari Avstriji  oficirska menza, oficirska restavracija:   hraniti se v oficirski menaži ; vodja oficirske menaže

menážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na menažo:   menažna skodelica / menažni voz

menažeríja   -e ž ( ȋ )
1. zbirka živih tujih, divjih živali za razkazovanje, proučevanje, navadno pri cirkusu:   imeli so vrtiljak in menažerijo ; izpopolniti menažerijo / potujoča menažerija
// prostor, stavba s to zbirko:   iti v menažerijo ; hrup v menažeriji
2. knjiž.  zbirka igrač, figur, ki predstavljajo živali:   otroka se igrata z menažerijo / steklena menažerija / ekspr.  njen klobuk je poln menažerije
3. ekspr., z rodilnikom  velika količina, množina:   doma ima že celo menažerijo mačk in psov / menažerija človeških strasti in napak

menážka   -e ž ( ȃ )
voj. žarg.  vojaška posoda za hrano, navadno iz aluminija:   jesti iz menažke ; stali so pred kotlom z menažkami v rokah

mencánje   -a  [ məncanje s ( ȃ )
glagolnik od mencati:   mencanje očesa, rok / mencanje in ožemanje perila / nobenega zavlačevanja in mencanja ni bilo / mencanje prosa

mencáti   -ám  [ məncati nedov. ( á ȃ )
1. premikati del česa z roko sem in tja, da se drgne ob drug del, navadno pri pranju:   mencati perilo ; mencati in ožemati / v zadregi je mencal robec  mečkal, stiskal
// premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati:   mencala je otrokove premrle roke ; od veselja si je mencal dlani, roke / še ves zaspan si je mencal oči
2. ekspr.  delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami:   vrsta se ni premaknila, zato je vse bolj mencal ; otrok nestrpno menca pred vrati / v zadregi je mencal z nogami / kaj pa toliko menca na sedežu
3. ekspr.  hoditi s kratkimi koraki:   mencal je okoli očeta in ga pregovarjal ; mencati proti domu ; počasi, urno mencati
4. ekspr.  omahovati, pomišljati se:   menca in menca, preden kaj stori / mencati z odgovorom / mogoče, najbrž, je mencala
♦ 
agr.  mencati proso  ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih; meti

mencàv   -áva -o  [ məncav- prid. ( ȁ á )
ekspr. omahljiv , neodločen 2 mencavo vedenje

mencávost   -i  [ məncavost ž ( á )
ekspr. omahljivost , neodločnost :   njihova mencavost ga jezi

mencorítiti   -im  [ məncorititi nedov. ( í ȋ )
slabš.  delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z zadnjico:   v zadregi je mencoritil sredi sobe / mencorititi na stolu
// hoditi s kratkimi koraki:   ustavljali so se, pa spet mencoritili dalje ; mencorititi sem in tja

mènda   in  mendà  [ menda in mənda člen. ( ȅ; ə̏; ȁ )
1. izraža domnevo:   menda je to edini človek, ki mu zaupa ; nocoj se menda še ne vrnejo ; slabo ji je, menda od slabega zraka
2. izraža samoumevnost:   menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš ; če prenese most kamion, bo menda tudi mene ; saj menda ne boš huda, če prisedem / v takem dežju pa menda ne boste šli od doma ; menda vendar ne bo ves dan megla ; pog.  pa menda ja nisi truden?
3. izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka:   »Se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!« ; pog.  »Me vzameš s seboj?« »Menda ja.«

mendelévij   -a m ( ẹ́ )
kem.  umetno pridobljen radioaktivni element, Md:

mendelízem   -zma m ( ī )
biol.  Mendlov nauk o dedovanju:

mendikántski   -a -o prid. ( ā )
rel., v zvezi mendikantski red   samostanski red, ki se odpoveduje vsakemu premoženju; beraški red :   frančiškanski, dominikanski in drugi mendikantski redovi

Méndlov   -a -o prid. ( ẹ̄ )
biol., v zvezi Mendlovi zakoni   zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju:

mendránje   -a  [ məndranje s ( ȃ )
glagolnik od mendrati:   mendranje trave, žita / mendranje po hiši

mendráti   -ám  [ məndrati nedov. ( á ȃ )
1. hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči:   konji, lovci mendrajo travo, žito / mendrati po ajdi, travi / mendrati gredo, polje / od jeze je mendral klobuk na tleh
// ekspr.  hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe:   ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali ; konji so mendrali po ljudeh
2. ekspr.  delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami; mencati :   deklica ob mizi je ves čas mendrala
// hoditi s kratkimi koraki:   mendral je okoli očeta in ga pregovarjal ; od veselja je mendral po hiši / pri hoji mendra
// hoditi sploh:   ves dan je mendral po mestu ; ni mogel spati, pa je mendral okoli / fant že dolgo mendra za njo  si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost
3. ekspr.  omahovati, pomišljati se:   mož ne mendra, kadar se mora odločiti / mogoče, najbrž, je mendral

mendrávec   -vca  [ məndravəc m ( ȃ )
vet.  konj, ki nima obeh mod (v mošnji):

menèc   -ncà  in  mènec -nca  [ mənəc m ( ə̏ ȁ; ə̀ )
kdor mane proso:   menci so meli zadnje snope

mênedžer   tudi  ménedžer  tudi  manager -ja  [ tretja oblika mênedžer tudi ménedžer m ( ȇ; ẹ̑ )
1. vodilni uslužbenec podjetja; direktor 1 , ravnatelj :   družbo upravljajo menedžerji ; odločilna vloga menedžerjev
2. publ.  voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu:   biti menedžer turistične agencije ; dober, nesposoben menedžer / turistični menedžer
// poslovni vodja moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu:   pevko je spremljal menedžer ; menedžer boksarja ; moštvo z menedžerjem in trenerjem

mênedžerka   tudi  ménedžerka  tudi  managerka -e  [ tretja oblika mênedžerka tudi ménedžerka ž ( ȇ; ẹ̑ )
1. vodilna uslužbenka podjetja; direktorica , ravnateljica :   uspešna menedžerka ; menedžerke vlagajo v delo več truda, da dosežejo enako priznanje kot menedžerji
2. publ.  voditeljica, organizatorka zlasti v gospodarstvu:   kadrovska menedžerka / glasbena, kulturna menedžerka
// poslovna voditeljica moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu:   z menedžerko sta sestavila podroben načrt, kako uspeti v svetu mode

mênedžerski   tudi  ménedžerski  tudi  managerski -a -o  [ tretja oblika mênedžerski tudi ménedžerski prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na menedžerje ali menedžerstvo:   opravljati menedžerske posle ; prevzeti menedžerske naloge / menedžerska uprava / kandidati za menedžerske položaje v podjetjih / menedžerska bolezen  bolezen, ki se pojavlja zlasti zaradi neprestane napetosti pri opravljanju organizacijskih in vodilnih del

mênedžerstvo   tudi  ménedžerstvo  tudi  managerstvo -a  [ tretja oblika mênedžerstvo tudi ménedžerstvo s ( ȇ; ẹ̑ )
1. sistem, v katerem je večina bistvenih odločitev zaupana menedžerjem:   razvoj menedžerstva
2. publ.  poslovno vodenje podjetja:   neuspešno menedžerstvo ; vprašanje menedžerstva se postavlja že nekaj časa / menedžerstvo v športu

menedžíranje   tudi  managiranje -a  [ menedžíranje s ( ȋ )
glagolnik od menedžirati:   prizadeval si je, da bi se izboljšal sistem menedžiranja in vodenja vlade ; učinkovito, uspešno menedžiranje ; menedžiranje podjetij

menedžírati   -am  tudi  managirati -am  [ menedžírati nedov. ( ȋ )
odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti ali o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa:   velike ustanove morajo svoja sredstva bolj racionalno menedžirati

mênedžment   tudi  ménedžment  in  management -a  [ tretja oblika mênedžment tudi ménedžment m ( ȇ; ẹ̑ )
vodenje podjetja:   visoko razvit menedžment
// vodilni uslužbenci:   vrhovni menedžment

menèk   -nkà  tudi  mènek -nka  [ mənək m ( ə̏ ȁ; ə̀ )
sladkovodna riba z zelo dolgima plavutma pred repno plavutjo:   jesti, loviti menke ; ščuke in menki
 
zool.  morski menek  večja morska riba z veliko, široko glavo in črno obrobljenimi neparnimi plavutmi, Brosme brosme

menetékel   -kla m ( ẹ̑ )
knjiž. svarilo , opozorilo :   grozeč menetekel

menežer   ipd. gl. menedžer ipd.

menežeríja   -e ž ( ȋ )
menažerija :   razkazovati menežerijo / iti v menežerijo / igrati se z menežerijo

menhír   tudi  ménhir -ja m ( ī; ẹ̑ )
arheol.  prazgodovinsko znamenje v obliki visokega kamna, stebra:   skrivnostni menhirji

mení   tudi  menu -ja  [ mení m ( ȋ )
1. kosilo ali večerja v restavraciji, gostilni iz že izbranih jedi:   naročiti, plačati meni ; brezmesni, dietni meni ; meni je cenejši / drugi meni  ki je enostavnejši, cenejši ; prvi meni  ki je obsežnejši, dražji
// seznam jedi za to kosilo ali večerjo:   sestaviti meni za cel teden ; jedi, zapisane v meniju
2. rač.  na zaslonu prikazan seznam možnosti, ki so uporabniku na voljo pri upravljanju elektronskih naprav, izbirnik:   nastavljati menije in orodno vrstico

meníca   -e ž ( í )
fin.  vrednostni papir, s katerim kdo komu naroča ali se sam obvezuje plačati določeni osebi določeno vsoto denarja:   akceptirati, diskontirati menico ; izdati, podpisati menico / bianko menica  podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica ; kratkoročna menica ; lastna menica  ki jo izpolni, podpiše in izda dolžnik ; trasirana menica  ki jo izpolni in izda upnik, podpiše pa dolžnik ; pren., ekspr.  za svoje ukrepe je dobil bianko menico odbora

meníčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na menico:   menični obrazec ; menični porok ; menična terjatev, zadolžitev
 
pravn.  menično pravo  predpisi za poslovanje z menicami

meníčnopráven   -vna -o prid. ( ȋ-ā )
nanašajoč se na menično pravo:   meničnopravni odnosi

meníh   tudi  menìh -íha  [ tudi mənih m ( í; ȉ í )
1. član samostanskega, verskega reda:   postati menih ; živi kot menih  osamljeno; skromno, preprosto / frančiškanski menih  frančiškan / budistični menihi
// rel.  član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi:   strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi  kartuzijani
 
star.  beli menihi  cistercijani
2. gastr.  podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem:   za veliko noč je spekla menihe

meníjski   tudi  menujski -a -o  [ meníjski prid. ( ȋ )
nanašajoč se na meni 2:   izdelava menijskih kartic / menijski ukazi ; menijska bližnjica, tipka, vrstica

meningítis   -a m ( ȋ )
med.  vnetje možganske mrene:   otrok je zbolel za meningitisom / klopni meningitis  virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop

meníngoencefalítis   -a m ( ȋ-ȋ med.
vnetje možganskih ovojnic in možganskega tkiva:   cepil se je proti klopnemu meningoencefalitisu

menískus   tudi  menísk -a m ( ȋ )
anat.  izbočen hrustanec v kolenskem sklepu:   poškodovati si meniskus ; operacija meniskusa
♦ 
fiz.  na eni strani vbočena, na drugi izbočena leča; ukrivljena površina tekočine v cevki

meníšček   -čka  [ tudi məniščək m ( ȋ )
1. ekspr.  manjšalnica od menih:   droben, slaboten menišček / pesmi meniščka Vodnika
2. zool.  gozdna ptica pevka z veliko belo liso na vratu, Parus ater:   meniščki in čižki

meníšec   -šca  [ tudi mənišəc m ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od menih:   droben, slaboten menišec / pesmi menišca Vodnika zna na pamet

meníšič   -a  [ tudi mənišič m ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od menih:   menišič se je kar izgubil v široki kuti / pesmi menišiča Vodnika

meníšiti   -im  [ tudi mənišiti nedov. ( í ȋ )
knjiž.  biti menih:   štiri leta je menišil v cistercijanskem samostanu

meníški   -a -o  [ tudi məniški prid. ( ȋ )
nanašajoč se na menihe:   preučevati meniško življenje / meniška kuta / meniški redovi  starejši samostanski redovi, ki živijo ločeno od drugih ljudi ; sleči meniško obleko  stopiti iz samostanskega reda

meníštvo   -a  [ tudi məništvo s ( ȋ )
1. obstoj, dejavnost menihov:   meništvo se je začelo v obliki puščavništva ; zgodovina meništva
// meniški poklic:   odločil se je za meništvo
2. menihi :   meništvo je ohranjalo in širilo kulturo ; srednjeveško meništvo

meníti 1   -ím  tudi  méniti -im dov. , méni  tudi  mêni  ( ī í; ẹ̄ )
zastar. menjati :   menila sta obleko, da ju niso spoznali / to meni slabost v moč

meníti 2   in  méniti -im,  tudi  méniti -im nedov. ( ī ẹ́; ẹ́ )
1. knjiž., z odvisnim stavkom  imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično:   menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju ; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti ; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo  zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti :   menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise ; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen ; osebno menim, da ravna prav / ekspr.  časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku  sodite
2. knjiž., z nedoločnikom  imeti namen, nameravati:   menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno ; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti ; elipt.  s tem nisem menil nič hudega ; še dolgo menim ostati med vami
3. knjiž.  izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti :   koga menite? Očeta menim, ne tebe ; to je kraj, ki ga je menil brodnik ; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
4. knjiž., v členkovni rabi, v zvezi z ali, kaj   izraža začudenje, nejevoljo; misliti :   kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem ; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj   izraža podkrepitev trditve:   to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
5. knjiž. reči , dejati 1 to ni lepo in prav, meni oče ; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte

ménja   -e ž ( ẹ́ )
zastar. menjava , menjavanje :   menja pridelkov / menja človeške sreče / menja se je razdrla  kupčija, pogodba

menjáčica   -e ž ( ȃ )
zool.  enoceličar, ki pri gibanju neprestano menja obliko; ameba :   menjačica se giblje s panožicami

menjálec   -lca  [ menjau̯ca tudi menjalca m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja z menjavo ene valute za drugo:   evre, dolarje je menjal pri menjalcu ; menjalci na tržaških ulicah / banka je razpisala mesto menjalca / menjalec denarja
// kdor menja, menjava kaj sploh:   menjalci pridelkov

menjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na menjavo ali menjanje:   menjalni postopek / menjalni sestanek filatelistov / menjalni tečaj evra, dolarja
 
ekon.  menjalna vrednost  vrednost, določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom ; menjalno gospodarstvo  gospodarstvo, ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin ; menjalno sredstvo  sredstvo, ki omogoča menjavo kakega blaga z drugim blagom ; kor.  menjalni korak  skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga

menjálnica   -e ž ( ȃ )
prostor za menjavo ene valute za drugo:   odpreti, ustanoviti menjalnico ; menjalnica na letališču, v hotelu / menjalnica denarja / tudi bančne menjalnice ne sprejemajo več tolarjev
// oddelek v podjetju, ki se ukvarja z menjavo česa za kaj drugega, drugačnega sploh:   mlin z menjalnico žita

menjálničar   -ja m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja z menjavo ene valute za drugo:   zaradi poneverb so aretirali dva menjalničarja ; menjati denar pri menjalničarju

menjálnik   -a m ( ȃ )
strojn.  ohišje z zobniki, ki omogočajo spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi:   kupiti, vstaviti menjalnik ; zamenjati olje v menjalniku / avtomatski, sinhronizirani menjalnik ; dvostopenjski, tristopenjski menjalnik
♦ 
grad.  nosilec, ki nosi zaradi dimnika, napeljave prekinjen glavni nosilec

menjálniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na menjalnico:   opravljanje menjalniških poslov ; menjalniško poslovanje / menjalniški trg / nakupni, prodajni menjalniški tečaj

menjálo   -a s ( á )
v zvezah:   ptt  (telefonsko) menjalo  priprava, s katero se izključi en in priključi drug telefonski aparat na isti vod ; žel.  (kretniško) menjalo  del kretnice, s katerim se premika njen jeziček

ménjanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od menjati:   menjanje proizvodov / menjanje prestav / menjanje bivališča

ménjati   tudi  menjáti -am,  in  ménjati -am dov. ( ẹ́ á ẹ́; ẹ́ )
1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega:   menjati kruh za cigarete ; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo ; s prijateljem menjati znamke ; ekspr.  svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi  kar je delal, bil eden, dela, je drugi ; dobro je menjal  kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate evro, sto evrov  ali mi lahko za evro, sto evrov daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti ; menjati dolarje, funte za evre, tolarje  dati ali dobiti dolarje, funte za enakovredno, ustrezno vsoto evrov, tolarjev
2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste:   menjati utrujene konje pri vozu ; mehanik je menjal olje v avtomobilu / menjati izrabljene dele z novimi  nadomestiti ; živali menjajo dlako  dobijo drugo, drugačno ; med vožnjo je večkrat menjal luči  prižgal druge, drugačne ; menjati perilo  preobleči se ; menjati seme  uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte
// napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:   trener je menjal oba slabša igralca ; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo ; straža se je menjala vsaki dve uri
3. z oslabljenim pomenom  izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega:   menjati bivališče, skrivališče ; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje  šel v službo k drugemu podjetju ; menjati poklic  začeti opravljati drug poklic ; menjati službo  iti v službo drugam ; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža  začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku
4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino:   človek z delom menja naravo in sebe ; po porazu je menjal prepričanje ; ladja je menjala smer ; temperatura, veter se lahko hitro menja
● 
ekspr.  težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer)  ne bi hotel postati, biti kdo drug ; posestvo je že večkrat menjalo lastnika  postalo last drugega ; menjati pogovor, temo  začeti govoriti o čem drugem ; preg.  volk dlako menja, a narave nikdar  človek ne more zatajiti svojega bistva
♦ 
avt.  menjati prestavo  narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen ; jezikosl.  menjati končnice pri glagolu ; med.  menjati glas  mutirati ; šah.  šahista sta menjala trdnjavi  drug drugemu izločila trdnjavo iz igre ; voj.  menjati korak  premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi

menjàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
knjiž., zastar. spremenljiv , nestalen :   menjavo vreme / njegovo razpoloženje je zelo menjavo

menjáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od menjati:
a) menjava pridelkov za obrtne izdelke / menjava med državama narašča, upada / ugodna menjava evra, dolarja / publ.  menjava izkušenj, mnenj  izmenjava
b) menjava izrabljenih delov / menjava dlake
c) pogoste menjave so prekinjale tekmo ; menjava straže
č) prišlo je do menjave bivališča / menjava poklica
d) menjava temperature, vremena
e) značilna menjava plasti / menjava svetlobe in teme

menjávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od menjavati:
a) menjavanje koruze za sol
b) menjavanje posteljnine enkrat na teden
c) menjavanje igralcev, partnerjev ; med menjavanjem straž je ušel
č) menjavanje bivališča / menjavanje zaposlitve
d) menjavanje učnih načrtov ; menjavanje temperature
e) menjavanje tople in mrzle dobe

menjávati   -am nedov. ( ȃ )
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega:   menjavati koruzo za sol / menjavati dolarje, funte za evre  dajati ali dobivati dolarje, funte za enakovredno, ustrezno vsoto evrov
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste:   medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce  preoblačiti se ; menjavati seme  uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:   trener je menjaval igralce ; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo  določeni gostje so v njem le malo časa
3. z oslabljenim pomenom  izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega:   menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce
4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino:   menjavati navade, stališča ; menjavati vrstni red ; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce  večkrat, pogosto ga menja
● 
od jeze menjava barve  bledi in rdi hkrati
♦ 
med.  menjavati glas  spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati

menjávost   -i ž ( á )
knjiž., zastar. spremenljivost , nestalnost :   menjavost lastnosti, oblik

menjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati :   menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste:   žena ravnokar menjuje zavese
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:   ta trener premalo menjuje igralce ; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo
3. z oslabljenim pomenom  izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega:   menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe
4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino:   menjevati pravopis ; položaj na bojišču se pogosto menjuje

menjševík   -a m ( ī )
v začetku 20. stoletja  pripadnik desnega krila Ruske socialnodemokratske delavske stranke ali član Ruske socialnodemokratske delavske stranke:   Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike

menjševíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na menjševike ali menjševizem:   menjševiška struja v stranki / menjševiški nazori o revoluciji

menjševízem   -zma m ( ī )
v začetku 20. stoletja  nerevolucionarna smer v Ruski socialnodemokratski delavski stranki:   nasprotovati menjševizmu

menljív   -a -o prid. ( ī í )
star. spremenljiv , nestalen :   bistvo z menljivo obliko / ljudsko mnenje je zelo menljivo

menopávza   -e ž ( ȃ )
dokončno prenehanje, ustavitev vsak mesec ponavljajočega se krvavenja iz maternice:   menopavza nastopi navadno okoli petdesetega leta ; ženska pred menopavzo

menstruácija   -e ž ( á )
vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice:   dobiti, imeti menstruacijo ; boleča, močna menstruacija ; izostanek menstruacije ; neredna, redna menstruacija

menstruacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na menstruacijo:   menstruacijske težave / menstruacijski ciklus  vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice

menstruálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na menstruacijo:   menstrualne težave / menstrualna kri / menstrualni ciklus  vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice

mentálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. duševen :   otrokov mentalni razvoj ; mentalne motnje ; telesno in mentalno zdravje / mentalno delo / mentalni delavci
♦ 
med.  mentalna higiena  skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij ; pravn.  mentalna rezervacija  neizrečeni pridržek, omejitev ob kaki izjavi, pogodbi ; psih.  mentalna starost otroka  povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke

mentalitéta   -e ž ( ẹ̑ )
skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost :   skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto / po mentaliteti se zelo razlikujeta / publ.:  treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug  mnenje, mišljenje ; bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti  mišljenju, ravnanju
// s prilastkom  ta skupek, značilen za
a) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine:   dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev / dijaška mentaliteta / mentaliteta te šole ga je odbijala  duhovno ozračje
b) prebivalce kakega zemljepisnega območja:   nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto / človek hribovske mentalitete

mentálnohigiénski   -a -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
nanašajoč se na mentalno higieno:   mentalnohigienska načela / mentalnohigienska posvetovalnica

mentálnost   -i ž ( ȃ )
star. miselnost , mentaliteta :   obravnavati mentalnost mladine / to je značilno za mentalnost kapitalistične dobe / po mentalnosti je hegeljanec ; dekadentska mentalnost

mentól   -a m ( ọ̑ )
kem.  brezbarvna kristalna snov, glavna sestavina olja poprove mete:   mentol hladi ; mazilo, ki vsebuje mentol ; v prid. rabi:  mentol bonboni

mentólen   -lna -o prid. ( ọ̑ )
ki vsebuje mentol:   mentolni bonboni

méntor   -ja m ( ẹ́ )
kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja 1 , svetovalec :   vprašati za nasvet svojega mentorja ; mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov
// profesor, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi študenta, predvsem pri pisanju zaključnega dela:   mentor se ni strinjal z njenimi idejami
♦ 
agr.  rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev

méntorica   -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja 2 , svetovalka :   dijakinje so predstavo pripravile pod vodstvom mentorice ; prizadevna mentorica ; dolgoletna mentorica mladim glasbenikom ; mentorica likovnega krožka
// profesorica, ki z nasveti, pojasnili usmerja, vodi študenta, predvsem v zaključni fazi študija:   mentorica še ni pregledala njegove diplome ; za temo diplomskega dela se je odločil na pobudo mentorice ; mentorica na inštitutu, univerzi

méntorski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na mentorje ali mentorstvo:   Čopova mentorska vloga / mentorska revija

méntorstvo   -a s ( ẹ̄ )
usmerjanje, vodenje mladega, neizkušenega človeka z nasveti, pojasnili, vodstvo:   literarno mentorstvo ; vpliv Čopovega mentorstva na Prešerna / na šoli so uvedli mentorstvo

méntrga   -e ž ( ẹ́ )
etn.  miza s koritom za mesenje:   presejati moko v mentrgo ; sedel je na klop zraven mentrge

menu   ipd. gl. meni ipd.

menuét   -a m ( ẹ̑ )
star, zmerno hiter francoski ples v tridobnem taktu:   dvorjani so spet plesali menuet ; eleganten, graciozen menuet
// skladba za ta ples:   po gavoti je orkester zaigral menuet
♦ 
glasb.  skladba ali stavek suite, sonate z značilnostmi tega plesa

ménza   -e ž ( ẹ̑ )
(gostinski) obrat, v katerem se pripravlja in servira navadno cenejša hrana:   odpreti menzo ; hrani se v menzi / podjetje je ustanovilo svojo menzo / delavska, študentska menza
// prostor tega obrata:   čakal ga je v menzi
♦ 
arhit.  (oltarna) menza  mizi pobobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje, oltarna miza

menzúra   -e ž ( ȗ )
nekdaj  študentski dvoboj s sabljo, mečem:   napovedati menzuro ; pokazal je brazgotine od menzur
♦ 
fiz.  graduirana valjasta posoda za merjenje količine tekočine ; glasb.  razmerje med velikostjo posameznih delov glasbila; razmerje med trajanjem posameznih notnih vrednosti v glasbeni pisavi od 13. do 16. stoletja ; šport.  razdalja med sabljačema na borilnem prostoru

menzurálen   -lna -o prid. ( ȃ )
glasb., v zvezah:  menzuralna glasba  glasba od 13. do 16. stoletja, zapisana z notami, ki zaznamujejo trajanje tonov ; menzuralna notacija  notacija od 13. do 16. stoletja, ki zaznamuje trajanje tonov

mêr 1   -a m ( ȇ )
zgod., v Ilirskih provincah  predstojnik merije, župan:   postal je ljubljanski mer

mér 2   ž , daj., mest. ed.  méri  ( ẹ̑ )
zastar. smer :   veter je spremenil svojo mer ; odšel je v tisto mer / nikoli ni mislil v ono mer

méra   -e ž ( ẹ́ )
1. navadno s prilastkom  enota za merjenje:   določiti, raziskovati mere ; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere ; časovne, dolžinske, utežne mere
// nekdaj  prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l:   spili so že tri mere vina
2. priprava, predmet za merjenje:   kontrolirati, popravljati mere ; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico
3. nav. mn., navadno s prilastkom  razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina:   obleka ne ustreza mojim meram ; telesne mere ; standardne mere fotografije, igrišča ; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog.  vzeti mero  ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa ; pog.  iti k meri  h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve ; konfekcija in obleke po meri  obleke, narejene za določeno osebo ; pren.  notranje mere človeškega duha
4. s prilastkom  določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine:   krompirja mu je vedno dal dobro mero ; pičla, zvrhana mera ; ekspr.  spili so ga že pošteno mero
// publ., z oslabljenim pomenom  obseg, stopnja česa sploh:   od nje ni pričakoval tolike mere cinizma  tolikega cinizma ; dobil je najvišjo možno mero kazni  najvišjo možno kazen ; to trdi s polno mero odgovornosti  z vso odgovornostjo
5. dopustna količina, stopnja česa:   v vsaki stvari je potrebna mera ; pri pitju ne pozna mere ; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere  pretirano dosti ; do te mere je stvar sprejemljiva  v taki obliki, stopnji ; proizvodnja narašča v predpisanih merah
// v zvezi čez mero, nad mero   izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa:   bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati  preveč ; ekspr.  nad mero je nesramen  zelo
6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom  izraža omejitev, kot jo določa prilastek:   ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici ; prostori so v polni meri izkoriščeni  popolnoma, v celoti ; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni ; to je v veliki meri njegova zasluga  v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res  deloma, delno
7. pisar., s prilastkom dejanje , ukrep :   v takem položaju so opravičljive izredne mere ; agrotehnične, varnostne mere
8. lit.  shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum :   mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera
● 
pog.  za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga  vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni ; star.  dati koga pod mero  pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem ; ekspr.  on hoče krojiti svet po svoji meri  po svojih idejah, predstavah ; ekspr.  zdaj je mera polna  ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven ; ekspr.  ima zvrhano mero križev in težav  zelo veliko ; ekspr.  ima zvrhano mero talenta  zelo je talentiran ; ekspr.  on ni človek vsakdanje mere  ni vsakdanji, povprečen človek
♦ 
ekon.  mera presežne vrednosti  razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom ; fin.  diskontna  ali  eskontna mera  v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične ; obrestna mera  v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj ; profitna mera  v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala ; temeljna obrestna mera [TOM]  do junija 2003  letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti ; geom.  kotna mera  število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah ; mat.  dolžinska mera  enota za merjenje razdalje med dvema točkama ; največja skupna mera  največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila ; strojn.  notranja mera  razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor

Mercallijev   -a -o  [ merkálijev- prid. ( ā )
geol., v zvezi Mercallijeva lestvica   razvrstitev jakosti potresa na dvanajst stopenj glede na posledice na zemeljski površini:

mercédes   -a m ( ẹ̑ )
avtomobil nemške tovarne Daimler-Benz:   uvažati mercedese ; direktor se je odpeljal z mercedesom ; črn, velik mercedes

mercerizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
tekst.  namakati in napenjati bombažno prejo ali tkanino v natrijevem lugu, da dobi lesk, postane močnejša:   navadno mercerizirajo samo boljše bombažne tkanine

merčún   -a m ( ȗ nekdaj
1. kdor uradno meri žito, sol:   na trgu je opravljal službo merčuna
2. v zvezi vojaški merčun   kdor uradno pregleduje, meri moške, če ustrezajo predpisom za opravljanje vojaške službe:   ujete tlačane so odvedli k vojaškemu merčunu

mérec   -rca m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor meri; merilec :   merec je povedal dolžino / bil je merec pri topu / merec je premeril parcelo  geometer, zemljemerec

mérek   -rka m ( ẹ̑ )
1. knjiž., zastar. tarča , cilj :   njegov beli konj je bil dober merek za strelce / on je bil vedno merek šal
2. voj.  pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja:   muha in merek
● 
knjiž., ekspr.  vzeti koga na merek  imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal ali zanimanja

méren   -rna -o prid. ( ẹ̄ )
1. merski :   angleški merni sistem
2. merilen :   merne naprave
 
etn.  merni dan  dan, ko se v planini meri ta dan namolzeno mleko

mérica   -e ž ( ẹ́ )
1. nav. ekspr., s prilastkom  določena (manjša) količina kake snovi, tekočine, ustrezna komu:   postregla mu je z večerno merico čaja / tolikšna je njegova običajna merica
// določena manjša količina kake snovi, tekočine sploh:   kupil je dve merici kostanja ; merico prosa za papige, prosim / ona je brez merice okusa  popolnoma brez okusa
 
agr.  (mlinarska) merica  žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje
2. manjša posoda za merjenje snovi, tekočine:   branjevka je napolnila merico ; vzela je kozarec za merico
3. nekdaj  prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 0,4 litra:   naročil si je merico vina / konju ni dal niti merice ovsa
// nar.  prostorninska mera, navadno za žito, od 15 do 20 litrov:   na hrbtu je prinesel merico žita

méričen   -čna -o  ( ẹ́ )
pridevnik od (mlinarska) merica:   merično žito

meridiján   in  meridián -a m ( ȃ )
1. geogr.  umišljen polkrog na zemeljski površini, ki povezuje (zemeljska) pola; poldnevnik :   ti dve točki ležita na istem meridijanu / greenwiški meridijan  ki gre skozi Greenwich in je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine ; krajevni meridijan  meridijan določenega kraja ; začetni meridijan  ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine
2. v akupunkturi  vsak od kanalov v telesu, po katerem naj bi tekla življenjska energija:   pljučni, srčni, želodčni meridijan ; masaža, terapija meridijanov ; zabadanje igel v točke ob meridijanih / akupunkturni meridijani ; energijski  ali  energetski meridijani
● 
publ.  na vseh meridijanih se bije boj za osvoboditev človeka  vsepovsod
♦ 
astron.  nebesni meridijan  umišljen krog na nebesni krogli, ki gre skozi nebesni pol in zenit ; elektr.  magnetni meridijan  umišljen krog, ki gre skozi magnetna (zemeljska) pola ; geom.  meridijan  črta, v kateri ravnina, ki gre skozi os vrtenine, seka ploskev vrtenine

meridijánski   in  meridiánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na meridijan:   meridijanski krog / meridijanska ravnina

meridionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na meridijan:   meridionalna smer / knjiž.  mesto ob meridionalni poti  poti na jug

meríja   -e ž ( ȋ )
zgod., v Ilirskih provincah  najmanjša upravna enota, županija:   razdeliti provinco na merije
// urad mera, župana:   oditi na merijo

merílec   -lca  [ meriu̯ca in merilca m ( ȋ )
1. kdor meri:   merilec je spustil utež v vodo ; merilec dolžine se je zmotil / uradni merilec žita / bil je merilec pri topu
2. priprava za merjenje:   znanost potrebuje vse bolj natančne merilce časa
♦ 
teh.  merilec hitrosti  brzinomer ; voj.  merilec  naprava za merjenje na zadnjem delu cevi strelnega orožja; merek

merílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na merjenje:   merilni aparat, trak ; kupiti nove merilne naprave / merilno območje / merilna lestvica / merilne naprave na topu
 
kem.  merilni cilinder  steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov ; merilna buča ; teh.  merilna kladica  jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje merilnih priprav

merílnica   -e ž ( ȋ )
prostor ali oddelek, v katerem se kaj meri, kontrolira:   postal je vodja merilnice

merílnik   -a m ( ȋ )
priprava za merjenje:   električni, mehanski merilnik ; astrolab, kompas in drugi merilniki / merilnik korakov  pedometer
 
elektr.  merilnik napetosti  voltmeter ; teh.  merilnik hitrosti  brzinomer

merílo   -a s ( í )
1. priprava z označenimi enotami za merjenje:   popravljati, pregledovati merila ; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo
 
teh.  globinsko merilo  priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov
2. navadno s prilastkom  kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje:   določiti, uskladiti merila ; za merilo so vzeli lansko povprečje ; etična, politična merila ; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih ; merila za delitev dohodka
 
presojati z dvojnim merilom  pristransko, ne vsega enako strogo
3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega območja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami:   zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100 ; zemljevid v merilu 1 : 300.000
4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek:   to je pomembno v državnem, občinskem merilu ; v svetovnem merilu je na desetem mestu ; v merilu Slovenije to ne pomeni veliko  za Slovenijo, v Sloveniji ; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu  mednarodni ugled

merinizácija   -e ž ( á )
agr.  križanje kake ovce z merino ovco:   pospeševati merinizacijo / merinizacija ovc

meríno   -- v prid. rabi ( ȋ )
nanašajoč se na ovce z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije:   merino koža, volna / gojiti merino ovce

merínovka   -e ž ( ȋ )
merino ovca:   merinovke dajejo izvrstno volno / gojiti ovce merinovke

merínski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. merino :   merinska volna / merinske ovce

merítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od meriti 1:   končati, opraviti meritev ; astrofizikalne, oceanografske meritve ; natančna, ponovna meritev ; meritev hitrosti

mériti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje:   meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode ; meriti frekvenco, hitrost ; meriti porabo energije ; meriti maščobnost, radioaktivnost ; meriti temperaturo in srčni utrip ; meriti trajanje poleta ; meriti na mernike ; meriti v metrih, sekundah ; meriti z aparatom, toplomerom ; meriti s koraki, palico / meriti na oko  po videzu oceniti velikost česa / ekspr.  sonce, ura nam meri čas
// ekspr. ocenjevati , vrednotiti :   meri svoje delo in uspehe ; ljubezni ne merimo po besedah ; vse ljudi meri le po sebi ; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka
2. s prislovnim določilom  imeti določeno dolžino, višino, površino:   otok meri tri kvadratne kilometre ; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov  drži
3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati , ogledovati :   meril je tujca od nog do glave ; meril ga je z radostjo, strahom ; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem:   ustrelil je, ne da bi meril ; meriti s puško, topom ; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak  streljali ; pren.  s tem vprašanjem meri na domače razmere
// knjiž.  na tihem želeti, pričakovati kaj:   ta ekipa meri na najvišje lovorike ; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
// v zvezi z na   izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar:   besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj  osumljen je on / publ.  vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva  so namenjeni utrditvi gospodarstva
5. ekspr., z notranjim predmetom  hoditi, premikati se:   hitro je meril zadnjo četrtino poti ; razburjeno meri sobo ; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto ; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini
● 
ekspr.  meri besede, da ne bo kaj narobe  misli, pazi, kaj govoriš ; ekspr.  kar dobro je meril cesto  pijan se je opotekal po njej ; ekspr.  žena mu meri vsak korak  brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor ; publ.  smučarji so merili svoje moči  so tekmovali ; šel je h krojaču merit obleko  da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke ; publ.  meriti svoje sile s silami drugih  tekmovati, kosati se z drugimi ; star.  on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike  ima zelo veliko denarja

meritóren   -rna -o prid. ( ọ̑ knjiž.
1. bistven , odločilen :   za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar / meritorno sodbo prepuščamo bralcem  končno
// tehten, vreden upoštevanja:   izšla je meritorna študija / meritoren poznavalec atomske energije
2. dejanski , stvaren :   formalno in meritorno ugotavljanje resničnega stanja
♦ 
pravn.  meritorna odločba, sodba  odločba, sodba, s katero se odloči o bistvu, utemeljenosti tožbe, obtožbe

meritórnost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost meritornega:   meritornost sodbe, trditve / lastiti si pravico meritornosti

merítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na meritev:   meritveni stroški / meritvena in druga pripravljalna dela / meritvena ekipa

merjásec   -sca m ( á )
1. odrasel samec prašiča:   rediti merjasca ; merjasec in svinja ; kot podivjan merjasec se je pognal proti ženskam / peljati svinjo k merjascu / divji merjasec  samec divjega prašiča
 
vet.  skopiti merjasca
2. nizko  pohoten, nasilen moški:   čvekanje nerodnega merjasca / kot psovka  mir mi daj, merjasec
3. nar.  plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; dvojni, obračalni plug :   orati z merjascem ; leseni merjasec

merjášček   -čka m ( á )
mlad merjasec:   dva merjaščka so pustili za pleme
 
vet.  skopiti merjaščka

merjáščev   -a -o  ( á )
pridevnik od merjasec:   merjaščevi čekani

mérjenec   -nca m ( ẹ̑ )
kdor se meri:   merjenci so se slekli / upoštevati razteznost merjenca

mérjenje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od meriti:
a) končati, začeti merjenje ; natančno merjenje ; merjenje globine, hitrosti, temperature ; enota za merjenje gostote, moči ; napaka pri merjenju / električno, ročno merjenje
b) merjenje na leteči cilj
c) vojaško merjenje moči ; medsebojno merjenje sil

mérjevec   -vca m ( ẹ́ )
star. geometer , zemljemerec :   merjevec je premeril parcele

merkantílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. knjiž. trgovinski , trgovski :   prostori za merkantilne namene ; uradne in merkantilne tiskovine
2. nanašajoč se na merkantiliste ali merkantilizem:   merkantilna dela ; merkantilna načela
3. agr. konzumen :   prodajati merkantilni in semenski krompir

merkantilíst   -a m ( ȋ )
pristaš merkantilizma:   fiziokrati in merkantilisti

merkantilístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na merkantiliste ali merkantilizem:   merkantilistična politika ; merkantilistična načela

merkantilízem   -zma m ( ī )
ekon.  političnoekonomski nauk od 16. do 18. stoletja, ki trdi, da temelji blaginja države na zunanji trgovini in obilju žlahtnih kovin:   za merkantilizmom je nastopil fiziokratizem
// trgovinska usmerjenost gospodarske politike:   merkantilizem in industrializem

mérkati   -am nedov. ( ẹ́ )
nižje pog. paziti , varovati :   otroke ji merka mama / merkati nase ; spet se je prehladil, ker se nič ne merka

mérkovca   -e ž ( ẹ́ )
zastar. opica :   komedijanti so imeli merkovco / molči, ti merkovca

merkúr   -ja m ( ú )
1. agr.  krompir nemške sorte z zelo svetlo rumenim mesom:   izkopati, posaditi merkur
2. knjiž.  živo srebro:   na to je vplival merkur

merljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da meriti:   majhne, komaj še merljive količine / te napake so mnogo bolj vidne in merljive

merljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost merljivega:   merljivost pojavov

merlót   -a m ( ọ̑ )
1. agr.  trta z večjimi grozdi z drobnimi jagodami, ki se goji na Primorskem, v Istri:   merlot je dobro obrodil ; vinograd merlota
2. kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte:   piti merlot / steklenica briškega merlota

mérnik   -a m ( ẹ̑ )
v kmečkem okolju  prostorninska mera za žito, približno 30 l:   pridelal je petdeset mernikov pšenice / meriti na mernike / polja ima samo za nekaj mernikov posevka
// večja lesena posoda z ročajema ob straneh za to mero:   napolniti mernik ; mernik je prazen
● 
bibl.  ne postavljajte luči pod mernik  ne skrivajte dobrih idej, lastnosti pred javnostjo ; star.  zvrhan mernik smeha  zelo veliko ; star.  imeti denarja na mernike  zelo veliko

mero...   prvi del zloženk
nanašajoč se na mero:   merodajen, meroslovje

merodájen   -jna -o prid. , merodájnejši  ( á ā pisar.
1. pristojen 1 , pooblaščen :   merodajni organi ; za to stvar je merodajno sodišče / resolucijo so poslali na merodajno mesto
2. v povedni rabi bistven , odločilen :   za sestavo moštva so merodajni rezultati ; ime vendar ni merodajno / merodajna je volja staršev / on je med voditelji najbolj merodajen

meroizkúsen   -sna -o prid. ( ȗ )
zastar., navadno v zvezi meroizkusni urad   urad za kontrolo meril:   uslužbenec meroizkusnega urada

meroslôvje   -a s ( ȏ )
nauk o merah:   znanstveno meroslovje ; izkušnje, naloge na področju meroslovja ; novosti, raziskave v meroslovju / zakon o meroslovju ; inštitut, urad za meroslovje

merosóden   -dna -o prid. ( ọ́ )
zastar., navadno v zvezi merosodni urad   urad za kontrolo meril:   pooblastila merosodnega urada

mérski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na mero:   uporabljajo se različni merski sistemi / kilogram, meter in druge merske enote
 
mat.  mersko število  število, ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote
2. merilen :   merske priprave / merske metode

mêrtik   -a m ( ē )
nar. vzhodnoštajersko  navadno deseti del namlatenega žita kot plačilo:   mlatič je dobil mertik / mlatiti za mertik

mesalína   -e ž ( ȋ )
knjiž., ekspr.  zlobna, razuzdana ženska:   postala je prava mesalina

mesár   -ja m ( á )
1. kdor se poklicno ukvarja s klanjem živali, izdelovanjem mesnih izdelkov:   mesar je prašiča zaklal in naredil klobase ; izučiti se za mesarja ; kupiti pri mesarju / mesar sekač
2. ekspr., navadno v povedni rabi  kdor brezobzirno, grobo dela, ravna:   ta zobozdravnik je pravi mesar

mesaríca   -e ž ( í )
1. mesarska sekira:   sekati meso z mesarico ; ostra, težka mesarica
2. star.  mesarjeva žena:   stara mesarica je umrla

mesaríja   -e ž ( ȋ )
1. mesnica :   klobase in gnjat je kupil v mesariji
2. mesarska obrt:   ukvarjal se je z mesarijo
3. knjiž. mesarjenje :   grozovita mesarija se je nadaljevala še ves dan

mesáriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. ekspr.  povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico:   podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili ; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja  trgal na kose
// množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo:   naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico ; medved, volk mesari med ovcami
2. ekspr.  očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati:   kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih
3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov:   v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas
● 
šol. žarg.  učitelj je celo uro mesaril  veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval

mesárjenje   -a s ( á )
glagolnik od mesariti:   smrt je ujetnike rešila nadaljnjega mesarjenja ; mesarjenje samega sebe / sprva enakopraven boj se je spremenil v pravo mesarjenje

mesárski   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na mesarje ali mesarstvo:   mesarski čok ; mesarski nož ; mesarska sekira / mesarski pomočnik, vajenec / vname se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje  (F. Prešeren)
2. ekspr. debel , močen :   skrčil je svoje kratke mesarske prste
♦ 
zool.  mesarska muha  velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria

mesárstvo   -a s ( ȃ )
1. mesarska obrt:   ukvarjati se z mesarstvom ; razvoj mesarstva / opustil je mesarstvo  opravljanje mesarskega poklica
2. knjiž., ekspr. mesarjenje :   kljub mesarstvu, ki so ga povzročale med njimi granate, so drveli naprej / pijan krvi se je vrgel v še hujše mesarstvo

mescè   -à  in  mêsce -a s ( ȅ ȁ; ē )
ekspr.  manjšalnica od meso:   pili so vince in jedli mesce ; okusno zajčje mesce

mésec   -a  tudi  -sca m ( ẹ̑ )
1. navadno s prilastkom  čas tridesetih, enaintridesetih dni, ki se označujejo z vrstilnimi števniki:   našteti mesece ; navedite mesec in leto dogodka ; pomladni, zimski meseci ; imena mesecev ; prvi, zadnji dan v mesecu ; proizvodnja v prvih mesecih letošnjega leta / še isti mesec je umrl ; delo bo končano prihodnji mesec ; vsak mesec ji pošilja denar ; koliko zaslužiš na mesec ; ob koncu meseca ; bilo je (meseca) aprila ; (meseca) novembra,  star.  novembra meseca je zapadel sneg / pri datiranju  10. tega meseca [t. m.] / koledarski mesec
// s prilastkom  ta čas glede na kako značilnost, dejavnost:   avgust je mesec dopustov / mesec knjige  v katerem se posebno skrbi za reklamo, prodajo knjig
2. navadno s števnikom  čas tridesetih dni:   trije meseci so minili, odkar je odšel / dela bodo trajala še nekaj mesecev ; doma je ostal pet mesecev ; vrne se čez dva meseca ; najeti sobo za tri mesece ; star.  denar ji vrne ob mesecu  čez en mesec ; po treh mesecih ga je tožil ; pred dobrim mesecem sta bila še skupaj ; že mesec dni ga ni  že trideset dni ; nekaj mesecev pred smrtjo je izvedel resnico ; po preteku dveh mesecev ; danes mesec  čez trideset dni / petnajst mesecev zapora
// s števnikom  ta čas za označevanje starosti česa:   star je osem mesecev ; z desetimi meseci je shodil  ko je bil star deset mesecev
3. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje:   raziskovati mesec ; poleti na mesec
// to nebesno telo glede na osvetljenost:   mesec sveti, vzide, zaide,  ekspr.  plava po jasnem nebu ; svetli,  pesn.  bledi mesec / kadar je mesec, sedi pred hišo  kadar sije, sveti mesec / nar.:  mladi mesec  mlaj ; stari mesec  zadnji krajec
● 
mesec ga nosi  je mesečnik ; pog.  dobiti pet mesecev (zapora)  biti obsojen na pet mesecev (zapora) ; pog.  bila je v sedmem mesecu (nosečnosti)  bila je noseča več kot šest in manj kot sedem mesecev ; ekspr.  pogajanja se lahko vlečejo mesece in mesece  zelo dolgo
♦ 
astron.  Lunin mesec  čas, ki ga porabi Luna, da enkrat obkroži Zemljo ; siderski  ali  zvezdni mesec  čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde ; sinodski mesec  čas med dvema zaporednima istovrstnima Luninima menama

méseček   -čka m ( ẹ̑ )
1. ekspr.  manjšalnica od mesec 3:   meseček in zvezdice
2. bot.  rastlina s svetlo ali oranžno rumenimi cveti v koških; ognjič :   natrgala je nekaj mesečkov / v vrtu je poleg lilij rasel meseček

mésečen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na mesec:
a) mesečno povprečje / mesečno poročilo je oddano / mesečna naročnina ; mesečna plača ; kupiti mesečno vozovnico  vozovnico, ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj
b) mesečna noč / mesečna svetloba
2. ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal:   mesečnega človeka ne smete prestrašiti ; biti mesečen ; taval je po sobi, kot bi bil mesečen
 
ekspr.  ah, on je večkrat mesečen  večkrat ne vidi, se ne zaveda resničnega stanja, resničnosti
3. navadno v zvezi mesečna čišča, mesečno perilo   vsak mesec ponavljajoče se krvavenje iz maternice; menstruacija :   imeti mesečno čiščo, mesečno perilo / mesečna kri

mésečev   tudi  méščev -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mesec 3:   mesečeva površina ; mesečeva svetloba / mesečev srp  lunin srp
 
navt.  mesečev dan  čas, ki ga porabi luna na svoji navidezni poti, da se spet vrne na določen poldnevnik ; teh.  mesečev modul  lunarni modul

mesečína   -e ž ( í )
svetloba meseca:   mesečina je sijala v sobo ; zaradi mesečine je bilo precej svetlo ; bleda,  pesn.  srebrna mesečina ; žarki mesečine / pogovarjala sta se pri mesečini ; biti v mesečini

mesečínast   -a -o prid. ( í )
knjiž.  svetel od mesečine, mesečen:   mesečinasti večeri / mesečinasta pokrajina

mesečínka   -e ž ( ȋ )
zool.  klobučnjak brez polipov, ki razdražen zažari, se zasveti, Pelagia noctiluca:   lovke mesečinke

mesečínski   -a -o prid. ( ȋ knjiž.
1. svetel od mesečine, mesečen:   mesečinska noč / mesečinska pokrajina / mesečinska mreža
2. ekspr. čustven , sanjav , nestvaren :   v njem je precej mesečinske romantike ; mesečinsko hrepenenje in divja sla

mésečnica   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjala:   mesečnico je klic prebudil ; hodi kot mesečnica

mésečnik   -a m ( ẹ̑ )
1. kdor ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal:   mesečnik je hodil po strehi ; glas psa je mesečnika prebudil ; tava, vede se kot mesečnik
2. navadno s prilastkom  vsak mesec izhajajoča publikacija s specializirano vsebino:   izdajati, urejati mesečnik / dijaški, mladinski mesečnik ; literarni mesečnik

mesečnína   -e ž ( ī )
mesečni denarni prispevek, znesek:   plačati, povišati mesečnino ; mesečnina za oskrbo / najemnik mu je pokazal pobotnice od mesečnin

mésečniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr.  nanašajoč se na mesečnike ali mesečnost:   mesečniško tavanje

mésečnost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje človeka, ki ponoči v trdnem spanju hodi, kaj dela, ne da bi se tega pozneje spominjal:   natančnejši vzroki mesečnosti še niso znani ; hodil je kot v mesečnosti

mêsek   -ska m ( ē )
ekspr.  manjšalnica od meso:   majhen košček meska ; otr.  bi jedel meska, fantek?

mêsen 1   -sna -o prid. ( é )
nanašajoč se na meso:
a) izcejanje mesnega soka / mesni izdelki ; kupiti mesno konzervo / rad ima mesne jedi ; zelenjavna in mesna juha / imeli so dva mesna dneva
b) mesna stran kože / prašič mesne pasme  mesnate
♦ 
agr.  mesna moka  krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa ; gastr.  mesna solata  zrezano kuhano ali pečeno meso, začinjeno z oljem in kisom

mesén 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je iz mesa:   mesena gmota ; ekspr.  ni vedel, ali vidi duha ali meseno bitje / mesene klobase
2. ekspr.  nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost; čuten 1 mesena in duhovna ljubezen / to je zelo mesena ženska / meseno poželenje / mesen pogled

mesenína   -e ž ( í )
zastar. mesnina :   klobase, gnjat in druga mesenina / nadev za klobase iz riža, začimb in mesenine  mesne snovi

mésenje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od mesiti:   mesenje testa / mesenje kruha / stroj za mesenje

mesénka   -e ž ( ẹ̄ )
knjiž.  mesena klobasa:   mesenke, jetrnice in krvavice

mesénost   -i ž ( ẹ̑ )
ekspr.  nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju; čutnost :   premagovanje mesenosti ; vse to izvira iz mesenosti / v njegovem dnevniku ni sledu o kaki mesenosti

meseršmit   gl. messerschmitt

mesianizem   gl. mesijanizem

mesidž   gl. message

mesíja   -e  tudi  -a m ( ȋ )
1. knjiž., ekspr.  kdor je določen, izbran, da reši človeštvo, narod vsega zla:   pesnik je želel, da bi bil tak mesija njegov narod
2. vznes. glasnik 2 postati mesija poštenosti in miru

mesijaníst   -a m ( ȋ )
knjiž.  pristaš mesijanstva:   biti navdušen mesijanist / nazori Mickiewicza in drugih poljskih mesijanistov

mesijanízem   tudi  mesianízem -zma m ( ī )
knjiž.  prepričanje, ideja, da kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla:   v tej knjigi razlaga svoj mesijanizem ; mistični, utopični mesijanizem / slovanski mesijanizem / mesijanizem trpljenja

mesijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mesijo ali mesijanstvo:   vpliv mesijanske ideje / mesijansko poslanstvo tega naroda / mesijansko trpljenje

mesijánstvo   -a s ( ȃ )
knjiž.  prepričanje, ideja, da kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla:   pomen mesijanstva v delih Dostojevskega / slovansko mesijanstvo / verovati v mesijanstvo lastnega naroda

mesílec   -lca  [ mesilca in mesiu̯ca m ( ȋ )
kdor mesi:   mesilec testa
// teh. mesilnik

mesílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mesenje:   mesilni čas / mesilni stroj

mesílnica   -e ž ( ȋ )
knjiž., zastar.  miza s koritom za mesenje:   nasuti moke v mesilnico

mesílnik   -a m ( ȋ )
1. teh.  mesilni stroj:   pekarna je kupila nov mesilnik
2. knjiž., zastar.  miza s koritom za mesenje:   nasuti moke v mesilnik

mesíti   in  mésiti -im nedov. , méšen  tudi  mésen  ( ī ẹ́ )
1. povzročati, delati, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov:   mesiti testo ; mesiti z rokami, strojem / mesiti kruh, potico ; ekspr.  otroci so iz blata mesili potice ; pren., ekspr.  sami si hočemo mesiti bodočnost
// ekspr.  dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; mešati :   mesiti barve
2. ekspr. gaziti :   mesil je brozgo proti pokopališču / privezan konj je nemirno mesil blato
● 
ekspr.  mesiti glino  gnesti ; slabš.  kaj vse mesijo o njem  govorijo, pripovedujejo

meskalín   -a m ( ȋ )
farm.  močno mamilo iz popkov kaktusa, ki raste zlasti v severni Mehiki:   uživanje meskalina ; barvne halucinacije pod vplivom meskalina

mesmerízem   -zma m ( ī )
psiht.  Mesmerjev nauk o animalnem magnetizmu in njegovi terapevtski uporabi ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja:   mesmerizem je povzročil veliko vznemirjenje / ukvarjati se z mesmerizmom

mesnàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. nanašajoč se na meso:   polipi so brez kosti, popolnoma mesnati / ta pes ima uhlje mesnate barve
2. ki ima (razmeroma) veliko mesa:   mesnate živali ; ekspr.  mož je majhen, a precej mesnat / mesnat obraz  debel ; mesnate ustnice / letos so češnje, jagode zelo mesnate
3. bot.  ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo:   rastline z mesnatimi listi, stebli ; kaktusi in druge mesnate rastline
♦ 
agr.  prašič mesnate pasme  prašič, ki se goji za pridobivanje mesa

mesnática   -e ž ( ȃ )
usnj.  plast kože iz rahlega tkiva, ki povezuje kožo z mišicami:   pred strojenjem mesnatico odstranijo

mesnátost   -i ž ( á )
značilnost mesnatega:   zaradi velike mesnatosti je ta pasma prašičev cenjena
 
bot.  mesnatost listov

mesníca   -e ž ( í )
prostor, v katerem se meso seka in prodaja:   v naši ulici so odprli novo mesnico ; iti v mesnico / zaposlen je v mesnici
// star. klavnica :   pobiti živino v mesnici

mesnína   -e ž ( ī )
1. izdelki iz mesa:   postregli so mu z mesnino in vinom ; klobase, gnjat in druga mesnina / kos mesnine / prekajena, suha mesnina
2. zastar.  mesna snov:   kosti dajejo oporo mehki mesnini / ta žival žre vsakršno mesnino

mesnják   -a m ( á )
nar. gorenjsko  prostor za prekajevanje mesa; prekajevalnica :   klobase visijo v mesnjaku

mesno...   ali  mêsno...  prvi del zloženk  ( ē )
nanašajoč se na meso:   mesnobarven ; mesnopredelovalen

mesó   s ( ọ̑ )
1. navadno rjavkasto rdeče tkivo živalskega telesa, zlasti mišičje, kot hrana:   gristi, rezati, sušiti meso ; mastnega mesa ne je ; kilogram mesa / goveje, konjsko, svinjsko, telečje, ribje meso ; kuhano, pečeno meso ; postregla jim je s prekajenim mesom ; meso na žaru
2. navadno rjavkasto rdeče tkivo človeškega ali živalskega telesa, zlasti mišičje:   krogla mu je ranila meso, kosti pa ni poškodovala ; vezi so se mu zarezale globoko v meso ; ekspr.  ta konj res nima dosti mesa, vendar je močen in vzdržljiv  je suh ; hujšal je, kot bi meso rezal z njega  zelo, hitro je hujšal
3. knjiž., ekspr.  človeško telo:   to pravico ima, saj je otrok rojen iz njenega mesa / meso, pokorno duhu / slabosti mesa  čutnost, telesnost
// nav. slabš., s prilastkom  ljudje (brez pravic, svobode):   meso v taborišču se je uprlo / trgovanje s človeškim mesom
4. sočni, mehkejši del sadu, gomolja:   ločiti lupino od mesa ; meso jabolk, lubenic ; krompir z belim, rumenim mesom / meso pri jurčku je belo
● 
bibl.  beseda je meso postala  kar je bilo govorjeno, se je uresničilo ; ekspr.  dati ideji meso in kosti  uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko ; ekspr.  vsak človek je iz mesa  ima slabosti, napake ; pog.  zrele ženske mu niso všeč, rad ima mlado meso  mlade ženske ; bibl.  duh je sicer voljan, ali meso je slabo  človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo ; ekspr.  ženske na plaži so kazale preveč mesa  bile so pomanjkljivo oblečene ; meso in kri ekspr.  šele tedaj je volilna pravica postala meso in kri  se je uveljavila ; ekspr.  ta ideja mu je prešla v meso in kri  popolnoma jo je sprejel ; ekspr.  tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri  tako ravnanje je postalo njegova navada ; ekspr.  ta lik je človek iz mesa in krvi  prepričljiv, verjeten, živ človek
♦ 
gastr.  belo meso  kokošje, telečje meso ; rdeče meso  goveje, svinjsko, ovčje, konjsko meso in nekatere vrste perutnine ; med.  divje meso  nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi

mesoglédnik   -a m ( ẹ̑ )
nekdaj  oseba, usposobljena za pregled mesa zaklane živali:   občinski mesoglednik

mesojéd 1   -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
1. mesojeda žival:   zobovje mesojedov ; mačke, volkovi in drugi mesojedi
2. ekspr.  kdor rad je meso:   tak mesojed kot sosed pa nisem

mesojéd 2   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki se hrani z mesom:   volkovi, mačke in druge mesojede živali
♦ 
bot.  mesojeda rastlina  rastlina, ki z lepljivimi izločki lovi in s prebavnimi sokovi razkraja majhne žuželke

mesojédec   -dca m ( ẹ̑ )
1. mesojeda žival:   zobovje mesojedcev ; človek ima krajše črevo kot rastlinojedci, vendar daljše kot mesojedci
2. ekspr.  kdor rad jé meso:   bil je velik pivec in mesojedec

mesojéden   -dna -o prid. ( ẹ̄ )
mesojed 2 mesojedne živali

mesojédka   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki rada jé meso:   soseda je velika mesojedka ; zaprisežena mesojedka
2. mesojeda rastlina, žival:   roža mesojedka je ulovila svoj plen / ta riba je nenasitna mesojedka

mesopúst   -a m ( ȗ )
1. zastar.  dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam; pust 1 ob mesopustu sta še skupaj popivala
2. v ruskem okolju  štiridesetdnevni post:   ob mesopustu ni bilo plesov in porok

mesoréznica   -e ž ( ẹ̑ )
priprava za rezanje, mletje mesa, sadja:   kupiti, pokvariti mesoreznico ; mesoreznice, drobilke in mlinčki / električna, ročna mesoreznica / zrezati na mesoreznici, z mesoreznico

mesôvje   -a s ( ȏ )
1. ekspr.  meso, zlasti v veliki količini:   letos so zaklali precej telet in prašičev, mesovja je dovolj za vse / slabš.  njeno obilno mesovje se je treslo od smeha
2. nar.  izdelki iz mesa; mesnina :   postregli so mu z mesovjem in vinom / suho mesovje

mesožêrec   tudi  mesožérec -rca m ( ȇ; ẹ̑ )
ekspr. mesojedec , mesojed 1 volkovi, levi in drugi mesožerci / nizko  pri sosedu so vsi veliki mesožerci

message   -ea  in  mêsidž -a  [ mêsidž- m ( ȇ )
pog. esemes :   dobiti, poslati message

messerschmitt   in  méseršmít -a  [ méseršmít m ( ẹ̄-ȋ )
nekdaj  nemško vojaško letalo, imenovano po konstruktorju Messerschmittu:   nad mestom so krožile štuke in messerschmitti

méstece   -a  [ mestəce s ( ẹ̄ )
manjšalnica od mesto:
a) mestece je ležalo na oni strani reke ; iz mesteca se je razvilo pomembno industrijsko središče ; podeželska mesteca / vse mestece je bilo na nogah / srednjeveška mesteca
b) ekspr.  v prenapolnjeni kavarni so gostje prežali na vsako izpraznjeno mestece / ekspr.  še psu ni privoščil gorkega mesteca

mestêje   -stêj ž mn. ( ē ȇ )
nar.  odprtina pred kuriščem kmečke peči:   iz peči je potegnila lonec v mesteje / obešati meso nad mesteje / postaviti večerjo med mesteje  obok, stene te odprtine

mésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mesto 1:
a) mestna okolica ; mestno središče / mestni komite, svet ; mestna uprava / mestna in podeželska gospoda ; ima mestne navade ; mestno življenje / ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja / mestna hiša  sedež mestne uprave ; mestna hranilnica
b) mestna vrata ; mestno obzidje / mestni sodnik / vladar jim je potrdil mestne pravice
● 
ekspr.  mestni očetje  člani mestne uprave
♦ 
kem.  mestni plin  plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga ; mat.  mestna vrednost  vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki ; šol.  mestna šola  nekdaj  šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava ; urb.  mestno zemljišče  zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh ; zgod.  mestna država  država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto ; zool.  mestna lastovka  lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica

mésti 1   médem  in  métem  in  mêsti mêdem  in  mêtem nedov. , stil.  mèl méla  in  mêla  ( ẹ́; é )
delati, da se iz smetane izloči maslo:   stisnila je pinjo med noge in začela mesti / mesti smetano / mesti maslo

mêsti 2   mêdem  tudi  mésti médem nedov. , mêdel  in  médel mêdla  tudi  médel médla,  stil.  mèl mêla  tudi  méla  ( é; ẹ́ )
povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav:   ti klici so ga še bolj medli ; vznemirja se in se mede / to jim mede pojme o pravičnosti ; misli se mu medejo

mêsti 3   mêtem  tudi  mêdem nedov. , mêtel  in  métel mêtla  tudi  mêdel  in  médel mêdla,  stil.  mèl mêla  ( é )
1. brezoseb.  zelo, močno snežiti:   tri dni že mete, da je snega čez kolena / začelo je mesti v kosmih / v osebni rabi  z nizkega neba je kar naprej metel sneg
2. v zvezi s sneg nositi , prenašati :   burja mete sneg / veter mete s snegom
3. zastar. brisati :   mesti drobtine z mize / ekspr.  veter mete cvetje z vej

mestíc   -a m ( ȋ )
potomec evropskega priseljenca in prvotnega ameriškega prebivalca:   mestici in mulati

mestján   in  mestjàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
zastar. meščan :   vaščani in mestjani / plemiči in mestjani

méstnik   -a m ( ẹ̑ )
jezikosl.  peti sklon:   končnica v mestniku ; predlog pri se veže z mestnikom

méstniški   -a -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od mestnik:   mestniška končnica

mestnján   in  mestnjàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
zastar. meščan :   vsi mestnjani so se zbrali na ulicah

méstnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  mestni videz, mestna podoba:   projektanti so poskusili dati mestu eno najtežje dosegljivih kvalitet – mestnost / njegova mestnost učinkuje smešno

mésto 1   -a s ( ẹ́ )
1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja:   mesto ima pet tisoč prebivalcev ; mesto leži, se razprostira ob reki ; porušiti mesto ; stanovati, živeti v mestu ; industrijsko, turistično mesto ; mesto Celje, Trst ; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu  po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta / novica se je hitro razširila po mestu  med prebivalci mesta ; ekspr.  vse mesto govori o tem / star.  cesarsko mesto  Dunaj ; glavno mesto države  v katerem je sedež najvišjih državnih organov ; star.  ljubljansko mesto  Ljubljana ; ekspr.  večno mesto  Rim / Novo mesto
// pog.  poslovni del mesta:   si že šel v mesto po kruh ; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
// v fevdalizmu  naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem:   tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto ; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto
2. navadno s prilastkom  manjši del zemeljske površine:   v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša ; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili ; na osojnih mestih še leži sneg ; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu ; na tem mestu je trava pohojena ; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek
// izraža manjši del površine česa sploh:   zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu
3. navadno s prilastkom  del česa glede na namen:   poiskal je pripravno mesto in se skril ; denar je shranil na varno mesto ; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto ; zapustiti stražarsko mesto
4. s prilastkom  del česa, zlasti glede na značilnost, stanje:   lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo
// del, odlomek pisanega, govorjenega besedila:   razložiti nerazumljiva mesta ; lirična, retorična mesta v drami ; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu
5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor :   rezervirati mesti v gledališču ; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto ; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto
// kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe:   tri mesta v študentskem domu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest  je še dovolj prostora
6. v zvezi delovno mesto   najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba:   razpisati prosta delovna mesta ; njegovo delovno mesto so ukinili ; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno ; odpirati nova učna mesta
7. publ., s prilastkom položaj , funkcija :   bil je imenovan na vodilno mesto ; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra ; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film ; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu  se je umaknila ; stroji so stopili na mesto človeka  so nadomestili človeka
// pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat :   ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto
8. s števnikom  kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti:   doseči, priboriti si drugo, tretje mesto ; zasedel je tretje mesto ; uvrstili so se na predzadnje mesto ; ekspr.  v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
// publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek:   on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji ; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu
9. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta   tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem 1 storilca so prijeli na licu mesta ; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj:   ukrepal je na licu mesta
● 
publ.  samo državni zbor je primerno mesto za reševanje takih problemov  organ ; publ.  zdaj ni mesta za pesimizem  nismo, nočemo biti pesimistični ; publ.  tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu  je bilo obravnavano ; publ.  ima mesto v orkestru  je član orkestra ; ekspr.  priznati komu mesto, ki mu gre  pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti ; z mesta star.  z mesta je odgovoril  takoj, brez pomišljanja ; star.  z mesta se mu je posrečilo  takoj, ob prvem poskusu ; star.  reka je na mesta globoka  na nekaterih mestih ; na mestu   na mestu smo  prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti ; ekspr.  bil je na mestu mrtev  takoj je umrl ; pog.  njihove pripombe niso na mestu  niso primerne, ustrezne ; publ.  naše smučarstvo stoji na mestu  ne napreduje, se ne razvija ; biti ob pravem času na pravem mestu  prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice ; ekspr.  fant ima glavo na pravem mestu  zna pametno, premišljeno ravnati ; vsaka stvar je na svojem mestu  stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene ; pog.  če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače  če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače ; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu  zaupanja vreden, pošten ; pog.  kot vzgojiteljica ni na mestu  po lastnostih, obnašanju ne ustreza ; filmsko mesto  naselje za snemanje, izdelovanje filmov ; ekspr.  zadel ga je na najbolj občutljivem mestu  naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi ; ekspr.  zna stvari postaviti na pravo mesto  zna poiskati ustrezno, primerno rešitev ; publ.  pripisovati idejnosti prvo mesto  trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša ; publ.  mesto psa je ob vodnikovi levi nogi  pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi ; publ.  nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu  kakšna je družbena vloga naprednega kmeta ; preg.  lepa beseda lepo mesto najde  na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ 
jezikosl.  mesto akcenta ; mesto artikulacije  položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu ; mat.  mesto  kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost ; decimalno mesto ; šport.  korakati na mestu  delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej ; skok z mesta  skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak ; urb.  jedro mesta  prvotni, stari del mesta ; voj.  odprto mesto  ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo

mésto 2   predl. ( ẹ̑ )
star., z rodilnikom namesto :   pojdi na sestanek mesto mene / v vezniški rabi  mesto da bi šel spat, ponočuje

méstoma   prisl. ( ẹ̑ )
knjiž.  na nekaterih krajih, tu in tam:   reko so očistili, mestoma poglobili ; prevod je mestoma nerazumljiv

mešálec   -lca  [ mešau̯ca in mešalca m ( ȃ )
1. kdor se poklicno ukvarja z mešanjem:   priučeni mešalec barv, betona ; zaslužek mešalca / mešalec pijač  barman
 
rad.  mešalec slike, zvoka
2. električni aparat za mešanje, stepanje:   maščobo in rumenjake umešamo z mešalcem
// teh.  stroj za mešanje; mešalnik :   podjetje je kupilo nov mešalec

mešálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mešanje:   mešalni drog, stroj / mešalna cev, posoda / mešalno razmerje
 
rad.  mešalna miza  ali  mešalni pult  miza, pult z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih zvokov, govorjenja ali slik v skladno, smiselno celoto ; teh.  mešalna baterija  naprava v vodovodni napeljavi, ki omogoča mešanje, združevanje mrzle in vroče vode ; mešalna komora  prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov

mešálka   -e  [ mešau̯ka in mešalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki se poklicno ukvarja z mešanjem:   zaslužek mešalke
2. mešalo :   v raztopljeni snovi se vrti mešalka in jo peni / mešalke in zajemalke  kuhalnice

mešálnica   -e ž ( ȃ )
1. obrat za pripravljanje močnih krmil:   dograditi mešalnico ; mešalnica kmetijskega posestva / mešalnica močnih krmil
2. teh.  stroj za mešanje; mešalnik :   izdelovati mešalnice / mešalnica za beton

mešálnik   -a m ( ȃ )
1. električni aparat za mešanje, stepanje:   vključila je mešalnik ; zmešati z mešalnikom / električni, kuhinjski mešalnik ; palični mešalnik  palici z ročajem podoben kuhinjski električni aparat za mešanje, stepanje, mečkanje ; mešalnik za koktajl, sladoled
// teh.  stroj za mešanje:   boksit zmešajo v mešalniku z natrijevim hidroksidom / betonski mešalnik  stroj za pripravljanje betona ; mešalnik krmil
 
elektr.  naprava za sestavljanje dveh električnih nihanj različnih frekvenc
2. priprava za mešanje; mešalo :   apneničar z dolgim mešalnikom v roki
3. pri starih Grkih  glinasta, bronasta posoda s široko odprtino in dvema ročajema za mešanje vina z vodo:   suženj je prinesel mešalnik

mešálo   -a s ( á )
priprava za mešanje:   kupiti, zlomiti mešalo ; leseno mešalo / mehanično mešalo
// teh.  del aparata, stroja, s katerim se meša:   mešalo trosilnika ; oblika mešala

méšanec   -nca m ( ẹ́ )
1. potomec staršev različnih ras:   mešanec Angleža in Kitajke ; mestici, mulati in drugi mešanci
2. potomec prednikov različne pasme:   gojiti mešance ; bik, pes mešanec
3. zastar.  mešani vlak:   mešanec ima zamudo
4. zastar.  gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti; kompost :   razmetati kup mešanca

méšanica   -e ž ( ẹ́ )
navadno s prilastkom  kar je sestavljeno, pripravljeno iz različnih snovi:   precediti, skuhati mešanico ; čajna, krmna mešanica ; mešanica koruze in pšenice
 
agr.  krmilna mešanica  mešanica močnih krmil za namensko vzrejo ; avt.  mešanica  pogonsko gorivo, sestavljeno iz bencina in olja
// kar je iz različnih sestavin sploh:   jezikovna, stilna mešanica ; njegovo pismo je mešanica slovenščine in srbščine / mešanica iskrenosti in laži

méšanje   in  mešánje -a s ( ẹ́; ȃ )
1. glagolnik od mešati:
a) jed je med mešanjem zalivala z vodo
b) mešanje koruze in pšenice ; strokovnjak za mešanje pijač ; stroj za mešanje / mešanje betona / mešanje barvnih vtisov
c) mešanje čistega in umazanega perila / mešanje kart / mešanje oblakov
č) mešanje formul, pojmov
d) mešanje radijskih postaj / jezikovno, nacionalno mešanje / mešanje ras
2. zastar. mešanica , zmes :   zliti mešanje v ponev

méšanka   -e ž ( ẹ́ )
potomka staršev različnih ras:   poročiti se z mešanko

méšanost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost mešanega:   mešanost gozda / narodnostna, rasna mešanost ; mešanost prebivalstva

méšati   tudi  mešáti -am nedov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli:   mešati polento ; jagode in sladkor je mešala z mešalnikom ; mešati s kuhalnico, žlico ; hitro, počasi mešati ; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem:   mešati z roko po kupu fižola, po laseh
2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov:   ta slikar barve vedno meša ; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo ; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto ; mešati koktajle
// združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto:   tonski mojstri mešajo glasbo in govor
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj:   ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte  delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / otroci mu v knjižnici mešajo knjige ; nikar ne mešajte listkov
3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo:   mešati formule, končnice ; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika:   izseljenci so mešali angleščino in slovenščino ; v poljščino je mešal ruske besede
4. ekspr.  povzročati, da postane kdo udeležen pri čem:   zdaj meša še brata v spor ; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
5. ekspr.  povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav:   samo meša ga s svojimi nazori ; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● 
dve uri je mešal blato po hribih  hodil po blatu ; pog.  mešati glavo dekletu  vzbujati ljubezen ; pog.  avto mu meša glavo  veliko premišljuje, govori o avtu ; ekspr.  ne mešaj te godlje  ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten ; ekspr.  mešati meglo  delati kaj nekoristnega, nepotrebnega, navadno pod pretvezo velike delavnosti, aktivnosti ; ekspr.  meša mu načrte,  pog.  štrene  preprečuje, ovira njegove načrte ; nar.  mešati redi  razmetavati redi, trositi ; pog.  tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati  piti različne pijače drugo za drugo ; pog.  ne mešaj se med njiju  pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta ; ekspr.  njihova kri se ne bo mešala z našo  ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ 
rad.  združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto

meščàn   in  meščán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. prebivalec mesta:   vsi meščani so se zbrali na ulicah / izvolili so ga za častnega meščana / nasprotja med delavci in meščani  buržuji
// pripadnik trgovskega, uradniškega sloja prebivalcev mesta:   poročila se je z meščanom ; premožni, ugledni meščani / ekspr.  ne bodi tak meščan  pretirano uglajen, redoljuben, občutljiv človek
2. v fevdalizmu  prebivalec mesta, ki ima pravico sodelovati pri upravi mesta:   sprejeli so ga med meščane ; pravice meščanov ; plemiči in meščani

meščánček   -čka m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od meščan:   v svojih komedijah prikazuje dobrosrčne, pomehkužene meščančke ; kaj bom jaz, meščanček, proti njim / seveda se neznatnega meščančka ni ustrašil

meščánka   -e ž ( ȃ )
1. prebivalka mesta:   meščanke in vaščanke / postala je častna meščanka
// pripadnica trgovskega, uradniškega sloja prebivalcev mesta:   poročil se je z navadno meščanko
2. v fevdalizmu  prebivalka mesta, ki ima pravico sodelovati pri upravi mesta:   ona je plemkinja, ne pa meščanka ; fevdalke in meščanke

meščánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na meščane ali meščanstvo:
a) meščanska hiša, noša / izvira iz meščanske družine ; ima meščanske navade
b) plemiški in meščanski sloj / s poroko si je pridobil meščansko pravico  v fevdalizmu  pravico sodelovati pri upravi mesta
c) meščanska revolucija ; meščanska stranka / meščanski liberalizem, nacionalizem / meščanska družba
♦ 
lit.  meščanska drama ; polit.  meščanska demokracija  demokracija z več strankami in parlamentu odgovorno vlado ; šol.  meščanska šola  do 1945  zaključna štiriletna nižja srednja šola

meščánskodemokrátičen   -čna -o prid. ( ȃ-á )
nanašajoč se na meščansko demokracijo:   meščanskodemokratične revolucije

meščánskost   -i ž ( ȃ )
miselnost, lastnosti meščanov:   v njihovi rodbini je tradicija meščanskosti že stara / ozka meščanskost te ustanove ga je dušila

meščanskošólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na meščansko šolo:   meščanskošolski izpit / meščanskošolski učitelj

meščánstvo   -a s ( ȃ )
1. meščani :   meščanstvo je bilo vznemirjeno ; ljubljansko meščanstvo / cehovsko meščanstvo ; meščanstvo in plemstvo
2. soc.  ekonomsko in politično vladajoči razred; buržoazija :   postal je ideolog meščanstva
3. v fevdalizmu  pravica sodelovanja pri upravi mesta:   dobiti meščanstvo

meščev   gl. mesečev

méšenje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od mesiti:   roke, umazane od mešenja kruha

mešétar   -ja m ( ẹ̑ )
1. posredovalec pri sklepanju kupčij, pogodb:   spretni mešetar je zelo hvalil žival ; prodal je vole brez mešetarjev ; vzel ga je za svojega mešetarja ; vpije kot mešetar ; kupci in mešetarji / ekspr.  ženitovanjski mešetar  posrednik / nepremičninski mešetar  posrednik
 
ekon.  borzni mešetar  borzni posrednik
2. nav. slabš. kupčevalec , prekupčevalec :   blago naj dobi kupec neposredno, brez mešetarjev / konjski mešetar / politični mešetar

mešétarica   -e ž ( ẹ̑ )
mešetarka :   bila je znana branjevka in mešetarica ; spretna mešetarica

mešetaríja   -e ž ( ȋ nav. slabš.
1. kupčevanje , prekupčevanje :   ukvarjati se z mešetarijo
2. posredovanje pri sklepanju kupčij, pogodb:   dobiti plačilo za mešetarijo / ženitovanjske mešetarije

mešetarína   -e ž ( ī )
plačilo za posredovanje pri sklepanju kupčij, pogodb:   ker mu je pomagal prodati konja, je dobil lepo mešetarino / ekspr.  ob podpisu pogodbe mu je podjetje izplačalo lepo mešetarino

mešetáriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. posredovati pri sklepanju kupčij, pogodb:   nista se mogla sporazumeti o ceni, čeprav so vsi v krčmi mešetarili ; kadar mu mešetari ta človek, vedno dobro proda
2. pog.  pogajati se za ceno:   dolgo je mešetaril, preden je kupil ; mešetariti z branjevcem / mešetariti za ceno
3. ekspr. kupčevati , prekupčevati :   mešetariti s konji ; pren.  z našo neodvisnostjo ne bo nihče mešetaril

mešetárjenje   -a s ( á )
glagolnik od mešetariti:   za uspešno mešetarjenje je dobil lepo nagrado / po dolgem mešetarjenju so se pogodili / mešetarjenje s konji

mešétarka   -e ž ( ẹ̑ )
posredovalka pri sklepanju kupčij, pogodb:   podjetna, zgovorna mešetarka

mešétarski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mešetarje ali mešetarjenje:   imeti mešetarsko naravo ; mešetarsko vpitje / mešetarski posli

mešétarstvo   -a s ( ẹ̑ )
dejavnost mešetarjev:   opustil je mešetarstvo in se oprijel dela na kmetiji

mešétiti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. mešetariti :   nekdaj je samo drugim mešetil, zdaj pa že svojo živino prodaja

mešìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od meh 4:   nesel je mešič žita v mlin
♦ 
bot.  rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi zelenkastimi cveti v kobulih, Scleranthus

mešíčast   -a -o prid. ( í )
1. podoben mešiču:   mešičasta oblika
2. nar. gorenjsko  razjeden od črvov; črviv :   staro mešičasto pohištvo

mešíček   -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od meh:   polšji mešiček / mešiček soli, vina
2. kar je po obliki temu podobno:   v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička ; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca  zapredkov, kokonov
 
anat.  dlačni, lasni mešiček  v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren ; jajčni mešiček  del jajčnika z jajčecem v notranjosti ; solzni mešiček  razširjeni del solznega izvodila ob nosu ; bot.  mešiček  iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod ; pelodni mešiček  dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove ; zarodkov mešiček  del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo ; čeb.  semenski mešiček  organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice
// nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine:   pod očmi je imela mlahave mešičke
3. zastar.  vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček :   razvezal je mešiček s cekini
4. navadno v zvezi ušesni mešiček   mehki spodnji del uhlja; (ušesna) mečica :   uhani v ušesnih mešičkih

mešíčkar   -ja m ( ȋ )
nav. mn., zool.  metulji, katerih gosenice in samice živijo v mešičku iz prsti, listja, Psychidae:

mešíčkast   -a -o prid. ( ȋ )
podoben mešičku:   mešičkasta tvorba / ekspr.  mešičkaste veke  otekle, nabrekle

mešihát   -a m ( ȃ pri muslimanih
1. enota v organizaciji islamske verske skupnosti, ki obsega več džematov:   ustanoviti mešihat
2. sedež te enote:   prostori mešihata
3. izvršni organ najvišjega zakonodajnega telesa islamske verske skupnosti:   vse zadeve islamske skupnosti na Hrvaškem ureja mešihat v Zagrebu ; predsednik mešihata

mešína   -e m ( í )
star.  (velik) meh:   mešina z vinom

mešínka   -e ž ( ȋ )
bot.  vodna rastlina brez korenin z rumenimi cveti, Utricularia:   mešinka, mastnica in druge mesojede rastline

méšta   -e ž ( ẹ̑ )
gastr.  gostemu močniku podobna jed iz moke in navadno krompirja, znana na Gorenjskem:   kuhati mešto ; z ocvirki zabeljena mešta / ajdova, krompirjeva mešta

méšter   in  mêšter -tra m ( ẹ́; ē )
nar. vzhodno mojster :   mizarski, zidarski mešter / mešter pripovedovanja

meštráti   -ám  [ meštrati in məštrati nedov. ( á ȃ )
1. nar. mečkati , mrcvariti :   otrok spet meštra mačko, psa
2. zastar. učiti , uriti , vaditi :   ta učitelj zna meštrati učence / vojaki so morali ves dan meštrati  eksercirati

mèt   méta  in  mêta m ( ȅ ẹ́, é )
1. glagolnik od vreči ali metati:   zmotil ga je med metom ; met kamna čez reko / s prvim metom ni zadel / kazenski, prosti met ; met na koš / vsakemu kockarju so bili dovoljeni trije meti / ta rokoborec obvladuje različne mete / po treh metih se keglji postavijo  lučajih / veliki met  kar v največji meri ustreza zahtevam, pričakovanju
 
fiz.  navpični met  gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri ; vodoravni met  gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri
// razdalja, ki se doseže pri metu, metanju:   njegov drugi met je bil dolg
2. mn., šport.  atletska disciplina, pri kateri se po določenih pravilih meče disk, kladivo, kopje, suva krogla:   danes so na sporedu meti / z rodilnikom:  met diska, kladiva ; zmagati v metu kopja

méta   -e ž ( ẹ̑ )
navadno v zvezi poprova meta   zdravilna rastlina ostrega vonja s podolgastimi listi in rdečimi, vijoličastimi cveti:   na vrtu so gojili poprovo meto ; diši po poprovi meti ; čaj iz poprove mete
♦ 
bot.  dolgolistna meta  rastlina z zgoraj zelenimi, spodaj gosto dlakavimi, podolgastimi listi in rdečkastimi, belimi ali vijoličastimi cveti, Mentha longifolia ; navadna črna meta  zdravilna dlakava rastlina z jajčastimi listi in belimi cveti, Marrubium vulgare ; navadna mačja meta  rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria

meta...   ali  méta...  predpona v sestavljenkah  ( ẹ̑ )
1. za izražanje
a) preseganja tega, kar je pomen osnovne besede:   metačlovečnost, metaekonomski
b) teoretičnega, logičnega proučevanja načel, pojmov tega, kar je pomen osnovne besede:   metajezik, metateorija
2. kem.  za izražanje nadomestitve prvega in tretjega vodikovega atoma v benzenovem obroču:   metadiklorbenzen

metabóličen   -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na metabolizem:   metabolični procesi / metabolične motnje

metabolízem   -zma m ( ī )
biol.  biokemični procesi, pri katerih nastajajo energija, potrebna za življenje, in snovi za obnavljanje celic; presnavljanje , presnova :   glavna naloga žleze ščitnice je uravnavanje metabolizma / metabolizem ogljikovih hidratov
 
med.  bazalni metabolizem

metáča   -e ž ( á )
teh.  lopata z listom, ki ima srčasto obliko in na zgornji strani ozek, navzgor zapognjen rob:   metati pesek z metačo / lopata metača

metadón   -a m ( ọ̑ )
sintetična snov, ki se uporablja pri zdravljenju odvisnosti od heroina, morfina:   jemati metadon ; odmerek metadona ; raztopina metadona in soka

metadónec   -nca m ( ọ̑ )
kdor je odvisen od metadona:   metadonci se po prejemu odmerka ne smejo zadrževati okoli centra ; komuna metadoncev

metadónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na metadon:   metadonska terapija ; metadonsko zdravljenje / metadonski center ; metadonski program zdravljenja odvisnosti ; metadonska ambulanta

metafízičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na metafiziko:   metafizični pojmi, principi / metafizično in dialektično gledanje na zgodovino / zanj je posmrtnost edini pomemben metafizični problem / nehaj že s tem metafizičnim razpravljanjem

metafízik   -a m ( í )
kdor se ukvarja z metafiziko:   odlično pozna logiko, poleg tega pa je tudi dober metafizik / knjiž., ekspr.  ljubezni duš ne razumem posebno dobro, ker sem slab metafizik

metafízika   -e ž ( í )
1. filoz.  filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna:   pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco ; metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična metafizika / Aristotelova, sholastična metafizika
// po Heglu  filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov:   dialektika in metafizika
2. knjiž.  kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost , nadstvarnost :   gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil / metafizika lepote, smrti
3. knjiž., ekspr.  zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje:   njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko

metáfora   -e ž ( á )
lit.  besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podoben pojav:   drzna, slikovita metafora ; veliko Župančičevih metafor je v zvezi s pojmom svetloba ; metafora za ljubezen, svet / jezik tvori nove pomene tudi z metaforami

metafóričen   -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na metaforo:   prevod je prizadel zlasti zvočni in metaforični sloj pesmi / metaforično izražanje / narava je pesniku metaforično gradivo za ponazarjanje notranjega življenja

metafóričnost   -i ž ( ọ́ )
lit.  lastnost, značilnost metaforičnega:   že naslov pesnitve je zaradi svoje metaforičnosti večpomenski
// metaforika :   ekspresionistična metaforičnost

metafórika   -e ž ( ọ́ )
lit.  metafore v celoti:   blesteča, drzna, nadrealistična metaforika ; Župančičeva metaforika / pesnik se sprošča v ritmiki in metaforiki

metagenéza   -e ž ( ẹ̑ )
biol.  zaporedno, pravilno menjavanje spolnega rodu z nespolnim, prerod:   metageneza pri klobučnjakih, mahovih

métajêzik   -íka m ( ẹ̑-é ẹ̑-í )
jezik, s katerim se opisujejo drugi jeziki:   literarni, računalniški metajezik ; znanstveni metajezik ; razširitev metajezika

metál 1   -a m ( ȃ )
kovina :   ogrodje je iz metala ; les in metal

mêtal 2   in  metál -a m ( ȇ; ȃ )
zvrst rokovske glasbe, za katero so značilni močno okrepljeni, agresivni zvoki:   igrali so mešanico metala, techna in klasične glasbe / težki metal ; v prid. rabi:  metal koncert  metalski koncert ; metal glasba  metalska glasba ; metal scena  metalska scena

metálec 1   -lca  [ metalca in metau̯ca m ( ȃ )
1. kdor kaj meče:   dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
2. športnik, se ukvarja z meti:   metalec diska, kladiva
3. voj., v zvezi metalec min   orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec :   obstreljevali so jih z metalci min in topovi
// v zvezi metalec plamenov, ognja   orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov:   pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
4. v starem in srednjem veku  vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole:   metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet :   v svetilniku se je prižgal metalec luči

metálec 2   -lca m ( ȃ )
metalski glasbenik:   na festivalu je nastopila skupina metalcev
// kdor se navdušuje za metal 2 :   pridržali so nekaj razgretih metalcev ; rokerji in metalci

metálen 1   -lna -o prid. ( ȃ )
kovinski :   metalna konstrukcija ; metalno orodje / tovarna metalnega pohištva / metalna industrija

metálen 2   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na metanje:   metalni kiji in bumerangi ; metalni stroji in topovi / metalne vaje / knjiž.  metalna mreža  manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek; metalka
2. nanašajoč se na metal 2 :   pevec metalne skupine  metalske

metalizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh.  prekrivati s tanko plastjo kovine:   metalizirati nit, papir

metálka 1   -e  [ metalka in metau̯ka ž ( ȃ )
1. ženska, ki kaj meče:   v cirkusu nastopa tudi metalka bodal / knjiž., zastar.  sanje mu je razložila metalka kart  vedeževalka (s kartami)
2. športnica, ki se ukvarja z meti:   metalka kopja
♦ 
rib.  manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek

metálka 2   -e ž ( ȃ )
ženska, ki se navdušuje za metal 2 :   bila je zaprisežena metalka

metálnica   -e ž ( ȃ )
v starem in srednjem veku  vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole:   pri napadu na utrdbo so uporabili tudi metalnice

metálo   -a s ( á )
v starem in srednjem veku  vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole:   metala in lučala
♦ 
navt.  metalo za vrv  obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje

metalógičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
filoz.  ki govori o formalni logiki:   metalogično spoznanje

metalografíja   -e ž ( ȋ )
teh.  veda o kovinah in zlitinah:

metalográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na metalografijo:   metalografski mikroskop / metalografska preiskava

metálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na metalce ali metal 2 :   metalski peteroboj / metalski koncert ; ljubitelji trdih metalskih zvokov ; metalska glasba ; metalska skupina, zasedba / metalska scena

metalúrg   -a m ( ȗ )
strokovnjak za metalurgijo:   je znan metalurg in strojni inženir / pog.  sestanek metalurgov drugega letnika  slušateljev metalurgije
// metalurški delavec:

metalúrgičen   -čna -o prid. ( ú )
zastar. metalurški :   metalurgična industrija

metalurgíja   -e ž ( ȋ )
industrija pridobivanja in predelovanja kovin:   zaposleni so bili v glavnih centrih metalurgije ; metalurgija jekla, svinca / barvasta metalurgija  metalurgija barvastih kovin ; črna metalurgija  metalurgija železa, mangana in kroma
// veda o tem:   študira metalurgijo ; je inženir metalurgije

metalúrški   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na metalurge ali metalurgijo:   metalurški izdelki / metalurška industrija / metalurška peč / metalurški delavec, inženir / metalurška stroka / metalurško zborovanje
 
metal.  metalurški koks  koks z veliko trdnostjo in majhnim odstotkom pepela

metámfetamín   -a m ( ȃ-ȋ )
močno sintetično mamilo, ki se uporablja kot poživilo, s hitrejšim in dalj časa trajajočim učinkom kot pri amfetaminu:   skrb vzbuja vedno večja količina zaseženega metamfetamina ; preprodajalec metamfetamina

metamórfen   -fna -o prid. ( ọ̑ )
petr., navadno v zvezi metamorfna kamnina   kamnina, ki se je zaradi velikega pritiska, visoke temperature spremenila:   v metamorfnih kamninah ni nafte

metamorfóza   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  pojav, da dobi kdo ali kaj drugačno vsebino, obliko; sprememba , preobrazba :   duševne, idejne metamorfoze ; njegova politična metamorfoza jih ni presenetila ; metamorfoza amaterskega gledališča v poklicno / čudne metamorfoze se dogajajo s tem človekom / doživeti metamorfozo  spremeniti se / motiv metamorfoze v pravljicah
♦ 
bot.  metamorfoza  sprememba rastlinskih organov zaradi drugačnega načina prehrane, okolja, preobrazba ; petr.  hidrotermalna metamorfoza ; zool.  metamorfoza  sprememba živalskega organizma na razvojni stopnji med jajčecem in odraslo živaljo, preobrazba

metán   -a m ( ȃ )
gorljiv plin, ki je glavna sestavina zemeljskega plina:   eksplozija metana ; rudarji niso opazili nevarne koncentracije metana ; proizvodnja metana
 
kem.  nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje en atom ogljika

metánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od metati:   metanje bomb, kamenja / zmagati v metanju diska, krogle ; ta košarkar mora metanje na koš še izboljšati / to je samo metanje peska v oči

metanól   -a m ( ọ̑ )
kem.  najenostavnejši alkohol:   tovarna metanola in formalina ; strupeni učinek metanola v vinu

metánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na metan:   metansko ozračje / metanska eksplozija / metanska jama

metastáza   -e ž ( ȃ )
med.  skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen; razsevek , zasevek :   obsevati metastaze ; metastaza v bezgavki / umreti zaradi metastaz / razširjenje metastaz po krvi

metastazírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
med.  razširjati se iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu in začeti enako bolezen:   rak na pljučih hitro metastazira ; metastazirati v možgane, pljuča

metatéza   -e ž ( ẹ̑ )
jezikosl.  zamenjava mesta glasov v besedi, premet:   poglavje o metatezi / metateza likvid / beseda čebela je nastala po metatezi iz bečela

metáti   méčem nedov. , mêči mečíte; mêtal  ( á ẹ́ )
1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto:   otroci radi mečejo kamne ; metati polena na kup, ogenj ; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče ; metati kozarce ob tla ; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance  so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca / ekspr.  vojaki so začeli metati orožje iz rok  so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati ; ekspr.  metati denar v hranilnik  dajati, spuščati / pog.  koliko časa boste še metali karte, kocke  kartali, kockali
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto:   vulkan je metal skale daleč od otoka ; lokomotiva meče iz dimnika roje isker  spušča, bruha / razburkano morje je metalo valove na obalo ; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe  spuščajo / metati mostove, zgradbe v zrak  razstreljevati jih / ta stroj kar meče podatke iz sebe
2. navadno s prislovnim določilom  s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru:   valovi so metali čoln sem in tja ; brezoseb.  metalo ga je po dirjajočem vozu ; ekspr.  moreče sanje so ga metale kvišku  zaradi njih se je prebujal, sedal ; metati se po ležišču sem in tja / ekspr.  bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast  božjasten je; ima napad božjasti ; pren.  vplivi so ga metali sem in tja
// ekspr.  hitro, sunkovito premikati kak del telesa:   glavo je metal ponosno nazaj ; pri hoji meče desno nogo navznoter ; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela  s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj
3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati , premeščati :   metali so jih iz boja v boj ; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
4. ekspr., s prislovnim določilom  hitro, nepopolno pisati, risati:   metal je skice na platno ; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati , ogledovati :   rad meče oči po ženskah ; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo  si jo želijo, bi jo radi imeli
6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   metal je očitke, vprašanja na vse strani ; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna ; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči ; njene oči so metale čudno svetlobo  so se čudno svetile / besede, stavke je kar metal iz ust  hitro, veliko je govoril ; v pogovor rad meče tuje izraze  v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja / metati nasmeške, poklone na levo in desno
// v zvezi z v   povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo:   nasprotovanje ga meče v bes, obup ; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe  začeli so jih zapirati
7. navadno s prislovnim določilom  povzročati, delati, da kaj kje je:   ogenj je metal odsev na njegov obraz ; drevesa so metala gosto senco na cesto ; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
// publ., v zvezi z na   povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo:   njegova izjava meče čudno luč na podjetje ; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
● 
bibl.  metati bisere svinjam  dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti ; ekspr.  kritiki so metali blato nanj  sramotili, obrekovali so ga ; ko da bi metal bob ob steno  vse je zaman ; ekspr.  ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran  ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega ; ekspr.  s svojih miz jim mečejo samo drobtine  dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari ; pog., ekspr.  metati hrano vase  hitro, hlastno jesti, goltati ; ekspr.  v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim  sicer pa grdo, slabo govorijo o njem ; ekspr.  metati obleko nase, s sebe  hitro se oblačiti, slačiti ; ekspr.  metati komu pesek v oči  prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico ; pog.  metati poker, tarok  igrati poker, tarok ; ekspr.  metati komu polena pod noge  ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih ; ekspr.  metala je poljubčke  poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu ; ekspr.  že dve uri meče trnek  lovi ribe s trnkom ; ekspr.  metati iz besedišča tuje besede  prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne ; pog., ekspr.  iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven)  zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo ; pog., ekspr.  le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje  kdo zahteva, povzroča, da moram vstati ; ekspr.  delavce so metali iz službe  odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje ; ekspr.  tudi iz tega stanovanja ga mečejo  zahtevajo, da se tudi iz njega izseli ; ekspr.  ta misel ga meče iz tira  ga vznemirja, razburja ; ekspr.  metati koga na cesto  prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja ; šport. žarg.  ta skakalnica meče na nos  povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol ; ekspr.  tovarna meče na trg vedno več proizvodov  množično proizvaja zanj ; ekspr.  to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe  to mu kar naprej očitajo ; ekspr.  metati vse v en, isti koš  ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi ; ekspr.  tega mi ne boš metal v obraz  tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital ; pog.  ta profesor je pri izpitih rad metal  negativno ocenjeval ; pog.  naprej metati  očitati
♦ 
šport.  metati  pri kegljanju  povzročati, da se krogla kotali proti kegljem ; metati avt  z rokami dati žogo iz avta v igro ; metati disk, kopje ; metati na koš

metatoníja   -e ž ( ȋ )
jezikosl.  sprememba tonema v okviru določenega oblikoslovnega vzorca ali besedne družine:   raziskovati metatonijo pri tvorjenju glagolskih oblik / praslovanska metatonija  sprememba neakutiranega tonema v akutiranega v praslovanščini

mêtavica 1   in  metávica -e ž ( é; ȃ )
zastar.  močno sneženje z vetrom iz različnih smeri; metež :   vozil je po megli in po metavici / mokra metavica se je vrtinčila v zraku

mêtavica 2   in  metávica -e ž ( é; ȃ )
zastar. božjast , epilepsija :   alkoholna metavica

metazój   in  métazoj -a m ( ọ̑; ẹ̑ )
nav. mn., biol.  mnogocelična žival; mnogoceličar :   nastanek, razvoj metazojev

metélčica   -e ž ( ẹ̄ )
jezikosl.  črkopis pri Slovencih v prvi polovici 19. stoletja z nekaterimi cirilskim črkam podobnimi znaki:   nasprotnik metelčice ; metelčica in dajnčica

metélčičar   -ja m ( ẹ̄ )
jezikosl.  pristaš metelčice:   metelčičarji in dajnčičarji

metéljka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. lucerna :   sejati meteljko
♦ 
bot.  rastlina s pri vrhu nazobčanimi listi in rumenimi ali modro vijoličastimi cveti, Medicago

metélkovec   -vca m ( ẹ̄ )
jezikosl.  pristaš Metelkovih nazorov o črkopisu, jeziku:   nasprotoval je metelkovcem

mêteln   -a -o  [ metələn in metəln ( ȇ )
pridevnik od metla:   udariti koga z metelnim držajem

metempsihóza   -e ž ( ọ̑ )
zlasti v brahmanizmu, budizmu in pitagorejstvu  prehod duše po smrti v drugo telo, živalsko ali človeško; preseljevanje duš :   vera v metempsihozo

méten 1   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. metin :   metni medenjaki

méten 2   in  mêten -tna -o prid. ( ẹ̑; ē )
nanašajoč se na met:   metna daljava, sila / knjiž.  metna zanka  laso

metenje   gl. medenje 1

meteór   -ja m ( ọ̑ )
astron.  majhno nebesno telo, ki prileti iz vesolja in povzroči v ozračju kratkotrajen svetlobni pojav:   meteor je razpadel, zgorel ; tir meteorja / bleščeč, sijoč meteor / na nebu je opazil meteor
 
ta pesnik se je pojavil kot meteor  zelo hitro, nepričakovano je postal slaven, pomemben

meteóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
meteorski :   meteorni delec
♦ 
meteor.  meteorna voda  padavinska voda

meteorít   -a m ( ȋ )
petr.  zlasti iz železa sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo, izpodnebnik:   najti, proučevati meteorit / tam blizu sta padla dva meteorita

meteorítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na meteorit:   najti meteoritski delec
 
astron.  meteoritski dež  veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo

meteorológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za meteorologijo, vremenoslovec:   meteorologi napovedujejo lepo vreme / diplomirani meteorolog

meteorologíja   -e ž ( ȋ )
veda, ki proučuje ozračje, vremenoslovje:   študirati meteorologijo ; strokovnjak za meteorologijo
 
meteor.  dinamična meteorologija  nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil ; sinoptična meteorologija  veda, ki proučuje ozračje za napovedovanje vremena

meteorológinja   -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za meteorologijo, vremenoslovka:   opozorila meteorologinje

meteorolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na meteorologe ali meteorologijo:   meteorološka naprava / meteorološka postaja / meteorološki podatki  podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju / meteorološka služba ; meteorološka opazovanja / meteorološko zborovanje / publ.  meteorološka vojna

meteórski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na meteor:   meteorski delec / meteorski dež  veliko število hkrati vidnih meteorjev
 
min.  meteorsko železo  železo iz meteoritov, izpodnebno železo
2. publ., ekspr.  zelo hiter, nepričakovan:   meteorski vzpon tega nogometaša / naredil je meteorsko kariero: komaj je zablestel, že je izginil

méter 1   -tra m ( ẹ̄ )
1. osnovna enota za merjenje dolžine:   debelina je dva metra [2 m] ; drog meri štiri metre ; polica je dolga tri metre ; več metrov debelo obzidje ; pog.  visok je meter sedemdeset  meter in sedemdeset centimetrov / dolžina v metrih / blago na metre  blago, ki se prodaja in reže v poljubnih dolžinah
// kar meri določeno količino teh enot:   odmeriti dva metra traku ; do gozda je še petsto metrov / zadene ga na dvesto metrov ; letalo se je dvignilo na pet tisoč metrov
 
ekspr.  kje bi že zdaj bil, če štejem vse metre, ki sem jih prehodil  če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil ; publ.  v obratu bodo kmalu stekli prvi metri najlona  bodo začeli proizvajati najlon
// v zvezi kubični meter   enota za merjenje prostornine:   kupiti tri kubične metre [3 m 3 ] drv ; izkopali so več kubičnih metrov zemlje / meriti v kubičnih metrih / pog.  koliko daš za meter drv  za kubični meter
// v zvezi kvadratni meter   enota za merjenje ploščine in površine:   soba meri deset kvadratnih metrov [10 m 2 ] / pog.  koliko stane meter parcele  kvadratni meter
2. priprava z označenimi centimetri, decimetri, metri za merjenje, navadno dolga 1 do 2 m:   kupiti meter in kladivo ; lesen, zložljiv meter / šiviljski meter  trak za merjenje z označenimi centimetri, dolg 1,5 m; centimeter
3. nar. vzhodno  utežna mera, 100 kg; cent :   pridelal je deset metrov pšenice
♦ 
šport.  tek na dvesto, sto metrov ; trg.  tekoči meter  enota za merjenje dolžine ne glede na širino

metêr 2   -ja m ( ȇ )
tisk.  stavec, ki ureja, razvršča stolpce stavka (v strani):   v tiskarni je bil meter

méter...   [ metər prvi del zloženk  ( ẹ̄ )
nanašajoč se na meter:   metercent, meterkilogram

métercènt   -ênta  tudi  -énta  [ metərcent m ( ẹ̄-ȅ ẹ̄-é, ẹ̄-ẹ́ )
zastar.  metrski cent:   vola sta tehtala tri metercente manj kakor prejšnja

métež   -a m ( ẹ̑ )
1. močno sneženje z vetrom iz različnih smeri:   metež se je polegel ; zaiti v metež / snežni metež / peščeni metež
2. ekspr., navadno s prilastkom  oborožen spopad neurejene večje skupine ljudi, stisnjene na kakem prostoru:   na bojišču se ni ustrašil najhujšega meteža / bojni metež / z oslabljenim pomenom  naš narod vendarle ni izginil v metežu imperialističnega spopada
 
ekspr.  zaradi vojnega meteža se nista poročila  zaradi vojne; zaradi neurejenih, težkih razmer med vojno ; ekspr.  ta knjiga je izšla sredi krvavega vojnega meteža  med vojno
// idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj:   poseči v politični metež / volilni metež
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom  burno, hrupno, raznovrstno dogajanje:   vrgel se je v metež življenja
4. ekspr., z rodilnikom  velika količina česa iz različnih smeri prihajajočega, neurejenega:   pognal se je v metež krogel / prebudil ga je metež zvokov / metež besed, misli

métežen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na metež:   metežni vihar ; metežno vreme / knjiž.  metežno sekanje s sabljami

méti   mánem nedov. , nam.  mét  in  mèt  ( ẹ́ á )
1. premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati:   mati je mela otroku premrle roke ; od veselja si meti roke / še ves zaspan si je mel oči / mel je s palcem in kazalcem, češ dajte denar / v eni roki je mel klobuk, v drugi pa denar / s prsti je mel tkanino, ki jo je mislil kupiti  ugotavljal njene lastnosti, otipaval
// premikati prste, dlan sem in tja in pri tem pritiskati, da se kaj med njimi zmečka, stisne:   meti bilko, list / meti klas v dlaneh
2. zastar. drobiti , treti 1 meti sol v možnarju
● 
ekspr.  trgovci, uradniki so si meli roke  so bili zadovoljni, veseli
♦ 
agr.  meti proso  ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih

métier   -a  tudi  metjé -êja  [ metjé -êja m ( ẹ̑ ȇ publ.
1. pridobljene izkušnje, ki se kažejo v veliki tehnični usposobljenosti za kako delo:   ima métier, ne pa ustvarjalne nadarjenosti ; kiparski métier mu je bil zelo dognan
// način, tehnika dela, ustvarjanja:   izbrani dramski métier mu omogoča učinkovito izpoved ; njegov métier je izdelan, sproščen
2. delo , obrt 2 , posel :   svoj métier sta opravljala pod raznimi imeni ; zna svoj métier

métierski   tudi  metjêjski -a -o  [ metjêjski prid. ( ȇ )
publ. tehničen , obrtniški :   odpraviti métierske spodrsljaje ; idejne, estetske in métierske kvalitete filma / to je métiersko diletantstvo

metíl...   prvi del zloženk  ( ȋ )
kem.  nanašajoč se na enovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom enega atoma vodika:   metilbromid, metilceluloza

metílalkohól   -a m ( ȋ-ọ̑ )
kem.  najenostavnejši alkohol:

metilén 1   -a m ( ẹ̑ )
kem.  dvovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom dveh atomov vodika:

metílen 2   -lna -o prid. ( ȋ )
kem., v zvezah:  metilni alkohol  metanol, metilalkohol ; metilna skupina  enovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom enega atoma vodika

metilén...   prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
kem.  nanašajoč se na dvovalentni radikal, izveden iz metana z odvzemom dveh atomov vodika:   metilenjodid, metilenklorid

metilénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na metilen:   metilenska skupina / metilensko modrilo  obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin

metílj   -a m ( ī í )
v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter,  zool.  (veliki) metljaj:   ličinke metilja

metíljav   -a -o prid. ( í )
vet. metljav :   metiljavo govedo

metíljavost   -i ž ( í )
vet. metljavost :   živinozdravnik je ugotovil metiljavost

métin   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na meto:   metini listi / metin čaj / metina potica

metíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od metirati:   stavljenje in metiranje je končano ; napaka pri metiranju

metírati   -am nedov. ( ȋ )
tisk.  urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani), lomiti:   osmo stran je on metiral

métje 1   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od meti:   metje rok / metje prosa

metje 2   gl. métier

Métka   -e ž ( ẹ̑ )
pog., ekspr., v zvezi izbirčna Metka   izbirčen človek, zlasti otrok:   ti si pa res izbirčna Metka

mêtla   -e ž ( é )
1. priprava za pometanje iz zvezanega svežnja vejic, šib, ščetin z držajem:   izdelovati, prodajati metle ; slika čarovnice na metli ; metla in smetišnica ; drži se, kot bi metlo požrl  zelo vzravnano, togo; domišljavo / brezova metla / ta metla je že obrabljena
2. ekspr.  rep kometa:   repatice so vlačile svoje metle po nebu
● 
ekspr.  on je prava metla  ni samostojen, odločen; ni ugleden, cenjen ; ekspr.  za žensko nista le metla in kuhalnica  pometanje, pospravljanje in kuhanje ; ekspr.  pomesti nasprotnike z železno metlo  odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja ; preg.  nova metla dobro pometa  delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ 
bot.  navadna metla  grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti, Sarothamnus scoparius

metlák   in  metlják -a m ( á )
agr.  sirek (za izdelovanje metel):   zadruga je sejala metlak / sirek metlak

metlár   -ja m ( á )
1. izdelovalec metel:   metlarji in krtačarji
2. metlak

metlárstvo   -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje metel:   razvoj metlarstva

mêtlast   -a -o prid. ( é )
1. ekspr.  podoben svežnju vejic, šib, ščetin pri metli:   dolge, metlaste obrvi mu visijo nad oči / lisica z metlastim repom
2. agr.  ki ima goste poganjke, vejice:   ta češnja ima metlaste veje

mêtlica   tudi  metlíca -e ž ( é; í )
1. manjšalnica od metla:   očistiti preprogo z metlico ; metlica za stranišče
 
glasb.  metlici podobna priprava za udarjanje, igranje na boben
2. gospodinjska priprava iz tankih žic za stepanje beljakov, smetane:   kupila je zajemalko, metlico in kuhalnico / metlica za sneg
3. nar.  socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat 1 koruza že dela metlice ; z metlic se je osipal cvetni prah
4. nav. mn., pog.  priprava za brisanje avtomobilskih stekel; brisalec

metlíčan   -a m ( ȋ )
vino iz okolice Metlike:   spila sta liter metličana

metlíčast   -a -o prid. ( í )
podoben metlici:   ječmen z metličastim klasom / metličasta oblika

metlíčavost   tudi  metličávost -i ž ( í; á )
agr.  bolezen, ki povzroča metličasto razraščanje drevesnih poganjkov:   gabrova, jablanova metličavost

metlíčevje   -a s ( í )
bot.  šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti; brnistra :   vlakna metličevja se uporabljajo v tekstilni industriji

metlíčje   -a s ( ȋ )
tanjše veje, zlasti brezove, za metle:   v gozdu je narezal metličja

metlíka   -e ž ( í )
1. bot.  zelnata ali grmičasta rastlina z različno oblikovanimi listi in od plodnice ločenimi cvetnimi listi, Chenopodium:   metlike in lobode / stajska metlika  rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih, Chenopodium bonus-henricus
2. nar. pelin

metlíšče   -a s ( í )
držaj metle:   izdelovati metlišča ; zlomiti metlišče

metlíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Metliko:   metliški muzej / metliška črnina ; metliško kólo  kólo iz okolice Metlike

metljáj   -a m ( ȃ )
1. zool., navadno v zvezi veliki metljaj   v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter, Fasciola hepatica:   jajčeca, ličinke velikega metljaja / ovce so poginile od metljaja  metljavosti
2. nar. tur 1 , čir , mozolj :   imeti metljaj na nogi

metljak   gl. metlak

metljàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
vet.  okužen z metljaji:   metljave živali hujšajo / metljava jetra
 
ekspr.  pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca  slaboten, neodločen, zmeden človek

metljávost   -i ž ( á )
vet.  bolezen ovc, goveda, ki jo povzroča (veliki) metljaj:   ta zajedavec povzroča metljavost ; ovce so poginile, zbolele za metljavostjo

metóda   -e ž ( ọ̑ )
navadno s prilastkom  oblika načrtnega, premišljenega dejanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja; način , postopek :   izpopolniti, odkriti novo metodo ; te metode so nezanesljive, zamudne ; metode obveščanja, zdravljenja / analitična, eksperimentalna metoda ; za nazoren pouk uporabljajo avdiovizualno metodo ; knjiž.  deduktivna metoda ; primerjalna, statistična metoda ; raziskovalne, učne metode / učiti po zastarelih metodah / delovne metode
 
filoz.  fenomenološka metoda ; ped.  direktna metoda  učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika ; metoda demonstracije ; psih.  metoda introspekcije ; šol.  črkovalna, glasovalna metoda ; globalna  ali  celostna metoda ; konverzacijska metoda ; šport.  intervalna metoda treniranja  treniranje tekačev z določenimi presledki za oddih
// nav. ekspr.  določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh:   to so čudne metode ; demokratične, revolucionarne metode ; s tako metodo ne bo prišel daleč / diplomatske, gangsterske metode / v tem delu ni nobene metode  nobenega reda, sistematičnosti

metóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na (učno) metodo:   v učbeniku je precej metodnih navodil / metodna knjiga  nekdaj  knjiga za učitelje z navodili za obravnavo učne snovi

metódičarka   -e ž ( ọ́ )
strokovnjakinja za metodiko:   psihologinja in metodičarka / učiteljica biologije je dobra metodičarka  zna dobro poučevati biologijo

metódičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na metodiko:   metodični principi / metodična pomagala
2. načrten , premišljen :   metodična razporeditev dela ; metodično spoznavanje samega sebe
♦ 
filoz.  metodični dvom  načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane

metódičnost   -i ž ( ọ́ )
načrtnost , premišljenost :   metodičnost gradnje / metodičnost mišljenja / raziskovanja se je lotil z znano metodičnostjo

metódik   -a m ( ọ́ )
strokovnjak za metodiko:   zborovanje metodikov / njegov profesor matematike je dober metodik  zna dobro poučevati matematiko

metódika   -e ž ( ọ́ navadno s prilastkom
1. nauk o poučevanju kakega (šolskega) predmeta:   metodika zemljepisnega pouka / metodika maternega jezika / šolska metodika / učbenik kaže napredek v metodiki
 
ped.  posebna metodika  metodika o poučevanju posebnega predmeta ali o poučevanju na določeni šolski stopnji
2. zastar. metodologija :   metodika racionalizma

metodíst   -a m ( ȋ )
rel.  pripadnik protestantske verske skupnosti, ki poudarja versko obnovo, odpravljanje verskih zablod, mlačnosti:   bil je pobožen metodist ; baptisti in metodisti / postal je član metodistov

metodístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na metodiste:   Metodistična cerkev / metodistični pridigar

metodizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
uvajati metodo v kaj:   metodizirati pouk / metodizirati mišljenje

metodologíja   -e ž ( ȋ )
navadno s prilastkom  skupek metod, ki se uporabljajo pri kakem raziskovanju, mišljenju:   sociološka metodologija temelji na statistiki ; izpopolniti, obvladovati znanstveno metodologijo ; metodologija filozofije, psihologije / publ.  metodologija ugotavljanja dohodka  metode za ugotavljanje dohodka

metodolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na metodologijo ali metodo:   metodološki principi ; to je metodološko vprašanje / razpravi je očital stvarne in metodološke napake / imel je nekaj metodoloških pripomb

metódski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na (učno) metodo:   metodska navodila

metonímičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na metonimijo:   metonimični pomen besede / metonimično izražanje

metonimíja   -e ž ( ȋ )
lit.  besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojma z izrazom za kak drug, predmetno, količinsko povezan pojem:   metafore, metonimije in druga pesniška sredstva / jezik tvori nove pomene tudi z metonimijami

metópa   -e ž ( ọ̑ )
arhit.  kamnita plošča med triglifoma dorskega friza, navadno plastično okrašena:   metope Partenona ; reliefi metop

métov   -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. metin :   metovi kolački

metráža   -e ž ( ȃ )
1. film. žarg.  dolžina filma, izražena v metrih:   film ima razmeroma kratko metražo / film dolge metraže  dolgometražni film
2. pog.  dolžina česa sploh, izražena v metrih:   zaradi majhne metraže je cena blaga visoka

metrésa   -e ž ( ẹ̑ )
nav. slabš.  ženska, s katero ima (poročen) moški spolno razmerje; priležnica , ljubica :   imeti, vzdrževati metreso ; žena je vedela za njegovo metreso / kraljeva metresa

métrga   -e ž ( ẹ́ )
etn.  miza s koritom za mesenje; mentrga :   mesiti kruh v metrgi

métričen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na metrum:   naglasni metrični princip, sistem ; metrični vzorec ; metrična doba / sonet in druge stalne metrične oblike
 
tekst.  metrična številka  številka, ki izraža število metrov enega grama vlakna ali preje

métrika   -e ž ( ẹ́ )
lit.  nauk o zaporedju dolgih in kratkih ali poudarjenih in nepoudarjenih zlogov v verzu:   svoji slovnici je dodal tudi metriko / zakoni slovenske metrike / metrika egipčanske poezije še ni dokončno pojasnjena

metró   -ja m ( ọ̑ )
podzemna železnica:   zgraditi metro ; moskovski, pariški metro / peljati se z metrojem

metrójski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od metro:   metrojska postaja

metrologíja   -e ž ( ȋ )
nauk o merah, meroslovje:   glavna problema metrologije sta točnost in merske enote / laboratorij za metrologijo tlaka

metronóm   -a m ( ọ̑ )
glasb.  priprava za natančno določanje hitrosti izvajanja skladb:   pri vajah je uporabljal metronom ; udarci metronoma

metrópola   -e ž ( ọ̑ nav. ekspr.
1. navadno s prilastkom  glavno, najpomembnejše mesto kake države, pokrajine:   češka, štajerska metropola ; obiskali so tudi Novo mesto, metropolo Dolenjske / Pariz je bil tedaj kulturna metropola sveta
2. država v odnosu do svoje kolonije:   metropola je uvažala to surovino iz kolonij ; valuta metropole

metropolíja   -e ž ( ȋ )
1. rel.  upravna enota Katoliške cerkve, ki obsega nadškofijo in podrejene škofije:   ustanoviti metropolijo ; slovenska metropolija
2. v vzhodni cerkvi  upravna enota, podrejena metropolitu:   voditi metropolijo

metropolít   -a m ( ȋ )
1. rel.  predstojnik upravne enote Katoliške cerkve, ki obsega nadškofijo in podrejene škofije:   ljubljanski metropolit
2. v vzhodni cerkvi  cerkveni dostojanstvenik, za stopnjo nižji od patriarha:   postal je moskovski metropolit

metropolitánski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na metropolo:   Alžir so imeli za del francoskega metropolitanskega ozemlja
 
Metropolitanska opera  operno gledališče v New Yorku
 
urb.  metropolitansko območje  urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto
2. knjiž. metropolitski :   metropolitanska oblast oglejske cerkve

metropolítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na metropolite:   metropolitske pravice / metropolitski sedež je v Ljubljani

metroseksuálec   -lca m ( ȃ )
moški, navadno mlajši, ki posveča veliko pozornosti svojemu videzu, nakupovanju, modi:   depiliran metroseksualec

métrski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na meter:   metrske deske / metrski merski sistem / metrska drva / ekspr.  delal je metrske korake  zelo velike, dolge
♦ 
strojn.  metrski navoji  navoji, pri katerih so mere izražene v milimetrih ; teh.  metrski cent  ali  metrski stot  utežna mera, 100 kg ; trg.  metrsko blago  blago, ki se prodaja, reže v poljubnih dolžinah

métrum   -a  tudi  -ra m ( ẹ̄ )
lit.  shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu, mera:   zadnji verz nima pravega metruma ; ritem in metrum / daktilski, trohejski metrum / učenci so ugotavljali metrum pesmi

metternichovski   -a -o  [ méternihou̯ski prid. ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  nanašajoč se na avstrijskega državnika Metternicha:   doba metternichovskega absolutizma / metternichovska Ljubljana

metúlj   -a m ( ú )
1. žuželka z dvema paroma velikih, navadno živo, pisano obarvanih kril in s tipalnicama:   metulji frfotajo, letajo od cveta do cveta ; iz bube se je izvil metulj ; loviti metulje ; beli, pisani, rumeni metulji / dnevni, nočni, podnevni metulji ; pren.  okoli njegovega dekleta se ta metulj ne bo več vrtel
2. pog., v stari Jugoslaviji  bankovec za sto dinarjev:   to stane dva metulja

metúljar   -ja m ( ȗ )
kdor zbira metulje, navadno v študijske namene:   bil je navdušen metuljar in hroščar

metúljast   -a -o prid. ( ú )
podoben metulju:   svila z metuljastimi vzorci / metuljasto pokrivalo
 
bot.  metuljasti cvet  cvet, ki ima pet venčnih listov, razvrščenih tako, da je eden, največji, pokončen, dva sta stranska, spodnja dva pa zrasla

metúljček   -čka m ( ū )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od metulj:   metuljčki frfotajo, letajo ; na cvet se je usedel metuljček / pisani, rumeni metuljčki / okoli nje se ta metuljček ne bo več vrtel / plačati tri metuljčke
2. (modni) dodatek, navadno k moški obleki, v obliki pentlje na sprednji strani srajce:   nosil je bel, črn metuljček ; privezati, zavezati si metuljček, metuljčka ; eleganten gospod z metuljčkom pod vratom
3. manjši nož, ki ima rezilo spravljeno med dvema deloma ročaja:   pri navijaču so našli metuljčka / nož metuljček
4. nav. mn.  testenina v obliki metuljih kril:   postregli so metuljčke s pršutom
5. šport.  prsno plavanje, pri katerem se plavalec poganja s sočasnim krožnim potegovanjem obeh rok:   metuljček in kravl / plavati metuljčka

metúljčkast   -a -o prid. ( ū )
podoben metuljčku:   tkanina z metuljčkastimi vzorci / ekspr.  metuljčkast kavalir

metúljčkov   -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na metuljčka:   metuljčkova krila / plavanje v metuljčkovem slogu

metúljčnica   -e ž ( ȗ )
1. nav. mn.  rastline z metuljastimi cveti in s stroki,  bot. metuljnica :   detelja, fižol in druge metuljčnice
2. zastar.  vreči podobna priprava z ročajem za lovljenje metuljev; metuljnica :   metuljar z metuljčnico v roki

metúljen   -jna -o prid. ( ȗ )
metulji :   metuljna krila

metúlji   -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na metulje:   metulja družina, vrsta / pisana metulja krila

metúljnica   -e ž ( ȗ )
1. nav. mn., bot.  rastline z metuljastimi cveti in s stroki, Fabaceae:   metuljnice bogatijo zemljo z dušikom ; gojiti, sejati metuljnice ; detelja, fižol in druge metuljnice
2. vreči podobna priprava z ročajem za lovljenje metuljev:   celo popoldne je z metuljnico tekal za metulji / izprazniti metuljnico

metúzalem   -a m ( ū )
ekspr.  zelo star človek, zlasti moški:   od tega metuzalema res ne moreš zahtevati takih naporov
// žival, ki živi zelo dolgo:   želve so pravi metuzalemi

Metúzalem   -a m ( ū )
v zvezi star kot Metuzalem   zelo star:

metúzalemski   -a -o prid. ( ū )
tak kot pri Metuzalemu:   dočakal je metuzalemsko starost

mèv   -- m ( ȅ )
ekspr., v zvezi ne reči ne bev ne mev   prav nič reči:

mévlja   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., zastar.  ličinka, zlasti konjskega zolja:   konj ima mevlje
 
ekspr.  mevlje ga koljejo  nemirno, nestrpno se preseda, prestopa ; nizko  imeti mevlje v riti  biti nemiren, nestrpen, siten

mevljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. premikati ustnice:   otrok je nemirno mevljal / mevljal je z ustnicami, spregovoriti pa ni mogel
2. ekspr. mrmrati , momljati :   mevljal je nekaj o okrutnih moških

mévtrga   -e ž ( ẹ́ )
nar.  miza s koritom za mesenje; mentrga :   mesiti v mevtrgi

mévža   -e ž ( ẹ̑ )
slabš.  neodločen, bojazljiv človek:   on je prevelika mevža, da bi to naredil ; podjeten mora biti človek, ne pa taka mevža / kot psovka:  odloči se že, prekleta mevža ; mevža mevžasta

mévžast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
slabš. neodločen 2 , bojazljiv :   z odločnim nastopom je prisilil mevžastega uradnika, da je podpisal dovoljenje ; rešili se bomo, samo mevžast ne bodi / kot psovka  kaj se pa obotavljaš, mevža mevžasta / mevžasta filozofija ; skrito, mevžasto upanje

mevžáti   -ám  tudi  mévžati -am nedov. ( á ȃ; ẹ̑ )
nar. dolenjsko  neodločno, boječe govoriti:   ne mevžaj toliko, ampak hitro povej

mévžavost   in  mevžávost -i ž ( ẹ̑; á )
slabš. neodločnost , bojazljivost :   zaradi prevelike mevžavosti nikoli nič ne doseže

mevžè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
slabš.  neodločen, bojazljiv človek:   ta mevže si nič ne upa

mevžè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš.  neodločen, bojazljiv človek:   to mevže se nič ne upa

mévžica   -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od mevža:   to mevžico bova že obvladala

mezaliánsa   -e ž ( ȃ )
knjiž.  zakon med osebama iz zelo različnih družbenih razredov:   skleniti mezalianso ; pren., ekspr.  mezaliansa revolucionarnega duha in malomeščanstva

mezanín   -a m ( ȋ )
grad.  nižja, manjša etaža med dvema etažama, navadno med pritličjem in prvim nadstropjem:   stanovati v mezaninu ; trgovina v mezaninu

mezát   in  mezàt -áta m ( ȃ; ȁ á )
nar.  manjša soba v večji kmečki hiši ali gostilni, namenjena za pomembnejše, imenitnejše goste:   Franc je sklenil, da zgradi veliko enonadstropno hišo z dvema sobama za shrambe, kuhinjo in mezatom v pritličju in s petimi kamrami v prvem nadstropju  (S. Vuk)

mèzda   -e  in  mezdà -è  in  mézda -e  in  mêzda -e  [ prvi obliki məzda ž ( ə̄; ȁ ȅ; ẹ̄; é )
1. plačilo za delo, navadno fizično, ki ga opravi najemni delavec za delodajalca:   mezde se dvigajo, padajo ; dnevna, tedenska mezda ; boj za zvišanje mezd / akordna mezda
 
ekon.  mezda  plačilo za delavčevo delovno silo, prodano lastniku proizvajalnih sredstev ; časovna mezda  ki se obračunava po trajanju dela ; minimalna mezda  najnižja dopustna
2. publ.  plača, osebni dohodek:   mezde so v tej državi še dokaj nizke ; zamrznitev mezd in cen

mèzden   in  mézden  in  mêzden -dna -o  [ prva oblika məzdən prid. ( ə̄; ẹ̄; ē )
nanašajoč se na mezdo:   mezdno delo / mezdni sistem ; mezdno razmerje med delavci in delodajalci
♦ 
adm.  mezdni knjigovodja  knjigovodja, ki obračunava, knjiži in izplačuje osebne dohodke ; ekon.  mezdno gibanje  gibanje delavstva za dvig mezd

mèzdnik   in  mezdník  in  mézdnik  in  mêzdnik -a  [ prvi obliki məzdnik m ( ə̄; í; ẹ̄; ē )
ekspr.  mezdni delavec:   naraščajoče nezadovoljstvo mezdnikov / slabš.  pisec mezdnik napiše vse, kar hočete
// najemniški vojak:   v bojih so sodelovali dobro plačani mezdniki

mèzdniški   in  mezdníški  in  mézdniški  in  mêzdniški -a -o  [ prvi obliki məzdniški prid. ( ə̄; ȋ; ẹ̄; ē )
najemniški :   mezdniške čete

mèzdništvo   in  mezdníštvo  in  mézdništvo  in  mêzdništvo -a  [ prvi obliki məzdništvo s ( ə̄; ȋ; ẹ̄; ē )
mezdno razmerje:   nasprotje fizične prostosti je tudi mezdništvo / prvi pojav mezdništva v večjem obsegu

mézdra   -e ž ( ẹ̑ )
vet.  plast kože iz rahlega tkiva, ki povezuje kožo z mišicami; podusnjica :   koža ima veliko mezdre ; odstraniti mezdro
// teh.  ta plast in drugi odpadki kože za izdelavo kleja:   vonj po mezdri

mezdrênje   tudi  mézdrenje -a s ( é; ẹ̑ )
glagolnik od mezdriti:   mezdrenje luženih kož

mezdrílen   -lna -o prid. ( ȋ )
usnj.  ki se uporablja za mezdrenje:   mezdrilni nož, stroj

mezdríti   -ím  tudi  mézdriti -im nedov. , mezdrèn  tudi  mézdren  ( ī í; ẹ̑ )
usnj.  odstranjevati mezdro s kože:   mezdriti lužene, surove kože

mezèg   -zgà  in  mèzeg -zga  [ məzəg- m ( ə̏ ȁ; ə̀ )
domača žival, neposredna potomka žrebca in oslice:   jezditi na mezgu ; sopihal je kakor otovorjen mezeg

mezéti   -ím  [ məzeti in mezeti nedov. , tudi  mezì  ( ẹ́ í )
s prislovnim določilom  zelo počasi in v majhnih količinah teči:   iz lesa mezi smola ; sokrvica mezi iz rane ; po stenah kleti je mezela voda / ekspr.  po licih so ji mezele debele solze ; brezoseb.  povsod je mezelo, curljalo in žuborelo ; pren.  svetloba je skrivaj mezela skozi veje ; dnevi počasi mezijo

mézga 1   -e ž ( ẹ̄ )
1. kuhano, zgoščeno sadje ali zelenjava s sladkorjem, začimbami:   kuhati mezgo / jedi dodati paradižnikovo mezgo
// marmelada :   namazati kruh z mezgo ; jabolčna, marelična mezga
2. biol.  belkasta, krvni plazmi podobna tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali:   endokrine žleze oddajajo hormone tudi v mezgo ; kri in mezga
3. agr., gozd.  tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti; muzga :   brezova mezga / drevo je v mezgi

mezgà 2   -è  tudi  mèzga -e  [ məzga ž ( ȁ ȅ; ə̀ )
knjiž. mezeg

mezgár   -ja  [ məzgar m ( á )
knjiž.  kdor goni, vodi mezge:   nekaj časa je bil za mezgarja

mézgast   -a -o prid. ( ẹ̄ )
podoben mezgi, marmeladi:   mezgasta tekočina

mezgáti   -ám nedov. ( á ȃ ekspr.
1. mendrati, teptati, na mestu stopicati:   mezgati na mestu ; ne mezgaj po travi / mezgati sneg
// hoditi sploh:   po brozgi me ni volja mezgati ; kaj le mezga tam okoli
2. omahovati, pomišljati se:   za trenutek je mezgal in se ni mogel odločiti

mezgíca   tudi  mèzgica -e  [ məzgica ž ( í; ə̀ )
manjšalnica od mezga, žival:   mlada živahna mezgica ; ekspr.  z orožjem natovorjena mezgica

mezgôven   -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na mézga 2:   mezgovni obtok
 
anat.  mezgovni sistem  mezgovnice in bezgavke v organizmu ; mezgovna žila  žila, po kateri se pretaka mezga ; mezgovno tkivo

mezgôvje   -a s ( ȏ )
anat.  mezgovnice in bezgavke v organizmu:   preiskava mezgovja / trebušno mezgovje

mezgôvnica   -e ž ( ȏ )
anat.  žila, po kateri se pretaka mezga:   vnetje mezgovnic

mezgovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
anat.  večja mezgovna žila, ki dovaja mezgo v krvni obtok:   poškodovati, prerezati mezgovod / prsni mezgovod

mezína   -e  [ məzina in mezina ž ( í )
nav. mn., nar. močvirje :   ob reki se na dolgo raztezajo mezine

mezínček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od mezinec:   boli ga mezinček

mezínčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mezinec:   mezinčna blazinica / mezinčna stran dlani

mezínec   -nca m ( ȋ )
skrajni, najtanjši prst na roki ali nogi:   mezinec ga boli ; noht na mezincu
 
pog., ekspr.  dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo  dokler bom imel le malo moči ; ekspr.  žena ovija moža okoli mezinca  mož stori vse, kar žena želi, hoče ; ekspr.  imeti kaj v mezincu  dobro znati, poznati kaj ; ekspr.  ima več v mezincu kot ti v glavi  neprimerno več ve kot ti ; ekspr.  niti z mezincem ni mignil za to  čisto nič ni naredil, prispeval za to ; ekspr.  cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil  ne dela čisto nič ; ekspr.  če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani  že ob najmanjši ponujeni priložnosti

méziti se   -im se nedov. ( ẹ̄ )
nar. štajersko  počasi, komaj zaznavno se premikati:   pred njim se je v snegu nekaj mezilo

mezlán   -a m ( ȃ )
tekst.  tkanina iz lanene osnove in volnenega votka, navadno v platneni vezavi:   obleka iz mezlana

mezlánast   -a -o prid. ( ȃ )
tekst.  ki je iz mezlana:   takrat so nosili še mezlanaste hlače ; mezlanasta obleka

mezo...   ali  mézo...  predpona v sestavljenkah  ( ẹ̑ )
za izražanje položaja med dvema drugima stvarema iste vrste:   mezoderm ; mezozoik

mézodêrm   -a m ( ẹ̑-ē )
biol.  vmesna plast celic gastrule, vmesna zarodna plast:   entoderm, mezoderm in ektoderm

mezolítik   -a m ( í )
arheol.  predzgodovinska doba med paleolitikom in neolitikom, srednja kamena doba:   pozni mezolitik ; čas, obdobje mezolitika ; orodje iz mezolitika

mezón   -a m ( ọ̑ )
fiz.  osnovni delec, ki ima maso večjo od elektrona in manjšo od protona:   odkritje mezona ; nevtroni, protoni in mezoni

mezopotámski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Mezopotamce ali Mezopotamijo:   mezopotamska kultura

mezozóik   -a m ( ọ́ )
geol.  vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku, srednji zemeljski vek:   v mezozoiku so se pojavili dinozavri

mezozójski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mezozoik:   mezozojske kamnine ; mezozojsko živalstvo / mezozojski vek

mezzoforte   [ médzofórte in mézofórte prisl. ( ẹ̑-ọ̑ )
glasb., označba za jakost izvajanja  srednje glasno:   igrati mezzoforte ; sam.:  vse forte, mezzoforte in piane je odlično izvajal

mezzosopran   -a  [ médzosoprán in mézosoprán m ( ẹ̑-ȃ )
glasb.  ženski glas med sopranom in altom:   peti mezzosopran ; pesmi za mezzosopran in klavir

mezzosopranistka   -e  [ médzosopranístka in mézosopranístka ž ( ẹ̑-ȋ )
glasb.  ženska, ki poje mezzosopran:   angažirali so izvrstno mezzosopranistko

mezzotinta   -e  [ médzotínta in mézotínta ž ( ẹ̑-ȋ )
um.  grafična tehnika, pri kateri struženje in poliranje hrapave bakrene plošče omogoča prehode iz temnega v svetlo, struženka:   barvna mezzotinta ; japonski mojstri mezzotinte
// odtis v tej tehniki:   razstava mezzotint

mežáti   -ím  [ məžati in mežati nedov. , tudi  mežì;  tudi  mežàl  ( á í )
mižati :   vztrajno je mežal, da bi zaspal ; mežati na obe očesi / eden od udeležencev igre mora mežati
 
zastar.  zvezde so mežale v bližnjem tolmunu  so se medlo, nejasno svetile

mežàv   -áva -o  [ məžav- in mežav- prid. ( ȁ á )
1. ki gleda z napol zaprtimi očmi:   mežav človek
2. knjiž. oblačen , mračen :   mežav dan ; vreme je bilo mežavo ; pren.  prevzelo ga je mežavo čustvo
// medel , nejasen , neizrazit :   mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce

méželj   -žlja  in  -na  [ mežəlj m ( ẹ́ )
1. zastar. filister , ozkosrčnež :   ti mežlji in uradniki ne bodo nikdar zavedni ; tipičen dunajski meželj
2. nar.  vez, s katero je privezana trta h kolu:   Truden ko meželj pri trti  (F. Bevk)

mežéven   -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar.  muževen 1:   meževna veja

mežík   -a  [ məžik in mežik m ( ȋ )
gib veke, pri katerem se oko zapre in takoj spet odpre:   pri vsakem mežiku je čutil rahlo bolečino

mežíkanje   -a  [ məžikanje in mežikanje s ( ī )
glagolnik od mežikati:   mežikanje zaradi močne svetlobe / mežikanje med fanti in dekleti / mežikanje starega svetilnika

mežíkati   -am  [ məžikati in mežikati nedov. ( ī )
1. zapirati in odpirati oči:   oči ga pečejo, zato tako mežika ; mežika zaradi nenadne močne svetlobe / mežikati z očmi / murni so zaspano mežikali v sonce ; pren., ekspr.  cvetlice mežikajo v popoldanskem soncu
2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj:   ženske so mu pomenljivo mežikale ; pri mizah si bodo mežikali: to je tisti rogonosec ; pren.  srednjeveška mesta so mežikala kmetu, ker so potrebovala rokodelce
3. ekspr.  prižigati se in ugašati; utripati :   svetilnik enakomerno mežika / šofer je nervozno mežikal z žarometi
// dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe:   skozi veje so mežikale lučke ; okenca bajte so mežikala v noč / z neba so mežikale zvezde

mežíkav   -a -o  tudi  mežikàv -áva -o  [ məžikav- in mežikav- prid. ( í; ȁ á )
ki rad mežika:   pegast, mežikav fant / mežikave oči / mežikava luč

mežíkavec   tudi  mežikávec -vca  [ məžikavəc in mežikavəc m ( í; ȃ )
nav. slabš.  kdor (rad) mežika:   prišel je s prijateljem, tistim mežikavcem

mežikljáti   -ám  [ məžikljati in mežikljati nedov. ( á ȃ )
ekspr. mežikati :   mežikljati zaradi dima, močne svetlobe ; dekletce je preplašeno mežikljalo

mežíkniti   -em  [ məžikniti in mežikniti dov. ( í ȋ )
1. zapreti in odpreti oči:   večkrat je krčevito mežiknil / mežikniti z očmi
2. pomežikniti :   za očetovim hrbtom je mežiknila bratu
3. ekspr.  za hip prenehati svetiti:   električna luč je nekajkrat mežiknila

méžiti   -im,  in  mežíti  in  méžiti -im nedov. ( ẹ̄; ī ẹ́ )
nar. vzhodno  odstranjevati lubje z muževnega debla; majiti :   mežiti deblo, hlod

méžnar   -ja m ( ẹ́ )
pog.  kdor oskrbuje cerkev; cerkovnik :   mežnar zvoni ; bil je za mežnarja pri farni cerkvi

méžnarica   -e ž ( ẹ́ )
pog.  cerkovnikova žena:   malo je poklepetal z mežnarico

mežnaríja   -e ž ( ȋ )
hiša za cerkovnika:   organist je stanoval v mežnariji ; stara, slabo vzdrževana mežnarija

mežnáriti   -im nedov. ( á ȃ )
pog.  biti cerkovnik:   tukaj sta mežnarila že njegov oče in ded

méžnarski   -a -o prid. ( ẹ́ )
pog. cerkovniški :   mežnarska opravila / mežnarska bera

mežníja   -e ž ( ȋ )
nar. mežnarija :   sezidali so novo mežnijo

mežúrkati   -am  [ məžurkati in mežurkati nedov. ( ū )
nar. mežikati :   oči so mu kar naprej mežurkale / skrivaj je mežurkala vanj

mh   [ ḿhə̀ medm. ( m̑-ə̏ )
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:   mh, kako to misliš?
// izraža (zadržano) pritrjevanje:   mh, je prikimal

mhm   [ ḿhḿ medm. ( m̑-m̑ )
izraža obotavljanje, pomislek, dvom:   mhm, morda bo šlo
// izraža (zadržano) pritrjevanje:   mhm, je odgovoril ; tisto pa, mhm

1   --  tudi  -ja m ( ȋ )
glasb.  solmizacijski zlog, ki označuje ton e ali tretjo stopnjo v lestvici:

2   mé mé zaim. , nàs, nàm, nàs, nàs, námi  ( ȋ ẹ̑ )
1. izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:   mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi ; sosedje so še na slabšem kakor mi ; nav. ekspr.:  mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka ; tudi me smo se bojevale za svobodo ; drugi delajo, mi, mi pa spimo ; še mi bi tega ne zmogli ; to bomo že mi opravili ; elipt.  »Kdo bo za to odgovarjal?« »Mi.« ; pog.  nismo mi od včeraj / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:  na izlet bomo šli mi in naši prijatelji ; mi trije ostanemo ; kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede?
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:   nas je več kot nasprotnikov ; nam se nikamor ne mudi ; tudi nas so povabili ; okrog nas se je zbrala gruča ljudi / pet nas je bilo ; tega nam ni treba ; pustite nas pri miru ; nam res ne verjamete?
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih  izraža smiselni osebek:   zvečer nas ne bo doma ; dolgčas nam je ; strah nas je bilo ; z nami je drugače  naš položaj je drugačen / knjiž.  kaj nam je storiti?  kaj moramo storiti
2. v dajalniku  izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:   srce nam hitreje bije ; oče nam je umrl ; kako dolgo se nam je vlekel spor
3. ekspr., v dajalniku  izraža osebno prizadetost:   pazi, da nam ne zboliš ; da se nam več ne potepaš
4. knjiž.  izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost:   vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo ; v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana
// vznes., v vladarskih razglasih jaz 2 Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije
● 
ekspr.  mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi  izraža samozavest ; pog., ekspr.  zaradi nas naj naredi, kar hoče  temu ne nasprotujemo ; pog.  pridi k nam na kosilo  v naše stanovanje ; ekspr.  to naj ostane med nami  drugim tega ni treba pripovedovati ; ekspr.  vsi so z nami  soglašajo z nami, nas podpirajo;  prim. jaz 2 , midva

miázem   -zma m ( ā )
med. miazma :   iz močvirja se dviga strupen miazem ; pren.  živi v ozračju, nasičenem z miazmom slabih zgledov

miázma   -e ž ( ȃ )
med., po nekaterih starejših teorijah  izparina gnilih organskih snovi kot povzročitelj nalezljivih bolezni:   iz močvirja se dviga strupena miazma ; pren., knjiž.  živi v ozračju, nasičenem z miazmami slabih zgledov

micélij   tudi  micél -a m ( ẹ́; ẹ̑ )
bot.  mrežasto razrasle nitke, iz katerih zrastejo gobe, glive, podgobje:   na vse strani razrasli micelij

mícen   -a -o  [ micən prid. ( ȋ )
ekspr.  zelo majhen:   micen otročiček / stroški bodo prav miceni

mícka   -e ž ( ȋ )
ekspr. ženska , dekle :   kje si pa spoznal to micko / pog.  lahko bi hodil vsak dan z drugo micko

mícken   -a -o  [ mickən prid. ( ȋ )
nar.  zelo majhen:   dala mu je samo micken kos kruha

míčen   -čna -o prid. , míčnejši  ( í ī )
knjiž. privlačen , ljubek :   mičen obraz ; dekleti sta bili prav mični ; v tej svoji zadregi je bila zelo mična / mično jezero, mestece / njegovo pripovedovanje je nadvse mično  zanimivo

míčken   -a -o  [ mičkən prid. ( ȋ )
ekspr.  zelo majhen:   otrok je bil takrat še čisto mičken ; v daljavi je bilo videti vse zelo mičkeno

míčnost   -i ž ( í )
knjiž. privlačnost , ljubkost :   njena mičnost je bila brez primere / edino to je še dajalo mičnost življenju
// kar je privlačno, ljubko:   kako bi se le mogel upirati tolikim mičnostim

mídi 1   in  midí -ja m ( ȋ; ȋ )
pog.  moda srednje dolgih oblačil, zlasti kril:   mini sta zamenjala maksi in midi / odločila se je za midi  za srednje dolgo krilo, obleko

mídi 2   in  midí -- prid. ( ȋ; ȋ )
pog., navadno v zvezi s krilo, obleka, plašč   ki je srednje dolžine:   midi plašč ; večerne obleke bodo ostale midi / midi dolžina

midinétka   -e ž ( ẹ̑ )
v francoskem okolju  mlada delavka, zlasti šiviljske stroke:   midinetke iz modnega salona
// lahkoživo dekle:   naveličal se je varietejskih lepotic, midinetk in modelov

mídva   médve  tudi  mídve médve  tudi  mídve zaim. , náju (dvéh)  tudi  nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé)  tudi  nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh)  tudi  nàs dvéh  stil.  náma (dvéma), náma (dvéma)  ( ȋ ẹ̑ )
1. izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave:   midva greva domov, vi pa počakajte ; denarja ima več kakor midva oba skupaj ; nav. ekspr.:  zdaj sva pa midva na vrsti ; tudi medve morava proč ; elipt.  »Kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda.« ; pog.  midva se bova že sporazumela / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek:  midva in naš sosed se dobro razumemo ; midva, oče in jaz, greva na semenj ; medve z materjo se imava zelo radi
b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena:   naju nihče ne bo podil iz hiše ; nama se nikamor ne mudi ; okoli naju je vse živo ; med nama ni skrivnosti / za norca naju ima ; jed nama ne tekne ; obe naju bo zatožil ; nama res ne verjamete?
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih  izraža smiselni osebek:   zvečer naju ne bo doma ; žal nama je ; zelo naju je bilo strah ; tako je z nama  tak je najin položaj
2. navadno v dajalniku  izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost:   oče nama je umrl ; ona nama je kakor mati / star.  za naju čast gre  najino
3. ekspr., v dajalniku  izraža osebno prizadetost:   le glej, otrok, da se nama ne izgubiš
● 
pog.  nič, ničesar ni bilo med nama  nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja ; ekspr.  med nama (rečeno), všeč mi je  izraža zaupnost;  prim. jaz 2 , mi 2

míg 1   -a m ( ȋ )
gib, s katerim se kaj izraža:   pozdravil je samo z migom glave / na mig vodje se je pognal na cesto
// ekspr.  gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel:   pazil je na vsak njegov mig
 
ekspr.  na mig je bilo vse jasno  takoj ; ekspr.  vsi ga ubogajo na mig  brez ugovora

míg 2   -a m ( ȋ )
rusko lovsko reaktivno letalo:   eskadrilja migov

mígalica   -e ž ( ī )
1. bot.  trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, Briza:   srednja migalica
2. ekspr.  nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok:   fant je grozna migalica, niti pet minut ni pri miru

míganje   -a s ( ȋ )
glagolnik od migati:   fantovo zabavno miganje z ušesi

mígati   -am nedov. ( ȋ )
1. z delom telesa delati gibe sem in tja:   migati z glavo, ušesi ; med govorom je značilno migal z brado / pes veselo miga z repom  maha
2. z gibi izražati kaj:   oče mu z obrvmi miga in žuga ; z očmi mu je migala, naj bo tiho / ljudje so ga poslušali in pri tem migali z rameni  zmigovali, skomigali
// z gibi roke, prsta vabiti, privabljati:   migala mu je, naj pride k njej ; z druge strani ceste mu je nekdo z roko migal ; pren.  slapovi ti kar skozi okno migajo, da jih pojdi občudovat
3. ekspr., zastar.  ponujati se, kazati se:   uspeh mu je migal z vseh strani / miga ji visoka renta, če vzame tega starca
4. ekspr.  premikati se, gibati se, zlasti pri kakem opravilu:   prsti predice so izredno hitro migali / nekaj čudnega je migalo pred njim na poti
// delati :   jesti zdaj ni časa, treba je migati, dokler je še rosa ; nikdar ni brez dela, vedno kaj miga
● 
nizko  bolnik bo migal največ eno leto  bo živel ; ekspr.  jezik mu kar naprej miga  neprestano, veliko govori ; ekspr.  smrt mu je že migala pred očmi  mu je bila blizu ; ekspr.  kar naprej miga z jezikom  govori

migetálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nav. mn., biol., navadno v zvezi migetalna resa, resica migetalka

migetálka   -e ž ( ȃ nav. mn.
1. biol.  majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje:   z migetalkami pokriti enoceličarji ; gibanje, utripanje migetalk
2. anat.  majhen nitast izrastek v nekaterih notranjih organih, ki povzroča gibanje tekočine ali sprejema dražljaje:   migetalke v nosu, sapniku ; šopi migetalk na slušnih čutnicah

migetálkar   -ja m ( ȃ )
nav. mn., zool.  praživali, ki se gibljejo z migetalkami, Ciliata:   v morju živeči migetalkarji

migetánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od migetati:   migetanje migetalk / pogosto se ponavljajoče migetanje pred očmi

migetáti   -ám  stil.  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
hitro, lahno se premikati sem in tja:   plamenček migeta v vetru / igle so ji urno migetale med prsti / ekspr.  ranjeni golob je še migetal s perutmi  je mahal
// ekspr.  dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe:   zvezde migetajo z jasnega neba
● 
pred očmi mi migeta  zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje

migetàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki migeta:   migetave sence

migljáj   stil.  mígljaj -a m ( ȃ; ȋ )
1. gib, s katerim se kaj izraža, zlasti hiter, neizrazit:   strežnica je pazila na vsak migljaj gospodinje ; z migljajem roke ga je povabil v hišo / na sodnikov migljaj jetnika odpeljejo ; pes napravi vajo na vodnikov migljaj ; ubogati na migljaj
// star.  gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel:   migljaj repa
2. knjiž. namig :   komisija je dobila migljaj, naj ne raziskuje naprej / nobenega migljaja ni, da bi bil avtor res tako mislil  znaka, dokaza
// zastar. nasvet , predlog :   pred odhodom nama je dal še nekaj koristnih migljajev
● 
nar. zahodno  to se je zgodilo v migljaju  v trenutku, v hipu

migljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od migljati:   migljanje luči v daljavi

migljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
hitro, lahkotno se premikati sem in tja:   listje, trava miglja v večerni sapici ; plamenček petrolejke je enakomerno migljal / zrak miglja v popoldanski vročini / ekspr.  pes miglja z repom  maha ; pren., ekspr.  v zenicah ji je migljal nasmešek
// ekspr.  dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe:   zvezde so migljale v jasno noč
● 
črke mu migljajo pred očmi  pri branju ima občutek, da niso pri miru

migljàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki miglja:   migljavo listje / migljava svetloba sveč

migljávica   -e ž ( ȃ )
knjiž., zastar.  hitro, lahkotno premikanje razgretega zraka, ozračja:   lahna sapica je v tisti vročini še povečevala migljavico

mígniti   -em dov. ( í ȋ )
1. narediti gib z delom telesa:   migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila
2. z gibom izraziti kaj:   sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene ; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr.  fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil  zmignil, skomignil
// z gibom roke, prsta povabiti, poklicati:   mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim
3. ekspr. steči 1 , švigniti :   privezal je konja in mignil v šotor ; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška
// v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil   izraža veliko hitrost dejanja:   kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec ; dopust mine, kot bi mignil ; vrnem se, kot bi mignil
● 
ekspr.  samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo  brez težav lahko to dosežem ; ekspr.  cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil  ne dela čisto nič ; ekspr.  niti z mezincem ni mignil za to  čisto nič ni naredil, prispeval za to ; ekspr.  še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski  čisto nič mu ni pomagal

migotánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od migotati:   migotanje slike na televizijskem zaslonu / migotanje razgretega zraka nad strehami

migotáti   -ám nedov. ( á ȃ )
hitro, lahno se premikati sem in tja:   listi, plamenčki sveč migotajo v vetru / zrak migota nad razgreto pločevino / ekspr.  pes veselo migota z repom  maha / luč ob cesti nemirno migota
// ekspr.  dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe:   zvezde so prijazno migotale
● 
pred očmi mi migota  zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje

migotàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki migota:   migotava filmska slika / migotav zrak

migrácija   -e ž ( á )
1. spreminjanje stalnega ali začasnega bivališča, zlasti iz gospodarskih vzrokov; selitev , preseljevanje :   migracija narašča ; migracija delovne sile iz vasi v mesta ; nacionalna in internacionalna migracija ; sezonska in stalna migracija prebivalstva / knjiž.  v času velikih migracij ljudstev  preseljevanj
 
ekon.  migracija kapitala  prenos kapitala iz ene gospodarske panoge ali pokrajine v drugo ; soc.  dnevna (delovna) migracija  vsakodnevno potovanje zaposlenih ljudi v kraj zaposlitve in nazaj
2. biol.  prehajanje živali ali rastlin iz enega življenjskega prostora v drugega zaradi spremenjenih življenjskih razmer, selitev:   migracija alpske flore v ledeni dobi
// začasno spreminjanje bivališča živali zaradi prezimovanja, parjenja; selitev :   migracija ptic ; vsakoletna migracija rib

migracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na migracijo; selitven :   migracijski tokovi ; intenzivna migracijska gibanja zaradi urbanizacije in industrializacije
 
soc.  migracijski saldo  razlika med številom priselitev in številom odselitev

migránt   -a m ( ā á )
kdor spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov:   ekonomski migrant ; ilegalni migrant ; integracija migrantov v kulturno in družbeno življenje / pravice delavcev migrantov

migrántka   -e ž ( ā )
ženska, ki spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov:   ilegalna migrantka ; migranti in migrantke

migréna   -e ž ( ẹ̑ )
bolezen z napadi hudega glavobola, navadno v eni polovici glave:   imeti, zdraviti migreno ; zdravila proti migreni

migrénik   -a m ( ẹ́ )
kdor ima migreno:   pri migrenikih vremenski dražljaji povzročajo veliko težav

migrénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na migreno:   migrenski napad ; glavobol migrenskega tipa ; stopnja migrenske bolečine

migrírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
spreminjati stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov; seliti se , preseljevati se :   veliko podeželskih prebivalcev migrira v bližnje gospodarske centre

mihájlovičevec   -vca m ( ȃ )
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem  pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića; četnik :   spopad z mihajlovičevci

Míhec   -hca m ( ȋ )
ekspr., v zvezi hudobni Mihec   človek slabega, negativnega značaja:   avtor je predstavil ljudi samo kot pridne Janezke in hudobne Mihce

mijáv   medm. ( ȃ )
posnema glas mačke:   mijav, je zamijavkal maček ; sam.:  priliznjen mijav  mijavk, mijavkanje ; otr.  črni mijav  mačka, maček

mijávk   -a m ( ȃ )
posamezen glas pri mijavkanju:   slišati je bilo zategle mijavke
// ekspr. mijavkanje :   vsako noč ta zoprni mačji mijavk

mijávkanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od mijavkati:   ni mogla prenašati mijavkanja

mijávkati   -am nedov. ( ȃ )
oglašati se z glasom mijav:   mačka je mijavkala, da je šlo skozi ušesa

mijávkniti   -em dov. ( á ȃ )
oglasiti se z glasom mijav:   mačka je tiho mijavknila

mík   -a m ( ȋ )
knjiž., navadno s prilastkom privlačnost , mikavnost :   ljudje množično nasedajo miku mesta ; to bo dajalo delu poseben mik / ptičje petje daje naravi neizrekljiv mik / mn., ekspr.  ženski miki  čari / ekspr.  knjiga je izreden mik za vse bibliofile

mikádo   -a m ( ȃ )
naslov za japonskega cesarja:   mikado se je vrnil v Tokio
♦ 
igr.  družabna igra s paličicami različnih barv in vrednosti

mikálec   -lca  [ mikalca in mikau̯ca m ( ȃ )
tekst.  delavec pri mikalniku:   mikalci in predice

mikálen   -lna -o prid. ( ȃ )
tekst.  s katerim se mika:   mikalni stroj

mikálka   -e  [ mikalka in mikau̯ka ž ( ȃ )
tekst.  delavka pri mikalniku:   mikalke in predice

mikálnica   -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za mikanje:   mikalnica in predilnica

mikálnik   -a m ( ȃ )
tekst.  stroj za razčesavanje, uravnavanje prediva:   kupili so nove mikalnike

míkanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mikati 1 :   mikanje volne ; priprava za mikanje

míkanka   -e ž ( ȋ )
tekst.  preja iz mikanega prediva:   volnena mikanka ; proizvodnja mikanke in česanke

mikástenje   -a s ( á ekspr.
1. pretep , pretepanje :   pri snočnjem mikastenju je staknil podplutbo ; prišlo je do splošnega mikastenja
2. zastar.  čudni, nenavadni šumi, glasovi:   zbudilo ga je nekakšno mikastenje

mikástiti   -im nedov. ( á ȃ ekspr.
1. (močno) tepsti, pretepati:   še kot otrok je mikastil svoje vrstnike ; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke ; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil  močno udarjal, tolkel ; pren.  veter mikasti vrhove dreves
2. tresti , stresati , premikati :   klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
3. mučiti, zlasti duševno:   tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo

míkati 1   -am nedov. ( ȋ )
tekst.  z mikalnikom razčesavati, uravnavati predivo:   mikati konopljeno, laneno predivo

míkati 2   -am nedov. ( ȋ )
zastar. izobraževati , vzgajati :   mikali so ga v zahodni Evropi / likal in mikal je svoj slikarski dar

míkati 3   -am  tudi  míčem nedov. ( ī ȋ )
zastar. tresti , stresati , premikati :   klicala in mikala ga je, dokler se ni prebudil / brezoseb.  ko je že prenehal jokati, ga je še vedno mikalo po vsem telesu

míkati 4   -am  stil.  míčem nedov. ( ȋ nav. 3. os.
1. vzbujati pri kom veliko zanimanje, privlačevanje:   od vsega ga najbolj mika proučevanje zvezd ; mika ga planšarsko življenje ; ne mika ga, da bi postal rudar / mika jo daljni svet / fanta je zelo mikalo iti v šole / brezoseb., elipt.  dekleta mika na ples ; zelo ga je mikalo v gostilno
// ekspr.  vzbujati pri kom radovednost:   vse jo je mikalo ; prav mika me izvedeti, kaj so sklenili / silno me je mikalo, kaj je v zavitku
// ekspr.  vzbujati pri kom pozitiven čustveni odnos:   gledališče ga mika že od mladosti ; mika ga umetnost starega veka
2. ekspr.  vzbujati pri kom veliko zanimanje, občudovanje:   njena lepota je mikala fante / ta nenavadna skala mika popotnikovo oko
● 
ekspr.  če te jedro mika, zgrizi lupino  če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi ; preg.  besede mičejo, zgledi vlečejo

mikáven   -vna -o prid. , mikávnejši  ( á ā )
privlačen , zanimiv , vabljiv :   knjiga je mikavna interpretacija modernega slikarstva ; slike so zelo mikavne ; njegova dela so tudi za današnjega bralca mikavna / ni mikavnejšega kraja, kot je okolica tega jezera
// nav. ekspr.  privlačen, prijeten zaradi lepote, ljubkosti:   mikavno dekle ; njegova zunanjost je mikavna za ženske oči / tujec je prav mikaven človek  simpatičen

mikávnost   -i ž ( á )
privlačnost , zanimivost , vabljivost :   pisateljevanje ima neko posebno mikavnost ; snovna mikavnost romana / mikavnost letoviškega kraja / ekspr.  eksotična mikavnost nastopajoče lepotice / življenje premore veliko različnih mikavnosti

mikénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Mikene:   mikenski prebivalci
 
arheol.  mikenska kultura  kultura na Peloponezu, v Beociji in na Kreti pred grško kulturo

míkica   -e ž ( ȋ )
frotirna majica z dolgimi ali kratkimi rokavi:   oblekel je kratke hlače in progasto mikico

Miklávž   -a m ( ȃ )
v krščanskem okolju  svetnik, upodobljen navadno v škofovski opravi, ki po tradiciji na večer pred 6. decembrom obdaruje otroke:   to mu je Miklavž prinesel ; otroci Miklavžu pišejo pisma
// kdor preoblečen v tega svetnika dan pred 6. decembrom obdaruje otroke:   obisk, prihod Miklavža ; sprevod z Miklavžem in parkeljni / Miklavži so obdarovali otroke po različnih krajih / darilo za miklavža  ki ga kdo dobi ob prazniku svetega Miklavža ; dan pred miklavžem  pred 6. decembrom ; pobeljeni miklavž, božič in silvestrovo

miklavževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od miklavževati:   udeležiti se miklavževanja

miklavževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
v krščanskem okolju  praznovati praznik svetega Miklavža:   otroci so šli miklavževat

miklavževína   in  miklávževina -e ž ( í; ȃ )
v krščanskem okolju  darilo, ki se da za praznik svetega Miklavža:   nakupiti miklavževino / bili so dobre volje kakor otroci ob miklavževini

miklávževka   -e ž ( ȃ )
v krščanskem okolju  palica, šiba, ki se da za praznik svetega Miklavža:   dobil je miklavževko ; z rdečo pentljo okrašena miklavževka

mikologíja   -e ž ( ȋ )
veda o glivah, gobah:   strokovnjak za mikologijo

mikoríza   -e ž ( ȋ )
biol.  sožitje med glivami in koreninami cvetnic:   od mikorize imajo korist glive in rastline / biti v mikorizi

mikóza   -e ž ( ọ̑ )
agr., med., vet.  bolezen, ki jo povzročajo glivice:   zdraviti mikozo

mikro...   ali  míkro...  prvi del zloženk  ( ȋ )
1. nanašajoč se na majhen
a) s tujko v drugem delu:   mikrokozmičen, mikrokozmos
b) z domačo besedo v drugem delu:   mikrostikalo  in  mikro stikalo, mikro- in makrosvet  in  mikro in makro svet
2. nanašajoč se na milijonino:   mikrocurie, mikrosekunda

míkroanalíza   -e ž ( ȋ-ȋ )
kem.  analiza zelo majhne količine snovi:   opraviti mikroanalizo
♦ 
ekon.  analiza pojavov v posameznih gospodarskih enotah

mikrób   -a m ( ọ̑ )
nav. mn., biol.  s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival:   gojenje, uporaba mikrobov ; različne oblike mikrobov / bolezenski mikrobi ; mikrobi v črevesju

mikróben   -bna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mikrobe:   mikrobna protoplazma / mikrobni fermenti ; mikrobne bolezni / bil je dober poznavalec mikrobnega sveta

míkrobiológ   -a m ( ȋ-ọ̑ )
strokovnjak za mikrobiologijo:   nova dognanja mikrobiologov

míkrobiologíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
veda o mikroorganizmih:   razvoj mikrobiologije ; ukvarja se z uporabno mikrobiologijo

míkrobiológinja   -e ž ( ȋ-ọ̑ )
strokovnjakinja za mikrobiologijo:   ugledna mikrobiologinja / diplomirana mikrobiologinja

míkrobiolóški   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na mikrobiologe ali mikrobiologijo:   mikrobiološki inštitut / mikrobiološko zborovanje
// biol.  nanašajoč se na življenje mikroorganizmov:   škodljivo mikrobiološko delovanje / mikrobiološko cepivo za izdelovanje sirov

mikrocurie   -ja  [ míkrokirí m ( ȋ-ȋ )
fiz.  enota za merjenje radioaktivnosti, milijonina curieja:

míkročíp   -a m ( ȋ-ȋ elektr.
ploščica, navadno iz silicija, na kateri je integrirano vezje:   razvili so poceni mikročip za prepoznavanje prstnih odtisov ; žival mora biti označena z mikročipom

míkročitálec   in  míkro čitálec -lca  [ mikročitalca tudi mikročitau̯ca m ( ȋ-ȃ )
fot.  priprava za branje mikrofilmov:

míkroekonomíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
ekon.  ekonomija, ki se ukvarja s problemi posameznih gospodarskih enot:   razvoj mikroekonomije

míkroekonómski   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na mikroekonomijo:   mikroekonomska analiza / mikroekonomska količina

míkroelemènt   -ênta m ( ȋ-ȅ ȋ-é )
kem.  element, ki v snovi nastopa v zelo majhni količini:   snov vsebuje kot mikroelement baker

míkrofávna   -e ž ( ȋ-ȃ )
zool.  mikroskopsko majhne živali, navadno enocelične:   odstraniti iz vode vso mikrofavno in mikrofloro

míkrofílm   -a m ( ȋ-í )
fot.  film, ki je zelo malo občutljiv in služi za preslikavanje zlasti besedil:   preslikati dokument, knjigo na mikrofilm ; projektor za mikrofilme
// tak film s posnetki:   projicirati mikrofilm ; mikrofilme zbira in hrani mestni arhiv ; knjižnica z mikrofilmi

míkrofílmati   -am nedov. in dov. ( ȋ-ȋ )
fot. žarg.  preslikavati na mikrofilm:   vse pomembnejše dokumente so mikrofilmali

míkrofílmski   -a -o prid. ( ȋ-ī )
nanašajoč se na mikrofilm:   mikrofilmski posnetek / mikrofilmska reprodukcija rokopisov

míkroflóra   -e ž ( ȋ-ọ̑ )
bot.  mikroskopsko majhne rastline, navadno enocelične:   mikroflora in mikrofavna v zemlji

mikrofón   -a m ( ọ̑ )
priprava, ki spreminja zvočne tresljaje v ustrezne električne napetosti:   namestiti, postaviti, vključiti mikrofon ; govoriti v mikrofon ; mikrofon, ojačevalec in zvočnik / govoriti, peti po mikrofonu / pog.  obvestila so dobivali po mikrofonu  po zvočniku
 
publ.  po daljšem molku se je pevec vrnil pred mikrofon  spet začel nastopati
 
teh.  grlni mikrofon  ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje pri govorjenju v ustrezne električne napetosti ; vsesmerni mikrofon  katerega občutljivost ni odvisna od smeri zvoka

mikrofónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mikrofon:   mikrofonski kabel / mikrofonski tok / mikrofonska snemalna tehnika

míkrofotografíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
fotografiranje s pomočjo mikroskopa:   iznajdba mikrofotografije / področje mikrofotografije
// fotografski posnetek, narejen s pomočjo mikroskopa:   mikrofotografija atoma, prstnih odtisov / ultravijolična mikrofotografija

míkrogamét   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
biol. mikrogameta

míkrogaméta   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
biol.  moška spolna celica:

mikrokefálen   -lna -o prid. ( ȃ )
antr.  ki ima drobno, majhno glavo, drobnoglav:   mikrokefalni tip človeka / mikrokefalna lobanja

míkrokirurgíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
med.  kirurgija, pri kateri se operira s pomočjo mikroskopa:   razvoj mikrokirurgije / možganska, rekonstrukcijska mikrokirurgija

míkroklíma   -e ž ( ȋ-ī )
agr.  klima nižjih zračnih plasti na omejeni površini ali v določenem prostoru:   proučevati mikroklimo njiv ; hlevska mikroklima ; uravnavati mikroklimo rastlinjaka

mikroklín   -a m ( ȋ )
min.  rudnina triklinski kalijev natrijev glinenec:

míkrokózmičen   -čna -o prid. ( ȋ-ọ́ )
nanašajoč se na mikrokozmos:   mikrokozmično in makrokozmično dogajanje / mikrokozmični svet

míkrokózmos   -a m ( ȋ-ọ̑ )
knjiž.  svet posameznega bitja, stvari, svet v malem:   organizem je mikrokozmos ; človek prodira v nove svetove mikrokozmosa in makrokozmosa / odnosi atomov in jeder v mikrokozmosu
// izkustveni svet človeka kot posameznika:   mikrokozmos modernih ljudi / dijaško življenje je nekak mikrokozmos
♦ 
filoz.  mikrokozmos  po nekaterih teorijah  odsev makrokozmosa v človeku

mikrolít   -a m ( ȋ )
arheol.  zelo majhno kamnito orodje iz mezozoika:   najdba kremenastih mikrolitov

míkrolokácija   -e ž ( ȋ-á )
urb.  ožji kraj, prostor, določen za gradnjo:   določiti mikrolokacijo opekarne
// podrobna določitev kraja, prostora za postavitev, namestitev česa:   mikrolokacija je odvisna od novega zazidalnega načrta

mikrométer   -tra m ( ẹ̄ )
teh.  priprava za merjenje zelo majhnih razdalj do 0,01 mm natančno:   meriti debelino, dolžino česa z mikrometrom ; mikrometer za merjenje lukenj

mikrométrski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
teh., v zvezi mikrometrski vijak   vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav:   zrcalca premika mikrometrski vijak ; povečati ostrino slike z mikrometrskim vijakom / debelino lista je izmeril z mikrometrskim vijakom  mikrometrom

mikrón   -a m ( ọ̑ )
fiz.  enota za merjenje dolžine, milijonina metra:   špranja je široka le nekaj mikronov

míkroorganízem   -zma m ( ȋ-ī )
nav. mn., biol.  s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival:   gojiti, uničevati mikroorganizme ; bakterije in drugi mikroorganizmi / bolezenski mikroorganizmi ; živalski mikroorganizmi

míkropodjétje   -a s ( ȋ-ẹ̑ )
podjetje, ki ima zaposlenih manj kot deset ljudi in ima manj kot dva milijona evrov letnega prometa:   zakon naj bi mikropodjetjem prinesel ugodnejše pogoje poslovanja

míkroprocésor   -ja m ( ȋ-ẹ̑ )
rač.  mikrovezje na enem čipu, ki obsega vse logične in aritmetične funkcije procesorja:   vgraditi mikroprocesor

míkroračunálnik   -a m ( ȋ-ȃ )
računalnik, katerega osnovna procesna enota je mikroprocesor:   osebni mikroračunalnik

míkrosekúnda   -e ž ( ȋ-ȗ )
fiz.  enota za merjenje časa, milijonina sekunde:   delci razpadejo že po nekaj mikrosekundah

míkrosívert   -a m ( ȋ-ȋ fiz., od 1980 dalje
enota za merjenje absorbirane doze ionizirajočega sevanja, milijonina siverta:   zakonsko dovoljena mera nenaravnega sevanja je 1000 mikrosivertov na leto

mikroskóp   tudi  mikroskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
optična priprava za opazovanje zelo majhnih, s prostim očesom nevidnih stvari:   opazovati celice z mikroskopom ; mikroskop z veliko povečavo ; objektiv mikroskopa / opazovati kaj pod mikroskopom
 
ekspr.  ogledati si zadevo pod mikroskopom  natančno in vsestransko jo proučiti
 
fiz.  elektronski mikroskop  ki uporablja namesto svetlobe curke hitrih elektronov ; polarizacijski mikroskop  ki uporablja polarizirano svetlobo ; svetlobni mikroskop  mikroskop ; med.  fluorescenčni mikroskop  pri katerem se v fluorescenčni svetlobi pokaže poleg oblike tudi sestava opazovanega predmeta

mikroskópičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
zastar. mikroskopski :   mikroskopična preiskava / mikroskopični delci / njeno pismo je bilo napisano z mikroskopičnimi črkami  zelo majhnimi

mikroskopíja   -e ž ( ȋ )
glagolnik od mikroskopirati:   tehnika mikroskopije / elektronska mikroskopija

mikroskopíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mikroskopirati:   tehnika mikroskopiranja / elektronsko mikroskopiranje

mikroskopírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
opazovati z mikroskopom:   mikroskopirati celice ; pren., ekspr.  še pozno v noč je mikroskopiral sporočilo

mikroskópski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na mikroskop:   mikroskopski preparat ; mikroskopska slika / mikroskopski pregled tkiva ; mikroskopska povečava ; mikroskopsko opazovanje / mikroskopska tehnika
2. tako majhen, da se vidi le z mikroskopom:   mikroskopski delci ; mikroskopski organizem
// ekspr.  zelo majhen:   pismo je bilo napisano z mikroskopskimi črkami / favorit ima le mikroskopsko prednost

míkrospóra   -e ž ( ȋ-ọ̑ )
bot.  tros, iz katerega zraste rastlina z moškimi spolnimi organi:

mikrosporíja   -e ž ( ȋ med.
nalezljivo glivično obolenje kože, ki se prenaša na človeka predvsem z neposrednim dotikom obolele živali, zlasti mačke:   zboleti za mikrosporijo ; zdravljenje mikrosporije

míkrostruktúra   -e ž ( ȋ-ȗ )
teh.  zgradba snovi, vidna le z mikroskopom:   z mikrostrukturo razčlenjeni vidni pojavi ; mikrostruktura kristala
// publ.  zgradba majhnih družbenih delov, pojavov:   mikrostruktura družine, šolskega razreda

mikrotóm   -a m ( ọ̑ )
biol.  priprava za rezanje tkiva za mikroskopiranje:   uporabljati mikrotom

mikrotoponím   -a m ( ȋ )
jezikosl.  ime njive, travnika, gozda:   zapisovati mikrotoponime

míkrovál   in  míkro vál -a m ( ȋ-ȃ )
nav. mn., fiz.  elektromagnetni val z valovno dolžino od 1 do 30 cm:   ojačiti, usmeriti mikrovalove ; uporaba mikrovalov pri radarju

mikrovalôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na mikroval:   mikrovalovna pečica / mikrovalovna energija / mikrovalovni oddajnik
 
med.  mikrovalovna terapija  elektroterapija z mikrovalovi

mikrovalôvka   -e ž ( ō )
mikrovalovna pečica:   pogreti kosilo v mikrovalovki ; posoda za mikrovalovko

míkrovézje   in  míkro vézje -a s ( ȋ-ẹ̑ )
elektr.  elektronsko vezje, ki ima zelo majhne razsežnosti:   izdelava mikrovezij

míkrovlákno   -a s ( ȋ-á )
zelo tanko, upogljivo in elastično umetno vlakno:   poliamidna mikrovlakna ; krpa iz mikrovlaken

míks   -a m ( ȋ pog.
1. kar je sestavljeno, pripravljeno iz različnih sestavin; mešanica :   pri njegovih filmih gre za miks avtorskega in žanrskega pristopa
2. glasbeni izdelek, sestavljen iz ločenih posnetkov:   miks mu je naredil eden najbolj znanih snemalcev

míksati   -am nedov. ( ī pog.
1. mešati, stepati, mleti z mešalnikom:   miksati jajca, sadje, smetano
2. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto, mešati:   miksati glasbo ; miksati komade, posnetke ; miksati in improvizirati / miksati plošče

miksedém   -a m ( ẹ̑ )
med.  bolezen zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice:

míkser   -ja m ( í pog.
1. električni aparat za mešanje, stepanje; mešalnik :   zdrobiti, zmešati, zmleti v mikserju ; mešati pijače z mikserjem ; priključki za mikser / dati sadje, smetano v mikser
2. kdor združuje, sestavlja posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto:   lastnik založbe kaset, aranžer in mikser

mikstúra   -e ž ( ȗ )
farm.  tekoča zmes zdravil:   piti, pripraviti miksturo ; zdraviti z miksturo ; grenka mikstura
♦ 
glasb.  orgelski register, ki da s pritiskom na tipko poleg osnovnega tona še dva ali več določenih dodatnih tonov

míl   -a -o prid. , milêjši  ( ȋ ī )
1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz:   mil otrok ; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih:  mila luna ; mile zvezdice
// ki prijetno, blago učinkuje:   ugaja mi njen mili glas, nasmeh ; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil ; jesensko mila pokrajina / ekspr.  mili spomini na mladost  polni otožnosti, ganjenosti
2. poln dobrote, ljubeznivosti:   dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile ; sestrino milo srce / postal je milejši do njega
// malo strog, malo hud:   mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil
3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki:   skozi veje je pronicala mila svetloba ; letošnja zima je mila / milo podnebje  podnebje brez hudega mraza in velike vročine / epidemija je nastopila v mili obliki
4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost:   mili vzdihi trpečih ; milo ječanje ranjenca / mila prošnja
5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag , ljub :   vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin ; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru:  mili brat ; čakam te, mila deklica ; vznes.  naša mila domovina
6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom  izraža
a) nejevoljo, nestrpnost:   pusti ga vendar, za boga milega
b) podkrepitev trditve:   pod milim bogom za nobeno rabo nisi  prav za nobeno ; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče  kamor hoče / pog.  majka mila, je bil hud
● 
zastar.  pobirati mile darove za dobrodelne ustanove  darove, denarne prispevke ; ekspr.  spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje  z dobroto ali sovraštvom ; ubrati milejše strune  poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen ; pog., ekspr.  na (vse) mile viže mu je prigovarjal  zelo ; najej se do mile volje, po mili volji  kolikor hočeš ; dela z njim po mili volji  kakor hoče ; ekspr.  sreča mu je bila mila  razmere, okoliščine so bile zanj ugodne ; ekspr.  spati pod milim nebom  na prostem

míla jéra   míle jére  in  míla Jéra míle Jére ž ( ī, ẹ̑ )
ekspr.  malodušen, neodločen človek:   domovina potrebuje junakov, ne pa milih jer ; drži se kakor mila jera  ima malodušen, neodločen izraz / kot psovka  zakaj se pa niste uprli, mile jere
// kdor (rad) joka:   ti otroci so mile jere

milánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Milan, Milano:   milanska stolnica
 
gastr.  špageti na milanski način  špageti z milansko omako ; milanska omaka  paradižnikova omaka z grahom in na koščke narezano gnjatjo, potresena s parmezanom ; zgod.  milanski edikt  edikt rimskega cesarja Konstantina iz leta 313, s katerim je bilo krščanstvo dovoljeno

mílar   -ja m ( ȋ )
delavec v proizvodnji mila:   zaposlen je kot milar

milárna   -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje mila:   dela v milarni

mílček   -čka m ( ȋ )
zastar. miljenček , ljubljenček :   neprestano se ukvarja s svojim milčkom ; bil je njegov milček

mílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na milo:   delati milno peno / spuščati milne mehurčke

milenarízem   -zma m ( ȋ )
rel., v nekaterih krščanskih ločinah  verovanje, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno kraljestvo na zemlji:

milénij   -a m ( ẹ́ )
knjiž. tisočletje :   drugi milenij naše dobe

milénijski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na milenij:   milenijski razvojni cilji / publ.  milenijski vrh  srečanje svetovnih voditeljev v New Yorku med 6. in 8. septembrom 2000

míli...   in  mili...  prvi del zloženk  ( ȋ )
nanašajoč se na tisoč:   miligram, milimikron

míliampêr   -a m ( ȋ-ȇ )
fiz.  enota za merjenje jakosti električnega toka, tisočina ampera:   nameriti pet miliamperov (jakosti)

miliáren   -rna -o prid. ( ȃ )
med., navadno v zvezi miliarna tuberkuloza   tuberkuloza, pri kateri nastanejo drobna žarišča bolezni po vsem organizmu:   imeti miliarno tuberkulozo

miliárka   -e ž ( ȃ )
med. žarg.  miliarna tuberkuloza:   umreti za miliarko

mílibár   -a m ( ȋ-ȃ )
fiz.  enota za merjenje zračnega pritiska, tisočina bara:   zračni pritisk je tisoč milibarov in pada

mílica 1   -e ž ( ȋ )
zastar.  draga, ljubljena ženska:   postala je njegova milica / kot nagovor  ne misli več na to, milica (moja)

mílica 2   tudi  milíca -e ž ( ȋ; ȋ )
1. od 1945 do 1992  uprava javne varnosti:   obvestiti milico / godba milice / postaja milice  organ, ki opravlja zadeve javne varnosti v občini ; postaja prometne milice  enota uprave javne varnosti, ki nadzoruje in ureja cestni promet / zadržati koga na milici
// miličniki :   milica je prišla ponj ; brž so poklicali milico
2. v nekaterih državah  vojaške enote, ki se organizirajo ob posebnih prilikah, zlasti v vojni:   milica je bila za boj slabo pripravljena / general fašistične milice

míličar   -ja m ( ȋ )
od 1945 do 1992 miličnik :   miličarji so jih dolgo zasliševali

milíčnica   tudi  míličnica -e ž ( ȋ; ȋ )
od 1945 do 1992  uniformirana pripadnica uprave javne varnosti:   sprejemati dekleta za miličnice / prometne miličnice

milíčnik   tudi  míličnik -a m ( ȋ; ȋ )
od 1945 do 1992  uniformirani pripadnik uprave javne varnosti:   miličniki so kmalu prišli ; miličnik je zahteval, naj mu pokaže osebno izkaznico ; obtoženec v spremstvu dveh miličnikov / prometni miličnik

milíčniški   tudi  míličniški -a -o prid. ( ȋ; ȋ )
od 1945 do 1992  nanašajoč se na miličnike ali milico:   miličniška uniforma / miličniški avto ; miličniška šola

míligrám   -a m ( ȋ-ȃ )
utežna mera, tisočina grama:   tableta vsebuje dvajset miligramov saharina

milijárda   -e ž ( ȃ )
1. tisoč milijonov:   odšteti od milijarde ; milijarda petsto tisoč / v prilastkovi rabi:  pet milijard frankov ; tri milijarde ton
// pog.  vrednost toliko denarnih enot:   izgube znašajo nekaj milijard ; stroški projekta so se povečali za milijardo  za milijardo evrov
2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom  nedoločena, zelo velika količina, množina:   v tem času je žarek preletel milijarde kilometrov / tam je na milijarde mušic

milijárden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na milijardo:   milijardna investicija ; milijardne vrednosti / milijardni posli

milijardêr   -ja m ( ȇ )
nav. ekspr.  kdor ima milijardno premoženje:   biti milijarder / ameriški milijarderji

milijardêrka   -e ž ( ȇ )
nav. ekspr.  ženska, ki ima milijardno premoženje:   pisateljica je postala milijarderka / ameriška milijarderka

milijardínka   -e ž ( ȋ )
teh.  del na milijardo enakih delov razdeljene merske enote:   milijardinka milimetra, sekunde ; dvajset milijardink grama

milijón 1   -a m ( ọ̑ )
1. tisoč tisočev:   dva milijona in pol / v prilastkovi rabi:  posojilo znaša milijon dolarjev ; knjižnica ima pol milijona knjig ; več milijonov let ; tudi nesklonljivo  dežela z milijon prebivalci
// pog.  vrednost toliko denarnih enot:   izposoditi si milijon ; pri njegovem bogastvu se nekaj milijonov ne pozna ; obnova gradu je stala pet milijonov  pet milijonov evrov / ekspr.  svoje milijone bom lahko že sam zapravil
2. ekspr., z rodilnikom  nedoločena, zelo velika količina, množina:   povedala ji je milijon stvari ; elipt.  milijoni umirajo od lakote  milijoni ljudi / na nebu je na milijone zvezd
● 
ekspr.  škoda gre že v milijone  je zelo velika ; pog., ekspr.  saj ne sedim na milijonih  nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal

milijón 2   štev. ( ọ̑ )
1. izraža število ali številko milijon [1.000.000]
a) v samostalniški rabi:   šteti do milijon
b) v prilastkovi rabi:   posojilo v višini milijon evrov ; v anketi je sodeloval poldrugi milijon ljudi ; mesto z milijon prebivalci
2. ekspr.  izraža nedoločeno večjo količino:   imeti milijon izgovorov, vprašanj ; šipa se je razletela na milijon koscev ; urediti je moral še milijon stvari

milijonár   -ja m ( á )
nav. ekspr.  kdor ima milijonsko premoženje:   biti, postati milijonar / večkratni milijonar / postali so pravi milijonarji  zelo bogati

milijonárka   -e ž ( á )
nav. ekspr.  ženska, ki ima milijonsko premoženje:   postala je milijonarka ; dota milijonarke

milijonárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na milijonarje:   milijonarski sinovi / milijonarska družina

milijónček   -čka m ( ọ̑ )
ekspr.  manjšalnica od milijon:   skupaj so zaslužili cel, poln milijonček ; hišo je prodal za lepe milijončke / ta milijonček, kolikor nas je

milijonína   -e ž ( í )
del na milijon enakih delov razdeljene celote:   milijonina te dolžine / na ostale prebivalce pride komaj milijonina tega bogastva ; osvetlitev traja milijonino sekunde  milijoninko
 
mat.  pet celih, deset milijonin

milijonínka   -e ž ( ȋ )
del na milijon enakih delov razdeljene merske enote:   priprava zaznava celo milijoninke stopinj ; deset milijonink grama / ekspr.  vse se je zgodilo v milijoninki sekunde  v izredno kratkem času

milijónkrat   prisl. ( ọ̑ )
ekspr.  izraža zelo veliko ponovitev:   milijoni ust so to že milijonkrat izrekli ; milijonkrat sem ti že povedal

milijonlétje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  doba, ki traja milijon let:   življenje je nastalo pred več milijonletji ; sto milijonletij

milijónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na milijon:   milijonske množice delavcev / milijonsko mesto / milijonska vsota ; pridobiti si milijonsko premoženje

milijónti   -a -o štev. ( ọ̑ )
ki v zapovrstju ustreza številu milijon:   milijonti obiskovalec sejma / milijonti del česa  milijonina

míliméter   -tra m ( ȋ-ẹ̄ )
dolžinska mera, tisočina metra:   pol milimetra ; šipa je debela pet milimetrov [5 mm] / kvadratni milimeter / ekspr.  narediti kaj do milimetra, na milimeter natančno  zelo natančno
 
ekspr.  ni jim šlo za milimetre  za natančno določitev, izvršitev česa ; ekspr.  ni se premaknil niti za milimeter  prav nič

mílimétrski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̄ )
nanašajoč se na milimeter:   milimetrska razdalja / milimetrska žica ; 5-milimetrsko steklo / z milimetrsko natančnostjo
 
papir.  milimetrski papir  papir z milimetrsko mrežo ; milimetrska mreža  mreža iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje

mílimikrón   -a m ( ȋ-ọ̑ )
fiz.  enota za merjenje dolžine, tisočina mikrona:

milína   -e ž ( í )
lastnost milega človeka:   v prepiru mu je vsa milina izginila z obraza ; občudoval je dekletovo izredno milino / boginja lepote in miline / njen pogled je poln miline ; milina oči, ust / milina srca / učiti, vzgajati z milino

mílisekúnda   -e ž ( ȋ-ȗ )
fiz.  enota za merjenje časa, tisočina sekunde:   dražljaj traja osem milisekund

militánten   -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. borben , bojevit :   militantna poezija / militantni intelektualec

militaríst   -a m ( ȋ )
pristaš militarizma:   je izrazit militarist / politika nemških militaristov

militarístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na militarizem:   militaristična miselnost / militaristična politika / militaristična država

militarizácija   -e ž ( á )
glagolnik od militarizirati:   militarizacija države / militarizacija vesolja

militarízem   -zma m ( ī )
težnja po prevladi vojaške miselnosti, vojaških interesov v politiki:   v državi se širi militarizem ; upreti se militarizmu ; v svojih delih smeši militarizem vseh časov
// sistem v državni upravi, v katerem odločajo vojaške osebnosti:   pruski militarizem se je zrušil

militarizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. uveljavljati militarizem:   reakcija hoče državo militarizirati
// podrejati vojaškim potrebam, vojaškim interesom:   militarizirati vzgojo / militarizirati železničarje
2. postavljati, nameščati vojaštvo in vojaške naprave na kako ozemlje:   militarizirati obmejni pas

míliti 1   -im nedov. ( ī )
1. delati kaj milo, blago:   spuščena zavesa mili svetlobo / strog videz obleke milijo naborki
2. zastar. ljubkovati , božati :   militi otroka, živalco ; zaljubljeno sta se milila prim. miljen 1

míliti 2   -im nedov. ( í ȋ )
z mazanjem, drgnjenjem nanašati milo na kaj:   militi komu hrbet ; militi perilo ; zelo rad se mili ; militi si roke / brivec ga že mili

mílja   -e ž ( ȋ )
1. angleška in ameriška dolžinska mera, približno 1.609 m:   pot je dolga deset milj / angleška milja
// nekdaj  dolžinska mera, 7.586 m:   in ta vás je tri milje od Ljubljane  (F. Levstik)
// pri starih Rimljanih  dolžinska mera, približno 1.500 m:   meriti v miljah / rimska milja
2. razdalja, dolga eno miljo:   prevoziti deset milj
// ekspr., v prislovni rabi  izraža nedoločeno veliko razdaljo:   prehoditi dolge milje ; milje in milje daleč ni bilo nikogar
♦ 
aer., navt.  morska  ali  navtična milja  dolžinska mera, 1.852 m

miljé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž.  stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje :   iztrgali so ga iz njegovega miljeja ; mestni, vaški milje ; vpliv miljeja na delo, učenje / pisatelj predvojni milje dobro pozna ; milje drame, povesti / ustvariti domač milje  duhovno ozračje

miljêjnost   -i ž ( ȇ )
knjiž.  miljejske značilnosti:   v svojih delih zna izoblikovati veliko drobne miljejnosti in poetičnosti / drama je iztrgana iz pristno slovenske miljejnosti

miljêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na milje:   miljejski vplivi na otroka / miljejske značilnosti
 
lit.  miljejska drama

míljen 1   -a -o prid. ( ī )
star. drag , ljub :   ni se mogla ločiti od svojega miljenega otroka ; njegovo miljeno dekle je odšlo;  prim. militi 1

míljen 2   -jna -o prid. ( ȋ )
v zvezi miljni kamen   kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v miljah:   rimski miljni kamen

míljenček   -čka m ( ī )
ljubljenček :   med učenci je imela svoje miljenčke / mamin miljenček

míljenec   -nca m ( ī )
ekspr. ljubljenec :   njegov miljenec ga je v nesreči zapustil ; bil je miljenec vse družine / miljenec usode

míljenje 1   -a s ( ī )
glagolnik od militi 1 :   miljenje sunkov / potolažila ga je z miljenjem

míljenje 2   -a s ( ī )
glagolnik od militi 2 :   močno miljenje škoduje ; miljenje rok, telesa

míljenka   -e ž ( ī )
ekspr. ljubljenka :   imel je svoje miljence in miljenke / očetova miljenka

míljnik   -a m ( ȋ )
kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v miljah:   priti do miljnika ; avto je zdrvel mimo petega miljnika
 
arheol.  (rimski) miljnik

míljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na miljo:   miljska razdalja / miljski kamen  kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v miljah

mílka   -e ž ( ȋ )
čokolada znamke Milka, navadno v vijolični embalaži:   jesti, kupiti milko ; milka z lešniki

mílnat   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na milo:   od mila je bila voda vsa milnata / tekočina ima milnat okus / milnati mehurčki  milni

mílnica   -e ž ( ȋ )
1. raztopina mila v vodi:   narediti milnico ; oprati kaj v milnici, z milnico ; gosta, razpenjena milnica ; delati mehurčke iz milnice / pri britju se na debelo namaže z milnico
2. bot.  rastlina z belimi, rožnatimi ali rožnato rdečimi cveti v socvetju, Saponaria:   navadna, rdeča milnica

mílničen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na milnico:   milnična pena
 
med.  milnični klistir

mílo   -a s ( í )
sredstvo za umivanje, pranje, narejeno iz maščob in luga:   umivati se s toplo vodo in milom ; kos dišečega mila / pralno, toaletno milo ; bučka s tekočim milom ; milo za britje
 
kem.  kalijevo milo  mehko milo, ki se pridobiva iz maščob s kalijevim hidroksidom ; katransko milo  z dodatkom katrana ; natrijevo milo  trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim hidroksidom

milôba   -e ž ( ó )
lastnost, značilnost milega:   z milobo in dobroto pri njem nič ne opraviš / prevzela ga je taka miloba, da bi kmalu zajokal / miloba kraja  lepota, privlačnost / miloba pomladi / knjiž.  miloba plesalke  milina

milôben   -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž.  nekoliko mil:   zmeraj je tako miloben / miloben obraz / miloben izraz v očeh / zasvetila je milobna luč

milôbnost   -i ž ( ó )
knjiž.  lastnost, značilnost milobnega:   milobnost značaja / mehkužna milobnost lirike

milodár   -a m ( ȃ )
star.  dar, navadno denarni, za cerkvene potrebe ali dobrodelne namene:   nabirati milodare / živeti od milodarov  miloščine

miloglásen   -sna -o prid. ( ā )
zastar. blagoglasen :   slovenščina je miloglasen jezik / bil je prijeten družabnik in miloglasen pevec

milónga   -e ž ( ọ̑ )
1. argentinska glasba, predhodnica tanga, praviloma napisana v dvočetrtinskem taktu:   milonga se je s časom razvila v drug glasbeni izraz, tango
// ples za to skladbo:   v milongi menjamo plesne partnerje
2. družabni dogodek, kjer se pleše milonga ali tango:   na milongi veljajo posebna pravila lepega obnašanja, ki zagotavljajo, da je ples za vse udeležence prijeten

miloók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž.  ki ima mile oči:   milooka deklica

milórd   -a m ( ọ̑ )
v angleškem okolju  naslov za aristokrata, lorda:   milord je zapravil dosti premoženja / kot nagovor  dobrodošli, milord

milosŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
knjiž. dobrosrčen , usmiljen :   milosrčni ljudje ; ženica je zelo milosrčna / šalj.  milosrčno poročilo o novi drami

milosŕčje   -a s ( ȓ )
star. dobrosrčnost , usmiljenost :   njegovo milosrčje ga je ganilo

milosŕčnost   -i ž ( ȓ )
knjiž. dobrosrčnost , usmiljenost :   njena ponižnost in milosrčnost mu zelo ugajata

mílost   -i ž ( ī )
1. nav. ekspr.  dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene:   izkazovati, uživati milost ; popolnoma je odvisen od šefove milosti / biti pri kom v milosti / star.  Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / kot vzklik  milost božja, koliko jih je
// kar je izraz tega odnosa:   ne pričakuj posebnih milosti / star.  carica ga je obsipala z milostmi  z darovi, priznanji
2. nav. ekspr. usmiljenje , sočutje :   pri teh ljudeh ne boš našel milosti / prosil je: milost, milost / sprejeli so jo iz milosti ; živijo od njihove milosti  dobrosrčnosti, darežljivosti
3. nekdaj  naslov za fevdalnega gospoda:   njegova milost je prišla na svojo graščino / kot nagovor  vaša milost
4. rel.  nadnaravni dar, ki je dan človeku za dosego zveličanja:   prejeti milost ; dana mu je bila posebna milost / prositi za milost spoznanja
● 
ekspr.  našli so milost v njegovih očeh  z njimi je ravnal blago, prizanesljivo; usmilil se jih je ; ekspr.  obsoditi koga brez milosti  neusmiljeno, neprizanesljivo ; ekspr.  vdati se na milost in nemilost  brez pogojev, pridržkov ; ekspr.  biti na milost in nemilost izročen komu  postati, biti od koga popolnoma odvisen ; vznes.  pesnik po milosti božji  velik, nadarjen
♦ 
bot.  božja milost  zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis

mílosten   -tna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na milost:
a) milostna sodba / iron.  naklonil mu je milosten nasmešek
b) bil je milosten z njim ; gospa je zelo milostna
c) milostna podoba / ob spominu na umrle  Bog bodi milosten njegovi duši
♦ 
lov., voj.  milostni strel, sunek  strel, sunek, s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu

milostínja   -e ž ( í )
zastar. miloščina :   dajati milostinjo

milostív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. usmiljen , prizanesljiv :   nebo ti bodi milostivo / v vljudnostnem nagovoru, v meščanskem okolju  milostiva gospa ; sam.:  hvala lepa, milostiva

milostljív   -a -o prid. ( ī í )
star. usmiljen , prizanesljiv :   bil je milostljiv vladar / milostljiva usoda / v vljudnostnem nagovoru, v meščanskem okolju  milostljiva gospa / iron.  naj mi milostljivi gospodje oprostijo zamudo ; sam.:  to je ukazala milostljiva

milostljívost   -i ž ( í )
star.  lastnost milostljivega človeka:   njegova dobrota in milostljivost / ekspr.  sit sem že tvoje milostljivosti

mílostnik   -a m ( ī )
zastar.  ljubljenec, varovanec, navadno kake visoke, vplivne osebe:   dvorni, kraljičin milostnik

míloščina   -e ž ( ī )
navadno v krščanskem okolju  kar se dá iz usmiljenja, dobrote, zlasti beraču, revežu:   dati, deliti, prositi miloščino ; živeti od miloščine / ekspr.  to je zame miloščina, ne pa plačilo

míloščinar   -ja m ( ī )
1. nekdaj  duhovnik na dvoru cerkvenega ali posvetnega dostojanstvenika, ki skrbi za bogoslužje in dajanje miloščine:   bil je cesarjev miloščinar in spovednik ; škofov miloščinar
2. knjiž.  kdor daje, deli miloščino:   bil je velik miloščinar

milôta   -e ž ( ó )
zastar. milina , miloba :   po krasoti in miloti je podobna boginji / milota njegovega značaja

milotóžen   -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zastar. mil , otožen :   razlegala se je milotožna pesem / razvaline mu vzbujajo milotožne spomine na stare čase

miloválen   -lna -o prid. ( ȃ )
star. ljubkovalen :   milovalni gibi

milovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od milovati:   z milovanjem je gledal na ljudi, ki so se trudili ; milovanja vreden človek / prepustiti se milovanju ; žival se ni zmenila za gospodarjevo milovanje

milováti   -újem nedov. ( á ȗ star.
1. pomilovati :   vsi ga milujejo zaradi njegove nesreče ; ženske so glasno milovale jokajočega
2. ljubkovati , božati :   pustil se je milovati po vratu in laseh ; pestovati in milovati otroka

milovíden   -dna -o prid. ( í ī )
zastar. ljubek :   milovidni metuljčki so obletavali cvetlice / z vrha je prav miloviden razgled

milozvóčen   -čna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. blagozvočen :   ta govorica je še bolj milozvočna / cimbale so milozvočen instrument

mím   in  mímos -a m ( ȋ gled.
1. umetniško podajanje zgodbe, čustev, razpoloženja samo z gibi telesa:   obiskovati tečaj mima ; strokovnjak za mim / mim je bil med vojno najbolj množična oblika gledališkega ustvarjanja
2. pri starih Grkih in Rimljanih  kratka igra iz vsakdanjega življenja s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko:   antični mimi

mimétičen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na mimezis:   mimetično prikazovanje resničnosti / mimetična umetnost

mímezis   -a m ( ȋ )
knjiž.  posnemanje stvarnega sveta:   njihovo temeljno načelo je mimezis / filmski mimezis

mímica   -e ž ( ȋ )
nar.  zlata minica:   na cvetovih je bilo polno mimic

mímičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na mimiko:   mimični dar ; mimično izražanje / mimična igra / mimične mišice

mímik   -a m ( í )
kdor (poklicno) izraža čustva, razpoloženje z gibanjem, premikanjem obraznih mišic:   nastopa znamenit mimik / njen mož je izrazit mimik

mímika   -e ž ( í )
gibanje, premikanje obraznih mišic za izražanje čustev, razpoloženja:   posnemati mimiko koga ; deklamator je uporabil mimiko in kretnje / govorica mimike / obrazna mimika / njena žalost se je izražala v mimiki, z mimiko
// izražanje čustev, razpoloženja na tak način:   ima smisel za mimiko ; patetična mimika

mimikríja   -e ž ( ȋ )
biol.  pojav, da je nezavarovana žival po obliki, barvi ali obnašanju podobna živali, ki ima nevaren obrambni organ:   z mimikrijo se žuželka brani pred sovražniki / strokovnjak za mimikrijo ; pren.  to je samo mimikrija, prikrivanje v resnici netovariških odnosov ; kulturna mimikrija

mímo 1   prisl. ( ȋ )
izraža premikanje v bližini in naprej:   hoditi mimo ; mimo grede se ozira po hišah ; ustavil je mimo gredočega kmeta ; tam mimo teče reka ; elipt.:  hotel je kar mimo ; stopil je mimo in padel z zidarskega odra
 
pog.  nobenega avtomobila ni mimo  ne pripelje tod ; pog.  govoriti mimo  oddaljevati se od teme, predmeta ; pog.  pogledati mimo  ne naravnost, ne v oči ; pog.  obišči nas, če prideš mimo  mimo našega doma, kraja ; pog.  udariti, ustreliti mimo  reči, storiti kaj napačnega
// pog., v zvezi biti mimo   miniti, preiti, ne biti več:   prve češnje so mimo ; nevarnost je že mimo / glavno delo je mimo  končano, opravljeno;  prim. mimogrede , mimoidoči

mímo 2   in  mimo predl. ( ȋ z rodilnikom
1. za izražanje premikanja v bližini koga ali česa in naprej:   šel je mimo mene, ne da bi me pogledal ; Sava teče mimo Zagreba / delo poteka mimo društva
2. star. kljub , proti 2 vojna se je začela mimo vseh prizadevanj za mir ; sledi ji mimo svoje volje
3. star.  za izražanje dodajanja, vključevanja; razen 3 ne zna drugega jezika mimo maternega ; svet šteje mimo predsednika še deset članov / mimo drugega je treba vedeti tudi to
4. star., navadno s primernikom  za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti; kakor 2 lepša je mimo vseh
● 
publ.  ne moremo mirno mimo tega dejstva  treba ga je upoštevati ; govorita drug mimo drugega  drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče ; pog.  pri napredovanju so šli mimo njega  ga niso upoštevali
♦ 
pravn.  privilegiji, pridobljeni mimo veljavnih predpisov  ne da bi bili upoštevani

mimobéžen   -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  na hitro, mimogrede opravljen:   zadostoval je mimobežen pogled v zgodovino
// kratkotrajen :   mimobežno čustvo
♦ 
geom.  mimobežna premica  premica, ki druge premice ne seka niti ji ni vzporedna

mimobéžnica   -e ž ( ẹ̑ )
geom.  premica, ki druge premice ne seka niti ji ni vzporedna:   tangenta in mimobežnica

mímogredé   prisl. ( ȋ-ẹ̄ )
1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre, ne da bi bil to glavni namen poti:   na sprehodu si je mimogrede ogledal razstavo / šiva, mimogrede pa prisluškuje  hkrati, obenem
2. ekspr.  izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času:   videl sem ga le mimogrede / otroci kar mimogrede zrastejo
// z lahkoto, brez težav:   stroj vam mimogrede popravim
3. izraža, da se kaj posebej ne poudarja:   to omenim samo mimogrede / elipt.:  mimogrede, kako vam dela avto ; mimogrede povedano, ni mi všeč ; to vprašanje ni bilo tako mimogrede  kakor po naključju, brez namena izrečeno;  prim. iti , mimo 1

mimogréden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  na hitro, mimogrede opravljen:   to je le nekaj mimogrednih misli
// kratkotrajen :   njuno razmerje je bilo mimogredno

mímogredóč   prisl. ( ȋ-ọ̄ )
mimogrede :   napako je mimogredoč popravil

mímogredóči   -ega m ( ȋ-ọ́ )
mimoidoči :   veseli obrazi mimogredočih

mimohòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
organiziran, slovesen sprevod skupine ljudi mimo gledalcev:   svečan mimohod nastopajočih ; vojaški mimohod / iti v mimohodu mimo žare s pepelom pokojnega

mimohódec   -dca m ( ọ̑ )
knjiž. mimoidoči :   vsak mimohodec jo je pogledal

mímoidóči   -ega m ( ȋ-ọ́ )
kdor gre mimo:   mimoidoči se niso dosti ozirali ; vsak mimoidoči pogleda v izložbo;  prim. iti , mimo 1

mimolèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž.  let, letenje mimo:   letalo se je v mimoletu zableščalo v soncu

mimos   gl. mim

mimóza   -e ž ( ọ̑ )
1. bot.  tropska rastlina z drobnimi cveti in pernatimi listi, ki se ob vsakem dražljaju zaprejo, Mimosa pudica:   grmički dišečih mimoz ; občutljiva je kot mimoza
2. okrasno sredozemsko ali tropsko drevo s pernatimi listi in rumenimi cveti v glavicah,  vrtn. srebrnasta akacija :   nasad mimoz ; šopek vijolic z vejicami mimoze

mimózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mimozo:   mimozni grm / knjiž.  mimozna občutljivost

mímski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mim:   tečaj vodi mimski mojster / mimska igra

mína 1   -e ž ( ȋ )
1. z razstrelivom napolnjeno telo, ki se ne izstreljuje, ampak polaga, nastavlja:   mine so eksplodirale druga za drugo ; odstranjevati, polagati mine / ladja je naletela na mino in se potopila / podvodna mina
 
voj.  kontaktna mina ; magnetna mina
2. voj.  s krilci opremljen izstrelek minometa:   mine so dobro zadevale cilje / protitankovska mina / tromblonska mina  ki se s puško izstreli na krajšo razdaljo

mína 2   -e ž ( ȋ )
grafitni vložek za svinčnik:   ošiliti mino ; vložiti v svinčnik novo mino / mine za patentne svinčnike

mína 3   -e ž ( ȋ pri starih Grkih
1. denarna enota, šestdesetina talenta:   odkupil se je z dvema minama
2. utežna enota, približno 0,5 kg:   dve mini zlata

minarét   -a m ( ẹ̑ )
v muslimanskem okolju  stolp pri džamiji:   muezin kliče z minareta ; vitki minareti in kupole

mineóla   -e ž ( ọ̑ )
južni sad kiselkastega okusa, križanec mandarine in grenivke:   prodajati mineole

minêr   -ja m ( ȇ )
delavec, ki razstreljuje skale, objekte:   minerji pripravljajo traso za cesto ; zaposlen je v rudniku kot miner / gradbeni miner ; miner v kamnolomu
// vojak, izurjen za polaganje in odstranjevanje min, eksploziva:   minerji so minirali most

minerál   -a m ( ȃ )
min.  plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi, rudnina:   raziskovati minerale ; nahajališča mineralov / naravni, umetni minerali

minerálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mineral:   mineralne snovi / mineralna barva / mineralni vrelec  vrelec mineralne vode ; mineralna voda  voda, ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi ; mineralna gnojila
♦ 
teh.  mineralna volna  volni podoben proizvod iz rudnin ; mineralno olje  iz nafte pridobljeno olje, ki se uporablja kot gorivo, mazivo

minerálije   -lij ž mn. ( á ȃ )
knjiž.  mineralne snovi:   porabili so več ton mineralij / za kosti in zobovje potrebne mineralije

mineralizácija   -e ž ( á )
glagolnik od mineralizirati:   mineralizacija humusa

mineralizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. spreminjati organske snovi v anorganske:   bakterije razkrajajo odpadke in jih mineralizirajo / mineralizirati humus
2. teh.  prepojiti z mineralnimi snovmi:   mineralizirati les

mineralóg   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za mineralogijo:   geologi in mineralogi

mineralogíja   -e ž ( ȋ )
veda o nastanku, razvoju in sestavi mineralov:   mineralogija in geologija / predavati mineralogijo

mineralóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mineralogijo:   geološka in mineraloška sestava naše zemlje / mineraloška zbirka / mineraloške raziskave

minêrec   -rca m ( ȇ )
voj. žarg. miner :   v enoti so bili preizkušeni minerci

minêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na minerje ali miniranje:   minerski oddelek je bil vsako noč na progi / minerski tečaj / minersko kladivo, orodje

minéštra   -e ž ( ẹ̑ )
gosta jed iz več vrst živil, zlasti zelenjave in testenin:   jesti, kuhati mineštro ; lonec mineštre

minévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od minevati:   hitro minevanje časa / minevanje dolge zimske noči / nastajanje in minevanje

minévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. časovno se odmikati:   dnevi minevajo / čas je hitro mineval
2. izraža približevanje prenehanju obstajanja:   dan je že mineval, ko so končali ; že tretje leto mineva, odkar je odšel / nevihta mineva  ponehava / ko sonce posije, rosa mineva
3. nav. 3. os., ekspr.  izraža približevanje prenehanju telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:   navdušenost, dobra volja ga mineva
4. nar.  kvariti se, uničevati se:   ostanki lesa so minevali na dežju
5. preh., knjiž.  iti, hoditi mimo (in naprej):   vojaki so molče minevali ljudi
● 
pot jim je hitro minevala  zdelo se jim je, da traja malo časa ; nar.  zdaj rože že minevajo  prenehavajo cveteti

minezénger   in  minezênger  tudi  minnesänger -ja  [ tretja oblika minezénger in minezênger m ( ẹ̄; ē )
lit., v nemškem okolju, od 12. do 14. stoletja  pesnik in pevec ljubezenskih pesmi, ki nastopa po plemiških dvorcih:   pesmi trubadurjev in minezengerjev

míni 1   -ja m ( ȋ )
pog.  moda zelo kratkih oblačil, zlasti kril:   mini je kmalu zamenjal maksi / nositi mini  zelo kratka krila, obleke

míni 2   -- prid. ( ȋ pog.
1. navadno v zvezi s krilo, obleka, plašč   zelo kratek:   plašč je mini ; mini krilo / mini moda
2. zelo majhen:   lokal je prav mini ; mini kuhinja / težave niso ravno mini
● 
mini golf  golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja

miniatúra   -e ž ( ȗ )
1. zelo natančno, podrobno izdelana slika majhnega formata, zlasti portret:   izdelovati, slikati miniature ; miniature na porcelanu ; zbirka slik in miniatur / portretna miniatura / portretirati koga v miniaturi in naravni velikosti
2. predmet, izdelek, ki ima v primeri z istovrstnim, običajnim zelo majhne razsežnosti:   kupuje miniature kipov ; s stolpa se vidijo avtomobili kot miniature / črtica je miniatura iz vsakdanjega življenja / izdelovati domače orodje v miniaturi
// knjiž.  kratko umetniško delo:   glasbena, plesna miniatura ; poleg pesnitev ima tudi lirske miniature ; ciklus klavirskih miniatur
3. um.  (majhna) slika kot okras srednjeveškega rokopisa, navadno ob inicialki:   miniature v rokopisu so dobro ohranjene ; razprava o srednjeveških miniaturah
♦ 
šah.  partija, končana v največ dvajsetih potezah

miniatúren   -rna -o prid. ( ȗ )
1. nanašajoč se na miniaturo:   v medaljonu nosi miniaturno fotografijo ; miniaturno orodje
 
pog.  podaril ji je miniaturnega Prešerna  miniaturno izdajo Prešernovih pesmi
2. ekspr.  zelo majhen:   ti koščki torte so miniaturni ; imamo miniaturno predsobo / miniaturna državica
♦ 
fot.  miniaturna kamera  kamera s filmskim trakom širine do 16 mm ; um.  miniaturno slikarstvo ; zal.  miniaturna izdaja knjige  izdaja zelo majhnega formata, z višino največ do 10 cm

miniaturíst   -a m ( ȋ )
um.  umetnik, ki slika miniature:   znan miniaturist in knjižni ilustrator / srednjeveški miniaturisti

miniaturístka   -e ž ( ȋ )
um.  umetnica, ki slika miniature:   slikarke, ilustratorke in miniaturistke

miniaturizácija   -e ž ( á )
publ.  zmanjševanje dimenzij česa, zlasti priprav, naprav:   miniaturizacija elektronskih naprav ; današnja stopnja miniaturizacije / aparat je zdaj zaradi miniaturizacije za polovico cenejši

miniatúrka   -e ž ( ȗ )
1. biblio.  knjiga zelo majhnega formata, z višino največ do 10 cm:   izdajati, kupovati miniaturke / zbirka je izšla v miniaturki
2. pog.  predmet, stvar zmanjšanih dimenzij:   zbirati miniaturke z alkoholnimi pijačami

mínibár   -a m ( ȋ-ȃ )
manjša omarica, manjši hladilnik zlasti v hotelski sobi:   sobe so opremljene s televizijo, minibarom in brezžičnim dostopom do interneta ; hotelski minibar

mínibus   -a m ( ȋ )
avtobus za prevoz manjšega števila oseb:   podjetje ima svoj minibus

mínica 1   -e ž ( ȋ pog.
zelo kratko krilo:   obleči minico ; kratka, oprijeta minica ; moški radi pogledajo za dekleti v minicah

mínica 2   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od mina 2 :   kupiti škatlico minic

mínica 3   -e ž ( ȋ )
zool., v zvezi zlata minica   hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata:   pikapolonice in zlate minice

mínij   -a m ( í )
opekasto rdeča zmes za premaz, ki varuje pred rjo:   premazati, prepleskati z minijem ; gost, redek minij
 
kem.  rdeči svinčev oksid v prahu

mínijast   -a -o prid. ( í )
po barvi podoben miniju:   minijasta barva las

mínijev   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na minij:   rdeč minijev prah
 
obrt.  minijev kit  kit, ki mu je dodan minij

mínimaks   -a m ( ȋ )
pog.  ročni gasilni aparat, zlasti nemške tovarne Minimax:   gasiti z minimaksi

minimálec   -lca m ( ȃ pog.
minimalni osebni dohodek:   delati za minimalca / delavce držijo na minimalcu

minimálen   -lna -o prid. ( ȃ )
najmanjši, najnižji, ki je še dovoljen, zadosten ali mogoč; ant. maksimalen :   to je minimalni program društva ; minimalna in maksimalna doza zdravila ; ne odstopi od minimalnih zahtev
// ekspr.  zelo majhen, nizek:   odkup sadja je zdaj minimalen ; ne skrbite, stroški bodo minimalni / imeti minimalne možnosti za delo ; minimalna prednost
♦ 
ekon.  minimalni osebni dohodek  zakonsko določen najnižji osebni dohodek ; mat.  minimalna vrednost funkcije ; meteor.  minimalni termometer  termometer, ki kaže minimalno temperaturo, doseženo v določenem času

minimalíst   -a m ( ȋ )
1. kdor zagovarja, zastopa najmanjše zahteve pri kakem delovanju, prizadevanju:   za minimalista in praktika je to stanovanje prava izbira
2. predstavnik minimalizma:   slikarji minimalisti

minimalístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na minimaliste ali minimalizem:   minimalističen slog ; minimalistična glasba ; njegov dizajn zaznamujejo minimalistične oblike

minimalízem   -zma m ( ī )
1. umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki s svojo abstraktnostjo poudarja čist prostor brez površinskih okraskov ali ekspresivnih elementov:   na razstavi so najbolj zastopani popart, minimalizem in nemška umetnost
2. glasba, nastala sredi 60. let 20. stoletja v Ameriki, za katero so značilne preproste, dolgo ponavljajoče se melodijske fraze:   kompozicija je mešanica različnih stilov: od jazza do minimalizma
3. estetsko načelo, ki zagovarja preprostost, odsotnost okrasja:   njegovo oblikovanje opredeljujeta predvsem minimalizem ter občutek za naravo v vsaki liniji in materialu

minimalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  zmanjšati do najmanjše mogoče mere:   minimalizirati porabo tekočih goriv

minimálke   -málk ž mn. ( ȃ )
pog.  zelo kratke kopalne hlače, navadno moške:   na sebi je imel samo minimalke

minimizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
zmanjševati do najmanjše mogoče mere:   podjetje poskuša z diferenciacijo izdelkov in prevzemanjem tekmecev minimizirati tveganje poslovnega rezultata
// pripisovati manjši pomen, težo čemu:   oblasti minimizirajo izjemen vpliv, ki so ga imele manifestacije ; minimizirati problem ; minimizirati razsežnosti podnebnih sprememb

mínimum   -a  tudi  -ima m ( ȋ )
1. najmanjša količina, mera, ki je še dovoljena, zadostna ali mogoča; ant. maksimum :   doseči, zahtevati minimum ; dijak nima potrebnega minimuma znanja ; pravilnik določa minimum in maksimum članov v odboru
// ekspr.  zelo majhna mera:   zahtevati vsaj minimum discipline, reda / omejiti, skrčiti porabo do minimuma, na minimum
2. pog., v členkovni rabi najmanj , vsaj :   po tej cesti moraš voziti minimum trideset kilometrov na uro
♦ 
biol.  toplotni minimum  najnižja temperatura, pri kateri organizem še živi ; meteor.  minimum  območje, kjer je pogosto nizek zračni pritisk ; soc.  eksistenčni  ali  življenjski minimum  za življenje nujno potrebna sredstva

miníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od minirati:   z miniranjem razširiti vhod v jamo ; miniranje mostov / miniranje mednarodnih pogajanj

minírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. razstreljevati kaj z minami, eksplozivom:   minirati skale, zidove ; zdaj minirajo v predoru
// polagati, nastavljati mine, eksploziv z namenom, da se kaj razruši, poškoduje:   minirati most, progo / ladjo so minirali saboterji
2. publ.  delati, povzročati, da kaj ne doseže svojega cilja, namena:   minirati pogajanja, pogovore / take ideje minirajo državno ureditev

miníster   -tra m ( í )
visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave:   delegacijo vodi pooblaščeni, pristojni minister ; imenovati ministre / finančni, zunanji minister ; kmetijski, prometni, šolski minister ; notranji, obrambni minister ; minister za gospodarstvo, kulturo, pravosodje

ministeriál   -a m ( ȃ )
zgod., v fevdalizmu  pripadnik višjega sloja nižjega plemstva, ki opravlja vojaško ali upravno službo pri višjem plemiču:   zemljiško gospostvo je upravljal ministerial ; ministeriali goriških škofov

ministeriálen   -lna -o prid. ( ȃ )
zastar. ministrski :   ministerialni odloki / govor je nadaljeval v ministerialnem slogu / ministerialni svetnik

ministránt   in  ministrànt -ánta m , im. mn. tudi  ministrántje  ( ā á; ȁ á )
v Katoliški cerkvi  kdor streže duhovniku pri obredih, strežnik:   ministrant je pozvonil, maša se je začela ; duhovnik in ministranti

ministrántka   -e ž ( ȃ v katoliški cerkvi
dekle, ki streže duhovniku pri obredih:   pri mašah pomaga kot ministrantka

ministrántovski   -a -o prid. ( á )
ministrantski :   ministrantovska obleka

ministrántski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na ministrante:   ministrantska obleka / ministrantski zvonček

minístrica   -e ž ( í )
visoka državna funkcionarka, odgovorna za določeno področje državne uprave:   postala je ministrica za kulturo / gospodarska, notranja, zunanja ministrica
// star.  ministrova žena:   minister in ministrica z otroki

ministríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ministrirati:   učiti se ministriranja

ministrírati   -am nedov. ( ȋ )
v Katoliški cerkvi  streči duhovniku pri obredih:   kot deček je več let ministriral ; ministrirati pri maši ; pren., ekspr.  misliš, da moraš pri vsaki stvari ti ministrirati

ministrovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ministrovati:   odpovedati se ministrovanju ; za časa njegovega ministrovanja

ministrováti   -újem nedov. ( á ȗ )
biti minister, opravljati ministrske posle:   več let je ministroval v laburistični vladi

minístrski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na ministre:   ministrski odloki / ministrsko zasedanje / ministrski predsednik ; ministrski svet  v nekaterih državah  najvišji upravno-politični organ, ki ga sestavljajo ministrski predsednik in ministri

minístrstvo   -a s ( ī )
v nekaterih državah  najvišji organ za določeno področje državne uprave:   ministrstvo je imenovalo svojega predstavnika / pravosodno ministrstvo ; ministrstvo za notranje, zunanje zadeve / sestanek je bil na ministrstvu za informacije

miníti   mínem dov. , miníl  stil.  mínil miníla  ( ī ī )
1. časovno se odmakniti:   od takrat sta minili dve leti / polnoč je že minila ; ekspr.  večer mu je minil, da sam ni vedel kdaj
2. izraža prenehanje obstajanja:   čakali so, da bo noč minila ; vojna je minila  se je končala / ekspr.  ta ljubezen je samo igra, ki mine  je minljiva / bolečina bo kmalu minila  prenehala ; čakati, da nevarnost mine ; to bo minilo samo od sebe  prenehalo ; star.  privid je minil  izginil
3. nav. 3. os.  izraža prenehanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik:   jeza, slaba volja ga je minila ; zaspanost jo je v hipu minila / brezoseb., ekspr.  jih bo že minilo
4. nar.  pokvariti se, uničiti se:   skoraj ves krompir je minil ; leseni pod je že precej minil ; slama bo na dežju minila
5. preh., knjiž.  iti mimo (in naprej):   minili so mestno obzidje ; srečno miniti nevarne čeri / minil ga je, ne da bi ga bil pozdravil
● 
ekspr.  minili so časi, ko si lahko delal, kar si hotel  ne moreš, ne dovolimo ti več delati, kar hočeš ; ekspr.  ne mine dan, da ne bi prišel  vsak dan pride ; nar.  jagode so letos že minile  letos ne rodijo več ; ekspr.  zdelo se ji je, da ta noč ne bo nikoli minila  da traja zelo dolgo časa ; knjiž.  pot ji je minila v pričakovanju srečanja  med potjo je premišljevala o srečanju ; ekspr.  nobena prireditev ne mine brez nje  pri vsaki prireditvi sodeluje; udeleži se vsake prireditve ; nar.  kmalu bi minila od lakote, strahu  umrla ; ekspr.  vse pride, vse mine;  prim. minuli

mínivlák   -a m ( ȋ-ȃ )
pomanjšana izvedba navadnega vlaka za prevoz na manjše relacije:   večkrat dnevno vozi hotelski minivlak ; muzejski, turistični minivlak ; parni minivlak

minizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh.  prekrivati, premazovati z minijem:   minizirati železno ograjo

minjón   -a m ( ọ̑ )
gastr.  majhna slaščica iz biskvitnega testa, oblita navadno s čokolado:   delati, jesti minjone ; servirati minjone v papirnatih posodicah

minjónka   -e ž ( ọ̑ )
predmet, stvar zmanjšanih dimenzij:   kupiti navadne žarnice in minjonke
 
vrtn.  nizka georgina z enojnim cvetnim odevalom

mínk   -a m ( ȋ )
zool.  ob vodah živeča severnoameriška kuna, Mustela vison:   loviti minke ; krzno minka

minljív   -a -o prid. ( ī í )
ki mine:   minljiva bolečina / hitro minljiva lepota / ekspr.  tožil je, kako minljivo in ničevo je vse  kratkotrajno

minljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost minljivega:   minljivost lepega

minnesänger   gl. minezenger

minolôvec   -vca m ( ȏ )
vojna ladja za odkrivanje in odstranjevanje podvodnih min:   patruljni čolni in minolovci preiskujejo zaliv

minomèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu:   naravnati, postaviti minomet
 
voj.  lahki  s kalibrom cevi 60 ali 82 mm , težki minomet  s kalibrom cevi 120 mm

minometálec   -lca  [ tudi minometau̯ca m ( ȃ )
1. vojak, izurjen za ravnanje z minometom:   artileristi in minometalci
2. minomet :   zaplenili so top in tri minometalce

minometálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na minometalce:   minometalska četa hud minometalski ogenj  minometni ogenj

minométen   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na minomet:   minometna cev / minometni ogenj ; minometna baterija

minonósec   -sca m ( ọ̑ )
voj.  vojna ladja za polaganje podvodnih min:   minonosci in podmornice

mínopolagálec   -lca  [ tudi minopolagau̯ca m ( ȋ-ȃ )
voj.  vojna ladja, letalo, helikopter za polaganje min:   minopolagalci in podmornice

minorít   -a m ( ȋ )
član manj strogega reda frančiškanov:   postal je minorit

minoritéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. manjšina :   majoriteta in minoriteta / minoriteta v parlamentu

minorítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na minorite:   minoritski red / minoritska cerkev

mínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mina 1 :   minski drobec mu je odtrgal roko / minska eksplozija / minsko polje  kraj, območje, kjer so položene, nastavljene mine / minska vrtina
 
teh.  minski detektor

mínstrel   -a m ( ȋ )
lit., zlasti v angleškem okolju, v srednjem veku  pesnik in pevec na plemiškem dvorcu, ki spremlja svoje pesmi z igranjem na glasbilo:   trubadurji in minstreli

minuciózen   -zna -o prid. , minucióznejši  ( ọ̑ )
knjiž.  zelo podroben, natančen:   minuciozen opis ; detajlna, minuciozna risba ; delo ob izkopavanju je minuciozno in zamudno / minuciozna natančnost

minucióznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  velika podrobnost, natančnost:   minucioznost opisa / z vso minucioznostjo razčlenjuje vprašanje za vprašanjem

mínuend   -a  in  minuènd -ênda  in  -énda m ( ȋ; ȅ é, ẹ́ )
mat.  število, od katerega se odšteva, zmanjševanec:

minúli   -a -o prid. ( ú )
1. pretekli :   zgodilo se je konec minulega leta ; v minulem stoletju / pravljice iz davno minulih časov
// prejšnji :   sestanek je bil minulo sredo / minulo noč ni mogla spati
 
ekon.  minulo delo  v preteklosti opravljeno delo, ki se izraža v proizvedenih dobrinah
2. knjiž. končan :   po minulem dopustu je odpotoval v tujino ; sam.:  pripovedovanje o minulem;  prim. miniti

minúlost   -i ž ( ú )
knjiž. preteklost :   minulost in sedanjost / zgodilo se je v nedavni minulosti / pozabiti hoče na svojo minulost

mínus 1   -a m ( ȋ )
1. mat.  znak za odštevanje:   minus in plus / znak minus / pazi na minuse
// negativni predznak:   postavi minus pred pet / predznak minus / neskl.  plus deljeno z minus je minus
 
šol. žarg.  profesor je pri spraševanju delil same minuse  je zapisoval minuse kot negativne ocene
2. pog.  negativna, slaba stran:   napadli so prvi, in to je velik minus za nas ; pretehtati je treba vse minuse in pluse te zveze
3. pog. primanjkljaj , izguba :   v plačilni bilanci imamo minus

mínus 2   -- v prid. rabi ( ȋ )
1. mat.  izraža, da je število manjše od nič:   minus pet [–5] ; kvadratni koren iz minus ena
2. ki je na (merilni) lestvici pod ničlo:   najnižje nočne temperature med minus pet in minus deset
● 
šol. žarg.  dobil je minus štiri, štiri minus  oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu
♦ 
fiz.  očala z dioptrijo minus tri  ki označuje kratkovidnost

mínus 3   prisl. ( ȋ )
mat.  izraža odštevanje; manj :   pet minus tri je dve [5 – 3 = 2] ; iks minus ipsilon
 
pog.  računaj deset kil minus posoda  zmanjšano za toliko, kolikor tehta posoda

minúskula   -e ž ( ȗ )
1. zgod.  pisava, pri kateri vse črke niso enako visoke:   rokopis, pisan v minuskuli / karolinška minuskula  ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
2. knjiž.  mala črka:   majuskule in minuskule

minúskulen   -lna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na minuskulo:   minuskulni štirivrstični pisni sistem / minuskulna črka

minúta   -e ž ( ȗ )
1. enota za merjenje časa, šestdeseti del ure:   šteti minute ; gol so dosegli v četrti minuti (igre) ; čez dve minuti bo poldne ; pet minut porabi za oblačenje ; vlak ima trideset minut zamude / minuta molka / kandidat je imel minuto (časa) za premislek ; ura zaostaja (za) deset minut na dan ; petnajst minut od tod ; sedemdeset udarcev na minuto, v minuti
2. ekspr.  nedoločen zelo kratek čas:   samo ena minuta je bila potrebna, da sem to storil / počakaj minuto, za minuto ; minuto pozneje je počilo
● 
ekspr.  vsaka minuta je bila dragocena  zelo je bilo treba hiteti ; ekspr.  zdaj preživlja bridke minute  težko mu je, trpi ; ekspr.  še to minuto pojdi  takoj, brez odlašanja ; ekspr.  do te minute sem tako mislil  do zdaj ; ekspr.  rešili so ga zadnjo minuto  v zadnjem trenutku, hipu ; ekspr.  niti minute miru ji ne privošči  prav nič; neprestano jo nadleguje ; ekspr.  pomoč je prišla pet minut pred dvanajsto  komaj še pravočasno ; ekspr.  prihaja do minute točno  zelo ; minuta zamujena ne vrne se nobena
♦ 
geogr.  minuta  šestdeseti del stopinje geografske dolžine ali širine ; geom.  (kotna) minuta  šestdeseti del (kotne) stopinje

minutáža   -e ž ( ȃ )
rad. žarg.  dolžina (oddaj, posnetkov), izražena v minutah:   povprečna mesečna minutaža posameznih oddaj ; minutaža zborovskih skladb / potrebna je natančna minutaža

minúten   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na minuto:   minutni kazalec / minutni prizori
♦ 
med.  minutni volumen (srca)  količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti

minútica   -e ž ( ȗ )
ekspr.  manjšalnica od minuta:   nekaj kratkih minutic / oglasila se je le za hipec, minutico

minútka   -e ž ( ȗ )
ekspr.  nanjšalnica od minuta:   nekaj minutk boš že preživel brez nje / kot vljudnostna fraza  počakaj minutko, prosim

minútnik   -a m ( ȗ )
knjiž.  minutni kazalec:   premikanje minutnika

mío   -- štev. ( ȋ okrajš.
milijon 2 stroški znašajo pet mio evrov

miocén   -a m ( ẹ̑ )
geol.  starejša doba mlajšega terciarja:   okamnine iz miocena

miokárd   -a m ( ȃ )
anat.  srčna mišica:   vnetje miokarda

miokardítis   -a m ( ȋ )
med.  vnetje srčne mišice:   zdraviti miokarditis

mióm   -a m ( ọ̑ )
med.  skupek izrojenih celic mišičnega tkiva:   miom na maternici

mír   -ú  in  -a m ( ȋ )
1. stanje brez vojne, spopadov:   delati, prizadevati si za mir ; obvarovanje miru na svetu ; vojna in mir / publ.:  na meji je bil mir zelo negotov ; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru  manifestacija za mir ; Nobelova nagrada za mir  za delo, prizadevanje za mir
2. dogovor o končanju vojne, spopadov:   kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir ; separatni  ali  posebni mir  ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike / podpisati mir
 
zgod.  vestfalski mir  sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne
3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi:   s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
// stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij:   zdaj je v državi mir ; doseči red in mir v deželi
// stanje brez hrupa, nereda:   skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru
4. stanje brez hrupa, ropota:   v sobi je bil mir ; na tej cesti ni miru / ekspr.:  okoli nas je bil blažen mir ; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr.  ali bo že mir ali ne / kot vzklik  otroci, mir
// stanje brez hrupa, vznemirjenj:   potreben mu je mir in počitek ; želeti si miru / knjiž.  mir je legel na pokrajino ; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda
5. stanje notranje ubranosti, urejenosti:   izgubiti, najti mir ; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu:  mir z vami ; ob spominu na umrle:  Bog mu daj večni mir ; naj počiva v miru
// stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja:   miru in pozabljenja je iskal v pijači ; brez miru tava okrog / ekspr.  to ji je povedal z ledenim, suhim mirom
6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir   izraža začudenje, zavrnitev:   daj no mir, to so le čenče ; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
● 
ekspr.  daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši)  da te ne bo več prosil, nadlegoval ; ekspr.  z otroki je bil potem mir  niso več razgrajali, nagajali ; med njimi še vedno ni miru  še se prepirajo, si nasprotujejo ; ekspr.  jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel  ni se mogel premagati ; ekspr.  misel, vest mu ni dala miru  ga je vznemirjala ; ekspr.  ni si dal miru, dokler ni vsega opravil  ni odnehal, počival ; ekspr.  ženske nimajo miru pred njim  pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje ; ekspr.  daj mi mir  ne moti me, ne nadleguj me ; delati mir  miriti ; pri miru   biti pri miru  ne gibati se, ne premikati se ; pustiti koga na miru, pri miru  ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve ; sedeti, stati pri miru  brez gibanja, premikanja ; božji mir  v srednjem veku  od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh ; ekspr.  zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre  da me ne bi več nadlegoval, prosil ; ekspr.  naredi to zaradi ljubega miru  da ne bo prepira, nezadovoljstva ; knjiž., ekspr.  golob miru  podoba goloba kot simbol miru ; pipa miru  pri severnoameriških Indijancih  okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru ; ekspr.  mir besedi!  nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari ; pog., ekspr.  še pes ima rad pri jedi mir  med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki

míra   -e ž ( í )
dišeča smola nekaterih tropskih dreves:   vonj mire in kadila

mirabéla   -e ž ( ẹ̑ )
agr.  sadno drevo ali njegov zelenkasto rumeni koščičasti sad:   otresti mirabelo ; vkuhane mirabele

mirabilít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina natrijev sulfat z vodo:

mirage   -ea  [ miráž- m ( ȃ )
francosko reaktivno lovsko letalo:   mirage in mig

mirákel   -kla m ( á )
1. lit.  srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz legend:   mirakel v šestih slikah ; zbirka miraklov in misterijev / ekspr.  drama je navaden mirakel o cirkuški artistki
2. knjiž.  čudežna stvar, čudež:   prepričan je, da je bil to mirakel

míren   -rna -o prid. , mírnejši  ( í ī )
1. ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti:   miren in tih človek je ; njegove hčere so bolj mirne / kupil je mirnega psa / biti mirne narave
2. navadno v povedni rabi  ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti:   opozarjali so ljudi, naj bodo mirni ; kljub izzivanju je ostal popolnoma miren / živali v kletki so bile mirne / nadaljevala je z mirnim glasom ; z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve
// ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja:   naredi še to, da boš miren ; po izpovedi je bila mirnejša / morilec ni imel mirne vesti
3. ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost:   miren obraz, pogled ; njen nasmeh je miren in blag / iz oči ji je sijala mirna odločnost
4. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda:   mirni gostje, potniki ; danes so bili otroci mirni / mirno vedenje
// ki je brez hrupa, ropota:   miren lokal ; poslali so ga v mirno zdravilišče / ceste so prazne in mirne / po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno
5. ki se (skoraj) ne giblje, premika:   mirno morje ; voda je bila mirna kot olje / toplo in mirno ozračje / sveča je gorela z mirnim plamenom / ekspr.  mlinsko kolo je mirno  stoji, miruje
// ki poteka brez motenj:   miren tek kolesa / udarci so postali bolj mirni  enakomerni, umirjeni / mirno dihanje / ima mirno spanje
6. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov:   preživljati mirne dneve ; mirno življenje / želi si mirne službe
7. ki je brez vojne, spopadov:   gospodarstvo v mirnem času ; to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno / na fronti niti en dan ni bil miren / mirna dežela / publ.  reševati spore po mirni poti
8. ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj:   mirna preobrazba družbe / publ.  afera je prešla v mirnejšo fazo
9. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo:   meso peči na mirnem ognju / rada ima mirne barve / mirna lepota ; mirna večerna zarja
// knjiž.  ki nima (dosti) raznovrstnih elementov:   gornji del fasade je mirnejši od spodnjega ; smučanje po mirnejših terenih / linija novega avtomobila je mirna
● 
pog., ekspr., kot podkrepitev  tako sem rekel, pa mirna Bosna  o tem ne bomo več govorili ; mirne duše lahko greste  brez pomislekov, skrbi ; ekspr.  le mirno kri  ne razburjaj se, ne vznemirjaj se ; ima mirno roko  roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela ; ekspr.  ne ene ure nima mirne  neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo ; ekspr.  moja vest je mirna  nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel
♦ 
pravn.  mirna posest  nemoteno razpolaganje s kako stvarjo

miriada   gl. mirijada

míriaméter   -tra m ( ȋ-ẹ̄ )
zastar.  deset tisoč metrov:   pet miriametrov

mirijáda   tudi  miriáda -e ž ( ȃ knjiž.
1. deset tisoč:   ep ima več kot mirijado verzov
2. ekspr., z rodilnikom  nedoločena, zelo velika količina, množina:   snežna odeja se blešči od mirijade drobnih kristalčkov ; mirijade zvezd / v travi se je lesketalo na mirijade rosnih biserov

mirílec   -lca  [ miriu̯ca tudi mirilca m ( ȋ )
knjiž.  kdor miri, pomirja:   mirilci so preprečili prepir in pretep

mirílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. pomirjevalen :   mirilno zdravilo

mirílo   -a s ( í )
knjiž.  pomirjevalno sredstvo:   korenika te rastline se uporablja kot mirilo za srce

miríšče   -a s ( í )
knjiž.  razvaline starodavne naselbine, gradišče:   raziskovati mirišče

mirítelj   -a m ( ȋ )
knjiž.  kdor miri, pomirja:   miritelj v prepirih, sporih ; vlada in parlament sta v tem primeru opravljala vlogo miritelja

mirítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od miriti:   miritev sprtih sosedov

miríti   -ím nedov. ( ī í )
1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja:   sin je miril mater, hči pa očeta ; brez uspeha so mirili jezne može / publ.  miriti razburjene duhove / miriti konje, psa / miriti si živce, vest
 
miril ga je, da je nekaj le opravljenega  tolažil, prepričeval
// delati, da je kdo manj glasen, hrupen:   zaman je mirila razigrane otroke ; miriti razgrajače
// star. pomirjati :   to delo človeka zelo miri
2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki:   miriti sprte sosede / pogosto je morala miriti prepire v hiši / miriti demonstrante

mírje   -a s ( ȋ )
knjiž.  ostanki rimskega (obrambnega) zidu:   za vasjo so ostanki mirja / ljubljansko Mirje

mirnodôben   -bna -o prid. ( ó ō )
nanašajoč se na čas, ko ni vojne:   mirnodobni razvoj gospodarstva / mirnodobno in vojno stanje
 
adm.  (vojaški) mirnodobni invalid  kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti
// ki ni za vojaške namene:   mirnodobne industrijske naprave ; mirnodobna uporaba jedrske energije

mirnodôbski   -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na čas, ko ni vojne:   služiti redni mirnodobski vojaški rok / mirnodobsko življenje
// ki ni za vojaške namene:   izkoriščanje atomske energije v mirnodobske namene

mirnodúšen   -šna -o prid. ( ū ȗ )
knjiž. miren , ravnodušen :   mirnodušen človek ; kljub izzivanju je ostal mirnodušen

mirnodúšje   -a s ( ȗ )
knjiž., zastar. mirnost , ravnodušnost :   njegov obraz je kazal popolno mirnodušje

mirnodúšnost   -i ž ( ū )
knjiž. mirnost , ravnodušnost :   njegova mirnodušnost vzbuja občudovanje / dar je sprejel z največjo mirnodušnostjo

mírnost   -i ž ( í )
stanje, lastnost mirnega:   njena mirnost ga jezi ; hliniti mirnost ; dosegel je popolno mirnost / govoriti z narejeno mirnostjo / prirojena mirnost in potrpežljivost / nenavadna mirnost razreda jo je presenetila

mirnovodáš   -a m ( á )
športnik, ki se ukvarja z veslanjem s kajakom ali kanujem na ravnih progah različnih dolžin:   trener mirnovodašev

mirnovodáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mirnovodaše:   mirnovodaški čoln, kajak ; mirnovodaško tekmovanje

mirodílnica   -e ž ( ȋ )
zastar. drogerija :   to mazilo dobiš v lekarni ali v mirodilnici

miroljúben   -bna -o prid. ( ú ū )
1. ki ljubi mir, mirno življenje:   miroljuben in prijazen človek je
// nav. ekspr. nenapadalen , nesovražen :   miroljubna država / miroljubne živali / imeti miroljubne namene ; miroljubna izjava / publ.:  politika miroljubne koeksistence med narodi ; reševati spore z miroljubnimi sredstvi
2. publ.  ki ni za vojaške namene; mirnodoben :   miroljubno izkoriščanje atomske energije

miroljúbje   -a s ( ȗ )
knjiž.  ljubezen do miru in težnja po mirnem reševanju problemov, sporov:   branil je njihova stališča v imenu miroljubja in demokracije

miroljúbnež   -a m ( ȗ )
ekspr.  miroljuben človek:   še miroljubneži so se razburili / v vladi sedi skupina miroljubnežev

miroljúbnost   -i ž ( ú )
lastnost miroljubnega človeka:   njegova miroljubnost je znana / miroljubnost državne politike

mirotvórec   -rca m ( ọ̑ )
knjiž.  kdor si prizadeva, dela za mir:   razkrinkavati lažne mirotvorce ; pridobiti si sloves mirotvorca

mírov   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na miro:   mirovo drevo / mirovo olje

miroválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mirovanje:   mirovalno stanje / mirovalna doba (groba)  doba, v kateri se truplo ne sme prekopati

mirovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od mirovati:   gibanje in mirovanje / topovi so četo prisilili k mirovanju / zimsko mirovanje rastlin, živali ; zima je doba mirovanja

mirováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. ne gibati se, ne premikati se:   kar naprej hodi okrog, nič ne miruje ; bolnik mora mirovati ; ponoči so živali mirovale / knjiž.  na stropu je mirovala velika senca
// ne spreminjati položaja, stanja:   morje je tokrat mirovalo ; mišice so napete tudi takrat, ko mirujejo ; bolno oko niti za trenutek ni mirovalo
// biti, ostati na isti stopnji, višini:   cene že nekaj časa mirujejo ; proizvodnja je takrat mirovala
2. biti v stanju neaktivnosti:   ognjenik že dolgo miruje / zemljo pustimo dalj časa mirovati
 
pravn.  postopek miruje  začasno se ne nadaljuje, ne teče
// ekspr.  ne obratovati:   ob nedeljah tiskarna miruje ; žičnica je mirovala
● 
ekspr.  ni miroval prej, dokler ni vsega opravil  ni odnehal, ni počival ; ekspr.  njegova roka ni nikdar mirovala  neprestano je kaj delal, ustvarjal ; ekspr.  ne more mirovati z jezikom  biti tiho, molčati

mirôven   -vna -o prid. ( ō )
1. nanašajoč se na mir:   mirovni pogoji ; mednarodno mirovno gibanje ; mirovna pogajanja / mirovna konferenca ; mirovna pogodba
2. nanašajoč se na mirovanje, neaktivnost:   kratkemu obratovanju sledi mirovni presledek ; mirovno stanje / mirovno območje
♦ 
adm.  (vojaški) mirovni invalid  (vojaški) mirnodobni invalid ; elektr.  mirovni kontakt  stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v mirovnem stanju ; fiz.  mirovna lega  lega, v kateri telo miruje ; mirovna masa  masa telesa v mirovanju ; pravn.  mirovni sodnik  v nekaterih državah  sodnik za manj pomembne zadeve

mirôvnica   -e ž ( ȏ )
pristašinja mirovnega gibanja:   mirovnica in aktivistka

mirôvnik   -a m ( ȏ )
pristaš mirovnega gibanja:   protesti mirovnikov

mirôvniški   -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na mirovnike:   mirovniška misija ; mirovniška organizacija ; pridružila se je mirovniškemu gibanju

mirôvništvo   -a s ( ȏ )
mirovno gibanje:   mednarodno mirovništvo ; tradicija mirovništva

mirozòv   -ôva m ( ȍ ō )
zastar.  zvočni znak za počitek, spanje:   trobiti mirozov

mírta   -e ž ( ȋ )
zimzelen sredozemski grm s suličastimi listi in dišečimi belimi cveti:   na otoku raste lovor in mirta ; dišeči listi mirte

mírtin   -a -o prid. ( ȋ )
mirtov :   duh mirtinega listja

mírtov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mirto:   mirtovo cvetje / na glavi ima mirtov venec

mis   gl. miss

misál   -a m ( ȃ )
rel.  liturgična knjiga, v kateri so besedila za maše, mašna knjiga:   izdati misal ; latinski, slovenski misal / rimski misal

mísati se   -am se nedov. ( ȋ )
nar.  goliti se:   kokoši se misajo ; krava se misa

mísel   -sli  [ misəu̯ ž ( ȋ )
1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti:   misel opredeljuje človeka ; hiter kot misel
2. nav. mn., v glagolniški rabi  izraža najvišjo umsko dejavnost:   iz globokih misli ga je prebudilo lajanje ; zatopiti se v misli / ekspr.  skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
// izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti:   misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr.  misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr.  vdajal se je svojim mislim
3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje , mišljenje :   to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli ; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom  najvišja umska dejavnost kot nosilec
a) določenega razpoloženja, počutja:   ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli ; predal se je prijetni misli / ekspr.  obhajale so ga črne misli / ekspr.  skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli  je romantičen
b) določene, navadno čustvene reakcije:   hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo ; to so zelo sebične misli
5. navadno s prilastkom  prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti:   misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala ; hrabri me misel, da je zdrav ; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr.  ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
// navadno v zvezi z na   trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti:   misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum ; misel nanjo ga je dvigala ; misel na smrt ji hromi voljo
6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa:   dobra, originalna misel ; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta ; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke ; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr.  preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
7. navadno s prilastkom  izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti:   delo vsebuje veliko globokih misli ; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
8. ed., navadno s prilastkom  rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
a) umetniškega ali znanstvenega dela:   seznanil se je z mislijo njegove razprave ; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
b) knjiž.  različnih znanstvenih, umetniških smeri:   razvoj filozofske misli ; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
c) knjiž.  različnih področij človekove družbene dejavnosti:   seznaniti se z antifašistično mislijo ; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
// knjiž., z oslabljenim pomenom  najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje:   nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom  kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek:   demokratične, komunistične misli so preplavile Evropo ; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih   izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje:   ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
● 
ekspr.  njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist  on misli samo na osebno korist ; ekspr.  moja prva misel je bila namenjena njej  najprej sem pomislil nanjo ; ni mogel zbrati svojih misli  ni se mogel zbrati, koncentrirati ; brati misli komu  ugotavljati, kaj misli, kaj si želi ; publ.  izmenjavati misli  sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu ; ekspr.  pustil ga je že iz misli  pozabil je nanj ; ekspr.  to mi ne pride nikoli na misel  tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to ; ekspr.  še na misel mi ne pride, da bi to storil  izraža močno zanikanje ; njega imam pogosto v mislih  pogosto se ga spominjam ; ekspr.  očeta je redkokdaj jemal v misel  ga omenjal, se ga spominjal ; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje  poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje ; ekspr.  prišel je na čudovito misel  spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega ; ekspr.  bili so vsi ene misli z njim  vsi so mislili kot on ; ekspr.  nimam nobenih skritih misli  ničesar ne prikrivam, skrivam
♦ 
bot.  dobra misel  zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare ; glasb.  glasbena misel  smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov ; rel.  grešiti v mislih ; soc.  družbena misel  človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe

míseln   -a -o  [ misələn in misəln prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na mišljenje ali misel:
a) računanje je miselni akt ; to zahteva miseln napor ; človekove miselne in čustvene sposobnosti / negativni, ustaljeni miselni vzorci ; spremenila je svoje stare miselne vzorce in postala bolj pozitivna / ekspr.  čudil se je njegovi miselni ostrini / biti ustvarjalen na miselnem, teoretičnem področju / otrok je v miselnem razvoju zaostal  umskem
b) miselno obvladovanje sveta / to je podpiranje miselne lenobe ; biti sposoben velike miselne zbranosti ; tedaj se mu je razkrilo miselno ozadje problema
c) ekspr.  miselna globina knjige ; miselno in čustveno bogastvo ; izluščiti miselno jedro / poiskati miselne zveze / ni se mogel vključiti v njegov miselni krog / možni so različni miselni sistemi ; ekspr.  raziskati njegovo miselno pot od začetkov do danes / ekspr.  on je pravi miselni velikan
č) miselna slika je vse bolj bledela
d) sodobni miselni razvoj je šel v drugo smer ; napredni miselni tokovi / miselno ozračje na šoli
e) v tem filmu prevladuje miselni ton ; to je miselna glasba
2. nanašajoč se na pravilno, logično mišljenje:   miselna utemeljenost trditve / delati miselne napake / miselni problemi ; miselna igra / ekspr.  miselna telovadba ; miselno delo ga utruja  umsko
3. v zvezi miselni svet   skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost :   hotel je pobliže spoznati njihov miselni svet / miselni svet srednjega veka / njegov miselni svet je ozek
4. v zvezi miselni vzorec   skica s črtami in oblački za prikaz pomembnih podatkov, pri čemer je osrednja tema podana v središčnem oblačku:   izdelava, oblikovanje miselnih vzorcev ; uporaba miselnih vzorcev pri pouku ; besedilo, risba za miselni vzorec ; učinkovito učenje z miselnimi vzorci
♦ 
jezikosl.  miselni prislov  prislov, ki izraža razmerje govorečega do povedanega ; lit.  miselni prestop  pojav, da se stavek ne zaključi hkrati z verzom, ampak sega v naslednji verz; enjambement ; miselna lirika ; rel.  miselna in ustna molitev

míselnost   -i  [ misəlnost ž ( ȋ )
skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali:   hotel je spoznati njegovo miselnost / ekspr.  njegova miselnost je hlapčevska, nazadnjaška / po miselnosti je še vedno kmet ; po miselnosti se zelo razlikujeta / publ.  odklanjati miselnost, da za kulturo ne veljajo idejna merila  mnenje, mišljenje
// s prilastkom  ta skupek, značilen za
a) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine:   miselnost aristokracije, meščanstva ; vživeti se v miselnost kmečkega človeka / za angleško miselnost je značilna umirjenost ; navzeti se tuje miselnosti / nav. slabš.:  upirati se birokratski, tehnokratski miselnosti ; cehovska, hlapčevska miselnost
b) ljudi kakega časovnega obdobja:   raziskovati antično miselnost ; v tem se kažejo ostanki stare miselnosti ; miselnost tehnične civilizacije / slabš.  to je srednjeveška miselnost
c) prebivalce kakega zemljepisnega območja:   ameriška, azijska miselnost jim je tuja / hribovska, mestna miselnost / vplivi zahodne miselnosti
č) z oslabljenim pomenom  kako nazorsko, znanstveno smer:   glavne značilnosti humanistične, krščanske, marksistične miselnosti ; idealistična, racionalistična miselnost / širjenje socialistične miselnosti / podpirati kritično miselnost
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  ta skupek z značilnostmi, kot jih določa prilastek:   politična, znanstvena miselnost / to je storil pod vplivom borbene, mehkužne miselnosti

míselnosten   -tna -o  [ misəlnostən prid. ( ȋ )
knjiž.  nanašajoč se na miselnost:   notranja, miselnostna sorodnost / miselnostna zabloda

míselski   -a -o  [ misəlski prid. ( ȋ )
knjiž., zastar. miseln :   miselski sistem / miselska omejenost

mísica   -e ž ( ȋ )
ženska, izbrana za najlepšo na lepotnem tekmovanju:   nekdanja, nova misica ; slovenska misica ; nastopile so številne misice in manekenke

misíja   -e ž ( ȋ )
1. skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih, odposlanstvo:   misija je nalogo uspešno opravila ; sprejeti, voditi misijo / šef diplomatske, gospodarske, vojaške misije ; misija Rdečega križa
 
pravn.  misija dobre volje  delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
2. kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih; poslanstvo , naloga :   imeti, izpolniti misijo ; njegova misija je strogo zaupna / misija je trajala en teden ; letalo so poslali na nevarno misijo / knjiž.  kulturna, zgodovinska misija malih narodov ; ekspr.  doumela je svojo misijo v domači hiši

misijón   -a m ( ọ̑ rel.
1. organizacijska enota Cerkve ali kake druge verske skupnosti za širjenje krščanske vere v nekrščanskih deželah:   ustanavljati misijone ; afriški misijon  v Afriki ; darovi za misijone / obiskali so francoski misijon v Afriki  sedež te enote, ki ga vodijo Francozi / iti v misijone  na misijonsko delo
2. skupek verskih prireditev, zlasti govorov, v župniji za obnovo verskega življenja:   lani so imeli v župniji misijon ; misijon bodo vodili lazaristi ; uspeh misijona

misijonár   stil.  misijónar -ja m ( á; ọ̑ rel.
1. kdor širi krščansko vero med nekristjani, zlasti duhovnik ali redovnik:   postal je misijonar v Afriki ; pren., ekspr.  biti misijonar dobre knjige
2. duhovnik, ki vodi misijon v župniji:   govore ima jezuitski misijonar

misijonáriti   -im nedov. ( á ȃ )
rel.  širiti krščansko vero med nekristjani:   misijonaril je med ameriškimi Indijanci ; pren., ekspr.  znal je misijonariti za svojo resnico

misijonárka   stil.  misijónarka -e ž ( á; ọ̑ )
rel.  ženska, ki širi krščansko vero med nekristjani, zlasti redovnica:   bolnikom streže misijonarka

misijonárski   stil.  misijónarski -a -o prid. ( á; ọ̑ )
nanašajoč se na misijonarje:   težko misijonarsko življenje / misijonarska gorečnost / misijonarski kraji  misijonski

misijonárstvo   stil.  misijónarstvo -a s ( ȃ; ọ̑ )
rel.  dejavnost misijonarjev:   zaradi svojega misijonarstva je moral oditi iz dežele

misijoníšče   -a s ( í )
rel.  zavod za izobrazbo in vzgojo misijonarjev:   poslali so ga v misijonišče ; predstojnik misijonišča

misijónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na misijonarje ali misijon:   misijonski poklic ; misijonsko delo / misijonska postaja / misijonske govore je imel pater jezuit

misijónstvo   -a s ( ọ̑ )
rel.  misijonsko delovanje:   za misijonstvo ugodna tla

misisípski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Misisipi:   misisipski bregovi
 
zool.  misisipski aligator  aligator, ki živi na jugozahodu Severne Amerike, Alligator mississippiensis

mísiti se   -im se nedov. ( í ȋ )
nar.  goliti se:   kokoši se misijo ; krava se misi

míslec   -a  [ misləc m ( ȋ )
kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih:   o tem so razglabljali misleci vseh časov ; napredni, revolucionarni misleci prejšnjega stoletja ; dela ruskih, srednjeveških mislecev / ta pisatelj je velik mislec
// navadno s prilastkom  kdor je sposoben misliti, premišljati sploh:   opazovalec narave in trezen mislec / igra za hitre mislece
// knjiž.  strokovnjak za filozofijo, filozof:   idealistični, materialistični misleci

mísli   in  muesli -ja  [ mísli m ( ȋ )
jed iz žitnih ali sojinih kosmičev z dodatki:   hrustljavi misliji ; misliji z jogurtom, mlekom ; skodelica mislijev ; pita s skuto in misliji / čokoladni, jagodni, sadni misliji ; polnozrnati misliji

míslica   -e ž ( ȋ )
posebej poudarjena misel, modrost, izpostavljena iz večjega besedila:   mislice se pojavijo na začetku ali na koncu poglavij ; anekdote in mislice znanih filozofov

mísliti   -im nedov. ( í ȋ )
1. biti dejaven v zavesti:   dolgo ni mogel misliti ; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil ; zna politično misliti / ekspr.  mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti  logično misliti, sklepati
// preh., navadno v zvezi z na   izraža usmerjenost take dejavnosti:   mislil je na bolečine, ki ga čakajo ; vedno misli na domovino ; skušal je misliti na kaj drugega ; večkrat misli nanjo ; mislil je samo na smrt ; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom  premišljevala, razmišljala
2. z odvisnim stavkom  imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično:   mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila ; mislim, da so dogodki potekali takole ; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos:   mislim, da tako dejanje ni sramota ; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati ; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši ; sprva je mislil, da se mu blede
3. s prislovnim določilom  imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa:   dobro, slabo misli o meni ; zdaj drugače mislim o njem
// imeti osebni odnos do česa sploh:   večina misli o tem drugače ; tudi jaz mislim tako kot ti ; dekle misli, kako je lepa ; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem ; kaj mislite, koliko bo stalo
4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom  izraža
a) namero, namen:   že dolgo sem mislil govoriti z vami ; k njemu ne mislim iti ; če misliš kupiti blago, povej ; ekspr.  iz njega misli narediti dobrega človeka ; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb.  izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.:  k njemu sem mislil ; ali misliš v Nemčijo z letalom ; kam pa misliš
b) opravičilo, pojasnilo:   nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.:  nič slabega nisem mislil ; oprosti, nisem mislil resno ; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
// pog., nav. ekspr., z nedoločnikom  izraža možnost uresničitve česa:   ali mislite že kaj kmalu končati ; glej ga, vse mi misli pojesti ; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
5. v zvezi z reči   uvaja
a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega:   o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal ; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt.  koliko stanejo, mislim, razglednice
b) povzetek bistvene vsebine povedanega:   mislim reči, da nimate prav ; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt.  mislim le, da to ni res
6. izraža točno, konkretno določitev predmeta:   koga misliš? Očeta mislim, ne tebe ; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
7. v členkovni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj   izraža
a) začudenje, nejevoljo:   misliš, da ga ne poznam, kakšen je ; ali misliš, da tega ne vem ; kaj misliš, da si edina na svetu ; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil ; le kaj (si) misliš, da si
b) podkrepitev trditve:   to je velik uspeh, kaj misliš ; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
● 
pog.  ali misliš že enkrat pospraviti  kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi ; misliti na svojo korist  želeti imeti ; ekspr.  treba je misliti tudi na prihodnost  ravnati tako, da je koristno za prihodnost ; ekspr.  niti, še misliti ni bilo na spanje  izraža močno zanikanje ; ekspr.  ta človek misli na vse  je zelo skrben; je zelo previden ; ekspr.  misliti je treba tudi na svoje zdravje  živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli ; ekspr.  misliti s svojo glavo  imeti samostojno mišljenje ; misli bolj s srcem kakor z glavo  je bolj čustven človek kakor razumski ; imel je navado glasno misliti  govoriti sam s seboj ; ekspr.  niti za korak naprej ne misli  v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti ; verjela je, da fant misli resno  da se hoče poročiti z njo ; ekspr.  to mi je dalo misliti  spremenil sem svoje stališče, odnos ; ekspr.  naj stori, kakor pač misli  izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost ; nisem toliko dobil, kot sem mislil  pričakoval, upal

mislívost   -i ž ( í )
star.  sposobnost za mišljenje:   dokazovati mislivost živali

miss   in  mís --  [ mís ž ( ȋ )
1. navadno pristavek k ženskemu imenu, v angleškem in ameriškem okolju gospodična :   miss Flora
2. s prilastkom  ženska, izbrana za najlepšo na lepotnem tekmovanju:   ona je bila miss Evrope / izvoliti miss Jadrana
● 
zastar.  njene otroke sta vzgajali pestunja in miss  guvernanta

mistagóg   -a m ( ọ̑ )
v nekaterih orientalskih in antičnih religijah  svečenik, ki uvaja novince v tajne verske obrede:   mistagog je razlagal nadnaravna znamenja ; pren., slabš.  literarni mistagogi

míster   -tra m ( ī )
1. navadno pristavek k moškemu imenu, v angleškem in ameriškem okolju gospod :   mister [Mr.] Smith
2. s prilastkom  moški, izbran za najlepšega in najboljšega na kakem tekmovanju:   poleg miss so izbirali tudi mistra sveta ; naslov, naziv mistra Evrope ; avdicija, izbor, tekmovanje za mistra Slovenije ; kandidati za mistra sveta

mistêrij   -a m ( é )
1. lit.  srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz Biblije:   igrati, uprizoriti misterij ; božični, velikonočni misteriji ; misteriji, mirakli in moralitete
2. v nekaterih orientalskih in antičnih religijah  tajni verski obred, dostopen samo nekaterim:   udeleževati se misterijev / elevzinski misteriji  pri starih Grkih  slavje s skrivnostnimi verskimi obredi v mestu Elevsina v čast boginjama Demetri in Persefoni
3. knjiž., navadno s prilastkom skrivnost , nedoumljivost :   verjeti v misterij umetnosti ; življenje je velik, globok misterij ; misterij narave, smrti / ekspr.  razkrili so misterij letalske nesreče ; misteriji mesta

mistêrijski   -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na misterij:   snov misterijske drame / misterijski kult

misteriózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. skrivnosten , nedoumljiv :   ta vprašanja so zanj misteriozna / misteriozna izginitev ; misteriozna osebnost

misterióznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. skrivnostnost , nedoumljivost :   misterioznost v pisateljevih zadnjih delih

misticízem   -zma m ( ī )
1. v različnih religijah  mistika, izrazito usmerjena v čustvenost, nedejavnost, pasivnost:   rešitve je iskal v misticizmu ; nagnjenje k misticizmu
2. nav. slabš.  doživljanje, predstavljanje sveta, stvari kot nekaj skrivnostnega, nedoumljivega:   to zavaja v misticizem ; praznoverje in misticizem / ne uganjaj misticizma

místičen   -čna -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na mistiko:   mistična zamaknjenost ; mistično doživljanje / mistični spisi
2. skrivnosten , nedoumljiv :   mistični obredi ; ekspr.  popadel ga je pravi mistični strah ; mistična moč slike / mistično število petdeset / mistični mrak cerkve ; sobo razsvetljuje mistična svetloba

místičnost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost mističnega:   mističnost doživljanja / knjiž.  mističnost gotske cerkve / knjiž.  dogajanje v romanu prehaja v grozljivo mističnost

mistificírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati kaj mistično:   mistificirati pomen junakov / hotel je mistificirati svoje ravnanje
2. varati, zavajati koga, zlasti z na videz resničnimi trditvami, sporočili:   mistificirati javnost s ponarejenimi novicami

mistifikácija   -e ž ( á )
glagolnik od mistificirati:   mistifikacija dogodkov ; njegova umetnost postaja mistifikacija resničnosti / postati žrtev mistifikacije

mistifikátor   -ja m ( ȃ )
knjiž.  kdor vara, zavaja koga, zlasti z na videz resničnimi trditvami, sporočili:   opraviti imajo s prebrisanim mistifikatorjem ; mistifikatorji v poročevalski službi

místik   -a m ( í )
1. v različnih religijah  kdor je dosegel duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom:   bil je velik mistik ; srednjeveški mistiki ; brati dela mistikov
2. nav. ekspr.  kdor doživlja, si predstavlja svet, stvari kot nekaj skrivnostnega, nedoumljivega:   bil je mistik in fantast / v njem je precej mistika

místika   -e ž ( í )
1. v različnih religijah  duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom:   gojiti mistiko ; krščanska, muslimanska mistika
// nauk o tem:   dela srednjeveške mistike
2. skrivnostnost , nedoumljivost :   v romanu je veliko mistike ; mistika njegovih besed / cerkev je bila polna mistike
● 
slabš.  boj proti mistiki  religiozni miselnosti

mistrál   -a m ( ȃ )
1. meteor.  hladen veter na francoski sredozemski obali, ki piha s kopnega na morje:   mistral prinaša mraz
2. maestral :   z morja je pihal topel mistral

mìš 1   míša m ( ȉ í )
nar. miš 2 ujel se je stari miš / pol tiča pol miša  netopir

mìš 2   míši ž ( ȉ í )
majhen, škodljiv glodavec z dolgim, golim repom, ki se hrani z živili, poljskimi pridelki:   miš cvili, gloda ; loviti miši ; bila je tiho kot miš  zelo ; gleda kakor miš iz moke  zaradi zaspanosti ima priprte oči ; biti moker kot miš  zelo; popolnoma ; reven kot cerkvena miš  zelo / past, strup za miši
● 
ekspr.  ni ne tič ne miš  nima izrazitih lastnosti, značilnosti ; ekspr.  zdaj se ne bova šla slepih miši  govorila, ravnala bova odkrito ; preg.  kadar mačke ni doma, miši plešejo  kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti ; preg.  kar mačka rodi, miši lovi  otroci so navadno taki kakor starši
♦ 
etn.  loviti slepe miši  otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi lovi druge ; zool.  gozdna, hišna, poljska miš

mišák   -a m ( á )
mišji samec:   smrček mladega mišaka

míšar   -ja m ( ȋ )
zool. kanja :   postovke in mišarji

mišelôvka   -e ž ( ȏ )
past za miši:   nastaviti mišelovko ; miš je ušla iz mišelovke

míšica   -e ž ( ȋ )
organ, ki s krčenjem omogoča gibanje telesnega dela:   mišica se iztegne, napne, skrči ; z delom, telovadbo krepiti, razvijati mišice ; ohraniti, sprostiti mišice ; mlahave, napete, prožne mišice ; močne, šibke mišice ; delovanje, napetost, sila mišic ; mišice in kosti / dihalne, žvekalne mišice ; golenske, obrazne, trebušne mišice ; srčna mišica
♦ 
anat.  gladke mišice  mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje ; krožna mišica  ki zapira in odpira odprtino ; ploščata, trikotna, vretenasta mišica ; progaste  ali  skeletne mišice  ki se krčijo po človekovi volji ; zool.  letalne mišice  ki ptici pri letanju gibljejo peruti

míšičast   -a -o prid. ( ȋ )
ki ima (razmeroma) močno razvite mišice:   mišičast telovadec ; ima močne, mišičaste roke / raztegljivo mišičasto žrelo

míšičav   -a -o prid. ( ȋ )
mišičast :   mišičav in plečat fant ; mišičavo telo

míšičavost   tudi  mišičávost -i ž ( ȋ; á )
značilnost mišičastega:   mišičavost telesa ; koščenost in mišičavost

míšičen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mišico:   mišična vlakna / mišični krč, vzgib / mišični revmatizem / med votlinami je mišična pregrada  mišičnata
 
anat.  mišična glava  trupu bližji ali zgornji del mišice ; mišična ovojnica  mrena, ki ovija mišico ; med.  mišična atrofija

míšičevje   -a s ( ȋ )
mišice telesa ali dela telesa:   krepiti mišičevje ; imeti dobro razvito mišičevje nog / kožno mišičevje ; oslabelost srčnega mišičevja

míšičje   -a s ( ȋ )
mišice telesa ali dela telesa:   s telovadbo, masažo krepiti mišičje ; mlahavo, napeto, prožno mišičje ; mišičje nog, rok / srčno mišičje
 
anat.  skeletno mišičje

míšičnat   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz mišic:   jezik je mišičnat organ ; mišičnata stena želodca / velik, mišičnat človek  mišičast

mišičnína   -e ž ( ī )
anat.  mišična snov, ki se krči in razteza:   človeška mišičnina
 
ekspr.  kupiti kilogram puste mišičnine  mesa

mišičnják   -a m ( á )
kdor ima močno razvite mišice:   v zabavnih oddajah so prevladovali moški komedijanti, mišičnjaki in pomanjkljivo oblečena mlada dekleta ; postaven mišičnjak

míšičnost   -i ž ( ȋ )
mišičavost :   njegova atletska mišičnost

míšina   -e ž ( ȋ )
mišja luknja:   miška je smuknila v mišino

míšjak 1   -a m ( ȋ )
bot., v zvezi pikasti mišjak   strupena rastlina z visokim, votlim steblom in belimi cveti v kobulih, Conium maculatum:   zastrupiti se s pikastim mišjakom

míšjak 2   tudi  míšjek -a m ( ȋ )
mišji iztrebek:   v skrinji je bilo veliko mišjakov

mišják 3   -a m ( á )
mišji samec:   mišjak je smuknil v luknjo

míšji   -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na miši:   mišji mladič, samec / mišja luknja / dlaka mišje barve / ekspr.  mežikal je s svojimi mišjimi očmi  majhnimi, drobnimi
 
ekspr.  lase ji je spletla v dva mišja repka  v drobni kiti ; ekspr.  od svojega ne odstopi niti za mišjo dlako  prav nič ; ekspr.  rad bi že zapustil to mišjo luknjo in se preselil v spodobno stanovanje  zelo majhno, slabo stanovanje
 
bot.  mišji ječmen  trava z resastimi klaski, ki raste na nerodovitnih tleh, Hordeum murinum

míšjica   -e ž ( ȋ )
zastar.  zelo strupen bel prah brez okusa; mišnica :   zastrupila ga je z mišjico

míška   -e ž ( ȋ )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od miš:   miška je smuknila v luknjo ; loviti miške ; gleda kot miška iz moke  zaradi zaspanosti ima priprte oči ; tiho kot miška je sedel v kotu ; igra se z njim kot mačka z miško  ima ga v popolni oblasti, dela z njim, kar hoče
2. rač.  z dlanjo vodljiva naprava, navadno z dvema tipkama, za premikanje kazalca na računalniškem zaslonu in izvedbo ukazov:   klikniti z miško, na miško ; miška za prenosnik ; desna, leva tipka miške ; podloga za miško ; tipkovnica in miška / brezžična miška ; laserska, optična miška  ki premike zaznava s svetlobnim senzorjem / računalniška miška
3. ekspr.  ženska, navadno mlajša, prikupna, ali otrok:   ta miška mi noče iz glave / kot nagovor  kam greš, miška
4. nav. mn.  ocvrto pecivo iz kvašenega testa:   delati, jesti miške ; flancati, krofi in miške
♦ 
etn.  mačka in miška  otroška igra, pri kateri se udeleženci sprimejo v krog in branijo tistemu, ki igra mačko, v krog, da bi ujel tistega, ki igra miško

míškica   -e ž ( ȋ )
nav. ekspr.  manjšalnica od miš(ka):   gnezdo majhnih miškic / kot nagovor  moja zlata miškica

míško   -a m ( ȋ )
1. konj črno sive barve:   vprezi miška in fuksa
2. ekspr. medved :   miško je nerodno plesal ob ciganu
3. ekspr. deček 1 , fantek :   ne draži miška, da ne bo spet jokal / kot nagovor  pojdi, miško mali

miškulánca   -e ž ( ȃ )
pog., ekspr. spletka , intriga :   zmeraj imajo kake miškulance ; za tem so spet neke miškulance

mišljáva   -e ž ( ȃ )
zastar. mišljenje , miselnost :   spoznavati ljudi in njihovo mišljavo / taka je bila tedaj moja mišljava

mišljênje   -a s ( é )
1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti:   proces mišljenja je zapleten ; napor pri mišljenju ; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku  sposobnosti za mišljenje
// s prilastkom  ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek:   ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja ; knjiž.  deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje ; politični način mišljenja / pooseb.  logično mišljenje take trditve odklanja
2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje :   to je samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ.  on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh
3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje :   imeti o čem dobro, slabo mišljenje ; povedati svoje mišljenje o novi knjigi
// kar izraža odnos do česa sploh:   glede vzgoje sta različnega mišljenja ; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva
4. miselnost :   birokratsko mišljenje ; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj zahodnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje
● 
nima samostojnega mišljenja  ne presoja, ne ravna samostojno ; svoboda mišljenja  svoboda prepričanja in izražanja
♦ 
filoz.  diskurzivno mišljenje ; ekonomija mišljenja  načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno ; psih.  praktično, verbalno mišljenje ; psiht.  disociirano mišljenje

mišljênjski   -a -o prid. ( ē )
knjiž.  nanašajoč se na mišljenje:   mišljenjski zakoni ; mišljenjske teorije / med tekstoma je časovna in mišljenjska razlika

mišmáš   -a m ( á ekspr.
1. prikrito dejanje ali ravnanje, navadno moralno ne neoporečno:   vajin mišmaš me ne zanima ; v podjetju imajo neki mišmaš ; prestar si že za take mišmaše
2. kar je narejeno neskrbno, nekvalitetno:   vaš dopis je pravi mišmaš / to ni bil nikak mišmaš, ampak imenitno slavje

míšnica   -e ž ( ȋ )
1. zelo strupen bel prah brez okusa:   zastrupiti se z mišnico ; med hrano je pomešala ščepec mišnice
2. past za miši:   nastaviti mišnico ; počuti se kot (ujet) v mišnici ; pren., ekspr.  zakaj bi po nepotrebnem lezli v mišnico ; mišnica usode

mít   -a m ( ȋ )
1. izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih:   miti odražajo starodavne doživljaje naroda ; pisatelj je rad črpal snov iz mnogih mitov ; antični, slovanski miti
2. knjiž.  zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh:   ohranjati, podirati, ustvarjati mite o čem ; okrog njega se je spletel cel mit / germanski mit o čistosti rase

míti   míjem nedov. , mìl  ( í ȋ )
knjiž. umivati :   droben dež mu mije obraz

mítičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na mit:   mitične osebe ; odstraniti mitične primesi iz zgodovinskih virov

míting   -a m ( ȋ )
1. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  agitacijsko-propagandna prireditev, navadno s političnim govorom in kulturno-zabavnim programom:   prirediti miting ; govoriti, nastopiti na mitingu ; kulturno-prosvetni, politični miting / partizanski miting
2. množično zborovanje, zlasti politično:   stranka organizira mitinge in demonstracije ; protestni miting
3. šport., navadno s prilastkom tekmovanje , srečanje :   nastopiti na mitingu plavalcev ; mednarodni atletski miting
 
letalski miting  javna letalska prireditev, namenjena popularizaciji letalstva

mitingáš   -a m ( á )
udeleženec množičnega zborovanja, zlasti političnega:   mitingaše so strpali v marice in odpeljali s prizorišča

mitingáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mitingaše ali miting:   mitingaški pohod ; mitingaška evforija ; mitingaška politika ; mitingaško vzdušje

mitingováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  prirejati mitinge:   po spopadih so borci mitingovali po vaseh

mitizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  prikazovati koga zelo pozitivno, a nerealno:   velikega poveljnika so mitizirali

mítnica   -e ž ( ȋ )
nekdaj  manjša stavba ali prostor za pobiranje mitnine:   ustaviti se pri mitnici ; mestna mitnica

mítničar   -ja m ( ȋ )
nekdaj  uslužbenec, ki pobira mitnino:   na mostu so ga prestregli mitničarji

mitnína   -e ž ( ī )
nekdaj  pristojbina za trgovsko blago, ki se pobira pri mitnicah:   plačati, pobirati mitnino ob vhodu v mesto / mitnine prosto blago

mitnínar   -ja m ( ȋ )
mitničar

mitnínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mitnino:   mitninski prestopek ; mitninski zakon

mítniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mitnico:   mitniška hišica / mitniška knjiga

mitologíja   -e ž ( ȋ )
bajke v celoti, bajeslovje:   pisatelj je zajemal snov iz mitologije / antična, germanska mitologija
// veda o tem:   razvoj mitologije

mitolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mitologijo:   slika mitološke vsebine / mitološko bitje

mitomán   -a m ( ȃ )
psiht.  kdor je bolezensko nagnjen k laganju, pretiravanju:   je mitoman

mítos   -a m ( ȋ )
knjiž. mit

mitóza   -e ž ( ọ̑ )
biol.  delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome:   prva faza mitoze

mítra   -e ž ( ȋ )
visoko, dvorogljato obredno pokrivalo cerkvenih dostojanstvenikov, zlasti škofov:   nosil je zlato mitro in škofovsko palico / škofovska mitra

mitraljéški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mitraljez:   napadajoče je varoval močen mitralješki ogenj
 
voj.  mitralješko gnezdo  utrjen in maskiran položaj za mitraljez in vojake

mitraljéz   -a m ( ẹ̑ )
avtomatsko orožje z dolgo cevjo, ki strelja zlasti v rafalih, strojnica:   obstreljevati, streljati z mitraljezom
 
voj.  na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje, težka strojnica

mitraljéza   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž., zastar. mitraljez :   streljanje mitraljeze

mitraljézec   -zca m ( ẹ̑ )
vojak, izurjen za ravnanje z mitraljezom:   biti pomočnik mitraljezca

mitraljézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mitraljez:   mitraljezni rafal
 
voj.  mitraljezno gnezdo

mitraljíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mitraljirati:   bombardiranje in mitraljiranje mesta traja že celo uro

mitraljírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
streljati, obstreljevati z mitraljezom:   letala bombardirajo in mitraljirajo zbirališča nasprotnikovih čet ; mitraljirati s kratkimi rafali

mitrêj   -a m ( ȇ )
arheol.  svetišče boga Mitre:   rimski mitreji na Ptujskem polju

mívka   -e ž ( ȋ )
zelo droben naplavljen pesek:   kamenje se drobi v pesek in mivko ; rečno dno pokriva plast mivke

mívkast   -a -o prid. ( ȋ )
pokrit z mivko:   pot je bila mivkasta ; mivkasto jezersko dno

míza   -e ž ( í )
kos pohištva iz ravne plošče in navadno štirih nog:   narediti, postaviti, premakniti mizo ; hrastova, javorova miza ; kamnita, kovinska, lesena miza / delovne mize v laboratoriju ; spraviti listine v pisalno mizo ; raztegljiva, zložljiva miza / pogrniti mizo s prtom
// tak kos pohištva, namenjen za serviranje hrane:   pripraviti mizo za kosilo ; nositi jedi, pijače na mizo ; postaviti jed in pijačo na mizo / sesti k pogrnjeni mizi  pripravljeni za serviranje hrane; obloženi s hrano / vse mize so že zasedene ; streže pri prvi mizi / za mizo, pri mizi se nedostojno vede  pri jedi, uživanju hrane ; povabiti koga k mizi, za mizo  jest, pit; v družbo, ki je pri mizi
// s prilastkom  temu podobna priprava za različne namene:   v točilnici postavljajo novo biljardno mizo ; operacijska, prodajna, točilna miza ; panoramska miza  mizi podobna plošča z zemljepisnimi imeni, navadno krajev, voda in vzpetin, in nakazanimi smermi do njih ; previjalna miza  za previjanje dojenčkov
● 
ekspr.  v tistih časih pogosto ni bilo kaj dati na mizo  niso imeli živeža ne denarja za hrano ; star.  poklicati vino na mizo  naročiti ga ; pog.  meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih  meso so jedli le ob največjih praznikih ; ekspr.  karte na mizo!  povej, izdaj svoje namene ; pog.  vsak dan imajo meso na mizi  jedo meso ; ekspr.  (s pestjo) udariti ob mizo, po mizi  odločno, ostro nastopiti, zahtevati ; ekspr.  pijača ga je spravila pod mizo  tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati ; publ.  sesti za konferenčno mizo  začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori ; publ.  pogovor za okroglo mizo  odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ; publ.  državniki so ponovno sedli za zeleno mizo  so se začeli pogajati ; publ.  predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo  ni samo pisarniško, administrativno
♦ 
alp.  ledeniška miza  skalni kladi, ki ju je pustil ledenik drugo na drugi ; pravn.  ločitev (od mize in postelje)  v cerkvenem pravu  pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi ; šport.  (odskočna) miza  del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let ; teh.  komandna miza  z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov

mizanscéna   -e ž ( ẹ̑ )
gled.  razporeditev igralcev v prostoru in podrobna določitev gibanja, govorjenja glede na vsebino in idejo dela:   mizanscene v vseh treh dramah so podobne ; njegovo mojstrstvo se kaže v dobri mizansceni in uporabi dekora ; režiser je vpeljal groteskno mizansceno

mizanscénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mizansceno:   mizanscenskim detajlom posveča režiser veliko pozornost ; mizanscenske domislice / v mizanscenskem pogledu je ta režija nekaj posebnega

mizantróp   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe, ljudomrznik:   postati mizantrop / ekspr.  ne bodi tak mizantrop in puščavnik

mizantropíja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost človeka, ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe, ljudomrznost:   njegova mizantropija je vsem znana

mizantrópski   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe, ljudomrzen:   postal je mizantropski in samotarski

mizár   -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem lesenih izdelkov, zlasti pohištva:   mizar skoblja, žaga deske za vrata ; izučiti se za mizarja / naročiti pohištvo pri mizarju / pohištveni, stavbni mizar

mizáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se z izdelovanjem lesenih izdelkov, zlasti pohištva:   ima kmetijo in po malem mizari / rad je mizaril v očetovi delavnici

mizárna   -e ž ( ȃ )
mizarski obrat, mizarska delavnica:   rudniško mizarno modernizirajo ; vodja mizarne

mizárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mizarje ali mizarstvo:   mizarska delavnica / mizarska obrt / mizarski mojster, pomočnik / mizarski klej, les ; mizarsko dleto, kladivo
 
les.  mizarska plošča  plošča, narejena pod pritiskom iz letvic in fenolnih smol, lepil in oblepljena s furnirjem; panelna plošča

mizárstvo   -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje lesenih izdelkov, zlasti pohištva:   mizarstvo in kolarstvo / preživljati se z mizarstvom  z opravljanjem mizarskega poklica
// podjetje, delavnica za to obrt:   zaposlen je v stavbnem mizarstvu

mízast   -a -o prid. ( í )
podoben mizi:   mizaste gore

mízen   -zna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mizo:   mizni predal ; privezali so ga za mizno nogo ; rob mizne plošče / mizni pribor, prt  namizni pribor, prt / mizna garnitura s fotelji

mizêren   -rna -o prid. , mizêrnejši  ( ȇ )
pog.  nezadosten, zelo slab, beden:   delati za mizerno plačo ; živeti v mizernih razmerah / so prav mizerne kreature / trdil je, da je stanje kulture mizerno

mizerêre   -a m ( ȇ )
rel.  latinski psalm, zlasti pri pogrebu, z začetkom: Miserere:   moliti, peti mizerere
● 
ekspr.  nehaj že s svojim mizererom  s tožbami, tarnanjem
♦ 
med.  bruhanje blata

mizêrija   -e ž ( é )
pog., ekspr. revščina , beda :   vojna je povzročila hudo mizerijo v deželi / moralna mizerija človeštva / pri vsej mizeriji je igralsko življenje zanimivo
 
pog., ekspr.  kar imajo na prodaj, je prava mizerija  je zelo slabo, nekvalitetno
// telesno ali duševno prizadet, slaboten človek:   kakšna mizerija si / kot psovka  pa straži, mizerija, saj nisi za drugega

mizêrnost   -i ž ( ȇ )
pog., ekspr.  značilnost mizernega:   mizernost predmestnih barak / živeti v veliki mizernosti  revščini, bedi

mízica   -e ž ( í )
manjšalnica od miza:   sedeli so okrog majhne mizice ; položiti kaj na mizico ; kamnita, lesena mizica / čajna, servirna mizica ; klubska mizica ; toaletna mizica  s toaletnimi potrebščinami ; zložljiva mizica ; mizica za pisalni stroj, televizor
 
ekspr.  on sanjari o mizici pogrni se  o bogastvu, izobilju

míznica   -e ž ( ȋ )
star.  predal sredi mize tik pod ploščo:   odpreti, zakleniti miznico ; vzeti žlico iz miznice
 
ekspr.  roman je obležal v urednikovi miznici  ni bil objavljen

míznik   -a m ( ȋ )
1. zgod., v fevdalizmu  visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi; stolnik :   v mladosti je bil carjev miznik
// naslov za plemiča:   postali so dedni mizniki / imenovan je za deželnega miznika
2. nar.  rženi kruh:   Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika  (Prežihov)

mizogín   -a m ( ȋ )
knjiž.  sovražnik žensk:   postati mizogin / literarni mizogin

mižáti   -ím nedov. ( á í )
imeti zaprte oči:   miži, a ne more zaspati ; trdno mižati ; mižati na eno oko, na obe očesi / ker je bil najslabše skrit, je moral pri naslednjem skrivanju mižati on
 
ekspr.  ljudje mižijo pred lastnimi napakami  jih nočejo videti, priznati ; ekspr.  nespametno bi bilo mižati pred dejanskim stanjem  namenoma se ne seznaniti z njim, ga ne priznati

mižàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ekspr. oblačen , mračen :   mižav jesenski dan ; vreme je bilo mižavo
// medel , nejasen , neizrazit :   mižava svetloba

mížek   -žka m ( ȋ )
ljubk. otrok :   naš mižek spet nagaja

mja 1   tudi  m-ja  [ ḿjá medm. ( m̑-ȃ )
pog.  izraža obotavljanje, pomislek, dvom:   mja, je mencal in si ni upal odkrito spregovoriti

mja 2   tudi  m-ja  [ ḿjá člen. ( m̑-ā )
pog.  izraža (zadržano) pritrjevanje:   mja, tu se ne da nič napraviti

mláčen   -čna -o prid. , mláčnejši  ( á ā )
1. nekoliko topel:   piti mlačen čaj ; umiti se v mlačni vodi ; jed je samo še mlačna / pihal je mlačen veter ; mlačen pomladni zrak
// ekspr. neizrazit , medel :   mlačna svetloba je nedoločno osvetljevala predmete / mlačen smehljaj
2. navadno v povedni rabi  ki ne izraža, kaže posebne čustvenosti, čustev:   mlačni ljudje ; do nje je postal mlačen in nevljuden / v pesmih je zelo mlačen
3. navadno v povedni rabi  ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj:   do družbenih dogajanj ostajajo mlačni ; do glasbe je še bolj mlačen kot prej ; narodno, versko mlačen / moralno mlačno vzdušje / mlačen odnos do ljudi
// ki se dela, opravlja brez prizadevnosti, zavzetosti:   igra našega moštva je bila mlačna ; njihova pomoč je mlačna in polovičarska / mlačen, prisiljen pogovor

mláčenje   -a s ( á )
mlatenje :   mlačenje žita

mláčev 1   -čve  tudi  mláčva -e ž ( ȃ )
delo, dejavnost, povezana s spravljanjem zrnja iz klasja, latja s cepcem, mlatilnico:   pomagati pri mlačvi ; začeli so z mlačvijo / ročna, strojna mlačev
// čas takega spravljanja:   bilo je ob mlačvi ; dolgove poravnava ob mlačvi

mláčev 2   -a -o prid. ( á )
nar. zahodno, v zvezi mlačev kruh   kruh iz črne, mešane moke:   hlebec mlačevega kruha

mláčnež   -a m ( ȃ )
nav. ekspr.  kdor nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj:   očitajo mu, da je mlačnež ; narodni mlačneži in omahljivci

mláčnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost mlačnega:   mlačnost vode / opojna mlačnost poletnih noči / očitati komu mlačnost ; mlačnost oblasti ob incidentih

mlačva   gl. mlačev 1

mlád   -a -o  tudi  prid. , mlájši  ( ȃ á;  v pomenu  mladič ȃ )
1. ki je v prvem obdobju življenja:   mlad človek ; ljubitelj mladih živali ; misliš, da boš zmeraj mlad ; moral je umreti mlad ; ekspr.  rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija ; pren., pesn.  mladi dan ; rodilo se je lepo mlado jutro
// ki je v prvem obdobju rasti:   hoditi po mladi travi ; rastlinice so še mlade in šibke ; mlado drevje / mlado rogovje / skriti se v mladem zelenju
2. ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje:   skuhati mlado kolerabo ; jedli so mlad(i) krompir
// ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti:   gnoj je še mlad ; mlado kislo mleko / mladi sir
3. ki ima razmeroma malo let; ant. star 2 gruča mladih fantov ; ima mladega moža ; nastop mladih tekmovalcev ; njeni starši so še mladi ; uči jih mlada učiteljica ; po videzu je še mlad / na vrtu se zbira mlada družba / ekspr.  mladi starci  mladi ljudje z značilnimi znaki starosti; vsega naveličani mladi ljudje / gozd mladih gabrov ; posekal je mlado, košato lipo / vznes.  svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo
4. značilen za mladega človeka
a) po videzu:   njegov obraz je ostal mlad ; ima mlado, mehko polt ; mlado čelo
b) po učinkovanju, delovanju:   ima mlad in močen glas ; ekspr.  fantje so napeli vse svoje mlade sile
c) po lastnostih:   mlade sanje / ekspr.  duh razprav je bil živ in mlad / mlad po duhu, srcu
5. v zvezi mladi dnevi, mlada leta mladost :   spomini na mlade, srečne dni ; mlada leta / že od mladih dni krade ; v mladih letih je veliko potoval  ko je bil mlad
6. ki obstaja šele malo časa:   sreča mladega zakona ; mlade družine ; njuna ljubezen je še mlada ; mlado revolucionarno gibanje
// ki je po času nastanka bližje sedanjosti:   mlade kamnine ; proučevati mlade zvezde ; to gorovje je še mlado / mladi in stari narodi
7. ki je to, kar je, postal šele pred kratkim:   mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari ; mladi in stari šef se dobro razumeta ; mlada gospodinja je izvrstna kuharica
● 
nar.  mladi mesec  mlaj ; ekspr.  mlada kri se rada zabava  mladi ljudje ; nar.  mlada nedelja  prva nedelja po mlaju ; ekspr.  že od mladih nog se nisva videla  od mladosti ; star.  mlado leto  pomlad
♦ 
agr.  mlado vino  vino po končanem vrenju do izločitve droži ; geogr.  mlado nagubano gorovje ; jezikosl.  mlada izposojenka prim. mlajši

mládec   -dca m ( ȃ )
1. star. mladenič , fant :   tudi tega mladca ne mara ; četa krepkih mladcev ; premeril jo je od nog do glave kakor mladec
2. pred drugo svetovno vojno  član skupine skrajno desno usmerjenih dijakov in študentov:   stražarji in mladci

mladénec   -nca m ( ẹ̄ )
zastar. mladenič , fant :   lep in delaven mladenec

mladénič   -a m ( ẹ̄ )
1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen:   vse mladeniče so poklicali k vojakom ; zasnubil jo je črnolas mladenič ; lep, postaven mladenič
2. doraščajoča oseba moškega spola:   nesrečo je povzročil neznan mladenič ; dolgolas mladenič ; sedemnajstleten mladenič ; ekspr.:  taki mladeniči nam ne bodo ukazovali ; rosni mladeniči
● 
ekspr.  jezni mladenič  kdor z nastopi v javnosti izraža odklonilen odnos do obstoječih razmer, norm ; ekspr.  večni mladenič  moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici

mladéniški   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na mladeniče:   s polja se je slišalo mladeniško vriskanje / v mladeniških letih je bil navdušen športnik / njegova hoja je še vedno prožna in mladeniška

mladéništvo   -a s ( ẹ̄ )
knjiž.  mladostna, fantovska doba:   razvoj od detinstva do mladeništva

mladénka   -e ž ( ẹ̄ )
knjiž.  mlado dekle:   zaljubil se je v lepo mladenko ; krog, zbor mladenk ; mladeniči in mladenke

mladézen   -zni ž ( ẹ̑ )
zastar. mladina :   naša domorodna mladezen ; neugnana šolska mladezen

mládež   -i ž ( ȃ )
ekspr. mladina :   vsa mladež ga občuduje ; neizkušena mladež

mladíca   -e ž ( í )
1. biol.  mlada žival ženskega spola pred spolno dozorelostjo:   ta žival je še mladica ; ima kozo, enoletno mladico ; lanska mladica ; mladice rac ; svinja mladica
 
čeb.  čebelja družina ima veliko mladic ; rib.  vložiti mladice v potok
2. mladika , poganjek :   iz štorov poganjajo mladice ; obrezati enoletne mladice ; leskova mladica / mladice izpodjeda črv  mlade rastline

mladìč   -íča m ( ȉ í )
1. žival v prvem obdobju življenja:   mladič raste, se lepo razvija ; mladiči še sesajo ; stare živali prodaja in kupuje mladiče ; sinica je pitala mladiče s črvi ; gnezdo mladičev
// živalski potomec v odnosu do staršev:   mačka ima pet mladičev ; dojiti, izvaliti, skotiti mladiče ; medvedji, opičji, ptičji mladič
2. ekspr.  mlad, navadno še neizkušen človek:   taki mladiči se ogrevate za marsikaj ; ne poslušaj teh golobradih mladičev

mladíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od mladič:   mladički so se že izlegli, skotili ; gnezdo mladičkov / ekspr.  takle mladiček nas ne bo učil

mladíčen   -čna -o prid. ( ī )
nar. mlad , mladosten :   postregla jima je še mladična ženska / trgati mladične koprive

mladíčje   -a s ( ȋ )
zastar.  mlade veje, poganjki:   mladičje bujno poganja ; nasekati hrastovega mladičja

mladíčka   -e ž ( ȋ )
žival ženskega spola v prvem obdobju življenja:   mačja, pasja mladička ; mladiči in mladičke

mladíka   -e ž ( í )
enoletni poganjek lesnate rastline:   iz debla, štorov so pognale mladike ; porezati odvečne mladike ; leskova mladika / enoletna mladika ; pren., ekspr.  iz slavnega rodu je pognala mladika, rodil se je sin
 
agr.  rodna mladika ; vrtn.  divja mladika  ki zraste iz starega tkiva

mladíkav   -a -o prid. ( í )
ki je po videzu še mlad, mladosten:   starejši mož mladikavega obraza / mladikava vdova / zastar.  vse na njej je tako mladikavo in sveže  mlado
♦ 
les.  mladikav les  les, ki zaradi hitre rasti še ni dovolj olesenel

mladíkavec   -vca m ( í )
slabš.  mlad fant:   po teh besedah je mladikavec samozavestno odkorakal ; negoden mladikavec s kozjo bradico

mladíkovje   -a s ( í )
zastar.  mlade veje, poganjki:   koze obirajo mladikovje ; gosto mladikovje

mladín   -a m ( ȋ )
1. zastar. mladenič , fant :   stari so se jezili na lahkomiselne mladine
2. ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja  pripadnik naprednejšega, navadno mlajšega rodu:   nasprotja med mladini in starini v slovenskih strankah

mladína   -e ž ( í )
1. mladi ljudje, zlasti med štirinajstim in petindvajsetim letom:   ob večerih se v lokalu zbira mladina ; učiti, voditi, vzgajati mladino ; avtor je pri mladini zelo priljubljen ; delavska, intelektualna, mestna, vaška mladina ; vzgojno zanemarjena mladina ; poklicno usmerjanje mladine ; filmi, revije za mladino / šola za gluho, slepo mladino ; moška, ženska mladina ; film za šoloobvezno mladino ; šolska mladina / kot opozorilo  mladini do šestnajstega leta vstop prepovedan / Zveza socialistične mladine [ZSM]  v socializmu  družbenopolitična organizacija za mladino
// ekspr.  mlajši ljudje sploh:   starejši so modrovali, mladina pa se je zabavala po svoje ; možje so se jezili na nepremišljeno mladino
2. pog.  člani Zveze socialistične mladine:   zborovanje tovarniške mladine / pog.  akcijo je organizirala mladina  Zveza socialistične mladine
● 
iron.  zlata mladina  razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin

mladínec   -nca m ( ȋ )
1. v socializmu  član mladinske organizacije:   progo so gradili mladinci ; kongresa so se udeležili mladinci iz vse republike ; v akciji sodelujejo pionirji in mladinci
2. šport.  kdor je vključen v športno društvo in je star približno od štirinajst do osemnajst let:   nastop članov in mladincev
3. publ. mladenič , fant :   mladinci se želijo čim prej osamosvojiti

mladínka   -e ž ( ȋ )
1. članica mladinske organizacije:   postala je vzorna mladinka
2. šport.  ženska, ki je vključena v športno društvo in je stara približno od štirinajst do osemnajst let:   tekmovanje mladink in članic

mladinoslôvec   -vca m ( ȏ )
strokovnjak za mladinoslovje:   dela sodobnih mladinoslovcev

mladinoslôvje   -a s ( ȏ )
veda o duševnem in telesnem razvoju mladih ljudi:   izsledki mladinoslovja

mladínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mladince ali mladino:   sodeluje pri mladinskem listu ; mladinska radijska igra ; mladinska knjižnica ; imeti abonma v mladinskem gledališču / mladinski pevski zbor ; javna mladinska oddaja / mladinski pesnik / mladinski kriminal ; mladinska psihologija / mladinska delovna brigada ; mladinska organizacija ; sestanek bo v mladinski sobi / pog.  mladinski sestanek  sestanek članov mladinske organizacije ; mladinska proga  proga, ki jo gradijo, zgradijo mladinci / tekmovati v mladinski in članski konkurenci

mladíti   -ím nedov. , mlajèn  ( ī í )
star. pomlajevati :   vrač je trdil, da zna mladiti stare ljudi / sreča mu mladi srce
● 
nar.  v grmovju mladijo kosi  imajo mlade
♦ 
agr.  mladiti lan, konopljo  goditi

mládje   -a  stil.  mladjè -à s ( ā; ȅ ȁ )
mlado drevje, mlad gozd:   na poseki raste mladje ; krčiti, trebiti mladje ; proti vasi prehaja gozd v mladje
// mlade veje, poganjki:   iz štora je pognalo mladje ; dolgo, močno leskovo mladje ; privezati trtno mladje

mládjevec   -vca m ( ā )
sodelavec revije Mladje:   leposlovje mladjevcev

mlado...   ali  mládo...  prvi del zloženk  ( ȃ )
nanašajoč se na mlad:   mladogramatik, mladoslovenec ; mladokljun, mladoleten ; mladoporočenka

mládočéh   -a m ( ȃ-ẹ̑ )
pristaš češke buržoazno-liberalne stranke v 19. stoletju:   voditelj mladočehov

mládogramátik   -a m ( ȃ-á )
jezikosl.  predstavnik primerjalno-historične smeri v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja:   vpliv mladogramatikov

mládohegeljánec   -nca m ( ȃ-ȃ )
filoz. mladoheglovec

mládohéglovec   -vca m ( ȃ-ẹ́ )
filoz.  pristaš leve smeri heglovstva:   bivši mladoheglovec

mládohéglovski   -a -o prid. ( ȃ-ẹ́ )
nanašajoč se na mladoheglovce:   mladoheglovski nazori / mladoheglovska smer v nemški filozofiji

mládokatóliški   -a -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na prenovitev katolicizma zlasti v prvi polovici 20. stoletja:   mladokatoliško gibanje okrog revije Križ na gori / mladokatoliška inteligenca

mladokljún   -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž., ekspr. mlad , neizkušen :   takrat sem bil še mladokljun in nepremišljen

mladokljúnec   -nca m ( ȗ )
knjiž., ekspr.  mlad, neizkušen človek:   s temi mladokljunci se menda ne boš prepiral

mladolés   -a m ( ẹ̑ )
nar. vzhodno  mlad, na novo zrasel gozd:   srnjak se je skril v gostem mladolesu ; bukov mladoles

mladolét   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
zastar. mladoleten :   vsi njegovi otroci so še mladoleti ; mladoleta dekleta

mladoléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki (še) ni polnoleten:   skrbeti mora za tri mladoletne otroke ; delinkvent je še mladoleten
● 
zastar.  mladoletni veter  pomladni ; zastar.  pesnikove mladoletne pesmi  mladostne ; sam.:  vzgojni zavod za mladoletne

mladolétje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž. pomlad :   toplo mladoletje

mladolétnica   -e ž ( ẹ̑ )
mladoletna ženska:   reševati probleme mladoletnikov in mladoletnic
♦ 
zool.  mladoletnice  žuželke z dvema paroma neenakih kril, katerih ličinke živijo v vodi, Trichoptera

mladolétnik   -a m ( ẹ̑ )
mladoleten človek:   duševnost, vzgoja mladoletnikov
 
pravn.  mlajši  od 14. do 16. leta , starejši mladoletniki  od 16. do 18. leta starosti ; disciplinski center za mladoletnike  zavod, kamor odda sodišče mladoletnega prestopnika za nekaj ur na dan ali za nekaj dni zaradi prevzgoje

mladolétniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mladoletnike:   mladoletniška delinkvenca
 
pravn.  mladoletniško kazensko pravo

mladolétnost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje mladoletnega človeka:   zaradi fantove mladoletnosti je bila kazen milejša

mladomesečína   -e ž ( í )
bot.  praprot s samo enim listom, Botrychium:   navadna mladomesečina

mládonémški   -a -o prid. ( ȃ-ẹ́ )
nanašajoč se na napredno gibanje v nemških državah v prvi polovici 19. stoletja, usmerjeno proti obstoječim političnim in kulturnim razmeram:   mladonemški pesnik Heine

mládoporočênec   -nca m ( ȃ-é )
nav. dv. in mn.  kdor je bil pravkar ali pred kratkim poročen:   mladoporočenca sta se vselila v novi dom ; čestitati mladoporočencema

mládoporočênka   -e ž ( ȃ-é )
pravkar ali pred kratkim poročena ženska:   družba deklet in mladoporočenk

mládoslovénec   -nca m ( ȃ-ẹ́ )
pristaš liberalne smeri v slovenski politiki v 19. stoletju:   prizadevanja mladoslovencev ; mladoslovenci in staroslovenci

mládoslovénski   -a -o prid. ( ȃ-ẹ́ )
nanašajoč se na mladoslovence:   mladoslovenski voditelji / mladoslovenska generacija

mladóst   -i ž ( ọ̑ )
1. doba v človeškem življenju od otroštva do zrelih let:   mladost hitro mine ; burna, vesela mladost ; prva, zgodnja,  ekspr.  rosna,  star.  zorna mladost / večna mladost
// ta doba pri posameznem človeku:   mladost je preživela na deželi ; obujati spomine iz mladosti, na mladost / uživati mladost ; imel je lepo mladost / v mladosti je veliko potoval ; vznes.  umrla je v cvetu mladosti  zelo mlada
2. kar je značilno za to dobo:   polni so življenja in mladosti / ekspr.  iz oči ji sije mladost / zaradi mladosti ga še ne sprejmejo na delo / pooseb.  smeh prešerne, razigrane mladosti
● 
knjiž., ekspr.  te ideje so usmerjale mojo mladost  mene v mladosti ; ekspr.  bila je cvet mladosti  zelo lepa, mlada ; dan mladosti  v socializmu  praznik mladine Jugoslavije in rojstni dan maršala Tita, 25. maj ; štafeta mladosti  v socializmu  štafeta, pri kateri izbran mladinski delegat v imenu jugoslovanske mladine in narodov Jugoslavije izroči štafetno palico predsedniku Titu ob dnevu mladosti; množična mladinska športna prireditev ob rojstnem dnevu maršala Tita ; preg.  mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most

mladósten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na mladost:   mladostni ideali ; mladostne zablode ; lepa mladostna doživetja / to je moj mladostni prijatelj ; objaviti svoje mladostne pesmi / obujati mladostne spomine
 
ped.  mladostna doba  doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo
2. po videzu še mlad:   čeprav je starejša, je še mladostna in živahna / mladosten obraz
// nav. ekspr.  značilen za mladega človeka:   hoditi z mladostnimi koraki ; mladostna vnema, zagnanost

mladóstnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  doraščajoča mlada ženska:   mladostnice rade posnemajo filmske zvezde ; roman je izpoved mladostnice ; moda za mladostnice
 
ped.  ženska v dobi med puberteto in zrelostjo

mladóstnik   -a m ( ọ̑ )
knjiž.  doraščajoč mlad moški:   mladostnik se je staršem odtujil / to ni domača zabava mladostnikov / ekspr.  v njem sta se bojevala mladostnik in mož
 
ped.  kdor je v dobi med puberteto in zrelostjo

mladóstniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mladostnike:   mladostniško hotenje, ravnanje / mladostniška doba

mladóstništvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  mladostna doba, adolescenca:   otroštvo in mladostništvo

mladóstnost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost mladostnega:   ohranjati vitkost in mladostnost ; sveža mladostnost njenega obraza

mládotúrek   -rka m ( ȃ-ú )
pristaš gibanja v Turčiji v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, ki se bori za ustavno ureditev in modernizacijo države:   revolucija, vstaja mladoturkov / gibanje mladoturkov

mladôven   in  mládoven -vna -o prid. ( ō; á )
star. mlad :   mladovno brstje, lubje
 
vet.  mladovna krava  krava v prvem obdobju po porodu

mladôvje   -a  in  mládovje -a  in  mladovjè -à s ( ȏ; á; ȅ ȁ )
nar.  mlado drevje, mlad gozd:   na poseki že raste mladovje
// mlade veje, poganjki:   krmiti koze z mladovjem / nežno mladovje brez

mladožénec   -nca m ( ẹ̑ )
nar. ženin 1 mladoženec in družbani
// mladoporočenec , novoporočenec :   obdarovanje mladožencev

mláhati   -am  tudi  mlaháti -ám nedov. ( á; á ȃ )
knjiž. mahedrati , mahati :   koža mu mlaha ; prašiček mlaha z uhlji

mláhav   -a -o  in  mlahàv -áva -o prid. ( á; ȁ á )
1. ki je brez napetosti, čvrstosti, moči:   mlahave mišice ; njene roke so bile mlahave / mlahav gib ; od bolezni je še mlahav / mlahav obraz
2. ekspr.  ki je brez volje, odločnosti:   postal je mlahav in neodločen / mlahav značaj / mlahava in slabotna volja

mláhavost   in  mlahávost -i ž ( á; á )
lastnost, značilnost mlahavega:   preprečevati mlahavost mišic / v rokah je čutil mlahavost / ekspr.  omahljivost in mlahavost ljudi

mláj 1   -a m ( á )
luna, ko je zatemnjena vsa njena površina:   mlaj in polna luna / nocoj bo mlaj
// čas, ko je taka luna:   od zadnjega mlaja v letu ; vreme ob mlaju

mláj 2   -a m ( á )
visoka smreka ali jelka z obeljenim deblom in zelenim vršičkom, postavljena za okras:   sredi vasi, pred vhodom v hišo stoji mlaj ; postavljati mlaje za praznik ; okrašen, visok mlaj ; na vrhu mlaja vihra zastava

mlája   -e ž ( á )
bot.  gozdna rastlina z belimi, rumenkastimi, rdečimi cveti v grozdih; konopnica

mlájev   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mlaj 1 :   tiha mlajeva noč / mlajev mesec

mlájši   -a -e prid. ( ȃ )
1. primernik od mlad:   za njim je odšel mlajši brat ; poročen je z deset let mlajšo ženo ; izbral si je najmlajše dekle ; mlajši si od mene ; videti je mlajša, kot je v resnici / kot zapostavljeni pristavek k imenu ene izmed dveh oseb z istim imenom v sorodstvenem odnosu  pokličite Janeza Dolenca mlajšega [ml.]
2. ki ima razmeroma malo let:   mlajši ljudje ; okradel ga je mlajši moški ; mlajši pesniki in pisatelji ; v zboru so večinoma mlajše ženske / v mlajših letih je bil dober lovec
3. ki je po času nastanka bližje sedanjosti:   mlajši tehnološki postopek ; ta način oblačenja je mlajši / publ.  izkopali so okostje mlajšega datuma ; najmlajše obdobje zemeljske zgodovine
♦ 
arheol.  mlajša kamena doba  doba, ki je sledila starejši kameni dobi ; sam.:  mlajši ga ne poznajo več ; sosedova najmlajša;  prim. mlad

mláka   -e ž ( á )
1. plitvejša kotanja s stoječo vodo:   otrok je padel v mlako ; žabe v mlaki / vaška mlaka / mlaka se je napolnila, posušila / napajati na mlaki / blatna mlaka  voda v mlaki / ekspr.  ladja se je ustavila sredi mlake med Koprom in Benetkami  sredi plitvega, kalnega morja
 
ekspr.  otroci se kopljejo v vsaki mlaki  kjerkoli je kaj vode
// manjša, plitvejša kotanja s stoječo vodo; luža :   mlake na cesti, kolovozu
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom  po ravni površini razlita tekočina:   ponesrečenec je ležal v mlaki krvi
3. ekspr.  moralna propalost, pokvarjenost:   Ali sram ga je čiste lepote, ki .. je ostala neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena od mlak in luž, od kvant in kletev  (I. Cankar) / z oslabljenim pomenom  utonil je v mlaki greha

mlákar   -ja m ( ȃ )
nav. mn., zool.  polži s koničasto hišico, ki živijo v stoječih, počasi tekočih vodah, Lymnaeidae:   mali, navadni mlakar

mlákarica   -e ž ( ȃ )
zool.  raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih; velika divja raca :   lovci že ves dan streljajo mlakarice

mlákica   -e ž ( á )
manjšalnica od mlaka:   vse mlake in mlakice so se posušile / mlakica krvi

mlakúža   -e ž ( ú )
1. plitvejša kotanja s stoječo kalno vodo:   pasti, zabresti v mlakužo / ekspr.  to jezero je prava mlakuža  je kalno; je majhno
// ekspr.  manjša, plitvejša kotanja s stoječo vodo; luža :   mlakuže na cesti
2. voda v mlakuži, iz mlakuže:   zajeti mlakužo
// slabš.  umazana, nečista voda sploh:   te mlakuže ne bom pil
3. ekspr.  moralna propalost, pokvarjenost:   valja se v mlakuži, a si tega ne prizna

mlakúžast   -a -o prid. ( ú )
poln mlakuž:   kotanjasta in mlakužasta cesta
// slabš. kalen , umazan :   mlakužast studenec / mlakužast vodnjak

mlakúžen   -žna -o prid. ( ú ū )
nanašajoč se na mlakužo:   mlakužno blato / pes je prišel do potoka in začel lokati mlakužno vodo  kalno, umazano / travnik je mlakužen / mlakužno življenje

mlakúžnica   -e ž ( ȗ )
zastar.  voda v mlakuži, iz mlakuže:   žabe v mlakužnici

mlámol   -a m ( á )
star. brezno , prepad :   pasti v mlamol ; globok, temen mlamol / mlamol noči

mlásk   in  mlàsk mláska m ( ȃ; ȁ á )
posamezen glas pri mlaskanju:   slišali so se pridušeni mlaski
// mlaskanje :   mlask pri jedi ; šalj.  mlask poljubov

mlaskánje   in  mláskanje -a s ( ȃ; á )
glagolnik od mlaskati:   glasno mlaskanje / kočijaževo mlaskanje konju

mláskati   -am,  in  mláskati  tudi  mlaskáti -am,  in  mlaskáti -ám nedov. ( á ā; á á á; á ȃ )
1. z (naglim) odmikanjem jezika od neba dajati nizke, nezveneče glasove:   pri jedi mlaska in cmoka ; ob pogledu na klobaso je pes začel mlaskati ; poželjivo, sladkosnedno mlaskati / mlaskati z jezikom / ekspr.  z užitkom mlaska zadnji grižljaj / čevlji so mlaskali v razmočenem blatu
2. ekspr.  dajati mlaskanju podobne glasove:   veselo je mlaskal z bičem po zraku

mlaskàv   -áva -o  in  mláskav -a -o prid. ( ȁ á; á )
tak, pri katerem se sliši mlaskanje:   mlaskavo požiranje / mlaskavi udarci

mláskniti   -em dov. ( á ȃ )
z (naglim) odmikom jezika od neba dati nizek, nezveneč glas:   zadovoljno mlaskniti z jezikom / mlasknila je z ustnicami  cmoknila

mlàt 1   in  mlát mláta m ( ȁ á; ȃ )
nekdaj  orodje ali orožje v obliki sekire na eni in kladiva na drugi strani:   tolči, udarjati z mlatom ; kamnit, lesen, železen mlat

mlát 2   ž ( ȃ )
nar. vzhodno mlačev 1 , mlatev :   biti utrujen od mlati / iti v mlat

mlátec   -tca m ( ā )
nar. mlatič :   mlatci so domlatili ; bil je dober mlatec

mlátenje   -a s ( á )
glagolnik od mlatiti:   mlatenje žita / ročno, strojno mlatenje / slišalo se je mlatenje tolkačev / tvoje prazno mlatenje mi že preseda

mlátev   -tve  tudi  mlátva -e ž ( ȃ )
delo, dejavnost, povezana s spravljanjem zrnja iz klasja, latja s cepcem, mlatilnico:   žetvi sledi mlatev ; kadi se kot pri mlatvi
// čas takega spravljanja:   prišla je mlatev ; ob košnji in mlatvi se vračajo domov

mlatìč   -íča m ( ȉ í )
kdor mlati (žito):   mlatiči so omlatiti vso pšenico ; najeti mlatiče ; bil je dober mlatič ; star.  jedel je kot mlatič  z velikim tekom

mlatílec   -lca  [ mlatiu̯ca tudi mlatilca m ( ȋ )
1. mlatič :   najeti mlatilce
2. ekspr.  kdor tepe, pretepa:   bič je prehajal od enega mlatilca k drugemu

mlatílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mlačev, mlatev ali mlatenje:   mlatilni pod / mlatilni stroj  mlatilnica

mlatílnica   -e ž ( ȋ )
stroj za mlatenje žita:   pognati mlatilnico ; ropot mlatilnic na vasi

mlatílničar   -ja m ( ȋ )
kdor dela z mlatilnico:   kombajnarji in mlatilničarji

mlatíšče   -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se mlati:   prinašati snope na mlatišče

mlatítev   -tve ž ( ȋ )
nar. vzhodno mlačev 1 , mlatev :   ob mlatitvi postrežejo z gibanicami, svinino in pijačo

mlatíti   in  mlátiti -im nedov. , prvi pomen tudi  mláčen  ( ī á )
1. s cepcem, mlatilnico spravljati zrnje iz klasja, latja:   mlatiti ječmen, pšenico, rž ; takrat so še vse mlatili s cepci / mlatiti fižol / pri sosedovih mlatijo
2. ekspr. udarjati , tolči :   če še tako mlatiš po žeblju, ga ne boš zabil do kraja / mlatil je z gorjačo po njem ; z vso močjo je mlatil po njegovem hrbtu / sovražne baterije spet mlatijo po okopih  streljajo
// tepsti , pretepati :   neusmiljeno jo je mlatil ; mlatila sta se kot za stavo
// zamahovati , mahati :   mlatiti po zraku ; kot obseden mlati okrog sebe / mlatil je z nogami po zraku  brcal
3. slabš. govoriti , pripovedovati :   vedno mlati eno in isto ; kar je mlatil na sestanku, so vse objavili / take je mlatil, da je bilo joj
4. ekspr. jesti :   vse življenje je mlatil močnik / otroci z velikim tekom mlatijo žgance
● 
ekspr.  mlatiti prazno slamo  vsebinsko prazno govoriti ; ekspr.  kadar se ga malo napije, mlati na levo in desno  vse kritizira, obsoja

mlatva   gl. mlatev

mléč   -a m ( ẹ̑ )
bot.  rastlina z velikimi listi in cveti v koških ter belim mlečkom v steblu; škrbinka :   navadni mleč

mléčec   -čca m ( ẹ̑ )
nar. mleček :   ta rastlina ima strupen mlečec / za svinjo je nabirala neki mlečec

mléček   -čka m ( ẹ̄ )
1. mleku podoben sok nekaterih rastlin, navadno bel:   v koreninah in steblih je bel mleček ; iz odsekane veje kaplja gost mleček
// mleku podobna tekočina sploh:   te žleze izločajo nekak mleček
2. rastlina z lepljivim, mleku podobnim sokom:   ob plotovih raste mleček
♦ 
bot.  cipresasti mleček  strupena rastlina suhih tal z belim sokom, Euphorbia cyparissias ; ostri mleček  rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula ; čeb.  matični mleček  sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel

mléčen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na mleko:
a) mlečne sestavine / mlečna maščoba
b) trgovina z mlečnimi izdelki ; mlečni kruh ; mlečni riž  riž, kuhan na mleku ; mlečna čokolada ; mlečne jedi
c) mlečna posoda / mlečna farma ; mlečna industrija
2. po barvi podoben mleku:   mlečna svetloba svetilke ; megla je postajala bolj mlečna in gosta / ekspr.  ima mehek, mlečen obrazek / mlečno steklo  belo, neprozorno
3. ki ima zaradi nezrelosti še mehko, kašasto vsebino:   ajda je še mlečna ; mlečna pšenična zrna so začela trdeti / peči mlečne koruzne storže
4. ekspr. mlad , neizkušen :   bil je še ves mlad in mlečen ; cvili kot kakšno mlečno dekle / vojno je doživljal v mlečnih letih
● 
vznes.  mlečni brat  človek, ki ga je dojila ista ženska ; mlečna kuhinja  kuhinja, v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih izdelkov ; mlečna restavracija  restavracija, kjer se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami ; njihove krave so zelo mlečne  dajejo, imajo dosti mleka
♦ 
anat.  mlečni zob  vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade ; mlečna žleza  kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko ; biol.  mlečno kisanje  kisanje, pri katerem nastaja mlečna kislina ; bot.  mlečna pečenica  užitna lističasta rdeče rjava goba z belim mlečkom, Lactarius volemus ; kem.  mlečni sladkor  disaharid, ki je v mleku ; mlečna kislina  organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja

mléčkast   -a -o prid. ( ẹ̄ )
podoben mlečku:   nastala je mlečkasta zmes

mléčnat   -a -o prid. ( ẹ̄ )
podoben mleku:   iz makove glavice se je pocedil mlečnat sok / megla je postajala vse bolj mlečnata / koruza je še mlečnata  ima še mehko, kašasto zrnje

mléčnež   -a m ( ẹ̄ )
nav. slabš.  mlad, neizkušen človek:   polk sestavljajo sami mlečneži / kot nagovor  kaj boš ti, mlečnež

mléčnica   -e ž ( ẹ̄ )
1. knjiž. mlekarica , molznica 1 posestvo redi šeststo mlečnic / krava je dobra mlečnica
2. nar.  prostor za hlajenje in shranjevanje mleka:   odnesti mleko v mlečnico
3. bot.  lističasta goba z brezbarvnim ali obarvanim mlečkom, Lactarius:   užitne in strupene mlečnice / poprova mlečnica
♦ 
bot.  mlečnice  rastline z zelo drobnimi cveti v socvetjih, Euphorbiaceae

mléčnik   -a m ( ẹ̄ )
1. nav. slabš.  mlad, neizkušen človek:   kaj bo tak mlečnik z denarjem / kot nagovor  ne usti se, ti mlečnik
2. anat.  mlečni zob:   izdreti mlečnik ; mlečnike je imel vse gnile
3. rib.  ribji samec:   mlečniki in ikrnice
4. knjiž.  vrč za mleko:   odbiti dulec pri mlečniku
♦ 
bot.  krvavi mlečnik  rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus

mléčnjak   -a m ( ẹ̄ )
1. nav. slabš.  mlad, neizkušen človek:   to je napravil kak mlečnjak ; tak mlečnjak me že ne bo učil
2. zastar.  mlečni zob:   izpuliti otroku zadnji mlečnjak

mlečno...   ali  mléčno...  prvi del zloženk  ( ẹ́ )
nanašajoč se na mlečen:   mlečnokislinski ; mlečnozobec

mléčnokislínski   -a -o prid. ( ẹ́-ȋ )
biol., v zvezah:  mlečnokislinske bakterije  bakterije, ki povzročajo, da se pri vrenju sladkor spreminja v mlečno kislino ; mlečnokislinsko vrenje  vrenje, ki ga povzročajo mlečnokislinske bakterije

mléčnost   -i ž ( ẹ́ )
vet.  zmožnost, sposobnost za dajanje mleka:   mlečnost raste, upada ; večati mlečnost krav z dobro krmo / doba mlečnosti
// količina mleka, pridobljenega z molžo:   povprečna mlečnost teh krav je tri tisoč litrov mleka / dnevna, letna mlečnost

mlečnozób   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
nav. slabš. mlad , neizkušen :   mlečnozoba zaljubljenca ; preveč si še mlečnozob, da bi ukazoval

mlečnozóbec   -bca m ( ọ̑ )
nav. slabš.  mlad, neizkušen človek:   namesto krepkih mož so nam poslali četo mlečnozobcev / v politiki je še mlečnozobec / kot nagovor  ti pa kar molči, mlečnozobec

mlečnozóbež   -a m ( ọ̑ )
zastar. mlečnozobec :   ne mislite, da je to kak mlečnozobež, prav resen človek je

mlečnozóbnež   -a m ( ọ̑ )
mlečnozobec :   ta mlečnozobnež ga že ni pretepel

mlékar 1   -ja m ( ẹ̑ )
moški, ki nosi ali razvaža mleko:   mlekar je pripeljal premalo mleka ; mlekarji in mlekarice

mlekár 2   -ja m ( á )
delavec v proizvodnji mlečnih izdelkov:   stavka mlekarjev in pekov

mlékarica   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki nosi ali razvaža mleko:   mlekarica prinese mleko okrog osmih ; cize branjevk in mlekaric / bila je mlekarica
2. žival, ki daje mleko, zlasti krava:   v hlevu ima tri mlekarice / dobra, slaba mlekarica / koza, krava mlekarica

mlekaríja   -e ž ( ȋ )
zastar. mlekarstvo :   začel je z mlekarijo

mlekáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se s pridobivanjem in (pre)prodajo mleka:   mlekariti po starem

mlekárka   -e ž ( á )
delavka v proizvodnji mlečnih izdelkov:   mlekarji in mlekarke

mlekárna   -e ž ( ȃ )
podjetje, obrat za zbiranje, predelovanje mleka:   zadruga je dobila novo mlekarno ; mestne mlekarne ; organizacija dela v mlekarni
// prodajalna mleka in zlasti mlečnih izdelkov:   mleko in kruh kupuje v bližnji mlekarni ; prodajalka v mlekarni

mlekárnica   -e ž ( ȃ )
agr.  prostor, navadno pri hlevu, za hlajenje in shranjevanje mleka:   ob hlevih gradijo moderno mlekarnico

mlékarski 1   -a -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od mlékar:   mlekarski voz

mlekárski 2   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mlekárje ali mlekarstvo:   mlekarsko podjetje / mlekarska šola / mlekarski tehnik  strokovnjak za mlekarstvo s srednjo izobrazbo

mlekárstvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem in predelovanjem mleka:   mlekarstvo in maslarstvo v planinah

mlékast   -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben mleku:   beli mleček ni vedno mlekast

mlékce   -a s ( ẹ̄ )
star.  manjšalnica od mleko:   sladko mlekce

mlékec   -kca m ( ẹ̑ )
otr.  manjšalnica od mleko:   spij še malo mlekca

mléko   -a s ( ẹ́ )
1. bela tekočina, ki se izloča pri samicah sesalcev določen čas po porodu kot hrana za mladiče:   mladič sesa mleko pri materi ; za otroka je najboljše materino mleko ; pasje mleko
// taka tekočina pri domači živali, zlasti kravi, kot hrana sploh:   mleko se sesiri, skisa ; kuhati, piti mleko ; posnemati mleko ; te krave dajejo, imajo izvrstno mleko ; bivolje, kamelje, kozje, kravje, ovčje mleko ; namolsti golido mleka ; predelovanje mleka ; na mleku kuhana kaša ; bela je kot mleko / jutranje, večerno mleko  od jutranje, večerne molže ; kislo, kuhano mleko ; pinjeno mleko  tekočina, ki ostane pri izdelavi surovega masla ; mleko v prahu
2. navadno s prilastkom  mleku podobna tekočina:   iz drevesa se je cedilo gosto mleko / očistiti si obraz s čistilnim mlekom ; kokosovo mleko  užitna tekočina v kokosovem orehu ; riževo, sojino mleko  mlečni nadomestek iz riževih, sojinih zrn
● 
ekspr.  tam se cedi med in mleko  je vsega dovolj; je zelo dobro ; ekspr.  njega se pa še mleko drži  je še zelo mlad, neizkušen ; ekspr.  ta pa še po mleku diši  je še zelo mlad, neizkušen ; ekspr.  samo ptičjega mleka jim še manjka  vsega imajo (v izobilju), kar si poželijo ; vznes.  brat po mleku  človek, ki ga je dojila ista ženska
♦ 
agr.  homogenizirati mleko  povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej tekočini ; pasterizirati mleko  s krajšim segrevanjem od 60 do 90 °C uničevati bakterije, klice v tekočini ; leno mleko  ki se težko usiri ; polmastno  ki mu je odvzet del maščobe , polnomastno  ki ima najmanj 3,2 % mlečne maščobe , posneto mleko  ki ima manj kot 1,6 % mlečne maščobe ; trajno mleko  sterilizirano ; bot.  ptičje mleko  rastlina s črtalastimi pritličnimi listi in belimi cveti v grozdih ali češuljah, Ornithogalum ; geol.  jamsko mleko  mehka siga (v kraških jamah) ; grad.  apneno mleko  (gostejši) apneni belež ; cementno mleko  redka zmes cementa in vode

mlekojéd 1   -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
knjiž., ekspr.  kdor (rad) je mleko:   postal je mlekojed
// mlad, neizkušen človek:   nadlegoval jo je neki mlekojed / kot nagovor  ti pa molči, mlekojed

mlekojéd 2   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
knjiž.  ki (rad) je mleko:   ta družina je bila mlekojeda / ekspr.  hiša je polna mlekojedih prijateljev  mačk

mlekojédec   -dca m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor (rad) je mleko:   biti mlekojedec
// ekspr.  mlad, neizkušen človek:   takrat sem bil še mlekojedec

mlekomát   -a m ( ȃ )
avtomat za prodajo svežega mleka, ki se ob naročilu natoči v steklenico:   postaviti mlekomat ; uporaba mlekomata

mlekomér   -a m ( ẹ̑ )
agr.  priprava za merjenje gostote mleka; galaktometer

mlekosès   in  mlekosés -ésa m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
slabš.  mlad, neizkušen človek:   tak mlekoses, skoraj še otrok, pa nas bo učil

mlékovec   -vca m ( ẹ́ )
min.  belo prosojni različek kremena:

mlekovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
agr.  naprava iz cevi, črpalke in posode za dovajanje mleka:   v mlekarnici so nameščeni mlekovodi in zbiralniki za mleko

mlênje   -a s ( é )
star. mletje :   plačilo za mlenje žita / mlenje lesa

mlésti   môlzem  [ mou̯zem nedov. ( ẹ́ ó )
star. molsti :   gospodinja je šla mlest / zaradi slabe hrane je začela krava manj mlesti

mlétev   -tve ž ( ẹ̑ )
mletje :   žito za mletev / mletev sadja / pogledala je v grot, koliko je še mletve

mléti   méljem nedov. , mêlji meljíte  ( ẹ́ )
1. z napravo drobiti žito:   mlinar melje ; mleti ječmen, koruzo, pšenico ; mleti za peko ; prinesti, pripeljati mlet / mleti na kamen  z mlinskim kamnom ; takrat so še mleli na žrmlje / ti mlini več ne meljejo  ne obratujejo
// s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh:   mleti kavo ; mleti les, rudo / mleti meso / ta mlinček drobno melje
// z napravo razkosavati sadje:   jabolka pred stiskanjem meljejo
2. ekspr. drobiti , treti 1 voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje ; z nogami je mlel suhe vejice
3. ekspr. uničevati , rušiti :   potres je mlel človeška bivališča / domača armada je čedalje bolj mlela nasprotnikovo vojsko
4. ekspr.  jesti (kaj tršega):   s pravo slastjo je mlel suho sadje ; krave so mlele s slamo pomešano seno ; učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli / mleti z zobmi
// premikati se, pregibati se (sem in tja):   njegove čeljusti so mlele ; ustnice so mu mlele
5. nav. ekspr.  hitro delati ponavljajoče se gibe:   postovka visoko v zraku melje (s perutmi) ; otrok je ves čas mlel z nogami  brcal
6. slabš. govoriti , pripovedovati :   ne melji neumnosti ; kar naprej melje eno in isto ; poslušam, kaj melješ / zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem  govorila o njej
// enolično, počasi igrati:   godba je mlela koračnico ; lajna otožno melje popevko / na nočni omarici je mlela budilka  zvonila
7. ekspr. misliti , premišljevati :   nekaj melje v sebi ; ne vem, kaj se mu melje v glavi / z notranjim predmetom  mlel je jezne, maščevalne misli
● 
brezoseb.  še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami)  ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek ; ekspr.  njen jezik neprestano melje  ona neprestano govori ; ekspr.  življenje me je takrat mlelo  doletevale so me velike nesreče ; ekspr.  veter je mlel sneg  mešal, vrtinčil ; nar.  mleti na bel(i), črn(i) kamen  mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka ; ekspr.  konja sta mlela v celo  hodila, šla ; ekspr.  vrtalni stroj je mlel v skalo  vrtal ; preg.  kdor prej pride, prej melje  prvi ima prednost ; preg.  božji mlini meljejo počasi, pa gotovo  sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja

mlétje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od mleti:   drobno, grobo mletje ; mletje žita / mletje lesa, rude / pogledala je v grot, koliko je še mletja  kar se melje / slišati je bilo samo mletje z usti

mlév   ž , daj., mest. ed.  mlévi  ( ẹ̑ )
star. mletje :   na večer je bila mlev končana

mlévec   -vca m ( ẹ̑ )
1. delavec, ki dela pri napravi, stroju za mletje:   mlevec premoga, rud
2. zastar.  kdor prinese, pripelje v mlin mlet žito:   mlevci so čakali na moko

mléven   -vna -o prid. ( ẹ̄ )
ki se rabi za mletje:   mlevne naprave ; mlevna posoda / mlevno blago ; mlevno žito
♦ 
vet.  mlevna ploskev  površina zoba, s katero žival melje hrano

mlévka   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. mivka :   hoditi po mokri mlevki ob Savi

mlevnína   -e ž ( ī )
plačilo za mletje žita:   plačati mlevnino

mlévski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na mletje:   mlevski odpadki / mlevski izdelki / mlevsko dovoljenje

mlévščina   -e ž ( ẹ̄ )
plačilo za mletje žita; mlevnina :   plačati mlevščino

mlezívo   -a s ( í )
agr.  kravje mleko prve dni po porodu:   mlezivo je posesal teliček ; delati skuto iz mleziva
 
biol.  izloček mlečne žleze ob koncu nosečnosti in takoj po porodu

mlézva   -e ž ( ẹ̄ )
nar. mlezivo :   mlezvo je popil teliček

mlín   -a m ( ȋ )
1. naprava za mletje žita:   pognati, ustaviti mlin ; popraviti mlin ; nasuti žito v mlin / ob vodi enakomerno klopota mlin ; mlin melje, stoji ; potok žene nekaj mlinov in žag ; jezik ji teče kot mlin / parni, ročni, vodni mlin ; valjčni mlin ; mlin na veter ; mlin na kamne  pri katerem drobijo zrnje mlinski kamni / zmes je pripravljena za mlin / ob potočku so otroci postavljali mline  mlinčke ; pren., ekspr.  življenje ga je potegnilo v svoj mlin ; mlin časa ga je zmlel ; priti v mlin opravljivosti
// stavba ali prostor s tako napravo:   ob potoku stoji mlin ; iti v mlin ; zapuščen mlin / plavajoči mlini na Muri / dati nekaj pšenice v mlin ; nesti, peljati v mlin
2. naprava za mletje kake druge snovi:   žerjav prenaša rudo v mlin ; mlin za cement, papir, premog, sadje / grozdni, kavni, sadni mlin
● 
slabš.  neprestano vrti svoj mlin  govori ; ekspr.  goniti, speljavati vodo na svoj mlin  govoriti, delati v svojo korist ; ekspr.  boš že še prinesel v moj mlin  še boš potreboval mojo pomoč ; knjiž.  boriti se z mlini na veter  spopadati se z namišljeno nevarnostjo ; preg.  božji mlini meljejo počasi, pa gotovo  sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ; preg.  samo v mlinu se dvakrat pove  ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
♦ 
etn.  babji mlin  naprava, v kateri se za pusta starejše ženske šeme spremenijo v mlada dekleta ; panjske končnice z babjim mlinom ; igr.  mlin  položaj treh kamenčkov istega igralca v eni vrsti na igralni deski z mrežastimi liki; igra, v kateri se sestavljajo iz kamenčkov taki položaji ; strojn.  kroglični mlin ; palični mlin ; mlin kladivar  stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi ; zool.  mlin  del ptičjega želodca z močno mišičnato steno

mlínar   -ja m ( ȋ )
kdor melje, predeluje žito:   postati mlinar ; dober mlinar / biti pri mlinarju
// lastnik mlina (za žito):   hči bogatega mlinarja
♦ 
zool.  hrošč, ki ima sprednja trda krila pokrita z belimi lisami in poprhom, Polyphylla fullo

mlínarček   -čka m ( ȋ )
nav. ekspr.  manjšalnica od mlinar:   ko boš velik, boš mlinarček
♦ 
zool.  ptica, katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca

mlínarica   -e ž ( ȋ )
1. žena lastnika mlina (za žito):   mlinarica mu je dala kos kruha
2. nar.  palica (za opiranje):   mahoma je segel z desnico pod nizko hišno streho, potegnil izpod trama krepko gabrovo mlinarico in divje zamahnil proti ženi  (Prežihov)

mlináriti   -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se z mletjem, predelavo žita:   tu je mlinaril že nekaj let

mlínarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mlinarje ali mlinarstvo:   mlinarske storitve / mlinarski delavec, tehnik / mlinarska hči / mlinarska industrija, obrt
♦ 
agr.  (mlinarska) merica  žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje ; tekst.  mlinarska mreža  redka tkanina v sukljani vezavi

mlínarstvo   -a s ( ȋ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z mletjem, predelavo žita:   razvoj mlinarstva pri nas

mlínček   -čka m ( ȋ )
1. ekspr.  manjšalnica od mlin:   ob potoku je klopotal mlinček ; jezik mu drdra kot mlinček
2. igrača, ki predstavlja mlinsko kolo:   otroci so ob vodi delali, postavljali mlinčke
3. gospodinjska priprava za mletje kave, orehov:   vrteti mlinček / električni mlinček ; kavni mlinček ; mlinček za kavo
4. del ptičjega želodca z močno mišičnato steno:   kokošja jetra, mlinček in kremplje je vrgel psu
● 
pog.  mlinček  ročni računski stroj(ček) ; molilni mlinček  zlasti v tibetanskem okolju  priprava za mehanično opravljanje molitev

mlínčiti   -im nedov. ( í ȋ )
povzročati, da kaj pod pritiskom spreminja obliko, se iznakažuje:   roka je nervozno mlinčila ogorek v pepelniku

mlínec   -nca m ( ī )
nav. mn.  pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nekvašenega testa:   peči mlince / koruzni, pšenični mlinci / jesti poparjene mlince

mlínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mlin:   mlinski stroji ; mlinsko sito / mlinski kamen  kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja ; mlinsko kolo  priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkorišča vodno energijo za pogon mlina / mlinski jez / mlinska industrija
 
ekspr.  potok žene žage in mlinske kamne  mline ; bibl.  bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja  izraža veliko ogorčenje, obsodbo ; knjiž.  ta človek mi je mlinski kamen za vratom  zelo veliko breme
 
teh.  mlinska gred  gred, ki vrti zgornji mlinski kamen

mlínščica   -e ž ( ȋ )
knjiž.  del potoka ali reke, speljan k mlinu:   mlinščica je zelo narasla

mlívka   -e ž ( ȋ )
zastar. mivka :   hoditi po mokri mlivki ob Savi

mm 1   [ ḿm medm. ( )
1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek:   mm, so klobase dobre ; mm(m), kako lepa ruta
2. izraža obotavljanje, pomislek:   mm, nekam čudno diši

mm 2   [ ḿḿ medm. ( m̑-m̑ )
nadomešča besedilo pri petju (z mrmranjem):   mm, mm(m), je družba spremljala znani napev

mnemotéhničen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na mnemotehniko:   glasba je odlično mnemotehnično sredstvo / ta razlaga ima le mnemotehničen pomen

mnemotéhnika   -e ž ( ẹ́ )
tehnika pomnjenja, zapomnitve:   uriti se v mnemotehniki
// veda o tej:   ukvarjati se z mnemotehniko

mnênje   -a s ( é )
1. prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje:   napisati in obrazložiti mnenje o novem materialu ; upoštevati mnenje komisije ; izvedensko, strokovno mnenje
// s prilastkom  dokument, pisna izjava o delu, družbeni dejavnosti, obnašanju koga:   predložiti mnenje organizacije, šole
2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično:   mnenje, da je slika nastala v 16. stoletju, je bilo ovrženo ; to je moje mnenje, morda pa je bilo drugače ; publ.  bili so mnenja, da to ni bila samo nesreča  menili so / po našem mnenju je stvar potekala takole
3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa:   po tem dogodku je o njem spremenil mnenje ; imeti dobro, slabo mnenje o čem
// kar izraža odnos do česa sploh:   mnenja si nasprotujejo,  ekspr.  se krešejo ; vsiljevati komu svoje mnenje ; v vsaki stvari ga vpraša za mnenje ; glede vzgoje sta različnega mnenja ; upoštevati mnenje drugega / ekspr.  na koncu se je izkristaliziralo mnenje o potrebnosti takih ukrepov ; izrazili so mnenje, da je treba takoj začeti graditi stanovanja
● 
publ.  pridružiti se mnenju večine  soglašati z večino ; javno mnenje  družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari ; publ.  odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik  drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja ; mnenja o tem so deljena  so različna, se ne skladajo

mnênjski   -a -o prid. ( ē )
publ.  nanašajoč se na mnenje:   rezultati mnenjske raziskave / mnenjska anketa  anketa o mnenju

mnóg   -a -o prid. ( ọ̑ )
mn.  ki izraža veliko število oseb, stvari od kake celote:   novico so prinesli mnogi časopisi ; mnogi ljudje so preveč zaposleni ; podoben mu je po mnogih lastnostih ; mnogih stvari nismo sami krivi ; mnoga mesta v knjigi so nerazumljiva ; ed., star.:  mnogemu mladeniču je srce na skrivnem gorelo zanjo ; izkazal se je v mnogi bitki
// ki izraža veliko število oseb, stvari sploh:   knjiga z mnogimi dialogi ; pri delu so se pojavile mnoge slabosti ; to se je zgodilo pred mnogimi leti / kot voščilo za rojstni dan  še na mnoga leta ; sam.:  mnogi mislijo drugače ; mnogega je spravil v zadrego ; z mnogimi se je pogovarjal ; mnoga je prezgodaj umrla

mnógo   prisl. ( ọ̑ )
1. izraža veliko količino ali mero:   popil je mnogo čaja ; zbralo se je mnogo ljudi ; mnogo jih bo zamudilo ; mnogo je takih, ki ne znajo plavati / kot voščilo  želim ti mnogo sreče / mnogo bere, se giblje, govori, spi / pred mnogo leti
// v nikalnih stavkih  izraža majhno mero:   stvari ni mnogo spremenil ; ni se mnogo menil za to
2. navadno s primernikom  izraža visoko stopnjo:   ni mnogo boljši kot ti ; mnogo mlajši je od mene ; za to sem plačal mnogo več / mnogo premlad je za to delo

mnogo...   ali  mnógo...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na večje, veliko število:   mnogoceličar, mnogonacionalen, mnogostranost / mnogoštevilen

mnogobárven   -vna -o prid. ( ȃ )
ki je mnogih barv:   mnogobarvna tkanina
 
min.  mnogobarvni mineral  mineral, ki je v presevni svetlobi glede na smer opazovanja različno obarvan

mnogobeséden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. gostobeseden :   mnogobeseden človek / mnogobesedno in patetično govorjenje

mnogobòj   -ôja m ( ȍ ó )
šport.  tekmovanje v več panogah:   tekmovati, zmagati v mnogoboju / atletski, telovadni mnogoboj

mnogobójec   -jca m ( ọ̑ )
šport.  športnik, ki se ukvarja z mnogobojem, zlasti atletskim:   izkazal se je kot odličen mnogobojec

mnogobóštvo   -a s ( ọ̑ )
vera, verovanje v več bogov:   enoboštvo in mnogoboštvo

mnogobóžec   -žca m ( ọ̑ )
kdor veruje v več bogov:

mnogobrójen   -jna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. številen , mnog :   v sijaju mnogobrojnih luči / zbrala se je mnogobrojna družba

mnogocéličar   -ja m ( ẹ̑ )
nav. mn., biol.  mnogocelična žival ali rastlina:   nastanek, razvoj mnogoceličarjev

mnogocéličen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
biol.  ki je iz več celic:   mnogocelične rastline, živali ; mnogocelična bitja
♦ 
elektr.  mnogocelični zvočnik  zvočnik z več lijaki, ki so drug ob drugem

mnogocvéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
vrtn.  ki ima mnogo cvetov:   mnogocvetna rastlina

mnogocvétnica   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., vrtn.  vrtnica z mnogo cveti v šopih:   gojil je več sort mnogocvetnic

mnogočlénar   -ja m ( ẹ̑ )
nav. mn., zool.  živali, katerih telo je sestavljeno iz mnogo členov, Polymeria:   deblo mnogočlenarjev

mnogočlénik   -a m ( ẹ̑ )
mat.  izraz, ki ima več členov:

mnogočlénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki je iz mnogo členov:   mnogočlenska veriga
 
mat.  mnogočlenski izraz  mnogočlenik

mnogoglásen   -sna -o prid. ( ā )
ki je iz mnogo glasov:   mnogoglasno pritrjevanje
 
glasb.  mnogoglasno petje  večglasno petje

mnogoglásje   -a s ( ȃ )
glasb. večglasje :   začetki mnogoglasja

mnogoglàv   in  mnogogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
1. v pravljicah  ki ima mnogo glav:   mnogoglavi zmaj
2. knjiž. številen , velik :   mnogoglava družina, množica

mnogoiménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
mat., v zvezi mnogoimensko število   količina, ki se izrazi z več merskimi enotami:

mnogojezíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
1. napisan v mnogo jezikih:   mnogojezični opozorilni napisi / mnogojezični slovar
2. ki zna in redno uporablja mnogo jezikov:   medsebojno občevanje mnogojezične inteligence / mnogojezična družba / mnogojezična dežela

mnogojezíčnost   -i ž ( ȋ )
znanje in redna raba mnogo jezikov:   mnogojezičnost olajšuje inteligenci medsebojno sporazumevanje / mnogojezičnost opozorilnih napisov

mnógokàj   mnógočésa zaim. ( ọ̑-ȁ ọ̑-ẹ̄ )
knjiž. marsikaj :   on bi ti vedel mnogokaj povedati ; v mnogočem se ločiva

mnógokatéri   -a -o zaim. ( ọ̑-ẹ̄ )
knjiž. marsikateri :   mnogokateri kmet pridela komaj zase ; sam.:  to bo mnogokaterim všeč

mnógokdàj   prisl. ( ọ̑-ȁ )
knjiž. marsikdaj :   mnogokdaj je obiskal tudi mene

mnógokdó   mnógokóga zaim. ( ọ̑-ọ̄ )
star. marsikdo :   njegove pesmi mnogokomu niso všeč

mnógokjé   prisl. ( ọ̑-ẹ̄ )
knjiž. marsikje :   mnogokje so začeli kositi

mnógokód   prisl. ( ọ̑-ọ̄ )
knjiž. marsikje :   mnogokod je sodelovanje potrebno

mnogokóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima mnogo kotov:   v vrhnji plasti so zrnca mnogokotna, v spodnji pa okrogla
 
arhit.  mnogokotna apsida

mnogokótnik   -a m ( ọ̑ )
geom.  premočrtni lik s tremi ali več stranicami:   narisati mnogokotnik / enakostranični, tangentni, tetivni mnogokotnik ; sferni mnogokotnik  del površja krogle, omejen z loki velikih krogov krogle

mnógokrat   prisl. ( ọ̑ )
izraža mnogo ponovitev:   na Triglavu sem bil že mnogokrat
// s primernikom  izraža visoko stopnjo:   uradno sporočilo govori o desetih ranjenih, vendar utegne biti število mnogokrat večje

mnogokráten   -tna -o prid. ( ā )
ki ima mnogo ponovitev:   za nekatere je bilo potrebno mnogokratno naročilo
 
kem.  zakon o mnogokratnem razmerju mas  lastnost snovi, da se z drugo snovjo veže v več kot enkratnem razmerju ; num.  mnogokratni dukat  dukat, ki ima težo in vrednost dveh ali več dukatov

mnogokrátnik   -a m ( ȃ )
mat.  število, ki je rezultat množenja s kakim številom:   poiskati dva mnogokratnika števila šest / najmanjši skupni mnogokratnik  najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili

mnogokrátnost   -i ž ( ā )
lastnost, značilnost mnogokratnega:   mnogokratnost ponovitev
 
mat.  mnogokratnost korena

mnogoléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. dolgoleten :   rezultat mnogoletnega truda ; mnogoletno bivanje v tujini ; končati mnogoletno delo / tramovi so črno okajeni od mnogoletnega dima

mnogolíčen   -čna -o prid. ( ī )
1. knjiž. mnogovrsten , raznovrsten :   opazovati mnogolične pojave družbenega razvoja / mnogolična osebnost, pokrajina ; mnogolična tematika njegovih pesmi
2. mat.  ki ima več vrednosti, pomenov:   mnogolična funkcija ; mnogolična rešitev naloge
♦ 
min.  mnogolična snov  snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah; polimorfna snov

mnogolíčje   -a s ( ȋ )
knjiž. mnogovrstnost , raznovrstnost :   dogodki so prinesli v njegovo življenje nekaj mnogoličja / v tem človeku je združeno mnogoličje dobrih in slabih lastnosti

mnogolíčnost   -i ž ( ī )
knjiž. mnogovrstnost , raznovrstnost :   mnogoličnost pojavov / njegov značaj je v svoji mnogoličnosti zelo enoten ; obravnavati svet v vsej njegovi mnogoličnosti
 
biol.  pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike ; min.  pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah

mnogolíkost   -i ž ( ī )
knjiž. mnogovrstnost , raznovrstnost :   mnogolikost narodov in barv v deželi / obravnavati svet v vsej njegovi mnogolikosti

mnogolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
nav. ekspr.  ki ima mnogo listov:   mnogolistna bukev je prestrezala sončne žarke
 
bot.  mnogolistna čaša  čaša z več listi

mnogomilijónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nav. ekspr.  ki obstoji iz mnogo milijonov ljudi:   mnogomilijonski narod ; mnogomilijonska organizacija ; utrip mnogomilijonskega mesta

mnogomóštvo   -a s ( ọ̑ )
zakon žene z več možmi hkrati:   živeti v mnogomoštvu
// spolno življenje ženske z več moškimi hkrati:   obsojati, preganjati mnogomoštvo

mnogonacionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
večnacionalen :   mnogonacionalna država / značaj te države je mnogonacionalen

mnogonároden   -dna -o prid. ( á )
knjiž. večnacionalen :   mnogonarodna država

mnogonóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima več nog:   mnogonoga žival

mnogonóžec   -žca m ( ọ̑ )
žival, ki ima več nog:   dvonožci in mnogonožci
 
ekspr.  pazi, da te v gozdu ne popade kak mnogonožec  žival

mnogoobrázen   -zna -o prid. ( ā )
knjiž. mnogovrsten , raznovrsten :   mnogoobrazni občutki / mnogoobrazna narava

mnogoobráznost   -i ž ( ā )
knjiž. mnogovrstnost , raznovrstnost :   mnogoobraznost občutkov / mnogoobraznost pokrajine ; pisatelja je zanimalo življenje v vsej svoji mnogoobraznosti

mnogopísec   -sca m ( ȋ )
nav. ekspr.  pisatelj, ki mnogo piše:   šarlatanski literat in mnogopisec

mnogopomémben   -bna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž.  zelo pomenljiv:   mnogopomemben nasmešek, pogled / zastar.  čarovnik je govoril skrivnostne mnogopomembne besede  zelo pomembne

mnogopoménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima mnogo pomenov:   mnogopomenske besede

mnogopovéden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  vsebinsko bogat:   mnogopoveden stavek

mnogoródnica   -e ž ( ọ̑ )
med.  ženska, ki je mnogokrat rodila:   do nenadnega poroda pride običajno le pri mnogorodnicah

mnogoseménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
bot.  ki ima več semen:   mnogosemenski plod, strok ; mnogosemenska jagoda

mnogostránost   -i ž ( ā )
lastnost, značilnost mnogostranskega:   igralčeva, pisateljeva mnogostranost / publ.  mnogostranost kmečkega dela  mnogovrstnost, raznovrstnost

mnogostránski   -a -o prid. ( á )
1. publ. mnogovrsten , raznovrsten :   mnogostransko kmečko delo ; opisal je mnogostransko delovanje zaslužnega jubilanta / mnogostranska državna intervencija v gospodarstvu
2. ki se ukvarja z mnogo stvarmi:   mnogostranski človek
3. večstranski :   mnogostranska pogodba

mnogostránskost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost mnogostranskega:   občudoval je njegovo mnogostranskost ; mnogostranskost in specializiranost

mnogoščetínec   -nca m ( ȋ )
nav. mn., zool.  mnogočlenarji z več ščetinami na vsakem obročku, Polychaeta:   morski mnogoščetinci

mnogoštevílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. številen :   v sijaju mnogoštevilnih luči / oče mnogoštevilne družine

mnogoštevílnost   -i ž ( ȋ )
knjiž. številnost :   mnogoštevilnost naroda / spraviti mnogoštevilnost opazovanih stvari v enoten sistem  množico

mnogotér   -a -o prid. ( ẹ̑ star.
1. mnogovrsten , raznovrsten :   zdravilo za mnogotere bolezni ; mnogotere oblike ljubezni
2. marsikateri :   mnogotera nevihta je šla mimo ; tu sem izvedel za mnogotero skrivnost

mnogotéren   -rna -o prid. ( ẹ̑ )
star. mnogovrsten , raznovrsten :   individualne razlike so mnogoterne / mnogoterna drobnarija

mnogotérnost   -i ž ( ẹ̑ )
star. mnogovrstnost , raznovrstnost :   mnogoternost literarnih smeri

mnogotérost   -i ž ( ẹ̑ )
star. mnogovrstnost , raznovrstnost :   mnogoterost čustev

mnogovéden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  ki mnogo ve:   mnogoveden človek

mnogovézje   -a s ( ẹ̑ )
lit.  nizanje, naštevanje besed ali stavkov, povezanih med seboj z istim veznikom:   uporaba mnogovezja

mnogovŕsten   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je mnogih vrst:   mnogovrstni opravki ; na oknih so cvetele mnogovrstne rože ; ima mnogo mnogovrstnih težav ; opravljati mnogovrstna dela / mnogovrsten trud ; njegovo mnogovrstno slovstveno delovanje

mnogovŕstnost   -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost mnogovrstnega:   v reviji pogrešam mnogovrstnosti ; mnogovrstnost opravkov / mnogovrstnost njegovega dela

mnogoznáčen   -čna -o prid. ( ȃ )
publ. mnogopomenski , večpomenski :   mnogoznačen izraz / slikar rad izbira mnogoznačne motive  vsebinsko bogate

mnogožénec   -nca m ( ẹ̑ )
kdor živi v mnogoženstvu:

mnogožénstvo   -a s ( ẹ̑ )
zakon moža z več ženami hkrati:   živeti v mnogoženstvu
// spolno življenje moškega z več ženskami hkrati:   obsojati mnogoženstvo

mnóštven   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. množičen :   mnoštveni pojavi / mnoštveni pomor
 
ekon.  mnoštvena proizvodnja  množična proizvodnja

mnóštvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  razmeroma veliko število:   mnoštvo ljudi ; ukvarjal se je z mnoštvom problemov ; slišal sem mnoštvo novih besed / mnoštvo hrane  velika količina / to se je pojavilo v velikem mnoštvu  v veliki množini
// množica , ljudstvo :   mnoštvo stoji nasproti veliki osebnosti

mnóž   ž ( ọ̑ )
zastar. množica , mnoštvo :   posamezniki se dajo pridobiti, množ pa ne ; stranka ima za seboj množ / imel je množ otrok

mnóžen   -žna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. številen :   zbrana je množna družba pisalcev

množênec   -nca m ( é )
mat.  število, ki se množi:   množenec in množitelj

množênje   -a s ( é )
glagolnik od množiti:
a) razlagati množenje ; množenje enic, potenc ; znak za množenje / okrajšano množenje  hitrejše množenje, pri katerem se množi samo s približno vrednostjo množitelja
b) množenje premoženja

mnóžestven   -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. množičen :   množestvene aretacije, usmrtitve / množestveni predmeti

mnóžica   -e ž ( ọ̑ )
1. velika strnjena skupina ljudi:   okrog ponesrečenca se je gnetla množica ; množica je nenadoma vzvalovila ; množice se je polastil strah ; pomiriti razjarjeno množico ; prebiti se skozi množico ; ekspr.  nepregledna, ogromna, stotisočglava množica ; množica gledalcev ; psihologija množice ; šum, vpitje množice / množica ljudi
2. nav. mn.  ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji:   množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve ; popeljati množice v boj ; voditi množice ; politično vodstvo se je ločilo od množic ; delovne,  ekspr.  najširše ljudske množice ; neosveščena,  knjiž.  brezimna množica ; ideološki vpliv na množice ; politično delo med množicami ; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest  prebivalstvo
3. nav. ekspr., z rodilnikom  razmeroma veliko število česa:   v zraku je množica živih bitij ; množica misli ; pregledal je celo množico otrok ; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati ; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice ; pripravljeni so bili umirati v množicah
4. mat.  skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto:   sestaviti množico / teorija množice / delna množica  ki je del kake množice ; diskretna množica  množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0 ; ekvivalentna množica  pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici ; osnovna  ali  univerzalna množica  ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale ; moč množice  število elementov množice

mnóžičen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na množico:
a) publ.  elitna in množična kultura / ta avto je množično vozilo  ljudsko
b) množičen beg ljudi z okupiranega ozemlja ; množična zastrupitev s hrano ; množično ubijanje, umiranje / prirediti množični izlet ; omenjeno društvo je najbolj množično športno društvo / množični izdelki  zelo številni ; množičen pojav  zelo pogosten / množični sestanek ; množična organizacija ; publ.  sredstva množičnega obveščanja  ali  množična komunikacijska sredstva  časopisje, radio, televizija
♦ 
biol.  množična delitev  delitev, pri kateri nastane iz ene celice več celic ; ekon.  množična proizvodnja  proizvodnja, organizirana v velikem obsegu ; glasb.  množična pesem  zborovska pesem, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom ; gled.  množični prizor  prizor, v katerem nastopa množica ljudi ; pravn.  množični morilec  morilec, ki ubije več oseb v krajšem času, navadno naenkrat in v okviru istega dogodka ; zal.  množična izdaja  izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; ljudska izdaja

mnóžičnost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilost množičnega:   množičnost zimskega športa / prizadevati si za množičnost gibanja, organizacije / žival je škodljiva zaradi svoje množičnosti  številnosti

množílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki se uporablja za množenje:   množilni znak / večja števila so pogosto napisana v množilni obliki
 
jezikosl.  množilni števnik  števnik, ki izraža, koliko ponovitev ima stvar ali koliko vrst je te stvari

množína   -e ž ( í )
1. kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh:   meriti množino elektrike, svetlobe, toplote ; množina denarja v obtoku ; julijska množina padavin ; množina mišičnih vlaken / publ., z oslabljenim pomenom  velika množina hrane  veliko hrane / mn., nav. ekspr.  koruza je rasla v velikih množinah
2. knjiž., navadno z rodilnikom  razmeroma veliko število česa:   množina nabranih besed je onemogočala hitro ureditev ; ulico je razsvetljevala množina luči ; množina primerov je delala delo nepregledno / kvaliteto hrane je skušal nadomestiti z množino
3. zastar. množica :   plesaje se vrti velika množina / množina ljudi
4. jezikosl.  slovnično število, ki zaznamuje več kot dve, v nekaterih jezikih pa dve ali več stvari:   slovenski jezik ima ednino, dvojino in množino / postaviti samostalnik v množino ; prva oseba množine / majestetična množina  prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov
 
ekspr.  kje so še drugi, ker si govoril v množini  ker si govoril, kot da vas je več

množínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na množino:
a) množinski orodnik ; množinske končnice / množinski samostalnik  samostalnik, ki ima samo množino
b) množinski izdelek / zastar.  množinsko preseljevanje  množično
 
ekon.  množinska proizvodnja  proizvodnja, organizirana v velikem obsegu

množítelj   -a m ( ȋ )
1. knjiž.  kdor kaj veča, povečuje:   množitelj kapitala
2. mat.  število, s katerim se množi:   množenec in množitelj

množítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od množiti:   v kraju so bile vse možnosti za množitev novih obratov / nagla množitev prebivalstva v mestih / proučevati množitev rastlin  razmnoževanje

množíti   -ím nedov. ( ī í )
1. delati kaj številnejše:   s spretno igro je hitro množil frnikole ; izostanki pri delu so se množili ; nasprotniki se množijo, prijatelji se pa umikajo ; počitniške hišice so se ob reki hitro množile
// delati kaj večje:   množiti bogastvo, premoženje ; delo se mu je množilo / z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje  večali, povečevali
2. mat.  delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj:   zna že množiti in deliti ; množiti s pet
● 
zastar.  svoje pesmi je množil na pisalni stroj  razmnoževal

mnóžje   -a s ( ọ̑ )
zastar. množica :   gledal je prerivajoče se množje pred seboj / zbralo se je množje ljudi

móa   -e ž ( ọ̑ )
pal.  v holocenu izumrla velika, noju podobna ptica:   najti kosti in jajčne lupine moe

moaré   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
papir., tekst.  tkanina, papir s svetlikajočim se vzorcem lesnih letnic:   obleka iz moareja
// svetlikajoč se vzorec lesnih letnic na tkanini, papirju:   vtisniti moare v tkanino ; papir z moarejem ; v prid. rabi:  moare efekt

moarírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
papir., tekst.  vtiskovati svetlikajoč se vzorec lesnih letnic v tkanino, papir:   moarirati papir, tkanino

mób   -a m ( ọ̑ )
knjiž., zastar. drhal , sodrga :   športni mob je vdrl na nogometno igrišče ; velikomestni mob

mobbing   gl. mobing

móbi   -ja m ( ọ̑ pog.
mobilni telefon , mobilnik :   iz meditiranja ga je iztrgalo zvonjenje mobija ; v prid. rabi:  mobi račun ; mobi uporabnik ; mobi kartica

móbi...   prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na manjši brezžični prenosni telefon:   mobiračun  in  mobi račun, mobiuporabnik  in  mobi uporabnik, mobikartica  in  mobi kartica

móbikártica   in  móbi kártica -e ž ( ọ̑-ȃ )
kartica s številko, s katero uporabnik na mobilni telefon prenese vnaprej plačan znesek za uporabo storitev mobilnega operaterja:   kupiti mobikartico za pet, deset evrov ; napolniti mobilnik z mobikartico ; zbiralci mobikartic ; telekartica in mobikartica / motivi na mobikarticah

mobílec   -lca m ( ȋ pog.
mobilni telefon , mobilnik :   na mobilcu je videl, da ima nekaj neodgovorjenih klicev

mobílen   -lna -o prid. ( ȋ knjiž.
1. gibljiv , premičen :   mobilni del vrat / mobilni bolnik  bolnik, ki se lahko sam premika, hodi ; sklep ni mobilen
2. prenosen , prestavljiv :   mobilen stroj ; oddajnik je mobilen / mobilna hiša  hiša, navadno počitniška, ki jo je mogoče odpeljati na drugo lokacijo
♦ 
voj.  mobilne enote  enote, usposobljene za hitre premike

mobiliár   -ja m ( ā )
knjiž. pohištvo :   pisarniški mobiliar ; prostor brez mobiliarja

mobiliáren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  premičninski:   mobiliarna dražba / mobiliarno imetje

mobílija   -e ž ( í )
1. star. pohištvo :   sobo je opremil s staro mobilijo
2. knjiž. premičnina :   prodal je vse imetje, mobilije in imobilije

mobilizácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od mobilizirati:   mobilizacija mlajših letnikov / mobilizacija motornih vozil / mobilizacija zdravstvenega osebja med epidemijo
2. prehod oboroženih sil in gospodarstva iz mirnodobnega stanja v vojno:   opraviti, razglasiti mobilizacijo / vojna mobilizacija
// publ.  povzročitev aktivnosti ali povečanje aktivnosti česa; spodbuditev , pritegnitev :   mobilizacija vseh naprednih sil v boju za mir ; tisk opravlja pri ljudeh vlogo vzgoje, obveščanja in mobilizacije
♦ 
ekon.  mobilizacija kapitala  zbiranje kapitala za investicije; sprememba dolgoročno naloženega kapitala v kratkoročno naloženega ; voj.  delna, poskusna, splošna mobilizacija

mobilizacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mobilizacijo:   mobilizacijski dan, razglas ; mobilizacijske priprave ; mobilizacijsko mesto / težko mobilizacijsko razpoloženje / časopis je premalo mobilizacijski ; mobilizacijska vloga organizacije

mobilizátor   -ja m ( ȃ )
publ.  kdor povzroča aktivnost koga, česa:   bil je zavzet mobilizator mladine / mobilni telefon postaja vse pomembnejši mobilizator množic

mobilizátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mobilizatorje:   organizacija je imela v političnem boju mobilizatorsko nalogo / mobilizatorski film, tisk

mobilizíranec   -nca m ( ȋ )
kdor je pritegnjen v vojaško službo:   vojska se je krepila s prostovoljci in mobiliziranci

mobilizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mobilizirati:   mobiliziranja ljudi za večjo lojalnost lastni državi / mobiliziranje proračunskih sredstev / mobiliziranje otrdelega sklepa

mobilizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati:   mobilizirati mlajše letnike ; očeta so mu mobilizirali / mobilizirati fante v vojsko / mobilizirati motorna vozila
// napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo:   ob epidemiji so mobilizirali vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje
2. opraviti prehod oboroženih sil in gospodarstva iz mirnodobnega stanja v vojno:   država je začela mobilizirati ; publ.  država je mobilizirala  opravila mobilizacijo
// publ.  povzročiti aktivnost ali povečanje aktivnosti česa; spodbuditi , pritegniti :   mobilizirati množice, organizacijo za politične naloge ; idejno, politično mobilizirati študente / mobilizirati strokovne izkušnje
♦ 
ekon.  mobilizirati kapital  zbirati kapital za investicije; spremeniti dolgoročno naloženi kapital v kratkoročno naloženega ; med.  mobilizirati otrdel sklep  napraviti ga zopet gibljivega ; pravn.  mobilizirati terjatve  skrajšati terjatvam rok dospelosti ali jim dati takojšnjo dospelost ; šah.  mobilizirati figure  zbirati in pripravljati jih za akcijo

mobílnik   -a m ( ȋ )
manjši brezžični prenosni telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju vzpostavimo telefonsko zvezo z drugim telefonskim naročnikom:   njegov mobilnik zvoni vsakih pet minut ; pametni mobilnik ; proizvajalec mobilnikov ; uporaba mobilnikov

mobílnost   -i ž ( ȋ )
1. knjiž. gibljivost , premičnost :   mobilnost dvigala / mobilnost bolnikov
2. soc.  naraščanje ali upadanje količine ljudi v kaki dejavnosti, na določenem območju:   omejiti mobilnost poklicev ; selitvena, socialna mobilnost ; mobilnost prebivalstva
 
soc.  horizontalna mobilnost  mobilnost posameznikov ali skupin v istem družbenem sloju ; vertikalna mobilnost  mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega

móbing   tudi  mobbing -a  [ móbing- m ( ọ̑ )
sistematično duševno nasilje, trpinčenje, ustrahovanje na delovnem mestu:   izvajati mobing nad kom ; preprečiti mobing v službi ; povzročitelj, žrtev mobinga

móbitel   -a m ( ọ̑ pog.
mobilni telefon , mobilnik :   mobitel je zvonil v prazno ; izklopiti, vklopiti mobitel

móbitelovec   -vca m ( ọ̑ )
1. uporabnik storitev družbe Mobitel:   klicati mobitelovca ; mobitelovci so zamenjali operaterja
2. sodelavec družbe Mobitel:   ljudje se bojijo sevanja in zahtevajo prestavitev anten, mobitelovci pa imajo že vse papirje za gradnjo

móbiuporábnik   in  móbi uporábnik -a m ( ọ̑-ȃ )
kdor uporablja predplačniško storitev družbe Mobitel:   mobiuporabnik postanete z nakupom Mobipaketa ; dostopi za mobiuporabnike ; paket za mobiuporabnike

mocaréla   tudi  mozzarella -e  [ mocaréla ž ( ẹ̑ )
gastr.  italijanski mehki beli sir iz bivoljega ali kravjega mleka z manjšo vsebnostjo maščob:   zelenjavi je dodal mocarelo in svežo baziliko ; narezati, odcediti mocarelo ; hlebček, kroglica mocarele ; rezina mocarele / bivolja mocarela

móč 1   ž ( ọ̑ )
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov:   z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč ; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo ; ekspr.  ima medvedjo, volovsko moč ; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr.  z vso močjo se je uprl v vesla  kolikor je mogel ; ekspr.  z zadnjimi močmi je lezel na breg  komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov:   v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah ; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči ; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal  ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov:   pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč ; obraz mu je izžareval moč in odločnost ; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje ; duševna, telesna moč
2. nav. mn.  sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje:   starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije:   moč domače industrije je iz leta v leto rasla ; ugotoviti, kakšna je moč podjetja ; moč stranke je v pravem vodstvu ; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti:   naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. navadno s prilastkom  kar omogoča komu določeno dejavnost:   zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč ; spoznavna moč človeka ; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča ; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače ; izrazna moč jezika ; zdravilna moč rastline
// publ.  značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja:   denarna moč podjetja ; gospodarska moč države raste ; primerjati jedrsko moč posameznih držav ; materialna moč meščanstva ; vojaška moč blokov
5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo:   v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč ; pridobil si je družbeno moč ; utrjevati moč demokratičnih institucij / v podjetju ima moč in ugled ; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr.  pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj:   njena bližina ima čudno moč ; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči ; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči  ne more več vplivati nanj
6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri:   silna moč ga je vlekla od okna ; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla ; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. značilnost česa
a) glede na učinek, posledico:   moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
b) glede na čutno zaznavnost:   moč bolečine ; moč glasu ; moč svetlobe ; moč vonja
c) intenzivnost:   moč hrepenenja, ljubezni ; moč vpliva, vtisa ; moč volje  trdnost
8. publ., s prilastkom delavec , uslužbenec :   sprejmemo administrativno moč ; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči ; nastopilo je nekaj novih moči ; dobili so novo učno moč  novega učitelja
9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo , močno :   hvali ga na vso moč ; na vso moč se trudi ; na moč lep avtomobil / zastar.  letos imamo na moč žita  zelo veliko / iz vse moči prepevati  zelo glasno
10. fiz.  delo, opravljeno v časovni enoti:   meriti moč ; enota za moč
● 
šalj.  že po drugem kozarcu so jima pojemale moči  sta postajala pijana ; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč  energija ; star.  zakon dobi moč  veljavo ; publ.  meriti moči  tekmovati ; brez moči mora gledati njeno trpljenje  ne da bi mogel kaj ukreniti ; ekspr.  iz moči zaukati  iz občutka moči ; pog.  priti spet k moči  opomoči si ; pog.  ob moč priti  oslabeti ; ekspr.  truditi se po najboljših močeh  kolikor je mogoče ; ekspr.  po svoji moči koga podpirati  kolikor je mogoče ; pog.  biti pri moči  močen, krepek ; pog.  je še pri močeh  je še močen, krepek ; publ.  delam, kolikor je v moji moči  delam, kolikor morem ; ekspr.  ljubim te z vsemi močmi svojega srca  zelo, močno ; ekspr.  ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih  toliko, da še stoji ; ekspr.  biti na koncu, pri kraju z močmi  biti telesno, duševno izčrpan, onemogel ; publ.  ta dva igralca sta udarna moč našega moštva  od njiju se največ pričakuje ; v slogi je moč  dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost ; noč ima svojo moč ; kdor ima moč, ima tudi pravico  kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ 
bot.  srčna moč  zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta ; ekon.  kupna moč  količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev ; kupna moč denarja  veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto ; elektr.  delovna moč  ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela ; jalova moč  ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj ; filoz.  volja do moči ; fiz.  konjska moč  enota za merjenje moči, približno 740 W ; moč stroja  delo, ki ga opravi stroj v enoti časa ; mat.  moč množice  število elementov množice ; med.  obrambna moč organizma ; pravn.  obvezna moč zakona  lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati ; strojn.  efektivna moč  ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju ; imenska moč stroja  moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost ; šport.  vaje za moč  vaje, ki krepijo mišice ; voj.  strelna moč orožja  število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti

moč 2   prisl. , gl. moči 2

móča   -e ž ( ọ́ )
1. stanje zaradi dolgotrajnega deževja:   lani je bila moča ; bati se moče ; zaradi moče kaže na polju slabo / letos smo sejali v moči  v deževnem vremenu
 
preg.  suša sne en kos kruha, moča pa dva  moča pridelku bolj škoduje kot suša
// star.  padavine, zlasti dež:   letošnji maj ima veliko moče ; zemlja je potrebna moče ; posevkom je škodovala preobilna moča / dolgotrajna moča  deževje
2. star. mokrota , tekočina :   v čevljih je moča kar klokotala / odeja se je napila moče / skrbeti, da orodje ne leži na moči  na mokrem
3. nar.  močviren svet, močvirje:   v daljavi je bila moča

močan   gl. močen

močáva   -e ž ( ȃ )
knjiž.  z vodo zelo prepojen svet:   rjave močave so se širile do obzorja / močava poleg gnojišča / tam je bila prej močava  močviren svet, močvirje

močélka   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., zool.  praživali, ki se gibljejo z migetalkami; migetalkar :   enocelične močelke

môčen   in  močán môčna -o  in  prid. , močnêjši  ( ó ȃ ó )
1. sposoben opravljati naporno fizično delo:   močen človek ; močnejši je od njega ; močen je za tri ; močen kot bik, medved ; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta  krepkega / ima močne roke / močni konji / močen žerjav ; pog.:  močen avto  z motorjem z veliko močjo ; vgraditi močen motor  motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore:   kljub trpljenju je ostal močen ; to je močna ženska ; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj
2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo:   trdni in močni zobje ; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije:   močna država ; močna vojska / močna industrija  zelo razvita / močno turistično središče  veliko, pomembno
3. zelo odporen proti zunanjim silam:   močni čevlji ; močna ladja ; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir ; močna nit, tkanina
4. navadno v povedni rabi  ki ima take značilnosti, da lahko uveljavlja svojo voljo, vpliv:   direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju ; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
5. nav. ekspr.  ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo:   ima močne boke ; močna spodnja čeljust ; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem.  je zelo močna  debela
6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri:   močne cigarete ; kuha močno kavo ; močno vino, žganje ; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr.  zelo hranljiv, kaloričen:   hranijo se z bolj močno hrano ; močna jed / pripravili so močen zajtrk
7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
a) učinek, posledico:   močen dež, naliv ; močen potres ; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
b) obseg, količino:   močen curek vode ; močen izvir / naredil je močen požirek / publ.  močen izvoz  velik ; na tej cesti je močen promet  gost, velik ; močna udeležba tujih zastopnikov  številna
c) čutno zaznavnost:   močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina ; močno utripanje srca / pog.  močne barve obleke  zelo izrazite ; močno sonce  zelo toplo
č) intenzivnost:   močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
8. ekspr.  ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo:   pesnik je močen lirik ; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● 
šalj.  predstavniki močnejšega spola  moški ; ekspr.  ta človek ima močne živce  se ne razburi hitro ; ekspr.  v rokah ima močne karte  prepričljive dokaze za kaj ; ekspr.  v hiši manjka močne roke  delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega ; publ.  v državi se je uveljavila politika močne roke  zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov ; gospodarsko močna država  z zelo razvitim gospodarstvom ; preg.  prazen sod ima močen glas  kdor malo ve, veliko govori
♦ 
agr.  močno krmilo  umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi ; čeb.  močen panj  panj, v katerem je veliko čebel ; kem.  močna kislina  kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov

móčenje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od močiti:   močenje papirja, plošče ; močenje in sušenje / močenje v posteljo

močeràd   -áda m ( ȁ á )
žival s podolgovatim, valjastim trupom, dolgim repom in žametno črne barve z rumenimi lisami:   po blatnih tleh so se plazili močeradi
♦ 
obrt.  močeradi  klekljana čipka, katere vzorec ima obliko vijugastega traku različne širine in gostote ; zool.  močerad  dvoživka s podolgovatim, valjastim trupom in dolgim okroglim repom, Salamandra

močerádast   -a -o prid. ( á )
po lisah, barvi podoben močeradu:   vojak v močeradasti pelerini

močeríl   -a  [ tudi močeriu̯ m ( ȋ )
star.  človeška ribica:   literatura o močerilu

močeváti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
knjiž., zastar.  preizkušati se v moči:   deček je ves dan skakal, se močeval in pel
// bojevati se:   tudi on se je tam mečeval in močeval zaradi tega

močevína   -e ž ( í knjiž., zastar.
1. padavine , mokrota :   mraz, prevelika močevina in vlaga so poškodovali gnezdo
2. močviren svet, močvirje:   slabo se je počutil v teh prostranih močevinah

môči 1   mórem nedov. , mógel môgla  ( ó ọ́ )
1. z nedoločnikom  izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
a) telesnih lastnosti:   ne morem več delati, teči ; ni mogel ganiti z roko ; ne morem več jesti ; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / zastar.  nisem mogel, da bi dolgo hodil  nisem mogel dolgo hoditi / delal bom, če bom mogel ; hiti, kolikor more ; če ne moreš teči, pa hitro hodi
b) duševnih, čustvenih lastnosti:   tega ne morem dojeti, razumeti ; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče
c) določenih, navadno značajskih lastnosti:   ta človek ne more molčati ; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati
č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti:   takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr.  veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub
2. z nedoločnikom  izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin:   ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo ; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb ; danes ga ne morem obiskati ; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega  ne smemo / zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi  bi lahko odšel ; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli  lahko bi ga prijeli / prišel bom, če bom mogel ; doma bom, kakor hitro bom mogel ; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel
3. elipt., s prislovnim določilom  izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo:   ni mogel (priti) do nje ; nisem mogel prej z doma ; ne more v hribe ; tak ne more domov ; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede
4. nav. ekspr., z nedoločnikom  izraža razpoloženje, odnos osebka do
a) opravljanega dejanja:   ni mogel gledati njene zadrege ; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti
b) elipt.  kake osebe:   otrok, tujcev, žensk ni mogel ; nikdar ga ni mogel ; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more
5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu  izraža domnevo, verjetnost:   to bi moglo biti res ; mogla bi biti stara petnajst let ; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek  kje bi lahko bil
6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič   izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega:   nihče ji nič ne more ; kdo ti kaj more ; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
7. ekspr., navadno v zvezi z za   izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj:   ne morem za to, da nerazločno govorim ; ne morem za to, če me pozdravlja ; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
● 
ekspr.  saj nič ne more, tako je pijan  zelo je pijan ; ekspr.  ni mu mogel do živega  izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel ; ekspr.  to ne more biti on  izraža omiljeno zanikanje ; ekspr.  našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega  našel sem zelo lepo stanovanje ; ekspr.  ni se mogla potolažiti  ni nehala jokati, žalovati ; nar.  ni mogel vsemu kaj  vsega narediti, opraviti prim. mogoč , mogoče

môči 2   in  mòč prisl. ( ó; ȍ )
zastar. mogoče , možno :   oboje je bilo moči dobiti ; to ni moči več vzdržati / rešiti vas hočem, če je moči / kar moči hitro vrni

močílnica   -e ž ( ȋ )
agr.  jama z vodo za godenje lanu in konoplje:   zamenjati vodo v močilnici

močílnik   -a  [ tudi močiu̯nik m ( ȋ )
nar.  izvirek, potok, ki izvira iz močila:   loviti krape v močilniku

močílo   -a s ( í )
1. knjiž.  tekočina za močenje:   škatla z močilom za pečatnike
2. nar.  razmočen kraj, kjer voda izvira iz tal:   pod pobočjem je veliko močil in studencev
// nar. primorsko mlaka , luža :   poglobil je močilo, ki je ležalo ob gozdu ; ob močilu so rastle vrbe / vaško močilo
♦ 
agr.  jama z vodo za godenje lanu in konoplje; prostor, kjer se godi lan ; kem.  snov, s katero se zmanjša površinska napetost vode, da ta laže omoči trdne snovi

močíti   móčim nedov. ( ī ọ́ )
1. delati kaj mokro, navadno z vodo:   curek moči skalo ; dež moči okno ; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav ; močiti prašna, suha tla / lase močiti  vlažiti s kako tekočino / pog.  na izletu nas je tri dni močil dež  je tri dni deževalo ; brezoseb.:  tri dni nas je močilo ; ekspr.  zunaj moči  dežuje
// z močenjem spravljati koga k zavesti:   nezavestnega so močili ; močili so mu glavo ; močiti koga z mrzlo vodo
2. knjiž.  opravljati malo potrebo:   razposajenci so močili po pločniku ; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči  opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo ; moči posteljo  nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju / ekspr.  star pijanec je med preklinjanjem močil plot  opravljal malo potrebo ob plotu
● 
pesn.  moj znoj je močil tvoje trte  delal sem v tvojem vinogradu zate ; ekspr.  ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim  pila, popivala ; pesn.  močiti lica, oči  jokati ; ekspr.  grob je močila z gorkimi solzami  jokala je za umrlim ; ekspr.  ni še dolgo tega, kar je močil plenice  je bil otrok
♦ 
agr.  močiti lan  z namakanjem v vodi goditi ga ; alp.  ruša moči  izceja vodo ; čeb.  panji močijo  na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice

močljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da (z)močiti, (raz)topiti:   sredstvo uporabljamo kot prašivo in močljiv prašek

móčnat   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na moko:   močnati cmoki, izdelki ; izogibati se močnatih jedi ; močnata juha / ima vso močnato obleko / močnata vreča / močnati plodovi  moknati ; močnat prah  moknat, mokast
♦ 
gastr.  močnata jed  sladica, pecivo, ki se daje na koncu kosila ali večerje

móčnik   -a m ( ọ́ )
1. gostljata jed iz moke in vode:   jesti, kuhati, zabeliti močnik ; močnik z mlekom / ajdov, beli, koruzni močnik / hraniti mlade prašičke z močnikom in ješprenjem
// gastr.  drobni svaljki iz moke in jajc za zakuho:   pripraviti juho z močnikom
2. ekspr.  neprijeten, zapleten položaj:   priti iz močnika ; spet sem v močniku
● 
ekspr.  lep močnik si nam skuhal  povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju ; ekspr.  koruze so pridelali komaj za močnik  zelo malo ; vrti se kot muha v močniku  brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega

móčnikov   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na močnik:   postrgati močnikov lonec
 
gastr.  močnikova juha  juha, v katero je zakuhan močnik

môčnost   tudi  močnóst -i ž ( ó; ọ̑ )
knjiž. moč 1 od močnosti trte je odvisno, koliko očes pustimo / svetloba srednje močnosti ; močnost petja / skremžil se je bolj, kot ga je k temu silila močnost pijače

môčnosten   tudi  močnósten -tna -o prid. ( ó; ọ̑ )
nanašajoč se na močnost:   močnostno petje
 
elektr.  močnostni ojačevalnik  ojačevalnik, ki daje veliko izhodno moč ; močnostna elektronka  elektronka za veliko moč

močvára   -e ž ( ȃ ekspr.
1. močviren svet, močvirje:   ob cesti je ležala močvara ; iz močvar se je začela dvigati megla / v dežju se je cesta spremenila v močvaro
2. moralna propalost, pokvarjenost:   izkopati se iz močvare ; tavati v močvari mesta

močvárast   -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. močviren :   močvarasta pokrajina / močvarasta megla  močvirska / močvarasto okolje  nemoralno, pokvarjeno

močvíren   -rna -o prid. ( ȋ )
trajno prepojen z zastajajočo vodo:   močvirna zemlja ; močvirna tla / močvirni gozdovi, travniki ; močviren svet / močvirno rastlinje  močvirsko

močvíriti se   -im se nedov. ( í ȋ )
postajati močviren:   svet se je začel močviriti

močvírje   -a s ( ȋ )
1. z zastajajočo vodo trajno prepojen svet:   izsuševati močvirje ; loviti race po močvirju ; zaraščanje močvirij / te rastline rastejo na močvirju  na močvirnih tleh / pog.:  tu ne morete graditi, ker je močvirje  močvirno ; pol travnika je močvirje  je močvirnega
2. ekspr.  moralna propalost, pokvarjenost:   pijanec ni vedel, kako bi se rešil iz močvirja ; pogrezati se, zagaziti v močvirje / z oslabljenim pomenom  utonil je v močvirju greha

močvírnat   -a -o prid. ( ȋ )
močviren :   močvirnat svet / močvirnat travnik

močvírnica   -e ž ( ȋ )
1. močvirska ptica:   prirediti lov na močvirnice
2. močvirska voda:   izpod škornjev brizga močvirnica ; kalna močvirnica
♦ 
bot.  kukavica z zelenkastimi, rjavo ali vijoličasto rdečimi cveti v socvetju, Epipactis

močvírnik   -a m ( ȋ )
1. močvirska ptica:   ponoči se oglašajo močvirniki ; loviti močvirnike ; jate močvirnikov
2. pog., slabš.  Ljubljančan:   naduti, neotesani močvirniki / ljubljanski močvirniki
3. mont.  prostor, v katerem se zbirajo jamske vode:   čistiti močvirnike

močvírski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na močvirje:   močvirska megla, voda ; močvirske ptice, rastline / močvirsko obrobje / (močvirska) mrzlica  bolezen z občasnimi napadi mrzlice, malarija
♦ 
bot.  močvirska latovka  latovka, ki uspeva na močvirnih travnikih, Poa palustris ; močvirska logarica  po močvirnih travnikih rastoča rastlina s tulipanu podobnimi visečimi cveti, Fritillaria meleagris ; petr.  močvirski plin  plin, ki se izloča iz močvirnih tal, zlasti metan ; vrtn.  močvirska cipresa  visoko parkovno drevo z iglami v dveh redeh, Taxodium distichum ; zool.  močvirski lunj  ptica ujeda, ki živi v bližini močvirij, Circus pygargus ; močvirska uharica

móda   -e ž ( ọ́ )
1. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki:   letošnja moda se od lanske precej razlikuje ; moda tridesetih let ; ustvarjalec mode ; frizura po modi / visoka moda  z izvirnimi modeli, navadno unikati ; ženska moda / sejem mode  modnih oblačil / oblačiti se po modi / zaostajati za modo ; pren., ekspr.  pesnikov davek literarni modi
// dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem krojev oblačil, obutve, vzorcev blaga, modnih dodatkov:   ta dežela vodi v modi ; ukvarjati se z modo ; modeli francoske mode ; novosti na področju mode
2. v povedni rabi  kar ustreza splošnemu okusu določenega časa:   abstraktne slike so zdaj moda ; tedaj je bila moda dolga večerna obleka / ta pisatelj je med srednješolci moda
// v prislovni rabi, s predlogom  izraža stanje, da kaj ustreza splošnemu okusu določenega časa:   tako oblačenje je iz mode ; športna krila so letos v modi / ta poklic je iz mode ; kolesa zopet prihajajo v modo ; ta izraz je zelo v modi
● 
ekspr.  on je po stari modi  staromoden, starokopiten ; zadnja beseda mode  najnovejši modni domislek

modálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na modus:
a) modalne slovnične oblike / modalni glagol  naklonski glagol
b) modalne kategorije klasične ontologije / modalna logika  logični sistem s takimi odnosi, kot so nujnost, možnost in verjetnost ter njihove negacije
c) modalna ritmika

modalitéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  način bivanja:   ponižnost in ošabnost sta le dve modaliteti ; modaliteta, v kateri se nam kaj prikazuje
// pravn.  čas, kraj, način, sredstvo izvršitve:   modaliteta kaznivega dejanja ; sporazumeti se o modaliteti podpisa in razglasitve sporazuma

modálnost   -i ž ( ȃ )
knjiž.  način bivanja:   ponižnost in ošabnost sta le dve modalnosti ; modalnost, v kateri se nam kaj prikazuje
♦ 
filoz.  stopnja zanesljivosti kake sodbe ; jezikosl.  odnos vsebine povedanega do resničnosti v pojmovanju govorečega

módel 1   -dla  in  modél -a  [ prva oblika modəu̯ m ( ọ̑; ẹ̑ )
posoda za pečenje kruha, potice, zlasti lončena:   namazati model ; dati testo v model / lončen, ornamentiran, rebrast model / vzeti, zvrniti kruh, potico iz modla ; model za potico

modél 2   -a m ( ẹ̑ )
1. predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta:   izdelati, napraviti model ; delati poskuse na modelu ; model človeškega očesa, telesa ; mavčni model ; modeli za geometrijski pouk / model jadrnice, stroja / model hidrocentrale  maketa
// majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo:   fantje spuščajo modele / jadralni, motorni model ; sobni, tekmovalni model
2. kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje:   preživlja se kot model ; moški, ženski model / fotografski model  fotomodel ; kiparski model
// oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja:   on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami
3. nav. ekspr.  ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela; vzorec , oblika :   razviti lasten gospodarski model ; družbeni, organizacijski model / v romanu vse poteka po ustaljenem modelu ; delati po vnaprej določenem modelu  kalupu
4. industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov:   tovarna je predstavila nove modele avtomobilov / buick, model 1955 ; puška, model 48 [M-48]
// modni oblačilni izdelek:   manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev ; športni modeli ; modeli pomladanskih čevljev
5. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov:   vliti pripravljeno maso v model / dati v model za torto ; model za odlivanje novcev
6. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu  kdor s svojimi posebnimi lastnostmi, značilnostmi pozitivno izstopa:   on je pa res pravi model
// moški, navadno mlajši:   model je nadarjen, delaven in vztrajen, zato so trenerji nad njim navdušeni
♦ 
filoz.  model  predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih ; metal.  matični model ; obl.  ekskluzivni model  ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu ; trg.  izvensezonski modeli

modelácija   -e ž ( á )
um.  dajanje zaželene umetniške oblike, zlasti končne, kiparskemu gradivu; modeliranje :   tri dni se je ukvarjal z modelacijo glave
// rezultat tega dela:   kip učinkuje s skrbno modelacijo / sliko odlikuje virtuozna barvna modelacija

modelár   -ja m ( á )
1. izdelovalec majhnih športnih priprav, ki posnemajo določeno vozilo, zlasti letalo:   mladi modelarji ; razstava del dijakov modelarjev ; tečaj za modelarje ; modelarji in jadralci
2. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem modelov:   zaposlen je kot modelar ; izučiti se za modelarja / modelar, ki je izdelal model stare jadrnice

modelárka   -e ž ( á )
1. izdelovalka majhnih športnih priprav, ki posnemajo določeno vozilo, zlasti letalo:   šola ima nekaj vnetih modelarjev in modelark
2. ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem modelov:   modelarka v tovarni pletenin

modelárna   -e ž ( ȃ )
tovarniški obrat ali delavnica za izdelovanje modelov:   modelarna livarne, tovarne čevljev

modelárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na modelarje ali modelarstvo:   modelarski les, vosek ; modelarsko orodje / modelarska delavnica / modelarska dejavnost / modelarski krožek ; modelarski letalski šport ; modelarsko tekmovanje

modelárstvo   -a s ( ȃ )
izdelovanje in spuščanje modelov, zlasti letalskih:   ukvarjati se z modelarstvom ; razvoj modelarstva / knjiga o jadralnem, letalskem modelarstvu / brodarsko modelarstvo

módelček 1   -čka  [ modəu̯čək m ( ọ̑ )
manjšalnica od módel:   modelček za potico

modélček 2   -čka m ( ẹ̑ )
manjšalnica od modél:   napraviti modelček ladje / modelček iz grafita / modelčki za maslo, pecivo

modélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na modél:   modelna naprava / modelni poskus  poskus na modelu ; modelni prikaz fizikalnih procesov / modelni mizar  mizar, ki izdeluje livarske modele
♦ 
gozd.  modelno drevo  drevo, ki predstavlja kakovost več dreves

modelêr   -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z modeliranjem:   modeler išče zaposlitev ; pleskarji in modelerji / relief je napravil amaterski modeler

modelíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od modelirati:   glina za modeliranje / modeliranje glave, nosa / poučevati modeliranje na tehniški šoli
♦ 
filoz.  modeliranje  prenos lastnosti, značilnosti raziskovanega predmeta na podoben predmet, narejen po določenih pravilih ; pravn.  modeliranje sledov  snemanje sledov s pomočjo mavčne kaše

modelírati   -am nedov. ( ȋ )
1. delati kaj iz gnetljive snovi, oblikovati:   učenci so modelirali jesenske sadeže ; modelirati iz gline, plastične mase, voska / modelirati kaj v ornamente / publ.:  kroj modeliramo po osnovnem kroju  oblikujemo ; skrbno modelirati stavke
2. um.  dajati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno:   gledal ga je, kako je modeliral obraz ; modelirati pisateljev spomenik / modelirati v mavcu / slikar dobro modelira ; pren.  z veliko silo je modeliral značaje v drami
3. teh.  delati model, modele:   modelira v tovarni čevljev
♦ 
obrt.  delati reliefe v keramične izdelke

modelírka   -e ž ( ȋ )
um.  nožu podobna priprava za oblikovanje, rezanje gnetljivega materiala:   dleto in modelirka

modélka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  (ženski) model:   preživlja se kot modelka / biti slikarju za modelko

módelnica   -e  [ modəu̯nica ž ( ọ̑ )
plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči; pečnica :   sedel je na klopi pri peči in tiščal hrbet v tople modelnice
// zastar.  (keramična) ploščica:   štedilnik je obložen z belimi modelnicami

módem   -a m ( ọ̑ )
elektronska naprava, ki omogoča prenos podatkov med računalniki po telefonskem omrežju:   sistem ima že vgrajen modem ; brezžični, kabelski modem / faksni modem  ki omogoča pošiljanje in sprejemanje elektronskih dokumentov v obliki faksov

módemski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na modem:   modemski dostop do interneta ; modemski priključek ; modemska kartica ; brez modemske povezave je terminal neuporaben

móden   -dna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na modo:
a) modni artikel, klobuk ; modni kroji, vzorci ; modna tkanina ; modno oblačilo / modna barva, linija, oblika ; modna novost
b) modni krojač, ustvarjalec ; modna risarka / modna industrija, trgovina
c) ta pisatelj, ples je moden ; modna beseda, fraza ; modno geslo / publ.  modna bolezen  ne huda, a pogostna v kakem času
● 
publ.  modni diktator  kdor odločilno vpliva na spremembo mode ; slabš.  dekle, fant je prava modna lutka  se zelo moderno, nenavadno oblači ; ekspr.  modna muha  nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost
♦ 
obl.  modni dodatki  vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo ; modni salon  delavnica, kjer se izdelujejo oblačila po modi ; modna brv  podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni ; modna revija  prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil

móder 1   -dra -o prid. ( ọ́ )
ki je take barve kot plavica, jasno nebo:   moder cvet ; tam prevladujejo modri toni ; modro morje, nebo ; oči ima modre ; nebo je postalo črno modro ; svetlo modra obleka ; temno zelenkasto moder suknjič ; moder kot nebo ; belo-modro-rdeča zastava  slovenska zastava / modre podplutbe, ustnice ; otrok je bil moder od vpitja ; ekspr.  ves moder od zavisti / koncert za modri abonma  abonma z vstopnicami modre barve
● 
ekspr.  modri angel  policist ; publ.  modri vlak  specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja ; publ.  modre čelade  vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav ; modra galica  vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni ; ekspr.  v njem se pretaka modra kri  je plemiškega rodu ; pog.  vozila z modro lučjo  vozila s prednostjo ; zastar.  dobil je modro polo  bil je upokojen, upokojili so ga
♦ 
agr.  modra frankinja  trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte ; avt.  modra cona  prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno ; bot.  modri glavač  trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro ; modri glavinec  rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus ; fot.  modra kopija  kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju ; gastr.  modro kuhanje rib  kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri ; geol.  modro blato  morska usedlina iz večjih globin ; kem.  modra galica  bakrov sulfat s kristalno vodo ; les.  modra pegavost  začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine ; navt.  ladja si je pridobila modri trak  priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean ; vet.  modri dunajčan  srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna ; zool.  modro sitce  metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrina

móder 2   -dra -o prid. , modrêjši  tudi  módrejši  ( ọ́ )
1. knjiž.  sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren , pameten :   moder človek, svetovalec ; moder mož ; on je najmodrejši med njimi ; modro dekle ; iron.  tega je krivo tvoje modro vodstvo ; moder v govorjenju ; modrejši si, kot sem mislil ; moder kot Salomon  zelo ; modrejši si od mene ; postal si modrejši in starejši / ekspr.  modra pamet / ekspr.  dali so ga v šole, da bi postal moder  izobražen
 
ekspr.  če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo  da je pameten človek ; spet je za eno izkušnjo modrejši  spet si je pridobil izkušnjo
// ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje:   hvaležen mu je bil za modre nauke ; njegov nasvet se mu je zdel moder ; modra sodba ; njegova beseda je vedno modra ; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo
2. nar. resen , zadržan :   zakaj si tako moder / moder obraz ; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam  mirnimi, poslušnimi

moderáto   prisl. ( ȃ )
glasb., označba za hitrost izvajanja zmerno :   igrati moderato

moderátor   -ja m ( ȃ )
1. kdor na konferencah, strokovnih sestankih strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo:   izkušen, nepristranski moderator ; moderator kongresa, prireditve, srečanja ; pomembna vloga moderatorja
// napovedovalec, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njen soustvarjalec:   odgovarjati na vprašanja priljubljenega moderatorja ; novinar in moderator / radijski, televizijski moderator
2. kdor preverja skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarja na vprašanja uporabnikov:   moderator na spletni strani, v klepetalnici ; moderator in administrator / moderator foruma
3. fiz.  snov, ki zavira hitrost nevtronov v jedrskem reaktorju:   težko vodo pogosto uporabljajo kot moderator v jedrskih reaktorjih

moderátorka   -e ž ( ȃ )
1. ženska, ki na konferencah, strokovnih sestankih strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo:   moderatorka kongresa, okrogle mize, prireditve
// napovedovalka, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njena soustvarjalka:   na vprašanje moderatorke ni želel odgovoriti ; moderatorka programa ; novinarka in moderatorka / radijska, televizijska moderatorka
2. ženska, ki preverja skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarja na vprašanja uporabnikov:   forumu se je pridružila nova moderatorka

modêren   -rna -o prid. , modêrnejši  ( é ē )
1. nanašajoč se na novejši čas, sodoben:   moderni čas ; moderni človek se razlikuje od antičnega ; moderni filozofi ; moderni narodi ; moderne noše ; moderno bančništvo / moderni jeziki  jeziki, ki se (v sedanjosti) govorijo in pišejo, zlasti zahodni / moderne smeri v umetnosti  novejše ; najmodernejše odkritje  najnovejše, zadnje / Prešeren je dobro poznal vse moderne literarne tokove  sočasne, sodobne
2. ki ima, vsebuje najnovejše tehnične, strokovne pridobitve:   gradijo moderen hotel ; uporabljati moderne pripomočke v gospodinjstvu ; ima zelo moderen šivalni stroj ; najmodernejša sušilnica / njihovo gospodarstvo je najmodernejše ; zelo moderen način vojskovanja / moderna vzgoja / moderen gospodar ; je moderen kmet  napreden
3. ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa:   moderni slikarji mu ne ugajajo ; pisatelj jim ni dovolj moderen / njegova glasba je za mnoge premalo moderna
4. ki upošteva najnovejše norme svojega časa:   gospodar je moderen mož ; moderna zakonca ; ta ženska je zelo moderna ; hoče biti za vsako ceno moderna / ima moderne poglede
5. ki je v skladu z modo svojega časa:   zelo moderni čevlji ; moderen klobuk ; moderna frizura / rada je moderna  moderno oblečena, urejena
6. v povedni rabi  ki ustreza splošnemu okusu določenega časa:   dolga obleka ni več moderna ; športna krila so moderna / ta poklic ni več moderen ; abstraktne slike so zelo moderne
● 
moderna galerija  galerija, v kateri so shranjena ali se razstavljajo dela likovnih umetnikov novejšega časa
♦ 
alp.  moderna alpinistika  alpinistika, ki uporablja tehnična sredstva ; jezikosl.  moderna vokalna redukcija  vokalna redukcija v slovenščini zlasti po 16. stoletju ; num.  moderna numizmatika  numizmatika, ki proučuje novce novejšega časa ; šport.  moderni peteroboj  tekmovanje v jahanju, sabljanju, streljanju s pištolo, plavanju in teku ; moderne olimpijske igre  olimpijske igre od leta 1896 dalje

moderírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. na konferencah, strokovnih sestankih namesto avtorjev strnjeno podajati glavno vsebino referatov ali voditi njihov potek:   okroglo mizo je moderirala novinarka osrednjega časopisa ; moderirati pogovor, razpravo
// neposredno sodelovati v oddaji kot njen soustvarjalec:   moderirati oddajo, radijski program
2. preverjati skladnost prispevkov na spletnem forumu s pravili foruma ali odgovarjati na vprašanja uporabnikov:   forum lahko moderira lastnik spletne strani ; moderirati komentarje

modêrna   -e ž ( é )
umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem:   študirati moderno / evropska moderna ; glasbena moderna ; zastopniki moderne / (slovenska) moderna  kot jo predstavljajo zlasti Cankar, Murn, Kette in Župančič

modêrnež   -a m ( ȇ )
1. ekspr.  kdor se ravna po novejših normah sodobnega časa:   nezadovoljni moderneži
2. modernist :   obiskal sem razstavo najbolj skrajnih modernežev

modêrnik   -a m ( ȇ knjiž.
1. kdor se ravna po novejših normah sodobnega časa:   modernika zanima veliko stvari ; modernik dvajsetega stoletja ; človek modernik
2. modernist :   spis je napisal modernik ; pisatelji stare šole in moderniki

moderníst   -a m ( ȋ )
kdor sledi novi smeri, zlasti v umetnosti:   pisatelj, skladatelj sodi med moderniste ; pogumen modernist ; modernist v filmu ; arhitekt modernist / pog.  v dnevno sobo bi rad obesil kakega modernista  sliko takega slikarja
// pripadnik slovenske moderne:   četverica naših modernistov

modernístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na moderniste ali modernizem:   modernistični pesniki, slikarji / modernistična drama, slika / modernistična smer

modernizácija   -e ž ( á )
glagolnik od modernizirati:   modernizacija strojne opreme, podjetja, poslovanja ; sredstva za rekonstrukcijo in modernizacijo / modernizacija jezika v novi izdaji klasikov

modernízem   -zma m ( ī )
najnovejša smer, zlasti v umetnosti:   zaiti v modernizem ; skrajnosti, težnje modernizma ; razložiti svoj odnos do modernizma v umetnosti / odklanjal je prevelike modernizme v socialni politiki
♦ 
rel.  gibanje v katoliški teologiji v začetku 20. stoletja, ki si je prizadevalo za radikalno uskladitev vere z znanostjo

modernizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
opremljati z najnovejšimi tehničnimi in strokovnimi pridobitvami:   modernizirati cesto, rudnik, tovarno / modernizirati delo v ustanovi, tehnološki postopek ; hitro modernizirati kaj ; poljedelstvo se modernizira
// dodajati pojavom iz preteklosti sodobne značilnosti:   modernizirati jezik v citatih

modêrnost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost modernega:   modernost filma, knjižne opreme, romana ; modernost pohištva / zaradi modernosti ga publika ni tako hitro sprejela

modificírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. spremeniti , preoblikovati , prilagoditi :   modificirati kak del naprave ; nekoliko modificirati kaj / modificirati učne metode, nazore / zakoni tega področja ne veljajo na drugih področjih, če jih primerno ne modificiramo

modifikácija   -e ž ( á )
knjiž. sprememba , preoblikovanje , prilagoditev :   majhna modifikacija priprave / v upravni ureditvi je prišlo do nekaj modifikacij / kazensko pravo je dobilo razne modifikacije
♦ 
biol.  nededna lastnost, ki nastane pod vplivom okolja; nededna sprememba ; kem.  stanje elementa ali spojine, v katerem ima ta drugačne fizikalne lastnosti kot v drugem stanju

modístinja   -e ž ( ȋ )
modistka :   lokal znane modistinje

modístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem ženskih klobukov, čepic:   že kot otrok je želela postati modistka ; lokal znane modistke

modístovski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na modistke:   modistovska stroka / modistovska delavnica

módlo   -a s ( ọ̑ )
nar. kalup , forma :   ilovico natlačiti v modlo

módnica   -e ž ( ọ̑ )
plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči; pečnica :   peč z zelenimi modnicami

módnik   -a m ( ọ̑ )
anat.  kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi:   vnetje modnika

módnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost modnega:   modnost fazone ; praktičnost in modnost modela / zabavna glasba večkrat boleha za modnostjo / delati kaj zaradi modnosti  mode

módo   -a s ( ọ̄ )
nav. mn., biol.  spolna žleza, ki proizvaja semenčice, moška spolna žleza:   odstraniti moda mladim samčkom ; pasja moda ; vnetje moda / nizko  sunil ga je v moda

modrák   -a m ( á )
slabš. mislec , modrec :   to so vam modraki

modràs   -ása m ( ȁ á )
strupena kača z verigi podobnimi lisami po hrbtu in rožičkom na glavi:   modras se greje na skali ; pičil ga je modras ; ubiti modrasa ; gleda kot modras  sovražno, neprijazno

modrásast   -a -o prid. ( á )
po lisah podoben modrasu:   pastir z modrasasto palico / imel je modrasasto kožo od udarcev  marogasto

modrásov   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na modrase:   modrasova glava / modrasov pik
 
nar. zahodno  modrasov hlapec  kačji pastir

modrásovec   -vca m ( á )
bot.  grm z dišečimi rožnatimi cveti, ki cvete pred olistanjem; navadni volčin

módrc 1   -a m ( ọ̑ )
1. del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke; modrček :   nosi modrc ; odpeti modrc
2. nekdaj  kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov:   oblečena je v široko črno krilo in temen modrc ; žameten, židan modrc

modrc 2  
modrec : gl. modrec

módrček   -čka m ( ọ̑ )
del ženskega spodnjega perila, ki pokriva dojke:   odpeti modrček ; uporablja pretesne modrčke

módrec   tudi  módrc -a  [ prva oblika modrəc m ( ọ̑ )
kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih:   bil je modrec ; tako so mislili in govorili največji modreci vseh časov ; knjiga znanega modreca / antični modreci  filozofi
// kdor prodorno misli in ustrezno ravna:   modrec v vedenju in življenju ; vaški modrec ; nasveti modreca

modréti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati moder:   grozdne jagode se mehčajo in modrijo ; prsti modrijo
2. knjiž.  modro se odražati, kazati:   ob poti so modrele vijolice

modríca 1   -e ž ( í )
1. modrikasta lisa na koži zaradi izliva krvi:   od udarcev so se mu delale modrice ; ves hrbet ima pokrit z modricami ; modrice od vrvi
2. knjiž.  rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških; plavica :   modrice med pšenico ; šopek iz klasja in modric
♦ 
vrtn.  snežna modrica  rastlina s suličastimi listi in številnimi modrimi cveti, Chionodoxa luciliae

modríca 2   -e ž ( í )
knjiž. muza :   prositi modrico za navdih / pesn.  sin modric  pesnik / esej o Vodnikovi modrici

modríčast   -a -o prid. ( í )
modrikast :   modričast cvet, plamen ; zavesa modričaste barve ; modričasta megla

modríja   -e ž ( ȋ slabš.
1. modrovanje :   pustiva te modrije in pojdiva pit ; ne bo še konec njegove modrije / rada je poslušala fantove modrije in zvijače  duhovitosti
2. modrost :   v mestu je iskal učenosti in modrije / ohlapne modrije

modriján   -a m ( ȃ )
mislec , modrec :   bil je velik modrijan ; tako so mislili in govorili največji modrijani vseh časov ; iron.  bomo videli, kaj si boste izmislili, modrijani / grški modrijani  filozofi
// kdor prodorno misli in ustrezno ravna:   njega vprašaj za svet, ki je modrijan ; vaški modrijan
● 
kamen modrijanov  po verovanju alkimistov  kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro ; preg.  bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti  težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati

modrijánčiti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. filozofirati , modrovati :   cel večer nam je modrijančil / ne modrijanči

modrijániti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. filozofirati , modrovati :   na stara leta je rad sedel pri čebelah in modrijanil / dolgo nam je modrijanil / ne modrijani zdaj, ko je treba prijeti za delo

modrijánka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih:   tej modrijanki se dogodek ni zdel nič skrivnosten ; stara modrijanka

modrijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na modrijane:   modrijanske besede ; modrijansko ugibanje / modrijanski obraz

modrijánstvo   -a s ( ȃ )
ekspr. modrost :   spoštoval je njegovo modrijanstvo / kaj je moje znanje proti njegovemu modrijanstvu

modrijárh   -a m ( ȃ )
slabš. mislec , modrec :   lažni modrijarh ; kritika modrijarhov

modríka   -e ž ( í )
bot.  trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem, Sesleria:   modrika raste na strmih kamnitih pobočjih

modríkast   -a -o prid. ( í )
ki ni popolnoma moder:   modrikast cvet ; voda modrikaste barve ; modrikaste gore ; modrikaste meglice / od mraza modrikast obraz
 
vrtn.  modrikasta funkija  vrtna trajnica z velikimi listi in vijoličastimi cveti v socvetju, Hosta sieboldiana

modríkati se   -am se nedov. ( ī )
knjiž.  modrikasto se odražati, kazati:   v daljavi se je modrikalo morje ; nad dolino se modrika sinje nebo

modríkav   -a -o prid. ( í )
modrikast :   modrikav cvet

modríkavost   -i ž ( í )
med.  posinjelost kože zaradi pomanjkanja kisika v venozni krvi; cianoza :   modrikavost obraza, prstov

modrílo   -a s ( í )
1. nekdaj  sredstvo, ki naredi bele tkanine bolj bele:   beliti perilo z modrilom ; predalčki s škrobom in modrilom
2. zastar.  ličilo modre barve:   oči si je podčrtala z modrilom
3. modro barvilo:   prekriti z modrilom
♦ 
kem.  berlinsko modrilo  umetni pigment modre barve ; kobaltovo modrilo  pigment v kobaltu modre barve ; metilensko modrilo  obstojno modro barvilo za barvanje mikrobov, tkanin

modrín   -a m ( ȋ )
nav. mn., zool.  majhni dnevni metulji z modrimi, zelenimi, rumenimi, oranžnimi krili, Lycaenidae:   cekinčki in modrini

modrína 1   -e m ( í )
ekspr. modrijan , modrec :   je velik modrina

modrína 2   -e ž ( í )
1. lastnost modrega, modra barva:   temna modrina prehaja v bledo ; modrina encijana, neba, oči
2. knjiž.  modro nebo:   vrhovi gor se ostro rišejo na modrini / beli oblački plavajo po nebesni modrini
3. trta z modrim grozdjem:   tukaj raste modrina ; modrina in črnina
4. kar je modro sploh:   človek z modrino pod očmi
♦ 
les.  modrina  modrikasta barva lesa zaradi napada glivic, zlasti v beljavi bora ; vrtn.  kitajska modrina  grmičasta okrasna trajnica z majhnimi svetlo modrimi cveti v socvetjih, Ceratostigma plumbaginoides

modrína 3   -e ž ( í )
ekspr. modrijan , modrec :   pustih modrin ne maram

modríš   -a m ( í )
nar. vzhodno  rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških; plavica :   modriš med pšenico ; šopek iz klasja in modriša

modríti 1   -ím nedov. , modrèn  ( ī í )
delati kaj modro:   modriti zid ; grozdje se že modri

modríti 2   -ím nedov. , modrèn  ( ī í )
ekspr.  delati, da kdo postaja bolj moder, preudaren:   kar ga je učilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s šolo ; sina je poslal v svet, kjer se je modril / saj sem ga ves čas modril, a me ni poslušal / star.  profesor jih je modril  učil, izobraževal

modro... 1   prvi del zloženk
nanašajoč se na moder 1 :   modrokrven ; modrook

modro... 2   prvi del zloženk, kakor  modrolisast, modrosiv, modrozelen,  ipd., gl. moder 1

modrobrádec   -dca m ( ȃ )
knjiž.  moški, ki mori svoje žene:   koliko žensk je izginilo v skrivnostni zadevi modrobradca

modrokŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
ekspr. aristokratski , plemiški :   modrokrvni ljudje ; modrokrvna rodbina / modrokrvna nadutost

modroók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima modre oči:   modrooka deklica ; pren., pesn.  modrooka daljava

modroslôvec   -vca m ( ȏ )
star. filozof :   to vprašanje dela modroslovcem že dolgo težave / modroslovci in medicinci  slušatelji filozofske fakultete

modroslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
star. filozofski :   modroslovna smer / tu je nadaljeval modroslovne študije

modroslôvje   -a s ( ȏ )
star. filozofija :   zgodovina modroslovja / končati tretji letnik modroslovja  filozofske fakultete

modroslôvski   -a -o prid. ( ȏ )
star. filozofski :   modroslovski spisi / modroslovska fakulteta

modróst   -i ž ( ọ̑ )
1. lastnost modrega človeka:   občudoval je modrost svoje žene ; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti ; ekspr.  človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve  primernosti, ustreznosti
2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje:   te besede so velika modrost ; življenjska modrost ; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača
3. ekspr. misel , spoznanje :   vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti ; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron.  sit sem tvojih modrosti
4. ekspr. znanje :   mož brez večje jezikovne modrosti ; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost
5. rel.  krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo:   rasti v modrosti
● 
iron.  pojesti vso modrost z veliko žlico  šteti se za zelo izobraženega, pametnega ; kamen modrosti  po verovanju alkimistov  kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro ; preg.  stara kost je modrost  star človek je razmeroma zelo moder, izkušen ; preg.  previdnost je mati modrosti  kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden

modrósten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na modrost:   modrostne knjige / modrostne puhlice
♦ 
anat.  modrostni zob  vsak od dveh zadnjih kočnikov

modróstnik   -a m ( ọ̑ )
1. anat.  vsak od dveh zadnjih kočnikov:   izpuliti modrostnik
2. ekspr. modrijan , modrec :   on je velik modrostnik

modroválec   -lca  [ modrovau̯ca in modrovalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor modruje:   mrk, trmast modrovalec / ekspr.  večni modrovalec

modrovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od modrovati:   filozofsko, trezno, zdravo modrovanje ; modrovanje o življenju / razprava se je spremenila v modrovanje ; malo se zmeni za njegovo modrovanje ; moško modrovanje

modrováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. razmišljati, razpravljati o čem kot modrec:   modrovati o ljubezni, veri, življenju ; o smrti je modrovalo že veliko filozofov / ekspr.:  njegovi povesti se je poznalo, da rad modruje  premišljuje, razglablja ; glasno modrovati
2. ekspr.  govoriti, razpravljati o čem, zlasti gostobesedno:   vzdignil se je in začel modrovati ; zlasti rad modruje o poljedelstvu / z njim je prijetno modrovati  pogovarjati se
// razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem:   zdaj, ko bi morali delati, pa modrujejo
● 
ekspr.  z otroki je treba blebetati, s starci pa modrovati  vsebina pogovora mora biti primerna starosti sogovornika

modroznánstvo   -a s ( ȃ )
zastar. filozofija :   razvoj modroznanstva

modrožílnat   -a -o prid. ( ȋ )
ki ima vidne modre žile:   modrožilnata roka / modrožilnata senca

módul   -a m ( ọ̑ )
1. samostojno zaokrožena enota (stopnja) v izobraževalnem procesu:   izobraževalni modul za tekstilno industrijo
2. teh.  sestavljivi del kake naprave:   sestaviti module / komandni modul  del nekaterih vesoljskih ladij z napravami za upravljanje in posadko ; lunarni modul  del vesoljske ladje, s katerim se pristane na luni ; pohištveni moduli
3. teh.  izbrana osnovna mera za velikost česa:   pri načrtovanju upoštevati modul / delati gradbene elemente po modulu
♦ 
fiz.  prožnostni modul  količina, ki pove, kako sila pri raztezanju spremeni obliko telesa ; mat.  modul  število, ki izraža kako razmerje ; rač.  pomnilniški modul  pomnilnik z najmanjšo zmogljivostjo ; strojn.  modul  standardna osnovna mera za velikost zob pri zobnikih

modulácija   -e ž ( á )
1. knjiž.  spreminjanje višine, barve glasu in hitrosti v govoru:   pomen modulacije za pravilno podajanje besedila / modulacija besed, stavka / njen glas je bil sposoben bogate modulacije ; pren.  pri tem slikarju so zlasti izrazite barvne modulacije
// glasb.  prehod iz ene tonalitete v drugo:   skladba se odlikuje po bogati modulaciji
2. elektr.  vplivanje na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco:   frekvenčna modulacija

modulacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na modulacijo:   skladatelj je pokazal velik smisel za modulacijske menjave / modulacijski vod ; modulacijska linija

modulárec   -rca m ( ȃ )
grad. žarg.  modularni blok, navadno opečni:   zidati z modularci

moduláren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na modul:   modularni sistem / modularne mere
 
grad.  modularni blok  večji zidak, izdelan v modularnih merah, navadno z votlinicami

modulátor   -ja m ( ȃ )
elektr.  naprava za moduliranje električnega nihanja:   delovanje modulatorja

módulen   -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na modul:   modulni sistem / modulne mere

modulírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž.  spreminjati višino, barvo glasu in hitrost v govoru:   zna lepo modulirati / igralec je z občutkom moduliral besedilo / v visokih smrekah je zašumel veter in začel modulirati
// glasb.  prehajati iz ene tonalitete v drugo:   skladatelj učinkovito modulira melodijo
2. elektr.  vplivati na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco:   modulirati nihanje oddajnika

módus   -a m ( ọ̑ )
knjiž. način :   iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje ; modus izražanja umetnine
♦ 
filoz.  stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno ; glasb.  starogrška in srednjeveška tonska lestvica ; jezikosl.  slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon ; pravn.  odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen

módus vivéndi   módusa vivéndi m ( ọ̑, ẹ̑ )
knjiž.  odnos, ki omogoča sožitje:   doseči, najti modus vivendi
 
pravn.  dogovor med državami o začasni ureditvi medsebojnih odnosov

moféta   -e ž ( ẹ̑ )
geol.  razpoka na pojemajočem vulkanu z uhajajočimi plini, zlasti ogljikovim dioksidom:   raziskovati mofete

mogíla   -e ž ( ī )
zastar. grob 1 , gomila :   stala je ob mogili in jokala

mogòč   tudi  mogóč -óča -e prid. ( ȍ ọ́; ọ̄ ọ́ )
1. ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja:   kateri so mogoči vzroki, da motor ne vžge ; napravite vse mogoče rešitve naloge / niti najmanjši dvom ni več mogoč ; na to vprašanje je mogoč samo en odgovor ; na tem območju bi bile te rastline prav mogoče  bi lahko uspevale
// navadno v povedni rabi  ki se lahko uresniči, nastopi:   nastop službe je mogoč takoj ; druga izdaja knjige je še mogoča ; poplava je v tem deževju precej mogoča ; vrnitev v takih razmerah ni bila več mogoča
2. ekspr., v zvezi ves mogoči   številen in raznovrsten:   prihajali so vsi mogoči ljudje ; lepaki vseh mogočih barv ; vse mogoče stvari prodaja ; uporabil je vsa mogoča sredstva / uporabljal je ves mogoči material / na vse mogoče načine se je izgovarjal  zelo ; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo  z zelo veliko ; sam.:  govorili smo o mogočem in resničnem ; govoriti o vsem mogočem;  prim. moči 1

mogóče   člen. ( ọ́ )
1. izraža možnost
a) uresničitve:   ni nam bilo mogoče počistiti sobe ; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt.  brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel
b) da se s predmetom kaj godi, zgodi:   tega ni mogoče brati ; to snov je mogoče predelati ; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti
2. izraža ne popolno prepričanost o čem:   mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni ; mogoče bo pa on popravil ; mogoče pa on to ve ; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv ; mogoče je pa res
// izraža približnost povedanega:   dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva ; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več
3. v zvezi z bi   izraža obzirno željo, zapoved:   mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej ; mogoče bi stvar še nekoliko popravili ; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet
4. v vprašalnem stavku  izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo:   ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja ; ali mogoče želite še kaj drugega ; elipt.  bi mogoče še malo torte
5. izraža
a) zadržano pritrjevanje:   boš prišel jutri? Mogoče ; premalo znaš. Že mogoče
b) v zvezi ni mogoče   presenečenje, začudenje:   nabral je celo košaro gob. Ni mogoče
6. v retoričnem vprašanju  poudarja nasprotno trditev:   kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni

mogóčen   -čna -o prid. , mogóčnejši  ( ọ́ ọ̄ nav. ekspr.
1. ki ima veliko oblast, moč:   bal se je zameriti mogočnemu gospodarju ; ima mogočne prijatelje ; mogočni uradniki ; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo ; mogočen kakor bog  zelo
// ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč:   mogočni zakoni ; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda ; ljubezen je mogočno čustvo
2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a) velike razsežnosti:   na hribu je stal mogočen grad ; mogočen hrast ; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest ; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
b) velikega števila:   mogočna družina rastlin ; opazoval je mogočno množico pred seboj ; zbral je mogočno vojsko
c) velike čutne zaznavnosti:   zadonel je mogočen glas ; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
č) velike pomembnosti, kakovosti:   to je bil zanje mogočen dan ; mogočna prispodoba o hrastu
// ki se pojavlja v zelo visoki stopnji:   lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu ; napraviti mogočen vtis na vse ; mogočna strast
● 
ekspr.  ima mogočno roko  je zelo vpliven ; knjiž.  dal jim je še mogočnejše orožje  hujše

mogóčiti   -im nedov. ( ọ́ ọ̑ knjiž.
1. ekspr.  zelo samozavestno, ošabno govoriti:   po pravici! je mogočil
2. zastar. omogočati :   to bi mogočilo nekakšno trajno prehodno obdobje

mogóčnež   -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr.  kdor ima veliko oblast, moč:   čutiti strah pred mogočneži ; politični mogočnež ; trdosrčen mogočnež ; mogočneži krajevne oblasti ; naklonjenost mogočneža / denarni mogočnež  denarni mogotec
● 
ekspr.  hrasta mogočneža, ki je rastel ob poti, ni več  zelo velikega, košatega hrasta

mogóčnica   -e ž ( ọ̑ )
ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek  zelo velika stvar:   bukve mogočnice, ki je stala ob poti, ni več

mogóčnik   -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr.  kdor ima veliko oblast, moč:   mogočniki niso skoparili z nasilnimi ukrepi ; uvidel je, da se nima smisla bosti z mogočniki ; mogočniki krajevne oblasti ; rezidence mogočnikov / denarni mogočniki  denarni mogotci ; razkošje mogočnikov
● 
ekspr.  pred njo je stal lep vojak mogočnik  zelo velik, postaven vojak

mogočnják   -a m ( á )
slabš.  zelo bogat in vpliven človek:   prositi mogočnjake za pomoč ; ljudstvo bi na poziv voditeljev planilo po mogočnjakih ; siromaki in mogočnjaki / denarni, kmečki mogočnjak / zastar.  mogočnjak krajevne oblasti  mogočnež, mogočnik
● 
ekspr.  v daljavi se je lesketal notranjski mogočnjak Snežnik  največji hrib

mogočnjáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mogočnjake:   mogočnjaška hiša / mogočnjaško vedenje / mogočnjaški mlinar

mogočnjáštvo   -a s ( ȃ )
slabš.  lastnost, značilnost mogočnjakov:   mogočnjaštvo trškega trgovca / njegovo mogočnjaštvo je znancem že presedalo / lažnivo in denarja žejno mogočnjaštvo  mogotci ; mogočnjaštvo civilizacije  velika samozavest, ošabnost

mogóčnost   -i ž ( ọ́ )
1. lastnost, značilnost mogočnega:   začel je dvomiti o svoji mogočnosti in oblasti / po mogočnosti presega ta drama vse druge / poletno sonce je sijalo v svoji mogočnosti
2. star. možnost :   ta mogočnost ni izključena ; pretresali smo vse mogočnosti / govorijo o mogočnosti novih nesreč
● 
ekspr.  naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti  zelo številne in mnogovrstne stvari

mogóčost   -i ž ( ọ́ )
knjiž. možnost :   ta mogočost ni izključena ; predvidevati mogočosti ; pretresti vse mogočosti / poslabšale so se njegove mogočosti za uspeh

mogôta   -e ž ( ó )
star. mogočnost :   možakar je sijal od mogote / prednjo je stopil v vsej svoji mogoti
// v zvezi roža mogota , po ljudskem verovanju  zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč:   iskati rožo mogoto

mogôtec   tudi  mogótec -tca m ( ó; ọ̑ )
ekspr.  zelo bogat in vpliven človek:   sprva neznaten trgovec je naenkrat postal mogotec ; prositi pomoči mogotce ; denarni, finančni, trgovski mogotec / mogotci krajevne oblasti  mogočneži, mogočniki

mogôten   -tna -o prid. ( ó )
star. mogočen :   mogoten človek / mogotne prsi / mogoten vrvež ; mogotno veselje

mogôtiti se   -im se  tudi  mogótiti se -im se nedov. ( ó ȏ; ọ̄ ọ̑ )
knjiž., ekspr., s prislovnim določilom  mogočno stati, razprostirati se:   pred leti se je tu mogotil gozd / vsenaokrog se mogoti bogastvo
● 
knjiž., ekspr.  mogotil se je po svoji lepi novi hiši  vedel se je oblastno, prevzetno

mógul   -a m ( ọ̑ )
zgod., v Indiji, od 16. do 19. stoletja  vrhovni vladar:   upadanje oblasti mogulov ; mongolsko poreklo mogulov / veliki mogul

mohair   gl. moher

mohamedán   -a m ( ȃ )
star. musliman :   praznovanje mohamedanov

mohamedánec   -nca m ( ȃ )
musliman :   navade mohamedancev

mohamedánka   -e ž ( ȃ )
muslimanka :   mohamedanka s feredžo

mohamedánski   -a -o prid. ( ȃ )
muslimanski :   mohamedanski nagrobniki / mohamedanske dežele

mohamedánstvo   -a s ( ȃ )
muslimanstvo :   ukvarjati se z mohamedanstvom

móhant   -a m ( ọ̑ )
gastr.  skuta ostrega vonja in pikantnega okusa, narejena iz posnetega kravjega mleka:   za malico je imel kepo mohanta

mohêr   -ja  tudi  mohair -ja  in  -a  [ mohêr m ( ȇ )
tekst.  volna angorske koze:   tkanina iz moherja
// tkanina iz te volne:   ženski plašč iz moherja ; v prid. rabi:  moher preja, volna

mohikánec   -nca m ( ȃ )
ekspr., v zvezi zadnji, poslednji mohikanec   zadnji predstavnik kake izginjajoče, propadajoče skupine:   zadnji mohikanec rodu / zadnji mohikanec ljudskega komedijantstva

mohorján   in  mohorjàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
član Mohorjeve družbe:   s knjižno zbirko so mohorjani res lahko zadovoljni

mohorjánski   -a -o prid. ( ȃ )
mohorski :   mohorjanske knjige / mohorjanska povest

Mohôrjev   -a -o prid. ( ó )
v zvezi Mohorjeva družba   slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine:   iziti pri Mohorjevi družbi ; zbirke Mohorjeve družbe / Celjska, Celovška, Goriška Mohorjeva družba

mohôrjevka   -e ž ( ó )
pog.  knjiga Mohorjeve družbe:   ocena letošnjih mohorjevk

mohôrski   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na Mohorjevo družbo:   mohorske knjige / mohorski pisatelji / mohorska povest  povest, napisana v preprostem slogu in navadno s poučno vsebino

Mohsov   -a -o  [ mósov- prid. ( ọ̑ )
min., v zvezi Mohsova trdotna lestvica   razvrstitev, vrsta določenih mineralov, po kateri se določa stopnja trdote:

mój   môja -e zaim. ( ọ́ ó )
1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča:   moj avto, dežnik ; moja hiša ; vse to je moje / moja roka ; moja usta
2. izraža splošno pripadnost govorečemu:   moj namen ; moje misli, želje ; moja skrb, sodba ; moje mnenje, prepričanje
// izraža razmerje med govorečim in okolico:   moj položaj je ugoden ; moja čast, navzočnost ; moje pravice so okrnjene
3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega:   moj oče, prijatelj ; moje dekle / moj gost, učitelj ; moja družba ; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom:  umrl je moj skrbni mož ; to je Boris, moj dober znanec  eden mojih dobrih znancev
4. izraža izhajanje od govorečega:   moj dar prijatelju ; moj nasvet, pozdrav ; moja pomoč ; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti  moje sožalje
5. pog.  izraža (stalno) povezanost z govorečim:   moj vlak odhaja ob osmih ; spet me muči moja migrena ; moja miza v uradu / ekspr.  vstajam ob šestih, to je moja ura
6. ekspr., navadno zapostavljen  izraža čustven odnos, navezanost:   ljubček ti moj ; sin moj ; draga moja ; srce moje / moj dragi fant ; ti moj ljubi
7. v vljudnostnem nagovoru  izraža spoštovanje:   moj gospod ; moj lord
8. v medmetni rabi  izraža podkrepitev trditve:   pri moji veri, kaj takega pa še ne ; pog.  pri moji duši da ne dam
// izraža strah, vznemirjenje, obup:   moj bog, kakšen pa si
● 
pog.  ona ni moj tip  ne ustreza mojemu okusu, predstavam ; v mojih časih je bilo drugače  ko sem bil še mlajši ; moja fotografija  ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene ; ekspr.  ali si kaj moja  ali me imaš rada ; pog.  bila je moja  imel sem z njo spolne odnose ; evfem.  on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje  ni pošten, krade ; otrok ima moje oči  mojim podobne ; prisl.:  noče delati po moje ; če bi bilo po moje, bi odnehali  če bi upoštevali moj nasvet, predlog ; sam.:, pog.  moj je danes v službi  moj mož ; pog.  mojim je dekle všeč  mojim sorodnikom ; pog.  moja bo obveljala  moja odločitev ; pog.  moja vam bo skuhala kavo  moja žena ; pri hiši ni nič mojega  ni moje lastnine ; po mojem to ni prav  po mojem mnenju;  prim. najin , naš

mójbóg   medm. ( ọ̄-ọ̑ )
1. izraža strah, vznemirjenje, obup:   mojbog, padel boš
2. izraža podkrepitev trditve:   mojbog, kako si siten;  prim. bog

mòjdúnaj   in  mójdúnaj medm. ( ȍ-ū; ọ̄-ū )
pog.  izraža podkrepitev trditve:   mojdunaj, saj te bo podrl

mòjdúš   in  mójdúš medm. ( ȍ-ū; ọ̄-ū )
pog.  izraža močno podkrepitev trditve:   mojduš, kako nas je zeblo

mójster   -tra m ( ọ́ )
1. nav. ekspr.  kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti:   ta zidar je mojster ; zdravnik je sčasoma postal mojster ; v plesu si je želel pokazati se mojstra ; ta čevljar velja za mojstra ; je mojster za sestavljanje dopisov ; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju ; iron.  to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede  pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku ; mojster dleta  (dober) kipar ; mojster belih strmin  (dober) smučar ; mojster taktirke  dirigent
// umetnik :   rad prebira stare mojstre ; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu  mojster Prešeren
// naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta:   violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor  kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu  mojster Gallus
2. do 1962  kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki:   mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji ; dati naročilo mojstru ; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
● 
ekspr.  mojster skaza  kdor dela slabe izdelke ; ekspr.  mojster in pol  velik, dober strokovnjak ; vaja dela mojstra  za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja ; delo hvali mojstra  delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov ; vsak najde svojega mojstra
♦ 
ekon.  cehovski mojster  nekdaj  lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu ; glasb.  koncertni mojster  vodja violinistov v orkestru ; gled.  odrski mojster  delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene ; kor.  baletni mojster  strokovni vodja baletne skupine ; rad.  tonski mojster  kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja ; rel.  veliki mojster  vrhovni predstojnik v viteških redovih ; šah.  mednarodni mojster  naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra ; nacionalni mojster  najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi ; šport.  mojster športa  v nekaterih vzhodnoevropskih državah  častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje

mójstrica   -e ž ( ọ́ )
1. nav. ekspr.  ženska, ki zna kaj dobro, navadno strokovno narediti:   mojstrica v kuhanju, šivanju ; mojstrica ličenja / cvetličarska, frizerska mojstrica / dekle je napenjala vse sile, da se ne bi osramotila pred mojstrico
 
glasb.  koncertna mojstrica  vodja violinistov v orkestru ; rad.  tonska mojstrica  ženska, ki pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja ; šah.  mednarodna mojstrica  naslov igralke, za stopnjo nižji od velemojstrice
2. star.  mojstrova žena:   gospa mojstrica

mojstríja   -e ž ( ȋ )
nav. ekspr.  dejanje, za katero je potrebna velika izurjenost, spretnost:   žival se je kmalu naučila vsakovrstnih mojstrij ; biti vešč kaki mojstriji / to ni samo tehnična mojstrija

mojstrína   -e ž ( í )
1. knjiž. mojstrovina :   kip je imel za veliko mojstrino
2. zastar.  mojstrsko delo:   za svojo mojstrino je izdelal voz

mojstrítelj   -a m ( ȋ )
knjiž.  mojstrski oblikovalec:   dober poznavalec in mojstritelj jezika

mojstríti   -ím nedov. , mojstrèn  ( ī í knjiž.
1. obvladovati , premagovati :   svojih čustev ni mogel več mojstriti ; usoda se ne da mojstriti s človekovimi željami / publ.  neskladnosti je mogoče administrativno mojstriti, ne pa odpraviti
2. učiti , uriti , šolati :   mojstriti konja ; noč in dan so ga mojstrili
● 
knjiž.  mojstriti jezik  mojstrsko ga oblikovati ; knjiž.  kdo je mojstril naslovno vlogo  igral

mojstrováti   -újem nedov. ( á ȗ knjiž.
1. samostojno opravljati obrt:   kupil si je hišo z delavnico in začel mojstrovati / v tovarni je mojstroval  bil mojster
2. obvladovati , premagovati :   mojstrovati slabe navade ; stisnjene ustnice so pričale, da se težko mojstruje / publ.  mojstrovati probleme
● 
knjiž.  mojstrovati jezik  mojstrsko ga oblikovati ; knjiž.  dobro je mojstroval verze  oblikoval, pisal

mojstrovína   -e ž ( í )
nav. ekspr., navadno s prilastkom  umetniško, tehnično dovršeno delo:   Župančičevi prevodi so mojstrovina ; občinstvo je občudovalo igralčevo mojstrovino ; filmska, pripovedna mojstrovina ; mizarska mojstrovina ; Prežihove mojstrovine ; mojstrovina arhitekture / mojstrovina narave / bila je prava mojstrovina, kako je znal vse skriti  zelo velika spretnost

mójstrovka   -e ž ( ọ́ )
zastar. mojstrica :   delavke so se zbrale okrog mojstrovke / gospa mojstrovka

mójstrski   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na mojstre ali mojstrstvo:   njegov prevod je mojstrski ; mojstrska izvedba vaje na drogu ; mojstrsko delo / z mojstrsko roko je slikal naravo / mojstrska miselnost v podjetjih
♦ 
šah.  mojstrski kandidat  naslov igralca, za stopnjo nižji od nacionalnega mojstra ; mojstrski turnir ; šol.  mojstrski izpit  do 1962  izpit za pridobitev naslova mojster

mójstrstvo   -a s ( ọ́ )
1. velika sposobnost za oblikovanje, izdelovanje česa:   pokazal je mojstrstvo v gledališki igri ; to delo je vrhunec njegovega mojstrstva / z velikim mojstrstvom je naslikal njegov portret
2. lastnost, značilnost mojstrskega:   kritika priznava delu dovršenost in mojstrstvo ; v vsaki njegovi sliki opazimo mojstrstvo v barvi in obliki
3. do 1962  pridobitev naslova mojstra:   hkrati je praznoval mojstrstvo in poroko

mójškra   -e ž ( ọ́ )
1. nižje pog. šivilja :   učiti se za mojškro ; dobra mojškra
2. nekdaj, zlasti v ljudskih pesmih  strežnica grajske gospe:   grajska gospa kliče svoje mojškre

mójškrica   -e ž ( ọ́ )
1. nižje pog. šivilja :   dobra mojškrica
2. nekdaj, zlasti v ljudskih pesmih  strežnica grajske gospe:   grajska gospa kliče svoje mojškrice

mòk   môka m , mest. ed. tudi  móku  ( ȍ ó )
star. vlaga , mokrota :   kiselkast mok znojnega bolnikovega telesa

móka   -e ž ( ọ́ )
1. izdelek, ki se pridobi z mletjem žita in uporablja za pripravo živil:   moka se kvari ; presejati moko ; stresti moko iz vreče ; mleti v moko ; ribo povaljati v moki ; prt posuti z moko ; z moko zaprašena obleka ; golaž zgostiti z moko ; kakovost moke ; vreča moke ; biti bel od moke ; žganci iz ajdove moke ; gleda kakor miš iz moke / bela moka  pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov ; črna moka  pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov ; enotna moka  pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov ; ječmenova, koruzna, pšenična moka ; krušna moka
2. s prilastkom  temu izdelku podoben prah, dobljen iz kake snovi:   apnenčeva moka ; kokosova, krompirjeva moka ; krmilna moka ; potresti s sladkorno moko
3. nar.  tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh :   slive že dobivajo moko / grozdje je v moki
● 
ekspr.  iz te moke ne bo kruha  prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata ; ekspr.  ta pa ni iz zadnje moke  ima razmeroma veliko sposobnosti
♦ 
agr.  hmeljna moka  grenek rumen prah na krovnih listih hmeljevih plodov; lupulin ; kostna moka  gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti ; krvna moka  krmilo iz posušene in zmlete krvi ; mesna moka  krmilo iz posušenega in zmletega živalskega mesa ; ribja moka  krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov ; živalska moka  krmilo, ki se pridobiva s sežiganjem živalskih trupel ; bot.  moka  mokovec ; gastr.  mehka moka  iz zelo drobnih delcev ; ostra moka  iz drobnih delcev ; les.  lesna moka  zmleti lesni odpadki kot industrijska surovina

mókanje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od mokati:   moka za mokanje

mókar   -ja m ( ọ̑ )
nekdaj  trgovec z moko:   peki in mokarji ; bel kot mokar
♦ 
zool.  žuželka, katere ličinka s trdim oklepom živi zlasti v moki, Tenebrio molitor

mókarica   -e ž ( ọ̑ )
1. prodajalka moke:   mokarice na živilskem trgu
2. bot., navadno v zvezi užitna mokarica   po moki dišeča užitna goba belkaste barve, Clitopilus prunulus:   nabirati užitne mokarice

mokaríja   -e ž ( ȋ )
star.  trgovina z moko:   ima gostilno in mokarijo

mokasín   -a m ( ȋ nav. mn.
1. v indijanskem okolju  mehko obuvalo iz živalske kože brez pete in brez vezalk:   lepo vezeni mokasini ; Indijanec v mokasinih
2. obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje:   obuti si mokasine ; novi vzorci mokasinov

mokasínka   -e ž ( ȋ )
nav. mn., pog.  obuvalo brez vezalk in z nizko peto ali brez nje; mokasin :   obuti si mokasinke
♦ 
zool.  himalajska mokasinka  v Aziji živeča strupena kača, ki koti popolnoma razvite mladiče, Ancystrodon himalayanus

mókast   -a -o prid. ( ọ́ )
podoben moki:   mokast prah, sneg ; mokasta zemlja / prepozno obrano sadje postane mokasto  moknato

mókati   -am nedov. ( ọ̄ )
potresati z moko:   mokati prt

móker   môkra -o  stil.  prid. ( ó ó )
1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino; ant. suh :   mokri čevlji, lasje ; moker rokav ; pesek je bil vedno bolj moker in težek ; mokra brisača, cunja, obleka ; cesta je mokra in spolzka ; strehe so mokre ; mokra drva nerada gorijo ; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro ; bil je premražen in moker ; biti moker do kolen ; ekspr.  moker do kože  premočen ; moker od dežja, potu, rose ; obraz, moker od solz ; moker kakor miš  zelo / slikati na moker omet  svež omet / evfem.  otrok je moker  je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
// ekspr. znojen :   obrisati si mokro čelo, lice ; od napora je postal moker
// ekspr. solzen :   mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom  v joku
2. ki ima veliko vlage, mokrote:   moker svet ; mokri travniki ; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
3. nav. ekspr. deževen :   mrzel in moker april ; mokra jesen ; mokre jesenske noči ; mokro jutro, poletje, vreme
4. teh.  pri katerem se uporablja tekočina:   moker tisk ; mokro brušenje, čiščenje
● 
zastar.  mokri brat  vinski brat, pijanec ; publ.  mokri element  voda ; moker sneg  mehek, topeč se ; ekspr.  dokler bo sod moker  dokler bo vino v njem ; pog.  je še moker pod nosom, za ušesi  je še zelo mlad, neizkušen, otročji ; publ.  mokra arena  tekmovalni plavalni bazen ; publ.  divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo  s smrtjo v vodi ; pog.  drži se kakor mokra kura  boječe, preplašeno
♦ 
adm.  mokri žig  žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir ; alp.  mokri plaz  plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino ; elektr.  mokri člen  galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki ; friz.  mokro britje  britje, pri katerem se obraz namaže z milnico ; grad.  mokra montaža  montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material ; kem.  mokra destilacija  ločitev snovi in topila z izparitvijo topila ; obrt.  mokra roba  lončarski izdelki ; teh.  mokra barva

mókica   -e ž ( ọ́ )
ekspr.  manjšalnica od moka:   prinesi malo mokice in krompirčka

móknat   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na moko:
a) moknati del zrna ; moknata snov / bil je ves moknat / moknat krompir  bolj suh jedilni krompir
b) slive so lepo moknate
2. izsušen, krhek (zaradi prezrelosti):   moknate hruške
♦ 
bot.  moknati jeglič  rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa

mokosévka   -e ž ( ẹ̑ )
nar. štajersko postovka :   mokosevka se je spustila na njivo

mókovec   -vca m ( ọ́ )
bot.  drevo ali grm z nazobčanimi, spodaj belo dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus aria:   plodovi mokovca ; mokovec in jerebika

mókovica   -e ž ( ọ́ )
bot.  drevo ali grm s krpatimi, spodaj dlakavimi listi in rdečimi plodovi, Sorbus austriaca:

mókož   -a m ( ọ̑ )
zool.  močvirska ptica s črnimi lisami po rumenem hrbtu, Rallus aquaticus:

mókožka   -e ž ( ọ̑ )
zool.  manjša močvirska ptica selivka, ki si išče hrano ponoči; grahasta tukalica

mokráč 1   -a m ( á )
ekspr., zastar.  kdor nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju:   mokrači so lahko otroci in tudi odrasli

mokráč 2   -a m ( á )
ekspr., za nasprotnike socialnih demokratov, nekdaj  socialni demokrat:   govor vnetega mokrača

môkrast   -a -o prid. ( ó )
nekoliko moker:   od redkih snežink je bila streha že mokrasta

mókrc   -a m ( ọ̑ )
vlažen južni veter, ki prinaša dež:   ponoči je začel pihati mokrc

mokrênje   -a s ( é )
glagolnik od mokriti:   obvladati mokrenje ; čaj pospešuje mokrenje ; bolečine pri mokrenju

mokríca   -e ž ( í )
1. nav. mn., zool.  raki, ki imajo večino nog hodilk enako oblikovanih, Isopoda:   mokrice in pajkovci
2. mn., star.  močviren svet, močvirje:   izsuševati mokrice

mokrìč   -íča m ( ȉ í )
bot., navadno v zvezi navadni mokrič   manjša rastlina s poleglim, pokončnim ali plavajočim steblom in majhnimi cveti v socvetjih, Montia fontana:

mokríla   -ríl s mn. ( ȋ )
anat.  organi, ki izločajo in odvajajo seč:   bolezni mokril

mokrína   -e ž ( í )
1. zastar. tekočina :   iz bulic se izceja mokrina
2. zastar. vlaga , mokrota :   mokrina zidu ; sobe so zaradi mokrine nezdrave / zračna mokrina
♦ 
geogr.  mokroten, močviren svet

mokríti   -ím nedov. , mokrèn  ( ī í )
1. knjiž.  opravljati malo potrebo:   mokril je kar na cesti ; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu
// izpraznjevati sečni mehur:   bolnik pogosto mokri / podse mokriti ; od strahu je mokril v hlače ; mokriti v posteljo  nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju / krava krvavo mokri
2. na svojem površju delati kapljice:   bulice na koži mokrijo / siri mokrijo
3. brezoseb., ekspr. deževati , rositi :   mokrilo je iz nizke megle ; nepretrgoma je mokrilo

mokrôta   -e ž ( ó )
1. tekočina, zlasti v majhnih količinah:   ta snov vpija mokroto ; v čevljih je začutil mokroto ; žleze izločajo neko sluzasto mokroto / v kotanji zastaja mokrota  voda ; biti odporen proti mokroti  vlagi, vodi / ekspr.  v očeh se ji je zasvetila mokrota  solze ; evfem.  mali je povlekel mokroto v nos  smrkelj
// ekspr.  padavine, zlasti dež:   pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju / orati v mokroti  v deževnem vremenu
// nar. vlaga :   mokrota v stanovanju
2. ekspr.  pijača, zlasti alkoholna:   po jedi si je zaželel mokrote ; v sodu je bilo še nekaj mokrote
3. star. vlažnost :   meriti mokroto snovi
● 
ekspr.  bela mokrota  sneg

mokrôten   -tna -o prid. ( ó )
nekoliko moker, vlažen:   mokroten zid / mokrotni pašniki ; mokrotna pot ; mokrotna tla / mokrotno stanovanje  vlažno / mokroten dan ; mokrotno vreme / mokroten oblak ; mokrotna megla / v tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno / mokrotna izolacija  izolacija proti vlagi

mól 1   -a m ( ọ̑ )
1. glasb.  diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo:   iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol ; pren., šalj.  smrčal je v vseh durih in molih
2. mračno, žalostno razpoloženje:   temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje ; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu

mól 2   -a m ( ọ̑ )
kem.  masa čiste snovi v gramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi:

molár   -ja m ( ȃ )
anat.  vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti; kočnik :   korenine molarjev
 
zool.  zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane; kočnik

molčánje   -a  [ mou̯čanje s ( ȃ )
glagolnik od molčati:   spregovoriti po dolgem, kratkem, mučnem molčanju / molčanje dreves / sam pri sebi je prisegel molčanje / v prostoru je uho čutilo le topo molčanje  molk

molčáti   -ím  [ mou̯čati nedov. , môlči; môlčal  ( á í )
1. ne govoriti:   molčala je in se neprijazno držala ; vsi v sobi so molčali ; pri pogovorih je molčal ; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril ; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo
// ekspr.  ne oddajati glasov, šumov:   v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči  ni muzike / pred njim je molčal gozd  se tiho razprostiral, ležal
// ekspr.  ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke:   mlini ob vodah že dolgo molčijo ; topovi že tri dni molčijo  ne streljajo
2. ekspr.  ne izražati svojega mnenja:   vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali ; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo ; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz  molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala  ni odgovarjala
// ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari:   zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči ; upam, da boste molčali ; njemu lahko poveš, ker zna molčati ; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati
3. knjiž., ekspr.  ne objavljati literarnih del:   po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči
● 
ekspr.  molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj  nisem se pritoževal, ugovarjal ; ekspr.  ne bom ti več molčal  ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš ; ekspr.  želodec mu ni hotel nikoli molčati  zmeraj je bil lačen ; preg.  kdor molči, desetim odgovori  v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati

molčávec   -vca  [ mou̯čavəc m ( ȃ )
ekspr. molčečnež , molčečnik :   imeli so ga za molčavca

molčávost   -i  [ mou̯čavost ž ( á )
molčečnost :   njegova trdovratna molčavost

molčéčen   -čna -o  [ mou̯čečən prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki rad molči:   visok in molčečen fant ; pri delu je bil molčečen ; bil je precej molčečen mož
2. ki ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari:   imeti molčečne sodelavce ; jetniki so bili do kraja molčečni

molčéčnež   -a  [ mou̯čečnež- m ( ẹ̑ )
ekspr.  molčeč človek:   molčečneži in zgovorneži / od tega molčečneža ne boš ničesar izvedel

molčéčnik   -a  [ mou̯čečnik m ( ẹ̑ )
ekspr.  molčeč človek:   molčečnik se je razgovoril / od tega molčečnika ne boš ničesar izvedel

molčéčnost   -i  [ mou̯čečnost ž ( ẹ́ )
lastnost molčečnega človeka:   prirojena molčečnost in neokretnost / obljubiti komu molčečnost / poklicna molčečnost
 
rel.  spovedna molčečnost

môlčkati   -am nedov. ( ȏ )
otr. moliti 1 zdaj molčkaj, potem pa zaspančkaj

molčljív   -a -o  [ mou̯čljiv- prid. ( ī í )
molčeč , molčečen :   molčljiv človek / njena molčljiva narava / za to delo mora biti človek predvsem zanesljiv in molčljiv

molčljívec   -vca  [ mou̯čljivəc m ( ȋ )
zastar. molčečnež , molčečnik :   velike skrbi so napravile iz njega čemernega molčljivca

molčljívost   -i  [ mou̯čljivost ž ( í )
molčečnost :   alkohol mu je pregnal molčljivost / zanesel se je na njegovo molčljivost

môlec   tudi  mólec -lca m ( ō; ọ̑ )
nar. molivec :   Molec je pričel moliti s pojočim glasom molitve za mrtve  (I. Potrč)

moledovánje   in  molédovanje -a s ( ȃ; ẹ̑ )
glagolnik od moledovati:   še zmenila se ni za njeno moledovanje ; rešitve ni iskal z moledovanjem, ampak je zahteval ; beraško moledovanje ; moledovanje za hrano

moledováti   -újem  in  molédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̑ )
nav. ekspr.  ponižno vztrajno prositi:   moledovali so me, da naj jim pomagam ; moledoval je za službo ; moledoval je pri njem, da bi z njo lepo ravnal ; prosil in moledoval je, da bi ga pustili v kino
 
nar.  moledoval je okrog nje, dokler ga ni spodila  proseče jo je nadlegoval, silil vanjo

môlek   -lka m ( ō )
star.  priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; rožni venec :   na steni je visel molek ; imeti med prsti molek ; majhne vasi se vrstijo pod gorami kot jagode na molku / moliti na molek
 
ekspr.  cel molek vprašanj  velika množina

molékula   -e ž ( ẹ̑ )
kem.  najmanjši delec spojine iz različnih ali enakih elementov, ki ima še vse njene lastnosti:   beljakovinska molekula ; molekula elementa, vode ; zgradba molekule / vélika molekula  makromolekula ; verigasta molekula  pri kateri so atomi, večinoma ogljikovi, vezani drug na drugega v obliki verige ; masa molekule  število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma ; pren., ekspr.  gospodarstvo je cel sistem gospodarskih molekul ; molekula groze

molekuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na molekulo:   molekularna zgradba ; kisik v molekularnem stanju / molekularna masa  molekulska masa ; molekularne sile  molekulske sile

molékulski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na molekulo:   molekulska zgradba ; kisik v molekulskem stanju / molekulska masa  število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma ; molekulske sile  privlačne sile, ki delujejo med molekulami

moléti   -ím nedov. , tudi  môlel  ( ẹ́ í )
segati bolj daleč kot sosednje stvari:   psu je molel jezik iz gobca ; iz cunj je molela suha ročica ; kamen moli iz tal ; zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo / ogromne skale so molele proti nebu ; razvaline molijo v zrak / ekspr.  za temi gorami so molele še višje gore  so se dvigale / pesn.  predmeti nemo molijo v prostranost

molibdén   -a m ( ẹ̑ )
kem.  težko taljiva kovina srebrno bele barve, element Mo:   uporaba molibdena v jeklarstvu

molibdénov   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na molibden:   molibdenova ruda / molibdenov sulfid
 
metal.  molibdenovo jeklo

molilec   gl. molivec

molílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se moli:   Ker je videl, da Ajta že prebira patnušter, je tudi on izvlekel svoje molilno orodje  (Prežihov) / molilni mlinček  zlasti v tibetanskem okolju  priprava za mehanično opravljanje molitev ; molilna preproga  v muslimanskem okolju  preproga, na kateri se opravljajo molitve

molilka   gl. molivka

molílnica   -e ž ( ȋ )
zlasti pri judih in muslimanih  stavba, namenjena za opravljanje skupnih molitev:   postaviti molilnico ; iti v molilnico

mólino   -a m ( ọ̑ )
tekst.  debelejše surovo bombažno platno:   molino za rjuhe

molítev   -tve ž ( ȋ rel.
1. usmerjanje misli, prošenj k Bogu, svetnikom:   iskati uteho v molitvi ; z molitvijo obračati se k Bogu ; skupna molitev / molitev za sina / jutranja, večerna molitev ; molitev pred jedjo
2. ustaljeno besedilo nabožne vsebine:   naučiti se molitve ; knjiga molitev / pogrebne molitve

molíti 1   mólim nedov. ( ī ọ́ )
1. rel.  usmerjati misli, prošnje k Bogu, svetnikom:   pokleknil je in molil ; moliti k Bogu, v čast Materi božji ; goreče, pobožno moliti / moliti za dež, zdravje ; moli, da bi ozdravel / moliti za umrle
// izgovarjati besedilo molitve:   moliti jutranjo molitev, očenaš, rožni venec / duhovnik moli naprej, drugi odgovarjajo  vodi molitev
2. po božje častiti:   moliti boga / moliti luno, malike, živali ; pren., ekspr.  moliti mamona
● 
ekspr.  ko bo ta nehal moliti, bom še jaz povedal svoje  govoriti, pripovedovati

molíti 2   -ím nedov. ( ī í )
1. imeti, ohranjati kaj v položaju, da seže bolj daleč kot sosednje stvari:   pes je molil jezik iz gobca ; zvonček že moli cvet izpod snega ; čez mizo je molila lipa svoje veje / hiša je molila svojo rdečo streho kvišku / moliti dlan za plačilo  nastavljati ; molila je roke proti meni  iztegovala ; moliti roko v pozdrav
 
star.  fige, jezik moliti  kazati ; šalj.  ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli  v gostilni ; ekspr.  vem, kam pes taco moli  kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe ; ekspr.  moliti vse štiri od sebe  ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami ; ekspr.  moliti komu dokaze pod nos  povedati, predložiti mu jih, navadno nekoliko škodoželjno
2. hoteti dati, izročiti kaj, držeč pred seboj:   molila mu je nekakšen dokument ; molil ji je kozarec ; moli mu telefonsko slušalko

molítvarica   -e ž ( ȋ )
nar.  molivka, zlasti pri mrliču:   prišla je za molitvarico
// pobožnjakarica , tercijalka

molítven   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na molitev:   molitvena vsebina / molitvena knjižica ; star.  molitvene bukve, bukvice  molitvenik / udeleževati se molitvenih ur / molitveni obrazec  besedilo molitve
2. rel.  ki rad moli:   molitven človek ; bila je zelo pobožna in molitvena

molítvenik   -a m ( ȋ )
rel.  knjižica z molitvami:   odpreti molitvenik ; podobice so hranili v molitvenikih

molítvenost   -i ž ( ȋ )
rel.  lastnost človeka, ki veliko moli:   vsem je bila znana njena molitvenost

molítvica   -e ž ( ȋ )
1. manjšalnica od molitev:   učiti se molitvic ; izmoliti kratko molitvico ; molitvica za srečno pot / opravil je kratko večerno molitvico
2. ekspr.  kar naprej ponavljajoče se govorjenje o isti stvari:   dobro že poznam tvojo molitvico o zaslugah
● 
šalj.  naučiti koga kozjih molitvic  s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati ; šalj.  brati fantu kozje molitvice  oštevati ga

molívec   -vca  in  molílec -lca  [ moliu̯ca m ( ȋ )
rel.  kdor moli:   duhovnik blagoslovi molivce ; zategli, enakomerni glasovi molivcev / prvi molivec  kdor vodi molitev

molívka   in  molílka -e  [ moliu̯ka ž ( ȋ )
rel.  ženska, ki moli:   zadnja molivka je zapustila cerkev

mòlj   môlja m ( ȍ ó )
droben metulj, katerega ličinka uničuje tekstilno blago, žito:   molji so poškodovali obleko v omari ; s škropljenjem uničiti molje ; blago je razjedeno od moljev ; impregniran proti moljem
 
ekspr.  knjižni molj  kdor zelo veliko bere, študira
 
zool.  suknarski molj ; žitni molj

môljast   -a -o prid. ( ó )
ki so ga razjedli, poškodovali molji:   moljast kožuh ; moljasta moka, obleka ; moljasto žito

moljàv   -áva -o  tudi  môljav -a -o prid. ( ȁ á; ó )
ki so ga razjedli, poškodovali molji:   moljav fižol ; moljavo žito

moljávost   tudi  môljavost -i ž ( á; ó )
lastnost moljavega:   moljavost žita

môlk   -a  [ mou̯k m ( ȏ )
1. stanje, ko se ne govori:   nastal je molk ; molk je trajal precej dolgo ; v sobi je nekaj časa vladal molk ; pregnati molk ; z vprašanjem je prekinil molk ; ekspr.  padel, pogreznil, zavil se je v molk ; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk ; knjiž.  mrzel molk ; ekspr.  težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom
// ekspr.  stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov:   ptice se še niso zbudile iz molka ; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk  stojijo, ne delajo ; molk topov
// ekspr. tišina , mir :   okrog hiš je bil molk ; vse se izgublja v temo in molk ; molk noči
2. ekspr.  stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja:   kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka ; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku ; ni zdržal dolgo v molku ; obdati se z molkom ; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja
3. ekspr.  stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari:   ukazati, zapovedati molk o čem ; do konca vztrajati v molku ; strašen molk ; knjiž.  zakon molka
4. knjiž., ekspr.  stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del:   po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk ; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk  med drugo svetovno vojno  nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju
● 
ekspr.  dogodek je zagrnjen v molk  o njem se ne govori, ne piše ; ekspr.  odgrniti s česa zaveso molka  javno spregovoriti o čem ; preg.  golk je srebro, molk je zlato  včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove

môlkov   -a -o  ( ȏ )
pridevnik od molek:   molkove jagode

mólo   -a m ( ọ̑ )
nar. primorsko pomol :   ob molu se zibljejo ribiški čolni

móloh   -a m ( ọ̑ )
knjiž., ekspr.  kar je človeku sovražno, ga uničuje:   tujina je moloh ; plačati davek molohu kapitalizmu ; prezirati zlatega moloha  bogastvo, denar / z oslabljenim pomenom:  moloh lakomnosti ga je dobil v oblast ; moloh vojne

mólos   -a m ( ọ̑ )
vet.  pes Ilirov, iz katerega so se razvile nekatere pastirske pasme:   grški, rimski molos

mólotovka   -e ž ( ọ̑ )
voj. žarg.  z vnetljivo snovjo napolnjena steklenica za zažiganje, navadno oklopnih vozil:   oddelki metalcev molotovk

mólov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mol 1 :   molov akord, trozvok ; molov tonovski način / molova lestvica ; c-molova lestvica

mólovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
glasb. molov :   molovski tonovski način ; v skladbi so molovska mesta bolj poudarjena kot durovska / molovska lestvica

mólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mol 2 :   določiti molsko maso beljakovin / molska prostornina plina

môlsti   môlzem  [ mou̯sti nedov. ( ó )
1. iztiskati, odvzemati mleko iz vimena:   kmetica molze ; molsti kozo, kravo ; ročno, strojno molsti ; šla je molst
// nepreh.  imeti, dajati mleko:   krava dobro, slabo molze / krava molze dnevno dvajset litrov
 
pog.  krava pri gobcu molze  kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čim več se vloži v kaj, večji je uspeh
2. ekspr. izkoriščati :   dobičkarji molzejo deželo / molzel in molzel je svoje starše
3. ekspr.  premikati roko po čem kot pri molži:   nekateri so si molzli brade / molzli so vrv pri vodnjaku  poprijemaje vlekli

moltón   -a m ( ọ̑ )
tekst.  mehka, na pravi strani kosmata, navadno volnena tkanina:   obleka iz moltona

molzáč   -a  [ mou̯zač m ( á )
kdor molze; molznik 2 spreten molzač / vzeti v službo dva strojna molzača

môlzec   -zca  [ mou̯zəc m ( ȏ )
kdor molze; molznik 2 dober, spreten molzec

môlzen   -zna -o  [ mou̯zən prid. ( ó )
1. nanašajoč se na molžo:   molzni čas / molzni stolček, stroj ; molzna posoda
2. ki ima, daje mleko:   molzna krava, žival
● 
ekspr.  molzna krava  kar se da zelo izkoriščati

molzíca   -e  [ mou̯zica ž ( í )
zastar.  ženska, ki molze; molznica 2 krava je začudeno gledala novo molzico

molzíšče   -a  [ mou̯zišče s ( í )
prostor, kjer se molze:   urediti molzišče / hlev s strojnim molziščem

môlznica 1   -e  [ mou̯znica ž ( ȏ )
1. žival, ki daje mleko, zlasti krava:   zaradi otrok sta bili pri hiši potrebni dve molznici ; krava je dobra molznica ; krmljenje, reja molznic / koza, krava molznica
2. zastar. molzišče :   krave so silile k molznici

molzníca 2   -e  [ mou̯znica ž ( í )
ženska, ki molze:   spretna molznica

môlznik 1   -a  [ mou̯znik m ( ȏ )
molzišče :   krave prignati v molznik

molzník 2   -a  [ mou̯znik m ( í )
1. kdor molze:   spreten molznik
2. zastar.  posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida :   poln molznik mleka

molznják   -a  [ mou̯znjak m ( á )
posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida :   z molznjakom je prišla iz hleva / poln molznjak mleka

môlznost   -i  [ mou̯znost ž ( ó )
zmožnost, sposobnost za dajanje mleka; mlečnost :   z dobro krmo zvišati molznost krav ; krave z nizko, visoko molznostjo / krmljenje krav v molznosti
 
vet.  hitrost iztekanja mleka iz vimena

môlža   -e  [ mou̯ža ž ( ó )
1. iztiskanje, odvzemanje mleka iz vimena:   prenehati z molžo ; jutranja, opoldanska molža ; stroj, prostor za molžo / mleko od prve, zadnje molže ; ročna, strojna molža ; molža s strojem
2. kar je namolzeno:   namolzla je toliko mleka, da take molže že dolgo ni bilo ; vso molžo je razlila

môlžarica   -e  [ mou̯žarica ž ( ȏ )
zastar.  ženska, ki molze; molznica 2 molžarice so namolzle polne golide mleka

môlžnja   -e  [ mou̯žnja ž ( ó )
molža :   ni hotel piti mleka precej po molžnji ; jutranja molžnja / namolzla je toliko mleka, da take molžnje že dolgo ni bilo

momènt   -ênta m ( ȅ é )
1. pog. trenutek , hip 1 tisti moment je bil odločilen / publ.  tekma je bila na momente tudi ostra  kdaj pa kdaj ; v momentu ti tega ne morem razložiti  takoj, hitro / kot vljudnostna fraza:  moment počakajte, prosim ; moment, bom vprašala šefa ; takoj bo končano, moment
// čas :   izbrati, zamuditi pravi moment za kaj / kritični momenti proizvodnje / ob raznih momentih so hoteli rovariti  prilikah, priložnostih
2. publ., navadno s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom faktor 1 , dejavnik , okoliščina :   to je nov moment v razvoju ; subjektivni moment v umetniškem delu ; pri analizi je upošteval veliko momentov / važni momenti v naši novejši zgodovini / zaviralni momenti v razvoju znanosti
♦ 
fiz.  magnetni moment  količina, ki pove, kolikšen navor deluje na tuljavo s tokom, na magnet v magnetnem polju ; vrtilni moment  navor ; vztrajnostni moment  količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju ; zagonski moment  zagonski navor ; grad.  upogibni moment  količina, ki pove, kako sila upogiba nosilni element v vzdolžni smeri ; lit.  sprožilni moment  dogodek, ki začne dejanje ; zaviralni moment  dogodek, ki za kratek čas odloži razplet

momentán   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. trenuten , hipen :   navdušenje je bilo samo momentano / momentani položaj se zdi zelo slab

momênten   -tna -o prid. ( ȇ )
knjiž. trenuten , hipen :   to je bila samo momentna slabost / momentno stanje stvari
♦ 
strojn.  momentni ključ  ključ za vijake, pri katerem se da nastaviti ali meriti navor pri privijanju

momljáč   -a m ( á )
1. nav. ekspr.  kdor nerazločno, bolj tiho govori:   tega starega momljača skoraj nič ne razumem
2. ekspr., zastar. medved :   otroci so z zanimanjem ogledovali rjavega momljača

momljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od momljati:   ne razumem njegovega momljanja / spominja se otrokovega prvega momljanja  bebljanja / jezen je bil na njegovo momljanje o tej stvari / medvedovo momljanje

momljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. nav. ekspr.  nerazločno, bolj tiho govoriti:   jezno je hodil po sobi in momljal sam zase ; momljal je in kimal ; momljal je, kakor bi se prebujal iz spanja
// nerazločno, bolj tiho govoriti, pripovedovati:   momljati molitve ; starec je momljal nekaj predse ; dobro je, je momljal s polnimi usti
2. oglašati se z nizkim, bolj tihim glasom:   medved preteče momlja
3. ekspr.  jesti (s stisnjenimi ustnicami):   otrok momlja skorjico kruha
● 
med spanjem je otrok momljal z ustnicami  premikal ustnice

móna   -e ž ( ọ̑ )
nizko  dolgočasen, nezavzet, nepodjeten človek:   s to mono ne bom več govoril ; ti si pa res (ena) mona ; drži se kot kaka mona  ima naiven, brezizrazen, neprizadet izraz / kot psovka  ne drži se tako kislo, mona monasta

monáda   -e ž ( ȃ )
filoz., po Leibnizu  najmanjša nematerialna enota sveta, težeča k dejavnosti:   vsaka monada se razlikuje od druge ; sestavljen iz monad

monadologíja   -e ž ( ȋ )
filoz.  nauk, ki razlaga svet z monadami:   Leibnizova monadologija

monákovski   -a -o prid. ( á )
zastar. münchenski :   monakovsko pivo
 
um.  slike monakovske šole

monárh   -a m ( ȃ )
v monarhističnih državah vladar :   oblast monarha / absolutni monarh  ki ima vso oblast v državi

monárhičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na monarhijo:   monarhična vladavina / monarhična miselnost / monarhična država

monarhíja   -e ž ( ȋ )
državna ureditev, v kateri vlada monarh:   ljudstvu ni bilo dano odločati se med republiko in monarhijo / ta država je monarhija / absolutna monarhija ; parlamentarna monarhija  v kateri omejuje vladarjevo oblast parlament ; ustavna monarhija  v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava
// država, ki ji vlada monarh:   evropske monarhije ; neredi v velikih monarhijah ; razpad avstroogrske monarhije
● 
slabš.  črno-žolta monarhija  Avstro-Ogrska

monárhinja   -e ž ( ȃ )
v monarhističnih državah vladarica :   nizozemska monarhinja

monarhíst   -a m ( ȋ )
pristaš monarhizma:   bil je navdušen monarhist

monarhístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na monarhizem ali monarhijo:   monarhistična miselnost ; monarhistične težnje / monarhistični režim ; monarhistična država

monarhístka   -e ž ( ȋ )
pristašinja monarhizma:   zavzeta monarhistka

monarhízem   -zma m ( ī knjiž.
1. gibanje za monarhijo:   kriza monarhizma
2. državna ureditev, v kateri vlada monarh; monarhija :   zlom monarhizma in razglasitev republike

monárhofašíst   -a m ( ȃ-ȋ )
pristaš monarhofašizma:   italijanski monarhofašisti

monárhofašístičen   -čna -o prid. ( ȃ-í )
nanašajoč se na monarhofašiste ali monarhofašizem:   monarhofašistična diktatura / monarhofašistični režim / monarhofašistične sile

monárhofašízem   -zma m ( ȃ-ī )
fašizem, ki se opira na monarhijo:   država je zašla v monarhofašizem ; italijanski monarhofašizem

monazít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina fosfat cerija in lantana:

mónd   -a m ( ọ̑ )
igr.  igralna karta pri taroku z rimsko številko enaindvajset:   ujeti monda ; vzeti z mondom

mondén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. svetovljanski :   monden človek ; mondena dama ; bila je mondena / monden svet ; mondeno kopališče, letovišče / monden sprejem, vrvež

mondénka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. svetovljanka :   samozavestno nastopajoča mondenka ; pariška mondenka

mondénost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. svetovljanstvo :   provincialnost in mondenost / smešiti malomeščansko mondenost

mondénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. svetovljanski :   mondenska dama / mondensko kopališče / mondensko življenje

mondúra   -e ž ( ȗ )
star. uniforma :   obleči si monduro ; ponošena, vojaška mondura

monêra 1   -e ž ( ȇ )
biol., po Haecklu  najpreprostejše enocelično bitje brez jedra:   razpravljati o monerah

monêra 2   -e ž ( ȇ )
zgod., pri starih Grkih  vojna ladja z eno vrsto vesel na vsaki strani:

monéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. kovanec , denar :   vreči moneto v aparat

monetáren   -rna -o prid. ( ȃ )
ekon. denaren :   monetarna stabilnost / monetarni sistem ; monetarna politika ; monetarna reforma / Mednarodni monetarni sklad  mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem ; monetarna teorija  teorija, ki razlaga denar in njegovo vlogo v narodnem gospodarstvu

mónga   -e ž ( ọ̑ )
tekst.  priprava za mrzlo likanje pod velikim pritiskom:   delati pri mongi / likati z mongo

mónganje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od mongati:   monganje tkanine

móngati   -am nedov. ( ọ̑ )
tekst.  likati z mongo:   mongati tkanino

mongolíd   -a m ( ȋ )
antr.  človek rumene rase:   mongolidi in negroidi

mongolíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mongolide:   mongolidne poteze / mongolidna ljudstva / mongolidna rasa

mongolízem   -zma m ( ī )
med.  prirojena telesna in duševna prizadetost, katere zunanji znak so poteze obraza, ki spominjajo na rumeno raso:   imeti mongolizem / vloga starosti mater pri pogostnosti mongolizma

mongoloíd   -a m ( ȋ )
1. med.  kdor ima mongolizem:   odstotek mongoloidov med novorojenčki
2. antr. mongolid :   mongoloid in negroid

mongoloíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mongoloide:   mongoloiden otrok / mongoloiden obraz  mongoliden

mongólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na Mongole ali Mongolijo:   mongolski imperij ; mongolski kan, poglavar, vladar ; mongolski osvajalci ; mongolski vpadi ; mongolske horde / mongolski konji, nomadi ; mongolska prestolnica ; mongolska puščava, stepa ; mongolska plemena
2. antr. mongoliden :   mongolska plemena / mongolska rasa

monílija   -e ž ( í )
agr.  glivična bolezen sadnega drevja, ki povzroča gnitje sadežev in sušenje cvetov, vejic:   zatirati monilijo / marelična monilija

moníst   -a m ( ȋ )
filoz.  pripadnik monizma:   nazori monistov / materialistični monist

monístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na monizem:   monistični nazor ; monistična filozofija / monistični sistem kontrole

mónitor   -ja m ( ọ̑ )
1. voj.  oklopna rečna ali obalna ladja, oborožena s topovi:   potopiti monitor
2. rad.  televizijska priprava za kontrolo in spremljanje samo slike na zaslonu:   v kabini je več monitorjev

mónitoring   -a m ( ọ̑ )
1. načrtno in stalno opazovanje in spremljanje količine kake snovi v drugi snovi:   izvajati monitoring pesticidov v pitni vodi ; redni monitoring emisij toplogrednih plinov ; monitoring kakovosti zraka
2. načrtno in stalno opazovanje in spremljanje kakega pojava, procesa:   izvajati monitoring ptic ; stalni monitoring cen ; monitoring na terenu

mónitorski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na monitor:   monitorska artilerija / monitorska postaja / monitorska kontrola

monízem   -zma m ( ī )
1. filoz.  filozofska smer, ki trdi, da ima svet en sam izvor:   zagovarjati monizem / idealistični monizem  ki trdi, da ima svet duhovni izvor ; materialistični monizem  ki trdi, da ima svet snovni izvor
2. publ.  sistem, v katerem vodi, upravlja ena oseba:   uvajati monizem / monizem v upravljanju podjetja
♦ 
pravn.  monizem kazenskih sankcij  ena sama vrsta kazenskih sankcij

mono...   ali  móno...  in  mono...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na število ena:   monoklinski, monoliten ; monodrama, monokultura

mónocentrízem   -zma m ( ọ̑-ī )
obstajanje samo enega pomembnega središča:   tisoči podpisov potrjujejo, da se ljudje ne strinjajo z vse izrazitejšim monocentrizmom v državi ; politika monocentrizma

monocít   -a m ( ȋ biol.
največje belo krvno telesce, ki nastaja v kostnem mozgu in uničuje tuje snovi in delce:   monociti diabetikov sodelujejo v več vnetnih procesih ; limfociti in monociti

monodíja   -e ž ( ȋ )
glasb., ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja  z generalnim basom spremljano solistično petje:   za barok in baročno opero je značilno prevladovanje monodije nad polifonijo

mónodráma   -e ž ( ọ̑-á )
lit.  drama, v kateri nastopa samo ena oseba:   premiera, uprizoritev monodrame ; priredba monodrame / festival monodrame / avtorska monodrama ; komična monodrama

mónofóto   -a  in  -- m ( ọ̑-ọ̑ )
tisk.  stavni stroj, ki posnema črke na film:   kupiti monofoto ; v prid. rabi:  monofoto stavni stroj

monoftóng   -a m ( ọ̑ )
jezikosl.  glasovna, zlasti samoglasniška enota kot posledica samo enega obstojnega položaja govoril, enoglasnik:   prehod diftonga v monoftong

monoftongizácija   -e ž ( á )
jezikosl.  proces, v katerem nastane monoftong:

monogámen   -mna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na monogamijo:   monogamni zakon / monogamna družina / monogamne živali

monogamíja   -e ž ( ȋ )
zakon moža z eno ženo, enoženstvo:   razpravljati o monogamiji
 
biol.  spolno življenje nekaterih živali v paru

monográfičen   -čna -o prid. ( á )
monografski :   monografičen spis ; monografično delo o čem / monografične raziskave

monografíja   -e ž ( ȋ )
znanstveno delo, ki obravnava eno vprašanje ali eno temo:   pisati monografijo ; literarnozgodovinska monografija ; monografija o denarju in kreditu / monografija sodobne književnosti  podroben opis

monográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na monografijo:   monografska obdelava kakega pisatelja / monografsko delo ; monografska študija

monográm   -a m ( ȃ )
znak za ime, navadno iz povezanih začetnic imena:   vesti monogram ; vgraviran monogram ; tobačnica z očetovim monogramom

monókel   -kla m ( ọ́ )
steklo za eno oko, ki se uporablja namesto očal:   nositi monokel ; popraviti si monokel ; z monoklom opazovati koga

monoklínski   -a -o prid. ( ȋ )
min., navadno v zvezi s sistem   v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena, enosomeren:

mónokord   in  monokórd -a m ( ọ̑; ọ̑ )
fiz., nekdaj  priprava z eno struno za akustična merjenja:

mónokromátičen   -čna -o prid. ( ọ̑-á )
enobarven :   monokromatični izdelki
 
fiz.  monokromatična svetloba  svetloba, ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine, enobarvna svetloba ; fot.  monokromatični filter  filter, ki prepušča žarke ene same barve ; monokromatična fotografija  fotografija v eni barvi

mónoksid   in  monoksíd -a m ( ọ̑; ȋ )
kem.  oksid, ki vsebuje samo en atom kisika:   monoksid in dioksid / ogljikov monoksid  strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni oksidaciji ogljika

monokuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
teh.  ki je za gledanje z enim očesom:   monokularni daljnogled, mikroskop
 
biol.  monokularno gledanje  gledanje, pri katerem ima vsako oko svoje posebno vidno polje

mónokultúra   -e ž ( ọ̑-ȗ )
knjiž.  stalno gojenje iste kulturne rastline na istem zemljišču:   uvajati monokulturo / proizvodnja je usmerjena k monokulturi / gozdna, poljska monokultura ; riževe monokulture ; monokultura kave
♦ 
ekon.  gospodarstvo, ki se vključuje v svetovno delitev dela pretežno z enim proizvodom

mónokultúren   -rna -o prid. ( ọ̑-ȗ )
nanašajoč se na monokulturo:   poljedelstvo dežele je monokulturno / monokulturni proizvodi / monokulturno gospodarstvo

monolít   -a m ( ȋ )
knjiž.  velik kos, navadno kamnit:   izklesan iz monolita / celotna konstrukcija stoji na monolitih
♦ 
geol., gozd.  talni monolit  vzorec tal, izrezan v navpični smeri

monolíten   -tna -o prid. ( ȋ )
1. izdelan iz enega kosa:   monoliten steber ; monolitna plošča iz belega kamna / monolitna skala
// arhit.  ki je v enem kosu in iz enotnega materiala:   monolitna plošča, stena
2. nav. ekspr.  ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin; enoten :   monolitna partija / ta država je monolitna celota / knjiž.  njegova knjiga je monoliten organizem

monolítnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost monolitnega:   monolitnost zgradbe daje večjo potresno varnost / nav. ekspr.:  rahljati, ustvarjati monolitnost ; ideološka monolitnost ; monolitnost Cerkve, partije, socialističnega tabora

monológ   -a m ( ọ̑ )
daljši govor ene osebe, navadno kot del dialoga, samogovor:   njegova zgovornost se je kazala v dolgih monologih / po monologu so igralca kar dvakrat klicali na oder / dramski, lirski monolog
 
lit.  notranji monolog  pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori
// ekspr.  govorjenje sebi, navadno glasno:   sram ga je bilo, ker so nekateri slišali njegov monolog

monolóški   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od monolog:   monološki govor

monóm   -a m ( ọ̑ )
mat.  izraz, ki ima en člen, enočlenik:

monomán   -a m ( ȃ )
med.  kdor je bolezensko nagnjen k napadalnemu, asocialnemu ali nenavadnemu dejanju:   zdravniki so trdili, da je obtoženec monoman
// knjiž.  kdor opravlja kaj s pretirano zavzetostjo:   v tem je bil kar monoman

monomaníja   -e ž ( ȋ )
med.  bolezenska nagnjenost k napadalnemu, asocialnemu ali nenavadnemu dejanju:   zadnje čase se je pri njem monomanija stopnjevala
// knjiž.  opravljanje česa s pretirano zavzetostjo:   glasbena umetnost mu je postala monomanija

monománski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na monomane ali monomanijo:   monomansko znamenje duševne bolezni / razmišljati z monomansko trdovratnostjo

monomêr   -a m ( ȇ )
kem.  molekula, ki se lahko veže s sebi enakimi molekulami:   monomeri in polimeri

mónoplán   -a m ( ọ̑-ȃ )
aer.  letalo z enojnimi krili; enokrilnik :   dvosedežni monoplan

monopól   -a m ( ọ̑ )
1. stanje na trgu, ko obstaja en sam ponudnik blaga, storitve:   odpraviti monopol ; monopol v trgovini / popolni monopol / mednarodni monopol  ki obvladuje svetovno tržišče
// izključna pravica do izdelovanja ali prodajanja česa:   dobiti monopol za trgovino z zlatom ; imeti monopol ; monopol na proizvajalna sredstva / državni monopol ; prodajni, trgovinski monopol
// ekspr.  izključna oblast nad čim:   imeti monopol v kaki stroki ; tendenca po ideološkem monopolu ; monopol nad izobrazbo / šolstvo ne sme biti monopol majhne skupine ljudi
2. ekon.  združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco:   nastanek monopolov / združevati se v monopole

monopólen   -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na monopol:   monopolne razmere / monopolni trg ; monopolne cene / imeti, krepiti monopolni položaj / monopolni ponudnik
♦ 
ekon.  monopolni dobiček  dobiček, ki nastane zaradi omejene ponudbe na trgu ; monopolna organizacija, zveza  združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco ; polit.  monopolni kapitalizem  razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega kapitala v monopole

monópoli   tudi  monopoly -ja  [ monópoli m ( ọ̑ )
družabna igra, pri kateri se trguje z nepremičninami, navedenimi na igralni deski:   igrati monopoli ; pri monopoliju vedno izgublja

monopolíst   -a m ( ȋ )
kdor ima monopol:   monopolist pri prodaji / naftni, plinski monopolist / ekspr.  monopolisti proletarskega internacionalizma

monopolístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na monopoliste ali monopolizem:   monopolistični kapital / monopolistične banke, družbe / monopolistični tisk / monopolistično obnašanje

monopolizácija   -e ž ( á )
glagolnik od monopolizirati:   monopolizacija zunanje proizvodnje, trgovine / monopolizacija vodilnih delovnih mest

monopolízem   -zma m ( ī )
1. monopolni sistem v
a) gospodarstvu:   krepitev monopolizma v industriji / krize v dobi monopolizma / uvesti monopolizem zavarovalnic
b) ekspr.  oblasti, kulturi:   oblike ideološkega monopolizma / razraščanje monopolizma v kulturi
2. nav. ekspr.  težnja po monopolu:   obsojati monopolizem

monopolizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od monopolizirati:   monopoliziranje proizvodnje, uvoza / monopoliziranje funkcij

monopolizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
uvesti monopol:   vlada je monopolizirala trgovino s soljo ; monopolizirati železnico / oblast je monopolizirala nekatere dejavnosti v korist novih podjetij / ekspr.  monopoliziral je literarno razlago ljubezenske lirike ; monopolizirati vzgojo

monopólski   -a -o prid. ( ọ̑ )
monopolen :   monopolske razmere / monopolska trgovina

monopoly   gl. monopoli

mónosaharíd   -a m ( ọ̑-ȋ )
kem.  osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše:   monosaharid glukoza ; molekule monosaharidov ; aciklična, ciklična oblika, struktura monosaharidov

mónotájp   tudi  monotype -a  [ mónotájp m ( ọ̑-ȃ )
tisk.  stavni stroj, na katerem nastajajo posamezne ulite črke stavka:   monotajp in linotajp

monoteíst   -a m ( ȋ )
kdor veruje v enega boga:   postati pravi monoteist

monoteístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na monoteizem:   monoteistični nauk / monoteistična vera

monoteízem   -zma m ( ī )
vera, verovanje v enega boga, enoboštvo:   monoteizem in politeizem

monotipíja   -e ž ( ȋ )
um.  grafična tehnika, pri kateri se na gladko ploščo naslikan motiv lahko samo enkrat odtisne:   njegovi uspehi v monotipiji
// odtis v tej tehniki:   kolekcija monotipij

monotón   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki poteka, se ponavlja brez sprememb, enoličen:   monotono branje, govorjenje ; petje se mu je zdelo monotono / monotono delo, življenje / monotona barva / monoton program prireditve / monotoni hoteli
 
mat.  monotona funkcija  funkcija, ki nikjer ne narašča ali pada

monotoníja   -e ž ( ȋ )
lastnost, značilnost monotonega, enoličnost:   delovna monotonija / monotonija sloga / ekspr.  razbijati monotonijo

monotónost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost monotonega, enoličnost:   monotonost vsakdanjih opravkov ; dajati vtis monotonosti / monotonost pokrajine

monotype   gl. monotajp

Monroejev   -a -o  [ monrójev- prid. ( ọ̑ )
pravn., v zvezi Monroejeva doktrina   doktrina, po kateri se evropske države ne smejo vmešavati v notranje zadeve ameriške celine:

monsignor   -a  tudi  -ja  tudi  monsinjór -ja  tudi  -a  [ monsinjór m ( ọ̑ )
rel.  naslov za zaslužnega duhovnika:   monsignor Zupan / kot nagovor  monsignor, ali bi lahko govoril z vami / ekspr.  tu in tam je videl kakega monsignora  duhovnika

monstre   --  [ mónstər v prid. rabi ( ọ̑ )
publ., v zvezah:  monstre koncert  koncert, na katerem nastopa več orkestrov ; monstre proces  proces s številnimi obtoženci

mónstrum   -a  tudi  -ra m ( ọ̑ )
knjiž. pošast , spaka :   monstrum v portalu / ta stavba je pravi monstrum  je nenavadno visoka, velika
 
med.  organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček

monstruózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. pošasten , spačen :   monstruozen videz človeka / monstruozen nebotičnik  nenavadno visok, velik / monstruozna višina

monsum   ipd. gl. monsun ipd.

monsún   -a m ( ȗ )
meteor.  veter, ki piha poleti z morja na celino, pozimi pa s celine na morje:   začel je pihati monsun / poletni, zimski monsun ; evropski monsun  veter, ki piha z Atlantskega oceana na Evropo

monsúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na monsun:   monsunsko območje / monsunsko deževje, podnebje ; monsunsko obdobje / monsunski vetrovi

monštránca   -e ž ( ȃ )
rel.  navadno umetniško izdelana priprava, v kateri je v zastekljeni odprtini vidno nameščena posvečena hostija:   z monštranco blagoslavljati vernike

mónta   -e ž ( ọ̑ )
grad.  stropna opeka z večjimi luknjami in žlebovoma ob spodnjih stranskih robovih:   en strop je iz monte, drugi iz betona / kupiti tovornjak monte ; v prid. rabi:  monta strop

montafónka   -e ž ( ọ̑ )
vet.  krava montafonske pasme:   nakupil je samo montafonke

montafónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
vet., v zvezi montafonska pasma   pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa:

montagnard   -a  in  montanjár -ja  in  montanjárd -a  [ prva oblika montanjár -a in -ja m ( ȃ )
zgod., v francoski revoluciji  pripadnik nižje buržoazije v Nacionalnem konventu ali pristaš njene politike:   politika montagnardov

montaníst 1   -a m ( ȋ )
strokovnjak za montanistiko:   priznan montanist / pog.  brucovanje montanistov  slušateljev oddelka za montanistiko

montaníst 2   -a m ( ȋ )
rel.  pripadnik montanizma:   nauk montanistov

montanístičen 1   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na montanistiko:   montanistično izobraževanje / montanistični oddelek univerze / montanistični obrat  rudarski

montanístičen 2   -čna -o  ( í )
pridevnik od montanist 2 :   montanistična ločina

montanístika   -e ž ( í )
veda o rudah in rudarstvu:   študirati montanistiko / oddelek za montanistiko / študent montanistike

montanízem   -zma m ( ī )
rel.  verska ločina, ki zahteva zelo strogo askezo:   pripadnik montanizma

montanjar   in  montanjard gl. montagnard

montánski   -a -o prid. ( ȃ )
teh. rudarski :   montanske tehnološke študije / montanska industrija
♦ 
kem.  montanski vosek  vosek, dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo

montáža   -e ž ( ȃ )
1. pritrjevanje, dajanje stroja, sestavnega dela dokončno na določeno mesto; nameščanje , postavljanje :   poznati montažo stroja ; montaža bojlerja ; montaža motorja, pralnega stroja / ukvarjati se z montažo / montaža raketnih oporišč
2. delanje naprave iz prej pripravljenih delov, sestavljanje:   montaža avtomobilov, ur ; gradnja in montaža plinovodov ; pren., ekspr.  duhovita montaža recitacij in šansonov
// ekspr.  kar je narejeno iz več sestavnih delov:   fotografska, literarna montaža ; montaža iz časopisnih naslovov
3. film.  načrtno povezovanje, urejevanje posnetkov v film:   končujejo montažo filma ; mojstrska, spretna montaža / fina, groba montaža / opremiti montažo  prostor, kjer se to dela
♦ 
grad.  mokra  pri kateri se uporablja moker, vlažen , suha montaža  pri kateri se uporablja suh gradbeni material ; tisk.  montaža  lepljenje filma na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk

montážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na montažo:
a) montažna dela so se začela / razporediti dele na montažno mizo ; montažno orodje / delavci pri montažnem traku / montažno podjetje za avtomobile / zrastlo je nekaj novih montažnih blokov ; montažni kiosk ; montažna hiša ; montažna stena ; montažno naselje
b) montažni filmski zapis / montažni efekti, triki
 
grad.  montažni kljun  naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo ; montažna gradnja

montažêr   -ja m ( ȇ )
1. film.  kdor načrtno povezuje posnetke v film:   dober montažer ; delo montažerja je veliko prispevalo h kvaliteti filma ; režiser, snemalec in montažer
2. monter :   montažer na gradbišču
♦ 
tisk.  kdor lepi filme na prozorno folijo za bakrotisk in ofsetni tisk

montažêrka   -e ž ( ȇ )
film.  ženska, ki načrtno povezuje posnetke v film:   postala je odlična montažerka ; režiserka in montažerka / filmska montažerka

montêr   -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z montiranjem:   poklicati monterja ; izučen monter / kabelski, rajonski monter ; monter avtomobilske opreme

montêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na monterje:   montersko orodje / monterska ekipa

montessori   --  [ montesóri v prid. rabi ( ọ̑ )
ki temelji na vzgoji in izobraževanju otroka s poudarkom na spodbujanju samodiscipline, samospoznavanja in samostojnosti ob posebnih delovnih pripomočkih:   montessori vrtec  in  vrtec montessori ; montessori pedagogika  in  pedagogika montessori

montgómeri   tudi  montgomery -ja  [ mondgómeri m ( ọ̑ )
obl.  športni moški plašč s pasom, epoletami in velikim ovratnikom:   mladenič v montgomeriju

montíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od montirati:   montiranje stroja ; pri montiranju luči se je poškodoval / tovarna se ukvarja tudi z montiranjem avtomobilov / dramaturški problemi pri montiranju filma / montiranje eksotičnih oseb v domačo fabulo

montírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. pritrjevati, dajati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; nameščati , postavljati :   montirati kliše, pralni stroj ; montiral je nov plašč na kolo ; montirati luč na strop / montirati elektriko  inštalirati
2. delati napravo iz prej pripravljenih delov, sestavljati:   v tovarni so začeli montirati prve serije avtomobilov / montirati stanovanjski blok / montirati sliko ; pren., ekspr.  spretno je znal montirati dialog
3. film.  načrtno povezovati, urejevati posnetke v film:   montirati prizore iz filma

montíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na montiranje:   montirne naprave / montirni rastlinjaki

montírnica   -e ž ( ȋ )
delavnica za montažna dela:   v montirnici pripraviti televizijsko oddajo
// montažni obrat v tovarni:   žerjav v montirnici

montúra   -e ž ( ȗ )
star. uniforma :   obleči si ponošeno monturo ; montura avstrijskega častnika

monumènt   -ênta m ( ȅ é )
knjiž. spomenik :   marmorni monument / v romanu je postavil tem ljudem monument trajne vrednosti

monumentálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki ima velike razsežnosti in lep videz:   monumentalni stebri ; monumentalna stavba / monumentalna arhitektura
2. ekspr.  ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote:   monumentalna povest, slika ; monumentalno delo / monumentalni slog

monumentalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  napraviti kaj monumentalno:   skulpturo monumentalizirati s klasicistično arhitekturo / važne predmete je umetnik monumentaliziral

monumentálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost monumentalnega:   stavba daje trgu monumentalnost ; monumentalnost spomenika / ekspr.:  zgodbo je povzdignil do resnične monumentalnosti ; monumentalnost simfonije / monumentalnost Plečnikove arhitekture

móp   -a m ( ọ̑ )
obrt.  omelo, ki ima namesto ščetin dolge bombažne ali sintetične rese:   pobrisati tla z mopom

móped   -a m ( ọ̑ )
lahko motorno kolo, ki ima tudi pedale:   peljati se na mopedu ; voziti se z mopedom / voznik mopeda ; vozniško dovoljenje za moped

mopedíst   -a m ( ȋ )
kdor se vozi z mopedom:   mopedist se je pri nesreči hudo poškodoval / izpiti za mopediste

mopedístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se vozi z mopedom:   nesrečo je povzročila mopedistka

móps   -a m ( ọ̑ )
majhen športni ali hišni pes s potlačenim gobcem in tesno ob hrbtu zavitim repom:   rejen mops ; dama z mopsom

mópsovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr.  tak kot pri mopsu:   mopsovski obraz

mòr   môra m ( ȍ ó )
zastar. umiranje , pomor :   v mestu je grozen mor / mor je začel divjati

móra 1   -e ž ( ọ̑ )
italijanska igra s prsti, pri kateri dobi igro tisti izmed dveh igralcev, ki ugane seštevek pokazanih prstov:   začela sta igrati moro

móra 2   -e ž ( ọ̄ )
lit.  osnovna metrična doba v kvantitativnem sistemu:

môra 3   -e ž ( ó )
1. po ljudskem verovanju  bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim:   mora ga je davila ; mora mu je sedla na prsi ; mora tlači koga ; odganjati moro ; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora
// narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje:   narediti moro na zibelko, svinjak
2. nav. ekspr.  stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek:   končala se je nočna mora ; spet me je objela mora ; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more
3. ekspr., navadno s prilastkom  kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi:   mora misli mi je legla na dušo ; težka mora je nad njim ; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi  nima več težave, skrbi, nadloge
4. slabš.  dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek:   ta mora je vse pokvaril ; mora si / ta človek je prava mora

morál   -a m ( ȃ )
les.  žagan les s kvadratnim prerezom:

morála   -e ž ( ȃ )
1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega:   odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
// s prilastkom  kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a) kak nazor, nosilca:   komunistična, krščanska morala ; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu  vzgajati v duhu socialistične morale
b) kako področje delovanja, življenja:   kršiti poslovno moralo ; športna morala / načela novinarske morale  etike ; politična morala
2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj:   moralo teh ljudi občudujem ; skrbeti za moralo ; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3. knjiž., z rodilnikom načelo , stališče :   zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. publ., navadno s prilastkom  psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja:   njihova morala se je dvignila, je padla ; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5. lit., navadno z rodilnikom  kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati:   morala basni, igre je očitna ; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● 
publ.  bolna morala  pomanjkanje moralne razsodnosti

morálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na moralo:
a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti ; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje ; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
b) moralni propad, razkroj ; moralna kritika družbe ; držati se moralnih načel, zakonov ; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš.  deliti moralne nauke ; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr.  moralni izprijenec ; moralna čistost / slabš.  moralno zgražanje  moralistično / moralen človek tega ne bi naredil ; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov  etični kodeks
c) to je moralni nauk basni, zgodbe
2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva:   moralna in materialna podpora ; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr.  dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● 
pog.  imeti moralnega mačka  občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ 
rel.  moralna teologija  teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo prim. moralnopolitičen

moráličen   -čna -o prid. ( á )
knjiž. moralen :   moralično področje, stališče / to žali moralični čut

moralíst   -a m ( ȋ )
1. strokovnjak za moralna vprašanja:   globok, slovit moralist svojega časa
2. ekspr.  kdor zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih:   bil je največji moralist med nami ; strog, vsiljiv moralist / moralist v meni me vedno kroti

moralístičen   -čna -o prid. ( í )
ekspr.  ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih:   moralističen človek ; od kdaj si tako moralistična
// ki izraža stroga moralna načela:   moralističen rek ; moralistična proza ; moralistično ravnanje / moralistična omejenost

moralístka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  ženska, ki zahteva strogo ravnanje po moralnih načelih:   fanatična moralistka

moralitéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. moralnost :   moraliteta človeka
2. lit., zlasti v srednjem veku  navadno alegorično dramsko delo s poučno vsebino:   napisati, uprizoriti moraliteto ; moraliteta o izgubljenem sinu / sodobna absurdna moraliteta

moralizátor   -ja m ( ȃ )
kdor (rad) moralizira:   postal je moralizator in propagandist

moralizátorski   -a -o prid. ( ȃ )
ki moralizira:   pisatelj ni nikoli vsiljivo moralizatorski / moralizatorsko pisanje / moralizatorski vpliv

moralízem   -zma m ( ī )
moraliziranje :   za to prozo je značilen moralizem / pisateljev moralizem
 
filoz.  filozofska smer, ki proučuje vsa področja človekovega življenja z moralnega stališča

moralizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od moralizirati:   pisatelj rad zaide v moraliziranje

moralizírati   -am nedov. ( ȋ )
nav. ekspr.  izrekati sodbe s stališča morale:   prava umetnost ne moralizira ; ob vsaki priliki je začel moralizirati / slabš.  malomeščansko moralizirati / moralizirati o kakem vprašanju  razpravljati o njem z moralne strani

moralizováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. moralizirati :   ob vsaki priliki je moralizoval

morálka   -e ž ( ȃ )
1. publ.  nauk o morali:   želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke ; slabš.  katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko  moralo
2. šol. žarg., v socializmu  družbeno-moralna vzgoja:   drugo uro imamo moralko
♦ 
rel.  predava moralko na teološki fakulteti  moralno teologijo ; šol.  posvetna moralka  nekdaj  učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi

morálnopolítičen   -čna -o prid. ( ȃ-í )
nanašajoč se na politično moralo:   moralnopolitične vrednote / moralnopolitična enotnost nazorov ; moralnopolitična kvalifikacija človeka;  prim. moralen

morálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost moralnega:   moralnost se kaže v poštenosti, tovarištvu ; s tem dejanjem je resnično dokazal svojo moralnost / človek dvomljive moralnosti / poslovna moralnost / dvomil je o moralnosti takega dejanja, ravnanja

morálnovzgójen   -jna -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na moralno vzgojo:   moralnovzgojna načela / moralnovzgojno delovanje

móranje   -a s ( ọ̑ )
knjiž. nujnost , siljenje :   subjektivno hotenje in objektivno moranje / brez moranja narediti kaj

môrast   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na môro:   moraste sanje / otresti se morastega spomina ; šolske ure so mu postale moraste / morast človek

mórati   -am nedov. ( ọ̑ )
1. z nedoločnikom  izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
a) zaradi določenih okoliščin:   na starost je moral beračiti ; morali so delati, če so hoteli živeti ; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti:   tega človeka moram še danes najti ; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.:  moram priznati, da ste zelo pridni ; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
c) ker kdo tako zahteva:   ob štirih moraš biti tukaj ; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom  izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo:   moral je (iti) od doma ; v Zidanem mostu mora z vlaka ; moral je v bolnišnico / čim prej moraš stran / ta resnica mora na dan
2. z nedoločnikom  izraža nujnost, potrebnost, da osebek
a) ima določeno lastnost, značilnost:   zavora mora biti dobra ; blago bi moralo biti drugačno ; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
b) je v določenem stanju:   za tako dejanje nas mora biti več ; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
c) ima določeno obveznost:   morate paziti na svoje zdravje ; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les  potrebujem
3. nav. ekspr., z nedoločnikom  izraža verjetnost, da osebek
a) ima določeno lastnost:   ta človek mora biti zelo dober ; to mora biti velik lump, tepec ; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
b) je v določenem stanju:   profesor mora biti bolan ; pijan mora biti, ker se tako smeje ; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral  verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom  izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo:   žena mora biti na njivi ; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu ; tu so nekoč morala stati mestna vrata
4. ekspr., z nedoločnikom  izraža podkrepitev trditve:   povsod mora biti zadnji ; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
5. star. siliti , prisiljevati :   birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● 
ekspr.  zato bi ga morali  zato bi moral biti tepen, kaznovan ; ekspr.  moraš h knjigi  moraš se začeti učiti, začeti študirati ; ekspr.  naj se zgodi, kar se mora  izraža vdanost, sprijaznjenje s čim ; ekspr.  še to ga je moralo doleteti  poleg drugih težav je doživel še to ; ekspr.  njegova mora veljati  ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje ; kdor noče zlepa, mora zgrda  na vsak način mora (narediti) ; hočeš, nočeš, moraš  izraža podkrepitev nujnosti

moratórij   -a m ( ọ́ )
fin., pravn.  pogodbeno odložen ali oblastveno odrejen odlog plačil zapadlih obveznosti:   razglašen, uveden je bil moratorij vseh plačil ; moratorij v plačevanju reparacij / transferni moratorij  odlog plačil zapadlih obveznosti v tujino
// publ.  začasna opustitev česa:   predvolilni moratorij večjih političnih akcij ; moratorij za jedrske poskuse

mórava   -e ž ( ọ̑ )
cigareta boljše kakovosti z imenom Morava:   prižgal si je moravo / cigarete morava ; v prid. rabi:  morava cigarete

moravízem   -zma m ( ī )
jezikosl.  element jezika moravskih Slovanov v kakem drugem jeziku:   moravizmi in panonizmi v stari cerkveni slovanščini

morbíden   -dna -o prid. ( ȋ )
knjiž. bolehen , slaboten :   morbidni ljudje / morbidna plast družbe
// pretirano občutljiv:   opis morbidnih junakov v romanu / morbidna mentaliteta

morbiditéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev; obolevnost :   morbiditeta pada ; podatki o morbiditeti

morbídnost   -i ž ( ȋ )
knjiž. bolehnost , slabotnost :   zaradi morbidnosti večkrat ne pride na delo / ekspr.  morbidnost njegove poezije
// pretirana občutljivost:   nežnost in morbidnost njegovih junakinj

mordà   tudi  mórda člen. ( ȁ; ọ̑ )
1. izraža ne popolno prepričanost o čem:   rad bi vedel, če me morda še pozna ; zvečer se morda vidiva ; morda se vendar vrneš domov / draži jo ne morda iz hudobije, ampak iz prešernosti / morda bo kaj iz tega, morda nič
// izraža približnost povedanega:   dosti ni popil, tri kozarce morda
2. v zvezi z bi   izraža obzirno željo, zapoved:   morda bi se pomaknili nekoliko naprej ; morda bi še enkrat začeli
3. v vprašalnih stavkih  izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnje:   bi morda še kaj popili ; ali bi morda kaj prispevali ; ali morda še kaj želite
4. izraža zadržano pritrjevanje:   mislimo, da je vse povedal. Morda
5. v retoričnem vprašanju  poudarja nasprotno trditev:   kdo me bo strahoval, morda ti, ki te nič ni

morebíten   -tna -o prid. ( ī )
po predvidevanjih mogoč, ne pa gotov:   hotel je zvedeti za morebitne pomisleke ; odgovoren boš za morebitne posledice ; morebitne pritožbe pošljite na ta naslov ; ti boš odgovarjal na morebitna vprašanja / odstranili so morebitne razgrajače

morebíti   člen. ( ī )
morda , mogoče :   črta je morebiti nekoliko prenizko ; morebiti bomo le zmagali / povedala je vse, morebiti še več, kakor je treba

morebítnost   -i ž ( ī )
kar je po predvidevanjih mogoče, ne pa gotovo:   presojati morebitnosti ; ker ima s tega kraja dober pregled, pazi na vse morebitnosti / nisem računal s to morebitnostjo  možnostjo

móren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
nar. zahodno mlačen :   morna voda

moréna   -e ž ( ẹ̑ )
geogr.  nasutina ledenika, groblja:   raziskovati morene v Alpah ; pobočje morene / čelna morena

morénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na moreno:   morenski drobir, material / morenski nasipi

moréška   -e ž ( ẹ̑ )
tur.  bojni ples s sabljami, po izvoru iz Španije:   korčulska moreška

Mórfejev   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž., v zvezi biti v Morfejevem naročju spati :   kmalu je bil v Morfejevem naročju

morfém   -a m ( ẹ̑ )
jezikosl.  najmanjši del besede kot nosilec pomena:   lip-ic-a ima tri morfeme / končniški, korenski, priponski morfem

morfémski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na morfem:   morfemski sestav / morfemska varianta

mórfij   -a m ( ọ̄ )
opijev alkaloid, ki blaži bolečine, povzroča ugodje,  farm. morfin :   dati bolniku morfij ; že več let jemlje morfij / uživalec morfija / doza, injekcija morfija

morfín   -a m ( ȋ )
farm.  opijev alkaloid, ki blaži bolečine, povzroča ugodje:   učinek morfina / pomiriti bolečine z injekcijo morfina / pridobivanje morfina

morfiníst   -a m ( ȋ )
kdor (trajno) uživa morfij:   govorili so, da je morfinist ; zdraviti morfinista

morfinístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki (trajno) uživa morfij:   govorili so, da je morfinistka

morfinízem   -zma m ( ī )
uživanje morfija:   morfinizem je veliko zlo / pojav morfinizma

morfologíja   -e ž ( ȋ )
biol.  veda o zgradbi in obliki organizmov, oblikoslovje:   morfologija človeka ; panoge morfologije / normalna, patološka, primerjalna morfologija
 
geogr.  geomorfologija ; jezikosl.  oblikoslovje
// knjiž. oblika , oblikovanost :   osebki se razlikujejo po morfologiji / morfologija čela / morfologija jamskih prostorov, tal

morfolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na morfologijo, oblikosloven:   morfološke razprave ; morfološko proučevanje živih bitij / morfološki oris narečja  oblikoslovni

morfonologíja   -e ž ( ȋ )
jezikosl.  nauk o glasovnih in naglasnih značilnostih morfema, besede, oblikoglasje:   študij morfonologije ; fonologija in morfonologija

morganátičen   -čna -o prid. ( á )
pravn., navadno v zvezi morganatični zakon , nekdaj  zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora:

moribána   -e ž ( ȃ )
vrtn.  urejanje cvetlic, rastlin v nesimetrične, harmonično učinkujoče skupke, zlasti v nizkih, plitvih posodah:   ježki se uporabljajo v glavnem pri moribani

moríja   -e ž ( ȋ )
1. ekspr. morjenje , ubijanje :   preprečiti morijo ; množična, zločinska morija ; sredstvo za morijo / volk se je splazil v svinjak in začel morijo
// vojna :   govorila sta o življenju, ki ga bosta začela, ko bo konec morije ; v tretjem letu velike morije je šel prvič v boj / ta morija je bila najbolj krvava v vsej vojni  boj, spopad
2. slabš.  kar povzroča občutek neugodja, nejevolje:   spet se je začela morija s pobiranjem smeti / zima je bila zanj enolična morija / težko je prenašal njegove neskončne morije

morílec   -lca  [ moriu̯ca m ( ȋ )
1. kdor umori človeka:   priznal je, da je morilec ; postal je morilec ; odkriti, ujeti morilca / serijski morilec  kdor ubije več ljudi v razmeroma kratkem obdobju, navadno na enak način / publ.  množični morilec  kdor ubije ali da ubiti veliko ljudi / ekspr.  fašistični morilci
 
pravn.  množični morilec  ki ubije več oseb v krajšem času, navadno naenkrat in v okviru istega dogodka
2. slabš.  kdor s svojim govorjenjem, zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje:   tega morilca se ne morem otresti

morílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na morjenje
a) mučilne in morilne naprave ; morilno orodje, orožje / ekspr.  morilna cev, svinčenka / morilni plin ; morilno sredstvo
b) morilni oder ; morilno mesto v taborišču
c) nav. ekspr.:   morilne bolezni ; morilne rane / morilna slana / morilne skrbi

morílka   -e  [ moriu̯ka ž ( ȋ )
ženska, ki umori človeka:   priznala je, da je morilka ; morilka moža / ekspr.  podlasica je huda morilka polhov
// ekspr.  bolezen, za katero ljudje množično umirajo:   morilka jetika, kuga

morílski   -a -o  [ moriu̯ski tudi morilski prid. ( ȋ )
nanašajoč se na morilce:
a) vodja morilske tolpe / kot psovka  fej, svinja morilska / morilski nagon ; morilska strast pri živali / morilske oči ; ekspr.  morilska roka  roka človeka, ki je ubijal / nacistični morilski stroj
b) ekspr.  morilska bolezen

mórisovec   -vca m ( ọ̑ )
pripadnik specialne brigade slovenskega ministrstva za obrambo, ki je obstajala med letoma 1990 in 1998:   nekdanji morisovec ; morisovci v bojni pripravljenosti ; akcije morisovcev

moríšče   -a s ( í )
prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni:   peljati koga na morišče / ljudi smo izgubljali v bojih, taboriščih, zaporih in na fašističnih moriščih
// ekspr.  prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih:   tu je bilo eno največjih morišč zadnje vojne

moritát   -a m ( ȃ )
lit.  péta poulična pripovedna pesem z grozljivo, poučno vsebino:   srednjeveški moritati

moritáten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na moritat:   moritatni pevec / moritatna balada

morítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od moriti:   biti kriv moritve ; pripovedovanje o groznih moritvah / čebelarjenje brez moritve čebel

moríti   -ím nedov. ( ī í )
1. povzročati smrt
a) ljudi:   začeli so se sovražiti, preganjati in moriti ; napadal je potnike, jih ropal in moril ; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi ; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo ; moriti v vojni  ubijati / tako zna moriti samo človek
b) živali:   če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši ; čebele se morijo  se koljejo
// ekspr.  uničevati, škodovati čemu:   mraz, slana mori rože ; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas  nisem nič koristnega delal
2. slabš.  s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje:   odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena ; moril nas je s svojimi vprašanji / šol. žarg.  profesor me je celo uro moril  spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti
3. ekspr.  povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh:   povej, kaj te mori ; te reči so me morile ; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom:  moril jo je obupen dolgčas  zelo ji je bilo dolgčas ; volka mori huda lakota  zelo je lačen
4. nar. zahodno gasiti :   moriti plamen, žerjavico / moriti apno

morják   -a m ( á )
nar. primorsko  veter, ki piha z morja na kopno:   piha morjak

mórje   -a  stil.  morjé -á s ( ọ̑; ẹ̑ )
1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami:   odpluti na morje ; reka se izliva v morje ; vreči kaj v morje ; vojskovati se tudi na morju ; jadrati po morju ; globoko, plitvo morje ; potopljen na dno morja ; gladina, globina morja ; vihar na morju ; prevoz po morju ; življenje v morju ; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem  pod morsko gladino / ekspr.:  včeraj so potisnili v morje novo ladjo  splavili ; potovati po suhem in po morju
// tudi mn.  del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju:   morje je bilo sivo ; morje se leskeče ; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi ; pozna vsa morja ; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje ; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot:   morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn.  Morja široka cesta peljala me je v mesta  (F. Prešeren)
2. morje z obalo kot prostor za oddih:   iti, odpotovati na morje ; bili smo na morju ; izlet na morje ; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog.  letovanje ob morju:   sit sem morja ; dva tedna morja imam zadosti
3. pog.  morska voda:   morje razjeda železo ; napil se je morja / slano morje
4. ekspr., s prilastkom  velika količina, množina:   morje cvetov ; tam za morjem hiš ; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila ; preliti morje solz  zelo veliko / stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja ; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini:   ajdovo morje ; megleno morje ; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja ; okrog in okrog je snežno morje ; žitno morje valovi / vsemirsko morje
5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom  izraža veliko količino:   morje jih je ; morje besed ; prišlo je morje ljudi ; izdelanih je bilo morje osnutkov / malo morje obiskovalcev  veliko / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● 
ekspr.  ribiča je vzelo morje  utonil je v morju ; pog.  iti čez morje  oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo ; ekspr.  vodo v morje nositi  delati kaj odvečnega, nesmiselnega ; ekspr.  v morje vreči  proč vreči ; ekspr.  v morju je našel svoj grob  utonil je v morju ; ekspr.  utoniti v nemškem, tujem morju  postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda ; publ.  prosto  ali  svobodno morje  z istimi pravicami dostopno vsem državam ; ekspr.  široko morje  ki je stran od obale, zalivov in otokov ; ekspr.  kraljica morja  Benetke ; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje  nič; zelo malo ; preg.  hvali morje, a drži se brega  ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ 
geogr.  obrežno  ali  litoralno morje  stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki ; odprto morje  ki je stran od obale, zalivov in otokov ; sredozemsko morje  ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi ; stransko morje  ki se z odprtega morja zajeda v celino ; kipenje morja  udarjanje valov ob morsko obalo ; geol.  brakično morje  v katerem se mešata morska in sladka voda ; navt.  mrtvo morje ; pravn.  notranje morje  zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala ; obalno morje  del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala ; odprto morje  ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam ; teritorialno morje  zunanji del obalnega morja

morjênje   -a s ( é )
glagolnik od moriti:   morjenje v vojni / morjenje ne more dolgo trajati ; nastopati zoper morjenje / morjenje čebel

morjeplôvec   -vca m ( ȏ )
ekspr.  mornar, pomorščak, zlasti raziskovalec morij:   morjeplovci so na svojih potovanjih videli marsikaj ; drzni, izkušeni, slavni morjeplovci

morjeplôvstvo   -a s ( ȏ )
zastar.  morska plovba:   rešiti problem morjeplovstva / začetek morjeplovstva

morjevíd   -a m ( ȋ )
zastar.  morska karta:   morjevid in kompas

mormón   -a m ( ọ̑ )
rel.  pripadnik severnoameriške verske ločine, ki zagovarja skupno imetje in se ukvarja z dobrodelno dejavnostjo:   prvi mormoni ; vzgojen je bil kot mormon

mormónec   -nca m ( ọ̑ )
rel. mormon :   biti mormonec ; vzgojen je bil kot mormonec

mormónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mormone:   mormonska naselbina / mormonska vera

mornár   -ja m ( á )
1. kdor je zaposlen na ladji:   postati mornar
 
navt.  najnižji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina
// vojak v mornarici:   pešaki in mornarji
2. nav. ekspr.  kdor pluje po morju, zlasti v raziskovalne namene:   mornarji so na potovanjih videli marsikaj ; slavni mornarji

mornárček   -čka m ( á )
nav. ekspr.  manjšalnica od mornar:   mornarček je veselo pripovedoval o svojih dogodivščinah / v igri so bili dečki mornarčki

mornárica   -e ž ( ȃ )
1. navadno v zvezi trgovska mornarica   dejavnost, ki je v zvezi s plovbo in ladjami:   dohodki, razvoj trgovske mornarice
2. voj., navadno v zvezi vojna mornarica   del armade, določen za vojaške dejavnosti na morju in obrežju:   enota ruske vojne mornarice ; kopenska vojska, letalstvo in mornarica
3. ladjevje za te dejavnosti:   po vojni je bilo treba obnoviti mornarico ; mesto je imelo že v srednjem veku močno mornarico
♦ 
navt.  poročnik trgovske mornarice  čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od krmarja, ali nosilec tega čina

mornáriški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mornarico:   mornariški častnik / mornariška pehota

mornárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mornarje:   mornarska služba / mornarska barva  temno modra barva ; mornarska lestev  vrvna lestev z lesenimi klini, zlasti za reševanje oseb s krova v rešilni čoln ; mornarska majica  majica z belimi in modrimi prečnimi črtami ; mornarska uniforma
♦ 
friz.  mornarska brada  navzgor počesana brada

mornárstvo   -a s ( ȃ )
pomorstvo , plovba :   ukvarjati se z mornarstvom

morníca   -e ž ( í )
knjiž.  morska voda:   prozorna mornica

morník   -a m ( í )
nar. zahodno  veter, ki piha z morja na kopno:   potegnil, zavel je mornik ; mrzel, topel mornik

moròst   -ôsta m ( ȍ ó )
nar. barje :   izsuševati morost

morôstar   -ja m ( ȏ )
nar. barjan

morôstarski   -a -o prid. ( ȏ )
nar. barjanski :   morostarska megla / morostarska stran Ljubljane

Mórsejev   -a -o prid. ( ọ̑ )
elektr., v zvezah:  Morsejev brzojav  brzojav, pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah ; Morsejeva abeceda  iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil

môrski 1   -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na morje:   morski breg, zaliv ; morska obala ; morsko dno / morski valovi ; morska voda / morski plankton ; morske rastline, ribe ; ekspr.  morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja ; morsko letovišče / morski veter / morski sadeži  užitni morski organizmi, razen rib ; morska sol / morski ježek  majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
● 
ekspr.  morski volk  morski pes, ki je človeku nevaren ; ekspr.  morska deklica  ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ 
aer., navt.  morska milja  dolžinska mera, 1.852 m ; bot.  dvolistna morska čebulica ; morska gorjuša  enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima ; morska solata  zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca ; morske trave  morske rastline s črtalastimi listi, Zostera ; geogr.  morski preliv  ali  morska vrata  ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini ; morski rokav  ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv ; morski tok  premikanje površinske morske vode v določeni smeri ; morska gladina ; geol.  morska usedlina  v morju odložena kamnina ; med.  morska bolezen ; meteor.  morski dim ; morski veter  veter, ki piha z morja na kopno ; pravn.  zunanji morski pas  del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice ; morski razbojnik, ropar  kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist ; notranje morske vode  del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji ; zool.  morski golob ; morski konjiček  majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus ; morski lev  velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens ; morski list ; morski medved  sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus ; morski pajek  največja jadranska rakovica, Maja squinado ; morski psi  velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei ; morski petelin  na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans ; morski prašiček  majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus ; morske kače  ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae ; morske krave ; morska lastovica ; morske lilije  na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea ; morska lisica  morski pes z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes ; morska mačka  do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus ; morska mačka  dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka ; morske vetrnice  na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria ; morska vidra ; morske zvezde  na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea ; morsko grozdje ; morsko uho  polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata

môrski 2   -a -o prid. ( ó )
etn., v zvezi morska taca   narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro:   morska taca na posteljni stranici

mòrt   môrta  in  mórta m ( ȍ ó, ọ́ )
nižje pog. malta :   delati mort ; z mortom oškropljen

mortadéla   -e ž ( ẹ̑ )
gastr.  salama velikega premera z drobno zmletim mesom, kosi slanine in zelo začinjena:   kos mortadele

mortalitéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev; umrljivost , smrtnost :   mortaliteta pada, raste ; nataliteta in mortaliteta

mortálnost   -i ž ( ȃ )
1. knjiž. umrljivost , smrtnost :   mortalnost in natalnost
2. med. letalnost :   mortalnost pri tem obolenju je trideset odstotkov

mórula   -e ž ( ọ̑ )
biol.  murvi podoben zelo zgoden zarodek mnogoceličarjev:

moskít   -a m ( ȋ )
komar, ki živi v južnih, zlasti tropskih krajih:   odganjati moskite ; pik moskita ; mreža proti moskitom

moskvìč   -íča  tudi  móskvič -a m ( ȉ í; ọ̑ )
tip ruskega osebnega avtomobila, izdelanega v Moskvi:   kupiti, prodati moskvič

móslavec   -vca m ( ọ̑ )
agr. šipon :   gojili so tudi moslavec

moslavína   in  móslavina -e ž ( í; ọ̑ )
agr. šipon :   gojiti moslavino

móslem   in  moslém -a m ( ọ̑; ẹ̑ )
star. musliman , mohamedanec :   zelo veren moslem

móslja   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. duda 1 , cucelj :   navaditi se na mosljo

mosljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
knjiž. sesati :   otrok moslja palec / mosljati mečavo iz kumarice

mosso   [ móso prisl. ( ọ̑ )
glasb., označba za hitrost izvajanja razgibano

móst   -ú  in  -a m , daj., mest. ed.  môstu  in  móstu;  mn.  mostôvi  stil.  mósti  ( ọ̑ )
1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire:   čez reko, nad potokom je most ; pod tako težo bi se most podrl ; graditi most z modernimi pripomočki ; minirati most ; voda je podrla most ; iti, peljati se čez most ; trden, velik most / cestni, železniški most ; dravski, savski most ; dvižni most ; kamniti, leseni, železobetonski most ; zasilni most ; most za pešce / zeleni most  most za varno gibanje predvsem divjih živali prek avtoceste
// teh.  temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte:   za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
// knjiž.  kar je podobno temu objektu:   Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo
2. ekspr.  kar povzroča sodelovanje med različnima stranema:   graditi most do bližnjega ; najti most med narodoma ; zgraditi most med življenjem in znanostjo ; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči
● 
ekspr.  podreti vse mostove med seboj, za seboj  onemogočiti si zbližanje, vrnitev ; publ.  po zračnem mostu prepeljati potnike  prepeljati jih z letali in helikopterji ; ekspr.  oslovski most  prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo ; šol. žarg.  oslovski most  Pitagorov izrek ; star.  tehtnica na most  mostna tehtnica ; preg.  mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ 
adm.  knjigovodski most  črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig ; alp.  ledeniški most  plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko ; avt.  zadnji most  del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial ; etn.  most  naprava za dovoz na skedenj ; (trden) most  otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih ; geogr.  naravni most  ob podoru preostali strop nad votlino ; grad.  ločni most  katerega glavni nosilni element je lok ; viseči most ; nosilnost mostu ; razpetina mostu  razdalja med opornikoma ; kor.  most  vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla ; med.  most  spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček ; navt.  most  vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo ; poveljniški most ; obrt.  most  del očal, ki povezuje okularja ; šport.  most  (odskočna) miza ; voj.  pontonski most  most, ki sloni na pontonih

móstek   -tka m ( ọ̑ )
mostiček , mostič :   vol se je pri mostku ustavil

mósten   tudi  môsten -tna -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na most:   mostni obok, steber ; mostna ograja, podnica
♦ 
grad.  mostni nosilec  del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike ; mostni opornik  del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj in podpira obrežje ; mostni podpornik  del mostu, ki prenaša obtežbo na temelj ; mostna brana  mreža vzdolžnih in prečnih mostnih nosilcev ; mostna koza  podpornik, navadno pri lesenem mostu ; mostna konstrukcija  sestav nosilnih elementov mostu ; mostna soha  pokončni del lesenega mostnega opornika ; mostno krilo  del mostu, ki zaključuje cestni nasip ob prvem oporniku ; strojn.  mostni žerjav  žerjav, pri katerem se po nosilcu vozi maček ; teh.  mostna tehtnica  tehtnica za vozila, zlasti železniška

mostìč   -íča m ( ȉ í )
1. manjšalnica od most:   čez potok je zgrajen mostič ; voda je odnesla mnogo brvi in mostičev ; kamnit, lesen mostič
2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo:   dvigniti, spustiti mostič ; ladjo so zasidrali in položili mostič / dvižni mostič
♦ 
agr.  naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja ; obrt.  vez med dvema sosednjima oblikama pri šivani čipki; obzankane niti, ki v konici razporka oblačila, perila preprečujejo trganje

mostíček   -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od most:   mostiček drži čez potok ; kamnit, lesen mostiček
2. naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo:   dvigniti, spustiti mostiček
3. med.  spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba:   napraviti mostiček ; zlat mostiček / zobni mostiček
● 
ekspr.  problem je bil neznaten oslovski mostiček  za strokovnjaka lahko rešljiv problem
♦ 
adm.  knjigovodski mostiček  črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig ; agr.  mostiček  naprava s položnim voziščem, po katerem pride vozilo v višji položaj, zlasti zaradi razkladanja ; gled.  mostiček za animatorje  prostor, s katerega animatorji vodijo in premikajo lutke ; šport.  mostiček  (odskočna) miza ; žel.  mostiček  naprava za prehod vozil na tovorne vagone ; prehodni mostiček  naprava, ki pri vlaku omogoča prehod iz enega vagona v drugega

mostíščar   -ja m ( ȋ )
arheol.  prebivalec mostišča:   kultura mostiščarjev

mostíščarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mostiščarje:   mostiščarska stavba ; mostiščarska naselbina / mostiščarska doba

mostíšče   -a s ( í )
1. arheol.  prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno:   ostanki mostišča
2. voj.  prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju:   napraviti, postaviti mostišče / v naših rokah je ostalo le malo mostišče ob predoru
3. publ.  ozemlje, po katerem potekajo povezave med ločenima prostoroma:   dežela bo postala gospodarsko in politično mostišče za prodiranje v srednjo Evropo

mostíščen   -čna -o  ( ȋ )
pridevnik od mostišče:   mostiščna ograja

mostíti   -ím nedov. ( ī í )
star.  utrjevati pot čez močvirna tla:   mostiti pot

mostníca   -e ž ( í )
ploh ali bruno v vozišču lesenega mostu:   peljati se čez ropotajoče mostnice ; majave, trhle mostnice

mostník   -a m ( í )
grad.  lesen mostni nosilec:

mostnína   -e ž ( ī )
pristojbina za uporabo mostu:   plačevati, pobirati mostnino

mostnínar   -ja m ( ȋ )
kdor pobira mostnino:

mostobrán   -a m ( ȃ )
voj.  prostor ob obali ali bregu, zlasti za zaščito izkrcavanja, navadno izpostavljen nasprotnikovemu obstreljevanju; mostišče :   postaviti trden mostobran

mostôven   -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na most:   mostovna popravljalnica / mostovni les / mostovni čoln  ponton

móstovž   -a m ( ọ̑ )
star.  hodnik ali hodniku podoben prostor v velikih stavbah, ki je na eni strani odprt ali zastekljen; galerija :   šla sta po mostovžu od celice do celice ; dolg, širok mostovž
 
arhit.  pokrit prehod v nadstropju, ki povezuje dvoje poslopij; balkonu podoben prostor, odprt ali zastekljen, ki z zunanje strani povezuje prostore v stavbi

mošáncelj   -clja m ( á )
drobnejše rumeno zimsko jabolko:   spraviti mošanclje za zimo

mošánček   -čka m ( á )
drobnejše rumeno zimsko jabolko:   spraviti mošančke za zimo

mošánčka   -e ž ( ȃ )
nar. štajersko mošancelj , mošanček :   jesti mošančko

mošêja   -e ž ( ȇ )
pri muslimanih  stavba, namenjena za verske obrede:   ogledati si znano mošejo ; sarajevske mošeje ; minaret mošeje

móšek   -ška m ( ọ̑ )
močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus :   pobijati pižmarje zaradi moška

moškát   -a m ( ȃ )
1. mošus :   prodajati drage kamne in moškat
2. muškat :   pridelovati moškat

moškáten   -tna -o prid. ( ȃ )
muškaten :   moškatni vonj
♦ 
zool.  moškatni bik  ali  moškatno govedo  govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus ; moškatna hobotnica  hobotnica z eno vrsto priseskov na lovkah in vonjem po mošusu, Eledone moschata

moškátnik   -a m ( ȃ )
zool.  kovinsko zelenkast hrošč z vzdolžnimi progami s škrlatno zlatim leskom, Calosoma sycophanta:   koristnost moškatnika

môški 1   -ega m ( ó )
človek moškega spola, navadno dorasel:   neki moški se je ozrl za njo ; bradat, lep, mlad moški ; moški zagorelih lic ; glas, koraki moškega ; moški in ženska / deblo lipe bi komaj obsegla dva moška / frizer, stranišče za moške
 
evfem.  ona še ne ve, zakaj so moški na svetu  nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj ; ekspr.  moški so jo kar požirali z očmi  je spolno zelo privlačna ; evfem.  očita ji, da ima druge moške  da ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi ; pog., ekspr.  nora je na moške  ima veliko slo po moških
// ekspr., navadno v povedni rabi  tak človek kot nosilec odločnosti, poguma:   ali smo moški ali nismo ; kakšen moški pa si, če si tega ne upaš

môški 2   -a -o prid. ( ó )
1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je oplojevalna sposobnost:   moški potomci / moški rod rodovine je izumrl / moški hormon ; moški spolni ud ; moško spolovilo / moško tele, žrebe / otroci moškega spola / ekspr.  njegova moška moč peša  sposobnost za spolno življenje
2. nanašajoč se na moške:   moški glas ; moška postava / moške hlače ; moška obutev / moški ponos ; moška čast / človek v moški dobi ; naša moška leta / moška gimnastika / moško delo  težje delo; delo, ki ga navadno opravljajo moški
// ekspr.  ki izraža odločnost, pogum:   pošten moški odgovor ; to je moška beseda ; moško dejanje / moški značaj / v teh stvareh je prav moški ; ona je zelo moška
● 
ekspr.  po vaseh je dosti moškega spola  moških ; ekspr.  hiša potrebuje moške roke  za nekatera dela je potreben moški ; ekspr.  moška voda  mineralna voda z domnevnim spodbudnim učinkom na moško spolno moč
♦ 
anat.  moška spolna žleza  spolna žleza, ki proizvaja semenčice ; biol.  moška spolna celica ; bot.  moški cvet  cvet, ki ima samo prašnike ; moška rastlina  rastlina z moškimi cveti ; glasb.  moški zbor  zbor, sestavljen iz moških glasov ; jezikosl.  moški spol ; lit.  moška rima  rima, ki obsega en zlog

môškost   -i ž ( ó )
1. lastnost moškega:   spoštovali so ga zaradi velike moškosti ; njegova moškost in njena ženskost / moškost glasu
// ekspr.  moške funkcije, zlasti spolne:   moškost mu je začela pojemati
2. evfem.  moški spolni organi:   med vojno je izgubil svojo moškost

môšnja   -e ž ( ó )
1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček :   odvezati, zavezati mošnjo ; denar spraviti v mošnjo ; prazna, težka mošnja ; usnjena mošnja / dal mu je mošnjo cekinov, zlatnikov
 
star.  moja mošnja ima jetiko  neprestano mi primanjkuje denarja ; star.  mošnja se je popolnoma osušila  zmanjkalo je denarja ; ekspr.  stiskati mošnjo  skopo plačevati ; star.  človek s težko mošnjo  premožen, bogat človek
2. nekdaj  taka priprava za nošenje tobaka, smodnika, draguljev:   napolniti mošnjo s tobakom ; v mošnji iz usnja ima spravljene dragocene kamne / mošnja za tobak
3. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi:   vnetje mošnje

mošnják   -a m ( á )
bot.  rastlina z olistanim steblom in belimi, rožnatimi ali vijoličastimi cveti v socvetju, Thlaspi:   okroglolistni mošnjak

môšnjica   in  mošnjíca -e ž ( ó; í )
mošnjiček :   izvleči mošnjico iz žepa ; prazna, težka mošnjica / mošnjica denarja / mošnjica za šibre
● 
star.  raztegniti mošnjico  dobro plačati, dati veliko denarja ; star.  poseči v mošnjico  plačati, dati denar
♦ 
bot.  dišeča mošnjica  rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti; navadna kukavica ; čeb.  semenska mošnjica  organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice ; zool.  ustna mošnjica  stranska ustna votlina nekaterih sesalcev za zbiranje in prenašanje zalog hrane

mošnjìč   -íča m ( ȉ í )
mošnjiček :   prazen mošnjič

mošnjíček   -čka m ( ȋ )
1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev:   nositi mošnjiček za pasom ; odpreti, zadrgniti mošnjiček ; prazen mošnjiček ; smokve so visele navzdol kakor polni mošnjički
2. nekdaj  manjšalnica od mošnja 2:   mošnjiček za dišave, tobak
3. nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine; mešiček :   pod očmi ima nabrekle mošnjičke
● 
ekspr.  prvi dobiček ne gre v mošnjiček  začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ 
čeb.  semenski mošnjiček  semenska mošnjica ; vrtn.  mošnjiček  trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi

mòšt   môšta m ( ȍ ó )
1. sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja, sadja:   pokušati mošt / sadni, vinski mošt
 
agr.  mošt vre
2. sladka ali prevreta pijača iz mletega, mečkanega sadja:   delati mošt iz manjvrednega sadja ; piti mošt / hruškov, jabolčni mošt

môštarica   -e ž ( ō )
moštnica :   okrog hiše je imel posajenih več medenk in moštaric ; košara moštaric / hruška moštarica

môštek   -tka m ( ō )
ekspr.  manjšalnica od mošt:   kozarec vina ali moštka

môšten   -tna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na mošt:   pobrisati z mize moštne kapljice / moštne sorte

môštnat   -a -o  tudi  moštnàt -áta -o prid. ( ȏ; ȁ ā )
ki da veliko mošta:   moštnata hruška

môštnica   -e ž ( ȏ )
hruška, primerna za mošt:   obirati moštnice / okrog hiše ima veliko medenk in moštnic / hruška moštnica

móštven   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na moštvo:   moštveno prvenstvo, tekmovanje / moštveni športi ; moštvene igre / moštveni igralec / moštveni prostori

móštvo 1   -a s ( ọ̑ )
1. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri:   sestaviti moštvo ; za katero moštvo se navdušuješ ; gostujoče moštvo / hokejsko, nogometno moštvo ; olimpijsko moštvo  olimpijska ekipa ; kapetan moštva / športno moštvo
 
šport.  prvo moštvo  sestavljeno iz najboljših igralcev določenega kluba
2. publ.  osebje, ki je v službi na ladji; posadka :   moštvo se je zbralo na krovu ; izkrcati moštvo z ladje / ladijsko moštvo
3. nav. ekspr.  skupina ljudi ki hkrati opravlja kako skupno delo:   izmena moštva v kurilnici

moštvò 2   -à  in  môštvo -a  in  móštvo -a s ( ȍ ȁ; ō; ọ̑ )
1. star.  lastnost moškega; moškost :   moštvo se mu je v nadlogah krepilo ; spoštoval ga je zaradi njegove velike poštenosti in moštva ; nima niti trohe moštva
// ekspr.  moške funkcije, zlasti spolne:   moštvo mu je začelo pojemati
2. evfem.  moški spolni organi:   med vojno je izgubil moštvo
3. star.  več moških, moški:   zlasti moštvo je odhajalo v tujino

móšus   -a m ( ọ̑ )
močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze:   vonj po mošusu

motálo   -a s ( á )
teh.  naprava, s katero se navija vlečna vrv:   električno, ročno motalo ; motalo za viseči oder

mótanje   tudi  motánje -a s ( ọ̄; ȃ )
glagolnik od motati:   motanje preje / motanje otrok po sobi

mótati   -am  tudi  motáti -ám nedov. ( ō; á ȃ )
1. knjiž.  delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa; navijati :   motati prejo na motovilo / štrene motati
2. ekspr.  premikati sem in tja, vrteti:   roke so ji motale predpasnik ; med prsti je motal papir, svinčnik / veter dviguje in mota prte na mizah
// star. zvijati :   motati cigareto
3. nav. ekspr.  delati, da kaj spremeni svoje okolje:   motati kaj iz slame ; metulji se motajo iz bub / iz noči se nekaj mota / ženska se je motala v različne jopice in ogrinjala  zavijala, oblačila

mótek   -tka m ( ọ̑ )
teh.  priprava, na katero se navija preja, vrv, žica:   nit naviti na motek / motek sukanca, vrvi
 
adm.  priprava na mehanskem pisalnem stroju, na kateri je navit trak

motél   -a m ( ẹ̑ )
gostinski obrat hotelskega tipa, navadno ob velikih cestah zunaj naselij:   pripeljati se do motela / zidati motel

môten   -tna -o prid. ( ó )
1. ki vsebuje drobne, lebdeče delce:   motna tekočina, voda ; motno vino / motna reka
// ki ima nizko stopnjo prozornosti:   steklo je motno / skozi motna okna je prihajalo malo svetlobe
2. ki je brez močnega sijaja, leska:   motna luč, svetloba / bolnikove oči so bile motne ; pren.  moten pogled
 
tekst.  motno vlakno
3. nav. ekspr.  ki mu ni mogoče natančno določiti oblike, pomena, vsebine:   motni obrisi hiš ; motne dalje / motna misel, slutnja ; motna prispodoba življenja ; motne razmere / moten smehljaj

mótenje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od motiti:   motenje nočnega miru, pouka / medsebojno motenje oddajnih postaj

mótenost   -i ž ( ọ́ )
ped.  lastnost motenega človeka:   posledice motenosti se izražajo v vedenju ; znamenja motenosti / čustvena, osebnostna, vedenjska motenost otrok

motét   -a m ( ẹ̑ )
glasb.  večglasna vokalna skladba nabožne vsebine, zlasti od 13. do 18. stoletja:   Gallusovi moteti in madrigali

motìč   -íča m ( ȉ í )
agr.  priprava iz držaja in luknjaste plošče za mešanje tekočin, smetane:   mešati z motičem / sirarski motič

motíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na motiko:   motično obdelovanje
 
zgod.  motično poljedelstvo  poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko

motíčica   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od motika:   z motičico izpodkopavati plevel / motičice na okopalniku

motíka   -e ž ( ȋ )
orodje s ploskim, navadno trikotnim listom in dolgim držajem za kopanje:   kopati, okopavati, zamahovati z motiko ; uho motike
● 
ekspr.  odložili so sekire in motike  prenehali so delati ; publ.  tu čaka velika ledina motike tistih, ki se ukvarjajo z glasbenim šolstvom  tu je veliko dela za glasbenike
♦ 
agr.  kraška motika  kopača z dvema ali tremi roglji ; vinogradniška motika  trikotna, ostra motika za kop na težji zemlji ; vlačilna motika  motika s širokim, spodaj ravnim rezilom; greblja ; saditi pod motiko  seme ali sadiko dati v jamico, izkopano z motiko

motíkica   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od motika:   z motikico urejati grob / vrtna motikica

motíkišče   in  motikíšče -a s ( ȋ; í )
držaj pri motiki:   dolgo motikišče

motílec   -lca  [ motiu̯ca in motilca m ( ȋ )
kdor moti:   motilci nočnega miru, javnega reda / kadar je delal, ni maral motilcev
 
pravn.  motilec posesti  kdor samovoljno ovira ali otežuje posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj

motílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki moti:   motilni pojavi v gospodarstvu ; motilni zvok / moja prisotnost je bila tu motilna
 
rad.  motilni oddajnik

mótiti 1   -im,  in  motíti  in  mótiti -im nedov. ( ọ̄; ī ọ́ )
nar. prekmursko  delati maslo:   motijo v leseni posodi

motíti 2   in  mótiti -im nedov. ( ī ọ́ )
1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj:   tu te ne bo nihče motil ; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju ; motiti koga pri delu, jedi, učenju ; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor:  ali motim ; prosim, vas smem nekoliko motiti ; oprostite, da vas motim ; kot vljudnostna fraza:  upam, da ne motim ; prosim, ne dajte se motiti
2. nav. ekspr.  biti ovira pri delovanju:   široke hlače so ga motile pri hoji ; kup sena je motil, da nisem videl ljudi ; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno:   motiti obravnavo, proslavo ; motiti pouk s predrznimi medklici ; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir ; temo in mir je motilo žuborenje potoka ; tišino noči so motili tihi glasovi
// vnašati v celoto neskladnost; kaziti , kvariti :   umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4. povzročati neugodne, slabe občutke:   najbolj moti njegova hvalisavost ; njegova ošabnost me zelo moti ; revščina naj te ne moti ; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor:  vas ne bo motilo, če prižgem ; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
// ekspr.  povzročati pri kom nemir, zlasti erotični:   dekleta so ga na pomlad zelo motila ; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5. nav. ekspr. varati , zavajati :   naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6. povzročati, da je komu kratek čas:   na vse načine ga je skušal motiti ; z igračami so se otroci dolgo motili ; v žalosti se moti z delom / zastar.  motila se je okoli psa  ukvarjala se je s psom
7. knjiž.  povzročati motnje:   neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
● 
ekspr.  motiti dekleta  vzbujati ljubezen, zapeljevati ; ekspr.  to ne bo motilo najinega prijateljstva  zaradi tega bova vseeno prijatelja ; ekspr.  kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka  izraža jezo, nejevoljo
♦ 
pravn.  motiti posest  samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj ; šah.  akcija dame moti nasprotnikov napad

motív   -a m ( ȋ )
1. kar povzroča kako dejanje, ravnanje; nagib , spodbuda :   kaj je bil prvi motiv, da si se odločil za ta študij ; več motivov žene ljudi v gore ; podtikajo mu osebne motive pri tem koraku ; gonilni, nizkotni, politični motiv ; raziskovati motiv za uboj / iz kakšnih motivov si se odločil za ta študij / motivi njegovega dejanja
2. osnovna tematska prvina umetniškega dela:   motiv ni slab ; v ornamentih se motiv ponavlja ; kakšen motiv boš izbral za naslednje svoje delo ; motiv morja ; motiv iz narave ; izbira motivov / baladni, nabožni, pravljični, zimski motiv ; glasbeni motiv
♦ 
lit.  vodilni motiv  namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu ; pravn.  motiv  obrazložitev, utemeljitev ; psih.  motiv  sila, ki pripravi človeka k določeni dejavnosti in mu omogoča, da pri tej dejavnosti vztraja, jo dokonča

motivácija   -e ž ( á )
glagolnik od motivirati:   duševne, seksualne motivacije dejanj ; motivacija ravnanja, učenja / motivacija za delo / odpovedali so mu službo z motivacijo, da so ukinili delovno mesto
♦ 
lit.  motivacija dejanja  prikaz motivov za ravnanje oseb v literarnem delu ; pravn.  motivacija  obrazložitev, utemeljitev

motivacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na motivacijo:   gledati psihološke pojave z motivacijske strani / motivacijsko sredstvo za učenje

motivátor   -ja m ( ȃ )
kdor spodbuja, navdušuje za kaj:   trener mora biti tudi dober motivator ; podjetnik, psiholog in izjemen motivator / strah lahko deluje kot močan motivator za učinkovitejše delo

motíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na motiv:   z novo zbirko je razširil motivni krog pesniškega sveta ; motivni svet slik / motivna novost
 
filat.  motivna zbirka  zbirka znamk z določenim motivom ; zool.  motivno petje  ptičje petje, sestavljeno iz več elementov

motívičen   -čna -o prid. ( í )
motiven :   motivična pestrost, preprostost skladbe, pesniške zbirke ; motivično bogastvo / motivični viri

motívika   -e ž ( í )
navadno s prilastkom motivi :   glasbena motivika ; socialna, vojna motivika ; njegova motivika je raznovrstna ; problem mladosti v motiviki Ivana Cankarja ; motivika panjskih končnic / kakšne so pesmi po motiviki

motivíranost   -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost motiviranega:   proučevati motiviranost za učenje / skrbeti za motiviranost ljudi pri delu / materialna motiviranost
2. kar utemeljuje kako dejanje:   najti motiviranost za zločin

motivírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. navesti vzrok kakega dejanja, ravnanja, utemeljiti:   motivirati odpust z dela ; motivirati vlogo, zahtevo ; prošnjo sem motiviral s tem, da bom odšel kmalu v pokoj / pisatelj je prepričevalno motiviral junakovo dejanje
2. publ. spodbuditi , navdušiti :   izboljšani delovni pogoji so zelo motivirali delavce ; pravilno sestavljeni učni načrti motivirajo učence za šolsko delo

motívnost   -i ž ( ȋ )
motivi , motivika :   motivnost njegovih del je zajeta v glavnem iz kmečkega življenja / njegove pesmi so raznovrstne po motivnosti

motljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  premikati sem in tja, vrteti:   v rokah je motljal sončnik / veter je motljal njeno dolgo krilo

motnéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž.  izgubljati bistrost, čistost; kaliti se :   oči mu že motnijo

motníca   -e ž ( í )
fot. medlica :   na motnici dobiti ostro sliko

motnína   -e ž ( ī )
lastnost, značilnost motnega:   motnina tekočine / ekspr.  motnina zavesti

motníti   -ím nedov. ( ī í )
knjiž. kaliti 1 kdo motni vodo

môtnja   -e ž ( ó )
pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem
a) organizma:   odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju ; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje ; govorne motnje ; motnja hranjenja  duševna motnja, ki se navadno kaže v nezadostnem zauživanju hrane ali v prekomernem zauživanju hrane in bljuvanju
b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov:   v radiu so bile zvečer hude motnje ; slabo vreme povzroča motnje ; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu  zaradi razelektritve v atmosferi
c) ozračja:   včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje
 
meteor.  frontalne motnje  pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine
č) ekspr.  družbenih dejavnosti:   motnje v mednarodnem financiranju ; motnje v preskrbi s hrano

motnjáva   -e ž ( ȃ nav. ekspr.
1. nejasnost, zamegljenost ozračja:   luči so le slabo prodirale skozi motnjavo / noč se je prelila v motnjavo dneva / gledati v motnjavo brezkončne ravnine / oči so ga pekle od motnjave slabe svetilke ; pren., knjiž.  motnjave prividov ; iz motnjave, v kateri sem živel zadnje čase, se mi že kažejo resnični obrisi sveta
2. knjiž.  kar povzroča nejasnost, zamegljenost gledanja, vida:   motnjava ni hotela z njenih oči / na oči mu je legla nekaka motnjava / gledati skozi motnjavo solz
 
med.  motnjava v steklovini
3. motnja :   ta dogodek utegne povzročiti motnjave tudi drugod / biti odvisen od slučajnih gospodarskih motnjav

motnôba   -e ž ( ó )
knjiž. motnost :   temno siva motnoba neba / sladka motnoba mu je zalivala zavest

motnoók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima motne oči:   motnooka starka

môtnost   -i ž ( ó )
značilnost motnega:   motnost tekočine, zraka / motnost fotografije / ekspr.  motnost čustva, zavesti
♦ 
agr.  motnost vina  stanje, pojav po vrenju mošta zaradi izločenih sestavin ; meteor.  suha motnost  stanje ozračja, ko je zmanjšana horizontalna vidljivost zaradi prašnih primesi

móto   -a m ( ọ̑ )
kratko izražena programska misel, zlasti na začetku knjige, poglavja, pesmi:   nad poglavje je napisal moto ; za moto svojemu romanu je izbral Prešernove verze / ekspr.  moto njegove umetnosti je večni boj med svetlobo in temo ; publ.  s tem motom so šli v napad pobudniki gradnje tovarne

moto...   ali  móto...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na motorno kolo
a) s tujko v drugem delu:   motodrom ; motoklub, motokros
b) z domačo besedo v drugem delu:   motodirke  in  moto dirke

motocíkel   -kla m ( í )
motorno kolo:   pred hišo se je ustavil motocikel ; izdelovati, popravljati motocikle ; motocikel s prikolico

motociklíst   -a m ( ȋ )
motorist :   pri nesreči se je motociklist huje poškodoval ; tekme motociklistov ; tečaj za motocikliste / na tej poti si varen pred kolesarji, motociklisti in avtomobili

motociklístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na motocikliste ali motociklizem:   motociklistični jopič ; motociklistična čelada / prirediti motociklistične dirke

motociklízem   -zma m ( ī )
kar je v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo:   razvoj motociklizma / športni motociklizem

mótodírka   in  móto dírka -e ž ( ọ̑-ȋ )
nav. mn., publ.  dirka z motornimi kolesi:   v nedeljo bodo motodirke

motoglàv   in  motogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
star. omotičen :   bil je motoglav od nemira, pijače ; kot motoglav se je opotekal / ujela je motoglavega nočnega metulja ; nekaj motoglavih muh se je grelo na soncu

motogláviti   -im nedov. ( á ȃ )
star.  v omotici premikati se, hoditi:   od vročice je motoglavil po sobi / zamišljen je motoglavil po polju / kaj motoglaviš  zmedeno govoriš

mótokrós   -a m ( ọ̑-ọ̑ )
šport.  dirkalna vožnja z motornimi kolesi po krožni progi z naravnimi ovirami:   tekmovanje v motokrosu

mótor 1   -ja m ( ọ̑ )
knjiž.  gonilna sila, gibalo:   on je motor celotne akcije ; glavni ženski lik je motor v romanu

motór 2   -ja m ( ọ̑ )
1. stroj, ki spreminja energijo v mehansko delo, pogonski stroj:   motor brni ; letalu se je pokvaril motor ; motor teče enakomerno ; pognati, prižgati, vključiti motor ; brnenje motorja / avtomobilski, ladijski motor ; električni motor ; motor na bencin, zračno hlajenje ; moč motorja ; zaviranje z motorjem ; pren.  to je zanj motor, ki ga žene k aktivnosti ; ekspr.  presaditev človeškega motorja
2. osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno kolo 3 skočiti z motorja ; peljati se z motorjem / dirkalni motor
♦ 
elektr.  enofazni motor  elektromotor, ki deluje na izmenični tok samo ene faze ; enosmerni motor  na enosmerni tok ; glavnovezni motor  elektromotor z zaporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja ; komutatorski motor ; sinhronizirani motor  elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem ; navt.  izvenkrmni motor ; strojn.  dvotaktni motor  motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib ; dvovaljni motor  z dvema valjema ; Ottov motor  motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin ; parni motor  batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo ; pogonski motor ; Wanklov motor ; motor z notranjim zgorevanjem  na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem ; glava motorja

motórček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od motór:   motorček brezhibno deluje ; model žene motorček / ekspr.  pri prometni nesreči je padel z motorčka / električni motorček

mótoren 1   -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. gonilen , gibalen :   motorna sila nacionalizma

motóren 2   -rna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na motór:   motorni deli / motorni bencin / vozilo na motorni pogon / motorni čoln ; motorni promet ; motorni vlak ; motorna kosilnica, žaga ; motorno kolo  osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem ; motorno letalo
♦ 
strojn.  motorna gred ; motorno olje  olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem ; žel.  motorni vlak  kompozicija iz enega ali več motornih voz in ene ali več prikolic ; motorni voz  železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike

motóričen   -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. gibalen :   motorična dejavnost organizma ; motorična sposobnost telesa / motorična reakcija / motorični tip človeka  tip človeka, ki ima velike sposobnosti za gibanje
♦ 
anat.  motorični živec  živec, ki povzroča delovanje mišic ; motorično središče  celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam

motórika   -e ž ( ọ́ )
1. knjiž.  sposobnost telesa za gibanje:   prizadeta je otrokova motorika ; motorika roke / pospeševanje motorike
2. glasb.  neprekinjeno, enakomerno potekajoče ritmično gibanje:   motorika v baročni glasbi

motoríst   -a m ( ȋ )
1. kdor vozi motorno kolo:   pri nesreči se je motorist poškodoval ; prehiteti motorista / prvenstvo motoristov
2. pog.  delavec, ki upravlja stroj na motor z notranjim zgorevanjem; strojnik :   zaposlen je kot motorist
♦ 
navt.  (ladijski) motorist  kdor upravlja motor na manjši plovni enoti v trgovski mornarici

motorístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na motoriste ali motorizem:   motoristična čelada / motoristične dirke / motoristični klub

motorístika   -e ž ( í )
dejavnost v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo, zlasti na športnem področju:   gojil je motoristiko in plavanje / v šoli je dobil osnovne pojme o motoristiki

motorístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki vozi motorno kolo:   trčiti v motoristko ; rada kolesari in je navdušena motoristka ; motoristi in motoristke / policistka motoristka

motorizácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od motorizirati:   motorizacija armade, prometa / motorizacija obdelovanja zemlje / motorizacija v kraju naglo napreduje
2. ekspr.  motorna vozila:   časi, ko še ni bilo motorizacije ; nasprotnik je uporabil vso svojo motorizacijo

motorízem   -zma m ( ī )
dejavnost v zvezi z motornimi kolesi ali njihovo uporabo:   razvoj motorizma

motorizíranec   -nca m ( ȋ )
pog.  kdor ima ali vozi motorno vozilo:   število motorizirancev narašča / motorizirancem se ne da ustavljati pred prehodi za pešce

motorizíranost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost motoriziranega:   motoriziranost prebivalstva naglo narašča

motorizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. opremiti kaj z motornimi vozili (za prevoz):   motorizirati pehoto / država se hitro motorizira
2. vpeljati motorni pogon v kako dejavnost:   motorizirati kmetijstvo / motorizirati delavnico

motórjev   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od motór:   motorjev cilinder

motórka   -e ž ( ọ̑ pog.
1. motorna brizgalna:   gasilsko društvo je kupilo motorko
2. motorna ročna žaga:   z motorkami podirati drevesa
3. motorna kosilnica:   kositi z motorko
4. motorni vlak:   motorka je pripeljala na postajo in izstopila sva

motórnik   -a m ( ọ̄ )
1. žel.  motorni vlak:   trčila sta motornik in traktor
2. ladja na motorni pogon:   motorniki izpodrivajo parnike

motoróga   -e ž ( ọ́ )
1. nav. mn., obrt.  krak, ki veže pesto vodnega kolesa, motovila z obodom:   voda je tekla po motorogah in lopatah ; škripajoče motoroge
// špica (pri kolesu):   iz zadnjega kolesa so štrlele motoroge / v vreteno zabite motoroge
2. star.  neroden, nespreten človek:   ti motoroga, ti

motorovódja   -e  tudi  -a m ( ọ̑ )
žel.  kdor vozi motorni vlak:   po trčenju so priprli motorovodjo
// navt. motorist :   postati motorovodja na barki

motoroznánstvo   -a s ( ȃ )
nauk o motorjih z notranjim zgorevanjem:   izpit iz motoroznanstva in vožnje ; predavanje o motoroznanstvu

motórski   -a -o prid. ( ọ̑ )
motoren 2 proizvodnja motorskih delov

motoskijöring   -a  [ mótoskjéring- m ( ọ̑-ẹ̑ )
šport.  smučanje na motorno vleko:   na jezeru organizirati motoskijöring ; ukvarjati se z motoskijöringom

mótoskúter   -ja m ( ọ̑-ū )
v italijanskem okolju skuter :   fantje so se prevažali z motoskuterji

motovílast   -a -o prid. ( í )
ekspr.  neroden, zlasti pri gibanju, premikanju:   velik in motovilast človek / motovilaste noge / motovilasta pijanost

motovílček   -čka  [ motoviu̯čka m ( ȋ )
nav. ekspr.  manjšalnica od motovilec:   pripravila je motovilček s fižolčkom

motovílec   -lca  [ motoviu̯ca m ( ȋ )
rastlina, navadno samorasla, s podolgovatimi listi, ki se uporabljajo kot solata:   nabirati, osnažiti, pripraviti motovilec ; cena motovilca

motovílež   -a m ( ȋ )
ekspr.  neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju:   ta motovilež je pohodil vse sadike

motovíliti   -im nedov. ( í ȋ )
1. delati kaj, navadno počasi, nerodno:   nekaj motovili v gozdu ; motovilil je pred vrati ; nalašč tako dolgo motovili ; že nekaj dni se motovilijo tuji delavci okrog hiše / z nahrbtnikom se je motovilil iz avtomobila / motovilil se je v nerešljivih vprašanjih / otročad se je motovilila ob peči  je bila / že dolgo se je motovilil s tem delom  se je ukvarjal
// počasi, nerodno hoditi:   motoviliti skozi temo ; raca in motovili pred njim / pijan motovili po kuhinji / ves dan je motovilil okrog  je hodil
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  nerodno, neurejeno se gibati, premikati:   muha je motovilila in se vedno bolj zapletala v pajčevino / motoviliti z rokami po zraku / časopis je v vetru motovilil

motovíljenje   -a s ( ī )
glagolnik od motoviliti:   nič motoviljenj, samo dejstva / z motoviljenjem je vstopil v sobo  obotavljaje se

motovílka   -e  [ motoviu̯ka tudi motovilka ž ( ȋ )
zastar. predeno , štrena :   na roke si je nataknila novo motovilko

motovílo   -a s ( í )
1. teh.  priprava ali del stroja za navijanje, odvijanje preje:   vrteti motovilo ; prejo navijati na motovilo ; hodi kakor staro motovilo
// priprava, na katero se navija vrv, žica:   gasilske cevi na motovilu / vodnjak na motovilo
2. slabš.  neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju:   nadležno, pijano motovilo
// nepripraven, nepriročen predmet:   vrzi proč to motovilo
♦ 
navt.  sidrno motovilo  naprava za spuščanje in dviganje sidrne verige ; usnj.  motovilo  kad, v kateri se kože s tekočino vred mešajo s pomočjo lopatastega vretena

motrênje   -a s ( é )
glagolnik od motriti:   pozorno motrenje / motrenje narave, življenja / tribuna za motrenje vseh vprašanj, ki so življenjskega pomena  presojanje, ocenjevanje

motrílec   -lca  [ motrilca in motriu̯ca m ( ȋ )
star. opazovalec , gledalec :   pozoren motrilec bi lahko odkril več / nepristranski motrilec mora priznati, da je odgovor pravilen

motríšče   -a s ( í )
zastar. stališče , gledišče :   delati kaj z gospodarskega, razvojnega motrišča ; presojati kaj z motrišča tehnike

motríti   -ím nedov. ( ī í )
1. preh.  z gledanjem dojemati, zaznamovati vsebino česa; opazovati , gledati :   snel je očala in ga motril ; s kritičnim pogledom je motril pohištvo / nepremično, radovedno ga je motrila ; izpod oči, od blizu, z jeznimi očmi, resnim obrazom motriti kaj / motri me od glave do peta
// s prislovnim določilom presojati , ocenjevati :   motriti kaj s stališča potreb, z dveh vidikov ; kritično motriti problem / zviška motriti dejanja ljudi
2. zastar.  upirati, usmerjati pogled kam:   motril je proti planinam

motto   gl. moto

motvóz   -a m ( ọ̑ )
star. vrvica , vrv :   odvozlati motvoz ; privezati kaj z motvozom ; bombažni motvoz / ekspr.  vzemi nove motvoze za čevlje  vezalke

motvózast   -a -o prid. ( ọ̑ zastar.
1. ki je iz vrvice, vrvi:   motvozasta mreža
2. ekspr.  podoben vrvici, vrvi:   motvozasti poganjki rastline

mouliné   gl. muline

mousse   in  mús -a  [ mús m ( ȗ )
gastr.  kremasta, penasta slaščica iz smetane, jajc in dodatkov:   čokoladni, kavni mousse
// lahka kremasta, penasta jed:   lososov, piščančji mousse

moustérien   -a  [ musterjén m ( ẹ̑ )
arheol.  kultura neandertalskega človeka:   raziskovati moustérien

môvens   -a m ( ȏ )
knjiž. pobuda , gibalo :   kaj je glavni movens njegovega hotenja / movens strahotnega nasilja je bil predsednik

môvje   -a  tudi  movjè -à s ( ȏ; ȅ ȁ )
po ljudskem verovanju  duše nekrščenih otrok, ki letajo ponoči kot ptiči:   slišati vzdihovanje movja

mozaíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mozaik:
a) mozaični okras / mozaični kamenčki ; mozaični tlak ; mozaična stena / mozaično slikarstvo
b) mozaična oddaja / mozaična kompozicija romana
♦ 
gozd.  mozaična bolezen  bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege ; les.  mozaični parket  parket iz elementov, sestavljenih v okrasne figure

mozaíčnost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  značilnost mozaičnega:   mozaičnost romana

mozaík   -a m ( ȋ )
slika iz raznobarvnih kamnitih, steklenih kock, ploščic, ki so vložene v malto ali kit tesno druga ob drugo:   izdelovati, sestavljati mozaike ; ogledovati mozaike / tla so iz lepega mozaika / keramični mozaik
// knjiž.  kar je po sestavi podobno temu:   njegovo delo je pisan mozaik ; pisatelj ni znal organizirati mozaika v celoto ; država je pravi mozaik narodnosti ; mozaik zgodovinskih podatkov / filmski, glasbeni mozaik
♦ 
alp.  drobno v vse smeri razpokana in krušljiva površina skalovja ; gozd.  bolezen rastlin, pri kateri se na listih pojavijo rumene ali bledo zelene pege ; um.  slikarska tehnika, pri kateri se v sliko vstavljajo raznobarvne kamnite, steklene kocke, ploščice

mózeg   -zga m ( ọ̑ )
1. mehko tkivo v kosteh:   vzeti mozeg iz kosti ; rumen kot mozeg / kosti z mozgom / ekspr.  ti ljudje so mozeg organizacije  najpomembnejši, vodilni ljudje
2. pog., v prislovni rabi, v zvezi do mozga popolnoma , čisto :   izčrpan do mozga ; pokvarjen do mozga ; do mozga poznati svojega bližnjega / krik ga je pretresel do mozga  zelo
3. zastar. mezga 1 iz jabolk napraviti mozeg
● 
pog.  trpljenje mu je počasi izpilo mozeg  ga je izčrpalo, oslabilo ; pog.  žvižg mu je šel skozi mozeg  neprijetno je deloval nanj
♦ 
anat.  hrbtni mozeg  osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača ; kostni mozeg  krvotvorno tkivo v kosteh ; rdeči kostni mozeg  z mnogo rdečih krvničk ; lobanjski mozeg  možgani

mozélčan   -a m ( ẹ̑ )
vino iz pokrajine ob reki Moselle:   naročiti steklenico mozelčana

mózganje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od mozgati:   za to spoznanje je bilo treba precej bistroumnosti in mozganja

mozgàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
agr., navadno v zvezi mozgati grah   grah, katerega oglato in debelo zrnje ima mehko meso:

mózgati   -am nedov. ( ọ̑ ekspr.
1. preudarjati, tehtati (v mislih):   nekaj dni je mozgal njegov nasvet ; mozgal je, kako bi stvar lažje uredil ; to vprašanje je mozgal že več dni / koliko jih je, je mozgal sam pri sebi
// nepreh. premišljati , razmišljati :   neprestano je mozgal o čem ; veliko je mozgal
2. sesati (mozeg):   dolgo je mozgal kost

mózgav   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki vsebuje mozeg:   mozgave kosti

mózgov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mozeg:   mozgove žile / mozgova kost

mózgoven   -vna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mozeg:   mozgovno tkivo / mozgovne kosti

mozgovína   -e ž ( í )
anat.  živčna snov v osrednjem živčevju; živčnina :   možganska mozgovina

mozníca   -e ž ( í )
obrt.  luknja za moznik:   izvrtati moznico

mozníčiti   -im nedov. ( í ȋ )
obrt.  vezati z mozniki:   mozničiti trame

mozník   -a m ( í )
1. obrt.  lesen klin za vezanje lesenih delov:   mozniki so popustili ; trama zbiti, zvezati z mozniki / jekleni, svinčeni mozniki
2. (zidni) vložek:   letvice pritrditi na lesene moznike v zidu
♦ 
strojn.  klinu podoben strojni del za pritrditev kolesa na gred

mozólj   -a m ( ọ̑ )
vnetje lojnice in njene okolice:   odpravljati, stiskati mozolje ; mozolji na obrazu ; koža brez mozoljev

mozóljast   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. poln mozoljev:   mozoljast obraz
2. podoben mozolju:   mozoljast izpuščaj

mozóljav   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima mozoljasto kožo:   mozoljav mladostnik / mozoljava polt

mozóljavica   -e ž ( ọ̑ )
mozoljavost :   v puberteti se je pri njem pojavila mozoljavica

mozóljavost   -i ž ( ọ̑ )
kožna bolezen z mozolji:   dieta je pomagala proti mozoljavosti

mozóljčast   -a -o prid. ( ọ̑ )
poln mozoljčkov:   mozoljčast obraz / mozoljčast človek

mozóljček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od mozolj:   stiskati mozoljčke

mozóljec   -jca m ( ọ̑ )
ekspr. mozolj , mozoljček :   stiskati mozoljce

mozzarella   gl. mocarela

móž   m , mn.  možjé  ( ọ̑ )
1. poročen moški v odnosu do svoje žene:   to je moj mož ; želi si dobrega moža ; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža  poročila se je z njim
2. dorasel človek moškega spola:   si že mož ; ta mož ni moj oče ; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož ; eleganten, lep, mlad, velik mož ; izkušen mož ; značajen mož ; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom  dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica:   sestanek vodilnih mož ; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje  pogrebniki ; občinski mož  občinski odbornik; uslužbenec na občini ; mož postave  policist ; možje v modrem  policisti
3. ekspr., navadno v povedni rabi  moški kot nosilec odločnosti, poguma:   bodi mož in ne cmera ; ali smo možje ali nismo ; bil je mož, da malo takih ; si kaj moža ; ali je kaj moža v njem ; moža se je izkazal ; to je bil pravi mož / on je figa mož  figamož
4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina:   skupina je štela petnajst mož ; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. pog., pri žrebanju s kovancem  obrnitev kovanca s podobo navzgor:   če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
6. nar.  (poročna) priča:   biti komu za moža
● 
star.  moža objeti  omožiti se ; star.  sonce je še za moža visoko  videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave ; ledeni možje  čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij ; ekspr.  slamnati mož  strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame ; sneženi mož  iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo ; ekspr.  biti mož beseda  narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno ; on je mož dejanj  ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa ; ekspr.  stali so mož pri možu  tesno skupaj ; vsi kot en mož  enotno, složno
♦ 
etn.  črni mož  otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge ; divji mož  po ljudskem verovanju  moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu ; povodni mož  po ljudskem verovanju  moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi ; gastr.  (krompirjev) mož  pretlačen krompir in fižol z ocvirki

možáča   -e ž ( á )
nav. ekspr.  ženska z nekaterimi moškimi telesnimi, duševnimi lastnostmi:   imajo jo za možačo ; ljudomrzna možača

možák   -a m ( á )
1. nav. ekspr.  dorasel človek moškega spola:   on je že možak ; v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi ; bil je postaven starejši možak
2. ekspr., navadno v povedni rabi  moški kot nosilec odločnosti, poguma:   to je možak ; bodi možak, ne pa cmera ; preveč možaka je, da bi se lagal / bil je možak in pol

možákar   -ja m ( ȃ )
ekspr.  dorasel človek moškega spola; mož :   po poti sem srečal nekaj možakarjev / saj smo možakarji, ne babe

možákarica   -e ž ( ȃ )
možača :   močna možakarica

možákarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na možakarje:   možakarski obraz ; zdel se mu je že možakarski / možakarski značaj

možákinja   -e ž ( á )
možača :   velika možakinja

možánec   -nca m ( ā )
star.  mož, navadno starejši:   spoštljivo govoriti z možancem ; moder možanec

možàt   -áta -o prid. ( ȁ ā nav. ekspr.
1. ki ima odločnost, pogum:   možat človek
// ki izraža odločnost, pogum:   možat značaj ; možata zrelost / možat pogovor ; možata beseda / možato dejanje
2. močen :   njegove možate roke ; možata postava / bil je velik in možat

možátiti se   -im se nedov. ( á ȃ ekspr.
1. postajati možat:   hitro sem zorel in se možatil
2. kazati se možatega:   na dan odhoda se je zelo možatil

možátost   -i ž ( á )
nav. ekspr.  lastnost možatega človeka:   bil je presenečen nad možatostjo svojega znanca ; možatost in ponos

možè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
ekspr.  droben, majhen moški, navadno starejši:   suh može

možè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš.  droben, majhen moški, navadno starejši:   sključeno, pritlikavo može

móžek   -žka m ( ọ̑ )
ekspr.  manjšalnica od mož:   droben, prileten možek / ljubk.  ima zlatega možka
♦ 
bot.  goba z rjavim povešenim klobukom, Polyporus pes caprae

móžen   -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja; mogoč :   poiskati možno rešitev / na to vprašanje je možen samo en odgovor / proizvodnja v največjem možnem obsegu
// navadno v povedni rabi  ki se lahko uresniči, nastopi:   nastop službe je možen takoj
● 
pri slikanju je uporabil vse možne barve  vse mogoče ; sam.:  pogovarjali smo se o možnem in resničnem;  prim. možno

móžev   -a -o  ( ọ̑ )
svojilni pridevnik od mož:   možev brat, oče ; prevzeti možev priimek / čudil se je moževi jezi

moževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od moževati:   prišlec je pretrgal njuno moževanje o gospodarstvu ; ob nedeljah so njegovi prijatelji prihajali na moževanje

moževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr.  moško se pogovarjati, razpravljati:   ob sobotah so hodili moževat v gostilno ; moževati o delu in politiki / visoke plavolaske so moja šibka plat, je moževal

móževski   -a -o prid. ( ọ̑ )
moški 2 moževski ponos je premagal vsa druga čustva ; ali je to moževska beseda / moževski stan

možgánčki   -ov m mn. ( ȃ )
nav. ekspr.  manjšalnica od možgani:   ptičji možgančki / ima gibčne možgančke / ocvrti možgančki

možgáni   -ov m mn., rod. mn. tudi  možgán  ( ȃ )
1. osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini:   pri padcu si je poškodoval možgane ; možgani opice ; razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov ; velikost, vnetje, zgradba možganov ; krvavitev v možganih / kupiti telečje možgane / ocvrti možgani ; pren., ekspr.  več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal
2. nav. ekspr.  to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja:   ta misel mu je šla, šinila skozi možgane ; to se mu je vtisnilo v možgane ; plod bolnih možganov
3. knjiž., navadno z rodilnikom  najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju:   možgani podjetja ; možgane ekipe predstavlja desni zunanji igralec
// inteligenca, zlasti raziskovalci:   močen je odtok tehničnih možganov ; raziskovalni centri so producirali veliko možganov / beg možganov iz ene države v drugo
4. publ., navadno v zvezi elektronski možgani računalnik :   elektronski možgani so analizirali milijone podatkov ; projekti elektronskih možganov
● 
ekspr.  možgani se mu kisajo, mehčajo  v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren ; ekspr.  možgani so mu začeli hitro delovati  začel je hitro misliti ; ekspr.  napenjati možgane  intenzivno razmišljati ; ekspr.  možgane rahljati komu  pripravljati ga za učenje, razmišljanje ; ekspr.  danes mu je udarilo na možgane  ne more misliti, razmišljati ; ekspr.  pobrskaj po možganih  skušaj se spomniti ; ekspr.  v njegovih možganih se je prižgala lučka  doumel, razumel je ; slabš.  ima konjske možgane  je zelo nespameten, neumen ; ekspr.  nima lastnih možganov  ne odloča se samostojno
♦ 
anat.  mali možgani  del možganov za ravnotežje ; srednji možgani  del možganov za urejanje gibov ; veliki možgani  del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico ; med.  mehčanje možganov  odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice ; pretres možganov  funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca

možgánov   -a -o prid. ( ȃ )
gastr.  ki je iz možganov:   možganov namaz / možganova juha

možganovína   -e ž ( í )
anat.  podporno in žlahtno tkivo možganov:   poškodba možganovine

možgánski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na možgane:   možganski živci ; popokalo mu je več možganskih žilic ; možgansko tkivo / možganska poškodba ; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja
2. publ. duševen , razumski :   možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital  inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju ; ekspr.  možganski trust  skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti
♦ 
anat.  možganski center  ali  možgansko središče  del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo ; možganski ganglij  skupek živčnih celic v možganih ; možganski prekat  votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino ; možganski privesek  ali  možganski podvesek  hipofiza ; možganska hemisfera  ali  možganska poluta  polovica velikih ali malih možganov ; možganska ovojnica ; možganska skorja  siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami ; možganska vijuga  guba možganovine med dvema brazdama ; možgansko-hrbtenjačna tekočina  likvor ; med.  možganska kap  naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil ; možganska krvavitev  izliv krvi v možgane iz pretrgane žile

možíc   -a m ( ȋ )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od mož:   dobrodušen, sključen možic ; možic zanemarjene zunanjosti
2. palček 1 možici in kraljična
3. igrača, ki predstavlja moškega:   izrezal je marsikakega možica ; stiskal je možica iz gumija, da je cvilil
4. strašilo (na njivi), ki predstavlja moškega:   v proso postaviti cunjaste možice ; slamnat možic
5. lov. žarg.  pokončno čepenje živali, zlasti zajca na zadnjih nogah:   postaviti možica
♦ 
alp.  kup zloženega kamenja na doseženih višinskih točkah ali za oznako smeri v nepreglednem svetu

možícelj   -clja  stil.  -na  [ možicəlj m ( í )
1. slabš.  droben, majhen moški:   bil je neznaten možicelj / žena in možicelj
2. igrača, ki predstavlja moškega:   možicelj iz cunj, voska ; možicelj na vrvici / možicelj capljač

možìč   -íča m ( ȉ í )
nav. ekspr.  manjšalnica od mož:   trebušast možič ; možič majhne postave / jaz da bi se bala svojega možiča

možíček   -čka m ( ȋ )
nav. ekspr.  manjšalnica od mož:   njegov oče je bil droben, suh možiček ; sivolas možiček / poznaš njenega možička ; želele so si možičke ; možiček in ženička

možílo   -a s ( í )
nar. možitev :   Pa si res zrela za možilo  (J. Jalen)

možína 1   -e  tudi  -a m ( í )
ekspr.  velik, močen moški:   je tak možina ; star možina

možína 2   -e ž ( í )
bot.  bodeča rastlina z drobnimi cveti v glavičastih kobulih, Eryngium:   alpska, poljska možina

možítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od možiti:   misli na možitev ; hči je bila že za možitev ; vdova ni imela v mislih druge možitve

možíti se   -ím se nedov. ( ī í v zvezi z osebo ženskega spola
1. poročati se:   danes se moži / moži se na kmetijo
2. dov. poročiti se, omožiti se:   rada bi se možila

móžnar   -ja m ( ọ́ )
1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom:   nabiti, sprožiti možnar ; pokati z možnarji ; začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev ; smodnik za možnarje
// nekdaj  artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje:   streljati iz topov in možnarjev
2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi:   v možnarju tolči, treti kavo, orehe ; možnar za sladkor / kuhinjski možnar

móžnarček   -čka m ( ọ́ )
manjšalnica od možnar:   nabiti možnarček / tak možnarček si že dolgo želim za kuhinjske potrebe

móžnarski   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na možnar:   možnarske salve / možnarska baterija  nekdaj  baterija, oborožena z možnarji

móžno   prisl. ( ọ́ )
1. v povedni rabi, z nedoločnikom  izraža možnost uresničitve; mogoče :   z brezglavostjo ni možno ničesar doseči / elipt.  vrzi, kolikor možno daleč
2. v členkovni rabi  izraža zadržano pritrjevanje:   včeraj si bil neznosen. Možno;  prim. možen

móžnost   -i ž ( ọ́ )
1. kar se lahko uresniči:   za zdaj je to le možnost ; nazor o možnosti objektivnega spoznanja / računa z možnostjo, da mu bo kdo pomagal / spremeniti možnost v resničnost
2. navadno s prilastkom  kar je dano na izbiro za uresničitev česa:   imam samo eno možnost ; odločiti se za kako možnost ; resnične, teoretične možnosti ; imam več možnosti / iskati nove odtenke starih izraznih možnosti / omahovati med dvema možnostma
// kar omogoča uresničitev česa:   ustvarjene so nove, široke možnosti za razvoj ; nima možnosti, da bi nadaljeval študij ; materialne, zaposlitvene možnosti ; slabe prodajne možnosti ; enake možnosti šolanja
3. publ. zmožnost , sposobnost :   to presega možnosti enega človeka ; meje človeških možnosti ; materialne možnosti ljudi ; njegove ustvarjalne možnosti so velike / pomagal bom v okviru svojih možnosti
● 
ekspr.  dežela neomejenih možnosti  dežela, kjer je mogoče uresničiti načrte, želje ; publ.  iščem sobo, po možnosti v Šiški  če je le mogoče

móžnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. mogoč , možen , potencialen :   pisatelj ima v vsaki dobi svoje dejansko in možnostno občinstvo

mráčen   -čna -o  stil.  prid. , mráčnejši  in  mračnêjši  ( á ā )
1. v katerem je vidljivost zmanjšana:   mračen gozd, prostor ; mračna klet, soba, ulica ; dolina je postajala mračna ; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer ; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci:   obrisi predmetov postajajo mračnejši ; gore so bile mračne ; mračno polje
// ekspr.  ki je brez močnega sijaja, svetlobe:   mračna luč, svetloba
2. ekspr.  negativno, neugodno razpoložen:   mračen človek ; kaj si tako mračen ; iz dneva v dan je postajal mračnejši ; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:   vprašati z mračnim glasom ; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn.  mračno čelo / mračen značaj ; pren.  mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani:   pisatelj rad uporablja mračne motive ; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah
3. ekspr.  za človeka zelo neprijeten:   imeti mračno mladost ; njegova mračna usoda / preženi mračne misli ; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo:   kovati mračne naklepe
// zelo negativen:   v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   mračen obup ; mračna otožnost, žalost ; mračna zloba
4. ekspr.  ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:   tam vladajo mračne sile / mračni časi ; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
5. ekspr.  časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost):   pred mračnimi tisočletji
● 
ekspr.  mračni bogovi  človeku sovražni ; ekspr.  prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah  negativno
♦ 
zool.  mračni termit  termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus

mračênje   -a s ( é )
glagolnik od mračiti:   večerno mračenje

mračíca   in  mráčica -e ž ( í; ȃ )
bot.  rastlina z modrimi cveti v glavicah, Globularia:   navadna, srčastolistna mračica

mračína   -e ž ( í )
knjiž.  stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana; mrak :   iz mračine se blešči nekaj svetlega ; gledati v mračino dvorane ; strele so švigale po sivi mračini / daljava je zastrta z mračino
// mračnost :   mračina neba

mračíti   -ím nedov. ( ī í )
1. knjiž.  delati mrko, neprijazno:   težko življenje mu je mračilo obraz ; kaj ti mrači oko ; kaj se mračiš ; izraz se mu je čedalje bolj mračil
2. knjiž.  delati nejasno, zmedeno:   gorje mu je mračilo duha ; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled  ni več razločno videl
 
knjiž.  um se mu mrači  postaja duševno bolan
3. knjiž.  delati mračno, temno:   nobena meglica ni več mračila sonca ; goste zavese so mračile sobo

mráčnež   -a m ( ȃ )
1. ekspr.  kdor je negativno, neugodno razpoložen:   ne bodi tak mračnež ; sitni mračneži
2. zastar. mračnjak :   ti mračneži so nezadovoljno gledali na napredek

mráčnica   -e ž ( ȃ )
bot.  rastlina z modrini cveti v glavicah, Globularia:

mračník   -a m ( í )
nar. netopir :   prhutanje mračnikov v zvoniku

mračnják   -a m ( á ekspr.
1. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:   boriti se proti mračnjakom ; verski mračnjak ; spori z mračnjaki ; nazadnjak in mračnjak
2. zastar.  žival, ki živi v temi:   mračnjak krt

mračnjáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na mračnjake:   mračnjaška gonja proti čemu / boj s konservativnimi in mračnjaškimi silami

mračnjáštvo   -a s ( ȃ )
ekspr.  miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:   boriti se proti mračnjaštvu ; fevdalno, srednjeveško, versko mračnjaštvo ; napovedati boj nazadnjaštvu in mračnjaštvu / idejno mračnjaštvo

mračnogléd   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki mračno, žalostno gleda:   redkobeseden in mračnogled človek

mráčnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost mračnega:   mračnost in hladnost grajskih prostorov / z veselo novico mu je pregnal mračnost / ekspr.  mračnost baladne vsebine

mrák   -a  stil.  m , mn.  mrakôvi  stil.  mráki  ( ȃ )
1. čas, ko prehaja dan v noč:   mrak je že / mrak se dela  mrači se ; knjiž.  na zemljo je legel, padel mrak  zmračilo se je ; gost mrak ; prvi, pozni mrak ; ekspr.  počakal je do trdega mraka / jutranji mrak  zora, svit ; večerni mrak / pri označevanju časovnosti:  proti mraku je odpotoval ; knjiž.  pod mrak se je vrnil ; delal je dolgo v mrak ; pred mrakom so vojaki odšli na položaje ; z mrakom je legel
2. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana:   v globeli, gozdu, kleti je mrak ; oči so se svetile iz mraka ; sobni mrak ; mrak ječe  mračnost ; mrak pred nevihto / mn., pesn.  mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami ; pren., ekspr.  mrak nevednosti, obupa, samote
3. ekspr.  stanje, ko so ljudje žalostni, potrti:   v vsej vasi je takrat vladal mrak ; živeti v mraku
4. ekspr.  stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje:   boriti se proti mraku, za svobodo ; srednjeveški mrak
5. zastar. mrk 1 lunin, sončni mrak
● 
knjiž.  mrak mu izgine z obraza  žalosten, potrt izraz ; knjiž.  pred oči mu je stopil mrak  izgubil je zavest ; ekspr.  vse to je že zagrnil mrak  je že (skoraj) pozabljeno ; ekspr.  delati od zore do mraka  ves dan ; ekspr.  ti dogodki so že utonili v mrak  so pozabljeni ; knjiž.  bloditi v mraku  biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju ; ekspr.  duševni mrak  duševna bolezen; zaostalost, nevednost ; ekspr.  mrak davnine  neraziskana, nejasna preteklost
♦ 
etn.  mrak  po ljudskem verovanju  bitje, ki zvečer škoduje otrokom ; meteor.  astronomski mrak  ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem ; rib.  loviti ob mrakih  v nočeh brez mesečine

mrakôba   -e ž ( ó nav. ekspr.
1. mrak , mračnost :   v sobi je bila težka mrakoba ; v mrakobi je videl gručo ljudi ; privaditi se gozdni mrakobi ; mrakoba pred viharjem / pogled v mrakobo prepada
2. negativno, neugodno razpoloženje:   mrakobo je prinesel s seboj / pesem je polna mrakobe / živel je v nekaki mrakobi / delati kaj z mrakobo v duši

mrakôben   -bna -o prid. ( ó ō )
1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana:   mrakoben gozd, predor / mrakobna soba ; ozračje je bilo mrakobno
2. ekspr.  negativno, neugodno razpoložen:   včeraj je bil mrakoben, danes se pa že smehlja ; pren.  mrakobno rjavo poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani:   mrakobna podoba družbenega stanja
3. ekspr.  ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju:   mrakobna država

mrakôbnost   -i ž ( ó )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost mrakobnega:   jesenska mrakobnost / mrakobnost mu je izginila z obraza / mrakobnost srednjega veka

mrakôta   -e ž ( ó )
nav. ekspr. mrak , mračnost :   v sobi je bila mrakota ; mrakota gozda / mrakota je plavala nad vsemi stvarmi

mrakôten   -tna -o prid. ( ó )
1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana:   mrakoten hodnik, prostor ; mrakotna soba ; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan ; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci:   mrakotne stene
// ekspr.  ki je brez močnega sijaja, svetlobe:   mrakotna luč, svetloba
2. ekspr.  negativno, neugodno razpoložen:   on je mrakoten čudak ; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje:   imeti mrakoten obraz ; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj ; mrakotne misli ; mrakotna otožnost
3. ekspr.  zelo negativen:   mrakotna afera
4. ekspr.  ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen :   mrakotne razmere

mrakôtnost   -i ž ( ó )
lastnost, značilnost mrakotnega:   mrakotnost prostorov / ekspr.  mrakotnost obraza / ekspr.  mrakotnost takratnih razmer

mrámor 1   -ja m ( á )
zastar. bramor :   mramor izpodjeda korenine / zastar.  mramorji so pogostna bolezen  skrofuloza
 
vet.  kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja zlasti v gobcu; bramor

mrámor 2   -ja  tudi  -a m ( á )
star. marmor :   spomenik iz mramorja ; sedel je mirno, kot bi bil iz mramorja

mrámoren   -rna -o prid. ( á )
star. marmoren :   mramoren kip / bled obraz in mramorno čelo

mrámornat   -a -o prid. ( á )
star. marmornat :   mramornata plošča

mrávlja   -e ž ( á )
1. drobna žuželka, ki živi v velikih skupinah:   mravlja leze, pleza, teka ; mravlja me je ugriznila ; drobne mravlje ; družina, gnezdo mravelj ; ves dan dela kakor mravlja  zelo pridno ; priden je kot mravlja  zelo
 
zool.  bela mravlja  termit ; črna mravlja  ki je črne barve in se hrani z izločki listnih ušic, Lasius niger ; lesna mravlja  velika mravlja rjavo črne barve, ki se naseli v lesenih delih stavb in jih razjeda, Camponotus ligniperdus ; rdeča mravlja  ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa ; rjava mravlja  ki je rjave barve in vdira v stanovanja, Formica fusca ; velika mravlja
2. mn., knjiž.  občutek otrplosti in rahlega zbadanja; mravljinci :   imeti mravlje v nogi / mravlje mu lezejo po hrbtu, koži ; mravlje ga spreletavajo

mrávljica   -e ž ( á )
nav. ekspr.  manjšalnica od mravlja:   okrog mravljišča so lazile mravljice ; dela kot mravljica ; pren.  ves dan je delala ta mravljica

mravljínčar   -ja m ( ȋ )
nav. mn., zool.  južnoameriški brezzobi sesalci z rilčasto glavo in črvastim lepljivim jezikom, Myrmecophagidae:   mravljinčarji se hranijo s termiti / mravljinčar vrečar  avstralski sesalec s šilasto glavo in dolgim lepljivim jezikom, Myrmecobius fasciatus

mravljínčast   -a -o prid. ( ȋ )
v katerem se čuti otrplost in rahlo zbadanje:   mravljinčasti prsti ; roka postaja mravljinčasta

mravljínčavost   -i ž ( ȋ )
lastnost, stanje mravljinčastega:   mravljinčavost prstov

mravljínček   -čka m ( ȋ )
nav. ekspr.  manjšalnica od mravljinec:   mravljinček me je ugriznil / ta mravljinček bi delal od zore do mraka

mravljínčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mravlje, mravljince:   mravljinčna nožica / mravljinčni kupi  mravljišča
 
kem.  mravljinčna kislina  organska kislina, ki jo izločajo mravlje in koprive

mravljínčenje   -a s ( ī )
glagolnik od mravljinčiti:   čuti mravljinčenje v nogah / jutranje mravljinčenje na cestah

mravljínčiti   -im nedov. ( í ȋ )
1. brezoseb.  čutiti otrplost in rahlo zbadanje:   mravljinči ga po hrbtu, nogah
2. ekspr.  živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri:   ljudje od jutra do večera mravljinčijo po ozkih ulicah

mravljínčji   -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mravlje, mravljince:
a) mravljinčja nožica ; mravljinčja jajčeca  mravljinčje bube / mravljinčje gnezdo / mravljinčja pridnost
 
zool.  mravljinčja buba
b) mravljinčja groza je oblivala može

mravljínec   -nca m ( ȋ )
1. mravlja :   po zidu plezajo mravljinci ; sredi množice se zdiš samemu sebi kot mravljinec  neznaten ; bilo jih je kot mravljincev  zelo veliko / rdeči mravljinci ; pren., ekspr.  ta mravljinec bi kar naprej delal
2. mn.  občutek otrplosti in rahlega zbadanja:   po vsem telesu je čutil mravljince ; ima mravljince v nogi
// neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka:   mravljinci so mu gomazeli, šli, lezli, zagomazeli po hrbtu, telesu ; mravljinci so me spreleteli

mravljinják   tudi  mravljínjak -a m ( á; ȋ )
nar. mravljišče :   mravljinjak pod smreko ; v taborišču je vrvelo kakor v mravljinjaku

mravljínji   -a -e prid. ( ȋ )
mravljinčji :   mravljinje steze / mravljinja pridnost

mravljíšče   -a s ( í )
1. bivališče mravelj, navadno v obliki kupa:   opazovati, razkopati mravljišče ; igličasto mravljišče ; znašati gradivo za mravljišče ; tam je živahno kot na mravljišču ; pren., ekspr.  mravljišče slovničnih napak
2. ekspr.  kraj, prostor, kjer je velika gneča:   mesta postajajo mravljišča ; človeško mravljišče ; stanovanjsko mravljišče

mràz   mráza m , mn.  mrazôvi  tudi  mrázi  ( ȁ á )
1. razmeroma nizka temperatura:   mraz nastopi, poneha, popusti,  ekspr.  pritisne ; mraz je trajal,  pog.  držal nekaj dni ; zavarovati se pred mrazom ; ekspr.  divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz ; nočni, zimski mraz ; prvi mraz ; suh mraz ; mraz je bil, postajal vedno hujši ; biti odporen proti mrazu ; biti občutljiv za mraz ; omiliti posledice mraza ; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto ; ekspr.  mraz grize v prste, reže, seže do kosti ; drgetati, trepetati, tresti se od mraza ; ekspr.  biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti:  pospraviti pridelke do mraza ; iti slabo oblečen na mraz ; pustil ga je stati na mrazu ; hodili so po mrazu in dežju ; nerad gre od doma v takem mrazu ; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo  led ; pog.:  odprl je vrata in spustil mraz v sobo  mrzel zrak ; dvajset stopinj mraza  pod ničlo / mn., knjiž.:  ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov  mraza ; začeli so se prvi mrazovi  temperature pod 0 °C ; pren.  čutiti mraz ločitve
// v povedni rabi  izraža stanje, ko je nizka temperatura:   zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz ; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes ; straža mora stati, pa če je še tako mraz ; ekspr.  bilo je mraz, da je drevje pokalo  zelo, hudo ; ekspr.  mraz je, da (vse) poka, škriplje
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi:   mraz mi je ; v roke ji je bilo mraz  jo je zeblo ; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora:   ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu ; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
// drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature:   slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese ; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
3. knjiž., ekspr.  velika zadržanost, neprijaznost:   v njegovem glasu je bil mraz ; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
4. nar. slana :   ajdo je osmodil, poparil mraz ; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
● 
knjiž.  mraz mi je v dušo, v duši, pri duši  sem zelo potrt, žalosten ; dedek Mraz  po izvoru mitološka oseba, upodobljena navadno kot dobrodušen starec z dolgo sivo, belo brado, oblečen v kožuh in s kučmo na glavi, ki ob novem letu otrokom prinaša darila ; pog.  nabral se ga je kakor berač mraza  zelo se je napil
♦ 
anat.  čutnice za mraz ; geogr.  pol mraza  kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji

mrazčálica   -e ž ( ȃ )
knjiž. drhtavica , mraz , srh :   mrazčalica ga je spreletela po vseh udih ; groza ga je obšla in mrazčalice so ga spreletavale

mrázek   -zka m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od mraz:   mrazek je nastopil / zunaj je mrazek

mrázen   -zna -o prid. ( ā )
zastar. mrzel , hladen :   mrazni dnevi ; dan je bil jasen in mrazen ; mrazno vreme
♦ 
les.  mrazna razpoka  pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur ; teh.  mrazna pipa  pipa za iztok vode iz cevja

mrazênje   tudi  mrázenje -a s ( é; ā )
glagolnik od mraziti:   že včeraj je tožil zaradi mrazenja in vrtoglavice

mrázica   -e ž ( ȃ )
zastar.  velika živčna napetost, vznemirjenje; mrzlica :   mrazica pred nastopom

mrazílen   -lna -o prid. ( ȋ )
teh.  ki povzroča nizko temperaturo:   mrazilna zmes

mrazína   -e ž ( í )
teh.  mešanica ledu in določene soli, ki se pri raztapljanju ohladi in se uporablja za hlajenje:   ohlajati kaj z mrazino

mrazíšče   -a s ( í )
meteor.  globel z zelo veliko ohladitvijo:

mrazíti   -ím  tudi  mráziti -im nedov. ( ī í; ā ȃ nav. 3. os.
1. brezoseb.  čutiti mraz, drgetanje:   mrazi me ; mrazi me po hrbtu ; v tej obleki te mora mraziti
2. povzročati občutek mraza:   dež jo je mrazil ; veter ga je mrazil v pleča ; na snegu se je mrazil / zima me mrazi / brezoseb.  čedalje bolj je mrazilo
3. ekspr.  povzročati neprijetne občutke:   spomin na to me mrazi ; ponižanje in strah sta mu mrazila dušo

mrazljív   -a -o prid. ( ī í )
nav. ekspr.  ki povzroča občutek mraza:   mrazljiva noč ; stopiti v mrazljivo vodo ; mrazljivo in nestalno vreme / mokre, mrazljive veje / mrazljiva drhtavica, znojnost

mráznica   -e ž ( ȃ )
1. bot.  goba medeno rjave barve s temnejšimi luskami na klobuku, rastoča v šopih na panjih in deblih, Armillariella mellea:   nabirati mraznice
2. nar.  meglica, ki označuje mejo med mrzlim in toplim zrakom:   nad vasjo leži zimska mraznica
// drobna, suha snežinka:   mraznice naletavajo

mrazôten   -tna -o prid. ( ó )
zastar. mrzel :   mrazotni meseci

mrazotvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
teh. mrazilen :   mrazotvorna zmes

mrcína   -e ž ( í slabš.
1. žival, zlasti pes, medved:   čigava je ta mrcina ; mrcine so začele lajati in se zaganjati vanj ; konjska mrcina ; kosmata mrcina  medved / proč, mrcina (pasja)
2. ničvreden, malovreden človek:   mi smo pošteni ljudje, ti si pa mrcina / kot psovka:  molči, mrcina ; niso se zmenili zanj, pa se jim je, mrcina, maščeval ; mrcina, nalagati me je hotel ; mrcina mrcinasta

mrcíniti   -im nedov. ( í ȋ )
nav. 3. os., nar. rositi , pršeti :   dež mrcini ; brezoseb.  iz megle je mrcinilo

mrcváriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. slabš. rezati , trgati , mečkati :   mrcvariti sadno drevje, mladike / na delovni mizi je mrcvarila meso za zrezke / s tem orožjem se ljudje mrcvarijo  bojujejo
2. ekspr. mučiti , trpinčiti :   v ječi so jih mrcvarili ; surovo so ga mrcvarili / kmete so zatirali in mrcvarili / mrcvarili so ga po sodiščih ; v časopisu me mrcvarijo  očitajo mi napake, pomanjkljivosti, kritizirajo me
// slabš.  nevešče ravnati s čim:   mrcvariti slovenščino
// grdo ravnati s čim:   otroci spet mrcvarijo mačko, psa
 
ekspr.  pol ure me je profesor mrcvaril pred tablo  spraševal

mrcvárjenje   -a s ( á )
glagolnik od mrcvariti:   mrcvarjenje v ječah / mrcvarjenje citatov ; mrcvarjenje jezika

mrcvárstvo   -a s ( ȃ )
knjiž., zastar. mrcvarjenje :   jezikovno mrcvarstvo

mŕč   -a m ( ȓ r̄ knjiž.
1. prosojna, rahla megla iz prahu, dima, vlage:   nad mestom je mrč ; griče ovija mrč ; iz mrča na obzorju se je pokazala ladja ; pokrajina je zavita v mrč / meglen, prašen mrč / mrč snežnega meteža
// polmrak :   iz mrča je počasi nastajal mrak ; dan se je nagnil v prvi mrč
2. sij , soj 1 svetilke so širile rumenkast mrč ; v mrču pastirskih ognjev

mŕčast   -a -o prid. ( )
nanašajoč se na mrč:   mrčasta megla / mrčasta prostranost

mrčáti   -ím nedov. ( á í )
oglašati se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi:   krava, pes od zadovoljstva mrči
// nar. vzhodno mrmrati , brundati :   sedel je v kotu in mrčal

mrčàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
knjiž.  nekoliko meglen:   v daljavi se je videla mrčava gmota istrskih rtičev / mrčava svetloba / mrčavi obrazi  nekoliko mrki

mrčés   -a m ( ẹ̑ )
1. škodljive, nadležne žuželke:   uničevati mrčes ; mrčes na gnojišču ; leglo mrčesa / prašek proti mrčesu
// zastar. žuželke :   v travi se oglašajo murni in drug mrčes
// ekspr. bolhe , uši , stenice 2 ali imajo kaznjenci kaj mrčesa ; obiral je mrčes z obleke
2. nizko  ničvredni, škodljivi ljudje:   tatinski mrčes

mrčésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mrčes:   mrčesna nadloga / mrčesni prašek

mrčézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nar. čemeren , mrk 2 oče je mrčezen hodil po sobi / ženska mrčeznega obraza

mŕda   -e ž ( )
1. ekspr.  nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu:   kaj pomeni ta mrda ; delati mrdo ; obraz je spremenil v jezno, neprijetno mrdo / fant je potegnil mrdo  del obraza okrog ust / pooseb.  prav težko ga gledam, to kislo mrdo
2. nizko  del živalske zadnjice okrog odprtine zadnjega črevesa:   kurja mrda
// vulg. zadnjica :   dali so mu jih po mrdi

mŕdati   -am nedov. ( ȓ )
1. nekoliko premikati ustnice narazen in skupaj:   zajec mrda / v vejah je mrdal polh
// ekspr. gibati , migati :   mrdati z ustnicami / mrdati z obrazom / vulg.  mrdati z ritjo
2. ekspr.  s takim premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa:   mnogi mrdajo nad njegovimi izjavami ; mrdali so se, da je preveč dela

mŕditi se   -im se nedov. ( ŕ ȓ ekspr.
1. dobivati nenaravne, spačene gube, poteze:   obraz se mu je mrdil ; ustnice so se mu mrdile
2. s premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa:   kaj bi se mrdila, saj boš dobro živela

mŕdniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
ekspr. ganiti , migniti :   mrdniti z nosom, obrazom, ustnicami / vulg.  mrdniti z ritjo / še mrdnil ne bi, ko bi ga tepli
 
ekspr.  no, pač, je hladno mrdnil  rekel

mréna 1   -e ž ( ẹ́ )
1. strjena plast, navadno na površini tekočin, redkejših snovi:   na mleku se je naredila mrena ; pod nogami so hrstale ledene mrene ; mrena na barvi ; zdelo se mu je, kot bi imel mreno pred očmi ; gledal je kakor skozi mreno
// kar je temu podobno:   pobočje je pokrivala meglena mrena / mrena dežja ; pren.  na oči mu je legla mrena utrujenosti
2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje:   mrena okrog mišic / od napora mu je počila mrena v trebuhu  je dobil kilo
3. posamičen prozoren oblak v velikih višinah,  meteor. cirus :   opazovati mrene na nebu
4. v zvezi zelena mrena   očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu,  med., vet. glavkom :   opazovati mrene na nebu
● 
ekspr.  šele takrat mu je padla mrena z oči  šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila ; ekspr.  potegniti komu mreno z oči  omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je
♦ 
anat.  možganska mrena  možganska ovojnica ; pljučna mrena  ki obdaja pljuča ; rebrna mrena  ki obdaja prsni koš od znotraj ; trebušna mrena  ki obdaja trebušno votlino in organe v njej ; mrena ob srcu ; fot.  mrena  svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji; osen ; med.  črna mrena  slepota zaradi obolenja mrežnice ali vidnega živca ; med., vet.  siva mrena  očesna bolezen, pri kateri postane leča motna ; zool.  letalna mrena  mrena ob trupu živali, ki ji omogoča letanje ; plavalna mrena  plavalna koža

mréna 2   -e ž ( ẹ́ )
sladkovodna riba z valjastim telesom in mrežastim vzorcem lusk:   v potoku je veliko klenov in mren

mrénast   -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben mreni 1 :   mrenast oblak / mrenasto tkivo

mrénica 1   -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od mrena 1 :   na površini tekočine se je napravila mrenica
 
biol.  celična mrenica  ki obdaja celico ; jedrna mrenica  ki obdaja jedro ; zool.  letalna mrenica ; plavalna mrenica  plavalna kožica

mrénica 2   -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od mrena 2 :   mrene in mrenice
 
zool.  indijska mrenica  akvarijska riba s sploščenim telesom in črno piko na korenu repne plavuti, Puntius conchonius ; mavrična mrenica  majhna akvarijska riba s pisanimi luskami, Puntius oligolepis

mréniti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
delati kaj mrenasto:   ozračje so mrenile pare nalivov prejšnjega dne / strah mu je začel mreniti oči

mrést   -a m ( ẹ̑ )
1. zool.  jajca dvoživk v kepah, vrvicah ali posamezno odložena v vodo:   mrest ob bregu / žabji mrest
2. glagolnik od mrestiti se:

mrésten   -tna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od mrest:   spolzke mrestne kepice

mrestíti se   -ím se  in  mréstiti se -im se nedov. , mrésti se  tudi  mrêsti se  ( ī í; ẹ́ ẹ̑ )
navadno v zvezi z žaba   pariti se:   žabe se mrestijo

mréti   mrèm  tudi  mŕjem  stil.  mrjèm nedov. , mŕl  ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ knjiž.
1. umirati :   ti ljudje mrejo brez strahu ; otroci so mrli od gladu ; množično so mrli za to boleznijo / ekspr.:  mrem ob misli, da si v nevarnosti ; duša mu je mrla od hrepenenja ; od žalosti,  zastar.  žalosti mi mre srce
// ekspr.  izgubljati se, izginjati:   glasovi večernega zvona mrejo ; pesem je mrla nekje za gozdom / misli mrejo ; upanje je počasi mrlo
2. ekspr. slabeti , hirati :   mre brez doma, miru ; mreti od bolečin, strašnih muk ; v bridkosti, nesreči mre / marjetica mre v travi
3. ekspr., v zvezi s po, za   zelo hrepeneti:   mrl je po domovini, gorah, lepoti ; v začetku je gorel in mrl za njo
● 
knjiž., ekspr.  ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre  človek je zelo navdušen ; preg.  ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli

mréža   -e ž ( ẹ́ )
1. izdelek iz prekrižanih niti, vrvi, žice, med katerimi so okenca, luknjice:   delati, plesti mrežo ; ograditi z mrežo ; gosta, redka, tanka mreža ; kovinska, žična mreža ; mreža iz viter, vrvi ; okenca, zanke mreže / pajek prede, razpreda mrežo  pajčevino
// priprava iz tega izdelka, ki se uporablja za lov, zlasti rib:   izdelovati, krpati, sušiti mreže ; nastaviti, razpeti, vleči mreže ; vreči mrežo v vodo ; ujeti v mrežo ; zajeti ribe z mrežami ; najlonske mreže / ribiška mreža
// navadno s prilastkom  priprava iz tega izdelka sploh:   zamenjati mreže v čistilniku ; presejati pesek skozi mrežo ; postelja s kovinsko mrežo  z mrežasto kovinsko podlago za žimnico, blazino ; nesla je kovček in mrežo  torbo iz mreže / napeti gugalno mrežo ; lasna, ležalna mreža ; kovana okenska mreža ; mreža za listje ; mreža zoper komarje
2. navadno s prilastkom  kar je po obliki podobno mreži:   narediti mrežo iz testa ; papir s črtno mrežo / pod seboj je videl mrežo cest in velike stavbe ; mreža gubic ob očeh ; pajčevinasta mreža oblakov ; modrikasta mreža žil / pesn.:  mreža dežja ; gledati skozi mrežo solz
3. s prilastkom  poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju; omrežje :   daljnovodna, električna, kanalska mreža ; razdelilna mreža za plin ; železniška mreža / publ., z oslabljenim pomenom  izboljšati cestno mrežo  ceste
4. s prilastkom  objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem območju:   izpopolniti gostinsko mrežo ; organizirati knjigotrško mrežo ; gosta meteorološka mreža ; preskrbovalna, trgovska mreža / mreža poštnih nabiralnikov, semaforjev, osnovnih šol / računalniška mreža  povezava vozliščnih in osebnih računalnikov / publ.  odkriti v družbeni stvarnosti celo mrežo zakonitosti  cel sistem
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost:   vzpostaviti obveščevalno, poverjeniško mrežo ; odkriti, zajeti tihotapsko, vohunsko mrežo / mreža agentov, dopisnikov / razširjati letake po svoji mreži
5. nav. mn., ekspr., navadno v zvezi z dobiti, nastavljati, ujeti   kar omogoča, da kdo koga zvijačno privabi, pridobi:   nastavlja mu mreže ; izmotal se je iz njenih mrež ; dobil ga je v svoje mreže ; ujel se je v ljubezenske mreže
● 
publ.  domačini so večkrat potresli, zatresli mrežo  dali gol ; ekspr.  policija je razpenjala mrežo čez vso deželo  povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala ; ekspr.  povsod je imel razpredene svoje mreže  povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja ; publ.  vratar je rešil mrežo  preprečil gol ; ekspr.  padel je policiji v mrežo  policija ga je odkrila, ujela ; ekspr.  biti za mrežo  biti zaprt (v ječi)
♦ 
agr.  koreninska mreža  vse korenine ene rastline ; čeb.  matična mreža  pregrada, ki loči plodišče od medišča; matična rešetka ; elektr.  mreža  elektroda med anodo in katodo elektronke; mrežica ; svinčena mreža  v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo ; fiz.  uklonska mreža  množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja ; geogr.  stopinjska mreža  iz poldnevnikov in vzporednikov na zemeljski obli ; geom.  mreža telesa  v ravno ploskev razgrnjena mejna ploskev telesa ; mat.  mreža  sistem črt ali točk v ravnini ali prostoru; množica z določeno urejenostjo ; funkcijska mreža  sistem črt, ki ponazarja dva tipa funkcij ; logaritemska mreža  funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah ; min.  ploskovna mreža  ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi v kaki ravnini ali njen grafični prikaz ; prostorska mreža  ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz ; papir.  milimetrska mreža  iz vodoravnih in navpičnih črt, med katerimi so milimetrske razdalje ; rib.  globinska mreža  ki je postavljena v globino ; stoječa mreža  ki se postavi na določenem območju ; viseča mreža  stoječa mreža, ki ne leži na dnu ; vlačilna mreža  ki se razpeta vleče po morskem dnu ; šport.  mreža  del gola ali koša iz prepletenih vrvi; priprava iz prepletenih vrvi, ki pri odbojki, tenisu in badmintonu loči obe polovici igrišča ; igra na mreži  pri tenisu, odbojki  igra, pri kateri igralec odbija ali udarja žogo v bližini mreže ali nad njo ; tekst.  mreža  tkanina z večjimi ali manjšimi luknjicami med nitmi ; voj.  zaporna mreža  žična ovira v vodi pred vhodi v pristanišča

mréžar   -ja m ( ẹ̑ )
1. izdelovalec mrež:   preživljal se je kot mrežar / pajek mrežar  pajek, navadno križavec, ki prede kolesaste mreže
2. rib.  ribič, ki lovi ribe z mrežo:   mrežarji in trnkarji

mréžast   -a -o prid. ( ẹ́ )
1. po obliki podoben mreži:   poslikati z mrežastimi vzorci ; mrežasta senca ; mrežasta vrata pokopališča / mrežaste nogavice  nogavice, pri katerih je pleteni vzorec podoben mreži ; mrežasta tkanina  zelo redka tkanina
2. ki je iz mreže:   mrežast zaboj ; mrežasta ograja ; mrežasto cedilo / mrežast papir  kariran papir
♦ 
arhit.  mrežasti obok  rebrasti obok v obliki križa ; grad.  mrežasta konstrukcija  konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi ; tekst.  mrežasti papir  papir z natisnjeno mrežo za risanje vezave ; mrežasta vezava  vezava, ki daje tkanini mreži podoben vzorec ; tisk.  mrežasti bakrotisk  bakrotisk, pri katerem nastanejo poltoni ; vrtn.  mrežasta perunika  perunika, ki ima čebulico z mrežastimi luskolisti ; zool.  mrežasto oko  iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino; sestavljeno oko

mrežekrílec   -lca m ( ȋ )
nav. mn., zool.  žuželke, katerih krila imajo mrežasto razporejene žile, Neuroptera:   ličinke mrežekrilcev

mréžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na mrežo:   taborišče je bilo obdano z visoko mrežno ograjo / velikost mrežnih zank ; mrežna okenca / mrežna vrata  mrežasta vrata
♦ 
agr.  mrežna brana  brana iz gibljivih členkov za odstranjevanje plevela ; ekon.  mrežno načrtovanje  nauk o načrtovanju velikih del ; elektr.  mrežna prednapetost  napetost med prvo mrežico in katodo elektronke ; gastr.  mrežna pečenka  meso s svinjskega hrbta z dišavami, zavito v (tkivno) mrežico

mréženje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od mrežiti:
a) z uspešnim mreženjem se konkurenčnost podjetja izboljša ; spletno mreženje ; priložnosti za poslovno mreženje ; povezovanje, druženje in mreženje
b) mreženje oken
c) kvačkanje in mreženje / igla za mreženje  igla, ki je na obeh koncih viličasto razcepljena

mréževec   -vca m ( ẹ́ )
nav. mn., zool.  morske praživali z različno oblikovanim kremenastim ogrodjem, Radiolaria:

mreževína   -e ž ( í )
več mrež, mreže:   kup mreževine

mréževje   -a s ( ẹ̄ )
1. več mrež, mreže:   kletka iz jeklenega mreževja / modro mreževje na luskah  mrežje
2. knjiž., ekspr., z rodilnikom  velika neurejena množina:   voziti se po mreževju tesnih kanalov

mréžica   -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od mreža:   obdati z gosto mrežico / mrežica za lase / mrežica drobnih gubic
♦ 
bot.  ozkolistna mrežica  rastlina z vijoličastimi cveti v latih, Limonium angustifolium ; elektr.  mrežica  elektroda med anodo in katodo elektronke ; krmilna mrežica  ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki ; gastr.  mrežica  mrenasto tkivo, prepleteno z maščobnimi progami ; obrt.  mrežica  mrežasta prvina pri klekljani čipki ; okrasna mrežica  mrežasta prvina pri baročni in rokokojski čipki

mréžiti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. vzpostavljati in ohranjati stike, namenjene izmenjavi informacij ter razvijanju poklicnih in družabnih interesov:   zna mrežiti in tako je prišel do zaposlitve
2. opremljati z mrežo:   mrežiti okna
3. knjiž.  delati mrežasto:   vodni curek je mrežil podobo na gladini
4. obrt.  delati, izdelovati mrežo s kvadratastimi luknjicami tako, da se posamezna zanka utrdi z vozlom:   mrežiti in kvačkati
● 
knjiž.  mrežiti prt  ažurirati

mréžje   -a s ( ẹ̑ )
več mrež, mreže:   kup mrežja na obali / zeleno mrežje šotnih mahov / oporo spužvam tvori mrežje iz roževinaste snovi  mrežasto ogrodje
 
anat.  žilno mrežje

mréžnat   -a -o prid. ( ẹ̑ )
mrežast :   mrežnata pregrada

mréžnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. anat.  notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla:   žilnica in mrežnica
 
med.  odstop mrežnice  bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice
2. knjiž.  mreža (za ležanje):   dati mrežnico v posteljno ogrodje ; ležati na vrtu v mrežnici
3. knjiž.  velika mreža za spravljanje sena, listja:   naložiti mrežnice na voz ; povezati seno v mrežnice / mrežnica listja

mrgóden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž., zastar. namrgoden , mrk 2 mrgodni obrazi / mrgoden glas  nejevoljen, jezen

mrgóditi   -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
delati gube, poteze kot pri nezadovoljstvu, nejevolji:   mrgoditi čelo, obraz, usta ; gledala se je v ogledalo in se mrgodila

mrgolázen   -zni ž ( ȃ )
ekspr. golazen :   gozdna mrgolazen

mrgolênje   -a s ( é )
glagolnik od mrgoleti:   mrgolenje mravelj / mrgolenje ljudi na trgu
 
med.  neprijeten občutek, kot da bi po koži lezlo več drobnih živali

mrgoléti   -ím nedov. ( ẹ́ í nav. 3. os.
1. živahno premikati se, letati v velikem številu in ne v isti smeri:   v zraku so mrgoleli komarji ; po mravljišču mrgolijo mravlje ; ribe so mrgolele okrog hrane / ekspr.  množica na trgu je živahno mrgolela
2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku  biti, obstajati v velikem številu:   okrog hiše mrgoli policije ; na cestah mrgoli avtomobilov ; v nalogi mrgoli napak / knjiž., z rodilnikom:  ulica je mrgolela od razburjenih žensk ; star.  polja mrgolijo ljudi  od ljudi / brezoseb.  muh je bilo toliko, da je kar mrgolelo  zelo veliko
3. migotati , trepetati :   nad pečmi je mrgolel dim / ekspr.  včasih mu pred očmi vse mrgoli
4. z dajalnikom  imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka; gomazeti :   od groze so mu mrgoleli mravljinci po koži
● 
ekspr.  tako je, odkar mrgolijo ljudje na zemeljski krogli  živijo, bivajo ; ekspr.  otroci mrgolijo in vpijejo  skačejo, tekajo

mrgolínčiti   -im nedov. ( í ȋ )
ekspr. mrgoleti :   jata golobov mrgolinči na trgu / brezoseb.  mrgolinči ga po sklepih  mravljinči

mrgolínec   -nca m ( ȋ )
1. nav. mn., nav. ekspr.  majhna, drobna žival:   mladiče hranijo z vsakovrstnimi mrgolinci ; pren.  vzvišeno gleda na pehanje nesrečnih mrgolincev, ki se jim reče ljudje
2. nar. mravlja :   procesija mrgolincev

mrgoljáva   -e ž ( ȃ ekspr.
1. mrgolenje :   opazovati mrgoljavo ljudi na trgu ; naraščanje mrgoljave
2. kar mrgoli:   gledal je množico: v tej mrgoljavi je bil vendarle vsakdo svet zase / sonce je prodiralo skozi mrgoljavo smrekovih iglic

mŕha   -e ž ( ŕ )
1. nav. slabš.  onemogla, zanemarjena žival, zlasti konj:   za ta denar še mrhe ne dobiš, kaj šele takega konja ; prijahal je na stari mrhi / stran, mrha pasja
2. ekspr.  krepka, debela žival:   zapregel je par težkih mrh ; to ti je mrha, ni čudno, da ima dosti mleka
3. nizko  ničvreden, malovreden človek:   tista mrha te je ovila okrog prsta ; od take mrhe ne moreš pričakovati nič dobrega ; mrha babja ne dela drugega, kot leži / kot psovka  že spet si pijan, mrha
4. ekspr.  postaven ali sposoben človek, zlasti ženska:   kakšna mrha je njegova žena, samo zdravje je je / kot nagovor  spet si dosegel prvo mesto, mrha
5. zastar. mrhovina :   smrad po mrhi / zakopati mrho

mrháč   -a m ( á )
slabš.  ničvreden, malovreden človek:   mrhač se je nazadnje znesel še nad otroki

mŕhar   -ja m ( ȓ )
1. pog.  lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi:   pazil je na gamse, da bi jih ne postrelil kak mrhar / kot psovka  mrharji, lovišče boste izpraznili
2. žival, ki se hrani z mrhovino; mrhovinar :   truplo so prepustili mrharjem / ekspr.  šape mrharja  medveda
♦ 
zool.  mrhar  po telesu belkasta južna ptica ujeda z duhom po mrhovini, Neophron percnopterus ; mrharji  hrošči, ki zalegajo jajčeca v mrhovino, Silphidae

mrháriti   -im nedov. ( á ȃ )
pog.  ne loviti v skladu s predpisi:   mrhari po lovišču

mŕhež   -a m ( ȓ )
slabš.  ničvreden, malovreden človek:   taka imenitna krzna, mrhež jih je gotovo nakradel

mŕhica   -e ž ( ŕ )
ekspr.  manjšalnica od mrha:   ta tvoja mrhica že ne bo potegnila voza / pridna mrhica, je rekel in pobožal psička

mrhojédec   -dca m ( ẹ̑ )
zastar. mrhovinar :   prepustiti poginulo žival mrhojedcem

mrhovína   -e ž ( í )
meso poginule živali:   hraniti se z mrhovino ; duh po mrhovini
// poginula žival:   pasje mrhovine ; pren., slabš.  nisem vedel, da je taka duševna mrhovina

mrhovínar   -ja m ( ȋ )
1. žival, ki se hrani z mrhovino:   ob truplu so se začeli zbirati mrhovinarji ; jastrebi mrhovinarji ; pren., ekspr.  mrhovinarji so že škilili čez mejo, kdaj bodo državo raztrgali
2. pog.  lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi:   bal se je, da bi gamsa ne pobil kak mrhovinar
3. slabš. konjederec , konjač :   nesreča je prišla prav mrhovinarju
♦ 
voj.  ropar mrličev in ranjencev na bojišču

mrhovínarka   -e ž ( ȋ )
žival ženskega spola, ki se hrani z mrhovino:   te živali so mrhovinarke ; ptica mrhovinarka ; pren., ekspr.  še ena mrhovinarka, ki živi in se hrani od govoric in opravljanja drugih

mrhovínarstvo   -a s ( ȋ )
pog.  dejavnost mrhovinarjev:   odvračal jih je od mrhovinarstva
♦ 
voj.  ropanje mrličev in ranjencev na bojišču

mrhovínast   -a -o prid. ( í )
tak kot pri mrhovini:   mrhovinast smrad močvirja

mrhovíšče   -a s ( í )
1. prostor za zakopavanje živalskih trupel; živalsko grobišče :   ograditi mrhovišče
2. lov.  prostor, na katerega se daje mrhovina ali meso ubitih živali za vabo zverem:   iti čakat medveda na mrhovišče

mŕk 1   -a m ( ȓ )
1. delno ali popolno zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom:   mrk je nastopil, se je začel ob desetih ; opazovati mrk / delni, popolni mrk ; lunin, sončni mrk
 
astron.  kolobarjasti sončni mrk  pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca
2. zastar. mrak , tema 2 mesečina in mrk

mŕk 2   -a -o prid. ( ȓ r̄ )
1. nav. ekspr.  ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos:   mrki in zagrenjeni otroci ; bila je mrka ženska ; pren.  šumenje mrkih borov
// negativno, neugodno razpoložen:   gospodar je bil mrk in nejevoljen ; ves mrk je gledal za odhajajočim ; sedel je mrk kot nevihta
// ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos:   mrki obrazi delavcev ; mrk pogled
2. nav. ekspr.  ki je temnejših barv:   dan je silil izza mrkih vrhov ; mrke strehe ; mrko obzidje / mrka svetloba
// knjiž. pust 2 , dolgočasen :   mrka pokrajina, vas
3. mračen , črn 2 bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo

mrkáč   -a m ( á )
1. nar. gorenjsko  plemenski oven:   čredo je vodil star mrkač
2. nizko  neumen, pohoten moški:   pred tem mrkačem ženske nimajo miru
♦ 
bot.  rastlina z nasprotno stoječimi listi in cveti v koških, Bidens

mrkàj   -ája  tudi  mrkáj -a  tudi  mŕkaj -a m ( ȁ á; ȃ; ȓ )
1. zastar. mrčes , golazen :   mrkaj pod skalnatimi skladi
2. nar. grdoba , malopridnež :   ne pusti, da bi ta mrkaj dolgo šaril tod / kot nagovor  o ti mrkaj ti, ne boš tiho

mŕkati   -am nedov. ( r̄ ȓ )
nav. 3. os.  prihajati v stanje mrka:   temnilo se je, mesec je mrkal
// ekspr. ugašati , temneti :   svetilka pod stropom je mrkala

mŕkati se   -am se nedov. ( r̄ ȓ )
nar., navadno v zvezi s koza, ovca   kazati nagnjenje za parjenje; goniti se :   ovce so se mrkale

mŕkav   -a -o prid. ( ŕ )
nar., navadno v zvezi s koza, ovca   ki se goni:   mrkava ovca

mŕkel   -kla -o  [ mərkəu̯ prid. ( ŕ knjiž.
1. zastar.  ki je mrknil:   mrkla luna
2. mračen , mrk 2 , temen :   mrklo jutro / mrkle stene jetnišnice / mrkli, brkati stražniki / mrkel pogled prim. mrkniti

mŕkev   -kve  tudi  mŕkva -e ž ( ŕ )
nar. vzhodno korenje :   luk in mrkev

mŕklost   -i ž ( ŕ )
knjiž. mračnost , mrkost :   jesenska mrklost / pregnati mrklost z njegovega obraza

mŕkniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. nav. 3. os.  priti v stanje mrka:   v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila / ekspr.  svetloba je mrknila  potemnela ; pren., ekspr.  njegova slava je mrknila
2. ekspr.  izginiti, izgubiti se:   pustolovski duh še ni mrknil ; nasmeh na licih mu je mrknil
// pog.  naskrivaj, neopazno oditi:   po večerji je mrknil iz hiše ; mrknil je v Ameriko ; po tem je nekam mrknil
3. knjiž.  postati mrk, nerazpoložen:   po teh besedah je mrknila in se umaknila ; ob pogledu nanje je mrknil / obraz mu je mrknil
● 
ekspr.  žarnica je mrknila  ugasnila ; ekspr.  mrkniti z očmi po čem  na hitro, skrivaj pogledati;  prim. mrkel

mrkôba   -e ž ( ó )
knjiž. mračnost , mrkost :   sinjina obleke sredi sive mrkobe / mrkoba obraza

mrkôben   -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž.  nekoliko mrk:   mrkobna megla / mrkobni obrazi

mrkoglèd 1   -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž., zastar. črnogled 1 to je dalo mrkogledu vzrok za sumničenje

mrkogléd 2   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
1. ki mrko, neprijazno gleda:   bledikav mrkogled fant ; mrkogledi stražniki
2. črnogled 2 mrkogledi pisatelji ; ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna

mrkoók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima mrke, neprijazne oči:   mrkook in črnobrad mož

mŕkost   -i ž ( ŕ )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost mrkega:   njegov smeh je pregnal mrkost z obrazov ; govornikova mrkost / mrkost starega poslopja

mrkva   gl. mrkev

mŕkvica   -e ž ( ŕ )
nar. vzhodno korenje :   sveža mrkvica

mrlád   -i ž ( ȃ )
zastar. mrhovina , crkovina :   smrdljiva mrlad

mrlák   -a m ( á )
ekspr., zastar.  mrtev človek, mrlič:   bati se mrlakov

mrlákar   -ja m ( ȃ )
slabš.  mrtev človek, mrlič:   hvalil se je, da se ne boji mrlakarjev

mrlênje   -a s ( é )
glagolnik od mrleti:   mrlenje luči / uspavajoče mrlenje dežja

mrléti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti :   za okni so mrlele drobne lučke ; ognji so mrleli po taboru ; pren.  bolečina je le še mrlela
// knjiž.  neizrazito se odražati, kazati:   venec gor je v daljavi mrlel iz sivine ; pren.  v njihovih očeh je mrlel strah
2. nav. 3. os., nar. rositi , pršeti :   dež je mrlel ; brezoseb.  iz megle je mrlelo
3. knjiž. migotati , trepetati :   zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb.  pred očmi ji je mrlelo
// ekspr., s prislovnim določilom  biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga:   dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi ; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji
4. knjiž., zastar. veneti , medleti :   rože na travnikih so mrlele ; zdelo se mu je, da mrli

mrlìč   -íča m ( ȉ í )
1. mrtev človek, zlasti do pogreba:   dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto ; pokopati mrliča ; prepeljati mrliča na pokopališče ; bled kot mrlič ; bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši / bedeti pri mrliču / odnesti mrliče in ranjene  mrtve ljudi, mrtve / v krščanskem okolju:  kropiti mrliča ; zvoniti mrliču ; pren., ekspr.  živel je še, vendar je bil mrlič
// po ljudskem verovanju  duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi:   na pokopališču so se prepirali mrliči ; srečati mrliča
2. ekspr.  neživahen, nedružaben človek:   zakaj si tak mrlič
● 
čeb. žarg.  mrlič  mrtva, odmrla čebelja družina ; ekspr.  politični mrlič  človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje ; ekspr.  bolnik je bil živ mrlič  zelo bled, shujšan ; ekspr.  on je živ mrlič  smrtno bolan

mrlíček   -čka m ( ȋ )
nav. ekspr.  mrtev otrok:   prižgati svečo mrličku ; posloviti se od mrlička / pri sosedovih so pred kratkim imeli mrlička  je umrl otrok

mrlíčka   -e ž ( ȋ )
1. nav. ekspr.  mrtva deklica:   dati mrlički rože na krsto
2. nar.  mrtva ženska:   Veje so se nagibale tik nad obraz mrličke, kot bi jo hotele poljubiti  (F. Bevk)

mrlíkati   -am nedov. ( ī )
ekspr. brleti :   za oknom je mrlikala luč / okrog njega so mrlikale kresnice

mrlíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mrtve ljudi, mrliče:   mrliški kult / obraz ji je dobival že mrliško barvo / mrliški čuvaj / mrliška tišina  mrtvaška / mrliški list  izpisek iz mrliške matične knjige ; mrliški ogled  ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti ; mrliški oglednik  kdor opravlja mrliške oglede ; mrliški prt  prt, s katerim se pokrije mrtvaški oder ; mrliški voz  voz, vozilo za prevoz mrličev ; mrliški voziček  voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje ; mrliški zvon  v krščanskem okolju  zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga ; mrliška bledica  bledica, ki nastane zaradi prenehanja krvnega obtoka ; mrliška matična knjiga  matična knjiga s podatki o smrti prebivalcev ; izpisek iz mrliške matične knjige  dokument s podatki o smrti kake osebe ; mrliška veža  ali  mrliška vežica  prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ 
lit.  mrliške pesmi  pesmi, ki se pojejo ob bedenju pri mrliču ; med.  mrliška lisa  modrikasto mesto na koži mrliča, nastalo zaradi usedanja krvi ; mrliška otrplost  začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic

mrmljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
knjiž. mrmrati :   nekaj je mrmljal sam pri sebi / dala je roko in mrmljala vljudnostne fraze / voda mrmlja

mrmráč   -a m ( á )
godrnjač :   je zgagar in mrmrač / ekspr.  srečali so kosmatega mrmrača  medveda

mrmránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od mrmrati:   govorjenje je prešlo v nerazločno mrmranje / prisluškovati šumenju borov in mrmranju reke / prenašati udarce in psovke brez mrmranja

mrmráti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. nerazločno, tiho govoriti:   zdihoval je in mrmral sam vase ; mrmrati nerazumljive besede / to je neumno, je mrmral (predse)
// ekspr.  dajati nizke, nerazločne glasove:   ogenj je mrmral v peči ; vrhovi jelš mrmrajo v vetru
2. peti tako, da se namesto besedila poje glas m:   mrmrati pesem / mrmrati melodijo
3. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje; godrnjati :   ljudje so ob tem mrmrali in zmajevali z glavami ; mrmrali so zoper njegov sklep ; mrmra nad vsako stvarjo

mrmràv   -áva -o prid. ( ȁ á )
1. mrmrajoč :   spuščali so se k mrmravemu morju / mrmravi glasovi
2. zastar. godrnjav :   mrmrav človek

mrmrávec   -vca m ( ȃ )
kdor mrmra:   mrmravci so potihnili / mrmravcem ni mogoče ustreči  godrnjavcem, godrnjačem

mrnjáv   medm. ( ȃ )
posnema glas mačke:   mrnjav, je prosila mačka

mróž   -a m ( ọ̑ )
morski sesalec z velikima okloma in brki, ki živi v severnih polarnih morjih:   loviti mrože ; mroži in tjulnji / ekspr.  kakšne dolge brke ima, pravi mrož

mróžast   -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr.  tak kot pri mrožu:   mrožasti brki

mróžji   -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na mrože:   iz vode se je tu pa tam pokazal mrožji gobec / mrožje črede

MŔSA   in  mŕsa -e  in  MŔSA  in  mŕsa -- ž ( ȓ biol., krat.
patogena bakterija, odporna proti več znanim antibiotikom in v posebnih okoliščinah glavna povzročiteljica bolnišničnih okužb:   širjenje MRSE ; zdravljenje okužb z MRSA

mŕšav   -a -o prid. ( ŕ )
1. zelo suh, zelo shujšan:   voz je vlekel star, mršav konj ; ekspr.  mršava ženska
2. publ. skromen , nezadosten :   mršavi podatki, rezultati / mršavi obedi

mŕšavec   -vca m ( ŕ ekspr.
1. suh, shujšan prašič:   mršavci in pitanci
2. zelo suh, zelo shujšan človek:   mršavec z udrtimi očmi

mršavéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postajati mršav:   živina je začela mršaveti ; ekspr.  vsa stvar ga je tako prizadela, da je vidno medlel in mršavel  hujšal

mŕšavost   -i ž ( ŕ )
velika suhost, velika shujšanost:   mršavost konj ; ekspr.  njegovo telo ni več delalo vtisa tolike mršavosti

mrščálica   -e ž ( ȃ )
nar. zahodno drhtavica , mraz , srh :   od strahu ga je oblivala, stresala mrščalica

mrščáti   -ím nedov. ( á í )
nav. 3. os., nar. rositi , pršeti :   droben dež mršči ; brezoseb.  iz megle je mrščalo

mrščávica   -e ž ( ȃ )
1. knjiž. drhtavica , mraz , srh :   ob teh zgodbah jih je stresala, spreletavala mrščavica ; čutiti mrščavico po hrbtu
2. nar.  droben dež:   mrščavica mu je močila obleko

mŕščiti   -im nedov. ( ŕ r̄ )
1. delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi:   mrščiti čelo ; obraz se mu je mračno mrščil / mrščil se je zaradi sonca ; pren., ekspr.  veter mršči morje
// z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu:   mrščiti obrvi ; bolni živini se dlaka mršči  ježi
2. mršiti :   veter mu mršči brado

mŕšiti   -im nedov. ( ŕ r̄ )
1. delati kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase:   mršiti brado ; z roko mu je mršila lase / veter ji mrši lase ; pren., ekspr.  vihar mrši drevesa
2. mrščiti :   mršiti čelo

mŕšnik   -a m ( ȓ )
nar. štajersko kragulj :   kokoš s piščanci se je pred mršnikom skrila pod grm

mŕšnja   -e ž ( ȓ )
nar., ekspr.  ničvreden, malovreden človek:   mršnja je znala izbrati najboljše ; povem ti, da je mršnja, vrzi jo iz hiše

mŕtev   -tva -o  stil.  prid. ( ŕ )
1. ki je umrl:   ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali ; posloviti se od mrtvega očeta ; roditi mrtvega otroka ; ugotovila je, da je mrtev ; našli so ga mrtvega / v povedni rabi:, ekspr.  bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev  takoj je umrl ; ekspr.  če ga dobi, bo mrtev  ga bo ubil ; pog.  mislil je, da je že zdavnaj mrtev  da je že zdavnaj umrl ; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev ; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči ; roke so ji mrtve visele ob telesu  kot bi bile mrtve ; pren., ekspr.  vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl :   mrtev list ; mrtva, trhla debla ; mrtvo tkivo
2. nav. ekspr.  ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo:   mrtve slepčeve oči ; zavijal si je mrtve noge  hrome, ohromele ; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva  neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke  otrple, premrle
// knjiž.  ki ni sposoben čustvovati, doživljati:   po tej nesreči je bil on mrtev človek ; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev  še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj ; pren.  zaupati misli mrtvemu papirju
3. ki je, obstaja brez
a) zanj značilnih živih bitij:   zemlja bo nekoč mrtev planet ; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi  so brez divjadi ; reka je na tem območju mrtva  je brez rib
b) zanj značilnih listov, rastlin:   opazovati mrtvi gozd ; vrane so posedale po mrtvih njivah ; trta je še mrtva  še ne odganja
c) ekspr.  zanj značilnega ognja, žarenja:   mrtev ogorek ; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
č) ekspr.  zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen , pust 2 sprehajati se po mrtvem parku ; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih  zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri:   mrtev jesenski čas ; mrtvi meseci v gradbeništvu ; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono ; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.:  domači zvonovi so mrtvi  ne zvonijo ; stroji so stali mrtvi  niso obratovali
4. nav. ekspr.  ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja:   bila je drobna, mrtva stvarca ; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom ; ima precej mrtev obraz ; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov:   mrtev sestanek / mrtva glasba ; mrtva soba
// bled , neizrazit :   mrtvi žarki ; mrtva svetloba / mrtva barva
5. nav. ekspr.  ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja:   on je danes že mrtev avtor ; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva ; knjiž.  vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva  ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja:   obujati mrtve običaje ; mrtvi zakoni ; mrtve besede
6. ekspr. tog , neživljenjski :   pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo ; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen , neizrabljen :   med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor ; elaborat leži mrtev
7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se:   vznik življenja iz mrtve snovi ; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten , nekaliv :   mrtvo seme / ekspr.  še mrtva skala požene cvet
8. publ., v zvezi mrtva točka   stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija:   priti pri delu do mrtve točke ; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke ; gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg.  mrtva točka  stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor   prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati:   skočiti, skriti se v mrtvi kot ; mrtvi prostor pred tankom ; pren., knjiž.  življenje v mrtvem kotu
10. v zvezi mrtva teža   teža zaklane živali,  agr. klavna teža :
● 
let. žarg.  spuščati se v mrtvem letu  v brezmotornem letu ; šport. žarg.  priti na cilj v mrtvem teku  istočasno ; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka  se morajo uresničiti ; ekspr.  biti na mrtvi straži slovenstva  za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju ; ekspr.  mrtva tišina  globoka, popolna ; ekspr.  biti mrtva veja  nedejaven, neuspešen član kake skupnosti ; pog., ekspr.  pehati se na (vse) mrtve viže  zelo ; publ.  zatekati se v mrtve vode tradicionalizma  zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem ; knjiž., ekspr.  človek z mrtvim srcem  čustveno otopel ; knjiž.  pesnik v njem je mrtev  ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik ; ekspr.  on je zanje že mrtev  prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili ; ekspr.  bil je ves mrtev od utrujenosti  zelo je bil utrujen ; mrtev na pog., ekspr.  (ves) mrtev je na klobase  zelo rad jih jé ; pog., ekspr.  (vsa) mrtva je nanj  zelo ga ljubi ; pog., ekspr.  mrtev je na starine  zelo se zanima zanje ; ekspr.  v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu  bodo zelo poškodovani, hudi invalidi ; napol mrtev ekspr.  iz rova so ga potegnili napol mrtvega  zelo izčrpanega ; ekspr.  bil je napol mrtev od strahu  zelo se je bal ; bolj mrtev kot živ   bil je bolj mrtev kot živ od mraza  zelo ga je zeblo ; vrnil se je bolj mrtev kot živ  zelo utrujen, izčrpan
♦ 
adm.  mrtva tipka  tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne ; agr.  mrtvi inventar  orodje, stroji ; mrtva prst  spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica ; avt.  mrtvi kot  prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi ; bot.  mrtva kopriva  rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium ; geogr.  mrtvi rokav  rokav reke s stoječo vodo ; mrtva voda  stoječa voda v strugi ali rokavu ; gled.  mrtvi kot  prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi ; igr.  mrtva karta  karta, ki se pri igri ne uporabi ; jezikosl.  mrtvi jezik  jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori ; les.  mrtva grča  grča, ki ni vrasla v les ; med.  mrtvi zob  zob z odmrlim ali odstranjenim živcem ; mrtvo cepivo  cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme ; klinično mrtev človek  človek, pri katerem je nastopila klinična smrt ; navt.  mrtva bibavica  bibavica z najmanjšo višinsko razliko ; mrtvo morje  morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega ; strojn.  mrtvi gib  pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati ; mrtva lega  lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti ; šport.  mrtvi kot  prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo ; mrtva žoga  žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde ; vet.  mrtva kost  grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti ; voj.  mrtva straža  nekdaj  straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju ; žel.  mrtvi tir  opuščeni tir

mrtvák   -a m ( á ekspr.
1. mrtev človek, mrlič:   v blatu je ležalo nekaj mrtvakov ; obiskoval ga je v laboratoriju med mrtvaki ; bil je trd in negiben kakor mrtvak
 
plavati mrtvaka  mirno ležati na hrbtu na vodni površini
2. neživahen, nedružaben človek:   na zdravje, ne bodimo no taki mrtvaki

mrtváščina   -e ž ( ā )
zgod., v fevdalizmu  dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine; umrlina :   dati vola za mrtvaščino ; odprava mrtvaščine

mrtváški   -a -o prid. ( á )
nav. ekspr. mrliški :   obraz mu je postajal mrtvaški ; imel je že mrtvaško polt / mrtvaški duh  duh po mrliču, svečah in rožah / mrtvaški oder  oder, na katerem leži mrlič do pogreba ; mrtvaški pot  pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu ; mrtvaški prt  prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič ; mrtvaški sprevod  pogrebni sprevod ; mrtvaški zvon  mrliški zvon
 
ekspr.  leta 1945 se je končal mrtvaški ples  vojna ; ekspr.  mrtvaška glava  človeška lobanja ; označiti z mrtvaško glavo  s podobo mrtvaške glave kot opozorilom na smrtno nevarnost ; ekspr.  sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem  začeli so ga sekati ; mrtvaška ptica  po ljudskem verovanju  ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk ; nar.  mrtvaška roža  krizantema ; nar.  mrtvaška ura  trdoglav, kukec
 
um.  mrtvaški ples  srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti
// neživahen , žalosten :   govoriti z mrtvaškim glasom ; mrtvaško razpoloženje / mrtvaška barva ; mrtvaška svetloba  bleda, neizrazita
// popoln , velik :   poslušati šale z mrtvaško resnobo ; mrtvaška tišina / mrtvaški dolgčas

mrtvášnica   -e ž ( ȃ )
stavba, prostor za mrliče do pokopa:   odpeljati mrliča v mrtvašnico ; ustrelili so jih na pokopališču ob mrtvašnici / slabš.  ta stavba je prava mrtvašnica

mŕtvec   -a  [ mərtvəc m ( ȓ )
knjiž.  mrtev človek, mrlič:   v vojni so pokopali mrtvece tam, kjer so umrli ; gledal je, kateri izmed mrtvecev je njegov brat

mŕtvečev   -a -o  [ mərtvəčev- ( ȓ )
pridevnik od mrtvec:   mrtvečev obraz

mrtvênje   -a s ( é )
glagolnik od mrtviti ali mrtveti:   mrtvenje nog zaradi strahu / mrtvenje duha / mrtvenje tkiva

mrtvéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati neobčutljiv, brezčuten:   čutil je, kako mu roka po injekciji mrtvi / noge so ji mrtvele od strahu  hromele
2. med.  biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma; odmirati :   na tem mestu je tkivo začelo mrtveti

mrtvíca   -e ž ( í )
1. knjiž.  duševna otopelost, nedejavnost, mrtvilo:   ljudje so se vdajali mrtvici ; zbuditi koga iz mrtvice
// neobčutljivost , brezčutnost :   mrtvica roke / premrlo telo in ude je prevzela mrtvica
// med.  bolezenska zaspanost:   bil je v mrtvici ; nastopanje mrtvice pri možganskem vnetju
2. čeb.  mrtva čebela v panju, zlasti pri prezimovanju, zastrupitvi, zadušitvi:   delavke odstranijo mrtvice ; število mrtvic se je povečalo
3. agr.  spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov:   ločiti pri izkopavanju plodno zemljo in mrtvico / dati v posodo pri sajenju nekaj živice in nekaj mrtvice
4. struga ali rokav reke s stoječo vodo:   loviti ribe v mrtvicah ; navesti morebitna imena mrtvic in mlak

mrtvíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
1. knjiž.  duševno otopel, ravnodušen, nedejaven:   bil je šibek in mrtvičen
// zastar.  navidezno mrtev, napol mrtev:   v jamo so zmetali mrtve in mrtvične vojake
2. ohromel , hrom :   ena stran telesa mu je ostala mrtvična
3. zelo hud, hromeč:   mrtvična groza, žalost / mrtvično spanje  zelo globoko
♦ 
med.  mrtvični krč  tetanus

mrtvíčenje   -a s ( ī )
glagolnik od mrtvičiti:   mrtvičenje organizacije / mrtvičenje samega sebe

mrtvíčiti   -im nedov. ( í ȋ )
1. delati kaj neobčutljivo, brezčutno; mrtviti :   mraz ga je mrtvičil
 
med.  umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov; mrtviti
2. knjiž.  povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti:   razmere ga tesnijo in mrtvičijo
// ekspr.  zelo ovirati, oteževati:   protislovja mrtvičijo dejavnost organizacije ; mrtvičiti osvobodilno gibanje
3. knjiž. zadrževati , premagovati :   mrtvičiti čutnost, telesnost

mrtvíčnost   -i ž ( ī )
1. knjiž.  duševna otopelost, ravnodušnost, nedejavnost:   dvigniti se iz zagrenjene mrtvičnosti ; mrtvičnost družbe
2. med. neobčutljivost , brezčutnost :   zastrupitev je poleg mrtvičnosti povzročila še bljuvanje

mrtvíka   -e ž ( í )
knjiž.  sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo; trišlja :   mrtvika in lovor

mrtvílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki mrtvi:   mrtvilna moč strahu / mrtvilni strup

mrtvílo   -a s ( í )
1. nav. ekspr.  stanje, ko se dejavnost na kakem področju, mestu ne opravlja ali opravlja v zelo majhni meri:   v banki, na cestah je bilo čutiti mrtvilo ; kulturno, literarno mrtvilo ; štiriletno mrtvilo v proizvodnji / zimsko mrtvilo
2. nav. ekspr.  stanje brez volje do dejavnosti, udejstvovanja:   ljudi se je polastilo mrtvilo ; iztrgati koga iz mrtvila / vsaka teh pesmi je dokument mrtvila in zaostalosti okolja
// slabš.  ravnodušen, nedejaven človek:   le za kaj bi se moglo navdušiti to mrtvilo ; bil je pravo mrtvilo
3. knjiž.  stanje brez življenja, brez živega:   iz prvotnega mrtvila se je oblikovalo življenje ; vračanje v vesoljno mrtvilo

mrtvína   -e ž ( í )
1. med.  tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi; nekroza :   izrezati mrtvino ; velikost mrtvine na opečenem mestu / suha mrtvina  pri kateri je tkivo izsušeno
2. knjiž., zastar. mrhovina :   hraniti se z mrtvino

mrtvíšče   -a s ( í zastar.
1. prostor, kjer je bilo veliko padlih, ubitih; morišče :   bojišče je kmalu postalo mrtvišče
2. poginula žival:   bivolja mrtvišča ; črvi na mrtvišču

mrtvíti   -ím nedov. ( ī í )
1. delati kaj neobčutljivo, brezčutno:   mraz ji je mrtvil roke / premočna svetloba mrtvi oči / srepi pogled kače jo je mrtvil  hromil
 
med.  umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov
2. knjiž.  povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti:   negotovost, nezadovoljstvo ga mrtvi / nesvoboda jim mrtvi duha in voljo
// ekspr.  zelo ovirati, oteževati:   slabo vzdrževane ceste mrtvijo promet / mrtviti kritiko
3. knjiž. zadrževati , premagovati :   mrtviti strasti

mrtvo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na mrtev:   mrtvook, mrtvorojen

mrtvorojèn   tudi  mrtvorôjen -êna -o prid. ( ȅ é; ó é )
ki se rodi mrtev:   mrtvorojen otrok ; pren.  mrtvorojene ideje ; sam.:  število mrtvorojenih

mrtvorojênec   -nca m ( é )
mrtvorojen otrok:   povečanje števila mrtvorojencev zaradi atomskih poskusov

mŕtvost   tudi  mrtvóst -i ž ( ŕ; ọ̑ )
stanje, značilnost mrtvega:   mrtvost roke / otresti se mrtvosti ; mrtvost pogleda / mrtvost snovi

mrtvoúd   -a m ( ȗ )
star.  možganska kap:   zadel ga je mrtvoud ; umreti za mrtvoudom / mrtvoud ga je zadel v roko  ima ohromelo roko zaradi možganske kapi

mrtvoúden   -dna -o prid. ( ū )
star. ohromel , hrom :   ostal je vse življenje mrtvouden ; roke so ji ležale ob telesu kakor mrtvoudne / odsekati mrtvoudno vejo  suho, odmrlo

mrtvoúdnik   -a m ( ȗ )
star.  ohromel, hrom človek:   ozdraviti mrtvoudnika

mrtvoúdnost   -i ž ( ū )
star. ohromelost , hromost :   trpeti zaradi mrtvoudnosti / duhovna mrtvoudnost

mŕva   -e ž ( ŕ )
1. posušena trava; seno :   dati živini mrvo ; grabiti, sušiti mrvo / zakopati se v mrvo ; spati na mrvi
// (posušena) trava prve košnje:   mrva letos lepo kaže ; mrva in otava
2. nav. mn.  delec zdrobljene snovi, zlasti sena:   senene mrve ; obrisati si tobakove mrve z brade
3. zastar.  majhen drobec kruha ali peciva; drobtina :   pobrisati mrve z mize
4. ekspr., z rodilnikom  zelo majhna količina:   ta pogled mu je vzel še zadnjo mrvo upanja ; nima niti mrve govorniške spretnosti  prav nič
// nar., v prislovni rabi malo , nekoliko :   za to si ni vredno niti mrvo očitati ; bil je mrvo nejevoljen
5. mn., nar. žganci :   Oče se je počasi spustil na kolena in odkril skledo. Bile so koruzne mrve na posnetem mleku  (C. Kosmač)

mŕvica   -e ž ( ŕ )
1. manjšalnica od mrva:
a) stresti mrvice iz žepa ; mrvica prsti  grudica / ekspr.  od kruha ni ostala niti mrvica  prav nič
 
gastr.  čokoladne mrvice  čokolada v obliki podolgovatih drobcev za okras peciva, sladic
b) seno se je drobilo, za vratom je imel polno mrvic
c) ekspr.  vola sta drobila mrvico
2. ekspr., z rodilnikom  zelo majhna količina:   dati mrvico moke ; če bi imel le mrvico pameti, tega ne bi napravil
// nar., v prislovni rabi malo , nekoliko :   rad bi mrvico prigriznil
// malo pomembna, malo vredna stvar:   od časa do časa so jim dali kako mrvico

mŕvičast   -a -o prid. ( ŕ )
zastar. grudičast :   mrvičasta prst

mŕviti   -im nedov. ( ŕ ȓ )
1. delati iz česa majhne, drobne dele; drobiti :   mrviti kruh, pesek ; kepe se mrvijo ; trava se mrvi
2. nar. vznemirjati , mučiti :   to, kar sem storil, me mrvi in grize
3. ekspr.  jesti (kaj tršega):   mrviti pecivo

mrvljív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. drobljiv :   mrvljiv kruh

mrzèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
nekoliko mrzel:   mrzeč dež, veter

mŕzek   -zka -o prid. ( ŕ )
knjiž. zoprn :   znebiti se je hotel mrzke hišnice / že sama beseda avtoriteta ji je mrzka ; spoznal je, da mu je mrzka / mrzko vreme
// zastar. grd , nemoralen :   mrzki nagibi ; mrzko dejanje / mrzka sleparija

mŕzel   -zla -o  [ mərzəu̯ prid. ( ȓ )
1. ki ima razmeroma nizko temperaturo:   mrzel zrak ; gaziti mrzlo brozgo ; piti mrzle pijače ; ledeno mrzla voda ; mrzel kot led / mrzel dan ; letošnja zima je bila mrzla ; mrzlo podnebje / mrzli studenci ; mrzle roke
// ki vzbuja, povzroča občutek mraza:   mrzel veter ; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.:  mrzli bajoneti ; mrzli lunini žarki ; mrzle zvezde ; mrzlo zimsko nebo
// ki ima temperaturo okolice:   leči v mrzlo posteljo ; mrzla prha ; umivati se v mrzli vodi ; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi  nezakurjeni ; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi  z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene ; mrzla večerja  večerja iz mrzlih jedi
2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje:   mrzel nasmeh ; premeril ga je z mrzlim pogledom ; mrzel sprejem ; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr.  oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi  do njega je bila zmeraj mrzla  neprijazna, sovražna
3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen :   mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum ; mrzla logika, razsodba ; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr.  mrzla sovražnost
// nav. ekspr.  ki ne izraža čustev:   mrzla glasba, lepota ; mrzle oči / lep, a mrzel človek
4. knjiž.  zelo neprijeten, tesnoben:   mrzel molk ; mrzel strah ; mrzla groza ; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva  neugodno delujoča
● 
mrzli bratranec  sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične ; mrzli stric  očetov ali materin bratranec ; nizko  samo poskusi me udariti, pa boš mrzel  te bom ubil ; mrzle barve  modra, zelena, siva barva ; ekspr.  biti mrzle krvi  ne vdajati se čustvom ; nar.  mrzla žlahta  daljno sorodstvo ; ekspr.  ima mrzlo srce  ni dostopen za ljubezen, sočutje ; šalj.  mrzle roke, vroče srce  mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
♦ 
agr.  mrzli gnoj  gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje ; mrzla tla  tla, pri katerih je voda blizu površine ; lov.  mrzla sled  sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh ; med.  mrzli obkladek ; meteor.  mrzli dan  dan s temperaturo pod 0 °C ; mrzli val je zajel naše kraje  v naše kraje je prodrl mrzel zrak ; mrzla fronta  del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak ; tekst.  mrzli otip  otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip

mrzéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
star., z dajalnikom  biti zoprn:   ves svet mu je mrzel ; zabave so mu do skrajnosti mrzele / muh je bilo toliko, da mu je mrzelo gledati  se mu je gabilo, gnusilo

mrzíti   -ím nedov. ( ī í )
knjiž.  (zelo) sovražiti:   mrzi zapeljivca ; spoznal je, da ga obenem ljubi in mrzi / zaradi njegove podjetnosti so ga nekateri mrzili
// čutiti odpor, veliko nenaklonjenost:   mrzi fizično delo ; mrzi nered, prah ; mrzi ženske, življenje

mŕzkost   -i ž ( ŕ )
knjiž. zoprnost :   razkrila ga je v vsej njegovi mrzkosti
// odpor, velika nenaklonjenost:   zdaj je gledal na stvar z mrzkostjo

mrzlák   -a m ( á )
knjiž., ekspr.  hladen, brezčustven človek:   dolgočasen mrzlak

mrzléti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž., zastar.  postajati mrzel, hladen:   voda je mrzlela

mŕzlica   -e ž ( ȓ )
1. drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature:   slabo se počuti in trese ga mrzlica ; bolnik dobi, ima mrzlico ; huda mrzlica
// bolezen z občasnimi napadi mrzlice; malarija 1 zatirati mrzlico z izsuševanjem močvirij / močvirska mrzlica
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom  velika živčna napetost, vznemirjenje:   ves čas pred odhodom je bilo čutiti nekako mrzlico ; premagati govorniško mrzlico  tremo / potovalna mrzlica / neprestano živi v razburljivi mrzlici
3. ekspr., s prilastkom  povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje:   investicijska mrzlica ; naftna mrzlica ; novoletna nakupovalna mrzlica ; vesoljska mrzlica / zlata mrzlica  povečano iskanje zlata
♦ 
med.  intermitentna mrzlica  pri kateri temperatura zelo niha ; poporodna mrzlica  bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije ; povratna mrzlica  bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih ; rumena mrzlica  tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo ; senena mrzlica  bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; seneni nahod

mŕzličar   -ja m ( ȓ )
zool.  komar, ki prenaša malarijo, Anopheles maculipennis:   uničevati ličinke mrzličarja / komar mrzličar

mŕzličast   -a -o prid. ( ȓ )
zastar. mrzličen :   mrzličast znoj mu je oblival telo / mrzličasta razburjenost

mŕzličav   -a -o prid. ( ȓ )
mrzličen :   mrzličavi bolniki / mrzličava vznemirjenost ; ozračje okrog njega je bilo čedalje bolj mrzličavo

mŕzličavost   -i ž ( ȓ )
mrzličnost :   mrzličavost ga je zelo oslabila / mesta se je polotila mrzličavost / v mrzličavosti so čakali, kaj se bo zgodilo

mŕzličen   -čna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na mrzlico:   mrzlični bolniki / mrzlični spanec ; mrzlične blodnje / lotil se ga je mrzličen nemir ; mrzlično razpoloženje / mrzlične priprave za skoke ; mrzlično iskanje umetnin / dogodki so se razvijali z mrzlično naglico  z zelo veliko

mrzlíčnik   tudi  mŕzličnik -a m ( ȋ; ȓ )
bot.  močvirska rastlina s trojnatimi listi in rdečkastimi cveti v socvetjih, Menyanthes trifoliata:

mŕzličnost   -i ž ( ȓ )
stanje, značilnost mrzličnega:   v mrzličnosti se mu je kričanje zdelo kakor halucinacija / mrzličnost kretenj / kuharice so z mrzličnostjo pripravljale kosilo

mrzlíkast   -a -o prid. ( í )
nekoliko mrzel:   mrzlikast jesenski dan / pihal je mrzlikast veter

mrzlína   -e ž ( í )
mrzlota :   čutiti mrzlino orošenega stekla / v celico je silila vlažna mrzlina  mraz, hlad / mrzlina srca

mrzlo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na mrzel:   mrzlosrčen, mrzlovoden

mrzlôba   -e ž ( ó )
mrzlota :   mrzloba vina / mrzloba ljudi

mrzlôben   -bna -o prid. ( ó ō )
nekoliko mrzel; mrzloten :   mrzloben veter

mrzlokŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
1. zool.  pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice:   mrzlokrvne živali
2. ekspr. hladen , brezčustven :   mrzlokrvna ženska
♦ 
vet.  mrzlokrvni konj  konj težje pasme, ki se uporablja za delo; hladnokrvni konj

mrzlokŕvnež   -a m ( ȓ )
ekspr.  hladen, brezčustven človek:   to bi celo največjemu mrzlokrvnežu zmešalo pamet

mrzlokŕvnost   -i ž ( ŕ )
ekspr. hladnost , brezčustvenost :   očital ji je mrzlokrvnost

mŕzlost   -i ž ( ȓ )
knjiž. mrzlota :   mrzlost vode / mrzlost besed

mrzlôta   -e ž ( ó )
lastnost, značilnost mrzlega:   mrzlota snega, vode / mrzlota mesečine / zastar.  zapadel je sneg in zavladala je mrzlota  mraz, hlad / mrzlota besed, pogleda / hotel je zlomiti ponosno mrzloto in napuh v njej

mrzlôten   -tna -o prid. ( ó )
1. nekoliko mrzel:   mrzloten veter, zrak / mrzlotni kraji
2. nanašajoč se na mraz ali mrzloto:   mrzlotni dražljaji / mrzlotna obdelava

mrzlovôden   -dna -o prid. ( ó )
knjiž.  nanašajoč se na mrzlo vodo:   mrzlovodno tuširanje
 
rib.  mrzlovodni akvarij  akvarij za mrzlovodne ribe ; zool.  mrzlovodne ribe  ribe, ki živijo v vodah zmerno toplega in hladnega podnebnega pasu

mrzulín   -a m ( ȋ )
etn.  ljudski ples v tričetrtinskem ali triosminskem taktu:   plesati mrzulin

mŕžnja   -e ž ( )
knjiž.  (veliko) sovraštvo:   širiti mržnjo med ljudmi ; vcepljati, vzbujati mržnjo do nasprotnikov / prepoved širjenja narodnostne, verske mržnje
// odpor, velika nenaklonjenost:   mržnja do dela, žensk / govoriti o čem z mržnjo

  medm. ( ȗ )
posnema glas goveda:   krava je mukala: mu, mu(uu) ; sam.:, pog., ekspr.  zmerjali so ga, on pa še mu ni rekel  prav nič

múc   -a m ( ȗ )
ljubk. maček 1 muc leži na peči ; bel muc / pri klicanju  muc, muc, pridi sem
 
ekspr.  kuhinjski muc  kdor (rad) pomaga v kuhinji in ima od tega koristi

múca   -e ž ( ȗ )
1. ljubk. mačka :   muca prede ; pobožati muco / otr.:  ni, ni, je muca vzela ; muca maca
2. ljubk.  žensko spolovilo:   pobožati muco ; obrita muca
3. pog., ekspr.  ljubka, mikavna ženska:   muca moja!
4. otr.  strdek smrklja (v nosu):

múcek   -cka m ( ȗ )
1. ljubk. maček 1 mucek leži na soncu in dremlje ; črn mucek / okrog mačke je bilo pet (mladih) muckov
2. pog., ekspr.  moški, navadno mlad, prikupen, ali otrok:   prikupen mucek si / kot nagovor:  na svidenje, mucek ; o ti moj mucek

múci   -- ž ( ȗ )
ljubk. mačka :   si kje videl našo muci / pri klicanju  muci, muci, pridi sem

múcica   -e ž ( ȗ )
ljubk. mačka :   doma imamo lepo črno mucico

múcika   -e ž ( ȗ )
1. ljubk. mačka :   igrati se z muciko
2. pog., ekspr.  ljubka, mikavna ženska:   v mestu je spoznal nekaj razvajenih mucik / kot nagovor  te zebe, mucika

mucín   -a m ( ȋ )
biol.  glavna sestavina sluza; sluznina :   mucin v slini, želodčnem soku

múcka   -e ž ( ȗ )
1. ljubk. mačka :   mucka čepi na peči in prede ; mucke se igrajo na dvorišču / okrog mačke je bilo pet (mladih) muck
2. pog., ekspr.  ljubka, mikavna ženska ali otrok:   kakšno (ljubko) mucko ima / kot nagovor  te zebe, mucka
3. nav. mn., pog.  socvetje v obliki podolgovate kepice; mačica :   vrba že odganja mucke
// vejica s takim socvetjem:   dati mucke v vazo
4. pog. kosem , kosmič , svaljek :   v črnilniku so se nabrale mucke ; krpa ne pušča muck ; pomesti prah in mucke izpod postelje
5. otr.  strdek smrklja (v nosu):   vzeti mucko iz nosa

múckanje   -a s ( ȗ )
glagolnik od muckati se:   preprečevati muckanje volnene jopice / zadosti je muckanja

múckast   -a -o prid. ( ȗ )
1. ekspr.  ki se (rad) ljubkuje:   njegovo dekle je muckasto / muckast otrok
2. pog.  na katerem se delajo, nabirajo kosmi, kosmiči, svaljki:   muckasta jopica

múckati se   -am se nedov. ( ȗ )
1. pog.  tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini; kosmatiti se :   blago se mucka
2. ekspr.  ljubkovati se:   otročiček se rad mucka z mamo / po kotih se je muckala z njim / začela se je muckati okrog njega  dobrikati se, prilizovati se

múčen   -čna -o prid. , múčnejši  ( ú ū )
1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost:   pretrgati mučen molk ; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj ; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis  zelo neprijeten
2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje:   mučni spomini ; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl ; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah  po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme  hudo, težko
// poln težav, trpljenja:   pripravljal mu je mučne dneve ; mučno življenje
3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja:   začel se je najbolj mučen del poti ; od mučnega gledanja so se mu oči solzile ; mučno ponavljanje ; dolgo, mučno reševanje

múčenec 1   -nca m ( ȗ )
kdor je mučen:   mučitelj in mučenec

mučênec 2   -nca m ( é )
1. rel.  kdor je pretrpel mučeniško smrt:   mučenci in spoznavalci ; pren.  vsaka stran je imela svoje mučence
 
star.  na dan štiridesetih mučencev  v krščanskem okolju  10. marca
2. ekspr.  kdor dosti trpi, težko živi; mučenik :   dotrpel je, mučenec

mučeníca   -e ž ( í )
1. ekspr.  ženska, ki dosti trpi, težko živi:   vsa hiša je slonela na njej, mučenici ; če mora količkaj delati, misli, da je mučenica
2. zastar. mučenka :   svetnice mučenice

mučeník   -a m ( í )
1. ekspr.  kdor dosti trpi, težko živi:   dela se mučenika, pa mu ni nič hudega ; je pravi mučenik pri taki ženi / mislil je, da je mučenik za narodno stvar
2. zastar.  kdor je pretrpel mučeniško smrt; mučenec 2 trpljenje mučenikov
 
star.  vreme na dan štiridesetih mučenikov  v krščanskem okolju  10. marca

mučeníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mučence ali mučenike:   imeti mučeniški izraz / mučeniška ljubezen / mučeniška smrt  vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel / vznes.  prejeti mučeniško krono, palmo  biti zveličan zaradi mučeniške smrti

mučeníštvo   -a s ( ȋ )
1. rel.  značilnost mučenca:   priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva  mučeniške smrti
2. ekspr.  (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje:   mučeništvo slovenskega naroda med vojno ; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene

múčenje   -a s ( ū )
glagolnik od mučiti:   izsiljevati priznanje z mučenjem / mučenje živali

mučênka   -e ž ( é )
rel.  ženska, ki je pretrpela mučeniško smrt:   kri prvih mučencev in mučenk

mučílec   -lca  [ mučilca in mučiu̯ca m ( ȋ )
kdor muči:   uiti mučilcem / ekspr.  bil je mučilec svoje družine

mučílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se muči:   mučilna priprava ; mučilno orodje
 
zgod.  mučilna klop  srednjeveška mučilna priprava, na kateri je bil privezan obdolženec med mučenjem ; mučilno kolo  srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa

mučilíšče   -a s ( í )
knjiž.  kraj mučenja:   bližati se mučilišču

mučílnica   -e ž ( ȋ )
prostor, kjer se muči:   odpeljati jetnike v mučilnico ; pren., ekspr.  šola naj ne bo mučilnica

mučílo   -a s ( í )
mučilna priprava:   srednjeveška mučila ; pren., ekspr.  učbenik naj ne bo mučilo za učence

mučítelj   -a m ( ȋ )
kdor muči:   prenašati udarce mučiteljev / mučitelj živali / ekspr.  mučitelj in tiran

mučíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki muči:   umikati se pred mučiteljico / ekspr.  zapustil je hišo svoje mučiteljice

múčiti   -im nedov. ( ú ȗ )
1. namenoma povzročati telesne bolečine:   pri zasliševanju so ljudi tudi mučili ; mučiti ujetnike ; mučiti živali ; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
2. nav. ekspr.  povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti:   ni je dal študirat, kaj bi jo mučil ; mučil in teptal je ljudstvo ; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih ; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem ; ne bi vas rad mučil s številkami
3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje:   mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči ; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   muči ga zahrbtna bolezen  ima zahrbtno bolezen ; mučijo ga dvomi ; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo  postal je radoveden ; žeja ga muči  zelo je žejen
● 
ekspr.  ves večer je mučil harmoniko  (slabo) igral nanjo

múčnost   -i ž ( ú )
značilnost mučnega:   zavedati se mučnosti položaja / to prvikrat zanj ni bila mučnost
 
ekspr.  do mučnosti ponavljati  zelo dolgo

múden   -dna -o prid. ( ú ū )
zastar. zamuden 1 mudno delo / mudne obresti / mudni ste s tem delom  v zamudi, nepravočasni

mudíti   -ím nedov. , mujèn  tudi  mudèn  ( ī í )
1. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu:   pride na obisk in nas mudi ; kaj ga mudiš s temi zadevami ; ne bom vas mudil, samo nekaj bi vas prosil ; moram iti, ker vas že mudim / star.  mislite, da ga je to kaj mudilo, takoj je naredil  zamudilo
2. nepreh., star.  biti (pre)pozen, imeti zamudo:   še pol ure je časa, menda ne bomo mudili ; pogledal je na uro, gostje so že nekoliko mudili / hitela je, da ne bi mudila  zamudila ; čeprav je stanoval pred šolo, je zmeraj mudil  zamujal

mudljív   -a -o prid. ( ī í )
počasen , obotavljiv :   mudljiva ženska

mudljívec   -vca m ( ȋ )
zastar. počasnež , obotavljavec :   opisati lik vojaka mudljivca / zastar.  naložiti globo mudljivcu  zamudniku

múdra   -e ž ( ȗ rel.
simbolična kretnja rok, ki se izvaja pri hindujskih obredih:   vsaka mudra, gib s prsti, ima poseben pomen ; knjiga, seminar o zdravilnih mudrah ; sprostitev, zdravljenje z mudrami

mudžahedín   -a m ( ȋ v muslimanskem okolju
kdor se z orožjem bori za uveljavitev svojih političnih idej; mudžahid :   afganistanski mudžahedini ; vodja skupine mudžahedinov ; urjenje mladih mudžahedinov / gibanje mudžahedinov

mudžahíd   tudi  mudžáhid -a m ( ȋ; ȃ )
v muslimanskem okolju  kdor se z orožjem bori za uveljavitev svojih političnih idej:   delovanje mudžahidov v Iranu in Afganistanu

muesli   gl. misli

muezín   -a m ( ȋ )
v muslimanskem okolju  kdor kliče, poziva k molitvi:   z minareta se je oglasil muezin ; klici muezinov

múf   -a m ( ȗ )
valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna, rokovnik:   dati, vtakniti roke v muf ; držati roke v mufu ; krznen muf

múfa   -e ž ( ȗ )
teh.  kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic:   mufa je počila

muffin   gl. mafin

muflón   -a m ( ọ̑ )
zool.  divja ovca z navzdol zavitimi rogovi, ki živi zlasti na Sardiniji in Korziki, Ovis musimon:   naseliti muflone / evropski muflon

múfti   -ja m ( ȗ )
v muslimanskem okolju  najvišji duhovnik in versko-pravni izvedenec na določenem ozemlju:   šel je k muftiju po nasvet / veliki mufti v Jeruzalemu  verski poglavar

múha   -e ž ( ú )
1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili:   muhe brenčijo, lazijo po odpadkih ; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne ; odganjati muho z roko ; otepati muhe konju ; črne, nadležne,  ekspr.  sitne muhe ; ekspr.  vse črno muh ; roji muh ; sredstvo proti muham ; ekspr.  bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti  zelo velika ; množijo se kot muhe  zelo, hitro ; motal se je okrog mize kot pijana muha  nenačrtno, mlahavo ; ljudje umirajo kot muhe  v zelo velikem številu, trumoma ; pijan, siten kot muha  zelo, hudo / kot psovka  ne kriči, muha pijana / ekspr.  podrepna muha  ki nadleguje živino ; muha cece  žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
// nar. gorenjsko čebela :   peljati muhe na pašo
2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju:   odgrizniti, odrezati muho ; muha in pecelj
3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja:   pregledati muho ; podolgovata muha ; muha in merek / muha na puški
4. nav. ekspr.  kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo:   samo njena muha je, da ne gre ; bojijo se njegovih muh ; gospoda ima muhe ; izpolni mu vsako muho ; težko prenaša otrokove muhe ; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe  ljubezenske misli, razposajenosti ; fant ima že svoje muhe  fantovske misli; svoje načrte ; v šoli ne smeš imeti drugih muh  misli, načrtov ; prepoditi komu muhe iz glave  neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
5. ekspr., v povedni rabi, v zvezi od muh   izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti:   to velja, vse drugo je od muh ; fant ni, je od muh, pleza kot podlasica  je spreten, iznajdljiv ; njegov predlog ni od muh  je pomemben, dober / cena avtomobila ni od muh  je visoka ; polet nad pragozdom ni od muh  je težek ; udarec ni bil od muh  je bil močen
● 
ekspr.  on je muha proti tebi  zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek ; ekspr.  zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha  kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen ; slabš.  kmalu bo tam, kjer ni muh  bo umrl ; ekspr.  ubiti, zadeti dve muhi na en mah  z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari ; pog.  delati iz muhe slona  močno pretiravati ; na muho , pog.  ni ga mogel dobiti na muho  ni mogel pomeriti, streljati nanj ; pog.  zajec je prišel na muho  v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj ; ekspr.  vzeti koga na muho  imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja ; lov. žarg.  to žival moramo čim prej vzeti na muho  odstreliti ; ekspr.  modna muha  nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost ; pog., slabš.  podrepna muha  zelo vsiljiv, nadležen človek ; španska muha  nekdaj  spolno dražilo iz posušene španske muhe ; ekspr.  on je poln muh, vseh muh poln  je zelo zvit, prebrisan ; na to gredo ljudje kot muhe na med  to jih privlači, to je zanje zanimivo ; vrti se kot muha v močniku  brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ; preg.  v sili še hudič muhe žre  v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦ 
friz.  muha  urejen šop dlak pod spodnjo ustnico ; rib.  umetna muha  vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko ; zool.  čebelna muha  zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca ; češnjeva muha  žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi ; domača muha  s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica ; hlevska muha  ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans ; konjska muha  s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina ; mesarska muha  velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria ; španska muha  zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria

muhálnik   -a  [ muhau̯nik tudi muhalnik m ( ȃ )
priprava za odganjanje, pobijanje muh:   imeti vejo za muhalnik ; udariti, zamahniti z muhalnikom / zastar.  stresti muhe iz muhalnika  iz muholovca

múhar   -ja m ( ȗ )
1. rib.  kdor muhari:   muhar in črvar
2. zool.  majhna ptica selivka s sivim ali črnim hrbtom in belim trebuhom, Muscicapa:   muharji in sinice / črnoglavi muhar
3. vet.  konj z izpuščajem na koži, ki ga povzročajo zlasti muhe:   zdraviti muharje

múharček   -čka m ( ȗ )
nar. zahodno  najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu; kraljiček :   drobni muharčki

múharica   -e ž ( ȗ )
rib.  ribiška palica za lov z umetno muho:   prožna muharica

muháriti   -im nedov. ( á ȃ )
rib.  loviti ribe na umetno muho:   muhariti in črvariti

muhárjenje   -a s ( á )
glagolnik od muhariti:   muharjenje in črvarjenje

múharski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na muharje ali muharjenje:   muharski pribor / muharsko kolesce

múhast   -a -o prid. ( ú )
1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje:   zelo je muhast in jezav ; muhasta ženska ; muhast kot aprilsko vreme ; pren.  muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje:   streči muhasti gospodi / ekspr.:  muhasta moda  nenavadna, spremenljiva ; muhasta zima
2. neubogljiv , samovoljen :   muhast osel ; vojaški konji so muhasti / ekspr.  muhast motor
3. ekspr.  poln nepričakovanih sprememb:   muhaste tržne razmere ; muhasto vreme / muhast april
4. zastar. hudomušen , šaljiv :   prijazno muhast obraz Pavlihe

múhati   -am nedov. ( ū ȗ )
odganjati komu muhe:   muhajo ga in pahljajo

múhav   -a -o  tudi  múhav -áva -o prid. ( ú; ú á )
muhast :   muhave salonske dame / muhava vdova / muhava žival

múhavec   -vca m ( ú )
ekspr.  muhast človek:   čudaški muhavec

múhavost   in  muhávost -i ž ( ú; á )
lastnost, značilnost muhastega človeka:   z leti se ga je začela lotevati muhavost ; muhavost žensk / napraviti kaj iz muhavosti / muhavost konj / ekspr.  muhavost vremena
// nav. mn.  presenetljiva, samovoljna zahteva, navada:   upreti se njihovim muhavostim ; dobila je oblast nad njim s prebrisanostmi in muhavostmi

múhica   -e ž ( ú )
nav. ekspr.  manjšalnica od muha:   muhe in muhice / potrpežljivo prenaša njene muhice / moški s črno muhico pod spodnjo ustnico

múhič   -a m ( ȗ )
nar. muhvič :   muhič in loboda

muholôvec   -vca m ( ȏ )
priprava za lovljenje muh:   obesiti muholovec pod strop ; lepljiv trak muholovca / stresti muhe iz steklenega muholovca

muholôvka   -e ž ( ȏ )
muholovec :   muhe brenčijo na muholovki
♦ 
bot.  muholovka  mesojeda rastlina, ki raste v Severni Ameriki, Dionaea muscipula ; zool.  rajska muholovka  dolgorepa ptica s čopom, živeča v Aziji, Tehitrea

muhováti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
nar.  obotavljati se, obirati se:   Naprej! Udari črno, kaj bi se muhovala  (J. Jalen)

múhovček   -čka m ( ú )
nar.  majhna ptica selivka s sivim ali črnim hrbtom in belim trebuhom; muhar :   odselitev muhovčkov

múhovnik   -a m ( ú )
1. zastar. muhalnik :   sedel je za mizo in udarjal z muhovnikom
2. nar.  socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat 1 koruza že dela muhovnike
♦ 
bot.  rastlina z dvema nasprotnima jajčastima ali srčastima listoma in zelenkastimi cveti v grozdastem socvetju, Listera

múhvič   -a m ( ȗ )
bot.  trava, pri kateri so nekatere vejice lata spremenjene v nazobčane ščetine, Setaria:   pleti muhvič in osat / laški muhvič  kulturna ali divja trava z debelim klasom, Setaria italica

múja   -e ž ( ū )
star. trud , prizadevanje :   cigareto si je prižgal po dolgi muji ; prostor se da preurediti z malo muje
 
nar.  to ni za mujo popravljati  ni vredno, se ne izplača ; preg.  brez muje se še čevelj ne obuje  brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha

mújati se   -am se nedov. ( ȗ )
star.  truditi se, prizadevati si:   zelo se muja, da bi pravočasno naredila / muja se in gara, kolikor more

mujênje   -a s ( é )
glagolnik od muditi:   to lahko najdeš brez mujenja / dolgo mujenje med njimi je vplivalo nanj

múk   -a m ( ȗ )
1. posamezen glas pri mukanju:   votli muki
2. mukanje :   poslušati muk goveda

múka   -e ž ( ú )
1. nav. mn., ekspr. trpljenje , bolečina :   lajšati muke bolnikom ; zvijati se od muk ; duševne muke ; prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko  mu povzroča bolečino ; umirali so v mukah / trpeti muke
// kar povzroča trpljenje, bolečino:   vsak korak je bil zanj muka ; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile ; pogumno pretrpeti muke / izpraševali so ga med mukami  med mučenjem
 
star.  dati koga na muke  mučiti ga ; knjiž.  grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja  v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine ; knjiž., ekspr.  trpeti Tantalove muke  zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu
2. nav. ekspr. neprijetnost , težava , trud :   od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke  z lahkoto, lahko ; dihati, vleči z muko  s težavo, težko / v povedni rabi:  muka je brisati prah z vseh teh okraskov ; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši ; elipt.  prenašati jo ves dan, prava muka

múkanje   -a s ( ū )
glagolnik od mukati:   mukanje lačne živine

múkati   -am nedov. ( ū )
oglašati se z glasom mu:   živina muka v hlevu ; zateglo mukati / krava muka za teletom

múkepôln   -a -o  [ mukepou̯n prid. ( ú-ȏ ú-ó )
star.  poln trpljenja, težaven, mučen:   mukepolno življenje / mukepolno delo / mukepolna negotovost

mukljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
oglašati se s kratkimi, zamolklimi glasovi:   veverica muklja

múkniti   -em dov. ( ú ȗ )
nav. slabš., navadno z nikalnico spregovoriti , reči :   niti besedice ni muknil / čeprav ga je bolelo, ni niti muknil

múkoma   prisl. ( ū )
knjiž.  z veliko težavo, z velikim naporom:   mukoma izražati misli ; mukoma se krotiti ; mukoma si utirati gaz

mukotŕpen   -pna -o prid. ( )
star.  poln trpljenja, težaven, mučen:   mukotrpno življenje / mukotrpen obraz, vzdih / tako delo je mukotrpno

mukózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
anat., navadno v zvezi mukozna žleza   žleza, ki izloča sluz, sluzna žleza:   slinavke in mukozne žleze

múksniti   -em dov. ( ú ȗ )
slabš., navadno z nikalnico spregovoriti , reči :   niti besede ne muksne / poslušal je in si ni upal niti muksniti

múl   -a m ( ȗ )
tekst.  redka, mehka bombažna tkanina v platneni vezavi:   obveze, okenske zavesice iz mula

múla 1   -e m ( ȗ )
v muslimanskem okolju  višji sodnik:   mula in kadija

múla 2   -e ž ( ú )
1. domača žival, neposredna potomka osla in kobile:   jahati, tovoriti na muli ; mule in mezgi ; natovorjen, trmast kot mula  zelo
// samica te živali:   mule in mulci
2. nar. zahodno deklica , dekle :   poslati mulo v trgovino / ima same mule  hčere

múla 3   -e ž ( ú )
pog.  kazanje jeze, nejevolje, navadno z vztrajnim molkom; kujanje :   z mulo ne boš nič dosegel / ženska mula in trma / držati, kuhati, pasti mulo

mulác   -a m ( ȃ )
nar. zahodno  razposajen, objesten nedorasel fant, deček:   mulaci so dražili otroke / kot nagovor  ti presneti mulac, si se spet potepal

múlar   -ja m ( ȗ )
kdor se (poklicno) ukvarja z oskrbovanjem mul:   najeti mularja / pri vojakih je bil dodeljen k mularjem / klici mularjev  mulovodcev

mularíja   -e ž ( ȋ )
pog.  razposajeni, objestni otroci, zlasti dečki:   mularija se je obešala na kolo, voz ; prepovedujem ti igrati se s to mularijo / kot nagovor  vam bom že pokazal, koga boste imeli za norca, mularija grda
// ekspr.  otroci, mladina sploh:   v kino hodi sama mularija ; mularija naše ulice / odpeljal je svojo mularijo na sprehod  sinove in hčere

múlast 1   -a -o prid. ( ú )
pog., nav. slabš. neprijazen , nepriljuden :   mulast otrok ; mulasta ženska

múlast 2   -a -o prid. ( ú )
lov. brezrog :   mulast jelen

mulát   -a m ( ȃ )
potomec pripadnika bele in pripadnika črne rase:   položaj črncev in mulatov

múlati se   -am se nedov. ( ȗ )
nar.  kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; kujati se :   kaj pa se mulaš, ji je vselej rekel, kadar je čutil njen hlad  (K. Grabeljšek)

mulátka   -e ž ( ȃ )
potomka pripadnika bele in pripadnika črne rase:   mulati in mulatke

mulátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na mulate:   mulatski obrazi / mulatski otroci

múlca   -e ž ( ȗ )
gastr.  sladka krvavica s pinjolami in rozinami, znana na Primorskem:   postregla jima je z mulco in krompirjem

múlček   -čka m ( ȗ )
pog.  razposajen, objesten deček:   mulčki so razbili šipo
// ljubk. deček 1 , fantek :   razpravljanje mulčkov o tigru

múlčer   -ja m ( ú agr.
stroj za mletje, stiskanje rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave:   predstavili so mulčer s patentiranim sistemom za lažjo košnjo po brežinah ; poljedelski, travniški mulčer ; mulčer s kladivi

múlčiti   -im nedov. ( ū ȗ )
1. ekspr. mleti , uničevati :   neurje s točo je mulčilo po goricah
// agr.  z mletjem stiskati, zmanjševati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave:   robotska kosilnica mulči travo ; sočasno kositi in mulčiti / mulčiti drevesa, grmičevje
2. agr.  pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi:   da bi zmanjšali izgubo vlage, so tla okrog rastlin mulčili ; mulčiti zelenjavne gredice

múlda   ž ( ȗ )
jarek za odtok tekočine s ceste, tlakovanih površin:   odvodnjavanje je urejeno z muldo v granitnih kockah ; vozišče, bankine in mulda / obcestna mulda
// grad. žarg.  navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za gradnjo takega jarka; koritnica :   betonska mulda z dimenzijami 40-krat 50-krat 10 cm

múlec   -lca m ( ȗ )
1. pog.  razposajen, objesten nedorasel fant, deček:   mulci so mu poškodovali nov avto ; bodo že ukrotili mulca, samo da jim pride v roke / kot nagovor  kod si se potepal, mulec
// ekspr.  nedorasel fant, deček sploh:   bil je še mulec, pa je že moral nositi puško ; nagnal ga je kot mulca / moža ni nikoli doma, pa mora sama krotiti mulce  otroke ; ima hčer in dva mulca  sinova
2. zastar.  mulji samec:   mulci in mule
3. slabš.  neprijazen, nepriljuden moški:   tak mulec je, da mu nobena družba ni po volji

muléta   -e ž ( ẹ̑ )
zlasti v španskem okolju  škrlatno rdeč kos blaga na palici za draženje bika pri bikoborbi:   stopiti v areno z muleto

múlica   -e ž ( ú )
manjšalnica od mula 2 :   jahati na mulici

muliné   -êja  tudi  mouliné -ja  [ muliné -êja m ( ẹ̑ ȇ )
tekst.  sukana preja iz dveh ali več niti različne barve, debeline ali kakovosti:   tkati iz mulineja
// tkanina iz te preje:   obleka iz mulineja
♦ 
obrt.  bombažna prejica iz šestih niti za vezenje, ki se da deliti na posamezne niti

múliti   -im nedov. , mulíla  tudi  múlila  ( ú ū )
1. z gobcem trgati in jesti:   krave so pridno mulile travo ; čreda je takoj začela muliti / koze so mulile redko listje z grmičevja  smukale
// zastar.  jesti, žreti (kaj tršega):   konji so mulili seno
2. nar. dolenjsko  puliti, trgati v šopih:   nič ne pazi, kar muli ; muliti plevel / otroci mulijo cvetje  trgajo

múliti se   -im se nedov. ( ú ȗ )
ekspr.  kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; kujati se :   bila je užaljena in se je dolgo mulila / mulita se druga na drugo

múlj   -a m ( ȗ )
drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod, zlasti sladkih:   te živali prezimijo v mulju ; morski tok napolnjuje izlive rek s peskom in muljem ; rečni mulj ; širok pas mulja ob obali
// zastar.  zelo droben pesek, mivka:   skale se pretvarjajo v prod, pesek in mulj ; pokriti trto z muljem ali rahlo prstjo
♦ 
agr.  saturacijski mulj  snov, ki ostane po čiščenju sladkornega soka z apnom; saturacijsko blato ; mont.  separacijski mulj  zelo gosta mešanica tekočine in drobnih zrnc, ki nastaja pri separaciji

múljast   -a -o prid. ( ȗ )
poln mulja:   muljasto dno reke

muljáva   -e ž ( ȃ )
nar. trava , paša 2 v marcu še ni muljave

múljenje 1   -a s ( ū )
glagolnik od muliti:   muljenje trave / muljenje plevela
 
agr.  čas muljenja  čas, ko žival na paši muli travo

múljenje 2   -a s ( ū )
ekspr. kujanje , zamera :   naveličal se je njenega vpitja in muljenja

múlji   -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na mule:   mulje meso / mulji hrbet / mulji samec

múlo   -ta m ( ȗ )
nar. zahodno  nedorasel fant, deček:   mulo je že spet nekam izginil

mulovódec   -dca m ( ọ̑ )
kdor vodi in oskrbuje mulo:   mulovodci so pregledali tovore ; določili so ga za mulovodca / pri partizanih je bil mulovodec

multi...   ali  múlti...  prvi del zloženk  ( ȗ )
nanašajoč se na mnogo, več:   multiformen ; multilateralen, multimilijonar

múltidisciplináren   -rna -o prid. ( ȗ-ȃ )
nanašajoč se na več disciplin, večdisciplinaren:   multidisciplinaren pristop ; multidisciplinarni projekt ; multidisciplinarna gledališka predstava ; multidisciplinarne raziskave ; multidisciplinarna skupina strokovnjakov

múltifokálen   -lna -o prid. ( ȗ-ȃ )
1. ki ima veliko žarišč, večžariščen:   multifokalni rak dojke
2. fiz.  ki ima postopno spreminjajočo se dioptrijo:   multifokalne leče ; multifokalna očala

múltikíno   -a m ( ȗ-ȋ )
kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah:   gradnja, odprtje multikina ; trgovski center s sodobnim multikinom ; dokumentacija, načrt za multikino

múltikonferénca   -e ž ( ȗ-ẹ̑ )
konferenca, ki sestoji iz več samostojnih konferenc:   multikonferenca o informacijski družbi

múltikúlti   -- v prid. rabi ( ȗ-ȗ pog.
ki ima, vsebuje več kultur; multikulturen :   ob slanih prigrizkih in črnem vinu se je zbrala multikulti druščina

múltikultúra   -e ž ( ȗ-ȗ )
kultura, sestavljena iz prepleta več kultur na določenem ozemlju:   multikultura Evrope ; vladna podpora multikulturi

múltikulturalízem   -zma m ( ȗ-ī )
1. nazor o možnosti soobstajanja več različnih kultur na določenem ozemlju:   multikulturalizem se poskuša uveljaviti kot pravica vseh skupnosti, pa čeprav nekatere spodbujajo apartheid ; filozofske razsežnosti multikulturalizma
2. soobstajanje več različnih kultur, navadno na določenem ozemlju:   religiozni multikulturalizem ; ameriški multikulturalizem
3. prizadevanje za enakopraven položaj narodov, etničnih, socialnih skupin na določenem ozemlju, v določeni skupnosti:   svobode govora ne smemo žrtvovati za nič na svetu, niti v imenu multikulturalizma ali politične korektnosti ; politika multikulturalizma

múltikulturálnost   -i ž ( ȗ-ȃ )
multikulturnost :   film je v sodobno umetnost prinesel multikulturalnost pop kulture
// soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju:   srednjeevropska multikulturalnost ; problemi multikulturalnosti in ksenofobije

múltikultúren   -rna -o prid. ( ȗ-ȗ )
ki ima, vsebuje več kultur, večkulturen:   multikulturna država ; sodobna multikulturna družba zaobsega veliko različnih načinov življenja
// nanašajoč se na mnogo, več kultur:   multikulturni projekt ; multikulturna vzgoja

múltikultúrnost   -i ž ( ȗ-ȗ )
lastnost, značilnost multikulturnega, večkulturnost:   njihova glasba odseva multikulturnost kozmopolitskega New Yorka
// soobstajanje več kultur različnih skupnosti na določenem ozemlju:   koncept, vprašanje multikulturnosti

múltilaterála   -e ž ( ȗ-ȃ )
večstransko, mnogostransko sodelovanje:   politična multilaterala ; vprašanja bilaterale in multilaterale

múltilaterálen   -lna -o prid. ( ȗ-ȃ )
večstranski , mnogostranski :   multilateralni odnosi, sestanki ; multilateralna pogodba, trgovina

multilóg   -a m ( ọ̑ )
1. pogovor med več osebami, večgovor:   dialog in multilog
2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum:   naučiti se multiloga

múltimediálen   -lna -o prid. ( ȗ-ȃ )
multimedijski :   multimedialni dogodek ; multimedialni gledališki projekt ; multimedialna razstava / telefoni se spreminjajo v multimedialne komunikacijske terminale

múltimédij   -a m ( ȗ-ẹ́ nav. mn.
multimedija :   vključiti internet in multimedije v vzgojno-izobraževalni proces ; uporaba multimedijev / predstaviti informacije z multimediji / enciklopedija je opremljena z multimediji / strokovnjak, znanje s področja multimedijev ; študij multimedijev ; delavci v multimedijih

múltimédija   -e ž ( ȗ-ẹ́ nav. ed.
prikaz vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika, večpredstavnost:   pomoč, uporaba multimedije ; multimedija v izobraževanju ; programi, pripomočki za multimedijo
// pripomočki za tak prikaz:   prostor, učilnica z multimedijo
// tako prikazana vsebina:   predvajanje, prenos multimedije
// dejavnost, ki se ukvarja s takim prikazom:   delo na področju multimedije ; strokovnjak za multimedijo ; informatika, računalništvo in multimedija / študirati multimedijo ; akademija, šola za multimedijo

múltimédijski   -a -o prid. ( ȗ-ẹ́ )
1. ki združuje, uporablja več izraznih sredstev, načinov, večmedijski:   multimedijski umetnik ; multimedijska razstava
2. ki je v zvezi s prikazom vsebine s hkratnim predvajanjem besedila, slike, videoposnetka, zvoka, zlasti prek računalnika, večpredstaven:   multimedijska predstavitev ; predvajalnik multimedijskih vsebin ; pošiljanje multimedijskih sporočil / multimedijski center, prostor ; multimedijska učilnica / multimedijska dejavnost ; multimedijske storitve

múltimilijonár   -ja m ( ȗ-á )
nav. ekspr.  kdor ima večmilijonsko premoženje, večkratni milijonar:   ameriški multimilijonar

múltinacionálka   -e ž ( ȗ-ȃ )
veliko podjetje, ki posluje v več državah, večnacionalka:   pritegnili so zanimanje največjih svetovnih multinacionalk ; projekti velikih multinacionalk

multípel   -pla -o prid. ( ȋ )
knjiž. mnogokraten , večkraten :   multipli proporci
♦ 
med.  multipli abscesi  abscesi, ki se pojavijo na več mestih hkrati ; multipla skleroza  bolezen centralnega živčevja, pri kateri telo v presledkih hromi

múltipleks   -a m ( ȗ )
kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah:   mestno središče izumira zaradi multipleksa v nakupovalnem središču na obrobju mesta ; gradnja novega multipleksa s šestnajstimi dvoranami / kinematografski multipleks

multiplicírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. množiti :   že zna multiplicirati / publ.  v tem času so se mnoga vprašanja le multiplicirala  večkrat ponavljala

multiplikácija   -e ž ( á )
knjiž. množenje , množitev :   multiplikacija enic ; dividiranje in multiplikacija / publ.  multiplikacija istih motivov v raznih oblikah

multiplikánd   -a m ( ā )
mat.  število, ki se množi; množenec :   multiplikand in multiplikator

multiplikátor   -ja m ( ȃ )
1. mat.  število, s katerim se množi; množitelj :   multiplikand in multiplikator
2. ekon.  število, ki kaže odnos med spremembo kake oblike izdatkov in celotnimi izdatki, ki jih ta sprememba povzroči:   izračunati multiplikator / denarni, investicijski multiplikator

múltipráktik   -a m ( ȗ-á )
1. gospodinjska priprava za mešanje, stepanje, rezanje:   pri kuhanju uporablja multipraktik ; dati, stresti sestavine v multipraktik ; sesekljati, zdrobiti sadje v multipraktiku ; zmleti zelenjavo z multipraktikom
2. ekspr.  kdor zna dobro narediti mnogo stvari:   glasbeni, medijski multipraktik ; je pravi vizualni multipraktik, saj njegova umetnost vključuje slikarstvo, kiparstvo, animacijo in modo

múltivibrátor   -ja m ( ȗ-ȃ )
elektr.  naprava za proizvajanje sunkovite, enakomerno se spreminjajoče električne napetosti:   proizvajanje visokih tonov z multivibratorji

múltivitamínski   -a -o prid. ( ȗ-ȋ )
ki vsebuje veliko (različnih) vitaminov:   multivitaminski napitek, preparat

multivizíja   -e ž ( ȋ )
istočasno projiciranje več fotografij, diapozitivov na eno ali več platen ob glasbeni spremljavi:   v muzeju so si ogledali multivizijo o soški fronti ; oprema, prostor za multivizijo ; predavanje in razstava z multivizijo

multivizíjski   in  multivízijski -a -o prid. ( ȋ; í )
nanašajoč se na multivizijo:   ogled multivizijskega prikaza zgodovine samostana ; šola bo imela šest novih kabinetov in multivizijsko dvorano ; multivizijska predstavitev, projekcija

mumificíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mumificirati:   mumificiranje trupla ; načini mumificiranja

mumificírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
s sušenjem in balzamiranjem delati kaj, zlasti truplo, odporno proti razpadanju:   mumificirati truplo ; mumificirati živali ; na vročem in suhem zraku so se trupla mumificirala

múmija   -e ž ( ú )
mumificirano truplo:   napraviti mumijo ; raziskovati mumije ; egiptovska mumija ; povit, suh kot mumija ; ima obraz kot mumija / ekspr.  general je bil prava stara mumija  zelo molčeč, hladen, tog

múmijast   -a -o prid. ( ú )
ekspr.  tak kot pri mumiji:   mumijast obraz

múmps   -a m ( ȗ )
nalezljiva bolezen zlasti otrok, pri kateri oteče obušesna slinavka:   dobiti, imeti mumps ; škrlatinka in mumps

münchenski   -a -o  [ mínhənski prid. ( í )
nanašajoč se na München:   münchensko pivo
 
zgod.  münchenski sporazum  sporazum med predstavniki Anglije, Francije, Italije in Nemčije leta 1938, da ima Nemčija pravico zasesti Sudete

mundiál   -a m ( ȃ )
publ.  svetovno prvenstvo:   prirediti mundial v nogometu

múnec   -nca m ( ȗ )
bot.  močvirska rastlina, pri kateri cvetno odevalo nadomeščajo srebrno bele dlačice, Eriophorum:   munec in šaš

múngo   -a m ( ȗ )
zool., navadno v zvezi indijski mungo   zlasti v Indiji živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, podganami, Herpestes edwardi:   na nekaterih otokih južne Dalmacije so naselili indijske munge ; spopad indijskega munga s kobro

munícija   -e ž ( í )
kar se uporablja zlasti za polnjenje strelnega orožja; strelivo :   dovažati municijo ; primanjkuje topovske municije ; municija za strojnice
 
voj.  manevrska municija  ki se uporablja na vojaških vajah

munícijski   tudi  municíjski -a -o prid. ( í; ȋ )
nanašajoč se na municijo:   municijski zaboji ; municijsko skladišče
 
navt.  municijska komora  prostor za municijo na vojni ladji ; voj.  municijski voz  nekdaj  vprežno vozilo za prevažanje streliva

municipálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na municipij:   značilnosti municipalnih oblik / mesto kaže značilnosti municipalne ureditve srednjeveške mestne skupnosti
2. knjiž. mesten :   ustroj južne Evrope je izrazito municipalen / municipalni uslužbenec

municipalizácija   -e ž ( á )
pravn., v nekaterih državah  prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost mestne uprave:   municipalizacija prevozov v mestih / nacionalizacija in municipalizacija zemlje

municípij   -a m ( í )
zgod., pri starih Rimljanih  mesto z delno samoupravo:   Pompeji so spadali k najbogatejšim municipijem
// v srednjem veku  mesto, ozemlje z delno samoupravo:

múra   -e ž ( ȗ )
črnkasta žival, navadno krava:   mura in belka

muránski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Murano:   muranski kanali / muransko steklo  pihani, ročno oblikovani stekleni izdelki iz Murana

muráva   -e ž ( ȃ )
nar.  nizka, mehka trava:   krave so mulile sočno muravo ; murava okrog hlevov / posedati na muravi za hišo

múrček   -čka m ( ȗ )
1. ekspr.  črnkasta žival:   dati mleka murčku ; murček in lisko
2. nekdaj  uhan z okrasom v obliki zamorčkove glave:   nosil je zlate murčke ; očanec z murčkom v ušesu

múren   -rna m ( ú )
1. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih:   po senožetih se oglašajo murni ; cvrčanje murnov / čri čri čri, prepevajo murni
2. črnkast vol:   murni in sivci
♦ 
zool.  murni  žuželke z zajetnim telesom, katerih samci tvorijo s trenjem kril značilne glasove, Gryllidae

muréna   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., zool.  jeguljam podobne morske ribe s strupeno sluznico v gobcu, Muraenidae:   ugriz murene ; srečanje z mureno

múrenček   -čka  [ murənčək m ( ȗ )
nav. ekspr.  manjšalnica od muren:   majhni murenčki ; čirikanje murenčkov / klicati murenčka  z bilko bezati v njegovo bivališče in govoriti določene besede

múri   -ja m ( ȗ nav. ekspr.
1. črnkasta žival:   poklicati murija ; zapreči murija in sivca
2. ekspr. murenček :   črni muri, pridi iz luknjice

múrka 1   -e ž ( ȗ )
gorska rastlina z dišečimi temno ali svetlo rdečimi cveti:   diši po murkah ; murke in encijani

múrka 2   -e ž ( ȗ )
nar. vzhodno kumara :   saditi murke ; solata iz murk

múrnovski   -a -o prid. ( ū )
tak kot pri Murnu:   murnovsko razpoloženje v pesmi

múrva   -e ž ( ȗ )
drevo z napiljenimi listi ali njegov robidnici podoben sad:   jesti, nasaditi murve / bela  z belimi , črna murva  s črno rdečimi sadovi

múrvica   -e ž ( ȗ )
nar. zahodno murva , sad :   jesti murvice

múrvin   -a -o prid. ( ȗ )
murvov :   murvino listje je trepetalo v vetru

múrvov   -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na murvo:   murvov les / murvovi nasadi
♦ 
zool.  murvov prelec  prelec, katerega ličinka jé topolovo in jesenovo listje, Hyphantria cunea

mus   gl. mousse

musáka   -e ž ( ȃ )
gastr.  jed iz sesekljanega mesa, krompirja ali zelenjave:   zrezati kuhan krompir na lističe za musako ; musaka iz kislega zelja

músati se   -am se nedov. ( ȗ nar. dolenjsko
1. goliti se:   kokoši se musajo
2. biti v ljubezenskem odnosu:   Fant se mi musa z revnim dekletom – še krilo ji bo moral kupiti  (I. Zorec)

musical   gl. muzikal

music hall   music halla  [ mjúzik hôl m ( ȗ, ȏ )
v angleškem in ameriškem okolju  prostor za glasbene ali zabavno-glasbene prireditve:   plesalec v music hallu

musírati   -am nedov. ( ȋ )
agr.  izločati ogljikov dioksid v obliki mehurčkov:   vino, mineralna voda musira

muskovít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina kalijev aluminijev alumosilikat s hidroksilno skupino in fluorom, kalijeva sljuda:   listi muskovita

muskuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
anat. mišičen :   muskularno tkivo

muskulatúra   -e ž ( ȗ )
anat.  mišice telesa ali dela telesa; mišičje , mišičevje :   človekova muskulatura ; muskulatura roke / ekspr.  figura z močno muskulaturo  z močnimi mišicami

muskulózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. mišičast , mišičav :   slikati muskulozna telesa

muslimán   -a m ( ȃ )
pripadnik muslimanske vere:   sožitje muslimanov in kristjanov / Hrvati, Srbi in Muslimani v Bosni

muslimanizácija   -e ž ( á )
uvajanje, širjenje muslimanstva:   muslimanizacija naroda

muslimánka   -e ž ( ȃ )
pripadnica muslimanske vere:   položaj muslimank v družini

muslimánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na muslimane ali muslimanstvo:   muslimanski prazniki / muslimanska arhitektura ; muslimanska mesta / muslimanska vera  vera, ki jo je osnoval Mohamed ; muslimansko leto  leto, ki ima 354 dni
 
muslimanski bratje  v nekaterih arabskih državah  desničarska versko-politična organizacija

muslimánstvo   -a s ( ȃ )
vera, miselnost, kultura muslimanov:   sprejeti muslimanstvo ; širjenje, vpliv muslimanstva

muslín   -a m ( ȋ )
zelo lahka, tanka, navadno prosojna tkanina:   obleka iz rožastega muslina / bombažni, volneni muslin

muslínast   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz muslina:   muslinasta obleka ; muslinaste zavese

musolíni   -ja m ( ȋ )
pog.  šoferski brizganec:   naročiti musolini

mustáčar   -ja m ( ȃ )
ekspr.  kdor ima (velike) brke:   kdo pa je tisti mustačar

mustáče   -táč ž mn. ( á ȃ )
ekspr.  brki, zlasti veliki:   slike bradatih mož z dolgimi mustačami

mustáči   -ev m mn. ( á ā )
nar.  brki, zlasti veliki:   Z užitkom jo [cigareto] je slinil in bilo je, kakor da se mu izpod mustačev utrinja posmeh  (I. Koprivec)

mústang   -a m ( ȗ )
1. divji ali pol divji konj, ki živi v Severni Ameriki:   loviti mustange
2. tip ameriškega športnega avtomobila znamke Ford:   voziti se v mustangu

múš   -a m ( ȗ )
nar. primorsko osel :   istrski muš

múšec   -šca m ( ȗ )
bot.  trava, katere seme se uporablja za ptičjo krmo; čužka

múšica 1   tudi  mušíca -e ž ( ú; í )
zastar. muhica :   mlada mušica / ustregel je vsaki njeni mušici ; velikaške mušice / obraz z lepotnimi mušicami  z lepotnimi pikami

mušíca 2   -e ž ( í )
1. majhni muhi podobna žuželka:   mušice lezejo po gnoju ; mušica pade v oko ; mušice pikajo, plešejo v soncu ; drobne mušice ; roji mušic
 
star.  vinske mušice  vinski bratci
 
med.  leteče mušice  plavajoči prirojeni drobni delci v steklovini, ki jih prizadeta oseba vidi kot leteče mušice ; zool.  češnjeva mušica  češnjeva muha ; pšenična mušica  katere ličinka uničuje pšenične klase in bili, Chlorops taeniopus ; vinske mušice  katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila
2. pripomoček za namerjanje na sprednjem delu cevi strelnega orožja; muha :   mušica na puški

mušíčji   -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mušíce:   mušičja krila / mušičji roji

múšiti se   -im se nedov. ( ú ȗ )
nar. dolenjsko, navadno v zvezi z okoli, okrog   dobrikati se, prilizovati se:   muši se okoli deklet
 
nar.  muši se okrog gostilne, da bi ga kdo povabil  hodi, se smuka

múšjak   tudi  múšjek -a m ( ȗ )
mušji iztrebek:   z mušjaki ponesnažene šipe

múšji   -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na muhe:   mušji iztrebki ; mušje noge / mušji pik / zavarovati se z mušjo mrežo
♦ 
bot.  mušji les  tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov; kvasija ; šport.  mušja kategorija  najnižja kategorija težkoatletov

muškát   -a m ( ȃ )
1. trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem:   saditi muškat ; muškat in rizling / rumeni muškat  z rumenimi grozdi
// vino iz grozdja te trte:   piti muškat ; dišeči muškat
2. tropsko drevo, katerega dišeči cveti in seme se uporabljajo kot začimba:   seme muškata
// pog.  muškatni orešček, muškatni cvet:   nastrgati muškat ; začiniti obaro z muškatom ; muškat in klinčki
3. nar. vzhodno pelargonija :   okna so bila polna cvetočih fuksij in muškatov
♦ 
vrtn.  muškatka, citronka

muškatélec   -lca m ( ẹ̑ )
trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem; muškat :   občutljivost muškatelca za plesen
// vino iz grozdja te trte:   steklenica muškatelca ; muškatelec in rebula

muškáten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na muškat:   muškatni nasadi / muškatni vonj
♦ 
agr.  muškatni silvanec  muškat z zelenkasto rumenimi grozdi ; gastr.  muškatni cvet  posušeni cveti muškata, ki se uporabljajo kot začimba ; muškatni orešček  drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

muškátka   -e ž ( ȃ )
vrtn.  lončna rastlina z močno dišečimi listi in drobnimi cveti, Pelargonium odoratissimum:   pelargonije in muškatke

muškátov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na muškat:   muškatova barva / pog.  muškatov orešek  muškatni orešček
♦ 
agr.  muškatova cvetica

muškéta   -e ž ( ẹ̑ )
nekdaj  puška z gladko cevjo, ki se polni spredaj s palico za nabijanje:   nositi mušketo na rami ; okorne muškete ; muškete in arkebuze

mušketír   -ja m ( í )
1. nekdaj  vojak, oborožen z mušketo:   mušketirji in arkebuzirji
2. nav. mn., ekspr.  nerazdružljiv tovariš:   on je bil eden od štirih nepozabnih teniških mušketirjev / šalj.  to so bili trije mušketirji našega razreda

múšnica   -e ž ( ȗ )
strupena goba, katere vidni del beta ima obroček, podzemni del pa je gomoljasto odebeljen:   zastrupiti se z mušnicami ; kukmaki in mušnice
 
bot.  panterjeva  ali  pegasta mušnica ; rdeča mušnica ; zelena mušnica

muštácar   -ja m ( ȃ )
ekspr.  kdor ima (velike) brke:   mrk muštacar

muštáce   -tác ž mn. ( á ȃ )
ekspr.  brki, zlasti veliki:   vihati si muštace

mutácija   -e ž ( á )
1. med.  spreminjanje glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavanje glasu:   zapoznela mutacija
2. biol.  nova dedna lastnost organizma, dedna sprememba:   večanje števila mutacij zaradi radioaktivnosti / mutacija genov / pomen mutacije za nastanek novih vrst
3. publ. spreminjanje , prilagajanje :   umetnost je podvržena mutaciji in selekciji
♦ 
tisk.  izmenjava dela tiskarskega stavka v posamezni izdaji

mutánt   -a m ( ā á )
biol.  organizem, pri katerem se pojavi mutacija:   mutanti in križanci

mútast   -a -o prid. ( ú )
ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi; nem :   mutast človek ; bila je mutasta ; ekspr.  reci že kaj, saj nisi mutast / ekspr.  umetnostno mutast čas

mutátis mutándis   prisl. ( ȃ, ȃ )
knjiž.  izraža, da je treba pri primerjavi, enačenju upoštevati različnost okoliščin:   prej povedano velja mutatis mutandis tudi za druge stranke

mútavka   -e ž ( ú )
ekspr.  nema ženska:   mutec in mutavka

mútavost   -i ž ( ú )
nemost :   ugotoviti mutavost / ni marala prenašati njegove mutavosti v družbi  molka, redkobesednosti

mútec   -tca m ( ȗ )
nav. ekspr.  nem človek:   mutci in glušci ; molčali so kot mutci

mutíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od mutirati:   začetek mutiranja / nagnjenost organizma k mutiranju

mutírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. med.  spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete, menjavati glas:   ne poje več v zboru, ker mutira / je že mutiral
2. biol.  dobivati novo dedno lastnost:   nekateri organizmi večkrat mutirajo
3. knjiž.  spreminjati se, prilagajati se:   v boju z okolico neprestano mutirati

mutsu   -ja  [ múcu m ( ȗ )
sladko-kislo debelo, okroglo zimsko jabolko zelenorumene barve, po izvoru iz Japonske:   mutsu zori konec septembra, ima debel zelenorumen plod in čvrsto meso

mutualízem   -zma m ( ī )
biol.  pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za oba koristna:   mutualizem in parazitstvo ; pren., knjiž.  kulturni mutualizem med sosednjima narodoma

múza   -e ž ( ú )
1. v grški mitologiji  vsaka od devetih zaščitnic umetnosti in znanosti, modrica:   prositi muze za navdih ; Apolon z devetimi muzami
 
iron.  muze ga ravno niso obdarovale  ni zelo pameten, nadarjen; nima umetniškega daru
2. ekspr.  umetniški dar, umetniški navdih:   njegova muza ne počiva ; skromni plodovi pesnikove muze / vpeljati v domačo književnost vse oblike petrarkistične muze  umetnosti, zlasti pesništva
// ženska kot vir umetniškega navdiha, zlasti pesniškega:   v romanu je opisal prijateljevo nekdanjo muzo

múzanje   -a s ( ū )
glagolnik od muzati se:   odšel je ob splošnem muzanju prisotnih / deležni so bili zlobnega muzanja

múzati se   -am se nedov. ( ū )
1. s prikritim smehom, z določenim izrazom kazati hudomušen odnos do česa:   vsa družba se je muzala ob teh besedah ; muzal se je njegovim dokazom ; pomenljivo, skrivaj, tiho so se muzali
// imeti, kazati hudomušen odnos do česa sploh:   sosedje so se muzali ob njegovih brezuspešnih ženitnih poskusih
2. nar.  naskrivaj, neopazno odhajati:   po vrsti so se začeli muzati iz hiše / počasi se je muzal mimo
3. nar.  drgniti se:   pes se mu je začel muzati ob koleno

múzav   -a -o prid. ( ú )
hudomušen :   muzav pogled, smeh

muzeálec   -lca m ( ȃ )
strokovni uslužbenec v muzeju:   muzealci krajevnih muzejev ; društvo muzealcev

muzeálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. muzejski :   muzealna zbirka / nabirati muzealne predmete / muzealna načela  muzeološka

muzeálije   -lij ž mn. ( á ȃ )
knjiž.  predmeti, ki se hranijo v muzeju; muzejski predmeti :   razstava dokumentov in muzealij
 
ekspr.  on je živa muzealija  nekdaj je bil pomemben človek, zdaj pa ni več

muzeálnost   -i ž ( ȃ )
knjiž. starinskost , zastarelost :   njegove slike kažejo določeno muzealnost / muzealnost gledališča ; muzealnost uprizoritve

muzeálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na muzealce:   muzealski sestanek / znan muzealski delavec

muzêj   -a m ( ē )
ustanova, ki zbira, ureja in hrani kulturno in zgodovinsko pomembne predmete:   dokumente o tem hrani muzej ; prepustiti, prodati starine muzeju / etnografski, gledališki, šolski, tehnični muzej / razstavo je pripravil Narodni muzej
// navadno s prilastkom  muzejska zbirka:   arheološki muzej so namestili v drugi stavbi ; dopolniti pesnikov spominski muzej ; muzej fresk / ekspr.  pri vas imate pa cel muzej  veliko starih, redkih predmetov / muzej na prostem  objekti, predmeti, postavljeni v naravno okolje
// prostor ali stavba, kjer so urejeni in shranjeni ti predmeti:   obiskovati muzeje in galerije ; graščino so preuredili v muzej / snemanje bo v Muzeju novejše zgodovine ; muzej voščenih lutk v Londonu  v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti
● 
slabš.  ti si za v muzej  tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času ; ekspr.  stvar je že za v muzej  je zastarela

muzêjnik   -a m ( ȇ )
zool.  hrošč, katerega ličinka uničuje zlasti v muzeju shranjene živali, rastline, Anthrenus museorum:

muzêjski   -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na muzej:   muzejski uslužbenci / muzejsko poslopje / muzejski predmet  predmet, ki se hrani v muzeju; predmet, ki spada v muzej ; muzejska zbirka / ekspr.  naprava ima samo še muzejsko vrednost  zgodovinsko

muzêjstvo   -a s ( ȇ )
dejavnost, ki se ukvarja z ustanavljanjem in delom muzejev:   reorganizirati muzejstvo ; muzejstvo in zgodovinarstvo

muzeologíja   -e ž ( ȋ )
veda o muzejih in urejanju, vzdrževanju muzejskih zbirk:   etnografska muzeologija

muzeolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na muzeologijo:   delati v skladu z muzeološkimi načeli ; zapletena muzeološka vprašanja

múzga   -e ž ( ū )
agr., gozd.  tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti:   muzga se izceja ; veje so polne muzge
// stanje, ko se ta pojavi:   drevo je v muzgi / sekati ob muzgi

muzicíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od muzicirati:   muziciranje mu je v krvi ; njeno muziciranje mu preseda
 
glasb.  komorno muziciranje

muzicírati   -am nedov. ( ȋ )
nav. ekspr.  igrati (na glasbilo):   godci pridno muzicirajo ; v kavarni muzicirajo dolgo v noč ; peti in muzicirati ; pren.  murni neutrudno muzicirajo
// izvajati glasbeno delo, navadno kvalitetno:   pod dirigentovim vodstvom orkester skladno muzicira

múzičen   -čna -o prid. ( ú )
1. ki ima čut, smisel za umetnost:   je zelo muzičen človek / dekle je muzične narave
2. glasben :   muzična vzgoja
● 
muzični agon  pri starih Grkih  tekmovanje v glasbi

múzičnost   -i ž ( ú )
lastnost muzičnega človeka:   muzičnost je podedoval po materi / muzičnost jezika  blagoglasnost, melodičnost

múzik   stil.  múzikus -a m ( ú )
glasbenik :   nadarjen mlad muzik ; nastopajo jazz muziki

múzika   -e ž ( ú )
1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok; glasba :   študirati muziko ; za muziko je zelo dovzetna / igrajo samo jazzovsko muziko ; lahka, resna, zabavna muzika ; operna, plesna muzika
// glasbeno delo:   komponira slabo muziko ; poznavanje naše muzike v tujini
2. igranje (na glasbila):   po proslavi bo muzika in ples ; muzika utihne ; iz vasi je slišati glasno, hrupno muziko
// izvajanje glasbenih del:   rad posluša moderno muziko / muzika za ples ; pren., pesn.  muzika dežja, stroja
3. pog.  skupina ljudi, ki igra na glasbila; godba :   muzika je zaigrala koračnico ; najeti muziko / kot vojak je bil pri muziki
4. knjiž., ekspr. blagoglasnost , melodičnost :   muzika jezika, stavka ; pren.  muzika slike
● 
pog., ekspr.  to je pa druga muzika  stvar je drugačna, kakor je kazalo ; ekspr.  dosti imam te muzike  naveličan sem tega ravnanja, stanja, odveč mi je ; slabš.  narediti komu mačjo muziko  dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem ; pog., ekspr.  ko jim bo zmanjkalo denarja, bo konec muzike  ne bodo več delali, počeli tega ; preg.  za malo denarja malo muzike  za majhno plačilo se malo dobi

muzikál   tudi  musical -a  [ druga oblika muzikál in mjúzikəl m ( ȃ; ȗ )
zlasti v angleškem in ameriškem okolju  odrsko glasbeno delo z elementi operete, kabareta, glasbena komedija:   skladatelj muzikalov ; scenarij za muzikal

muzikálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na muziko; glasben :   muzikalna prvina / muzikalna izobrazba, vzgoja ; izvajati, poslušati muzikalne reprodukcije / pomemben muzikalni dogodek
2. ki ima čut, smisel za glasbo:   muzikalen otrok / njeno igranje je bilo zelo muzikalno
3. blagoglasen , melodičen :   imeti muzikalen jezik, stil
♦ 
jezikosl.  muzikalni naglas  tonemski naglas

muzikáličen   -čna -o prid. ( á )
ki ima čut, smisel za glasbo:   muzikaličen človek ; je zelo muzikalična in ima lep glas / muzikalični dar

muzikáličnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost muzikaličnega človeka:   obdarjen je z muzikaličnostjo / njegov stil se odlikuje po muzikaličnosti in ritmičnosti  muzikalnosti

muzikálije   -lij ž mn. ( á ȃ )
knjige, zvezki s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli:   trgovina z muzikalijami ; zemljevidi in muzikalije

muzikálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost muzikalnega človeka:   solist je pokazal izredno muzikalnost / muzikalnost jezika

muzikánt   in  muzikànt -ánta m , im. mn. tudi  muzikántje  ( ā á; ȁ á )
kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju:   muzikanti so igrali poskočne polke ; že praded je bil muzikant / popotni, vaški muzikant

muzikántar   -ja m ( ā )
pog., ekspr. muzikant , godec :   igrali in peli so domači muzikantarji ; najeti muzikantarje

muzikológ   -a m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z raziskovanjem glasbe:   kongres muzikologov ; skladatelj in muzikolog / diplomirani muzikolog

muzikologíja   -e ž ( ȋ )
veda o glasbi:   predavati muzikologijo ; zahteve sodobne muzikologije

muzikológinja   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki se ukvarja z raziskovanjem glasbe:   etnologinja in muzikologinja / diplomirana muzikologinja

muzikolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na muzikologe ali muzikologijo:   muzikološko društvo / muzikološka vprašanja / muzikološki inštitut

múzikoterapíja   -e ž ( ȗ-ȋ )
med.  zdravljenje z glasbo:   muzikoterapijo so uvajali v bolnišnične programe zdravljenja alkoholikov

muzívičen   -čna -o prid. ( í )
zastar. mozaičen :   muzivični vzorci

múža   -e ž ( ú )
nar. vzhodno močvirje , barje :   okoli njega se je razprostirala muža

mužáva   -e ž ( ȃ )
nar.  močviren svet, močvirje:   steza se je vlekla skozi mužave

múžen 1   -žna -o prid. ( ū )
muževen 1:   mužna vrbova mladika

mužén 2   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nar. dolenjsko  muževen 1:   muženo drevje

mužéti   -ím nedov. ( ẹ́ í zastar.
1. biti muževen:   veje so mužele
2. cediti se, mezeti:   tla so mužela in se vdajala

mužév   -a -o prid. ( ẹ́ )
muževen 1:   drevje še ni muževo

mužéven   -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki je v stanju, ko se pojavi pod lubjem v času rasti tekočina:   muževna vrba ; drevo je, postane muževno / muževne veje
2. nar. blaten , močviren :   žabe so čofotale po muževnem izlivu / muževen marec  deževen, vlažen ; muževno vreme

mužévnost   -i ž ( ẹ́ )
stanje muževnega:   sekati drevje pred muževnostjo ; muževnost smrek

mužík   -a m ( ȋ )
nav. ekspr., v ruskem okolju, zlasti pred oktobrsko revolucijo kmet :   neuki mužiki ; slavjanofilsko čaščenje mužikov

mužíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na mužike:   mužiške koče / mužiški oddelki

múžiti se   -im se,  in  mužíti se  in  múžiti se -im se nedov. ( ū ȗ; ī ú )
biti muževen:   bukev se muži